parčkograf

[58] še en PREBLISK PARČKOGRAF (Stanje 4. 6. 2021)

PARČKOMOR

Ko sta prevzetni inšpektor Sančo in svetoboljni detektiv Pansa hodila vzdolž ulice, se je ravno začenjala pomlad – sijalo je sonce, počasi so se odpirali cvetni popki in na enega izmed njih je ravno sedla zavaljena čebela. Bila je še bolj zavaljena kot Sančo in ravno tako kot se je ona mastila z medico, se je Sančo basal z debelim bürgerjem. Kos paradižnika je spolzel iz sendviča in se spustil v usodno globino, ravno ko je premeteni detektiv sklonil svoje obilno telo pod zaščitni trak, ki je omejeval kraj zločina. Na tleh je ležalo s krvjo omadeževano bitje, komaj prepoznavno. »Matej Hodnik,« je Sančo prebral ime z dijaške izkaznice, »zanimivo, človek bi si mislil, da bo svoje življenje zaključil na hodniku, ne pa v tem parku,« je rekel in se trapasto zahahljal. Razgledal se je naokoli, a ni opazil nič posebnega. In ravno takrat ga je poklical Pansa: »E e e e ej (*beri kot da poješ), še enega imamo. Eno, če sem bolj natančen.« Sančo se je z dolgimi koraki odpravil k svojemu majhnemu pajdašu in v grmu zagledal na prvi pogled neopazno šumo las. V podrastju je z razkrojem že pričela Beti Dovžan, kot je deklino na glas predstavil Pansa. »Že peti par ta teden,« je solzavo dejal in se vraževerno prekrižal. »Kot pravi Prešeren: Okrog ga drvita skrb in potreba, miru ne najde revež, ak preiše, vse kraje, kar jih strop pokriva neba, smrt mu čela pot obriše.« Sančo je pokimal že navajen, da ne razume niti besede. Raje je odprl svojo beležko in na glas prebral: »Da, sicer je vzorec popolnoma drugačen, a vendarle mislim, da gre za povezane umore. V soboto v času pokosilnega počitka, bil je mesec prosinec, sta bila najdena z arzenikom zastrupljena Nika Martinčič in kvalitetno povoženi Jernej Kranjc. Človek se je moral verjetno zelo potruditi, da mu je to uspelo tako dobro. Čez devet dni smo naleteli na zgiljotinirano Julijo Žgur in zraven zoglenelega Jerneja Simončiča. Takrat sem menil, da sva že na sledi temu kreativnemu morilcu Jernejev.« »Da,« je odvrnil Pansa, »tudi jaz sem tako mislil, a je vse skupaj šlo v tri krasne oziroma nekrasne, ker so bili mrtvi ha ha ha. Kje sem že ostal?« Sančo ga je neimpresionirano pogledal in naveličano nadaljeval Pansove misli: »V mislih ti je verjetno tičal primer lego kocke – v ogromno kocko ujeta fant in punca! Klara Bartol in Tilen Tehovnik!« »Ne, ne, zdaj sem se spomnil! Primer norih plesalcev ali bolje rečeno obešencev. Visoki Tine Mlinar, ki se je ponesreči zataknil na lestenec v plesni dvorani in njegova nesrečna soplesalka Katja Primožič, obešena na njegova oblačila. To me spomni na citat Fjodorja Mihajloviča: Vse je v moških rokah in

[59] še en PREBLISK PARČKOGRAF pusti, da vse zdrsne iz strahopetnosti, to je aksiom. Zanimivo bi bilo vedeti, česa se moški najbolj bojijo. Če naredite nov korak, izgovorite novo besedo, je to tisto, česar se najbolj bojijo.« Sančo se je v tistem trenutku dokončno odločil, da se ne bo več spraševal o smislu tovariševih domislic. Pokimala sta si in odpujsala stran, Sančo še vedno s paradižnikom na zaobljenem zgornjem delu pivskega trebuščka. Zdaj se je začelo pravo detektivsko delo. Zapodila sta se v preučevanje samih žrtev – najprej vsake posebej in nato vseh skupaj. Iskala sta vzporednice kot so dogodki, na katerih so se morda pojavili sočasno, obšolski hobiji, število dlak na nogi, najljubša hrana ali pa celo krvna linija vsakega posameznika. Trupla v mrtvašnici pa so se kar vrstila. Na Pansovo žalost so na hladno priromali še Ana Marinko in Urban Šifrar ter Zala Končan in Matej Grimšič. »In bili so tako mladi,« je jokal Pansa. »Kdo je tako krut, da bi nadobudna glasbenika zaprl v klavir, kjer sta se zadušila v lastnih izdihih ljubezni? Da pa je mera polna, je nekdo z zamahom kija pokončal zalo Zalo in mateja Mateja. Ali je sploh vredno živeti v takem svetu? Kaj je smisel življenja? Čemu je treba roditi otroke v to hrozodejstvo, le za to, da potem končajo tako kot pač končajo ali začnejo, če razmišljam malo bolj transcendentno.« Ko se je tako predajal svetobolju na domačem kavču, ga je poklical Sančo in mu povedal, da se je zgodil množični umor. Na lokalni veselici so se veseljačenju brezskrbno predajali Lara Pungartnik in Jakob Erhartič, Klara Levec in Vojko Hysz, J. William Moolman in Neža Kavčič ter Anej Anžič in Manca Škarja. Odjeknila je eksplozija in vse je odneslo v zrak. Od njih so ostali le zobje in požgani koščki kože. »Je bilo usodno?« je otožno vprašal Pansa. »Kakopak,« je odgovoril Sanča in globoko zavzdihnil, ponovno šokiran nad kolegovo občutljivostjo. »Zakaj je vse tako neverjetno nepovezano!« »Na lice priljuden, narobe ostuden,« je preroško zamomljal Pansa. »Morda pa morava vse skupaj pogledati z drugačnega zornega kota.« »E e e e e, da, da, prijatelj, to je beseda!« je vzkliknil Sančo, ko se mu je končno posvetilo, kakšen je vzorec, ki ga iščeta. »Dobiva se na križišču Velike in Majhne ceste. Pa brž, drugi so v nevarnosti!« Pansa je ubogal komando svojega nadrejenega, a ga je kljub vsemu zanimalo, kam zdaj pes taco moli ali bolje človek roko (ha ha ha). »Povem ti, Pansa, brate moj, če bi že prej sestavil vse koščke, tako kot sem jih sedaj, bi morda pred smrtjo rešil mlada življenja. Za četrte in tretje sva bila prepozna, a za druge ne bova! Druge bova rešila! In nato bova zopet imela malo prostega časa. Pogrešam že najina brezposelna nedeljska popoldanska posedanja ob matevžu z golažem in kozarčku žlahtnega …« Kakor je Sančev glas zamiral ob ideji nedeljskega pesinega soka, tako je tudi Pansova pozornost ugašala. Potopil se je v svoje melanholične samogovore o banalnosti zla, Sančo pa je še kar naprej mlel: »… le taka morilka bi uspela vse tako prebrisano pripraviti in izpeljati! E e e e e razumeš to, Pansa, kamerad!« Pansa, zopet trezen, je želel ubesediti svoj odgovor, a je že zagledal sodelavca na sredi križišča. Zavpil mu je e e e e e, takrat pa ga je ponovno prekinilo – tokrat je bil to telefon, natančneje

[60] še en PREBLISK PARČKOGRAF prelepa Poletna noč. Spogledala sta se in Pansa se je s tresočimi rokami oglasil. »Jera Kržišnik in Bor Gazvoda,« mu je odzvanjalo v ušesih. Pretresen je odložil slušalko in zagledal steklen pogled v Sančevih očeh. »Najpopolnejše stvari so tudi najbolj dovzetne za prejemanje spoštovanja in zlorabe, pravi Dante, in zato morava rešiti zadnje pare!« Pognala sta se v dir, tekla sta čez polja, travnike in gozdove in še enkrat čez hrib in dol in prispela na konec sveta, kjer sta v pesku ležala objeta Barbara Absec in Staš Hyzs, zraven pa sta sedela Nika Fišter in Gašper Posedi. Njuna obličja sta bila marmornato bleda, več kot očitno sta umrla v spanju. Pansa se je, nezmožen prenesti tragičnosti prizora, klavrno sesedel in po licih so se mu ulile kot Sančo debele solze. »Zakaj, čemu jih je vse zadela?« je s pestjo tolkel po zemlji. »Samo dve stvari lahko razkrijeta velike skrivnosti življenja: trpljenje in ljubezen.« »Najbolj goreča ljubezen ima najbolj leden konec.« Kaj pa bo s tistimi prvimi?

EPILOG

Izkazalo se je, da tudi prvi niso varni pred njenimi kremplji.

Osmrtnice

Na drugi dan velikega srpana sta bila pod mavrico najdena Luka Vončina ter Rebeka Feher. Preljubi cimer, brat, prijatelj, človek in njegova pametna ženska sta zapustila užaloščene svojce. Iskreno sožalje. Sporočamo tragično vest, da sta nas v petnajstem letu starosti zapustila predraga Nežka Pintar in Marko Žugec. Domači prosijo, da denar namesto za sveče in vence porabite za nakup koz iz Afrike.

Črna kronika

Na K-ti dan T-tega meseca se je dogodila grozna nesreča – na pikniku Davida Goskarja Colnerja in Maje Potočan je prišlo do zastrupitve s polnjenim puranom. Reševalci so ju skušali rešiti, a je bilo žal prepozno. Očitno mešana perutnina ni dobra kombinacija. EKSKLUZIVNO! Vida Mlinar in Albin Žumer sta umrla v prometni nesreči na rolerjih zaradi prevelike hitrosti. Morda bi morala naslednjič Vida voziti malo previdneje. Oškodovani so bili tudi civilisti. Bodite previdni na cesti in uporabljajte kresničke!