Zeleno, ki te ljubim, zeleno... znan verz slovitega francoskega poema bi bilo še kako umestno aplicirati na sodobnika – le da tokrat v gurmanskem pomenu.
Sicer drži, da smo Slovenci zagriženi solatoljubci in da so naše navade daleč od instant jedilnikov hitre in večinoma že napol pripravljene prehrane na drugi strani luže, pa vendar se o hranilnih vrednostih določenega zelenja lahko tudi sami veliko naučimo. Američanka ruskega porekla Victoria Boutenko v svoji najnovejši uspešnici Zeleno za življenje, ki je izšla tudi pri nas, pred nami razgrne zakrknjene jedilne scenarije sodržavljanov, ki sveže povrtnine ‘razen dveh uvelih listov ledenke v hamburgerju’ sploh več ne vidijo. Pa se v knjigi z do skrajnosti popačenimi jedilnimi navadami Američanov le na hitro dotakne,
32 Utrip Srca
večji del pa razloži o lastnem odkritju moči zelenega v hrani. Nekatera spoznanja so presenetila tudi mene, pa o zdravem načinu prehranjevanja vem veliko. Še za časa urednikovanja v reviji Viva pred skoraj dvemi desetletji me je Dario Cortese poučeval o koristnosti presne prehrane,o klorofilnih dodatkih v kapsulah, sodelavka je redno uživala alge, solila hrano s klamatsko soljo, vitamix mlinčki pa so redno brneli kar na uredništvu. Tako, da sem bila prepričana, da je zame le še malo neznanega s področja alternative v prehrani, a sem se po branju Boutenkove knjige globoko zamislila. Zakaj je tako težko vzljubiti zelenje? Zeleni listi še nikoli niso bili uvrščeni v našo prehransko piramido kot posebna skupina, enostavno zato, ker jih nismo imeli za pravo hrano. Korenčkovo zelenje, repin puh ali listi rdeče pese (sploh veste kakšni so?) so odvečne smeti, ki jih nujno
zavržemo, v najboljšem primeru končajo na kupu za kompostiranje. Pa, po besedah Victorie Boutenko delamo veliko napako – v večini zelenih delov zelenjave, katere sicer uživamo le njihove korenine, je tudi do desetkrat več vitaminov in mineralnih snovi, kot jih vsebuje sam gomolj oziroma plod. Korenine in plodovi vsebujejo veliko več sladkorja in tudi manj celuloze, zato so prijetnejšega okusa, zaužijemo jih z užitkom. A se ob preglednicah v knjigi, v katerih je natančno navedena vsebnost koristnih snovi tako v listih kot v delih rastlin, ki jih dejansko uživamo, enostavno moraš izprašati ali vendarle ni čas za spremembo prehranskih vzorcev. Primerjava vsebnosti kalcija,ki ga je v zelenem delu pese več kot desetkrat več kot v samem gomolju, selena,ki ga je v perju enkrat več,pa trikratnik vitamina C , ki ga naše telo v zimskem času še kako potrebuje in številnih drugih rudnin in vitaminov pravzaprav niti ne potrebuje komentarja. Seveda pa vse navedene
