Otroška srčna kirurgija v Sloveniji

Na nedavnem strokovnem simpoziju MC Medicor v spomin na delo in življenje prve slovenske kardiologinje dr.Majde Mazovec v predbožičnem Portorožu je gostoval tudi prof.dr. Afksendiyos Kalangos, kirurg, ki dela v Švici in v Grčiji. Ker je eden najvidnejših strokovnjakov za otroško srčno kirurgijo (v svetu je na novo postavil že sedem centrov za to, operiral pa okrog 16.000 otrok), smo se z njim pogovarjali kako bi bilo smiselno to kirurgijo urediti pri nas.

prof.dr. Afksendiyos Kalangos

PET DO OSEM MILIJONOV PET DO OSEM MILIJONOV

ZA OTROŠKO SRČNO ZA OTROŠKO SRČNO KIRURGIJO! KIRURGIJO!

Tekst in foto: Milka Krapež

Kaj za tak oddelek sploh potrebujemo?

„Nujno je imeti združene enote pediatrične kardiologije, pediatrične srčne kirurgije, intenzivne terapije, pediatrične anesteziologije in neonatalne stroke. Slednja ne sme biti v okviru ginekologije ali porodničarstva. Prav tako velja za vse druge enote, pri čemer je bistveno, da so med seboj tesno povezane in da dobro sodelujejo. Pomembna je tudi odprtost za sodelovanje z drugimi bolnišnicami oziroma klinikami. Imeti je treba intervencijskega kardiologa, strokovnjaka za preiskave, ki so potrebne pri otrocih, ker je to čisto drugače kot pri odraslih osebah. Imeti je treba tako imenovani fetalni ultra zvok, se pravi ultra zvok, s katerim preiskuješ plod, ko je v maternici, pa seveda tudi vse druge naprave, ki so nujne za odkrivanje in natančno diagnosticiranje bolezni oziroma napake. Ocena stroškov za vzpostavitev centra otroške srčne kirurgije pa je med pet in osem milijonov evrov. Potrebni sta dve operacijski dvorani, laboratorij za katetrizacijo, enote za pediatrično intenzivno nego, oddelek naj bi imel okrog 30 postelj.“

Menite, da je možno imeti tak center, če kirurgi obvladujejo le nekatere vrste operacij, drugih pa ne?

„Ne. V takem centru morajo obvladati vse operacije po RACHS sistemu ovrednotenja tveganja in zahtevnosti s čim nižjo smrtnostjo, poleg tega pa še vse druge posege, ki se izvajajo v takih centrih po svetu. Smrtnost naj bi bila manj kot pet odstotna, pooperativna obolelost pa manj kot sedem odstotna, odvisno seveda od zahtevnosti posamezne operacije. Potrebno je tudi dobro sodelovanje z odraslo srčno kirurgijo ter seveda z nacionalno ustanovo za transplantacije.“

Koliko operacij naj bi v takem centru naredili na leto, da bi lahko bili bolniki varni?

„Okrog 200 in še okrog 50 intervencijskih posegov ter seveda vse, kar sodi zraven.“

Po podatkih imamo v Sloveniji le okrog sto otrok s prirojeno srčno napako na leto, ki bi potrebovali operacijo. Ali je smiselno, da imamo za to pravi oddelek otroške srčne kirurgije?

„Če imate le okrog sto takih otrok, imate lahko zelo sposobnega srčnega kirurga kot vodjo, šefa, ki lahko pokrije vse. Toda ne morete biti center za usposabljanje. Dobro, lahko vzgojite kirurga, vendar le delno. Ta kirurg mora iti tudi v tujino, da dokonča svoje usposabljanje, ker ga doma ne more zaradi premalo operacij. Za enega dobrega kirurga je sto takih operacij na leto dovolj.“

Toda omenili ste, da tak center potrebuje dva kirurga?

„Res je, vendar za 200 operacij. Upoštevati je treba tudi, da gresta kirurga kdaj na dopust, da lahko zbolita ali pa se udeležita kakšne strokovne konference. Tisto, kar lahko storite, če imate dva dobra kirurga, je, da prihajajo k vam na operacije pacienti iz tujine, svojo bolnišnico lahko odprete za medicinski turizem. Ponudite lahko

pakete s cenami in povabite bolnike iz sosednjih držav ali tudi od drugod.“

Koliko časa pa traja, da se usposobi dober pediatrični srčni kirurg?

„Kar veliko let. V Švici, na primer, po študiju medicine, sledita dve leti splošne kirurgije, nato pet let odrasle srčne kirurgije in nato še najmanj dve oziroma tri leta otroške srčne kirurgije. Posebej poudarjam, da so tudi potem to lahko povprečni, ne pa nadarjeni kirurgi. Ko lahko začnejo delati, so stari od 40 do 45 let, kar pomeni, da imajo pred sabo največ 15 let dela. Talentirani kirurgi ustanovo, če ne delajo akademske kariere, kaj hitro zapustijo iz ekonomskih razlogov. Zato so ponavadi v velikih centrih, ki kirurgov ne morejo dobro plačati, tisti drugi. Ker je torej let, ko tak človek lahko nekaj zasluži, relativno malo, ni čudno, da se za otroško srčno kirurgijo odloča tako malo zdravnikov. Tudi v ZDA, kjer letno zaslužijo čez milijon dolarjev, jih primanjkuje in jih uvažajo.“

Kaj menite o tem, da se „najema“ tuje srčne kirurge, da opravljajo operacije pri nas? Trenutno hodijo k nam češki kirurgi in en Italijan, vendar ne delajo vseh potrebnih operacij.

„To ni dobro. Morali bi biti tukaj. Zato, ker lahko pride do zapletov. Kdo bo zadolžen za to, če kirurg odide? To je zelo pomembno. Včasih pride do zapleta, ki zahteva takojšnjo operacijo. Potem so tu nujni primeri. Na primer, rodi se otrok s transpozicijo velikih žil (žili sta na zamenjanih mestih, op.a.). Najprej narediš najnujnejše, v nekaj naslednjih dneh pa je tega otroka treba operirati. Nekatere otroke je treba operirati takoj po rojstvu. Za to

prof.dr. Roberto Favaloro, prof.dr. Afksendiyos Kalangos in akad.prof.dr.Metka Zorc na strokovnem simpoziju MC Medicor v Portorožu 5.12.2015

pa potrebujete dobrega, nadarjenega kirurga. Najbolje pa dva. Le tako lahko zagotovite da bo otroška srčna kirurgija dobro delovala, da lahko poskrbite za vse otroke. Seveda pa je ta dva kirurga treba dobro plačati.“

Znano je, da so mnogi srčni kirurgi „obremenjeni“ z velikim egom. Kaj ukreniti, saj to moti delo?

„Ta sindrom mi je dobro znan, toda pri delu se mora ego razbliniti. Kako to doseči? To morajo obvladovati njihovi nadrejeni. Res je, kirurgi so egoistični in imajo velik ego, vendar pa je vedno tu nekdo, ki jih mora nadzirati. Poleg tega pa morajo biti kirurgi ustrezno zadovoljeni, če me razumete. Gre seveda za primerno plačilo. Po zelo dolgem izobraževanju imajo le nekaj let produktivnega obdobja pred sabo. Ko so na vrhu, lahko delajo morda le še deset ali 15 let. Nič več. Kot pri nogometašu. Ko je na vrhu, lahko veliko zaslužbi in se to nikomur ne zdi nič čudnega. Če pa kirurg veliko zasluži, je pa že drugače. Tudi centri po vsem svetu dobesedno „kupujejo“ najboljše kirurge, saj jih povsod primanjkuje.“

Kaj pomeni RACHS sistem?

To je (Risk Adjustment for Congenital Heart Surgery, ang.) sistem ocenjevanja tveganja pri operacijah prirojenih srčnih napakah. Sistem, ki velja v mednarodni stroki, razdeli posamezne operacije na šest stopenj. V prvi je pet različnih operacij, v drugi jih je 20, v tretji 25, v četrti 13, v peti dve in v šesti za zdaj le ena. Ker pa ves čas razvijajo nove, noben od teh seznamov ni dokončen. S tem se meri in zagotavlja kakovost dela posamezne ustanove in tudi ocenjuje njene rezultate. Zahtevnost operacij se stopnjuje tako, da so v prvi skupini najmanj tvegane, v šesti pa najbolj. Kakor je poudaril dr.Kalangos, je zelo pomembno, da posebna inšpekcija rezultate posamezne ustanove ves čas preverja. Poleg tega pa ta sistem omogoča tudi cenovno ovrednotenje operacij. Na primer, operacije v skupinah RACHS ena do vključno tri so ovrednotene s 15.000 evri, v drugi skupini do šest pa s 25.000 evrov. Dr.Kalangos je govoril o paketnih cenah, kar pomeni za storitev v celoti, ne le zgolj za operacijo.