17 minute read
Pomiloščena sol
Tradicionalno pridobivanje soli - Pak Thale, Phetchaburi, Tajska Foto: Wikipedia
Milka Krapež
Advertisement
Osupljiva novica za vse je, da sol ni kriva za srčno žilne bolezni oziroma, da so bila verjetno dosedanja priporočila, ki so ljudem z nevarnostjo za visok krvni tlak svetovala čim manj soli, napačna. Nove raziskave namreč kažejo, da tako kot ni dobro uživati preveč soli (več kot 6000 mili gramov dnevno) je tudi ni zdravo pojesti premalo (manj kot 3000 mili gramov). Še vedno veljavno priporočilo pa je, naj bi dnevno pojedli do 1.500 mili gramov soli. Za bolne in zdrave popolna zmeda.
Raziskava je bila objavljena v strokovni reviji The New England Journal of Medicine. Pravi pa, da so imeli najmanj srčno žilnih bolezni ljudje, ki so užili manj kot 6000 in več kot 3000 miligramov soli dnevno. Tisto, kar preseneča, je spodnja vrednost, torej manj kot 3000 miligramov, kar je enkrat več (in še več od tega) kot so dosedanja priporočila, ki pa še vedno veljajo, da ne bo dilem. Tako ameriški (kjer so raziskavo delali) kot evropski kardiologi priporočil namreč niso spremenili. Toda raziskovanje, kaj se je s temi priporočili vse od začetka dogajalo, prinese zanimive podatke. Kardiologi so namreč (verjetno iz previdnosti) ta pravila uveljavili le na temelju dveh raziskav dvomljive vrednosti. Prva je bilo opazovanje skupine ljudi, ki so pojedli malo soli in niso imeli povišanega krvnega tlaka. Vendar pa tudi niso jedli dosti drugega, na primer sladkorja. Druga raziskava pa je bila na laboratorijskih živalih, ki so jim dajali hrano z veliko soli in so imele povišan krvni tlak. Toda dajali so jim 60 krat večjo količino soli od običajne oziroma tiste, ki jo zaužije odrasel človek povprečno dnevno. Živali so dobile za dve skodelici soli dnevno. Takšna hrana bi bila za človeka pravzaprav neužitna. Iz tega so torej zdravniki sklepali, da sol povzroča povišan krvni tlak. Raziskav pozneje nihče ni nadgradil. Jasno je bilo le,
da je sol povezana morda le s tretjino bolnikov z visokim tlakom. To so bili torej dokazi, da nam sol škodi!
Pomembna je kakovost soli!
Vendar pa je vseeno res, da sol lahko škodi. Pa ne le, če jo pojemo res veliko. Pač pa, če jo izberemo napačno. Niso namreč vse soli enake. Mnogo (večina) jih je rafiniranih, fino mletih, kar predvsem pomeni, da jim odvzamejo vse snovi, ki lahko človeku koristijo. Sol, pridobljena na naravni način (iz solin), ki je ne rafinirajo in tudi ni snežno bele barve, vsebuje okrog 80 različnih mineralov in elementov v sledeh, ki so za ljudi še kako koristne. S postopkom rafiniranja poskrbijo, da je snežno bele barve, »čista«, obenem pa ji odvzamejo vse te minerale in elemente v sledeh. Taka sol ne more biti koristna za človeka, poleg tega pa se pogosto zgodi tudi, da ji dodajo kemikalije, ki preprečujejo strjevanje. Saj poznate tisti zoprn občutek, ko tresete solnico, pa je v njej sol strjena kot kamen, nakar se vam na krožnik vsuje cela kepa soli in jed uniči. Škoda za jed, za vas pa dokaz, da sol ni vsebovala kemije.
Zakaj jod?
Sol je navadno zelo poceni. Še posebej taka, rafinirana, fino mleta in jodirana. Z jodiranjem pa je tako: pri nas je jod dodan soli po zakonodaji (oziroma posebnem pravilniku), ker je bilo pred tem v Sloveniji veliko bolnikov z golšavostjo, boleznijo žleze ščitnice, ki je povezana s pomanjkanjem joda. Tega dobimo s hrano, predvsem z morskimi jedmi kot so razne ribe, še največ pa morske alge. Naši prebivalci pa seveda desetletja nazaj tega niso uživali v velikih količinah. Alge, na primer, prihajajo na slovenske krožnike šele v zadnjih letih in še to le pri ljudeh, ki se s prehrano bolj intenzivno ukvarjajo. Večinoma zato, ker bi si radi zagotovili zdravje. Zato se je država odločila, da ljudem pomaga
Še vedno svetujemo veliko zmernost pri dosoljevanju že pripravljene hrane!
tako, da soli dodaja jod. Sol namreč uživa skoraj vsak. Golšavost je po tem ukrepu upadla, kar je pravilnost odločitve potrdilo. Če bi se torej odločili, da jeste nerafinirano sol, ki je večinoma tudi nejodirana (in nemleta), je pametno, da poskrbite za zdravje z dodajanjem morskih alg. Te pa se dobi tudi v obliki prehranskega dopolnila, imenovanega kelp. Kelp je namreč morska alga, ki, med drugim, vsebuje tudi več joda.
Kemikalije v soli.
Zakaj nam bi torej sol lahko škodila, če so v raziskavi ugotovili, da nam pravzaprav koristi, samo da je ne smeš pojesti ne preveč ne premalo, torej ravno prav? Še podatki iz evropske raziskave iz leta 2011: več kot osem let so spremljali 3.681 prostovoljcev iz Belgije, Poljske, Nizozemske, Italije in Češke in so ugotovili, da je prav pomanjkanje soli v prehrani povezano z več srčno žilnimi boleznimi. Tudi rezultate te raziskave so objavili v strokovnih revijah. Pokazalo se je, da je največji problem kakovost soli in tisto, kar ji odvzamejo in dodajo. Snovi proti strjevanju smo že omenili. Visok krvni tlak je povezan s pomanjkanjem mineralov, ki jih soli odvzamejo v postopku rafiniranja (prečiščevanja). Spet druga raziskava je pokazala, da
prehrana z malo soli za 400 odstotkov poveča nevarnost za srčni infarkt. Zaključek torej je, da naše telo sol potrebuje!
Sol za procese v telesu.
V temelju je sol sestavljena iz natrija in klorida. Natrij je esencialni mineral, ki ga naše telo samo ne more tvoriti. Potrebujemo ga za ravnovesje tekočin v telesu, za količino vode v celicah in tudi v limfnem sistemu. Malo znano je, da se brez soli srce ne more normalno krčiti, kar lahko poškoduje zaklopke.
Klorid pa potrebujemo zato, da vzdržuje kislo bazično ravnovesje, pomaga tudi želodčni kislini in pri vsrkavanju kalija. Sol uravnava mnogo procesov v telesu. Obstaja torej tehten razlog, zakaj jo že tisočletja uživamo in zakaj je veljala celo kot plačilno sredstvo. Se spomnite Martina Krpana, ki jo je nespodobno »švercal«? Pomembnost soli dokazuje tudi dejstvo, da bolnikom, ki sami ne morejo jesti in piti, dajejo slano raztopino. Tudi naša kri je v 0,9 odstotka iz soli. Potrebo po soli imamo v genetskem zapisu. Minerali, ki jih neočiščena sol vsebuje, so (med drugim) žveplo, magnezij, kalij, kalcij, ogljik, stroncij, cink, baker, mangan. Glavno vprašanje torej je, koliko soli naj bi uživali? Pri tem je treba še enkrat poudariti, da kardiologi svojih priporočil niso spremenili kljub ugotovitvam omenjenih raziskav, ki so bile predstavljene na njihovih kongresih. Še vedno namreč menijo, da bi nenadno povišanje zaužite soli lahko bolnikom škodilo. 1500 miligramov soli je približno dobra polovica čajne žlice. To je toliko, kolikor nam jo zdaj dovoljujejo. Če naj bi pa jo uživali po novih raziskavah, bi imeli dovoljeno celo čajno žlico dnevno. Vendar je treba upoštevati, da dostikrat uživamo jedi, ki jih nismo sami solili. Na primer maslo (slano, imamo tudi neslanega), predvsem pa vsi mesni izdelki. Za te jedi ne vemo, koliko soli vsebujejo, zato je treba biti kljub vsemu zmeren. Prav zmernost je namreč ključ do zdravja. Poleg tega pa je bistveno, kakšno sol izberemo. V Sloveniji imamo to srečo, da je vsem na voljo morska sol iz solin, še vedno pridobljena na star način, torej ročno. Ni treba, da si izberete solni cvet, ki sodi med gurmanske vrste soli. Je pa seveda res, da kakovost jedi izboljša. Priporočajo jo za jedi, ki se solijo šele takrat, ko so že na krožniku. Izberete pa lahko nerafinirano, nejodirano in nemleto morsko sol, prav tako pridobljeno iz solin. Sivkasta barva naj ne moti, saj dokazuje, da vsebuje vse koristne snovi. Poleg tega pa je taka sol tudi rahlo vlažna. Za tiste, ki imajo težave s ščitnico, je seveda pomembno, da dobijo jod, pa naj bo s soljo ali kako drugače. Ko torej izbirate sol, izberite morsko, tradicionalno pridobljeno v solinah. Pazljivo preberite, kaj piše na oznakah. Čim vidite, da so ji dodali nekatere snovi (natrijev ferocianid, amonijev citrat ali pa aluminijev silikat), je raje ne kupite. Te snovi so toksične za telo. Verjetno je škodljivost soli povezana predvsem s takimi dodatki. Navadna kuhinjska sol lahko (v marsikateri razviti državi) vsebuje prav take dodatke. Seveda so pri nas na voljo tudi druge vrste soli, ki sodijo med zdravstvene ali pa kulinarične specialitete. Solni cvet smo že omenili. To je namreč redka in zato tudi dražja sol, ki jo lahko solinarji pridobijo samo v popolnem brezvetrju, ker le tedaj nastanejo posebni piramidasti kristali. Solinarji jo v tankem sloju previdno poberejo s posebno mrežico. Čeprav boste med brskanjem po spletnih straneh naleteli na pohvalo te ali one soli, imejte pred očmi dejstvo, da se nobena ne more meriti s to (piransko ali sečoveljsko) soljo. Poznavalci iz vrste gurmanov pravijo, da presega vse druge soli. Američani pa vam bodo kot veliko posebnost razlagali, da v tem ali onem mehiškem zalivu sol pridobivajo še vedno ročno na tradicionalen način in da je to najboljša sol na svetu. Lahko jih je razumeti pri kakovosti soli, ki jih prodajajo v njihovih trgovinah. Pri nas sol na tradicionalen način pridobivajo že več kot 700 let. Kakovostna je vsekakor tudi himalajska sol. Predvsem torej sol, ki je niso rafinirali in ji niso dodajali kemičnih snovi. Tudi taka sol ni draga (kot na primer solni cvet), a je zdravju koristna, če znate biti zmerni.
Srčni kirurgi in kardiologi so čisto posebni ljudje. Vsaj tisti, ki so se s svojim delom zapisali v zgodovino še za časa svojega življenja. Če greste na svetovni splet preverjat, kdo so najbolj znani (uspešni) srčni kirurgi, se vam bo pokazalo veliko imen, za katere niste še nikoli slišali. To še ne pomeni, da niso dobri. Toda tistih, ki jih pozna ves svet, je precej manj.
dr. Michael DeBakey O pokojnem dr.Christianu Barnardu, ki je prvi presadil srce iz človeka v človeka, smo že pisali. Naši bralci tudi dobro poznajo ime in delo dr.Reneja Favalora in dr.Charlesa Hahna, oba sta bila pionirja v srčni kirurgiji in oba sta se, žal, že poslovila od nas. Dobro nam je znan tudi »naš« kirurg dr. Ninoslav Radovanović, ki je pozdravil že nič koliko slovenskih src. V prihodnosti pa se bo treba nekoliko bolj posvetiti kirurgu, ki ga je v Medicorju v Izoli nasledil: dr.Miladinu Đorđeviću. Med najuglednejša imena v svetu
VELIKA IMENA
Utrip Srca 27 Milka Krapež srčne kirurgije
zagotovo sodita dva ameriška kirurga: dr. Michael DeBakey in dr. Denton Cooley. Dr. DeBakey je umrl sredi poletja 2008, samo dva meseca, preden bi dopolnil sto let. Dr. Cooley pa je še vedno med nami (star je 94 let). Ta dva strokovnjaka sta poseben fenomen, ker ju je njuno delo združilo, potem pa sprlo in razdružilo, čisto na koncu pa spet združilo. Dr.DeBakey je bil sin libanonskih emigrantov (v originalu so se pisali Dabaghi) in se je, tako kot mlajši dr.Cooley proslavil z delom med drugo svetovno vojno v Evropi. Ko je bila vojna končana, se dr. Christiaan Barnard je izobraževal tako v ZDA kot tudi v Evropi. Znan je po tem, da je prvi razvil mobilno vojaško kirurško bolnišnico: Mobile Army Surgery Hospital, znano kot MASH; to je bil tudi temelj za film in humoristično nadaljevanko; pa ne zato, ker bi se posmehovali DeBakeyevemu delu, ki je bilo dovršeno do zadnje podrobnosti. Za humor so seveda krivi liki, ki nastopajo v nadaljevanki in v filmu. V mirnem času se je lahko šaliti na ta račun, v vojnem je drugače. DeBakey je bil zelo inovativen kirurg. Bil je tudi prvi, ki je prišel na misel, da bi svoje operacije snemal. Posnel jih je precej in mnoge od njih so videli gledalci po vsem svetu. Tudi pri nas. Z dr.Cooleyem, drugim velikim kirurgom tistega časa, sta skupaj delala na Baylor College of Medicine in v Methodist Hospital v Houstonu. Razvijala sta umetno srce. Dr.Cooley je v 60.letih svojo prakso preselil v St.Luke's Episcopal Hospital in leta 1962 ustanovil danes svetovno znani Texas Heart Institute. Dve leti potem, ko je Christian Barnard kot meteor zaslovel po vsem svetu (leta 1967), ker je zamenjal človeško srce za dajalčevo, pa je dr.Cooley vsadil umetno srce 47-letnemu bolniku Haskellu Karpu. Tudi ta operacija je bila svetovna senzacija, čeprav je bolnik po njej živel le 65 ur. Ta operacija je bila tudi jabolko spora med velikanoma srčne kirurgije. Teksačani v šali pravijo, da sta skupaj udarila dva teksaška ega, eden večji od drugega. Šlo pa naj bi za to, da sta to umetno srce s pomočjo tudi drugih strokovnjakov, razvila skupaj. Ko je bil dr.DeBakey na neki konferenci, je dr.Cooley spretno izmaknil umetno srce in ga vstavil bolniku. Dr.DeBakey ga je obtožil kraje in izdajstva, češ, da je to zakrivil samo zato, da bi prišel v zgodovino kot prvi, ki je vstavil bolniku umetno srce. Dr.Cooley se je zagovarjal, da je to storil samo zato, ker bi bolnik sicer umrl, da je bila sila huda. Sledila je preiskava, vendar nihče do danes ni izvedel, kaj so preiskovalci ugotovili. Ugibamo pa lahko, da krivca nihče ni hotel direktno obtožiti, saj sta bila oba kirurga za kaj takega preveč dragocena. O tem , kako prepričan naj bi bil dr.Cooley vase, kroži anekdota, ki je menda resnična. Takole pravi: Dr.Cooleya, ki je sodeloval kot priča na
dr. René Favaloro neki razpravi, je odvetnik vprašal:«Ali dr. Ninoslav Radovanović mislite, da ste najboljši kirurg na svetu?«. Dr.Cooley:«Da, sem.« Odvetnik:« Se vem to ne zdi nekoliko neskromna trditev?« Dr.Cooley:« Morda. A ne pozabite, da sem pod prisego.« Zaradi te pionirske operacije sta šla dva odlična strokovnjaka vsak svojo pot. Samo ugibamo lahko, kaj vse bi iznašla, če bi delala skupaj. Možno pa je seveda tudi, da bi napredovala počasneje, kot sta. V tem času so se izboljšale umetne zaklopke. Sprva je
namreč pri zamenjavah srčnih zaklopk umrlo kar 70 odstotkov bolnikov. Z izboljšanimi operativnimi tehnikami in napravami, umetnimi zaklopkami, je smrtnost začela strmo padati. V petih letih je v povprečju umrlo le še devet odstotkov bolnikov. Dr. DeBakeya je Slovenija spoznala leta 1967, ko je prišel na tedanjo srčno kirurgijo na Zaloški (stavbe kliničnega centra takrat še ni bilo, srčna kirurgija je bila v prostorih današnje travmatologije) operirat nekaj slovenskih pacientov. DeBakey je na ta način gostoval po vsem svetu. Delal je celih 75 let svojega življenja, saj je bil še v globoki starosti še vedno zelo sposoben. Svetovna javnost je izvedela, da je pomagal tudi v ekipi, ki je vstavila pet obvodov v srce tedanjega ruskega predsednika Borisa Jelcina. Novembra leta 2007 pa sta dr.Cooley in dr.Debackey zakopala bojne sekire. Pobotala sta se javno, kar je menda hotel DeBakey. Ta je dr.Cooleya celo odlikoval. Odlikovanje, ki mu ga je dal dr.Cooley (vsak s svoje ustanove), pa je dr.DeBakey dobil po smrti. DeBakeyu je usoda na koncu malce ironično zagodla. Na silvestrovo leta 2005 je začutil hudo bolečino, zaradi česar so ga prepeljali na urgenco. Ugotovili so disekcijo aorte, to pomeni razpoko v notranji steni žile, zaradi katere se kri pretaka med plastmi stene žile, kar je zelo boleče. Prav za tako stanje je DeBakey razvil poseben postopek, ki se mu reče DeBakey procedure. DeBakey je operaciji nasprotoval, toda ker je kmalu postal neodziven, se je skupina strokovnjakov po odločitvi etične komisije vseeno odločila operirati. Kasneje je menda DeBakey izjavil, da jim je hvaležen, čeprav je bil sam proti operaciji. Umrl je štiri leta pozneje iz nejasnih razlogov. Morda pa zato, ker je bil star že skoraj sto let.
Ni vse zdravo kar diši
Z zdravilnimi rastlinami je skoraj tako kot z zdravili: če jih uživaš preveč ali v nepravilni obliki, ti bodo prej škodile kot koristile. Nekatere so lahko celo strupene, če človek z njimi ne zna ravnati. Druge spet so za nekaj ljudi priporočljive, za druge pa spet ne. Zato je tudi zeliščarstvo posebna znanost, ki zahteva teoretično, predvsem pa tudi praktično znanje. Tako kot za zdravilne rastline same to velja tudi za vse možne izvlečke, tudi za eterična olja, ki jih na poseben način pridobivajo iz njih.
Pred časom smo pisali o tem, kako si lahko s pomočjo oljnih kapljic pomagamo pri najrazličnejših težavah. Vendar je šlo v vseh primerih za aroma terapijo, se pravi terapijo, pri kateri nekaj kapljic kanemo v vodo, to pa potem segrevamo in vdihujemo paro, ki je pomešana v aromami. Izvlečke najrazličnejših rastlin, ki jih poznamo tako v kulinariki kot tudi v kozmetiki, pa se lahko v obliki olj tudi uživajo. Bolj pogosti so sicer alkoholni izvlečki, kakor je, na primer, izvleček iz ameriškega slamnika, ki ga posebej v času prehladov uporablja mnogo naših prebivalcev. Uživanje kapljic eteričnih olj lahko zelo koristi bolniku ali pa lajša kakšne neprijetnosti sicer zdravemu človeku. Enako pa se lahko zgodi, da nam škoduje. Nosečnice eteričnih olje ne smejo uživati. Za zdravilne rastline in najrazličnejše oblike izvlečkov iz njih načeloma velja, da skoraj nič ni sto odstotno potrjeno. Kar ne pomeni, da to, kar bomo navedli, ne drži, vendar
Pri prvi uporabi določenega eteričnega olja naredite pred tem test preobčutljivosti na olje - manjšo količino olja nesite na kožo in počakajte na morebitno reakcijo.
Zelo priljubljena med eteričnimi olji je tudi olje sivke
pa ni bilo raziskano, dokazano z večjimi raziskavami, ker pač nihče ni posebej zainteresiran, da bi jih delal (oziroma plačal). Vse navedbe torej temeljijo na izkušnjah ljudi, ki so jih občutili na lastni koži oziroma so zbrali izkušnje drugih. Glavno pravilo pri uporabi eteričnih olj za uživanje je, da naj bi se jim nosečnice izogibale. Mnoga med njimi namreč lahko stimulirajo sproščanje hormonov, kar lahko povzroči celo splav, čeprav večinoma plodu ne škodijo. Za vsak primer bo bolje, če v času nosečnosti bodoča mati eteričnih olj ne uživa. Pravzaprav bo za večjo varnost bolje, da se jim izogiba tudi v aroma terapiji. Sivkino olje, ki ga uporabljajo za pomiritev in so celo s primerjalno raziskavo dokazali, da učinkuje ravno tako dobro kot sintezno zdravilo lorazepam (ta sodi v skupino zdravil, ki povzročajo odvisnost), to olje je lahko tudi škodljivo. Škoduje celicam kože (v nepravilni koncentraciji, če ga nanašate direktno na kožo), možen pa je tudi razvoj kontaktnega dermatitisa pri posebej občutljivih ljudeh, če se pogosto uporablja. Vendar je to nejasno, ni torej mogoče reči, da je to dejstvo. Sivkino olje je tako zelo razširjeno in na človeka tako odlično vpliva v najrazličnejših težavah, da je verjetno najboljši nasvet, če človek sam poskusi. Če se pokaže, da je koža po uporabi razdražena, se je olju bolje izogibati. Poudariti velja, da eterična olja vsebujejo zelo močne učinkovine, zato se tudi odmerjajo le v kapljicah. Olje grenkega mandlja je lahko nevarno, ker naravno vsebuje prusično kislino. Vendar pa ga danes znajo narediti tako, da to kislino izločijo in je povsem nenevarno. Prusična kislina vsebuje cianid, za katerega vemo, da je zelo strupen. Saj se najbrž spominjate kakšne od kriminalk mojstrice Agathe Christi, kjer je vonj po grenkem mandlju nakazoval, da je šlo za umor z zastrupitvijo. Olje kolmeža je sicer zelo koristno proti glavobolom in vrtoglavici. Vsebuje asoron, ta pa je karcinogen. Uživanje bi lahko povzročilo krče in poškodbe jeter ter ledvic. Priporočljivo ga je torej uporabljati le za mazanje. Kafrino olje, ki se dokaj pogosto uporablja (za masažo, mazanje) predvsem pri okužbah dihal, je za uživanje neprimerno, ker je strupeno. Tudi hren lahko vsebuje zdravju škodljive snovi. Vendar pa ne v naravni obliki, kakor je pogosto na naših mizah za pomakanje kuhane govedine, pač pa v obliki
Niso vsa olja eterična
Opozoriti velja, da navedeno ne pomeni, da ne bi smeli uživati olja, v katerem je, na primer, namočena vejica rožmarina. Ali pa, če vsebuje dodatke limonine lupinice (razen če gre za škropljene limone, vendar se to nanaša na nekaj povsem drugega), timijana oziroma katerekoli od naštetih rastlin. Eterična olja so namreč zelo skoncentrirana, narejena na čisto poseben način in z navadnimi olji nimajo ničesar skupnega. Tudi sivkino olje je dostikrat narejeno tako, da sivko preprosto namočijo v navadno rastlinsko olje. Če že kupujete eterična olja, je treba vedeti tudi, da je dosti takšnih kapljic umetnega izvora, da z naravnimi snovmi nimajo ničesar skupnega. Kako drago bi bilo, na primer, eterično olje iz sandalovine, če bi bilo originalno, vedo le dobri poznavalci. Zato je modro, če preverite, kaj piše na tistih majhnih stekleničkah, če olja nameravate uporabiti za aroma terapijo. Kot pa ste lahko prebrali, jih večinoma ni ravno priporočljivo uživati. Vsekakor je v naše trgovine pametno nositi s sabo lupe ali pa dobra očala za branje, kajti vse to, kar je za zdravje dobro vedeti (ali pa za denarnico), je vedno napisano s čisto majhnimi črkami, ki jih vidijo le tisti z zelo ostrim vidom.
eteričnega olja. Vsebuje namreč snov (enako velja za gorčično eterično olje), ki draži kožo, vse sluznice, predvsem nosa in oči. Toksično je tudi pelinovo olje. Sasafrasovo olje vsebuje safrol, ta pa je strupen. Tudi brinovega eteričnega olja ne smemo uživati, ker je toksično. Brin sicer pogosteje uporabljajo v alkoholni
