42 UtripSrca
James Bowen je bil na poti v pogubo. Otrok ločenih staršev, ki se je z materjo pogosto selil in postajal vse bolj težaven, je precej časa preživel na psihiatriji, kjer so mu postavljali različne diagnoze, od sindroma pomanjkanja pozornosti do shizofrenije in manične depresije. Zabredel je v mamila in se znašel na ulici. Vse je kazalo, da tone, da si koplje grob. Dokler ni srečal oranžnega mačka, ki je dobil ime Bob. In to ni pravljica. Neločljiva prijatelja James Bowen in njegov maček Bob foto: Flickr
REŠEVALEC MAČEK BOB Tekst: Milka Krapež
James je kot otrok z materjo preživel nekaj let v Avstraliji. A je bil vse bolj težaven, z mamo se je kar naprej prepiral, na koncu pa se je odločil, da bo šel po svoje in se je vrnil v rodno Anglijo, natančneje, v London. Toda tudi tam mu ni šlo najbolje. Igral je kitaro v skupini, ki jo je ustanovil s prijatelji. Nekaj časa so kar shajali, potem pa je propadlo tudi to. James je podlegel mamilom in je spal na ulici. Ves njegov svet, vse njegove želje so bile usmerjene v en cilj: kako priti do novega šusa, da se bo zadel in potem nekje ždel, zapreden v svoje www.drustvo-nsos.si
blodnje in spanec. Vse je naredil, da bi dobil, kar si je edino želel. Tudi kradel je. Dokler se ni vendarle odločil, da vstopi v metadonski program. Metadon je namreč nadomestek za mamilo, s pomočjo katerega pomagajo odvisnikom, da se mamil lažje odvadijo. Še vedno pa je tudi metadon mamilo. James je dobil malo socialno stanovanje, revno, a vendar je bilo zanj kot palača v primerjavi z ulico. Toda vse stroške je moral plačati sam, zato je igral kitaro na ulici. Potem pa je nekega dne v svojem bloku na predpražniku nekega stanovanja zagledal oranžnega muca, ki je tam
zvit ležal. Ni se kaj dosti menil zanj misleč, da njegov lastnik stanuje za tistimi vrati. Toda mačkon je bil tam tudi naslednje jutro in še naslednji dan. To pa je bilo za Jamesa, velikega ljubitelja mačk, preveč. Pregledal ga je in videl, da je poškodovan. Odnesel ga je v dobrodelno veterinarsko ambulanto, kjer so mu dali antibiotike, da je z njimi pozdravil gnojno rano, ki jo je imel mali kosmatinec na nogi, verjetno od ugriza neke živali. Da ne govorimo, da je bil prestradan, njegov kožuh je bil ponekod oguljen do živega. James je skrbel za mačkona, zraven pa poizvedoval, čigav je. Ko ni našel lastnika, si je mislil, da ga bo pozdravil,
