Še en Preblisk

Še en Preblisk

Tereza Lombar

uvodniki

novi obrazi

3

poezija

28

šahovska uganka

54

kompas

61

kolumna

63

strip

74

Agata VII

78

be(se)darije parčkograf

za počitniške dni

9

51

58

92

ŠE EN PREBLISK, glasilo dijakov Gimnazije Želimlje in Doma Janeza Boska – letnik 22, številka 2, junij 2021 – NASLOVNICA Julija Medvešek – ODGOVORNA UREDNICA Špela Potočnik – UREDNICE Anamarija Kelenc, Petra Vinčec, Marija Ana Klančar – ILUSTRATORJI Julija Medvešek, Tobija Novak, Maša Dacar, Tereza Lombar – FOTOGALERIJE arhiv GŽ in DJB, osebni arhivi avtorjev prispevkov in intervjuvancev – IZBOR FOTOGRAFIJ avtorji prispevkov in uredništvo – LEKTORJA Eva Lajevec, David Križman – IZDAJA IN ZALAGA Zavod sv. Frančiška Saleškega, Želimlje 46, 1291 Škofljica – OBLIKOVANJE Patricija Belak – TISK Salve d. o. o Ljubljana, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana – NAKLADA 220 izvodov

[3] še en PREBLISK UVODNIKI

Špela Potočnik

DRUGI KROG ZADNJEGA LETA

A

meričani pravijo, da je potrebno na 7 let menjati službo. Če je ne po sedmih letih, se običajno zavrti nov cikel, ki traja enako toliko časa. In ko tako razmišljam, bi se skoraj strinjala, vsaj kar se tiče Prebliska. Za mano je 7 plus 6 let, zato je v drugem krogu zadnjega leta prišel čas, da prepustim urednikovanje novim silam. Še prej pa nekaj glavnih nasvetov za naslednika.

Spoznaj dijake Bodi firbčen, pozanimaj se pri vzgojiteljih, razrednikih o talentih želimeljskih dijakov, saj imajo ti neko čudno navado, da talente skrivajo, mogoče celo zanikajo ali – Bog ne daj – celo menijo, da so njihovi izdelki slabi. Dijakom se strateško približaj, naveži stik in jih spodbudi, da pridejo ven iz svojih »lupin«, na katerih piše: »Le kaj si bodo drugi mislili o meni?!« Ni nujno, da ti bo vedno uspelo, zato poskusi ponovno pri naslednji številki – vztrajneje.

Postavi roke Zastavi si 3 roke v šolskem letu, ko bi bilo nujno, da so Prebliski na šolskih klopeh. Nato temu datumu odštej en mesec – to je rok za oddajo

[4] še en PREBLISK UVODNIKI

prispevkov, ki ga zaupaš glavnim dijaškim urednikom. Roke poskušaj uskladiti z lektorji in oblikovalko, ob tem pazi, da je v tem časovnem obdobju tudi mrežni plan kolikor toliko prijazen. Upam, da presek teh zahtev ne prinese ravno tistih datumov, ko imaš v družini pomembna družinska praznovanja.

Razdeli delo Ne naredi vsega sam, saj je to brez veze in najlažje, vendar bodi pripravljen na čakanje, na veliko čakanja. Če ne veš, kaj bi med čakanjem delal, dihaj … Zadolži nekoga, da je odgovoren za oblikovno podobo, drugi za poezijo, tretji za spremljanje parčkov na šolskem hodniku, igriščih (namig: Tomaž Stojc je na tekočem), pa za korektnost prijav …

Ne vznemirjaj se Prijave so najatraktivnejša rubrika, a hkrati tudi minsko polje, saj ni nujno, da bodo vsi zadovoljni z objavo, še posebej, če je vsebina prikrojena ali se je prikradel tiskarski škrat. Dobro je, da prijave prebere uredniški odbor, da poskrbiš, da so tujejezične prijave dodatno lektorirane, da se prijave ne ponavljajo in da so, PAZI – smešne. Naj ti zagotovim, da boš med urednikovanjem naletel na kakšno bombico, nelagodje,

[5] še en PREBLISK UVODNIKI

pritoževanje, a se ne vznemirjaj preveč, saj imaš možnost, da v prihodnji številki vsebino popraviš, razen če je ne pozabiš.

Praznuj Vzemi si več časa, kot sem si ga jaz. Ker je praznovanje po končanem delu enako pomembno kot delovni proces. In ne razmišljaj takoj o naslednji številki, ne išči napak v trenutni, spusti jo iz rok in se vprašaj, kaj boš prihodnjič naredil drugače. In še to … odpovej se perfekcionizmu, razen če prevzemaš vlogo odgovornega urednika le za eno šolsko leto.

Ostala navodila prejmeš naknadno.

»HITRA HRANA« Po navadi raje berem(o) kratke stvari. Nekaj, kar ne vzame preveč časa. Morda tudi ti bereš moj uvodnik samo (oz. tudi) zato, ker je kratek.

Ampak dobre in pomembne stvari včasih vzamejo več časa in prostora.

Ni vse „hitra hrana“, ne more biti.

Vabim te, da (pre)bereš tudi kaj daljšega, morda na prvi pogled nezanimivega.

Naj ne gre vse samo mimo.

Pa za življenje velja isto.

Srečno.

MAK

Marija Ana Klančar

[6] še en PREBLISK UVODNIKI

SLOVO

Anamarija Kelenc

Štiri leta in pišem še zadnjič.

Najprej bi rada zapisala hvala.

Hvala Špeli, ki me je prva nagovorila, da naj tudi jaz kaj zapišem, hvala Sari, Luku, Mariji Ani in Petri za vse kave, ki smo jih spili na sestankih, ko smo načrtovali Preblisk, in za vse čokolade, ki smo jih pojedli med našimi debatami o roku za oddajo prispevkov za naslednjo številko. Hvala pa tudi tebi, dragi bralec, da si prebiral naš Preblisk in ob tem (prepričana sem) užival. Štiri leta in pišem še zadnjič. O sanjah. Ker si tega včasih res ne upamo početi. Sanjati o tem, kako bo enkrat res konec korone in bomo lahko šli na Irsko, in o tem, kako bomo enkrat pa zares spremenili svet. Ker smo to prenehali početi.

Sanjati o trenutkih, ki bodo zares in samo naši. V množini, ker smo se odvadili obstajati v množini. Zdaj, ko smo (končno) spet vsi skupaj na kupu, je čas, da spet skupaj zaživimo, skupaj zadihamo, skupaj sanjamo. Ker je skupaj zakon in edino prav. Štiri leta in pišem še zadnjič. Popisujem zadnjo stran poglavja o svoji želimeljski dogodivščini. A vem, da me, tako kot tudi tebe, čaka nov dan, nova stran v knjigah najinih sanj.

Hvala, hvala za vse!

[7] še en PREBLISK UVODNIKI

MORJA NE MOREŠ ODKRITI

Petra Vinčec

Morju moraš samo pustiti, da je morje – zaznamovano z nekdanjimi valovi, hrepeneče po prihodnjih.

Morja ne moreš odkriti.

Enako je z ljudmi.

Teh nekaj verzov sem zadnjič napisala za v predal moje pisalne mize. Nikoli niso imeli namena iti v svet.

In potem sem ugotovila, da o meni/ o nas največ povedo ravno reči, ki jih pišemo za v predal. Skrbi in misli, ki jih nihče ne prebere in ne pozna. Izražajo prav posebno intimo in so zato še toliko bolj dragocene. Verjamem, da je številka Prebliska, ki ravnokar počiva v tvojih rokah, dragi bralec, polna takih zapisov. Neverjetno umetniški so, nekateri radoživi, drugi bolj otožni, pri vseh pa besede tako previdno izbrane. Priznam, da večkrat tudi sama ne vem, kaj točno moje misli in to, kar napišem, pomeni, ampak tudi tako je prav. Morja ne moreš odkriti. Ljudje smo kot morje in nikoli ne bomo do potankosti vedeli, kdo točno smo. To je posledica tega, da rastemo in vedno znova odkrivamo nove otoke, ki počivajo v nas. Zato, dragi bralec: bodi kot morje – valuj po svoje!

Pr'jave

[8] še en PREBLISK RAZVEDRILO

Prof. P. Šlajpah med reševanjem primera o trenju: »Upam, da ste to snov že dojeli, ker če je niste, ne vem, kdaj jo boste.« Prof. Svetina (se spotika ob torbe): »Če nočete videti, kako stara dama leti po zraku, pospravite letalnico.«

potovanja

Gledamo zemljevid.

Prof. Emeršič: »Kaj je to?« Nekdo: »Kočevje.« Prof. Emeršič: »Kdo tam živi?« Kristina: »Medvedje!« Prof. P. Šlajpah: »No, če učitelj reče, se verjame. Pa ne vedno, ampak zdaj mi kar verjemite.«

Ura po testu istega dne.

Prof. P. Šlajpah: » No, pa poglejmo ocene testov.« Razred (smrtna tišina).

Prof. P. Šlajpah: »Šala.« Vojko piše zares majhne črke.

Prof. Svetina: »A misliš, da sem jaz 15 pa pol stara? Saj je ljubko!« Vojko deli zaslon.

Prof. Svetina (navdušena nad deljenim): »Oooo! No, zdej pa skidej!«

FAZANI

Mihu ne dela mikrofon.

Prof. P. Šlajpah: »Ja pa v chat zapiši odgovor. Gremo po indijansko, če veš, kako se to izračuna, daj prst gor.«

MATURANTI

[9] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Alja Arih in Anavita Babič

PETRA TOMAŽIN:

“Ja, karkoli je povezano s čokolado,” nam je priznala Petra Tomažin. Danes dela kot profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Želimlje. Je izvrstna na področju ročne akrobatike.

V prostem času jo bomo zasledili v cirkusu Fuskabo.

Kaj vas je pripeljalo v Želimlje?

Delam v Cirkusu Fuskabo, ki je v sklopu salezijancev. Na to mesto sem prišla za eno leto, ker je profesorica športne vzgoje šla na porodniško.

Ali bi nam lahko povedali več?

Glavna enota je v nekdanji Glasbeni šoli Moste. Na začetku je bil cirkus dostopen samo otrokom iz socialno ogroženih družin. Zdaj pa so vrata odprta vsem.

Razigrana v cirkusu Fuskabo

[10] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Bližina in pogovor

Na katerem področju vas lahko najdemo v cirkusu?

Jaz se ukvarjam z zračno akrobatiko (svila, trapez, obroč in vrv).

Moč in eleganca

Ste že od malih nog želeli postati profesorica športne vzgoje?

V srednji šoli sem mislila, da bom šla študirat kemijo ali biokemijo. Tako sem na maturi imela fiziko in kemijo, zato sedaj delam kot laborantka. Nekaj mesecev pred vpisom na fakulteto sem si premislila in se vpisala na pedagoško fakulteto.

Ste kdaj pomislili na to, da bi postali sodnica na gimnastičnih tekmah?

(Nasmešek) Ne, profesionalno gotovo ne. Za kakšno šolsko tekmovanje bi pa bilo že bolj verjetno.

Naučena usklajenost

Če bi morali izbrati samo en šport, katerega bi izbrali?

Verjetno bi izbrala estetske športe, kot sta gimnastika in drsanje.

Plavanje me je tudi pritegnilo, zadnje čase sem tudi v plavalskih vodah.

[11] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Med poletjem in tudi med letom delam kot učiteljica plavanja, letos pa ze drugo poletje delam kot reševalka iz vode na bazenu Sevnica.

Katerega športa pa ne marate?

Najmanj spretna sem v nogometu. V osnovni in srednji šoli ga nismo igrali, šele sedaj na fakulteti; vendar mi postaja bližji. Rokomet tudi ni moja vrlina.

Žongliranje z odbojkarskimi žogami

Za športnike je značilno, da se zdravo prehranjujejo. Kateri je vaš nezdravi prigrizek, ki si ga včasih kljub temu privoščite?

(Smeh) Ja, karkoli je povezano s čokolado.

Pazite se je! Petra je močna!!!

Za konec pa še nekaj dilem: Poletje ali zima?

Zagotovo poletje, sem bolj zmrzljiv človek.

[12] še en PREBLISK

Jutranja ptica ali večerna sova? Če je treba kaj postoriti, sem bolj jutranja ptica. Pri učenju sem pa učinkovitejša zvečer. Tako da ne vem, oboje (nasmešek).

Petra ne pozna klancev

Športna ali elegantna oblačila?

Večinoma sem v športnih oblačilih.

Rada se tudi lepše oblečem, vendar je takih priložnosti bolj malo.

Gimnastičarka ali cirkusantka?

Cirkusantka, zdi se mi bolj sproščeno. Gimnastika, pa ne samo gimnastika, skoraj večina športov je danes namenjena tekmovalnosti, kar me tudi včasih zmoti.

Svila in Beni

Bi eno leto tekli neprestano ali bi samo sedeli (seveda bi lahko opravili najnujnejše opravke, vendar ne bi poznali rekreacije)?

Nič od tega (nasmešek). Sedela gotovo ne bi. Glede teka … ja, imela sem obdobje v srednji šoli, ko sem pretekla 10 km na dan, sedaj pa se nekako ne vidim v tej smeri.

[13] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Pasji prijatelj Jožica Bec

Intervju z Urško Lampret V letošnjem letu smo dobili novo profesorico za vero in kulturo Urško Lampret. Poznamo jo kot zelo komunikativno in iskreno osebo.

Kaj pa vi pravite o sebi?

Težko vprašanje. Želim si biti takšna, kot si napisala. Včasih seveda tudi ne uspe, ampak to nas potem dela takšne, kot smo. Verjamem v iskrenost vseh ljudi. Sem zelo zaupljiv človek, tako da me lahko kaj hitro prenesete okoli.

Kraj bivanja?

Sedaj živimo v Vodicah, kjer so doma iskreni, prijazni in nasploh čudoviti ljudje. Imamo lep razgled na Kočno, Grintovec ter druge gore Kamniško-Savinjskih Alp, na Stol in tudi na Triglav.

Družina?

Izhajam iz fantastične osemčlanske družine. Imam štiri brate in eno sestro. Prav vsak od nas je nekaj posebnega. Bernard je duhovnik in župnik, sestra študira in dela mo-

Vse se da, če se hoče

[14] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

zaike, Domen, ki je mimogrede tudi bil dijak Gimnazije Želimlje, je odličen v poznavanju mednarodne trgovine in transporta, David je fizioterapevt kolesarske ekipe, Janez pa mojster financ in ekonomije. In prav cela ta druščina, seveda z mami in očijem na čelu, je pripomogla k temu, da sem to, kar sem in zaradi česar sem spoznala svojega moža Branka in z njim ustvarila še bolj fantastično družino.

Imava tri otroke – Niko, ki je stara 9 let, Jakoba, ki jih šteje 6, in Filipa, ki ima 5 let. Tako kot smo si različni z brati in sestrami, so tudi najini otroci neverjetno različni. Medtem ko je Nika zelo skrbna, odgovorna deklica, je Jakob pravi raziskovalec, tako kot ati (mož Branko). Če je na primer potrebno popraviti kakšno stvar, se bo takoj lotil, pa naj bo to raziskovanje peči, električne omarice ali pa kurjenje ognja in zbijanje lesa. Filip pa je po drugi strani zelo umetniška in sanjava duša in nam rad prireja večerne predstave.

Zmenek z možem

Šport, v katerem ste blesteli?

V mladih letih sem se ukvarjala s smučarskimi skoki. Skupaj s Tanjo sva bili prvi ženski skakalki v Sloveniji. Moram reči, da je bilo kar zabavno. Kar nekaj let sem tekmovala skupaj s fanti. Potem pa so le organizirali tekme samo za dekleta in čez čas smo celo šle na celinski in FIS pokal. Na žalost sem si pri ogrevanju z nogometom na eni izmed Na oddihu z najdražjimi turnej poškodovala kolk in moje športno udejstvovanje v smučarskih skokih se je tako končalo s srednjo šolo. Nekaj časa sem se nato ukvarjala z alpinizmom in postala mlajša pripravnica, potem pa so prišli otroci in je tudi to za nekaj časa obstalo.

[15] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Knjige, filmi, risanke?

Zanimivo vprašanje … Zelo rada berem kakšne zgodovinske knjige. Knjiga, ki mi je bila najbolj všeč, je Pot Nejca Zaplotnika. Filme običajno gledam za sprostitev, tako da je na sporedu predvsem kakšna akcija ali pa akcijska komedija. So mi pa všeč tudi filmi, pri katerih je potrebno razmišljati.

Risanke – na prvi zmenek me je mož peljal gledat risanko V viša- »Sem deklica ve in ta je ostala moja najljubša. mlada, vesela …« Sicer pa sedaj z otroki pogledamo kar nekaj risank in še posebej so nam všeč risanke Divja brata Kratt in pa Nekoč je bilo življenje.

Zakaj ste se odločili prav za študij teologije? Ste poleg teologije študirali še kaj drugega?

V srednji šoli mi je bila matematika top in zato sem se najprej odločila za študij matematike. In to ne pedagoške smeri ali kaj podobnega, ampak teoretične matematike. Sam študij mi je bil zelo všeč. Ob kavici zjutraj sem na primer reševala težke matematične probleme ali pa na avtobusu. Ni pa bila matematika to, kar sem želela delati vse življenje. Kadarkoli smo bili skupaj s sošolci, smo se pogovarjali o matematičnih problemih. Nikoli ni nihče vprašal, kako si kaj ali kje si bil čez vikend. Vse se je vedno vrtelo okoli matematike. Morda je bila samo družba sošolcev takšna, ampak vse to je bil povod, da sem začela razmišljati o menjavi študija. Po uspešno zaključenem 1. letniku matematike sem se prepisala na teologijo. Zakaj teologijo … Iskreno, ne vem. Sem pa v času študija spoznala marsikaj, predvsem pa bila v letniku, ki ni bil samo letnik, ampak tudi skupnost.

[16] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Kaj vam je bilo v času šolanja največji izziv? Ste imeli kakšen predmet, ki vam je šel na živce?

Največji izziv mi je bilo preiti s srednješolskega pomnjenja na samostojno razmišljanje. Ne maram učenja na pamet, zato mi je bilo težko pri vseh predmetih, kjer se je bilo treba učiti na pamet, še posebej pri pravu. Kjer pa je bilo potrebno razmišljati, logično povezovati ali kaj izpeljati, pa je bila zame pravljica.

Kaj vas je v otroštvu najbolj navduševalo?

Sprva šport, ki mu je bil namenjen večji del mojega otroštva in tudi mladosti.

Obenem pa je bilo kar nekaj mojih mladostniških let posvečenih animatorstvu, oratoriju. V župniji Predoslje smo namreč začeli z organizacijo oratorijev in tam sem se navdušila nad salezijansko karizmo, don Boskom. Tako me je navdušil, da sem postala trenerka oratorijskih voditeljev, bila v ZAO, pomagala pri raznih dogodkih. Najbolj me je navduševalo prav to, da sem na duhovnih vajah v Želimljah, na Uskovnici, pri delu z mladimi imela občutek, da spreminjamo svet.

Imate vzornika?

Seveda, in to ne enega. Vzornik je zame vsak, pri katerem vidim kaj, kar bi pomagalo izboljšati moje življenje in moj pogled na svet. Tako ste na primer moji vzorniki tudi vi, vaš optimizem, življenjska energija in vaša želja po izboljšanju sveta. Prav poseben pečat so pustili in še puščajo salezijanci in don Boskova karizma. Potem pa so tu še prijatelji, znanci, družina in vedno bolj tudi oči in mami.

Kakšen je bil vaš prvi delovni teden na Gimnaziji Želimlje?

Prvi teden v Želimljem je bil kar pester. Zaradi virusa smo morali dneve komunikacije prestaviti v drugi teden za tretješolce in v tretji teden za prvošolce, zato se je delo začelo s polno paro. Sprva mi je bilo malo nelagodno, nov poklic, novo okolje, novi ljudje, ampak že prvi korak skozi vrata gimnazije mi je povedal, da bo ob takih sodelavcih in takem vzdušju tudi to mala malica.

Predvsem se moram zahvaliti ravnatelju, Špeli in profesorjem ter vzgojiteljem, ki so mi pomagali prebroditi ta ognjeni krst.

Kje ste delali pred tem? Katera študentska dela ste opravljali?

Spomini na študentska dela so prav simpatični. Delala sem na rent-a-caru na letališču Brnik, delala sem tudi v knjižnici Katoliškega inštituta. Preden sem prišla na Gimnazijo Želimlje, sem bila najprej mlada raziskovalka na teološki fakulteti, nato delala kot pomočnica direktorice na Ameriško-slovenski izobra-

[17] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

ževalni fundaciji in kot učiteljica na Britanski mednarodni šoli. Sedaj pa sem prišla v Želimlje.

Kakšni se vam zdimo želimeljski dijaki? Kaj pa sodelavci?

Med vami in ob takšnih sodelavcih se počutim kot doma. V službo grem z veseljem in domov pridem polna energije. Preko zooma so sicer občutki malo milejši, ampak še vedno komaj čakam, da se ura začne. Skupaj smo skupnost in ne zgolj skupek dijakov in to je tisto, kar me navdušuje.

Želite kaj sporočiti?

Odnosi, ki jih tkemo, naj temeljijo na iskrenosti, srčnosti, odprtosti, optimizmu in veselju, ker bomo tako zgradili svet, v katerem bomo radi živeli.

Najboljši nasvet, kar ste jih kdaj dobili?

Ni ravno nasvet, ampak bolj življenjsko vodilo: Ko si prišel tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prišel na pol poti, ki si jo sposoben prehoditi.

Stenska fotografija

[18] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

V Narodni galeriji Klara Šinkovec

Intervju s profesorjem Profesor Jure Plavec poučuje likovno umetnost na Gimnaziji Želimlje. Z delom na naši gimnaziji je začel aprila lani, ko se je odprlo mesto likovnika. Da ga bolje spoznamo, smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Zakaj ste se odločili za tak študij in poučevanje? Ali je bila to vedno vaša želja?

Kot osnovnošolec sem si dejal, da učitelj ne bom nikoli, želja po barvah in likovnem izražanju me je privedla do vpisa na umetniško gimnazijo na SŠOF v Ljubljani. Sprva sem razmišljal, da bi šel na likovno akademijo na študij ilustracije, vendar sta me okolje, v katerem sem odraščal, in žeExtempore Smlednik lja po spoznavanju vseh

[19] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

področij umetnosti privedla do študija likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti in mi odprla lepoto profesorskega poklica.

Ilustracije v sobi

Kakšna je bila vaša pot do profesorstva?

Kako ste pristali na Gimnaziji Želimlje?

Z Želimljami sem povezan preko salezijancev in različnih projektov. V mojih socialnih krogih se je znašlo precej prijateljev, ki so znanje pridobivali v Želimljah. Ko je izšel razpis za mesto likovnika v Želimljah, mi ga je nekaj prijateljev posredovalo. Priznam, da me v življenju On lepo usmerja, saj se je – glede moje poklicanosti – precej stvari poklopilo. Na primer kmalu po tem, ko sem zaključil z delom na osnovni šoli in dijaškem domu, smo se z želimeljskim vodstvom dogovorili za delo na gimnaziji.

Ali bi nam lahko opisali prvi vtis na gimnaziji in kako se počutite zdaj?

Ilustracije za iskreni.net Prvi vtis gimnazije je bil zelo topel. Kljub konferencam na daljavo sem aprila lani dobil občutek sprejetosti in domačnosti sodelavcev, ki so mi vedno znova pripravljeni priskočiti na pomoč. Nazadnje so me poučili, kako naj obarvam

[20] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

posamezno oceno. :) Z dijaki lani žal nismo imeli sreče, da bi lahko stopili v konkreten odnos in sem zato ta trenutek zelo, zelo vesel in hvaležen, da smo z letošnjimi prvimi letniki ta mesec v živo v šolskih klopeh.

Brez izkušnje poučevanja na daljavo sicer ne bi razumel, kako dragocena sta poučevanje v živo in pristen stik.

Ste v času karantene naleteli na kakšno oviro pri poučevanju in kako ste jo premagali?

Največjo oviro dela na daljavo je predstavljala komunikacija, ki je včasih oslabljena, včasih je ni bilo.

Na Pedagoški fakulteti Druga ovira je priprava dovolj zanimive ter razumljive ure z materiali, ki jih imajo/ imate dijaki doma in pa motivacija. Veliko je na samoiniciativnosti dijaka samega in potrpežljivosti z obeh strani. Nekaj ovir smo rešili s postavljanjem dodatnih vprašanj dijakov, priSlikanje doma lagajanjem ustvarjanja glede na stanje, v katerem smo se znašli, in podobno.

Katera zvrst likovne umetnosti vam je najbližja in zakaj?

To vprašanje mi je zelo všeč, od vseh umetnosti mi je najbližja ilustracija, ki se je sicer ne dojema kot umetnost, ampak bolj kot obrt. Ta mora biti razumljiva in osvetljevati mora tisto, česar besedilo ne pokaže.

Krivca za ljubezen do ilustracije vidim v svojih starših, ki sta poslikala

[21] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

stene domačih sob Na Uskovnici s salezijanci s prizori iz knjig.

Na to ljubezen je vplivalo tudi branje zgodb in babica, ki je, kadar sem prišel na obisk v mlajših letih, prirejala razstave mojih slik po kuhinji, na hladilniku, po stenah in nad štedilnikom. Še vedno rad kaj naskiciram, primem čopič v roke, naslikam ilustracijo, včasih pa kupim kakšno slikanico, grem na festival kamišibaja v Piran in podobno. Zdi se mi prav, da se ljudje obdajamo z lepoto, ki nas navdušuje.

Sodelovali ste tudi pri grafičnem oblikovanju za Stično mladih.

Kako vas je pot vodila do tja? Ali nam lahko poveste, kako izgleda postopek ustvarjanja, kaj ste počeli?

Pri festivalu Stična mladih sem bil prostovoljec 6 let in sistem se je tekom let precej spremenil. Sprva smo v ekipi (takrat smo se imenovali) Podoba iskali predvsem entuziaste in vsako leto se je zbralo dobrih 10 članov v ekipi. Glede na poslanico posamezne Stične mladih smo nato napravili brainstorm idej v besedi in risbi. Na koncu smo se odločili, kateri simbol in barStična mladih 2015 ve bi najbolj nagovorile mladega človeka. Nato je sledil tisk na majice, oblikovanje vsebin za socialna omrežja, promocijski material, na licu mesta smo tudi slikali s čopiči in valjčki, kjer smo pripravili sceno

[22] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

za na oder ... Vedno nas je lovil začetek Stične mladih in to je bil prijeten pritisk, saj smo si vedno pomagali in se spodbujali. Včasih je bilo naše delo bolj in včasih manj uspešno. Le pravila „manj je več“ se je potrebno večkrat držati in pa „preveč babic – kilavo dete“. :) Lani sem se poslovil od Stične in so mesto prevzeli le tisti, ki študirajo dizajn na visoki šoli NTF. Tukaj vidim en velik minus za vse laike, ki bi si želeli razvijati to področje oblikovanja in to izkušnjo, ki sem jo doživel tudi sam. En plus pa bo, upam, v še bolj kvalitetni grafiki. Če se slučajno kaj spremeni tako, kot je bilo, pa priporočam oblikovalsko izkušnjo Stične mladih prav vsem, ki se nad oblikovanjem in ustvarjanjem navdušujejo.

Ali vas v prostem času navdušuje še kaj poleg umetnosti? Čemu posvečate največ časa?

Prosti čas najraje porabim za hobije in hitro se lahko zgodi, da si jih najdem preveč. Navdušen sem nad družabnimi igrami, hribovskimi podvigi in visokogorjem, precej časa namenjam glasbi in upam, da mi uspe do konca junija opraviti izpite za prva dva letnika solopetja.

Na moji to-do listi je tudi iskanje divje gline, oblikovanje keramike, digitalna ilustracija in odprtje strani na socialnih omrežjih z ilustracijami, supanje, učenje kitare, nekoč morda klavirja ... vendar kaj, ko imamo le 24 ur v dnevu.

Na Triglavu

[23] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

Neža Govekar

Jakob

JAKOB NEMŠKI V letošnjem letu smo imeli privilegij, da smo lahko znanje nemščine utrjevali v pogovorih z Jakobom. K nam je iz Nemčije pripotoval z vlakom (ne z letalom) ter popestril naše ure. Kdo sploh je Jakob? Če želiš vedeti več, se udobno namesti in beri dalje ter naj vas nemški vložki ne pustijo zmesti.

Predstavitev Jakob Haslbeck je osemnajstletni Nemec, ki zelo rad riše, je zelo umweltbewusst (beri: okoljsko ozaveščen), predvsem pa zase pravi, da je Mensch für andere (čloZ dijaki v Izoli vek za druge). V letu 2020 je končal maturo in se odločil, da bo s študijem še počakal. Zakaj? V želji po spoznavanju novih kultur in jezikov ter po izboljšanju angleščine in

[24] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

francoščine. Pri tej odločitvi je igralo pomembno vlogo tudi dejstvo, da je maturo zaključil leto mlajši kot sovrstniki. Študija si ni želel pričeti v koronskem času, saj bo kasneje gotovo lažje spoznaval ljudi ter užival tako, kot se za študenta spodobi.

Pri pouku

Jakob na drevesu

Slovenija in Jakob V začetku je želel odpotovati v Afriko, a zaradi otežene situacije s korono to ni bilo mogoče. Tako je pristal na sončni strani Alp, ki je toplejša, kot je pričako- Z dijaki 3. a val. Kljub napačnemu pričakovanju je v Sloveniji bil že dvakrat. Prvič je vandral po Karavankah, drugič je šel s prijatelji na morje na Hrvaško in se za teden dni ustavil tudi v naših krajih. Takrat je že obiskal Ljubljano in dolino reke Soče. Slovenci smo ga najbolj presenetili po količini mesa, ki ga naj bi vsakodnevno pojedli precej. Poleg tega tudi ni pričakoval toliko sprehodov in izletov v gore. Čeprav bi

[25] še en PREBLISK NOVI OBRAZI

lahko rekli, da je to lahko tudi specifično želimeljsko. Prav želimeljski dijaki pa se mu zdimo še posebej odprti in pozitivni. Na začetku je dobil občutek, da se ga malo bojimo, a se je to kaj hitro spremenilo in pravi, da smo ga sprejeli za svojega.

Ein paar Informationen über Jakob Lieblingsfarbe: Rot. Würdest du noch einmal nach Slowenien kommen? Auf jeden Fall.

Na Jezerskem WÖRTERBUCH:

Lieblings- = najljubša/e würde .. kommen = bi prišel r Hund, -e = pes Lieblingswetter: Sonnig und warm. e Katze, -n = mačka Hunde oder Katze: Nichts. müssen = morati Museen in Deutschland sehen/ probieren = poskusiti probieren: Im Süden Deutschlands Brezel r Süden = jug probieren. e Kunst = umetnost Lieblingsschulfächer: Kunst, Mathe und s Erlebnis, -se = doživetje Chemie. r Berg, -e = gora Ein schönes Erlebnis in Slowenien: Nach s Meer = morje Izola gehen und im Meer schwimmen. aber = ampak nur = samo Lieblingsspezialität aus Slowenien: Kremšnita. wenn = ko wichtig = pomembno Berge oder Meer: Meer, aber nur wenn es finden = najti warm ist. s Leben = življenje Dein Moto: »Was ich wichtig finde, ist, e Sache, -n = stvar dass man im Leben nicht nur Sachen nimmt, sondern auch Sachen zurückgibt.« nehmen = vzeti/jemati zurück|geben = dati nazaj Lieblingswort auf Slowenisch: Čmrlj. s Wort, Wörter = beseda

Pr'jave

[26] še en PREBLISK RAZVEDRILO

Prof. Svetina: »Kvartarni alkohol ne obstaja za gimnazijo.« Neža: »A drugače pa obstaja?« Prof. Svetina: »Ne.« Prof. T. Šlajpah: »Danes gremo na novo državo, Nemčijo. Ali slučajno kdo ve, koliko jih je?« Meta: »Kot Rusov!« Prof. Novak: »Beno, was ist dir in einer Freundschaft wichtig?« Beno: »Am wichtigsten ist Ehrlichkeit und ich finde es auch sehr wichtig, dass Freunde eine gute Frisur haben.« Prof. Emeršič (sredi razlage): » … ki je bil ... imam polna usta teh nitk od maske, pa bi jih pljunil ven, samo ne smem zdaj pljuvati.« Prof. Križman: »Ravno zdaj me je zadela ena misel. Pa mi je že ušla.

Počakajte, prosim, da jo ujamem nazaj.« Izračunamo nenavaden rezultat.

Prof. P. Šlajpah: »Te količine so nepredstavljive! A si predstavljate!«

potovanja

Prof. Križman: »Ste popoldan iskali in poslušali kakšne pesmi?« Klara Š.: »Jaz sem prinesla pesmarico.« (V rokah drži Od strune do lune) Prof. Križman (navdušeno): »Oo! Prešerna?« Prof. Križman: »Dobro vem, da od spominov bolj otožno se živi …

Veste, čigava pesem je to?« Beno: »Čuki.« Prof. P. Šlajpah: »Tukaj je magnetno polje, tukaj ga pa ni. Sicer to ne obstaja, ampak narišem pa lahko!« Prof. Križman (po testu): »Skladnja vam je šla?« Razred pokaže dvignjene palce.

Prof. Križman: »Upam, da to ni ocena, kar kažete.« Prof. Tomažič (sredi ure pride v razred): »Dober dan, a sem slučajno tukaj pozabil mobitel?« Prof. Emeršič: »Nisem ga videl ...« Prof. Tomažič: »Evo, našel sem ga.

Hvala.« Prof. Emeršič: » Pa ravno sem ga hotel zapleniti!«

Pr'jave

Prof. Bavec Flotta: »¿Elijas, has estudio mucho?« Elijas: »Prosim?« Prof. Bavec Flotta: »Ali si se veliko učil?« Elijas: »Ja.« Prof. Bavec Flotta: »Se vidi. Tu has escrito cinco.« Elijas: »OK.« Prof. Bavec Flotta: »Excelente.

Por prima vez has escrito cinco.« Elijas: »Prosim?« Prof. Bavec Flotta: »Pri španščini si prvič pisal pet.« Elijas: »A pet sem pisal?«

[27] še en PREBLISK potovanja

Prof. Bavec Flotta: »Pa kaj je danes z vami? Kako da ne znate številk? ... A se tega še nismo učili?« Mi: »Ne.« Prof. Bavec Flotta: »Oh.« Prof. Bavec Flotta: »¿Qué comen los alemanes?« Luka: »Kaj?« Prof. Bavec Flotta: »Por favor se reče. »¿Qué comen los alemanes?« Luka: »A od kod prihajajo moji prijatelji? ... Aja, kaj jejo Nemci. Ja, tega ne vem, vem pa, da pijejo pir.«

[28] še en PREBLISK POEZIJA

2020 Kot kip stojim v očesu hurikana.

Svet neprestano kroži mimo mene.

Vse barve so v sivino pretopljene, hrumeč oblak je vse, v kar sem obdana.

In jaz stojim. Negibna. Nasmejana.

Besede, misli, v hrupu potopljene, in sanje, v strašnem vetru izgubljene …

Smejim se jim. Vreščeča. Neugnana.

Odneslo mi je družbo, vso bližino, a hkrati so strahovi raznešeni.

Ta hrup je vzel vso tiho bolečino.

Smejim se, pa čeprav smo pogubljeni …

Ko je vihar izbrisal vso tišino, je končno preglasil nevihto v meni.

Marta Lajevec

[29] še en PREBLISK POEZIJA

KAPLJA ob zori me v svojem toplem naročju odnesi domov prosim, ne redči mi krvi z malinovcem ta gre v srce rekel si srce in pika in nepoetično modroval o modernističnih prepričanjih osnovanih na mračnih lažeh preteklega časa

ta gre po telesu v aorto in pljučno arterijo rekla sem aorta in pljučna arterija in pika in še večni resnici o človeku manjka zadnji odrešujoč odmerek (božje milosti) Tinče

Ilustracija: Tobija Novak

[30] še en PREBLISK POEZIJA

Tvoje oči so kot zvezde na Tvoja nebu, ki svetijo ponoči. usta so

Tvoj obraz je kot roža sredi polja, ki sveti z najlepšimi cvetovi.

kot

Tvoji lasje so kot seno,

nebo z vsemi svojimi zvezdami.

Tvoja

ki plapola v vetru.

lica so kot sonce

Tvoje dlani so mehke

podnevi

kot sveže pokošena trava.

in

Tvoje telo je vitko kot žitni klas, a močno kot visoko drevo v gozdu.

Tvoj lep pogled vedno kaže smeh, sramežljivost in odločnost, kdaj pa tudi tvojo navihano igrivost.

Tvoje jedi vedno dišijo povsod, kar koli je na mizi in v pečici.

Tvoj glas je tako nežen, kot ptičje petje na drevesih in krotak kot jagenjček na travniku.

Ti vedno

se modro

odločiš

za vse.

Marko Kalita

luna ponoči.

[31] še en PREBLISK POEZIJA

SPOMIN I. Naslednjič ne odhajaj, ostani z menoj – večno.

Ne puščaj me samega s slutnjo dvoma, ki raste v prsih in mi z mogočno krošnjo že zakriva sonce.

Zdaj čakam, da se vrnem v tisto pasivno stanje, ki me ne bo izpolnjevalo; praznina pa bo željna … bolečine.

Naslednjič me vsaj objemi – da bom vedel, da v mislih ostaneva eno; impresija tega čutenja pa mi bo ostala v spominu in slutil bom lahko le še tvojo bližino.

Akkad

Ilustracija: Tereza Lombar

[32] še en PREBLISK POEZIJA

BALADA V BELEM Sneži, sneži, tih puh prekriva naravo.

Za oknom tišina, belina snega.

Budilka tiktaka.

Vsa drevesa so naenkrat lepa; bela, pokrita z odejo snega …

Pomlad je.

Iz tvojih oči seva smrt.

Pomlad je!

Ti ljubiš sneg, samotno smrt, belo pozabo …

Sneži, sneži.

Sneži otožnost z neba.

Tam v beli poljani je mir in tišina in smrt.

Akkad

Ilustracija: Tobija Novak

[33] še en PREBLISK POEZIJA

DALEČ OB MENI Zakaj si tako daleč?

Zakaj ti ne morem biti blizu … ko umiraš?

V trenutku brez rešitve, ko besede izgubijo smisel – objel bi te, pritisnil k svojim prsim, obrisal solze z lic.

V bližine omami bi ti podaril mir.

Vsaj za trenutek …

Majhna lučka razsvetljuje noč, mesec name zre z otožnimi očmi; utehe zate, utehe zame ni.

Akkad

Ilustracija: Tereza Lombar

[34] še en PREBLISK POEZIJA

KONS Trola št. 19 Naslednja postaja: Ižanska Pozor, poškodovano vozišče!

Pes na sprehodu Nasmehi so mrtvi Uglaševanje klavirjev s tradicijo Alpidska orogeneza Vsakdo želi imeti dom.

Kako najceneje zgraditi hišo?

Naslednja postaja: smrt lepote Naslednja postaja: smrt duše Naslednja postaja: SMRT Prosimo, validirajte svojo Urbano.

V Alpah je še vedno sneg.

Akkad

Ilustracija: Tereza Lombar

[35] še en PREBLISK POEZIJA

POT Hodiš pred menoj, delaš gaz in sneg imaš do kolen.

Vem, da je pot zate težka in zame lažja, ker hodim po tvojih stopinjah.

Po tvojem padcu stopam previdneje, da ne bi sama padla na istem delu.

Ne želiš, da bi občutila mraz.

Vem, da to ni prava pot, ne želim vedno hoditi za teboj.

Včasih bi rada stopila stran in vse preizkusila sama.

Tudi če padem.

Samo da vidim, kako je hoditi sam ali pa lažje, ob tebi.

Ne želim biti vedno za teboj.

Lahko sem ob tebi.

Tudi moja pot je prava.

Arcane

[36] še en PREBLISK POEZIJA

OF SOLDIERS AND DREAMERS I. For years I‘ve thought that I could just forget, Obey my head and leave my heart behind.

Respect the rules, regain your cool, don‘t fret …

Somehow, I hoped, I‘d get you off my mind.

And now I see you standing there again, The beauty I once knew has only grown.

I feel my heart beat as it used to then, Now I know it would never turn to stone.

Entangled in this war, I‘ve lost my way.

Keep dreaming. Come what may, dreams persevere.

Remind me peace and hope will win someday.

Years come and go, but love does not, my dear.

Zeal you awoke burns deep inside my core, Embedded there you‘ll stay for evermore.

[37] še en PREBLISK POEZIJA

II. The words I didn‘t say still haunt my sleep, Once more I‘ve tried to let you go. In vain.

Old scars remain and prove that love runs deep, Brings grief and solace. Turmoil, peace and pain.

I‘ve made my choice. I‘ve let us drift apart.

We have our duties. Burdens. Wars to fight.

And yet, I dream. I feel it in my heart: No shadow ever truly drowns the light.

Keep breathing, keep your head up, heart ablaze, Erelong this war will end and tears will dry.

Now, even though we follow different ways, One truth still burns too brightly to deny.

Believe me, there are dreams death cannot kill …

I‘ve loved you always, dear, I always will.

Marta Lajevec

[38] še en PREBLISK POEZIJA

PSALM 7 Na Sveto noč bele žene molijo bele psalme.

Nežno pojejo Detetu, zibajo Boga.

Po Tvojih poteh in s Tvojimi nogami romajo k Novi Štifti; med belimi gazmi z dlanmi narahlo podrsajo po snegu, vseeno je – za mrazeč občutek je dovolj, da Kristus nima nog, da hodijo namesto Njega.

Tinče

[39] še en PREBLISK POEZIJA

SONETNI VENEC I Si pesem pišem, ki srce jo plete, me v duši čakala je izgubljena, iz nekih pravljic daljne moje tete, le domišljija mi je zadobljena.

Je čakala, da se tako odplete, iz zenic naj privreje sol zdrobljena, brez tekočine solz gre dol do pete, minljiva sreča zdaj je izgubljena.

Je le začetek sreča ta varljiva, le za trenutek breze je goreče, da vsaj bila bi malo obnovljiva.

Se mati za otroka vsem odreče, otrok srce je, polje, greda, njiva, al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče.

II Al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče, ki vsak se dan iz roke mi izlije.

Pred mano nekaj metrov zmerom teče, trpljenje moje radostno zavije.

Kamór se rob življenja plašča vleče, tam smrt si bela vedno roke vije, poglede ji dajali so srepeče, edina iz slepote nas izvije.

[40] še en PREBLISK POEZIJA

Upirat‘ se otročje je, nezrelo, ni rešil Minotaver se iz Krete, zarad‘ polsestre truplo je strohnelo.

Ni videt dano slave nam zatrete, je konec, ko uganko je zavzelo.

So srajce z gumbi zopet zdaj zapete. ____

III So srajce z gumbi zopet zdaj zapete, pa vendar družba zgrinja groze name, vsak zanko z gumba enega odplete, da šef končan‘mu delu ne verjame.

Pa vendar sem dovzetna za zaplete, za neuspeh, za pljuvajoče lame.

Pripravljena sem, roke so ogrete, dajté skrivnosti in bremena zame.

Le sem skrbi, ki skázile brezdelje ste moje in nekoga ste nesreče, nekdo je zarad‘ vas zgubil naselje.

Rok vrtnice oplete prej preteče, kot kadar si življenje sama pelje, kako se zgodba ta takole vleče? ____

[41] še en PREBLISK POEZIJA

IV Kako se zgodba ta takole vleče?

Mar morem sama s sabo se boriti?

Le strgano imam vrv, sem brez sreče, mi pomoči s prepada ni uiti.

Nihče odgovora mi ne poreče, nikogar ni, ki znal bi razložiti, načina prečkati vodé šumeče, ne da vrtinci mor‘jo me užiti.

Utrujenost v obup me je prignala, iz čopa razpustim lase si spete, za večno moja misel je zaspala.

Morda le zate pesmi b‘le bi pete, le tvojim se očem bi pela hvala.

Jaz pa bila bi pesmi del nepete. ____

V Jaz pa bila bi pesmi del nepete, v te angelske oči bi se zazrla, so zenice že blažene, prevzete, so vrata se v nebesa mi odprla.

Kakšné so zopet misli to napete, v podobo tvojo sem se prec zazrla, so misli moje kakor nepreštete, da svoje sem oči ti zgolj priprla.

[42] še en PREBLISK POEZIJA

Vseh misli mojih si postal deležen, ljubezni gneva, kar srce poreče, središče je svetá odsev le bežen.

Prižigam spet izmišljotin si sveče, glavnina tvoj pogled bo zabeležen, objeti te pred zadnjim valom sreče. ____

VI Objeti te pred zadnjim valom sreče, predati varnemu se miru kraja, predati miru geste se čuteče, v objemu, ki neskončno dolgo traja.

V tišini štorklje kljun zdaj tu šklepeče, po strehi zopet sama se sprehaja.

Od moje ima krvi peruti rdeče, prek tekočine v misli mi prihaja.

Odklenkalo veselja je lopati, zemljé je zmanjkalo zamé sprijete, zagrebsti moč ne bo me, je priznati.

To stvar prihodnosti je razodete, zakaj si drznil si nasprotovati?

Saj si enak kot druge silhuete. ____

[43] še en PREBLISK POEZIJA

VII Saj si enak kot druge silhuete, si osvojil povprečne vse nagrade, ki jih dotakneš, bíle so prijete, tako vsaj ti idej nihče ne ukrade.

So tvoje misli malo vsaj zavzete?

Al‘ vsaka tvoja lastna koj odpade?

Zakaj so informacije prejete nadzirale življenje tvoje rade?

Zdaj vem, ljubezni nisi vreden moje, pa naj nasmeh karkoli že poreče, zaljubljena sem zbojevala boje.

Zato, ker tvoj spomin se name vleče, zaupam ti še drugič sklepe svoje, edinstvenost se drugemu odreče. ____

VIII Edinstvenost se drugemu odreče, kar unikat je, mislecu pripada, prot‘ toku plava rečice dereče, ga ne zanima drugih maškarada.

Snežinke so posnemane hrepeče, pod eno vrsto risba vsaka spada.

Se omeji, na kar učitelj reče, naravo tisk in svinčnik žal prevlada.

[44] še en PREBLISK POEZIJA

Življenje moje nova je samota, oddaljena od norm je in prepira, prihranjena je duši ta sramota.

Saj prav je, čemur se srce ne upira.

Da to postala zmotna bi pomota, odšle so misli daleč od izvira. ____

IX Odšle so misli daleč od izvira, telesa, duše, od željé sanjave, v kraje, kjer beton se razprostira, prepreči rasti travnate poljave.

Na zid pogled skoz okno se odpira, s smetišča moč je vonjati vonjave.

Vsak drugi otrok si želodec spira, za stvarni kraj premnoge so prijave.

Ne morem spati, to bilo bi sporno, ko zunaj pa tako mogočno lije, v tem hrupu spati bi bilo bolj borno.

Pustile so, da samo se odvije, pustile misli breme prenaporno, vso kri iz srca rdečo so razlile. ____

[45] še en PREBLISK POEZIJA

X Vso kri iz srca rdečo so razlile, da žalost je in groza me oblila, krivica, krivda v temo me zavile, samota me je silno spremenila. Čutečnosti preplah so razglasile, saj me samota smrtna je ranila.

Brez misli hladnega srca obvile, me je še ta osamljeno pustila.

Osamljenost v tesnobo se stopnjuje, telo se depresiji ne upira, le podzavest še s trudom pametuje.

Ne gre nasvet prek dušnega okvira, prehod za pamet še se zaostruje, iz duše moje en sam krik prodira. ____

XI Iz duše moje en sam krik prodira, daj, srce moje, se ulezi, spavaj, te vsaka misel vzvišena prezira, zato vsaj v neresničnosti odplavaj.

Da brez slovesa zanje ni ovira, da te je zaskelelo, daj, priznavaj.

Srce na šibko pal‘co se opira, tja, kamor krik prodira, le odtavaj.

[46] še en PREBLISK POEZIJA

Naj krik me moj v sovraštvo ne zavede, naj se ne bodo misli vse zmaknile, da duša v krede svet me ne privede.

Ne bodo v krede svet me zaklenile, marveč zaenkrat v temne cvetne grede, po potih, ki z gradišča so zavile. ____

XII Po potih, ki z gradišča so zavile, nahajam se v gozdu v mesečini, s svetlobo zvezde so jo zdaj odkrile, sprevidim, da stojim na stari mini.

Besede na papir so se izlile, navdih pokazal v kratki je kvartini, da iz obupa bede se rodile, svetile črno v nočni so sivini.

Da je življenje bedno, sem spoznala, ker se zbuditi vsak dan je izbira, lahko se h kredi sama bom odgnala.

Zaenkrat tu še rahlo se obira, z obupom pogubljenja se obdala bo duša moja, glej, telo umira. ____

[47] še en PREBLISK POEZIJA

XIII Bo duša moja, glej, telo umira, življenje takrat le še zadnjič dihne, željé po odpuščanju si zatira, saj vsak je pogubljen, ki sam se pihne.

Ko odločitev v dušo že prodira, močan se veter vzdigne in ne utihne.

Se mina k sreči še ne aktivira, porine me v prepad, ko spet izdihne.

V padcu je prišlo spreobrnjenje, da vsaj besede so bile mi mile, da je nespamet vzeti si življenje.

A misli niso padca preprečíle, bom vsaj, kot je zahtevalo poštenje, lebdela v tančicah svoje svile. ____

XIV Lebdela v tančicah svoje svile bo duša, ki ni večno pogubljena, telo so mrtve muhe mi prekrile, tako spokojnost mi je zadobljena.

Ko muhe so prestrašene odkrile, prav vsako kost, ki bíla je zdrobljena, za krede so drobtine poprosile, saj njih odeja b‘la je izgubljena.

[48] še en PREBLISK POEZIJA

Kaj na nagrobnikú potem naj piše, kjer pokopane glave ni ne pete, je brez zavetja kost, brez prave hiše?

Bo angel sveti rešil vse zaplete, da bo prepisal listek s temne niše, pišém si pesem, ki srce jo plete. ____

MAGISTRALE Pišém si pesem, ki srce jo plete, al‘ ono, upam, v temi zdaj trepeče, so srajce z gumbi zopet zdaj zapete, kako se zgodba ta takole vleče?

Jaz pa bila bi pesmi del nepete, objeti te pred zadnjim valom sreče.

Saj si enak kot druge silhuete, edinstvenost se drugemu odreče.

Odšle so misli daleč od izvira, vso kri iz srca rdečo so razlile, iz duše moje en sam krik prodira.

Po potih, ki z gradišča so zavile, bo duša moja, glej, telo umira, lebdela v tančicah svoje svile. ____ Prelepka

[49] še en PREBLISK POEZIJA

DARE TO CARE To be for others, that’s to care.

But in the way ther’s blindness, fear.

To best the fear, that is to dare.

You dare to care? Start now and here.

There is a challenge, who knows why, that we all know, yet rarely do.

You know the dare? I’m asking you.

It’s dare to care, at least to try.

But how to care, for whom or where?

For anyone just anywhere!

With sacrifice, with help, or smile, with honesty, without a guile.

To be for others, that’s to care.

How good, how nice, how bright! Let’s go!

Let’s carry out this challenge fast!

Those were my thoughts, they didn’t last.

I saw no chance, to care, to glow, because I’m blind and scared and drear.

That’s willful blindness; not sinceer.

Its cause is fright, to care, to give.

Oh, how I want this dare to live!

But in the way ther’s blindness, fear.

[50] še en PREBLISK POEZIJA

Yet greater fear means greater win.

It‘s fear that makes the challenge true.

The fear is here to challenge you.

So show the enemy your grin!

And boldly step from terror‘s snare, the weight of caring bravely bare!

That is the way to face the truth and don‘t forget: it will be rough.

To best the fear that is to dare.

But I‘m not brave, nor am I hero.

I‘m human, full of fear and blind.

Just slowly learn I to be kind.

The start is from square zero.

Just take your turns when they appear.

We only need to dare and move and slowly in the dare improve.

You dare to care? Start now and here.

Miha Osredkar

[51] še en PREBLISK BE(SE)DARIJE

Meta Drobnič in Manca Vertačnik

Beseda Nikon

En prav lep 24 ur. Če ne dojameš naslova, preskoči ta članek. Raje ne. Ti ga razloživa. Torej, baje da je en frazem »Beseda ni konj,« dasiravno te lahko brcne. Beseda ni konj, je pa nogometaš. Pa beseda je vendarle konj. Konj je beseda. In tudi brcne. A štekaš? Torej, če si do tu že dovolj zmeden/a, beri naprej. Lahko tudi nazaj, samo potem bo imela marsikatera stvar nemop nečagurd.

Za začetek, da zapiševa, zakaj piševa te besedajoče zadeve. Zato, ker 32 ljudi na sceni, aplavzira in podpira v življenju.

Druga zadeva pa je, zakaj med korono ni bilo svetih maš. Zakaj?

Ker duhovnik vsakič pri maši reče Vir vse svetosti (preberi na glas, heštek virus-e-svetosti), bolje preventiva, kot kurativa.

V glavi, te besede lahko uporabljaš v vsakdanjih konverzacijah, konzervacijah in konstelacijah. Izjava o omejitvi odgovornosti (= disclaimer by Google Translate): Vsakosortno rabljenje si boste odgovarjali sami. Na lastno odgovornost (a veš če nekoga nekaj vprašaš, pa si sam odgovoriš). Naj ti bo prijetno brat (in sestra) ta članek, pa upava, da se kmalu spet účimo.

Ostani oróžen!

Ave! P. S.: Opravičujeva se vsem ljubiteljem fotoaparatov drugih znamk, naj vas ne odvrne od branja tega članka zmotno mišljenje o fotoaparatih. #NikonJeKul #Canon #Canoff #Cancan

[52] še en PREBLISK BE(SE)DARIJE Ilustracija: Tobija Novak

šalíti se in šáliti se -im se, nedov. (ī á; á ā); ovijati se s šalom Primer: Zadnjič sem srečal nekega čudaka, ki se je šalil celo poleti! posóditi -im dov. (ī ó ̣); spravljati kaj v sode Primer: Misliš, da je že čas, da spijemo vino, ki smo ga lani posodili? podélati -am dov. (é ̣ ȇ ̣); razdeliti na dele Primer: Prosim, podelaj ta jabolčni burek in mi daj en kos. účiti -ím nedov. (ī í); buljiti v nekoga, opazovati Primer 1: Včeraj sem učila nekega fanta. Upam, da tega ni opazil.

Primer 2: Sovražim, da me punce učijo. To je kripi.

Stanováti -újem nedov. (á ȗ); klepetati s Stanetom (npr. v knjižnici) Primer 1: Včeraj sem Stanoval v vrsti za kosilo.

Primer 2: Pred poukom ni varno Stanovati, ker se pogosto preveč zavleče. dolíti -líjem dov. (í); iti dol Primer: Po fotografiranju so zmagovalci utrujeno dolili z odra. plávati -am nedov. (ȃ); barvati na modro Primer: Deklica je preplavala nebo na svoji risbici. razmíšljati -am nedov. (í); odstranjevati miši Primer: Čeprav je težava načeloma odpravljena, mora 7. VS še vedno občasno razmišljati. nósiti, nósim nedov. (ī ó ̣); vohati, vohljati, uporabljati nos Primer: Če nenadoma ne moreš ničesar več nositi, se pojdi testirat za koronavirus.

[53] še en PREBLISK BE(SE)DARIJE

kántávtor -ja m (ȃ-ā); izdelovalec kant Primer: Za kantavtorja je pomembno tudi, da je njegov izdelek dovolj velik za vse smeti in da zadržuje smrad. polítik -a m (í); kdor se polije Primer 1: Ko sem bil majhen, so se mi vsi smejali, ker sem bil pogosto politik.

Primer 2: Oprosti, mami, spet sem politik. zgúba -e ž (ȗ); kdor ima gube Primer: Res ne vem, zakaj se ženske tako sekirajo, ko postanejo zgube. Prej ali slej se itak vsi zgubimo. pojasnjeváti -újem nedov. (á ȗ); ustvarjanje jas (travniških površin) Primer: Pojasnjevanje gozda ogroža gozdne živali. zagozdíti -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ī í; ō ̣); zasajati gozd Primer: Po krutem pojasnjevanju deževnega gozda se je območje končno zagozdilo. konzervírati tudi konservírati -am nedov. in dov. (ȋ); hoditi na KGBL Primer: Vojko Hysz vsak dan konzervira brez prevelikih naporov. mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ī é ̣); igrati nogomet kot Lionel Messi Primer: Jerica Kocjančič je včeraj mesila na igrišču in zato smo zmagali tekmo. oróžen -žna -o prid. (ō ̣); obdan z rožami, cvetjem Primer 1: Ko je zapuščala klopco v parku, je bila vsa orožena.

Primer 2: Ženske so vedno rade orožene. svínec -nca m (í); samec od svinje; svinjski samec Primer: Včeraj sem na sprehodu imel pobližnje srečanje s strašljivo velikim svincem, tako da sem imel danes prave nočne more. perésnica -e ž (ȇ ̣); žival/bitje s peresi Primer: Včeraj je maček pojedel tri peresnice in dve miši. kadíti se -ím se nedov.; umivati se v kadi Primer: V želimeljskih kopalnicah se nikoli nismo kadili. potrátiti -im nedov. (á ā); nasejati travo Primer: Komaj čakam, da bodo potratili šolsko igrišče! vklopíti in vklópiti -im dov. (ī ō ̣); usesti se v klop Primer: Po pozdravu so se dijaki vklopili in poslušali profesorja. zmasírati -am dov. (ȋ); povečati maso Primer: Najprej smo zmasirali kravo, nato pa smo jo zaklali.

[54] še en PREBLISK BE(SE)DARIJE

Šahovska uganka: Harry Potter

Matevž Demšar

Za tiste, ki Harryja Potterja niso prebrali (mimogrede: ne veste, kaj zamujate), je tu kratka obnova zgodbe: Harry, Ron in Hermiona poskušajo priti do Kamna modrosti, ki je skrit v kleti čarovniške šole. Kamen je seveda dobro zavarovan, med drugim ga varuje ogromna šahovnica.

[55] še en PREBLISK BE(SE)DARIJE

Da pridejo naprej, morajo na tej šahovnici zamenjati nekaj figur in nato zmagati igro. Ron igra kot konj, Harry kot tekač in Hermiona kot trdnjava. Na koncu igre Ron vidi, da se mora žrtvovati, da bosta druga dva lahko v nekaj potezah matirala belega kralja.

Ta prizor se je obdržal tudi v filmu, pozicijo zanj je sestavil Jeremy Silman.

Vaš cilj pri tej uganki je torej matirati belega kralja, ne da bi izgubili tekača (B) na a3 ali trdnjavo na f8, to sta namreč Harry in Hermiona. Hkrati pa morate žrtvovati konja (N) na g5.

Rešitev: Beli kralj je popolnoma ujet, treba mu je le dati šah. To mora storiti Harry (B), in sicer s polja c5. Ker to polje varuje kraljica (Q), mora Ron dati šah s polja h3. Rešitev se torej glasi: 1. …

Nh3+ 2. Qxh3 Bc5+ 3. Qe3 Bxe3# Opomba: Če bi se žrtvoval Harry, bi se igra končala v dveh potezah in ne v treh. Zgodba pa v enem filmu in ne v osmih.

Matematika in blondinka

Pr'jave

[56] še en PREBLISK RAZVEDRILO

Pri slovenščini debata nanese na vožnjo avta.

Prof. Vrbovšek: »Kateri avto bi vozili, če bi imeli v domači garaži na razpolago očetovega mercedesa ali takega, ki je še ravno toliko, da se ga da voziti?« Marko: »Tistega, ki ima poln tank bencina.« Pri slovenščini na podlagi slik razpoznavamo sporočevalca in naslovnika sporazumevalnega položaja. Na vrsti je slika, kjer se mlad moški pogovarja po telefonu.

Prof. Vrbovšek: »No, Marko, kaj bi rekel, kdo je naslovnik?« Marko: »Gotovo ni njegova žena.« Prof. Vrbovšek: »Po čem pa to sklepaš?« Marko: »Ker izgleda preveč vesel in srečen, da bi se pogovarjal s svojo ženo.« Pri slovenščini razrešujemo problem, kdaj se uporablja naziv gospa in kdaj gospodična.

Prof. Vrbovšek: »Recimo, da greš po ulici in nekaj iščeš, zato vprašaš mimoidočo babico.

Kako bi jo nagovoril?« Prof. Vrbovšek po krajšem premisleku: »No, ni nujno, da vprašaš ravno babico.«

potovanja

Pri slovenščini že dlje časa razpravljamo o rabi naziva gospa in gospodična.

Prof. Vrbovšek: »Jaz bi vam svetoval, da ne silite v težave in uporabljate kar naziv ‚spoštovana‘.« Pri slovenščini teče beseda o gospeh in gospodičnah.

Prof. Vrbovšek: »Izgleda, da gospe izginjajo – kot sibirski tigri.« Pri slovenščini opazujemo besedno igro pri besedi amen.

Prof. Vrbovšek: »Potem bi pa moral obstajati tudi awomen.« Pri slovenščini čakamo na dolgo zaželene popravljene eseje, zato razrednika povprašamo o trenutnem stanju popravljenih esejev.

Prof. Vrbovšek: »Ostal mi je le še vaš razred – saj veste, da je kovačeva kobila vedno bosa.« Pri slovenščini se pogovarjamo o našem naslednjem domačem branju – Antigoni.

Prof. Vrbovšek: »Ko pa pogledaš njeno družino, si misliš, da je naša čisti ideal.« Pri slovenščini pridemo do neknjižnih pogovornih zvrsti in slenga.

Prof. Vrbovšek: »Updatajte me, kaj je zdaj in, prosim.«

Pr'jave

[57] še en PREBLISK potovanja

Pri slovenščini teče pogovor o slengu.

Prof. Vrbovšek: »Vi imate že vitalnejše babice – če se ne motim, govorijo tudi že kul?«

Pri slovenščini teče pogovor o slengu.

Prof. Vrbovšek: »Besed ful in kul pač ne boste našli pri Janezu Svetokriškem, ampak pri – meni.«

Pri slovenščini se pogovarjamo o narečjih in poslušamo primer rezijanske glasbe.

Prof. Vrbovšek: »Prosim vse, ki imate kaj več pojma o glasbi kot jaz, da poveste, na kakšen način pojejo. No, pravzaprav to pomeni vse – razen mene.« Poslušamo posnetek.

Prof. Vrbovšek: »No, glasbeniki?« V razredu nastopi tišina.

Prof. Vrbovšek: »Jaz bi rekel, da pojejo kot muhe enodnevnice.«

Pri slovenščini prof. Vrbovšek sprašuje, kdo hodi na solfeggio.

Prof. Vrbovšek: »No, kdo dobiva nekaj malo izobrazbe, da ve, kaj je to za ena žival?«

Pri slovenščini se pogovarjamo o navadah Rezijanov.

Prof. Vrbovšek: »Plesi so bili vedno spodobni – nič se ne stiskajo med sabo.«

Prof. Bavec Flotta: »Tit,¿Cuáles son los medios de transporte?« Tit: »El avión, el avto …« Prof. Bavec Flotta: »Por favor chico, no se dice el avto en español.« Tit (mu zašepetajo odgovor): »El coche« Prof. Bavec Flotta: »Algo más?« Tit: »El cochebus«

Pri slovenščini razpravljamo o rezijanski glasbi.

Prof. Vrbovšek: »Sploh ne znam povedati, kako to zveni.« Marko: »Čudno.«

Pri slovenščini prof. Vrbovšek določi Evo, da pove odgovor na naslednje vprašanje in zraven komentira: »Eva išče gumb …

Oo, Eva je našla gumb!« Eva pove odgovor.

Prof. Vrbovšek: »To se je pa slišalo, kot da bi govorila iz soda za nafto.«

[58] še en PREBLISK PARČKOGRAF

(Stanje 4. 6. 2021)

PARČKOMOR Ko sta prevzetni inšpektor Sančo in svetoboljni detektiv Pansa hodila vzdolž ulice, se je ravno začenjala pomlad – sijalo je sonce, počasi so se odpirali cvetni popki in na enega izmed njih je ravno sedla zavaljena čebela. Bila je še bolj zavaljena kot Sančo in ravno tako kot se je ona mastila z medico, se je Sančo basal z debelim bürgerjem. Kos paradižnika je spolzel iz sendviča in se spustil v usodno globino, ravno ko je premeteni detektiv sklonil svoje obilno telo pod zaščitni trak, ki je omejeval kraj zločina. Na tleh je ležalo s krvjo omadeževano bitje, komaj prepoznavno. »Matej Hodnik,« je Sančo prebral ime z dijaške izkaznice, »zanimivo, človek bi si mislil, da bo svoje življenje zaključil na hodniku, ne pa v tem parku,« je rekel in se trapasto zahahljal. Razgledal se je naokoli, a ni opazil nič posebnega. In ravno takrat ga je poklical Pansa: »E e e e ej (*beri kot da poješ), še enega imamo. Eno, če sem bolj natančen.« Sančo se je z dolgimi koraki odpravil k svojemu majhnemu pajdašu in v grmu zagledal na prvi pogled neopazno šumo las. V podrastju je z razkrojem že pričela Beti Dovžan, kot je deklino na glas predstavil Pansa. »Že peti par ta teden,« je solzavo dejal in se vraževerno prekrižal. »Kot pravi Prešeren: Okrog ga drvita skrb in potreba, miru ne najde revež, ak preiše, vse kraje, kar jih strop pokriva neba, smrt mu čela pot obriše.« Sančo je pokimal že navajen, da ne razume niti besede. Raje je odprl svojo beležko in na glas prebral: »Da, sicer je vzorec popolnoma drugačen, a vendarle mislim, da gre za povezane umore. V soboto v času pokosilnega počitka, bil je mesec prosinec, sta bila najdena z arzenikom zastrupljena Nika Martinčič in kvalitetno povoženi Jernej Kranjc. Človek se je moral verjetno zelo potruditi, da mu je to uspelo tako dobro. Čez devet dni smo naleteli na zgiljotinirano Julijo Žgur in zraven zoglenelega Jerneja Simončiča.

Takrat sem menil, da sva že na sledi temu kreativnemu morilcu Jernejev.« »Da,« je odvrnil Pansa, »tudi jaz sem tako mislil, a je vse skupaj šlo v tri krasne oziroma nekrasne, ker so bili mrtvi ha ha ha. Kje sem že ostal?« Sančo ga je neimpresionirano pogledal in naveličano nadaljeval Pansove misli: »V mislih ti je verjetno tičal primer lego kocke – v ogromno kocko ujeta fant in punca! Klara Bartol in Tilen Tehovnik!« »Ne, ne, zdaj sem se spomnil! Primer norih plesalcev ali bolje rečeno obešencev. Visoki Tine Mlinar, ki se je ponesreči zataknil na lestenec v plesni dvorani in njegova nesrečna soplesalka Katja Primožič, obešena na njegova oblačila. To me spomni na citat Fjodorja Mihajloviča: Vse je v moških rokah in

[59] še en PREBLISK PARČKOGRAF

pusti, da vse zdrsne iz strahopetnosti, to je aksiom. Zanimivo bi bilo vedeti, česa se moški najbolj bojijo. Če naredite nov korak, izgovorite novo besedo, je to tisto, česar se najbolj bojijo.« Sančo se je v tistem trenutku dokončno odločil, da se ne bo več spraševal o smislu tovariševih domislic. Pokimala sta si in odpujsala stran, Sančo še vedno s paradižnikom na zaobljenem zgornjem delu pivskega trebuščka.

Zdaj se je začelo pravo detektivsko delo. Zapodila sta se v preučevanje samih žrtev – najprej vsake posebej in nato vseh skupaj. Iskala sta vzporednice kot so dogodki, na katerih so se morda pojavili sočasno, obšolski hobiji, število dlak na nogi, najljubša hrana ali pa celo krvna linija vsakega posameznika. Trupla v mrtvašnici pa so se kar vrstila. Na Pansovo žalost so na hladno priromali še Ana Marinko in Urban Šifrar ter Zala Končan in Matej Grimšič. »In bili so tako mladi,« je jokal Pansa. »Kdo je tako krut, da bi nadobudna glasbenika zaprl v klavir, kjer sta se zadušila v lastnih izdihih ljubezni? Da pa je mera polna, je nekdo z zamahom kija pokončal zalo Zalo in mateja Mateja. Ali je sploh vredno živeti v takem svetu? Kaj je smisel življenja? Čemu je treba roditi otroke v to hrozodejstvo, le za to, da potem končajo tako kot pač končajo ali začnejo, če razmišljam malo bolj transcendentno.« Ko se je tako predajal svetobolju na domačem kavču, ga je poklical Sančo in mu povedal, da se je zgodil množični umor. Na lokalni veselici so se veseljačenju brezskrbno predajali Lara Pungartnik in Jakob Erhartič, Klara Levec in Vojko Hysz, J. William Moolman in Neža Kavčič ter Anej Anžič in Manca Škarja. Odjeknila je eksplozija in vse je odneslo v zrak. Od njih so ostali le zobje in požgani koščki kože. »Je bilo usodno?« je otožno vprašal Pansa. »Kakopak,« je odgovoril Sanča in globoko zavzdihnil, ponovno šokiran nad kolegovo občutljivostjo. »Zakaj je vse tako neverjetno nepovezano!« »Na lice priljuden, narobe ostuden,« je preroško zamomljal Pansa. »Morda pa morava vse skupaj pogledati z drugačnega zornega kota.« »E e e e e, da, da, prijatelj, to je beseda!« je vzkliknil Sančo, ko se mu je končno posvetilo, kakšen je vzorec, ki ga iščeta. »Dobiva se na križišču Velike in Majhne ceste. Pa brž, drugi so v nevarnosti!« Pansa je ubogal komando svojega nadrejenega, a ga je kljub vsemu zanimalo, kam zdaj pes taco moli ali bolje človek roko (ha ha ha). »Povem ti, Pansa, brate moj, če bi že prej sestavil vse koščke, tako kot sem jih sedaj, bi morda pred smrtjo rešil mlada življenja. Za četrte in tretje sva bila prepozna, a za druge ne bova! Druge bova rešila! In nato bova zopet imela malo prostega časa. Pogrešam že najina brezposelna nedeljska popoldanska posedanja ob matevžu z golažem in kozarčku žlahtnega …« Kakor je Sančev glas zamiral ob ideji nedeljskega pesinega soka, tako je tudi Pansova pozornost ugašala. Potopil se je v svoje melanholične samogovore o banalnosti zla, Sančo pa je še kar naprej mlel: »… le taka morilka bi uspela vse tako prebrisano pripraviti in izpeljati! E e e e e razumeš to, Pansa, kamerad!« Pansa, zopet trezen, je želel ubesediti svoj odgovor, a je že zagledal sodelavca na sredi križišča. Zavpil mu je e e e e e, takrat pa ga je ponovno prekinilo – tokrat je bil to telefon, natančneje

[60] še en PREBLISK PARČKOGRAF

prelepa Poletna noč. Spogledala sta se in Pansa se je s tresočimi rokami oglasil. »Jera Kržišnik in Bor Gazvoda,« mu je odzvanjalo v ušesih. Pretresen je odložil slušalko in zagledal steklen pogled v Sančevih očeh. »Najpopolnejše stvari so tudi najbolj dovzetne za prejemanje spoštovanja in zlorabe, pravi Dante, in zato morava rešiti zadnje pare!« Pognala sta se v dir, tekla sta čez polja, travnike in gozdove in še enkrat čez hrib in dol in prispela na konec sveta, kjer sta v pesku ležala objeta Barbara Absec in Staš Hyzs, zraven pa sta sedela Nika Fišter in Gašper Posedi. Njuna obličja sta bila marmornato bleda, več kot očitno sta umrla v spanju. Pansa se je, nezmožen prenesti tragičnosti prizora, klavrno sesedel in po licih so se mu ulile kot Sančo debele solze. »Zakaj, čemu jih je vse zadela?« je s pestjo tolkel po zemlji. »Samo dve stvari lahko razkrijeta velike skrivnosti življenja: trpljenje in ljubezen.« »Najbolj goreča ljubezen ima najbolj leden konec.« Kaj pa bo s tistimi prvimi?

EPILOG Izkazalo se je, da tudi prvi niso varni pred njenimi kremplji.

Osmrtnice Na drugi dan velikega srpana sta bila pod mavrico najdena Luka Vončina ter Rebeka Feher. Preljubi cimer, brat, prijatelj, človek in njegova pametna ženska sta zapustila užaloščene svojce. Iskreno sožalje.

Sporočamo tragično vest, da sta nas v petnajstem letu starosti zapustila predraga Nežka Pintar in Marko Žugec. Domači prosijo, da denar namesto za sveče in vence porabite za nakup koz iz Afrike. Črna kronika Na K-ti dan T-tega meseca se je dogodila grozna nesreča – na pikniku Davida Goskarja Colnerja in Maje Potočan je prišlo do zastrupitve s polnjenim puranom. Reševalci so ju skušali rešiti, a je bilo žal prepozno. Očitno mešana perutnina ni dobra kombinacija.

EKSKLUZIVNO! Vida Mlinar in Albin Žumer sta umrla v prometni nesreči na rolerjih zaradi prevelike hitrosti. Morda bi morala naslednjič Vida voziti malo previdneje. Oškodovani so bili tudi civilisti. Bodite previdni na cesti in uporabljajte kresničke!

Linorez: Tereza Lombar

[61] še en PREBLISK KOMPAS

Zrcalce, zrcalce Petra Vinčec

»Kultura je večna in povsod je, vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti.« Tako piše o kulturi Kosovel – pesnik, ki je videl naprej in bil pred svojim časom, predvsem pa s svojimi verzi znal obrniti človekov pogled na ponavljajočo se problematiko, to je razkroj družbe in njenih navidezno trdnih vrednot. Če je Kosovel to poudarjal v 20. stoletju, lahko rečemo, da je njegova poezija brezčasna. Ali obratno: da je problematika, ki jo opredeli, brezčasna.

Zdi se mi, da smo pojme, kot sta kultura in umetnost, že popolnoma degradirali. Da gradimo na napačnih temeljih. Kultura kot skupek dosežkov in vrednot človeške družbe je posledica umetnosti; torej kultura ne more obstajati brez umetnosti, prav tako pa ne more obstajati brez vrednot. Kultura je posledica nas samih, našega časa v prepletu sedanjega s preteklim in prihodnjim, našega prostora in mentalitete. Lahko si predstavljamo, da se bo kultura kot naš odsev razlikovala od tistega cilja, večne podobe, h kateri stremimo, če bo naša družba kratkovidna, brez misli, z nizkotnimi cilji in majavimi vrednotami. »Čas zahteva nove orientacije,« nadaljuje Kosovel. Naša perspektiva je torej še kako pomembna. Pa je prevečkrat obrnjena samo na druge. Perspektiva, ki nam bo dala gonilo za prerod družbe (in še prej človeka kot njenega sestavnega člena), je odsev v ogledalu. Začne se pri odločitvi vsakega posameznika, za kaj se bo boril, kaj bodo njegove vrednote, h kateri vrsti kulture bo namenjen. Tako ogledalo nam skozi čas vedno predstavljata umetnost kot ogledalo življenja in gledališče – ogledalo časa. Oba sta v konstantnem dialogu s človekovim trenutnim časom, položajem, mišljenjem. Teater s fizičnim, stvarnim, s tem, kar človek premore, izraža potrebo in hrepenenje po abstraktnem. Združuje dve komponenti, ki sta

[62] še en PREBLISK KOMPAS

človeku nujno potrebni in ki lahko zgolj sobivata: fizično in duhovno. Včasih mi je zato kar žal gledališč, da morajo biti ogledala taki družbi. Pa ti? Boš pogledal v ogledalo?

Naša kultura je posledica nas samih, tista kultura, ki si jo postavljamo za vrednoto, pa očitno res samo še cilj, ki je kilometre pred nami, luč, h kateri stremimo. Zato bo, kot pravi Jure Jakob v Zapuščenih krajih, dobro, če so naši čevlji nepremočljivi; tja, kamor smo namenjeni, se hodi dolgo.

Pr'jave

Na koncu ure s petminutnim zamikom.

Manca: »Gospod profesor, a lahko jaz grem, ker bom zamudila avtobus?« Prof. Emeršič: »Avtobus!! Tudi jaz imam avtobus! Adijo!« V trenutku spakira in gre.

Prof. Mejač: »Today we will talk about beauty. How would you describe someone that is beautiful?« Luka: »Ko ravno govorimo o lepoti pa to, sem se spomnil, da mi je David rekel, naj vam povem, da je pri zobarju.«

Ilustracija: Maša Dacar

Španščina prek zooma. Gledamo YouTube.

Nika: »Ali lahko predvajamo to loterijo? Tam na desni jo imate v živo.« Prof. Bavec Flotta: »Ja, seveda.

Katero? A to?« Nika: »Ne ...« Prof. Bavec Flotta klikne na napačen video.

Nika: »Ne, ne, kliknite nazaj.« Prof. Bavec Flotta klikne križec: »Oh, kaj se je pa zdaj zgodilo?« Nika: »Ah, je že v redu.« Prof. Emeršič: »Danes bomo obravnavali geografska odkritja.

Preden začnemo, mi samo povejte, da vidim, ali spada sem, kaj je to hešteg?« Razložimo mu, kaj je hešteg.

Prof. Emeršič: »Okej, napišite podnaslov #začimbe.«

[63] še en PREBLISK KOLUMNE

UKRADENO LETO Tereza Lombar

Grmenje zunaj moje sobe, glasno bobnenje mi odmeva v ušesih. Za trenutek me šum in ropot zbudita iz zasanjanosti, a kmalu me domišljija spet popelje v svet čudes.

Medtem pa vihar znotraj mene ne ugaša, bujno se preko pljuč širijo kriki, ki kličejo svobodo, mir. Ne vem več, kaj želim, čeprav nikoli nisem bila prepričana. Nevihta v meni vse bolj divja, valovi čustev bežijo skozi moje oči …

Ilustracija: Tobija Novak

Tako je že dolgo, silna moč neodločnosti, sprememb me vleče s sabo globlje in globlje. Težko je zatisniti oči, prezreti, se prebiti čez razburkano morje. Zazrta v ogledalo resnice uzrem svoj obraz, svoje rjave lase, prestrašene oči. Spoznam, da sem v bitki sama s sabo. Nikogar ni, na kogar bi se lahko oprla, ga pokarala, ogovorila. Soočiti se moram z bledimi lici, strahom v očeh, premagati samo sebe. Izgubljam

[64] še en PREBLISK KOLUMNE

v bitki, bežim. Bežim valovom, ki mi zastirajo pogled in hlastajo zrak mojih pljuč.

ponovno zapreti oči, čisto pozabiti na realnosti in se vrniti v svoj svet, svet brez skrbi.

Še včeraj sem tekla po zelenem morju cvetlic, pod zlatim soncem poslušala glasbo ptic in slišala drobne zvoke zdrsavanja krede po tabli.

Se čudila pogledu skozi okno, čutila tla pod nogami in v rokah vrtela svinčnik. Pogledovala na uro, štela minute, zacepetala z nogami in brž po koncu melodije stekla skozi stara kovinska vrata. Pozdravila soseda, objela prijatelja, se izgubila v njegovih očeh in vadila premike prstov preko belo-črnih tipk. Srce mi je živahno poskakovalo, ustnice so se mi nasmihale v ogledalu, še en dan, zadnji dan.

Pa sem kljub temu morala vstati, se poskusiti zbuditi, odgrniti temno zaveso misli, pustiti sončnim žarkom, da zaplavajo po mojem telesu. Poiskati radost in veselje, se ozreti po rečeh, ki so me obdajale.

Bilo je težko, mučno sem se premikala po stanovanju, z navideznimi škarjami rezala negotovo vzdušje, ki kar ni hotelo spuhteti. Tako je bilo dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto. Sem in tja je plamen upanja obudil telefonski klic prijateljev, ki so z mano delili skrbi, pa tudi srečo in pozitivne misli,

Niti sanjalo se mi ni, da bodo tako hitro izpuhtele – idila, veselje, majhne, drobne, na videz nepomembne reči. Kot oblaki, ki zatemnijo lepo, sinje modro nebo upanja, se prikradejo skrbi, težave, notranji viharji, ki pustijo sledi. Še zadnji dan rutine, vsak naslednji je neznan. Vsak prenapolnjen s spremembami, negotovostjo. Nič ni več tako, kot se zdi. Zjutraj me ne pozdravi toplina novega dne, pač pa temne misli o prihodnosti. Še nikoli si nisem tako močno želela

Ilustracija: Tereza Lombar

[65] še en PREBLISK KOLUMNE

poslušanje glasbe, pogovori s sorodniki. Televizija je žalostno slonela v kotu, prav posebno pozabljena je bila med sedmo uro, ko so tudi javni glasniki oznanjali le še slabše novice. Obljubljali prazne obljube, vzbudili upanje in ga na koncu brezsrčno zavrgli. O, da. Vrnili so nam tek po zelenih ravnicah, nas nekatere vrnili v šolske klopi, pustili so nam cepetati z nogami in dirjati skozi stara kovinska vrata.

Pa vendar ni bilo isto. Omejili so nas, postavljali nemogoče pogoje, preprečevali objem, ki je bil tako nujen, in rahljali vezi. Toliko pa so le imeli usmiljenja, da smo zaslišali šum burje, čutili pregret pesek in si spirali sol iz oči.

Takrat sem se ponovno zbudila.

Upala sem si odpreti oči, se zazreti v jasno nebo, ki se je razprostiralo nad mano. Zavedala sem se obstoja, čutila veter v laseh. Vihar v meni se je umirjal, morje čustev je mirno valovalo in zrak miru je napolnil moja pljuča. Televizija ni več samevala v kotu ob sedmih zvečer, še prostora je zmanjkovalo na kavču, vsi optimistični smo doma zrli v ekran. Bližala se je jesen, nostalgija osnovne šole je minila, poslovila sem se od starih kovinskih vrat in zelenega pobočja domače Zaplate.

Zamenjala sem stare plesnive copate, si nadela novo ruto. Srce mi je poskakovalo, veselje žarelo, oči niso bile več plahe, lica so zarde-

la, lasje so se svetlikali v kostanjevi barvi. Bila sem pripravljena. Pripravljena na novo potovanje. Zagrabila sem še težki kovček, si spela lase, ljubeče pobožala babičina lica v slovo, se zazrla v bratčeve oči in sedla v avto.

Maske na obrazu, preprečevanje objemov, stalno dišeče roke me niso več motile. Novi obrazi so se mi nasmihali, nova prijateljstva so čakala, stara so se okrepila. V meni je tlel občutek varnosti, pripadnosti in ljubljenosti. Nisem želela zapreti oči, tokrat sem preganjala spanec, preganjala sem svoje svetove namišljene sreče. Bila sem tam, takrat in tam. Še vedno me je spremljal zven črno-belih tipk. Odsev zrcala mi je pravil, bravo, poglej, to si ti. O, nekaj lepega je bilo tam, da sem kakor ptica letela po hodnikih, se kot balon dvigala v nebo. Morje v meni je pelo, življenjska sila je poganjala škrlatno rdečo kri po žilah lepih mladostnih, zaljubljenih dni. Oči so se mi počasi zapirale, me vabile v spanec, pa ne tisti upanja hlepeč, vendar poln radosti in sreče prepojen. Budila pa me je volja ponovnega snidenja, ki je premaknila mišice nog, da so tekle po hodnikih sem in tja. Ustavile so se le za hip in iskale naprej. Velikokrat so našle, moje oči pa so se zagledale v oči gotove pogube, v njegov smeh, glasen šepet šarmantnega glasu. Spet sem sanjala, sanjala z odprtimi očmi.

[66] še en PREBLISK KOLUMNE

A ne dolgo. Vihar v meni se je prebujal. Slabe govorice so se širile, preplavile hodnike, kot dirkajoči konji teptale upanje in veselje, ki je še pred kratkim žarelo iz dijakov.

Zaprtje države, odhod na domača tla, prazne obljube hitre vrnitve, razočaranje žalostnih obrazov se ti je zarezalo v dno duše. Padla sem globlje. Kot ptica z ranjenim krilom sem padala proti tlom. Lica so drhtela, oči jokale, duša razpadala. Zapiranje težkega kovčka, prisiljen nasmeh upanja ob odhodu. Zavedanje, da ga dolgo ne bom več videla. Tišina je napolnila hodnike, nekdaj polne vreščanja in hrušča. Spet sem se znašla v svoji sobi, grmenje zunaj moje sobe, glasno bobnenje mi je odmevalo v ušesih.

Izgubljeno leto. To je vse, na kar sem takrat lahko pomislila. Izgubljene priložnosti, odnosi, ljubezen, ki odhaja. Izgubljeno leto se nikoli več ne bo vrnilo v moje življenje, zamujene priložnosti se ne bodo še enkrat ponudile, ljudje, ki odhajajo, bodo odšli. Ne bodo čakali, njihov čas je pretekel. Morda sem sebična, a želim si, da bi še malo ostali. Želim si, da se zbudim iz te tegobe, ki tare svet že več kot

Ilustracija: Tereza Lombar

Zadihala na polna pljuča in bila svobodna v njegovi družbi.

leto dni. A ne morem se zbuditi, ne morem ubežati, morem se izvleči.

Misli me vlečejo in pritrjujejo na pretekle dogodke, katerih ne želim pozabiti. Razum pa me opominja, da morajo iti. Srce se mi para, vihar znotraj mene še ne ugaša, ljubljenih ne morem pozabiti. O ljubezen, bom sploh kdaj srečna? Vem, da mi zmanjkuje časa, a nevihta v meni še bolj divja.

Za hip spet pogledam skozi okno.

Grmenje se umirja, neodločnim vetrovom ugaša moč, nebo se jasni, sončni žarki se prebijajo skozi oblake. Morda pa le ni tako hudo, leto morda ni čisto izgubljeno. Ni vedno vse slabo, zmeraj se pokaže kaj dobrega. Mora se, drugače ni upanja. Zaprem oči. Pomislim na vse, kar me obdaja. Novi stiki, vsi novi obrazi in priložnosti, ki so to leto prišli v moje življenje. Še zrcalo na steni mi pravi, bravo, poglej, celijo se ti stare brazgotine preteklih dni na telesu.

[67] še en PREBLISK KOLUMNE

KAKO SI DIJAKI KRAJŠAMO ČAS MED ZOOM URAMI Sezonska depresija v letošnjem šolskem letu ni bila edina posledica epidemije SARS-CoV-2 epidemije.

Med drugim se je v našem naročju našel tudi prostor za dolgčas, ki je bil le še sol na novonastale rane. Življenje pa vedno najde pot in tako je tudi iz naših že izmozganih možganov pognalo mnogo zamisli v preganjanju tega dolgčasa. Iz konglomerata idej pa smo samo za vas izbrali nekaj najbolj kakovo-

Tetraedri

stnih zamisli, ki so jih naše preostale 3 možganske celice z zadnjimi kančki moči uspele nabrati skupaj:

1.

DA POVEČAŠ IKONO SVOJE SIMPATIJE Vsi vemo, da šolsko uro z lahkoto malček začiniš in popestriš tako, da sliko svoje izbranke/izbranca povečaš na celoten zaslon in preučuješ njene/njegove geste, poteze med (seveda!) pozornim poslušanjem razlage tekoče snovi.

[68] še en PREBLISK KOLUMNE

2.

HRANA; NAJBOLJŠI PRIJATELJ Najboljše prijatelje (hrano) je potrebno imeti blizu, sovražnike (ZOOM ure) pa še bližje. Pa saj veste, kaj pravi star slovenski pregovor: »Ko jogurt zapaše se, z njim na ZOOM odpraviš se!«

3.

PAČ DELANJE DRUGIH STVARI Ob posebnih priložnostih vstanemo že ob 5.00 (to je zgodaj) z namenom, da že pred poukom lahko sami predelamo dotično obravnavano snov, da lahko kasneje med ZOOM urami delamo pomembnejše stvari. Na primer: a) čiščenje umazanije, ki se nabere za nohtom s tehničnim svinčnikom debeline 0,5 mm b) delati nalogo za matematiko? c) barvati kvadratke v matematičnem zvezku č) opazovanje stvari in reči in predmetov in objektov (pa še več sinonimov bi lahko našteli) skozi okno d) držati pesti, da ne bomo poklicani ob naslednjem vprašanju e) sestavljanje in razstavljanje kemičnega svinčnika ter preučevanje njegovih komponent f) zadrževanje solz po tem, ko te je cel razred ignoriral, ko si se po dolgem premisleku in bojevanju s svojim razumom le uspel pripraviti do tega, da se po nekaj mesecih šolanja na daljavo oglasiš in odgovoriš na profesorjevo vprašanje

4.

POSKUŠATI SE NE SMEJATI, KO DOBIŠ SMEŠNO SPOROČILO OD PRIJATELJA (TEHNIKE IN NASVETI) Na komentarje kakšnih smešnih izjav glede tekočega dogajanja predavanja se kdaj ne moremo odzvati drugače kot s smehom. Ker pa to slednje lahko pripelje do neugodnih situacij, še posebej, če te vidi profesor, vam ekskluzivno predstavljamo nekaj tehnik za obvladanje takšnih emocij: • glavo premakneš iz vidnega območja kamere • daš roko pred svoja usta • se pretvarjaš, da ti je nekaj padlo na tla in da to stvar pobereš • daš skupaj ustnice in se pretvarjaš, da si po njih razmazuješ vazelin

5.

»NE MORŠ ČEZ VRATA TAM, KJER JIH NI!« Seveda pa moraš pri predavanju na daljavo le poslušati profesorja in se pretvarjati, da so njegove šale smešne v upanju, da boš morda zato dobil višjo oceno. V takih primerih vam ne moremo svetovati kaj drugega, lahko pa vam želimo srečo.

S to zadnjo točko pa tudi prihajamo h koncu. Ne pozabite se smejati (smeh je pol zdravja) in jesti jogurt (jogurt je druga polovica zdravja).

[69] še en PREBLISK KOLUMNE

OBSOJENI NA SVOBODO

Marija Ana Klančar

Na trenutke se mi zdi, da je bila največja Božja kazen za človeka … svoboda. Sliši se čudno, ampak včasih zna biti res nadležna.

In poleg čustev nam daje svoboda še nekaj – odgovornost. Za vsako izbiro si odgovoren. In prav tako za vsako neizbiro. Ti.

Če Adam in Eva ne bi bila svobodna, bi drevo spoznanja ostalo nedotaknjeno in onadva v raju? V čem je potem sploh smisel svobode?

Če pogledamo na primer živali in rastline – nimajo svobode, nimajo odgovornosti – nimajo čustev?

Sam si moraš izbrati moža, poslanstvo in konec koncev obleko, ki jo boš zjutraj dal nase. Kaj če na koncu ugotoviš, da si vse odločitve sprejel narobe? In se sprašuješ – zakaj nam Bog dovoli, da uničujemo njegov popoln načrt za nas? Zakaj nam daje svobodo, da potem vse (oprostite izrazu) zaserjemo? Če ve, da bi bili z njegovim načrtom srečni.

Ampak vseeno je en čar te svobode.

Občutek, da lahko sam vlečeš življenje v svojo smer ali pa ga položiš v roke nekomu, ki mu zaupaš.

Občutek sreče, ko si dober, in občutek nev(r)ednosti, ko si slab. Čustva nasploh (se mi vsaj zdi tako) obstajajo zaradi svobode. Morda so čustva naš kompas k dobremu? Ali pa kažejo na dobro in slabo.

Ilustracija: Tobija Novak

[70] še en PREBLISK KOLUMNE

Nekaj nas loči od ostalih živih bitij, to preprosto čutimo in meni se zdi, da nas ta nekaj (svoboda?) rešuje omejenosti, ki dovoljuje samo dejanja nagona, ne pa svoje izbire.

Torej svoboda le ni tako slaba.

Lepo je gledati na svoje življenje in biti vesel, da si bil zmožen (delno) sam priti do tja, kjer si. In se zavedati, da imaš pred sabo še leta in leta rasti in ustvarjanja.

Svoboda je boj, je iskanje, trpljenje in strast.

Je to, ko si nekaj ali nekoga izbereš; in to vzljubiš.

Težko vzljubiš prijatelja, ki ti ga nekdo dodeli.

Težko bi ljubili Boga, ki bi nas samo privezal k sebi.

Nekaj je v meni.

Nekaj, s čimer lahko rišem nasmehe, šivam obleke, podiram prepreke.

Nekaj, kar me vodi do Boga.

Svoboda.

Ilustracija: Maša Dacar

[71] še en PREBLISK KOLUMNE

VČASIH JE VSEGA PREPROSTO PREVEČ Ta teden imam pouk na daljavo, kar pomeni, da sem prepuščena sama sebi, svoji volji in odločnosti, da se spravim delat, kar mi marsikdaj predstavlja izziv. Je pa res, da sem se po vseh teh mesecih šole na daljavo že zelo dobro zdresirala in se znam na pravi način pripraviti do dela. Vseeno pa me kar naprej lahko kaj novega preseneti.

Ker smo po trenutnem sistemu en teden doma, drug teden v šoli, je pritisk zaradi ocenjevanj kar naenkrat večji v tednih, ko smo v šoli.

Profesorji nam težko zaupajo in se želijo ocenjevanjem na daljavo čim bolj izogniti. Saj ne rečem, da smo vsi nedolžni pri pisanju testov, se mi pa vseeno ne zdi pravično, da se teste kar tako premika sem pa tja, saj včasih dobim občutek, da smo dijaki na svetu le še zaradi učenja in dela za šolo. Res je trenutno to osrednji del našega življenja in ima pomembno vlogo za prihodnost, toda res je bedno, ko zaradi prenatrpanosti težko shajaš. Sprotno delo je zahtevno, sploh če česa ne razumeš, saj se snov kar naenkrat nabere. In preden se zaveš, mine

Astrid

nekaj tednov in snovi še kar nisi povsem razčistil, ker si se vmes učil za ostala ocenjevanja in opravljal šolske obveznosti in je časa preprosto zmanjkalo.

Nismo roboti. Ne moremo se učiti 24/7. Tako tisti, ki si prizadevajo za odličen uspeh, kot tisti, ki jim je glavni cilj v šolskem letu, da se izognejo popravnemu izpitu pri predmetu, zaradi katerega že tako ali tako večkrat kar malo ignorirajo ostale predmete. Resnično ne razumem, zakaj je potreben tak poudarek na ocenjevanjih. Sama se večkrat zamislim, kako raje in bolj z zanimanjem spremljam pouk in razlage profesorjev, ko se ne obremenjujem s tem, da bom to morala znati, in ko se ne sekiram zaradi kupa testov, ki me še čakajo. In poleg šole obstaja še marsikaj, za nas morda celo bistvenejšega.

Težko je. Biti gimnazijec in biti mladostnik, ki Živi. Ob vsem tem pa še priden otrok, ki pomaga doma, in zgleden starejši brat ali sestra, ki mlajšemu sorojencu pomaga pri domači nalogi, čeprav ima že sam

[72] še en PREBLISK KOLUMNE

dela čez glavo. Kako biti zagnan oratorijski voditelj ali animator, če imajo vsi v ekipi, vključno s tabo, ves čas neke skrbi in se jim kar naprej nekam mudi. Poleg vsega pa se, normalno, spodobi biti veren kristjan in odgovoren državljan, ki dnevno spremlja novice, spreminjanje ukrepov in število okuženih.

Včasih je preprosto preveč. Preveč vsega, preveč pritiskov in pričakovanj, ki jih na naša ramena polagata svet in družba. Pa še ta slavni rek: »Na mladih svet stoji!« Ja, se strinjam. Ampak dovolite nam najprej, da živimo našo mladost, noro in polno dogodivščin ter nepozabnih spominov. Dajte nam čas, da delamo napake, iz katerih se lahko učimo, ter tako rastemo in se razvijamo v samostojna bitja. Dovolite nam, da odrastemo, ko za to pride čas. (Pa ne v smislu, da do 30. leta živimo doma pri starših, kjer se

smilimo samemu sebi in ne vemo, kaj bi v življenju počeli.)

Kaj si namreč jaz želim iz časa mladosti? Preprosto si želim, da bi v tem času lahko našla sebe. Da bom znala videti svoja dobra in slaba področja, da bom znala biti samostojna in ponosna, da sem jaz jaz.

Potem bom lahko podpirala svet s svojimi dejanji in bodo starejše generacije lahko ponosne na mlade, ki so jih vzgojile. Ne želim se spominjati gimnazijskih let z grenkim priokusom, ker sem se šoli posvečala do te mere, da mi je primanjkovalo časa za ostale reči. Za prijatelje, razvijanje talentov in tako naprej. Ker ravno to je tisto, kar na koncu šteje in ostane za vedno. *Upam, da se kdo ne počuti napadenega, zgornje besede so le skupek mojih misli, v katerih se bo, upam, našla še kakšna duša!*

Pr'jave

Neža med odmorom: »Prof. Svetina vedno vse sliši.

Svoji sosedi zašepetam, kaj mislim, da je pravi odgovor, da me še soseda ne sliši, potem pa prof. Svetina z drugega konca razreda reče: »Pravilno, Neža, kar povej na glas.« Neža med zoom uro, ko je mutana, pove odgovor sama sebi.

Nataša Svetina: »Tako je, Neža, bravo!« Prof. Lajevec: »... in potem nastane veliko težav, kako to zapišemo. Ali je uau slovensko ali angleško? Pa če je angleško, ali je waw ali wav? ... No, izklopite te probleme, nimate teh problemov, to je angleška beseda in ne obstaja.« Ura preko zooma.

Prof. Šinkovec: »Jaz vas ne vidim, a me vi slišite?« Vsi pokimamo.

Prof. Emeršič 15 minut zamudi na zoom uro: »Jaz sem vas 15 minut čakal v razredu, pa kar nikogar ni bilo.«

[73] še en PREBLISK PR'JAVE potovanja

Tinkara: »Kako se nariše črka sigma?« Prof. Šlajpah: »To je tak g z repkom. Kot ona Trumpova čupica.« Tinkara: »A lahko grem na stranišče?« Prof. Svetina (ki jo slabo sliši): »Čis kuj!« Prof. Šlajpah konča z obdelovanjem stare snovi: »Če je to to, gremo pa na naš ljubi kondenzator.« Prof. Emeršič: »Stvar je v tem, da če se danes usedemo v avto, smo z vsemi prekrški v eni uri v Mariboru.«

[74] še en PREBLISK STRIP

[75] še en PREBLISK STRIP

Pr'jave

[76] še en PREBLISK RAZVEDRILO

Pri slovenščini prof. Vrbovšek pokliče dvojčici, da prebereta naslednjo nalogo.

Prof. Vrbovšek: »No, naslednji primer pa pove soseda.« Druga dvojčica: »A jaz?« Pri slovenščini pridemo do primerne izbire besed glede na okoliščine sporočanja.

Eden od primerov se glasi: ‘Učenci ravnatelju na vprašanje, kako so zadovoljni z malico, odgovorijo: »Nismo glih. Knedlci so trdi, solata ni frišna, beštek pa je usran.«' Prof. Vrbovšek: »No, dajmo zdaj tole razvozlati. Kaj so knedlci?« Velika večina dijakov pove svojo verzijo razumevanja knedljev, cmokov, njokov in svaljkov ter razliko med njimi.

Prof. Vrbovšek po dolgi razpravi: »No, bomo pustili vsakemu svoje veselje, da si knedlce razlaga po svoje.« Pri slovenščini pridemo do slogovno zaznamovanih in nezaznamovanih besed ter pomanjševalnic. Prvi primer se glasi dedek.

Prof. Vrbovšek: »No, kako naredimo nemanjšega in neljubkega dedka?«

potovanja

Pri slovenščini ugotavljamo, kako bi z drugo besedo poimenovali podivjano množico.

Prof. Vrbovšek: »Kaj dobimo, če damo več barab skupaj?« Nekdo: »Drhal!« Pri slovenščini se pogovarjamo o prevzemanju besed v slovenski jezik.

Prof. Vrbovšek: »Kako bi drugače rekli smetnjaku?« Krištof: »Zabojnik.« Prof. Vrbovšek: »Aaa, vidiš, Krištof pozna take reči, je eko ozaveščen.« Pri slovenščini popravljamo pravopisne napake.

Ko pridemo do primera z rodilnikom, prof. Vrbovšek pripomni: »Tudi Kopitar ni znal uporabljati rodilnika; zato se ga naučite, drugače vas bomo zafrkavali v pesmih.« Pri zgodovini prof. Vrbovška na posnetku velikokrat prekine in ‚cukne‘.

Pri uri zgodovine nam pojasni: »Nič se bat, da bi me kdo takrat štihnil v hrbet; ko sem posnetek urejal, sem se tam izrezal.«

Pr'jave Pri slovenščini debata nanese na Butalce.

Prof. Vrbovšek: »Res jih morate prebrati, res so dobri. Pa še veliko resnic skrivajo med vrsticami.« Prof. Vrbovšek se zamisli za nekaj časa.

Prof. Vrbovšek: »Na primer: če učitelji česa ne znajo, naj pa vsaj učijo!« Pri slovenščini se pogovarjamo o pravilni izgovorjavi kočljivih besed.

Prof. Vrbovšek: »Ne reče se [pes], ampak [ps] – čeprav vsi lajajo.« Za domačo nalogo pri slovenščini dobimo opis sošolca.

Prof. Vrbovšek: »No, zdaj sem vam pa dal izgovor za randi, fantje!« Pri slovenščini beseda nanese na rekordne besede našega jezika.

Prof. Vrbovšek: »Ali kdo ve, katera je najdaljša beseda v slovenščini brez samoglasnikov?« Lev: »Sntntn.«

[77] še en PREBLISK potovanja

Prof. Vrbovšek: »Ampak veste, ko sem bil jaz vaših let, še ni bilo sntntnov. Takrat smo pločevinke odpirali drugače – možno, da ste v kakem muzeju videli to napravo poleg kakega nagačenega profesorja.« Prof. Vrbovšek se zamisli in po premisleku izjavi: »To zdaj zveni, kot da sem zelooo star.« V razredu se razvije debata o načinih odpiranja pločevink brez sntntna.

Marko: »Saj z nožem se tudi da.« Prof. Vrbovšek: »Da, če si obupan, se je pač lotiš z nožem. Če ti pa ne uspe, jo poješ kar celo.« Pri slovenščini se pogovarjamo o prebujajoči se naravi.

Prof. Vrbovšek: »Če jaz prav vem, so prve rože, ki pokukajo iz zemlje, tudi strupene.« Prof. Vrbovšek se zamisli in doda: »Le zakaj, le zakaj … « Pri slovenščini se pogovarjamo o trojanski vojni.

Prof. Vrbovšek: »Slovenci imamo trojanskega konja … in krofe tudi.«

[78] še en PREBLISK AGATA

AGATA VII. Vojko Hysz

Draga Agata, kam? Kam bežati pred dvomom svojega srca, kam pred temo svoje duše? Kam obrniti svoj pogled, da ne bo gledal stvarstva, ki je v svojem bistvu obsojeno na propad, gnilobo, smrt; umiranju usojeno in namenjeno? Kam se zateči, kje najti toplo, iskreno besedo, da bode luč v temni noči, da bode vzrok in namen življenja? Kje si? Človek je mrtev. Mrtev je in še vedno umira.

Grobovi svojih duš smo in naše oči so le nagrobnik. In jaz …? Le reven, zapuščen grob, od sveta pozabljen, samujoč … Kam? Voda, voda, voda do vratu. Morda me nisi želela raniti, draga Agata, morda si me ljubila bolj, kot bi bil v stanju doumeti … ne morda, zagotovo je bilo tako. Bilo je in je, a grešnik, kakršen sem, tega ne zmorem čutiti. Voda. Teče. Krivde ne izpere … Trpeti želim. Povsod naokrog – voda – čez usta in nos in čez misli. Trpeti želim, pa ne zate – ne zate, le srce želim umoriti, da bode počilo v miru noči. Zakaj se sploh še braniti smrti? Mar ni lažje podleči in pasti, ne hrepeneti, nikogar ljubiti?

Kako lep je tvoj obraz, kako blažen v svoji preprostosti. Ampak ne glej me zdaj. Ne želim, ne zmorem te zdaj imeti blizu. Preveč bi trpela, čuteč z menoj. Nikogar ne želim ob sebi. Omama samote je presladka v svoji bolečini. Kaj bo človeku usmiljenje? Pomagaj mi, da vstanem, dvigni me, da bom zopet padel in si strl še eno kost? Ljubezen, ljubezen je le pojem, le lepo ime za pehanje, grabljenje po lastni sreči, izpolnitvi. Kaj torej človeku brani, da zavrže nepopolno in gre iskat odrešenja na tem svetu? Zakaj bi ti še vedno ljubila, čakala …? Agata!

Bolečina raste. Želel bi zadihati, pa ne morem. Vse okoli je voda.

Morda pa si vseeno želim, morda vseeno hrepenim po lepi, pozorni besedi. Od kogarkoli. Morda hrepenim po besedi, ki bi ovila srce s tančico pozabe in lažnega upa, ki bi dahnila vanj omamno, izpolnjujočo iluzijo optimizma. Ko bi vsaj bil kdo na svetu, ki bi vedel za moje trpljenje, utapljanje in bi se mu žal storilo pri srcu in bi vsaj v mislih stegnil roko v pomoč. Ni, nikogar ni. Nikogar ni, ki bi želel, nikogar, ki bi znal vsaj za trenutek čutiti z

[79] še en PREBLISK AGATA

Ne, ti se ne bi obrnila stran. Gledala bi me v oči in bi molčala. Ker poznaš moje srce, ki sem ga pred teboj in zate odprl. Razgrnil sem ga predte, kakor se pogrne prt čez mizo. Razgalil sem ga in ni me bilo sram. Vidim te. Molčiš … kakor da bi zrla v temo niča in kaosa ter se bala odpreti usta, da bi ne zdramila smrti. Gledaš me kot prestrašen otrok in molčiš. Pa saj si vedno molčala, ko sem hrepenel po ljubeči, pomirjujoči besedi. V mislih si vedno odvračala svoj pogled, ko sem ti želel pokazati svoje izmučeno, iznakaženo srce. Ali zdaj, ko me tako dolgo ni več ob tebi, sploh še kdaj pomisliš, da morda nekje je nekdo, ki utapljajoč se hrepeni in upa in le nate misli? Ne. Nikoli. Nikoli me nisi ljubila.

O, ničesar več ne čutim. Bolečina je le še bled spomin; le nekje v dalji še odmeva nemi krik. Kar me je pred trenutkom še dušilo, je zdaj le majhna, nepomembna ribica, ki pred očmi mi levodesno plava. Vipava. Kosovel je mrtev. In če nikdar me nisi ljubila, kaj zato! In če meni smrt je usojena nevesta, kaj zato! Smeh je poln zdravja,

zato se smejmo, dokler še imamo zobe. Hahaha, haha. Konjička dva.

Iz kamna. Vlita. Brez kalupa. Hahaha, haha, haha. Kdo si upa? Smrt brez hrupa – te zabode. In iz vode – je vse. Alfa in Omega. Pa Beta, pa Gama, pa Delta, pa … naprej se več ne spomnim. Hahaha, haha. Smrt igra na ukulele. Umiram … od smeha. In ne preneha – dež. In mesec; mesec luna, luna mesec in tema naokoli …

Mesec? Tiho pluje nad oblaki. Tiho kakor vonj ugašajoče sveče zre skozi pajčolan oblakov in rahlo osvetljuje noč – pa čeprav tako nežno in neopazno. Pa saj noč ne potrebuje dosti več svetlobe. Luna je noči to, kar je dnevu sonce in v vsej svoji polnosti ustrezna poslanstvu, ki ji je dano. In zašla bo, zašla, da znova vstane in pozdravi Zemljo s svojo veličino. Veličino. Svetlobo. Z namenom.

O, kako sladek je nocoj okus odrešenja …

Maša Dacar

mano. Še ti … še ti bi odvrnila pogled od mene; celo ti bi obmolknila ob veličastni bedi mojega trpljenja in ob pogledu na moj od bolečine spačeni obraz.

Pr'jave

[80] še en PREBLISK RAZVEDRILO

Jerica: »Kaj pa je ta palica?« Prof. Šlajpah: »Neka bakrena/ železna palica; pravzaprav karkoli.

Lahko je tudi makaron.« Razred: »Kaj je ljutomerčan?« Prof. Emeršič: »Vino. Hofer. 3,99 €.« Pri zgodovini o oblikovanju slovenskega knjižnega jezika.

Prof. Emeršič: »Štajerci smo hoteli: Dva pesa sta lulala po grmovju; oni pa so dali: Dva psa sta urinirala v grmovje.«

potovanja

V času okoli sv. Miklavža pri kemiji obravnavamo kote med vezmi.

Prof. Svetina na list označi, da je kot med vezema 109 °C. Nekdo: »Gospa profesorica, napisali ste 109 stopinj Celzija.« Prof. Svetina: »Ojoj, pa res. Veste, to nisem bila jaz, to je bil parkelj – počakajte, da ga odpodim.« Odmahne z roko. »No, pa ga ni več.« Pri kemiji obravnavamo molekulo žvepla S8. Prof. Svetina nam pokaže kroglični model molekule: »No, tukaj imam kronico – na žalost vam je ne morem dati na glavo.«

[81] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

FIZIKALNI SEF 2021 Meta Drobnič Ooo, kaj je ta škatla? (#zmedenifazani) Ta škatla je fizikalni sef.

Fizikalni kaj?

Sef. A ti razumeš, kaj se tukaj dogaja?

Seveda! Če pa ne, lahko vprašaš ekipo!

Kdo pa je letos v ekipi?

Borut Jordan (kapetan), Matej Hodnik, Val Bergel Pogačnik, Filip Orešnik, Meta Drobnič (Neža Govekar in Vida Mlinar); pod mentorstvom prof. Petra Šlajpaha.

[82] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

Ali se letos sploh tekmuje?

- Se. Državno tekmovanje je bilo 10. 5., mednarodno pa 23.–28. 5. – vse na ZOOM-u.

Kako pa lahko vdreš v sef preko zooma?

- Skupina vdiralcev govori navodila, nasprotna ekipa pa po navodilih odpira sef.

Vdiranje lahko ekipi in sodniki spremljajo s pomočjo kamere.

U! A greste v Izrael?

- Letos na žalost samo virtualno, upamo, da drugo leto spet v živo.

Kakšen pa je letos sef?

- Čudovit! Ime mu je Avatar.

In kako se ga odpre?

- Če razrešiš obe fizikalni uganki, je sef odprt. Detajlov ne razkrivamo, da ti ne pokvarimo lastnega odpiranja.

Pa je že komu uspelo?

- Ekipi iz Novega mesta ni, mogoče bo tebi.

Prof. Vrbovšek nam pri slovenščini ponovno predstavlja Mikence.

Prof. Vrbovšek: »Njihov moto bi zvenel nekako takole: ‚V potu svojega obraza bom gojil … (trenutek tišine) zelenjavo.‘« Pri slovenščini beremo odlomek iz Iliade.

Prof. Vrbovšek: »Če se bo kdo smejal napačno naglašenim besedam, bo moral ... (prof. Vrbovšek razmišlja) brati v rikverc!« Pri slovenščini se pogovarjamo o grških dramatikih.

Prof. Vrbovšek: »Vsak poklic te zaznamuje … Le poglejte mene!«

potovanja

Pri slovenščini se pogovarjamo o Sofokleju.

Prof. Vrbovšek: »Pravi čas se je rodil, pravi čas je živel in pravi čas je umrl – tudi to je umetnost.« Pri nemščini se pogovarjamo z Jakobom Haslbeckom in ga lahko vprašamo karkoli.

Ana V.: »Wo hast du diese Hose gekauft?« Pri nemščini preverjamo domačo nalogo.

Svit: »Meine Hause.« Prof. Novak: »Mein Haus.« Svit (mu gre na smeh): »Mein HA-HA-Haus.«

Maša Dacar

Pr'jave

[83] še en PREBLISK

[84] še en PREBLISK

Maša Dacar

[85] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

Foto: Ana Malovrh

[86] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

[87] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

[88] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

[89] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

Žiga Zupančič

[90] še en PREBLISK DOGAJALO SE JE

[91] še en PREBLISK

Tereza Lombar

[92] še en PREBLISK ZA POČITNIŠKE DNI

Kako se sprostiti, ko smo resnično pod stresom?

IKE

TEHN E N E V T I T SPROS

Staša Lesjak, študentka psihologije na praksi v Želimljem

Vsak posameznik, pa naj bo dijak, profesor, kdo od staršev, študent ali pa kdo drug, se občasno znajde v stresni situaciji. Tudi če delamo vse, kar bi moglo po vnaprej pripravljenem »receptu« pomagati proti tesnobnim občutkom (šport, zdrava prehrana, načrtovanje ...), se včasih znajdemo v položaju, ko se je treba na hitro sprostiti in umiriti. Spodaj ti predstavljam tri tehnike, kako si lahko v takšnih okoliščinah pomagaš kar iz domačega stola.

VIZUALIZACIJA Vizualizacija je tehnika, pri kateri z zaprtimi očmi poskušamo preseliti v okolje, ki nam je ljubo in mirno, ali pa si lahko predstavljamo, kako vso svojo negativno energijo in stres »izselimo« iz sebe. Preizkusiš lahko dva načina: 1. Usedi se nekam, kjer ti je udobno, in zapri oči. Predstavljaj si, da si sredi gozda, na travniku, ki se ti zdi najbolj idiličen, kar si ga lahko zamisliš. Med vajo si poskusi zamisliti čim več podrobnosti, ki jih na tem kraju lahko zaznaš (morda vidiš v ozadju zasnežene gore, lahko je sredi travnika čudovito jezero s pisanimi ribami, morda okoli sebe vidiš polno cvetja, živali …). Vzemi si čas in na travniku (v mislih, seveda) naredi vse, kar si želiš – morda se sprehodiš po njem z bosimi nogami, pobožaš

[93] še en PREBLISK ZA POČITNIŠKE DNI

živali, ki se ti previdno približajo, pomoči noge v toplo reko, ki teče mimo … in ko si pripravljen(a), se od travnika poslovi in odpri oči. Seveda si lahko predstavljaš tudi nek drug kraj, ki ti je ljubši, ali pa greš na izlet nekam čisto na novo.

2. Ta način je dober takrat, ko si še posebej pod stresom, lahko ga preizkusiš kar med učnimi urami. Zopet se usedi nekam, kjer ti je udobno, in zapri oči.

Predstavljaj si, da držiš v roki kroglico z energijo, ki predstavlja vso tvojo napetost, ki jo trenutno čutiš v telesu (lažje ti bo, če roke dvigneš pred sebe in se dejansko vedeš, kot da kroglica lebdi med tvojimi rokami). Sedaj primi kroglico v eno roko, z drugo pa počasi »skeniraj« svoje telo. Počasi se pomikaj po nasprotni roki, nato ob glavi, vratu, trupu, po nogah … in si predstavljaj, da s to roko iz telesa lepo počasi črpaš vso svojo slabo energijo in napetost (energijo si dobro zamisli – naj ima obliko, barvo, naj se giblje …).

Ko imaš občutek, da si večino slabe energije izčrpal(a) iz telesa, združi energijo z energijo v drugi roki, jo preseli v nasprotno roko in »skeniraj« še drugi del telesa. Ko boš zbral(a) vso energijo, jo z obema rokama potisni stran od sebe in jo opazuj, kako potuje ven iz prostora, proti nebu in kot balon izgine iz obzorja in se izgubi v vesolju. ČUJEČNOST Čuječnost je tehnika, pri kateri se brez obsojanja osredotočamo na sedanji trenutek. Cilj čuječnosti je sprejemanje samega sebe ter dopuščanje, da samo smo in se zavedamo tako sebe kot svojega okolja. Tehniko se pogosto uporablja tudi v terapevtske namene, pri posameznikih z anksioznimi motnjami. Če jo želiš preizkusiti, ti predlagam, da na YouTubu poiščeš video Vodena vaja čuječnosti zavoda Empatiko. Če ti bo vaja všeč, morda še sam(a) pobrskaj za vodenimi vadbami.

[94] še en PREBLISK ZA POČITNIŠKE DNI

PROGRESIVNA MIŠIČNA RELAKSACIJA Pri tej tehniki gre za zelo preprost princip – napenjanje in sproščanje mišic z namenom, da fiziološko kar se da sprostimo telo ter s tem uskladimo delovanje vegetativnega živčnega sistema, hkrati pa zmanjšamo raven stresnih hormonov v telesu.

Pri vaji vsako mišično skupino napenjamo oz. stiskamo trikrat po 5– 7 sekund, nato pa jih 15–30 sekund sproščamo. Mišice napenjamo toliko, da nam po treh ponovitvah lahko tudi že rahlo drhtijo, ne pa toliko, da bi nas po vaji bolele. Če se želiš v tehniki preizkusiti, ti predlagam, da napenjaš in sproščaš mišične skupine v tem vrstnem redu (pomagaš si lahko s sliko).

-

Dominantna dlan in podlaket, dominantna nadlaket, nedominantna dlan in podlaket, nedominantna nadlaket, čelo, ličnici in nos, čeljust, vrat, ramenski obroč (prsi, rame in zgornji del hrbta), dominantna noga – stegno, dominantna noga – meča, dominantna noga – stopalo, nedominantna noga – stegno, nedominantna noga – meča, nedominantna noga – stopalo.

[95] še en PREBLISK

Tobija Novak

Pr'jave

[96] še en PREBLISK

potovanja

Pri slovenščini poslušamo posnetek in na podlagi slišanega rešujemo naloge.

Prof. Vrbovšek po koncu posnetka: »No, dajmo zdaj odpikat tega človeka.«

Po zaključku razredne ure nekaj dijakov želi ostati na zoomu in se do konca dogovoriti glede razrednih jaslic.

Prof. Vrbovšek zato enega dijaka določi za sogostitelja in ga nagovori: »V tvoje roke izročam zoom.«

Pri slovenščini prof. Vrbovšek razmišlja, koga bi pozval, da prebere svoje odgovore na naslednjo nalogo.

Prof. Vrbovšek: »Ojoj, ne spomnim se več, kdo sedi v prvi vrsti!«

Pri slovenščini pogovor nanese na sobotni alarm ob 12. uri.

Prof. Vrbovšek: »No, Eva, ne reci mi, da je to tisto, kar te zbudi ob sobotah.«

Pri slovenščini teče beseda o pregovorih.

Prof. Vrbovšek: »Še en slovenski primer: ‚Veliko babic – kilavo dete.‘ Ta je resda grd, je pa slovenski.« Pri razredni uri določamo vloge za razredne jaslice.

Prof. Vrbovšek: »Razpisujem razredno glasovanje, kdo bo ovca številka 10!« Pri razredni uri se dogovarjamo glede razrednih jaslic.

Prof. Vrbovšek: »Ovca sedem je … pravljična ovca!«

Pri slovenščini se pogovarjamo o glasbi.

Prof. Vrbovšek: »Razsvetlil vas bom – kvalitetna muska je obstajala že pred letom 2005.« Po zmagi Martina Čatra v smuku se prof. Vrbovšek pohvali: »Ne boste verjeli, ampak Martin je bil moj učenec. Saj ne, da bi s svojim poučevanjem slovenščine kakorkoli pripomogel k njegovi zmagi …« Pri slovenščini prek zooma uprizarjamo različna razpoloženja.

Prva na vrsti je zdolgočasena mimika.

Prof. Vrbovšek: »Ojoj, nič niste spremenili svoje mimike – to vam pa zamerim.«