22 UtripSrca
Srčnost slovenskega srčnega kirurga Dr. Igor Gregorič, slovenski srčni kirurg, ki dela v ZDA, je mnogim našim članom že dobro poznan. Velikokrat pride v Slovenijo in predstavi novosti s področja srčnih operacij in tudi invazivne kardiologije, obenem pa spremlja, kaj se na teh področjih dogaja v Sloveniji. Študentom medicine je dobro znan tudi po tem, ker jim že dolgo stalno pomaga, da se pridejo izobraževat v Houston. Povedal nam je, da si je z njegovo pomočjo znanje tam nabiralo že okrog 1000 mladih slovenski zdravnikov. Besedilo in foto: Milka Krapež To je kar malo nenavadno. Srčni kirurgi so od nekdaj veljali za nekakšne bogove. Nekateri so se na to mesto postavili sami (pravijo, da imajo kirurgi zelo velik ego), mnoge pa so tja postavili njihovi pacienti. Hvaležnih bolnikov ni težko razumeti: srčni kirurgi praviloma rešujejo življenja. Kar pa zadeva kirurgov ego, no, to je pač stvar, s katero mora sam opraviti. Tisti, ki so doživeli uspeh v tujini, včasih povedo zgodbo, kako jim je to uspelo. Takih, kot je Igor Gregorič, pa preprosto ni: ker je bilo njemu na začetku težko, pomaga drugim, da bi jim bilo lažje. Ko je prišel v Houston, takrat mlad zdravnik, a že specialist splošne kirurgije, se je pripeljal s taksijem pred vrata stanovanja neke gospe, Slovenke po poreklu. Zanjo je izvedel po tisti dolgi poti: nek sorodnik pozna nekoga, ki ima drugega sorodnika, ki pozna nekoga tretjega… saj veste, kako to gre. Nič čudnega, če ga je gospa debelo gledala, saj je za mladeniča prvič www.drustvo-nsos.si
slišala. Tako nebogljen je bil videti, da ga je vseeno sklenila povabiti naprej in mu zagotovila, da lahko ostane, dokler si ne bo našel ustrezno prebivališče. Garaško delo Potem pa so sledila leta trdega garanja. Denarja ni bilo na pretek, zato si je moral pomagati, kakor je vedel in znal. Njegov glavni cilj pa je bil, da postane srčni kirurg. Tam, v ZDA, kjer se kar tare srčnih kirurgov. In to ne ravno povprečnih. Med sabo redko spustijo nekoga, ki ni Američan oziroma nima ameriškega državljanstva. Čisto nič mu ni pomagalo, da je imel diplomo ljubljanske medicinske fakultete in opravljeno specializacijo. Vse je bilo treba narediti še enkrat. Američani naših diplom namreč ne priznavajo. Vsak mora skozi njihovo sito preizkušanja znanja. Igor je vmes tudi pridno delal. Mnogo je bilo prostovoljnega dela, ker drugače do prakse tam ne bi prišel, čeprav bi se kakšen dolar zelo prilegel. »A sem
vedel, kaj hočem in sem bil pri tem neomajen,« je povedal. Ko je vse to končal, ko se je začel specializirati za splošnega kirurga (preden bi se lotil srčne kirurgije), pa je vedel, da je na pravi poti. Ameriški sistem je namreč tak, da ko stopiš na neko tirnico, kjer je pot jasno začrtana, se ne more več nič spremeniti. Točno veš, kam greš, kaj se bo zgodilo in kdaj se bo to zgodilo,« je pripovedoval. Rožic ni bilo To je pomenilo, da je šla od tam naprej njegova pot samo navzgor. Nič mu ni bilo dano, nobenih rožic ni bilo na njegovi poti. Vsak dan, tako je še danes, je delal najmanj 12 ur. Vstaja okrog šestih, pol sedmih. Na vprašanje, če gre potem teč, kakor je značilno za mnoge ameriške poslovneže, se je samo nasmehnil in rekel, da si želi, da bi se lahko s športom ukvarjal več. A gre takoj na delo. Zaposlen je na univerzi, s praktičnim delom pa se srečuje v bolnišnici Memorial Hermann, kamor
