Konec Supermanovega prekletstva

Tekst: Sabina Potočnik

Decembra lani je svet obšla novica, da so poljski zdravniki 38 letnemu Bolgaru Dareku Fidyki, hromemu že štiri leta (po prometni nesreči) z operacijo z matičnimi celicami iz nosu vrnili sposobnost gibanja okončin. Kitajski strokovnjaki so na sledi genetski metodi, ki naj bi paraliziranim vrnila sposobnost gibanja; Američani pa so objavili, da prvi štirje bolniki s poškodovano hrbtenjačo lahko hodijo s pomočjo epiduralnega elektro stimulatorja.

Slednji dve novici sta čisto „sveži“, saj sta v strokovne revije prišli te dni. V ZDA možnost okrevanja po poškodbi hrbtenjače raziskujejo na Univerzi v Louisvillu (Kentucky Spinal Cord Injury Research Center). Zdravnica dr. Susan Harkema je s svojo skupino strokovnjakov začela z vgrajevanjem elektro stimulatorjev v hrbtenjačni kanal. Ko je prvi bolnik, Dustin Shillcox lahko pomigal s palcem, je kričal od veselja in skupina strokovnjakov je z njim delila navdušenje, saj je kazalo, da so na pravi poti. V raziskavi so sodelovali štirje moški, ki so vsi hromi od vratu navzdol. Vsi štirje so lahko vstali z vozičkov kmalu potem, ko so dobili električni stimulator. Seveda to ni bilo tako enostavno, kot je slišati. Začelo se je počasi, vendar vztrajno. Sposobnost za občutenje in hoteno premikanje telesa se jim vrača postopoma. Vendar pa že lahko stojijo in hodijo. Vsi štirje so tudi povedali, da se jim je vrnila sposobnost za spolne odnose in da zdaj že lahko nadzorujejo odvajanje vode in blata. Dustin pa je povedal, da že lahko nepretrgoma stoji po celo uro, kar je neverjeten uspeh. Upa in na skrivaj je prepričan, da se bo njegovo telo vrnilo v formo, v kakršni je bilo pred prometno nesrečo. To raziskavo, ki se bo nadaljevala z vključitvijo naslednjih 12 poškodovancev, financira fundacija Dane in Christopherja Reeva. Čeprav metoda še vedno sodi med eksperimentalne, pa se je zanjo prijavilo že 4000 bolnikov (v ZDA imajo več kot milijon ljudi s tovrstno poškodbo hrbtenjače). Kako zadeva deluje, še ne vedo razložiti, saj so trenutno okupirani s tem, da bolnikom pomaga. Žal ne sloviti igralec Christopher Reeve niti njegova žena Dana tega uspeha nista dočakala, za paralizirane ljudi pa je to nova luč na koncu povsem temnega tunela.

Z geni nad dolgotrajne poškodbe.

Na drugem koncu sveta, v kitajskem Hong Kongu pa na University of Science and Technology preučujejo drugi možni način poprave tovrstnih poškodb. Prof. Kai Liu je izumil način, kako aktivirati aksone, živčna vlakna v hrbtenjači miši z dolgotrajno poškodbo v tem predelu. Miši so bile poškodovane več kot 12 mesecev. Njihova povprečna življenjska doba je med dvema in tremi leti, torej je eno leto za približno 25 let človeškega življenja. To daje znanstvenikom upanje, da je njihov način primeren tudi za zdravljenje dolgotrajnih poškodb; na primer, da je bolnik paraliziran že deset ali pa tudi več let. Tehnika ima opraviti z geni: enega odstranijo, drugega pa spodbudijo, kar povzroči, da se poškodovani aksoni regenerirajo in ponovno vzpostavijo povezavo. Liu namreč pravi, da nevroni v možganih po poškodbi ne odmrejo. Če bi našli način za vzpostavljanje povezave hrbtenjače z možgani, bi lahko obnovili popolno delovanje celega telesa. Upa, da je s svojimi sodelavci na pravi poti, da dosežejo prav to. Vendar pa jih čaka še veliko dela. Glede tega so Američani precej naprej, saj je elektro stimulacija že na voljo za bolnike, čeprav še v preizkusni obliki. Ta metoda bo možna za vse šele, ko bo dokazana njena varnost in učinkovitost na daljše obdobje z več bolniki.

Uspeh z matičnimi celicami iz nosu.

Metoda, s katero so poljski strokovnjaki pomagali Bolgaru Dareku Fidyki, pa je prišla iz Velike Britanije. Gre za vbrizganje določenih matičnih celic iz globine nosne votline na območje poškodbe. To so posebne celice (OEC),

ki popravljajo živčne celice, vpletene v čutilo za voh. Ko so jih vbrizgali na mesto poškodbe hrbtenjače, se je ta začela obnavljati. Poškodba se je popravila v petih tednih, vendar pa je Darek potem potreboval še 19 mesecev intenzivne vadbe, da se mu je vrnil občutek v okončinah in sposobnost za hoteno premikanje. Sledilo je še šest mesecev terapije, da je lahko hodil. Zdaj ima še omejeno sposobnost za hojo s pomočjo opornic in hojce, vendar pa živi v upanju, da tudi to ne bo vedno potrebno. Fidyka je verjetno prvi človek na svetu, ki je po tako hudi poškodbi hrbtenjače ponovno shodil. Tehniko so razvili na University College of London pod vodstvom prof.Geoffreyja Raismana. Kot rečeno, so Dareka operirali poljski strokovnjaki pod vodstvom dr. Pawela Tabakowa na eni najboljših ustanov za tovrstne posege na svetu na Wroclaw Medical University. Do zdaj je veljalo in kot priporočljiva izbrana metoda za zdravljenje teh poškodb še vedno velja vztrajna vadba. Vendar pa so raziskave po vsem svetu zelo razvejane, zadevajo različna področja, zato je mogoče pričakovati, da bodo njihovi rezultati kmalu dosegli tudi naše kraje in pomagali našim bolnikom.

Supermanovo prekletstvo

Ko je dobil vlogo Supermana, je tehtal 86 kilogramov, kar pri višini 193 centimetrov ni veliko. Sam je sebe opisal kot „koščeno oso“. Vendar pa je zavrnil, da bi ga filmski maskerji oborožili z umetnimi mišicami pod kostumom. Raje se je odločil za izredno naporni dva meseca trajajoči trening. Ko se je snemanje začelo, je imel na sebi za 14 kilogramov več mišic. Pri snemanju drugega dela filma o Supermanu pa še celo nekoliko več. To samo kaže, da je Christopher v svoje

Christopher Reeve foto: Wikimedia

KDO JE BIL CHRISTOPHER REEVE

Mlajši, ki se navdušujejo nad Supermanom, se ga ne morejo spomniti. Bil je prvi filmski Superman nove dobe. Bil pa je še vse kaj drugega. Izviral je (po materini in očetovi strani) iz bogate družine, ki po poreklu sega do potnikov na ladji Mayflower (ladja, ki je pripeljala leta 1620 prva 102 naseljenca na ozemlje današnjih ZDA). Kljub bogastvu pa Christopher ni sedel križem rok in užival v brezdelju, pač pa se je redno šolal in končal izobraževanje na znani univerzi Cornell. Študiral je igralsko umetnost in nastopal v mnogih predstavah po državi. Na univerzi Julliard (tja se je vpisal vzporedno s študijem na Cornellu) je bil njegov sošolec Robin Williams. Pogosto sta bila edina dva študenta pri katerem od predmetov. Christopher Reeve torej ni bil le čeden igralec z napetimi mišicami, kakor mnogi še danes mislijo. Podpirala ga je Katherine Hepburn, ki je imela ostro oko za nadarjene igralce. Zlobneži so celo namigovali, da sta imela skrito romanco, ko je bilo njemu kakšnih 22, njej pa 67 let. Prej je verjetno, da je s Katherine prijateljeval Christopherjev oče. delo dobesedno vložil sebe v celoti. Za snemanje filma Ana Karenina se je naučil jahati. Ker mu je bil ta šport zelo pri srcu, si je kupil konja, ki ga je klical Buck. Z njim je prebil veliko ur pri dresurnem jahanju in se je odločil, da se bo preizkusil na tekmovanju v Virginiji. Tam pa se je njegov Buck pred tretjo oviro tako sunkovito ustavil, da je Christopherja čez njegovo glavo vrglo naprej, da je z vratom pristal na oviri in si dobesedno zdrobil prvo in drugo vretence. Po nesreči je ostal kvadroplegik, hrom od začetka vratu (od lobanje) naprej.

Pomoč otrokom.

Z dobrodelnostjo se je ukvarjal že pred nesrečo. Razveseljeval je bolne otroke v okviru akcije Zaželi si; sodeloval je tudi pri mednarodni dobrodelni fundaciji Save the Children (rešite otroke). Po nesreči, ko je bil povsem na dnu, depresiven in je razmišljal o samomoru, mu je njegova žena rekla, da ga ima rada, kakršen koli je in da bo sprejela in podprla vsako njegovo odločitev (tudi če bi hotel končati svoje življenje), a da mu bo stala ob strani vse dni. Po tistem o samomoru ni več razmišljal, pač pa se je vrgel na delo. Še vedno se je ukvarjal s filmom, predvsem pa je ustanovil svojo fundacijo za raziskovanje možnih načinov zdravljenja ljudi s poškodbami hrbtenjače. Podpiral je raziskave z matičnimi celicami, za katere je trdno verjel, da imajo veliko prihodnost. Leta 2000 so se Christopherjeve gibalne sposobnosti nekoliko izboljšale. Ko pa je zgodaj jeseni leta 2004 zbolel zaradi okužbe, se mu je ponoči ustavilo srce. Star je bil 52 let. Njegova žena je za pljučnim rakom umrla dve leti za njim.

Naši člani - o nas Anketa o zadovoljstvu v zvezi z našimi druženji, izleti in zdravstvenimi delavnicami, ki jih prirejamo skozi vse leto v Društvu na srcu operiranih Slovenije.

Ivica in Jože Zalaznik:

Z vsemi izleti z društvom sva zelo zadovoljna. Predavanja v zdravstvenih delavnicah so zelo kvalitetna saj vedno predavajo dobri strokovnjaki. G. Bojan - hvala za vaš trud pri delu v društvu.

Marijana in Franc Peterkovič:

Sva člana društva že šest let. Zadovoljna se udeležujeva vseh vaših zdravstvenih delavnic, zlasti nama dragega Portoroža. V letu 2015 sva se prvič udeležila enodnevnega izleta v Belo Krajino. Vodstvu društva dajeva priznanje za odlično organizacijo in izvedbo izleta. Želiva si, da bi naše druženje v društvu še naprej tako delovalo, da bi vodilni v društvu skrbeli za izobraževanje naših bolnikov in ostalih. Iskreno se zahvaljujeva vodstvu društva za ves trud in osebna odrekanja za delo in uspehe v društvu.

Štefka Zdovc:

V društvu na srcu operiranih Slovenije smo že od samega nastanka društva. Dokaz zadovoljstva je vsakična udeležba skoraj vseh dogodkov. Najlepša vam hvala, da skrbite za druženja in izlete. Le tako naprej, da bo za vse dobro.

Mari Lužnik:

Sprehodi ob morju so še poseben balzam za dušo in telo. Na poti ustaviš korak in opazuješ kako se morje in nebo združita in nadaljujeta pot. Razmišljaš in tudi sam iščeš pot zdravja in prijateljstva, ki se ne konča...Hvala organizatorjem za prijetne delavnice skozi celo leto!

Zofka Hajnšek:

Že večkrat bila z vami. Bili smo v Radencih, najlepše pa nam je v Portorožu. Ko bi bilo tako še naprej. Pa tudi, če bi še bil kakšen izlet v bodoče. Lepo se zahvalim voditeljem!

Vanda Augusta Mazzolini:

Vsi izleti in druženja do sedaj so bili izvrstni, še posebno zadnji izlet v Belo Krajino. Hudo! Hvala Bojan - še tako naprej.

Anica Lipičnik:

Enodnevni izleti so zelo zanimivi, lahko bi bil še kakšen več. Predavanja zelo poučna. Na morju je izredno lepo, kjer nas je letos pozdravila tudi burja. Pogrešam pa še obisk Radencev. Hvala za vaš trud.

Milica Grobelnik:

Želela bi, kadar smo v Radencih ali na morju, da imamo tudi obisk kakšne znamenitosti ali izlet. Na morju pa bi bilo še lepše, če bi šli kakšen mesec prej.

Jožica Ratej:

Šmarješke Toplice - zelo dobro, vključila tudi terapije -odlično. Nedavni izlet v Belo Krajino, čudovito lokalno vodenje z zanimivimi ogledi in srečanje s Tonijem Gašperšičem. Pripravljali smo belokranjsko pogačo in kasneje poslušali še zanimivo predavanje. Zaključek ob dobri glasbi. Portorož - izredno zanimivo zdravniško predavanje, nam razumljivo. Hvala.

Anton Pesan:

Večkrat sem bil z vami v toplicah. Bil sem zadovoljen, kar tako naprej!

Jožef Pesan:

Zadovoljen z vsem kar nam nudite. Hvala vam za vaš trud. tudi hotelske usluge so ok.

Franc Ratej:

Zelo rad se udeležujem zdravstvenih delavnic in enodnevnih izletov zaradi kvalitetnih predavanj v zadnjem času. Enodnevni izleti so prijetni zaradi druženja in zanimivih ogledov, raznih znamenitostih in običajev.

Danilo in Antonija Sterle:

Jesenski venček belih brez v Beli Krajini. Bele pene portoroškega morja. Hvala. Veselimo se pomladnih cvetov v letu 2016. Srečno.

Alojz Selič:

Z društvom na srcu operiranih Slovenije sem potoval že večkrat. Izleta se udeležim, če le morem predvsem zaradi zdravstvenih delavnic. Takšni delavnic kakršna je bila zadnja pa bi želel še več, saj je bila za nas zelo zanimiva. Želel bi si, da bi bile obravnavane predvsem teme, ki se nanašajo naše post-operativno življenje in izmenjavo izkušenj. Delavnice naj bile vsaj dvakrat letno v centru, kot je Portorož.

Fanika in Stane Šafarič:

Že več let se udeležujemo v našem srčnem društvu vseh organiziranih izletov in delavnic po Sloveniji - še posebno v Portorožu. Člani in vodstvo društva lepo delajte še naprej.

Vilma Dremel:

Večkrat sem že bila z društvom. Prireditve so dobro organizirane, vse od izletov do oddiha v zdravilišču. Tudi predavanja so vedno zanimiva, še posebej pa naša druženja.

Emil Šmid:

DNSOS veliko prispeva o dobrem počutju na srcu operiranih in svojcev v smislu organizacije. srečanj in predavanj o boleznih srca in ožilja. Mogoče bi bilo potrebno nas bolnike stalno vzpodbujati k zdravemu načinu življenja. z predavanji in naši publikaciji. Velika zahvala pa osebju Medicor in njihovi skrbi za zdravje srčnih bolnikov.

Jurij Jakab:

Pozitvo, še posebej sem zadovoljen s predavanji. Želel bi si več povezovanja in skupnih akcij s sorodnimi društvi.

Anica Krajnc:

Sem dolgoletna članica društva. Rada se udeležujem zdravstvenih delavnic kjerkoli so. Z izleti in krajšimi oddihi sem zadovoljna, ker so dobro organizirani - vse je določeno točno vnaprej in tako se tudi izvede. Organizatorjem iskrena hvala.

Slavka Bernard:

Vsakoletno letovanje z društvom je zelo prijetno in predvsem zanimivo. Želim, da se tako še nadaljuje v nedogled.

UtripSrca34 Znanstveniki so v mnogih

raziskavah ugotovili, da so banane med najkoristnejšimi sadeži od vseh. Znižujejo krvni tlak, vzdržujejo enakomernejšo raven sladkorja v krvi, preprečujejo nastanek raka pri otrocih in odraslih ter vplivajo na mnogo procesov v telesu, ki so pomembni za ohranjanje zdravja.

VSAK DAN SI PRIVOŠČITE VSAJ ENO BANANO!

Namesto jabolka banana? Banane uživajo ljudje po vsem svetu. Sodijo med najbolj široko uporabljene sadeže v človeški prehrani. Američani jih, na primer, pojedo več kot jabolk in pomaranč skupaj. Vsebujejo veliko hranil, so praktične, ker imajo svojo lastno „embalažo“ in so zaradi tega zelo primerne za potovanja. Nekateri znanstveniki so prepričani, da so banane najpomembnejši sadež od vseh. Dan Koeppel, avtor knjige „Usoda sadeža, ki je spremenil svet“, je zgodbi o bananah sledil vse do rajskega vrta v prepričanju, da je bila prav banana- in ne jabolko- tista, ki jo je Eva ponudila Adamu. Biblija se s tem seveda ne strinja. Banane danes gojijo v 107 državah po vsem svetu. Med svetovnimi pridelki so razvrščene na četrto mesto po monetarni vrednosti. Vendar pa večina ljudi misli, da so zaradi dobrega okusa in gostejše teksture še najbolj primerna, a večinoma prazna hrana za dojenčke. Res so banane odlična hrana za najmlajše, vendar pa so izredno koristne tudi za odrasle in starejše ljudi. In še zdaleč niso prazna hrana.

Znižujejo krvni tlak.

Eno najpomembnejših hranil, ki ga vsebujejo banane, je kalij, ki vpliva na krvni tlak. Raziskave so pokazale, da se z uživanjem banan žile razširijo, s tem pa se krvni tlak zniža. Američani so za svojo populacijo ugotavljali, da imata samo dva odstotka njihovega prebivalstva dovolj kalija. Morda je pri nas takih ljudi za kakšen odstotek več, vendar lahko dovolj zanesljivo trdimo, da tudi Slovenkam in Slovencem kalija večinoma manjka. Kalij pa je izredno pomemben, ker zagotavlja 20 odstotkov manjšo nevarnost za prezgodnjo smrt iz različnih (bolezenskih) razlogov. Strokovnjaki Tekst: Bojan Petek

Rekreativci, športniki in vsi drugi, ki redno telovadijo, naj bi pred vadbo pojedli dve banani za energijo in vzdrževanje sladkorja v krvi. Izredno pomembno je, da banane (spet zaradi kalija) varujejo pred mišičnimi krči med aktivnostjo in tudi ponoči. Preprečujejo izgubo kalcija (z uriniranjem), kar spet pomaga preprečevati izgubo kostne gostote.

Imperial College iz Londona so ugotovili, da so otroci, ki pojedo le eno banano na dan, v za 34 odstotkov manjši nevarnosti, da dobijo astmo. Druga raziskava je pokazala, da otroci, ki redno dobivajo banane v prehrani v prvih dveh letih življenja, bistveno redkeje zbolijo za otroško levkemijo. Banane vsebujejo tudi vitamin C, ki sodi med močne antioksidante; znano je, da slednji zmanjšujejo posledice škode, ki jih naredijo prosti radikali (te pa imamo vsi), zato se z uživanjem banan zmanjša nevarnost za raka pri vseh ljudeh; ker pa vsebujejo veliko