kolumna

UKRADENO LETO

[63] še en PREBLISK KOLUMNE

Tereza Lombar

Grmenje zunaj moje sobe, glasno bobnenje mi odmeva v ušesih. Za trenutek me šum in ropot zbudita iz zasanjanosti, a kmalu me domišljija spet popelje v svet čudes. Medtem pa vihar znotraj mene ne ugaša, bujno se preko pljuč širijo kriki, ki kličejo svobodo, mir. Ne vem več, kaj želim, čeprav nikoli nisem bila prepričana. Nevihta v meni vse bolj divja, valovi čustev bežijo skozi moje oči … Tako je že dolgo, silna moč neodločnosti, sprememb me vleče s sabo globlje in globlje. Težko je zatisniti oči, prezreti, se prebiti čez razburkano morje. Zazrta v ogledalo resnice uzrem svoj obraz, svoje rjave lase, prestrašene oči. Spoznam, da sem v bitki sama s sabo. Nikogar ni, na kogar bi se lahko oprla, ga pokarala, ogovorila. Soočiti se moram z bledimi lici, strahom v očeh, premagati samo sebe. Izgubljam

[64] še en PREBLISK KOLUMNE v bitki, bežim. Bežim valovom, ki mi zastirajo pogled in hlastajo zrak mojih pljuč. Še včeraj sem tekla po zelenem morju cvetlic, pod zlatim soncem poslušala glasbo ptic in slišala drobne zvoke zdrsavanja krede po tabli. Se čudila pogledu skozi okno, čutila tla pod nogami in v rokah vrtela svinčnik. Pogledovala na uro, štela minute, zacepetala z nogami in brž po koncu melodije stekla skozi stara kovinska vrata. Pozdravila soseda, objela prijatelja, se izgubila v njegovih očeh in vadila premike prstov preko belo-črnih tipk. Srce mi je živahno poskakovalo, ustnice so se mi nasmihale v ogledalu, še en dan, zadnji dan. Niti sanjalo se mi ni, da bodo tako hitro izpuhtele – idila, veselje, majhne, drobne, na videz nepomembne reči. Kot oblaki, ki zatemnijo lepo, sinje modro nebo upanja, se prikradejo skrbi, težave, notranji viharji, ki pustijo sledi. Še zadnji dan rutine, vsak naslednji je neznan. Vsak prenapolnjen s spremembami, negotovostjo. Nič ni več tako, kot se zdi. Zjutraj me ne pozdravi toplina novega dne, pač pa temne misli o prihodnosti. Še nikoli si nisem tako močno želela ponovno zapreti oči, čisto pozabiti na realnosti in se vrniti v svoj svet, svet brez skrbi.

Pa sem kljub temu morala vstati, se poskusiti zbuditi, odgrniti temno zaveso misli, pustiti sončnim žarkom, da zaplavajo po mojem telesu. Poiskati radost in veselje, se ozreti po rečeh, ki so me obdajale. Bilo je težko, mučno sem se premikala po stanovanju, z navideznimi škarjami rezala negotovo vzdušje, ki kar ni hotelo spuhteti. Tako je bilo dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto. Sem in tja je plamen upanja obudil telefonski klic prijateljev, ki so z mano delili skrbi, pa tudi srečo in pozitivne misli,

poslušanje glasbe, pogovori s sorodniki. Televizija je žalostno slonela v kotu, prav posebno pozabljena je bila med sedmo uro, ko so tudi javni glasniki oznanjali le še slabše novice. Obljubljali prazne obljube, vzbudili upanje in ga na koncu brezsrčno zavrgli. O, da. Vrnili so nam tek po zelenih ravnicah, nas nekatere vrnili v šolske klopi, pustili so nam cepetati z nogami in dirjati skozi stara kovinska vrata. Pa vendar ni bilo isto. Omejili so nas, postavljali nemogoče pogoje, preprečevali objem, ki je bil tako nujen, in rahljali vezi. Toliko pa so le imeli usmiljenja, da smo zaslišali šum burje, čutili pregret pesek in si spirali sol iz oči. Takrat sem se ponovno zbudila. Upala sem si odpreti oči, se zazreti v jasno nebo, ki se je razprostiralo nad mano. Zavedala sem se obstoja, čutila veter v laseh. Vihar v meni se je umirjal, morje čustev je mirno valovalo in zrak miru je napolnil moja pljuča. Televizija ni več samevala v kotu ob sedmih zvečer, še prostora je zmanjkovalo na kavču, vsi optimistični smo doma zrli v ekran. Bližala se je jesen, nostalgija osnovne šole je minila, poslovila sem se od starih kovinskih vrat in zelenega pobočja domače Zaplate. Zamenjala sem stare plesnive copate, si nadela novo ruto. Srce mi je poskakovalo, veselje žarelo, oči niso bile več plahe, lica so zardela, lasje so se svetlikali v kostanjevi barvi. Bila sem pripravljena. Pripravljena na novo potovanje. Zagrabila sem še težki kovček, si spela lase, ljubeče pobožala babičina lica v slovo, se zazrla v bratčeve oči in sedla v avto.

Maske na obrazu, preprečevanje objemov, stalno dišeče roke me niso več motile. Novi obrazi so se mi nasmihali, nova prijateljstva so čakala, stara so se okrepila. V meni je tlel občutek varnosti, pripadnosti in ljubljenosti. Nisem želela zapreti oči, tokrat sem preganjala spanec, preganjala sem svoje svetove namišljene sreče. Bila sem tam, takrat in tam. Še vedno me je spremljal zven črno-belih tipk. Odsev zrcala mi je pravil, bravo, poglej, to si ti. O, nekaj lepega je bilo tam, da sem kakor ptica letela po hodnikih, se kot balon dvigala v nebo. Morje v meni je pelo, življenjska sila je poganjala škrlatno rdečo kri po žilah lepih mladostnih, zaljubljenih dni. Oči so se mi počasi zapirale, me vabile v spanec, pa ne tisti upanja hlepeč, vendar poln radosti in sreče prepojen. Budila pa me je volja ponovnega snidenja, ki je premaknila mišice nog, da so tekle po hodnikih sem in tja. Ustavile so se le za hip in iskale naprej. Velikokrat so našle, moje oči pa so se zagledale v oči gotove pogube, v njegov smeh, glasen šepet šarmantnega glasu. Spet sem sanjala, sanjala z odprtimi očmi.

[65] še en PREBLISK KOLUMNE

[66] še en PREBLISK KOLUMNE Zadihala na polna pljuča in bila svobodna v njegovi družbi.

A ne dolgo. Vihar v meni se je prebujal. Slabe govorice so se širile, preplavile hodnike, kot dirkajoči konji teptale upanje in veselje, ki je še pred kratkim žarelo iz dijakov. Zaprtje države, odhod na domača tla, prazne obljube hitre vrnitve, razočaranje žalostnih obrazov se ti je zarezalo v dno duše. Padla sem globlje. Kot ptica z ranjenim krilom sem padala proti tlom. Lica so drhtela, oči jokale, duša razpadala. Zapiranje težkega kovčka, prisiljen nasmeh upanja ob odhodu. Zavedanje, da ga dolgo ne bom več videla. Tišina je napolnila hodnike, nekdaj polne vreščanja in hrušča. Spet sem se znašla v svoji sobi, grmenje zunaj moje sobe, glasno bobnenje mi je odmevalo v ušesih.

Izgubljeno leto. To je vse, na kar sem takrat lahko pomislila. Izgubljene priložnosti, odnosi, ljubezen, ki odhaja. Izgubljeno leto se nikoli več ne bo vrnilo v moje življenje, zamujene priložnosti se ne bodo še enkrat ponudile, ljudje, ki odhajajo, bodo odšli. Ne bodo čakali, njihov čas je pretekel. Morda sem sebična, a želim si, da bi še malo ostali. Želim si, da se zbudim iz te tegobe, ki tare svet že več kot leto dni. A ne morem se zbuditi, ne morem ubežati, morem se izvleči. Misli me vlečejo in pritrjujejo na pretekle dogodke, katerih ne želim pozabiti. Razum pa me opominja, da morajo iti. Srce se mi para, vihar znotraj mene še ne ugaša, ljubljenih ne morem pozabiti. O ljubezen, bom sploh kdaj srečna? Vem, da mi zmanjkuje časa, a nevihta v meni še bolj divja. Za hip spet pogledam skozi okno. Grmenje se umirja, neodločnim vetrovom ugaša moč, nebo se jasni, sončni žarki se prebijajo skozi oblake. Morda pa le ni tako hudo, leto morda ni čisto izgubljeno. Ni vedno vse slabo, zmeraj se pokaže kaj dobrega. Mora se, drugače ni upanja. Zaprem oči. Pomislim na vse, kar me obdaja. Novi stiki, vsi novi obrazi in priložnosti, ki so to leto prišli v moje življenje. Še zrcalo na steni mi pravi, bravo, poglej, celijo se ti stare brazgotine preteklih dni na telesu.

Ilustracija: Tereza Lombar

KAKO SI DIJAKI KRAJŠAMO ČAS MED ZOOM URAMI

[67] še en PREBLISK KOLUMNE

Tetraedri

Sezonska depresija v letošnjem šolskem letu ni bila edina posledica epidemije SARS-CoV-2 epidemije. Med drugim se je v našem naročju našel tudi prostor za dolgčas, ki je bil le še sol na novonastale rane. Življenje pa vedno najde pot in tako je tudi iz naših že izmozganih možganov pognalo mnogo zamisli v preganjanju tega dolgčasa. Iz konglomerata idej pa smo samo za vas izbrali nekaj najbolj kakovostnih zamisli, ki so jih naše preostale 3 možganske celice z zadnjimi kančki moči uspele nabrati skupaj: 1. DA POVEČAŠ IKONO SVOJE SIMPATIJE Vsi vemo, da šolsko uro z lahkoto malček začiniš in popestriš tako, da sliko svoje izbranke/izbranca povečaš na celoten zaslon in preučuješ njene/njegove geste, poteze med (seveda!) pozornim poslušanjem razlage tekoče snovi.

[68] še en PREBLISK KOLUMNE 2. HRANA; NAJBOLJŠI PRIJATELJ Najboljše prijatelje (hrano) je potrebno imeti blizu, sovražnike (ZOOM ure) pa še bližje. Pa saj veste, kaj pravi star slovenski pregovor: »Ko jogurt zapaše se, z njim na ZOOM odpraviš se!« 3. PAČ DELANJE DRUGIH STVARI Ob posebnih priložnostih vstanemo že ob 5.00 (to je zgodaj) z namenom, da že pred poukom lahko sami predelamo dotično obravnavano snov, da lahko kasneje med ZOOM urami delamo pomembnejše stvari. Na primer: a) čiščenje umazanije, ki se nabere za nohtom s tehničnim svinčnikom debeline 0,5 mm b) delati nalogo za matematiko? c) barvati kvadratke v matematičnem zvezku č) opazovanje stvari in reči in predmetov in objektov (pa še več sinonimov bi lahko našteli) skozi okno d) držati pesti, da ne bomo poklicani ob naslednjem vprašanju e) sestavljanje in razstavljanje kemičnega svinčnika ter preučevanje njegovih komponent f) zadrževanje solz po tem, ko te je cel razred ignoriral, ko si se po dolgem premisleku in bojevanju s svojim razumom le uspel pripraviti do tega, da se po nekaj mesecih šolanja na daljavo oglasiš in odgovoriš na profesorjevo vprašanje 4. POSKUŠATI SE NE SMEJATI, KO DOBIŠ SMEŠNO SPOROČILO OD PRIJATELJA (TEHNIKE IN NASVETI) Na komentarje kakšnih smešnih izjav glede tekočega dogajanja predavanja se kdaj ne moremo odzvati drugače kot s smehom. Ker pa to slednje lahko pripelje do neugodnih situacij, še posebej, če te vidi profesor, vam ekskluzivno predstavljamo nekaj tehnik za obvladanje takšnih emocij: • glavo premakneš iz vidnega območja kamere • daš roko pred svoja usta • se pretvarjaš, da ti je nekaj padlo na tla in da to stvar pobereš • daš skupaj ustnice in se pretvarjaš, da si po njih razmazuješ vazelin 5.»NE MORŠ ČEZ VRATA TAM, KJER JIH NI!« Seveda pa moraš pri predavanju na daljavo le poslušati profesorja in se pretvarjati, da so njegove šale smešne v upanju, da boš morda zato dobil višjo oceno. V takih primerih vam ne moremo svetovati kaj drugega, lahko pa vam želimo srečo. S to zadnjo točko pa tudi prihajamo h koncu. Ne pozabite se smejati (smeh je pol zdravja) in jesti jogurt (jogurt je druga polovica zdravja).

OBSOJENI NA SVOBODO

[69] še en PREBLISK KOLUMNE

Marija Ana Klančar

Na trenutke se mi zdi, da je bila največja Božja kazen za človeka … svoboda. Sliši se čudno, ampak včasih zna biti res nadležna. Če Adam in Eva ne bi bila svobodna, bi drevo spoznanja ostalo nedotaknjeno in onadva v raju? V čem je potem sploh smisel svobode? Sam si moraš izbrati moža, poslanstvo in konec koncev obleko, ki jo boš zjutraj dal nase. Kaj če na koncu ugotoviš, da si vse odločitve sprejel narobe? In se sprašuješ – zakaj nam Bog dovoli, da uničujemo njegov popoln načrt za nas? Zakaj nam daje svobodo, da potem vse (oprostite izrazu) zaserjemo? Če ve, da bi bili z njegovim načrtom srečni. Ampak vseeno je en čar te svobode. Občutek, da lahko sam vlečeš življenje v svojo smer ali pa ga položiš v roke nekomu, ki mu zaupaš. Občutek sreče, ko si dober, in občutek nev(r)ednosti, ko si slab. Čustva nasploh (se mi vsaj zdi tako) obstajajo zaradi svobode. Morda so čustva naš kompas k dobremu? Ali pa kažejo na dobro in slabo. In poleg čustev nam daje svoboda še nekaj – odgovornost. Za vsako izbiro si odgovoren. In prav tako za vsako neizbiro. Ti. Če pogledamo na primer živali in rastline – nimajo svobode, nimajo odgovornosti – nimajo čustev?

[70] še en PREBLISK KOLUMNE Nekaj nas loči od ostalih živih bitij, to preprosto čutimo in meni se zdi, da nas ta nekaj (svoboda?) rešuje omejenosti, ki dovoljuje samo dejanja nagona, ne pa svoje izbire. Torej svoboda le ni tako slaba. Lepo je gledati na svoje življenje in biti vesel, da si bil zmožen (delno) sam priti do tja, kjer si. In se zavedati, da imaš pred sabo še leta in leta rasti in ustvarjanja. Svoboda je boj, je iskanje, trpljenje in strast. Je to, ko si nekaj ali nekoga izbereš; in to vzljubiš. Težko vzljubiš prijatelja, ki ti ga nekdo dodeli. Težko bi ljubili Boga, ki bi nas samo privezal k sebi. Nekaj je v meni. Nekaj, s čimer lahko rišem nasmehe, šivam obleke, podiram prepreke. Nekaj, kar me vodi do Boga. Svoboda.

Ilustracija: Maša Dacar

VČASIH JE VSEGA PREPROSTO PREVEČ

[71] še en PREBLISK KOLUMNE

Astrid

Ta teden imam pouk na daljavo, kar pomeni, da sem prepuščena sama sebi, svoji volji in odločnosti, da se spravim delat, kar mi marsikdaj predstavlja izziv. Je pa res, da sem se po vseh teh mesecih šole na daljavo že zelo dobro zdresirala in se znam na pravi način pripraviti do dela. Vseeno pa me kar naprej lahko kaj novega preseneti. Ker smo po trenutnem sistemu en teden doma, drug teden v šoli, je pritisk zaradi ocenjevanj kar naenkrat večji v tednih, ko smo v šoli. Profesorji nam težko zaupajo in se želijo ocenjevanjem na daljavo čim bolj izogniti. Saj ne rečem, da smo vsi nedolžni pri pisanju testov, se mi pa vseeno ne zdi pravično, da se teste kar tako premika sem pa tja, saj včasih dobim občutek, da smo dijaki na svetu le še zaradi učenja in dela za šolo. Res je trenutno to osrednji del našega življenja in ima pomembno vlogo za prihodnost, toda res je bedno, ko zaradi prenatrpanosti težko shajaš. Sprotno delo je zahtevno, sploh če česa ne razumeš, saj se snov kar naenkrat nabere. In preden se zaveš, mine nekaj tednov in snovi še kar nisi povsem razčistil, ker si se vmes učil za ostala ocenjevanja in opravljal šolske obveznosti in je časa preprosto zmanjkalo. Nismo roboti. Ne moremo se učiti 24/7. Tako tisti, ki si prizadevajo za odličen uspeh, kot tisti, ki jim je glavni cilj v šolskem letu, da se izognejo popravnemu izpitu pri predmetu, zaradi katerega že tako ali tako večkrat kar malo ignorirajo ostale predmete. Resnično ne razumem, zakaj je potreben tak poudarek na ocenjevanjih. Sama se večkrat zamislim, kako raje in bolj z zanimanjem spremljam pouk in razlage profesorjev, ko se ne obremenjujem s tem, da bom to morala znati, in ko se ne sekiram zaradi kupa testov, ki me še čakajo. In poleg šole obstaja še marsikaj, za nas morda celo bistvenejšega. Težko je. Biti gimnazijec in biti mladostnik, ki Živi. Ob vsem tem pa še priden otrok, ki pomaga doma, in zgleden starejši brat ali sestra, ki mlajšemu sorojencu pomaga pri domači nalogi, čeprav ima že sam

[72] še en PREBLISK KOLUMNE dela čez glavo. Kako biti zagnan oratorijski voditelj ali animator, če imajo vsi v ekipi, vključno s tabo, ves čas neke skrbi in se jim kar naprej nekam mudi. Poleg vsega pa se, normalno, spodobi biti veren kristjan in odgovoren državljan, ki dnevno spremlja novice, spreminjanje ukrepov in število okuženih. Včasih je preprosto preveč. Preveč vsega, preveč pritiskov in pričakovanj, ki jih na naša ramena polagata svet in družba. Pa še ta slavni rek: »Na mladih svet stoji!« Ja, se strinjam. Ampak dovolite nam najprej, da živimo našo mladost, noro in polno dogodivščin ter nepozabnih spominov. Dajte nam čas, da delamo napake, iz katerih se lahko učimo, ter tako rastemo in se razvijamo v samostojna bitja. Dovolite nam, da odrastemo, ko za to pride čas. (Pa ne v smislu, da do 30. leta živimo doma pri starših, kjer se smilimo samemu sebi in ne vemo, kaj bi v življenju počeli.) Kaj si namreč jaz želim iz časa mladosti? Preprosto si želim, da bi v tem času lahko našla sebe. Da bom znala videti svoja dobra in slaba področja, da bom znala biti samostojna in ponosna, da sem jaz jaz. Potem bom lahko podpirala svet s svojimi dejanji in bodo starejše generacije lahko ponosne na mlade, ki so jih vzgojile. Ne želim se spominjati gimnazijskih let z grenkim priokusom, ker sem se šoli posvečala do te mere, da mi je primanjkovalo časa za ostale reči. Za prijatelje, razvijanje talentov in tako naprej. Ker ravno to je tisto, kar na koncu šteje in ostane za vedno. *Upam, da se kdo ne počuti napadenega, zgornje besede so le skupek mojih misli, v katerih se bo, upam, našla še kakšna duša!*

Pr'jave

Neža med odmorom: »Prof. Svetina vedno vse sliši. Svoji sosedi zašepetam, kaj mislim, da je pravi odgovor, da me še soseda ne sliši, potem pa prof. Svetina z drugega konca razreda reče: »Pravilno, Neža, kar povej na glas.« Neža med zoom uro, ko je mutana, pove odgovor sama sebi. Nataša Svetina: »Tako je, Neža, bravo!«

Prof. Lajevec: »... in potem nastane veliko težav, kako to zapišemo. Ali je uau slovensko ali angleško? Pa če je angleško, ali je waw ali wav? ... No, izklopite te probleme, nimate teh problemov, to je angleška beseda in ne obstaja.«

Ura preko zooma. Prof. Šinkovec: »Jaz vas ne vidim, a me vi slišite?« Vsi pokimamo.

Prof. Emeršič 15 minut zamudi na zoom uro: »Jaz sem vas 15 minut čakal v razredu, pa kar nikogar ni bilo.« Tinkara: »Kako se nariše črka sigma?« Prof. Šlajpah: »To je tak g z repkom. Kot ona Trumpova čupica.«

Tinkara: »A lahko grem na stranišče?« Prof. Svetina (ki jo slabo sliši): »Čis kuj!«

Prof. Šlajpah konča z obdelovanjem stare snovi: »Če je to to, gremo pa na naš ljubi kondenzator.«

Prof. Emeršič: »Stvar je v tem, da če se danes usedemo v avto, smo z vsemi prekrški v eni uri v Mariboru.«

[73] še en PREBLISK

PR'JAVE potovanja