[63] še en PREBLISK KOLUMNE
UKRADENO LETO Tereza Lombar
Grmenje zunaj moje sobe, glasno bobnenje mi odmeva v ušesih. Za trenutek me šum in ropot zbudita iz zasanjanosti, a kmalu me domišljija spet popelje v svet čudes. Medtem pa vihar znotraj mene ne ugaša, bujno se preko pljuč širijo kriki, ki kličejo svobodo, mir. Ne vem več, kaj želim, čeprav nikoli nisem bila prepričana. Nevihta v meni vse bolj divja, valovi čustev bežijo skozi moje oči …
Ilustracija: Tobija Novak
Tako je že dolgo, silna moč neodločnosti, sprememb me vleče s sabo globlje in globlje. Težko je zatisniti oči, prezreti, se prebiti čez razburkano morje. Zazrta v ogledalo resnice uzrem svoj obraz, svoje rjave lase, prestrašene oči. Spoznam, da sem v bitki sama s sabo. Nikogar ni, na kogar bi se lahko oprla, ga pokarala, ogovorila. Soočiti se moram z bledimi lici, strahom v očeh, premagati samo sebe. Izgubljam
