Strmol, speči lepotec

Sredi septembra smo obiskali prelep gradič Strmol. Zgodovina pravi, da ga je kot nekakšen stražni stolp postavil vitez Strmolski. V bližini naj bi bilo še več podobnih gradov, vendar se niso ohranili. V času turških vpadov so okrog zgradili obzidje.

Kasneje so sledile še dodatne gradnje. Vsaka je pustila pečat obdobja, v katerem je nastala. Verjetno pa je najbolj zanimiva polpretekla zgodovina tega gradu oziroma njegovih lastnikov. To sta bila Ksenija in Rado Hribar. Oba mlada, bogata, tudi izobražena iz dveh znanih meščanskih družin.

Grad je Rado kupil leta 1936, skupaj sta ga ves čas negovala, popolnoma prenovila in mu dodala blišč, ki ga nikoli prej ni doživel. Iz Benetk je prišel lestenec, izdelan iz muranskega stekla, po stenah so visele slike, omare so bile polne porcelana, narejenega po naročilu prav za njiju. V dvorcu sta dala vgraditi sodobne kopalnice in centralno kurjavo, verjetno eno prvih na Slovenskem. Kuhinja je bila prav tako opremljena po najnovejših

standardih. V njej naj bi bil hladilnik čez celo steno, kakor je pripovedovala ena od nekdanjih služabnic pri zakoncih Hribar. Otrok nista imela. Ni znano, zakaj. Ksenija Notranjost gradu Strmol je bila radoživa gospa, posebna, kar bi verjetno bila tudi gostje, ki so šli z velikim užitkom lovit v sedanjem času. Po Tivoliju se je, v gozdove v okolici. Pred gradom na primer, sprehajala s krokodilom pa je bil ribnik (tudi ta je še vedno na vrvici. Lahko si samo mislimo, tam), poln zlatih ribic in okrašen z koliko pozornosti je vzbujala. Toda nekaj kipi. Okrog in okrog je lepo krokodil je žalostno končal, ker je urejen park za dolge sprehode. nekoč gospodarja Rada ugriznil Žal pa idila ni trajala dolgo. Začela v nogo. Krokodil je pač krokodil. se je druga svetovna vojna. Zakonca Potem so žival nagačili. Obiskovalci Hribar sta med vojno gostila tako gradu ga lahko še danes občudujejo. nemške oficirje kot tudi partizane. Zakonca Hribar sta seveda imela Pomagala sta mnogim. Nič čudnega ni avto, a imela sta tudi letalo, ki sta ga bilo, da sta bila med ljudmi v okolici pilotirala oba. Na Strmol so prihajali zelo priljubljena. Čisto na začetku njuni prijatelji, znani ljudje, ugledni januarja 1944 so prišli Rada opozorit,

Udeleženci popoldanskega izleta na obvezni “gasilski” fotki

Ksenija je imela hišnega ljubljenčka - krokodila

naj se nemudoma skrijeta v Ljubljani, ker ju partizani nameravajo ubiti. Rado očitno opozorila ni jemal resno. Tako se je zgodilo, da je tistega zimskega dne prišla v grad četa partizanov. Menda naj bi pokradli, kar se je dalo (to se verjetno navezuje na obleke, kajti drugi predmeti so ostali v gradu), Ksenijo in Rada pa so odpeljali. Ubili naj bi ju dva ali tri dni pozneje. Nihče ni vedel, kje natanko se je to zgodilo. Vzrok za usmertitev pa naj bi bil, da sta sodelovala z okupatorjem. To, da sta pomagala tudi partizanom, očitno ni odtehtalo tega, da sta se družila tudi z Nemci. Govorice pravijo tudi, naj bi ju tista dva ali tri dni, ko sta bila njihova ujetnika, partizani tudi zverinsko mučili. O tem so se po vojni v vinjenem stanju v gostilni razgovorili tisti, ki so pri tem sodelovali. Pravijo tudi, da danes v gradu straši, da ponoči umorjena zakonca blodita po hodnikih in sobanah. Strmol so leta 2012 popolnoma prenovili in je last države (sodi med objekte protokola). V njem je zdaj hotel, kamor zahajajo gostje, ki si želijo miru in uživanja v naravi. Lahko pa se v njem tudi poročite, ima namreč posebno dvorano, namenjeno porokam. Če pa gradič potrebuje protokol, potem ima ta seveda prednost. Zgodbo zakoncev Hribar je pisatelj Drago Jančar uporabil kot temo v romanu To noč sem jo videl, za katero je novembra letos dobil visoko priznanje za najboljšo tujo knjigo v Franciji. (mk)