INTERVJU: Irma Brence, Društvo diabetikov Idrija ® Meta Černoga/Nedeljski dnevnik
Dvainšestdesetletna Irma Brence je otroštvo preživela v vasi Spodnji Vrsnik pri Spodnji Idriji, v hribovitem svetu na kmetiji. Zdaj živi v Idriji. Ko je bila stara devet let in pol in je hodila v tretji razred osnovne šole, je prebolela ošpice, po treh mesecih pa je postajala čedalje bolj žejna, hujšala je, večkrat urinirala in mama jo je peljala k zdravnici. Laboratorijski izvidi niso bili dobri. Pokazali so, da ima preveč sladkorja v krvi in jo poslali v Ljubljano, na Vrazov trg, kjer so ji diagnosticirali sladkorno bolezen tipa 1 in začeli s terapijo. Kako ste se počutili, ko so vam prvič postavili diagnozo sladkorna bolezen? »Tedaj je bila to še zelo neznana bolezen. Vsaj pri nas se o njej ni govorilo. Že ko so se začeli prvi simptomi in sem se večkrat ‚polulala‘, sem to skrivala; mislila sem, da je nekaj narobe z mehurjem. Nihče ni nič vedel o tem, da bi lahko šlo za sladkorno bolezen. Tudi tedaj, ko sem izvedela za diagnozo, tega nismo dali v javnost; to se je skrivalo. Vsaj za vaško okolje je bila to tabu tema, o kateri se ni govorilo. Še bolj težko kot zame je bilo to spoznanje za mojo mamo, ki je morala vstati ob 4. uri zjutraj, da je nahranila živino in se potem z avtobusom odpeljala v Ljubljano, kjer so ji razložili in dali napotke, kako poteka zdravljenje te bolezni.« Na kakšen način je tedaj potekalo zdravljenje? Verjetno ni bilo tako enostavno, kot je danes ... »Ne, nikakor ne. Bilo je veliko bolj zapleteno; danes si to težko predstavljamo. V steklenički smo dobili tekočino svetlo modre barve – benediktov reagens –, potem stojalo, na katerem so bile tri epruvete: ena za zjutraj, druga za opoldne, 8 Sladkorna bolezen OKTOBER 2021
tretja za zvečer. Začeli smo z opoldansko. S kapalko smo vstavili v epruveto 20 kapljic tekočine, v tri stekleničke pa jutranji, opoldanski in večerni urin. Potem si dal v benediktov reagens 2 kapljici urina. V lončku si to kuhal 10 minut in tekočina je spremenila barvo. Če je bil reagent prozoren, je bil sladkor 0, če je bila barva motno zelena, je bil rahlo povišan, če je bila barva rjava, nismo še nič dvigovali sladkorja, če pa je bila rdeča, pa sta bila to že dva križa in je pomenilo, da je sladkor previsok. Problem pa je bil ta, da smo si sladkor povišali za dva dni nazaj. Torej če je bil povišan včeraj in predvčerajšnjim, sem si danes dala dve enoti inzulina več. Kljub temu, da sem tisti dan morda imela že negativen sladkor. Zato je večkrat prihajalo do hipe. Postopek je bil zapleten. Dobil si 12 igel na eno leto, inzulin v stekleničkah ... Brizge smo morali prekuhavati v vodi, hitro so postale tope. Takrat smo si inzulin brizgali v noge, roke in zadnjico in ne v trebuh, kot je to zdaj.« So vam tedaj zdravniki dali kakšne informacije o pravilni prehrani, gibanju in podobnem?
Foto: DEJAN DAMIŠ
»Včasih je bila sladkorna bolezen tabu tema«
»Ne kaj dosti. Povedali so nam, da naj jemo zelenjavo in vsak dan sveže meso, ki ga seveda nismo imeli, in manj sladkorja, ki pa ga prav tako ni bilo. Kljub temu hipe niso bile pogoste. Spomnim se, v kakšni stiski sem bila, ko so mi odstranili mandeljne in mi dali sladoled. Nisem vedela, ali ga lahko pojem ali ne. No, na koncu sem ga vseeno.« Se vam je ritem življenja zaradi bolezni kaj spremenil? »Nisem se kaj preveč obremenjevala z boleznijo, morala sem v šolo, na izlete nismo hodili, razen v osmem razredu, ko je bil končni izlet, na katerega nisem šla prav zaradi bolezni. Bala sem se, da bi sošolci izvedeli, da imam sladkorno bolezen, bala sem se, da bi se ustrašili igel.« Kakšno pa je bilo vaše življenje s sladkorno boleznijo, ko ste bili najstnica? »Moram reči, da me puberteta ni kaj dosti spremenila. Po končani osnovni šoli sem šla v internat v Ljubljano, kjer pa je bilo nekaj težav. Najprej so me dali v sobo, v kateri ni bilo vtičnice, jaz pa sem jo seveda potrebovala za prekuhavanje igel. Premestili so me v drugo sobo, kjer so me sostanovalke takoj vprašale, če je ta bolezen nalezljiva, in ker so se me bale, sem šla v tretjo sobo, kjer sem bila sama, vtičnico pa sem imela na hodniku. Tedaj so se že dobili listki, ki si jih dal v vodo in so pokazali, če je sladkor prenizek ali previsok. Šolo sem uspešno končala. Vzgojitelj je za mojo bolezen vedel, sošolke pa ne, saj sem pred njimi to ves čas skrivala. V tretjem letniku se mi je vnel noht, tedaj pa so izvedeli. Sicer pa nisem hodila na nobene zabave, plese, lahko rečem, da me vrstniki niso sprejeli, saj nisem bila družabna. Z inzulinom pač nisem hotela na ples. Držala sem se bolj zase. Po končani srednji šoli sem zanosila, težav ni bilo. Nato sem šla v službo, kjer sem delala kot zobna asistentka.« Ste imeli pri iskanju službe zaradi bolezni težave? »Ne, vesela sem bila, da so me takoj sprejeli in delala sem vse do upokojitve. Le redko sem vzela kakšno bolniško, tudi na štiriurni delovnik nisem šla. Delala sem za polni delovni čas. Problem pa je bil z urejenostjo prehrane, saj se tega nisem mogla držati. En dan sem delala dopoldne, drug dan popoldne, psihične obremenitve so bile kar velike, a lahko rečem, da je bilo kar v redu.«
