[58] še en PREBLISK PARČKOGRAF
(Stanje 4. 6. 2021)
PARČKOMOR Ko sta prevzetni inšpektor Sančo in svetoboljni detektiv Pansa hodila vzdolž ulice, se je ravno začenjala pomlad – sijalo je sonce, počasi so se odpirali cvetni popki in na enega izmed njih je ravno sedla zavaljena čebela. Bila je še bolj zavaljena kot Sančo in ravno tako kot se je ona mastila z medico, se je Sančo basal z debelim bürgerjem. Kos paradižnika je spolzel iz sendviča in se spustil v usodno globino, ravno ko je premeteni detektiv sklonil svoje obilno telo pod zaščitni trak, ki je omejeval kraj zločina. Na tleh je ležalo s krvjo omadeževano bitje, komaj prepoznavno. »Matej Hodnik,« je Sančo prebral ime z dijaške izkaznice, »zanimivo, človek bi si mislil, da bo svoje življenje zaključil na hodniku, ne pa v tem parku,« je rekel in se trapasto zahahljal. Razgledal se je naokoli, a ni opazil nič posebnega. In ravno takrat ga je poklical Pansa: »E e e e ej (*beri kot da poješ), še enega imamo. Eno, če sem bolj natančen.« Sančo se je z dolgimi koraki odpravil k svojemu majhnemu pajdašu in v grmu zagledal na prvi pogled neopazno šumo las. V podrastju je z razkrojem že pričela Beti Dovžan, kot je deklino na glas predstavil Pansa. »Že peti par ta teden,« je solzavo dejal in se vraževerno prekrižal. »Kot pravi Prešeren: Okrog ga drvita skrb in potreba, miru ne najde revež, ak preiše, vse kraje, kar jih strop pokriva neba, smrt mu čela pot obriše.« Sančo je pokimal že navajen, da ne razume niti besede. Raje je odprl svojo beležko in na glas prebral: »Da, sicer je vzorec popolnoma drugačen, a vendarle mislim, da gre za povezane umore. V soboto v času pokosilnega počitka, bil je mesec prosinec, sta bila najdena z arzenikom zastrupljena Nika Martinčič in kvalitetno povoženi Jernej Kranjc. Človek se je moral verjetno zelo potruditi, da mu je to uspelo tako dobro. Čez devet dni smo naleteli na zgiljotinirano Julijo Žgur in zraven zoglenelega Jerneja Simončiča. Takrat sem menil, da sva že na sledi temu kreativnemu morilcu Jernejev.« »Da,« je odvrnil Pansa, »tudi jaz sem tako mislil, a je vse skupaj šlo v tri krasne oziroma nekrasne, ker so bili mrtvi ha ha ha. Kje sem že ostal?« Sančo ga je neimpresionirano pogledal in naveličano nadaljeval Pansove misli: »V mislih ti je verjetno tičal primer lego kocke – v ogromno kocko ujeta fant in punca! Klara Bartol in Tilen Tehovnik!« »Ne, ne, zdaj sem se spomnil! Primer norih plesalcev ali bolje rečeno obešencev. Visoki Tine Mlinar, ki se je ponesreči zataknil na lestenec v plesni dvorani in njegova nesrečna soplesalka Katja Primožič, obešena na njegova oblačila. To me spomni na citat Fjodorja Mihajloviča: Vse je v moških rokah in
