poezija

[28] še en PREBLISK POEZIJA

2020

Kot kip stojim v očesu hurikana. Svet neprestano kroži mimo mene. Vse barve so v sivino pretopljene, hrumeč oblak je vse, v kar sem obdana.

In jaz stojim. Negibna. Nasmejana. Besede, misli, v hrupu potopljene, in sanje, v strašnem vetru izgubljene … Smejim se jim. Vreščeča. Neugnana.

Odneslo mi je družbo, vso bližino, a hkrati so strahovi raznešeni. Ta hrup je vzel vso tiho bolečino.

Smejim se, pa čeprav smo pogubljeni … Ko je vihar izbrisal vso tišino, je končno preglasil nevihto v meni.

Marta Lajevec

KAPLJA

ob zori me v svojem toplem naročju odnesi domov prosim, ne redči mi krvi z malinovcem ta gre v srce rekel si srce in pika in nepoetično modroval o modernističnih prepričanjih osnovanih na mračnih lažeh preteklega časa

ta gre po telesu v aorto in pljučno arterijo rekla sem aorta in pljučna arterija in pika in še večni resnici o človeku manjka zadnji odrešujoč odmerek (božje milosti)

Tinče

[29] še en PREBLISK POEZIJA

[30] še en PREBLISK POEZIJA

Tvoje oči so kot zvezde

na Tvoja nebu, ki svetijo ponoči. Tvoja usta Tvoj obraz je kot roža sredi polja, lica so ki sveti z najlepšimi cvetovi. so kot Tvoji lasje so kot seno, kot nebo ki plapola v vetru. sonce z Tvoje dlani so mehke podnevi vsemi kot sveže pokošena trava. in svojimi Tvoje telo je vitko kot žitni klas, luna zvezdami. a močno kot visoko drevo v gozdu. ponoči. Tvoj lep pogled vedno kaže smeh, sramežljivost in odločnost, kdaj pa tudi tvojo navihano igrivost. Tvoje jedi vedno dišijo povsod, kar koli je na mizi in v pečici. Tvoj glas je tako nežen, kot ptičje petje na drevesih in krotak kot jagenjček na travniku. Ti se vedno modro odločiš za vse.

SPOMIN I.

Naslednjič ne odhajaj, ostani z menoj – večno. Ne puščaj me samega s slutnjo dvoma, ki raste v prsih in mi z mogočno krošnjo že zakriva sonce.

Zdaj čakam, da se vrnem v tisto pasivno stanje, ki me ne bo izpolnjevalo; praznina pa bo željna … bolečine.

Naslednjič me vsaj objemi – da bom vedel, da v mislih ostaneva eno; impresija tega čutenja pa mi bo ostala v spominu in slutil bom lahko le še tvojo bližino.

[31] še en PREBLISK POEZIJA

Akkad

[32] še en PREBLISK POEZIJA

BALADA V BELEM

Sneži, sneži, tih puh prekriva naravo. Za oknom tišina, belina snega.

Budilka tiktaka.

Vsa drevesa so naenkrat lepa; bela, pokrita z odejo snega …

Pomlad je. Iz tvojih oči seva smrt. Pomlad je! Ti ljubiš sneg, samotno smrt, belo pozabo …

Sneži, sneži. Sneži otožnost z neba. Tam v beli poljani je mir in tišina in smrt.

Akkad

DALEČ OB MENI

Zakaj si tako daleč? Zakaj ti ne morem biti blizu … ko umiraš?

V trenutku brez rešitve, ko besede izgubijo smisel – objel bi te, pritisnil k svojim prsim, obrisal solze z lic. V bližine omami bi ti podaril mir. Vsaj za trenutek …

Majhna lučka razsvetljuje noč, mesec name zre z otožnimi očmi; utehe zate, utehe zame ni.

Akkad

[33] še en PREBLISK POEZIJA

[34] še en PREBLISK POEZIJA

KONS

Trola št. 19 Naslednja postaja: Ižanska Pozor, poškodovano vozišče! Pes na sprehodu Nasmehi so mrtvi Uglaševanje klavirjev s tradicijo Alpidska orogeneza Vsakdo želi imeti dom. Kako najceneje zgraditi hišo?

Naslednja postaja: smrt lepote Naslednja postaja: smrt duše Naslednja postaja: SMRT Prosimo, validirajte svojo Urbano.

V Alpah je še vedno sneg.

Akkad

POT

Hodiš pred menoj, delaš gaz in sneg imaš do kolen.

Vem, da je pot zate težka in zame lažja, ker hodim po tvojih stopinjah. Po tvojem padcu stopam previdneje, da ne bi sama padla na istem delu. Ne želiš, da bi občutila mraz.

Vem, da to ni prava pot, ne želim vedno hoditi za teboj. Včasih bi rada stopila stran in vse preizkusila sama. Tudi če padem. Samo da vidim, kako je hoditi sam ali pa lažje, ob tebi.

Ne želim biti vedno za teboj. Lahko sem ob tebi. Tudi moja pot je prava.

Arcane

[35] še en PREBLISK POEZIJA

[36] še en PREBLISK POEZIJA

OF SOLDIERS AND DREAMERS

I. For years I‘ve thought that I could just forget, Obey my head and leave my heart behind. Respect the rules, regain your cool, don‘t fret … Somehow, I hoped, I‘d get you off my mind.

And now I see you standing there again, The beauty I once knew has only grown. I feel my heart beat as it used to then, Now I know it would never turn to stone.

Entangled in this war, I‘ve lost my way. Keep dreaming. Come what may, dreams persevere. Remind me peace and hope will win someday. Years come and go, but love does not, my dear.

Zeal you awoke burns deep inside my core, Embedded there you‘ll stay for evermore.

[37] še en PREBLISK POEZIJA

II.

The words I didn‘t say still haunt my sleep, Once more I‘ve tried to let you go. In vain. Old scars remain and prove that love runs deep, Brings grief and solace. Turmoil, peace and pain.

I‘ve made my choice. I‘ve let us drift apart. We have our duties. Burdens. Wars to fight. And yet, I dream. I feel it in my heart: No shadow ever truly drowns the light.

Keep breathing, keep your head up, heart ablaze, Erelong this war will end and tears will dry. Now, even though we follow different ways, One truth still burns too brightly to deny.

Believe me, there are dreams death cannot kill … I‘ve loved you always, dear, I always will.

Marta Lajevec

[38] še en PREBLISK POEZIJA

PSALM 7

Na Sveto noč bele žene molijo bele psalme. Nežno pojejo Detetu, zibajo Boga. Po Tvojih poteh in s Tvojimi nogami romajo k Novi Štifti; med belimi gazmi z dlanmi narahlo podrsajo po snegu, vseeno je – za mrazeč občutek je dovolj, da Kristus nima nog, da hodijo namesto Njega.

Tinče

SONETNI VENEC I

Si pesem pišem, ki srce jo plete, me v duši čakala je izgubljena, iz nekih pravljic daljne moje tete, le domišljija mi je zadobljena.

Je čakala, da se tako odplete, iz zenic naj privreje sol zdrobljena, brez tekočine solz gre dol do pete, minljiva sreča zdaj je izgubljena.

Je le začetek sreča ta varljiva, le za trenutek breze je goreče, da vsaj bila bi malo obnovljiva.

Se mati za otroka vsem odreče, otrok srce je, polje, greda, njiva, al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče.

II

Al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče, ki vsak se dan iz roke mi izlije. Pred mano nekaj metrov zmerom teče, trpljenje moje radostno zavije.

Kamór se rob življenja plašča vleče, tam smrt si bela vedno roke vije, poglede ji dajali so srepeče, edina iz slepote nas izvije.

[39] še en PREBLISK POEZIJA

[40] še en PREBLISK POEZIJA

Upirat‘ se otročje je, nezrelo, ni rešil Minotaver se iz Krete, zarad‘ polsestre truplo je strohnelo.

Ni videt dano slave nam zatrete, je konec, ko uganko je zavzelo. So srajce z gumbi zopet zdaj zapete. ____

III

So srajce z gumbi zopet zdaj zapete, pa vendar družba zgrinja groze name, vsak zanko z gumba enega odplete, da šef končan‘mu delu ne verjame.

Pa vendar sem dovzetna za zaplete, za neuspeh, za pljuvajoče lame. Pripravljena sem, roke so ogrete, dajté skrivnosti in bremena zame.

Le sem skrbi, ki skázile brezdelje ste moje in nekoga ste nesreče, nekdo je zarad‘ vas zgubil naselje.

Rok vrtnice oplete prej preteče, kot kadar si življenje sama pelje, kako se zgodba ta takole vleče? ____

[41] še en PREBLISK POEZIJA

IV

Kako se zgodba ta takole vleče? Mar morem sama s sabo se boriti? Le strgano imam vrv, sem brez sreče, mi pomoči s prepada ni uiti.

Nihče odgovora mi ne poreče, nikogar ni, ki znal bi razložiti, načina prečkati vodé šumeče, ne da vrtinci mor‘jo me užiti.

Utrujenost v obup me je prignala, iz čopa razpustim lase si spete, za večno moja misel je zaspala.

Morda le zate pesmi b‘le bi pete, le tvojim se očem bi pela hvala. Jaz pa bila bi pesmi del nepete. ____

V

Jaz pa bila bi pesmi del nepete, v te angelske oči bi se zazrla, so zenice že blažene, prevzete, so vrata se v nebesa mi odprla.

Kakšné so zopet misli to napete, v podobo tvojo sem se prec zazrla, so misli moje kakor nepreštete, da svoje sem oči ti zgolj priprla.

[42] še en PREBLISK POEZIJA

Vseh misli mojih si postal deležen, ljubezni gneva, kar srce poreče, središče je svetá odsev le bežen.

Prižigam spet izmišljotin si sveče, glavnina tvoj pogled bo zabeležen, objeti te pred zadnjim valom sreče. ____

VI

Objeti te pred zadnjim valom sreče, predati varnemu se miru kraja, predati miru geste se čuteče, v objemu, ki neskončno dolgo traja.

V tišini štorklje kljun zdaj tu šklepeče, po strehi zopet sama se sprehaja. Od moje ima krvi peruti rdeče, prek tekočine v misli mi prihaja.

Odklenkalo veselja je lopati, zemljé je zmanjkalo zamé sprijete, zagrebsti moč ne bo me, je priznati.

To stvar prihodnosti je razodete, zakaj si drznil si nasprotovati? Saj si enak kot druge silhuete. ____

VII

[43] še en PREBLISK POEZIJA

Saj si enak kot druge silhuete, si osvojil povprečne vse nagrade, ki jih dotakneš, bíle so prijete, tako vsaj ti idej nihče ne ukrade.

So tvoje misli malo vsaj zavzete? Al‘ vsaka tvoja lastna koj odpade? Zakaj so informacije prejete nadzirale življenje tvoje rade?

Zdaj vem, ljubezni nisi vreden moje, pa naj nasmeh karkoli že poreče, zaljubljena sem zbojevala boje.

Zato, ker tvoj spomin se name vleče, zaupam ti še drugič sklepe svoje, edinstvenost se drugemu odreče. ____

VIII

Edinstvenost se drugemu odreče, kar unikat je, mislecu pripada, prot‘ toku plava rečice dereče, ga ne zanima drugih maškarada.

Snežinke so posnemane hrepeče, pod eno vrsto risba vsaka spada. Se omeji, na kar učitelj reče, naravo tisk in svinčnik žal prevlada.

[44] še en PREBLISK POEZIJA

Življenje moje nova je samota, oddaljena od norm je in prepira, prihranjena je duši ta sramota.

Saj prav je, čemur se srce ne upira. Da to postala zmotna bi pomota, odšle so misli daleč od izvira. ____

IX

Odšle so misli daleč od izvira, telesa, duše, od željé sanjave, v kraje, kjer beton se razprostira, prepreči rasti travnate poljave.

Na zid pogled skoz okno se odpira, s smetišča moč je vonjati vonjave. Vsak drugi otrok si želodec spira, za stvarni kraj premnoge so prijave.

Ne morem spati, to bilo bi sporno, ko zunaj pa tako mogočno lije, v tem hrupu spati bi bilo bolj borno.

Pustile so, da samo se odvije, pustile misli breme prenaporno, vso kri iz srca rdečo so razlile. ____

X

[45] še en PREBLISK POEZIJA

Vso kri iz srca rdečo so razlile, da žalost je in groza me oblila, krivica, krivda v temo me zavile, samota me je silno spremenila. Čutečnosti preplah so razglasile, saj me samota smrtna je ranila. Brez misli hladnega srca obvile, me je še ta osamljeno pustila.

Osamljenost v tesnobo se stopnjuje, telo se depresiji ne upira, le podzavest še s trudom pametuje.

Ne gre nasvet prek dušnega okvira, prehod za pamet še se zaostruje, iz duše moje en sam krik prodira. ____

XI

Iz duše moje en sam krik prodira, daj, srce moje, se ulezi, spavaj, te vsaka misel vzvišena prezira, zato vsaj v neresničnosti odplavaj.

Da brez slovesa zanje ni ovira, da te je zaskelelo, daj, priznavaj. Srce na šibko pal‘co se opira, tja, kamor krik prodira, le odtavaj.

[46] še en PREBLISK POEZIJA

Naj krik me moj v sovraštvo ne zavede, naj se ne bodo misli vse zmaknile, da duša v krede svet me ne privede.

Ne bodo v krede svet me zaklenile, marveč zaenkrat v temne cvetne grede, po potih, ki z gradišča so zavile. ____

XII

Po potih, ki z gradišča so zavile, nahajam se v gozdu v mesečini, s svetlobo zvezde so jo zdaj odkrile, sprevidim, da stojim na stari mini.

Besede na papir so se izlile, navdih pokazal v kratki je kvartini, da iz obupa bede se rodile, svetile črno v nočni so sivini.

Da je življenje bedno, sem spoznala, ker se zbuditi vsak dan je izbira, lahko se h kredi sama bom odgnala.

Zaenkrat tu še rahlo se obira, z obupom pogubljenja se obdala bo duša moja, glej, telo umira. ____

XIII

[47] še en PREBLISK POEZIJA

Bo duša moja, glej, telo umira, življenje takrat le še zadnjič dihne, željé po odpuščanju si zatira, saj vsak je pogubljen, ki sam se pihne.

Ko odločitev v dušo že prodira, močan se veter vzdigne in ne utihne. Se mina k sreči še ne aktivira, porine me v prepad, ko spet izdihne.

V padcu je prišlo spreobrnjenje, da vsaj besede so bile mi mile, da je nespamet vzeti si življenje.

A misli niso padca preprečíle, bom vsaj, kot je zahtevalo poštenje, lebdela v tančicah svoje svile. ____

XIV

Lebdela v tančicah svoje svile bo duša, ki ni večno pogubljena, telo so mrtve muhe mi prekrile, tako spokojnost mi je zadobljena.

Ko muhe so prestrašene odkrile, prav vsako kost, ki bíla je zdrobljena, za krede so drobtine poprosile, saj njih odeja b‘la je izgubljena.

[48] še en PREBLISK POEZIJA

Kaj na nagrobnikú potem naj piše, kjer pokopane glave ni ne pete, je brez zavetja kost, brez prave hiše?

Bo angel sveti rešil vse zaplete, da bo prepisal listek s temne niše, pišém si pesem, ki srce jo plete. ____

MAGISTRALE

Pišém si pesem, ki srce jo plete, al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče, so srajce z gumbi zopet zdaj zapete, kako se zgodba ta takole vleče?

Jaz pa bila bi pesmi del nepete, objeti te pred zadnjim valom sreče. Saj si enak kot druge silhuete, edinstvenost se drugemu odreče.

Odšle so misli daleč od izvira, vso kri iz srca rdečo so razlile, iz duše moje en sam krik prodira.

Po potih, ki z gradišča so zavile, bo duša moja, glej, telo umira, lebdela v tančicah svoje svile. ____

Prelepka

DARE TO CARE

To be for others, that’s to care. But in the way ther’s blindness, fear. To best the fear, that is to dare. You dare to care? Start now and here.

There is a challenge, who knows why, that we all know, yet rarely do. You know the dare? I’m asking you. It’s dare to care, at least to try. But how to care, for whom or where? For anyone just anywhere! With sacrifice, with help, or smile, with honesty, without a guile. To be for others, that’s to care.

How good, how nice, how bright! Let’s go! Let’s carry out this challenge fast! Those were my thoughts, they didn’t last. I saw no chance, to care, to glow, because I’m blind and scared and drear. That’s willful blindness; not sinceer. Its cause is fright, to care, to give. Oh, how I want this dare to live! But in the way ther’s blindness, fear.

[49] še en PREBLISK POEZIJA

[50] še en PREBLISK POEZIJA

Yet greater fear means greater win. It‘s fear that makes the challenge true. The fear is here to challenge you. So show the enemy your grin! And boldly step from terror‘s snare, the weight of caring bravely bare! That is the way to face the truth and don‘t forget: it will be rough. To best the fear that is to dare.

But I‘m not brave, nor am I hero. I‘m human, full of fear and blind. Just slowly learn I to be kind. The start is from square zero. Just take your turns when they appear. We only need to dare and move and slowly in the dare improve. You dare to care? Start now and here.

Miha Osredkar