[28] še en PREBLISK POEZIJA
2020 Kot kip stojim v očesu hurikana. Svet neprestano kroži mimo mene. Vse barve so v sivino pretopljene, hrumeč oblak je vse, v kar sem obdana. In jaz stojim. Negibna. Nasmejana. Besede, misli, v hrupu potopljene, in sanje, v strašnem vetru izgubljene … Smejim se jim. Vreščeča. Neugnana. Odneslo mi je družbo, vso bližino, a hkrati so strahovi raznešeni. Ta hrup je vzel vso tiho bolečino. Smejim se, pa čeprav smo pogubljeni … Ko je vihar izbrisal vso tišino, je končno preglasil nevihto v meni. Marta Lajevec
