Srčnost slovenskega kirurga

Srčnost slovenskega srčnega kirurga

Dr. Igor Gregorič, slovenski srčni kirurg, ki dela v ZDA, je mnogim našim članom že dobro poznan. Velikokrat pride v Slovenijo in predstavi novosti s področja srčnih operacij in tudi invazivne kardiologije, obenem pa spremlja, kaj se na teh področjih dogaja v Sloveniji. Študentom medicine je dobro znan tudi po tem, ker jim že dolgo stalno pomaga, da se pridejo izobraževat v Houston. Povedal nam je, da si je z njegovo pomočjo znanje tam nabiralo že okrog 1000 mladih slovenski zdravnikov.

To je kar malo nenavadno. Srčni kirurgi so od nekdaj veljali za nekakšne bogove. Nekateri so se na to mesto postavili sami (pravijo, da imajo kirurgi zelo velik ego), mnoge pa so tja postavili njihovi pacienti. Hvaležnih bolnikov ni težko razumeti: srčni kirurgi praviloma rešujejo življenja. Kar pa zadeva kirurgov ego, no, to je pač stvar, s katero mora sam opraviti. Tisti, ki so doživeli uspeh v tujini, včasih povedo zgodbo, kako jim je to uspelo. Takih, kot je Igor Gregorič, pa preprosto ni: ker je bilo njemu na začetku težko, pomaga

drugim, da bi jim bilo lažje.

Ko je prišel v Houston, takrat mlad zdravnik, a že specialist splošne kirurgije, se je pripeljal s taksijem pred vrata stanovanja neke gospe, Slovenke po poreklu. Zanjo je izvedel po tisti dolgi poti: nek sorodnik pozna nekoga, ki ima drugega sorodnika, ki pozna nekoga tretjega… saj veste, kako to gre. Nič čudnega, če ga je gospa debelo gledala, saj je za mladeniča prvič slišala. Tako nebogljen je bil videti, da ga je vseeno sklenila povabiti naprej in mu zagotovila, da lahko ostane, dokler si ne bo našel ustrezno prebivališče.

Garaško delo

Potem pa so sledila leta trdega garanja. Denarja ni bilo na pretek, zato si je moral pomagati, kakor je vedel in znal. Njegov glavni cilj pa je bil, da postane srčni kirurg. Tam, v ZDA, kjer se kar tare srčnih kirurgov. In to ne ravno povprečnih. Med sabo redko spustijo nekoga, ki ni Američan oziroma nima ameriškega državljanstva. Čisto nič mu ni pomagalo, da je imel diplomo ljubljanske medicinske fakultete in opravljeno specializacijo. Vse je bilo treba narediti še enkrat. Američani naših diplom namreč ne priznavajo. Vsak mora skozi njihovo sito preizkušanja znanja. Igor je vmes tudi pridno delal. Mnogo je bilo prostovoljnega dela, ker drugače do prakse tam ne bi prišel, čeprav bi se kakšen dolar zelo prilegel. »A sem Besedilo in foto: Milka Krapež

vedel, kaj hočem in sem bil pri tem neomajen,« je povedal. Ko je vse to končal, ko se je začel specializirati za splošnega kirurga (preden bi se lotil srčne kirurgije), pa je vedel, da je na pravi poti. Ameriški sistem je namreč tak, da ko stopiš na neko tirnico, kjer je pot jasno začrtana, se ne more več nič spremeniti. Točno veš, kam greš, kaj se bo zgodilo in kdaj se bo to zgodilo,« je pripovedoval.

Rožic ni bilo

To je pomenilo, da je šla od tam naprej njegova pot samo navzgor. Nič mu ni bilo dano, nobenih rožic ni bilo na njegovi poti. Vsak dan, tako je še danes, je delal najmanj 12 ur. Vstaja okrog šestih, pol sedmih. Na vprašanje, če gre potem teč, kakor je značilno za mnoge ameriške poslovneže, se je samo nasmehnil in rekel, da si želi, da bi se lahko s športom ukvarjal več. A gre takoj na delo. Zaposlen je na univerzi, s praktičnim delom pa se srečuje v bolnišnici Memorial Hermann, kamor

je na posebno povabilo presedlal s Texas Heart Institute. Samo ugibamo lahko, da je bila to ponudba, ki je ni bilo mogoče zavrniti. Postal je vodja oddelka za srčno popuščanje, ki je tudi njegovo glavno polje raziskovalnega dela. Seveda pa to ne pomeni, da se z drugimi področji srčne kirurgije ne ukvarja. »Jaz sem šele na koncu verige. K meni pridejo najhujši bolniki s srčnim popuščanjem. Po temeljitih pregledih se skupaj odločimo, kakšno bo zdravljenje. Možnosti je več. Veliko je odvisno od tega, v kakšnem stanju je sicer bolnik, ali ima morda še kakšno drugo bolezen, koliko je star, da ni preveč degenerativnih sprememb in tako naprej,« pravi dr.Gregorič.

V desetih letih velik napredek

Z njim sem se prvič pogovarjala pred dobrimi desetimi leti. Takrat mi je pripovedoval, kako (v okviru Texas Heart Institute) poskušajo razviti umetno srce. Takega, ki bo bolniku omogočilo, da bo lahko šel z njim domov in doma počakal na operacijo. O tem nisem vedela skoraj nič. Pa mi je potrpežljivo vse razložil. V spominu mi je ostala njegova preprostost, ni me gledal vzvišeno, češ, kaj pa se sploh pogovarjaš z mano, če o

Houston medical Center, Texas - Združene države

zadevi nič ne veš, se nisi pripravila. Mimogrede, to se mi je zgodilo kar pri nekaj slovenskih zdravnikih. Tukaj bi spet lahko začela razpredati o egu pri zdravnikih, a to je subjektivno in z dr. Gregoričem nima nič skupnega. Izvedela sem, da v teksaškem centru razvijajo umetno srce, da jim je poskusne operacije v okviru raziskave odobrila FDA (ameriška agencija za hrano in zdravila) in da si silno prizadevajo za uspeh, sicer se bodo te raziskave ustavile.

Umetna srca in podporne črpalke

»Od takrat je napredek ogromen. Delamo z umetnimi srci syncard, ki so danes bistveno manjši. To je operacijo, pri kateri bolnikovo srce v celoti zamenjajo z mehanskim. Drugo pa so operacije, pri katerih srce nekoliko predelamo, dodamo jim podporno črpalko za spodnja dva dela, prekata, da izboljšata črpalno sposobnost bolnikovega srca,« pripoveduje dr.Gregorič. Te naprave so bolnikom v pomoč, da lahko počakajo na človeško srce, sicer bi prej zagotovo umrli. Za zdaj so torej le premostitvene rešitve, lahko pa se bo vse skupaj razvilo tudi v nekaj trajnejšega. Uspešnost teh operacij je bistveno večja kot je bila pred leti. V Portorožu pa je dr.Gregorič (mimogrede, ima vse tiste nazive, ki so za njegovo funkcijo potrebni, vendar se zanje ne meni) z argentinskimi in slovenskimi zdravniki spregovoril o novosti pri zamenjavah aortne zaklopke. To je po ocenah nekaterih (tudi uveljavljene ocene tveganja tako pravijo) ena najtežjih operacij na odprtem srcu. Za bolnike, ki so sicer obremenjeni še z drugimi boleznimi in so starejši, v slabi fizični kondiciji, sploh ne pridejo v poštev. Z novo metodo pa bo mogoče operirati tudi te. Pravzaprav sploh ne gre za operacijo, pač pa za zamenjavo zaklopke s pomočjo katetra. Bolnik si opomore že po dveh ali treh dneh in gre domov. »Ne vemo, kako dolgo bo taka zaklopka zdržala,« pravi dr.Gregorič. Za to bo treba še nekaj časa in izkušenj, da se bo pokazalo, kakšne so optimalne koristi te operacije. Dr.Gregorič je bil v Sloveniji praktično samo čez podaljšan vikend, potem se je vrnil v ZDA in tam dela nemoteno naprej. Samo upamo, da se njegova črpalka zaradi takega življenjskega tempa ne bi nekoč uprla, zato mu želimo veliko zdravja.