[61] še en PREBLISK KOMPAS
Zrcalce, zrcalce Petra Vinčec
»Kultura je večna in povsod je, vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti.« Tako piše o kulturi Kosovel – pesnik, ki je videl naprej in bil pred svojim časom, predvsem pa s svojimi verzi znal obrniti človekov pogled na ponavljajočo se problematiko, to je razkroj družbe in njenih navidezno trdnih vrednot. Če je Kosovel to poudarjal v 20. stoletju, lahko rečemo, da je njegova poezija brezčasna. Ali obratno: da je problematika, ki jo opredeli, brezčasna. Zdi se mi, da smo pojme, kot sta kultura in umetnost, že popolnoma degradirali. Da gradimo na napačnih temeljih. Kultura kot skupek dosežkov in vrednot človeške družbe je posledica umetnosti; torej kultura ne more obstajati brez umetnosti, prav tako pa ne more obstajati brez vrednot. Kultura je posledica nas samih, našega časa v prepletu sedanjega s preteklim in prihodnjim, našega prostora in mentalitete. Lahko si predstavljamo, da se bo kultura kot naš odsev razlikovala od tistega cilja, večne podobe, h kateri stremimo, če bo naša družba kratkovidna, brez misli, z nizkotnimi cilji in majavimi vrednotami. »Čas zahteva nove orientacije,« nadaljuje Kosovel. Naša perspektiva je torej še kako pomembna. Pa je prevečkrat obrnjena samo na druge. Perspektiva, ki nam bo dala gonilo za prerod družbe (in še prej človeka kot njenega sestavnega člena), je odsev v ogledalu. Začne se pri odločitvi vsakega posameznika, za kaj se bo boril, kaj bodo njegove vrednote, h kateri vrsti kulture bo namenjen. Tako ogledalo nam skozi čas vedno predstavljata umetnost kot ogledalo življenja in gledališče – ogledalo časa. Oba sta v konstantnem dialogu s človekovim trenutnim časom, položajem, mišljenjem. Teater s fizičnim, stvarnim, s tem, kar človek premore, izraža potrebo in hrepenenje po abstraktnem. Združuje dve komponenti, ki sta
