Paracetamol - ste med prekomernimi uživalci?

Veliko ljudi tvega predoziranje s paracetamolom s tem ko ignorirajo priporočeni dnevni odmerek

Zdravniki priporočajo največji dnevni odmerek osmih tablet 500 mg paracetamola, vendar ne več kot dve naekrat - na vsake štiri ure!

Tekst: Bojan Petek

Skoraj četrtina odraslih, prekorači priporočeni odmerek paracetamola na 24 ur. To lahko vodi v predoziranje in akutne poškodbe jeter. Mnogi preprosto ignorirajo priložena navodila za uporabo. Ostali - še posebno starejši pa pozabijo koliko tablet so že vzeli tisti dan. Ogromno ljudi tvega nenamerno predoziranje s paracetamolom - ki eden najbolj priljubljenih sredstev proti bolečinam v Veliki britaniji in drugod po svetu (tudi v Sloveniji) so opozorili znastveniki. Skoraj četrtina odraslih, ki jemlje paracetamol preseže priporočeno dnevno vrednost v 24 urnem obdobju, kar že meji na zlorabo. To lahko seveda lahko vodi do naključnih predoziranj in akutnih poškodb jeter, po mnenju raziskovalcev na univerzi Northwestern v Chicagu, ki so pozvali k takojšnji rešitvi problema. Mnogi uporabniki ignorirajo priložena navodila za odmerjanje, medtem ko nekateri, predvsem starejši - pozabljajo koliko tablet so že vzeli tisti dan. Nekateri pa se ne zavedajo, da s tem ko jemljejo različna zdravila proti bolečinam, le ta že vsebujejo učinkovino acetaminophen (paracetamol) - in s tem zlahka spet presežejo dnevno priporočeno vrednost. Zdravniki priporočajo največji dnevni odmerek osmih tablet 500 mg paracetamola, vendar ne več kot dve naekrat - na vsake štiri ure! Ena od posledic prevelikega odmerka paracetamola povzroča okvaro jeter in potencialno kopičenje tekočine v možganih, ki ima lahko usodne posledice. Vodilni raziskovalec dr. Michael Wolf in njegova ekipa so proučili razširjenost in morebitno zlorabo tega proti bolečinskega zdravila, kot tudi verjetnosti predoziranja in prišli do zanimivih zaključkov. Anketirali so 500 odraslih bolnikov, ki so se zdravili v ambulantah splošne medicine na klinikah v Atlanti, Georgi, Chicagu in Illinois-om med septembrom 2009 in marcem leta 2011. Kot so poročali je več kot polovica pacientov jemala paracetamol - od tega je bilo 19% prekomernih uporabnikov, ki so zdravilo jemali vsak dan oz. nekajkrat na teden v zadnjih šestih mesecih. Raziskovalci so testirali, ali ti bolniki razumejo priporočeni dnevni odmerek in ali so sposobni sami ustrezno ravnati s tem zdravilom, ki je na voljo brez recepta. To so naredili s testiranjem in sicer tako, da so bolnike opazovali, če so sposobni sami pravilnega doziranja acetaminophena (paracetamola) v 24 urnem cilku. Ugotovitve so pokazale, da je skoraj četrtina udeležencev mejila na predoziranje zdravila in s tem ogrozila svoje zdravjesaj so presegli vrednost za skoraj 4g zdravila na 24 ur! Pet odstotkov udeležencev pa se je predoziralo za več kot 6 g zdravila. Poleg tega je skoraj polovica bila v resni nevarnosti z »dvojnim odmerkom« učinkovine acetaminophena iz dveh različnih produktov ki vsebujejo paracetamol. »Naše ugotovitve kažejo, da številni potrošniki ne poznajo ali razlikujejo učinkovino acetaminophen ki se nahajo v izdelkih različnih trgovskih znamk - ali pa ne preberejo priloženih

V slovenskih lekarnah boste učinkovino paracetamol našli v pestri paleti tablet za lajšanje bolečin (tudi po TV vas vsak dan bombandirajo z njimi, še posebno zdaj v času gripe in prehladov)! S tem seznama že zdaleč ni konec, zato je branje priloženih navodil še kako pomembno!

navodil tega zdravila brez recepta” je zaključil dr.Wolf Problem je splošno razširjen z resnimi posledicami za zdravje. Dr. Okrcal tudi splošne zdravnike, saj ne poskrbijo za edukacijo uporabnikov, katerim bi razložili kako pravilno jemati protibolečinska zdravila in o možnih posledicah. “Verjamemo, da je to resna grožnja javnemu zdravju, ki zahteva takojšnje ukrepanje.« je povzel dr. Wolf. Raziskava je objavljena na spletu v Journal of General Internal Medicine. (www.jgim.org)

Kap ga je zadela, je pojasnilo, ki ga pogosto slišimo, ko izvemo, da je umrl starejši znanec. Večina ljudi pravzaprav sploh ne ve, kaj to pomeni. Mnogo mladih bi zamahnilo z roko, češ, le zakaj naj bi pa mene to skrbelo.

Grom na telekonferenci

Kaj je pravzaprav »telekap«?

To je projekt, ki se je rojeval dolgo časa, vmes nekoliko zamrl, potem pa smo ga znova obudili. Predstavili smo ga zdravstvenemu svetu, ki ga je takratna predsednica prof. Metka Zorc podprla. V nadaljevanju sem morala priti skoraj na vsako sejo zdravstvenega sveta, da sem poročala, kaj se dogaja, kako napredujemo. To je bil eden redkih projektov, ki naj bi v bodočnosti zdravstvu denar prihranil. Vodstvo ZZZS se je odločilo, da projekt podpre, kar je pomenilo, da bo bolniška blagajna plačevala njegove storitve. Brez tega tudi ne bi šlo.

Kaj bodo bolniki s »telekapjo« pridobili? Gre za to, da bomo izboljšali kakovost zdravljenja bolnikov z možgansko kapjo v vseh regijah v Sloveniji. Nimajo namreč povsod po naši državi enakega dostopa do takega zdravljenja, nimajo nevrologov. Kaj šele vaskularnih nevrologov, se pravi tistih nevrologov,

Tekst: Milka Krapež

Slaba informiranost je eden glavnih vzrokov, da ljudje prepozno pridejo do strokovne pomoči. Ste vedeli, da lahko človek, ki pride tja pravi čas, lahko že naslednji dan zdrav odide domov? In tudi, da možganska kap zadene celo zelo mlade ljudi? Zato je projekt »telekap« za nas tako zelo pomemben. Kaj natanko smo z njim pridobili, smo se pogovarjali s prof.dr. Bojano Žvan, dr.med. s kliničnega oddelka za nevrologijo UKC Ljubljana.

ki se ukvarjajo z možgansko žilnimi boleznimi. To je tudi velika pridobitev za lokalne skupnosti, ker imajo bolniki tako večjo možnost ozdravitve zaradi možganske kapi. Gre predvsem za bolnike, ki jih možganska kap zadene prvič, seveda pa tudi za tiste, ki imajo takšno izkušnjo že za sabo in so v nevarnosti, da se ponovi.

Zakaj pa naj bi bila s tem laična javnost podrobneje seznanjena?

Pomembno je, da ljudje spoznajo prve znake možganske kapi. Mnogi so sicer to že večkrat slišali, mnogi bodo prvič, vendar je to treba nenehno ponavljati in kar je tudi naš logotip: grom, kar pomeni g kot govor (ta je pri bolnikih moten), r pomeni roko (navadno ohromi ena roka ali noga), m pa pomeni minuto oziroma, da se mudi, kar je bistveno. Bolnik ali nekdo ob njem mora poklicati številko za pomoč 112, pride reševalno vozilo s prižganimi modrimi lučmi in ga odpelje v najbližjo ustanovo, kjer projekt telekap deluje. Prej so delali trombolizo bolnikom le tam, kjer so imeli dežurne nevrologe. To pa so le štiri slovenske bolnišnice: poleg UKC Ljubljana še UKC Maribor, pa Celje in Novo mesto. Vaskularnega

prof.dr. Bojana Žvan, dr.med.

nevrologa pa imajo poleg Ljubljane še v Mariboru in v Celju, drugod pa ne. Zdaj bo mogoče trombolizo narediti v vseh povezanih ustanovah, ker bo primernost ocenjeval strokovnjak. Seveda pa je bistveno, da bodo zdravniki sodelovali. Bolniki sami ne morejo nič, tudi mi sami ne moremo nič. Če bodo naši kolegi sodelovali, bomo skupaj lahko rešili mnogo življenj.

V kakšnem smislu lahko s tem projektom celo varčujete?

Za trombolizo, raztapljanje krvnega strdka je pomemben čas: to naj bi se zgodilo v prvih štirih urah in pol. Vendar to ne pomeni, da lahko štiri ure čakamo. Prej, ko se zdravljenje začne, večja je možnost, da bolnik ozdravi, manj težav bo imel, skratka, izid zdravljenja je bistveno boljši. Lahko pride tudi do popolne ozdravitve; bolnik gre lahko že naslednji dan domov. V nasprotnem primeru pa je smrtnost precej visoka ali pa bolnik obleži in ga čaka dolgotrajno zdravljenje, lahko je negiben do konca življenja. Kar je pa še večja škoda za družbo, večja nesreča za njegovo družino in seveda zanj. Dolgotrajna rehabilitacija in oskrba pa

sta zelo dragi. Poleg tega zdaj dejansko zagotavljamo prebivalcem Slovenije približno enako oskrbo ne glede na lokacijo. S tem, ko bi bolnike zadržali v regijskih bolnišnicah, ki so naše partnerske bolnišnice, bi prihranili čas, povečali število tromboliz in izboljšali rezultate zdravljenja, privarčevali pri prevozih, hkrati pa bi našli tiste bolnike, ki bi vendarle potrebovali zdravljenje v enem od centrov. Rehabilitacija bo krajša, bolj učinkovita, bolniki je ne bodo toliko potrebovali. Manj bo invalidnosti in smrti.

Kako to pravzaprav deluje? Ali ni pričakovati, da se bodo zdravniki bali uporabljati nekaj, kar je za njih novost in bodo raje ostali na zase varnejšem terenu?

Na začetku smo vključili bolnišnice Murska Sobota, Izola in Slovenj Gradec ter našo ambulanto na kliniki. Vse skupaj deluje preko video tele konferenčnega sistema. Ko pride bolnik v eno od regionalnih bolnišnic, nas njegov zdravnik pokliče na posvetovanje. Povežemo se z njimi, se tudi vidimo. Tako, na primer, lahko vidim bolnika in se lahko z njim pogovarjam, ga usmerjam, kaj naj naredi, da lahko ocenim, kako je z njim. Če pa je bolnik komatozen, je z njim tretja oseba, lahko je medicinska sestra, ki pri tem pomaga. Lahko pa tudi zdravnik. Narediti je treba posebno nevrološko oceno, ki se ji reče NIHSS (National Institute for Health Stroke Score) in ki jo uporablja ves svet. Na temelju te lestvice ugotavljamo, v kolikšni meri je bolnik prizadet. Bolniku slikamo možgane z računalniško tomografijo, preverimo laboratorijske izvide in preverimo, ali že ima znake infarkta ali ne. Če jih še nima- in zato je potrebna hitrost- je treba takoj narediti trombolizo. V dobro bolnikov zares močno upam, da bodo kolegi sistem uporabljali, saj pomeni zelo veliko pridobitev, zanje pa tudi dodatno izobraževanje.

Kako poteka tromboliza?

Tromboliza je preprost poseg. Bolnik dobi posebno snov, RTPA oziroma rekombinantni tkivni aktivator plazminogena, substanco, ki topi fibrin, da se ne naredi strdek oziroma ga raztopi, če je svež. Bolj ko je svež, lažje ga je raztopiti. Raziskave so namreč pokazale, da je znotraj štirih ur in pol takšno zdravljenje še smiselno, kasneje pa ne več oziroma le izjemoma. Količina zdravila se izračuna glede na bolnikovo telesno težo. Okrog deset odstotkov ga dobi takoj, preostanek pa eno uro kasneje v žilo. Seveda pa je treba zelo natančno določiti, kateri bolnik je primeren za to in kateri ni. Zato je potrebnem strokovnjak in prav tu pride telekap v popolnosti do izraza. Po dveh urah bolnika znova pregledamo, da vidimo, kako se je stanje popravilo. Po 24. urah ponovno slikamo možgane in še enkrat ocenimo po prej omenjeni lestvici. Od 30 do 35 odstotkov bolnikov je tako rešenih. Vendar je treba poudariti, da to ni sto odstotna terapija.

Ne gre le za starejše bolnike, kajne? Kaj se zgodi mlademu človeku, da ga zadene možganska kap?

Večina bolnikov je sicer res starejših, vendar pa je kar deset odstotkov bolnikov mladih ali celo zelo mladih. Pravil, koga bo zadela možganska kap, za koga je verjetnost največja, ni. Lahko se samo ocenjuje glede na razne okoliščine kot je visok krvni tlak in ateroskleroza, na drugem mestu pa je že kajenje. Kar poglejte mlada dekleta, ki vse pogosteje sežejo po cigaretah. Če pa zraven uživajo še kontracepcijske tablete, se nevarnost močno poveča. Nekaj vpliva ima še genetika, preboleli srčni infarkt, sladkorna bolezen ter atrijska fibrilacija. Prav slednja predstavlja kar precejšnja nevarnost. Moški do 65. leta so v večji nevarnosti kot ženske, ker ženske varujejo hormoni. Pozneje pa je med bolniki več žensk kot moških. Tudi zato, ker preživi več žensk. Velja pa tudi poudariti, da ljudi v večjo nevarnost spravlja tudi stres, ki se mu danes skoraj ni mogoče izogniti. Pri mlajših so druge vrste nevarnosti: migrena, prirojeno odprto ovalno okno v srcu, od koder lahko strdki letijo v možgane. To je sicer pogosta prirojena napaka, pri redkih pa se zgodi, da lahko strdki od tu pridejo v možgane in povzročijo kap. Pri mlajših je pogostejše tudi, da se notranja ovojnica žile razsloji, lahko pri kakšnem gibu, kakšnem športu; ko se odlušči, se začnejo delati trombi ali pa se žila povsem zamaši. Lahko gre tudi za nagnjenost k trombozam, za kakšne vnetne in imunske bolezni. Dejansko ne moreš vedeti, komu se bo zgodilo, kdaj in zakaj. Dejstvo je, da imamo v Sloveniji vsako leto več kot 4000 novih bolnikov, ki jih je zadela možganska kap. Mnogi med njimi bodo v bodoče zaradi telekapi, prizadevnosti njihovih zdravnikov in pomoči iz posvetovalnih centrov hitro in popolnoma ozdraveli.

Na pregrehe se raje pripravite!

Proti koncu leta se začnejo skušnjave ki pogosto omajejo tudi tiste z najmočnejšo voljo. Sredi novembra pride naokrog Martin, spremeni mošt v vino in poskrbi za dobro in mastno hrano. Potem je pa tu december, ki bi mu lahko namesto veseli rekli kar debeli. Leta in leta smo v času novembrskih (hrani namenjenih) praznikov pekli bolj ali manj samo piščance, zajetnih puranov pa ne ali vsaj redkeje. Pri nas pač ni tako kot v ZDA, kjer v okviru zahvalnega dne potolčejo na tisoče puranov. To je kar velika pečenka, a jo pospravijo, saj se za ta praznik zbere vsa družina, tudi po več generacij. Pri nas smo bili vedno bolj vajeni svinjske pečenke, v zandjih letih pa tudi rac in gosi, ki so za naše manj številčne družine tudi bolj primerna pečenka. Čeprav pravijo, da je perutnina najbolj zdrava, ker sodi med belo in manj mastno meso, pa to prav za gosi in race ne velja. Te so ponavadi precej mastne in ponekod zaradi tega posebna specialiteta. V Franciji je že tako, da v kozarce vložijo meso katerekoli vrste in ga prelijejo z račjo mastjo. Če je raca ali gos bolj mastna, je tudi pečenka okusnejša, pravijo. Poleg tega perutnino pečemo s kožo. Za vsakega dobrega kuharja (ali kuharico) je smrtni greh, če kožo pred peko slečemo. Pa vendar je prav ta koža zdravju najbolj škodljiva. Bolj lepo je zapečena, slabše je. Znano je tudi, kako je z gurmanskimi gosjimi (a tudi račjimi) jetri. Živali, ki so namenjene prav za to specialiteto, posebej spitajo, da so njihova jetra zamaščena. Tako kot so danes pri marsikaterem človeku. Le da je pri ljudeh to bolezen, pri živalih pa posebna specialiteta (seveda ne za živali same, pač pa za ljudi), ki se prodaja kot suho zlato. Martinovo z novim vinom je že mimo, prihaja pa veseli ali debeli december. Praznovanja se kar vrstijo, vrhunec dosežejo doma s predbožično večerjo in božičnim kosilom. Teden kasneje pa nam obložena miza zada še zadnji udarec v letu: silvestrovanje, ki je spet obogateno z obilo hrane. Pregovor pravi, da v pričakovanju novega leta ne smemo jesti perutnine, da nam sreča ne bi odletela. Tako ali tako je pri nas v navadi, da za te praznike pridejo na vrsto prašički v vseh mogočih oblikah. Če je meso nemastno, še ni take škode. Čim pa se mast cedi, potem pa zraven jemo še druge težke jedi, da o pijači ne govorimo, so naša jetra dejansko v hudi preizkušnji. Nič ne pomagajo zaobljube, da bomo takoj po novem letu poskrbeli zanje. Raje poskrbite takoj in si nabavite prehranska dopolnila za bolj zdrava jetra in se v naprej odločite, da boste uživanje mastne hrane omejili. Če se boste še nekaj dni po koncu praznikov slabo počutili, če boste utrujeni in brez energije, pomislite na to, da vaša jetra potrebujejo dodatno pomoč. (mk)