Pot, ki smo jo prehodili Društvo na srcu operiranih bolnikov Slovenije je bilo ustanovljeno iz potrebe. Bolniki, ki so bili operirani na srcu doma ali v tujini, so dobro poznali stisko tistih, ki so na ta poseg še čakali. Nekateri so med čakanjem, žal, tudi preminili. Ko smo se prvič zbrali, smo jasno povedali, da si bomo predvsem prizadevali, da bi v Sloveniji dobili še en srčni center. Nikomur se takrat niti sanjalo ni, kako težka bo naša pot in kako dolgo bo trajalo, preden bomo dosegli svoj cilj. Slišati je bilo tudi že pripombe, da nam nikoli ne bo uspelo. Morda je res trajalo malo več kot 15 let, vendar nismo odnehali in uspelo nam je. Po vseh mogočih poskusih se je proti koncu prejšnjega tisočletja pokazala realna možnost, da bi MC Medicor, katerega delni lastniki smo tudi člani društva, dobil prostore v Splošni bolnišnici Izola. Administrativni postopki so bili precej daljši, kot bi si želeli. Vendar so tudi na ministrstvu za zdravje ocenili, da Slovenija tak center potrebuje, ne glede na to, da so vmes začeli tudi s srčnimi operacijami v Mariboru. Posebna komisija je ocenila, da vse to ni dovolj, kar je pomenilo temelj, na katerem je bilo mogoče graditi naprej. Sledil je javni razpis za oddajo prostorov,
8
Utrip Srca
kjer je bil Medicor eden od dveh konkurentov. Celotni načrt dela klinike za srčne operacije je inovativno delo prof.dr.Metke Zorc. To je bilo obsežno gradivo v številnih fasciklih, kjer je bilo napisano vse do zadnje podrobnosti, kako naj bi naš center deloval. Spet je komisija ocenjevala vlogi in se odločila za Medicorjevo. Potem je sledilo dolgo obdobje, preden je Medicor lahko podpisal pogodbo o najemu prostorov in na koncu se je leta 2003 začela prenova teh prostorov. Slabo leto pozneje, aprila 2004 pa so bili že sprejeti prvi bolniki. MC Medicor ima vse od prve operacije naprej izjemne rezultate, ki ga uvrščajo v sam evropski vrh na področju srčne kirurgije. O rezultatih operacij in oceni uspešnosti lahko preberete v posebnem prispevku v naši reviji. Uspešnost operacij, odstotek umrljivosti je
prav gotovo za bolnika eden najpomembnejših podatkov, ki jih želi bolnik vedeti, preden gre na operacijsko mizo. Poleg številnih drugih stvari, ki so zanj pomembne, pa naj gre za prijaznost bolniškega osebja ali pa za oseben odnos kirurga do bolnika. Vsak, ki se je kdaj srečal s prof.dr. Ninoslavom Radovanovićem, ve, kaj to pomeni. Profesorjev odnos do bolnika je spoštljiv, razumevajoč in ne vzvišen. Vsakemu bolniku razloži, kakšne težave ima njegovo srce in žile v njem, kaj je potrebno narediti in kako bo to storil. Brez izmikanja razloži tudi, koliko takih operacij je že naredil in kolikšen je odstotek umrljivosti pri njem za tovrstno operacijo. To bolnika najbolj pomiri. Pomembno je, kako je bolnik, ki gre na operacijo, razpoložen, kako gleda na svojo prihodnost, ali je pozitivno naravnan. Naš glavni cilj je torej dosežen. Še naprej se bomo trudili za naše bodoče sotrpine in pomagali tudi pri uresničitvi zamisli o rehabilitacijskem centru v nekdanji piranski bolnišnici, ki je že nekaj let v lasti Medicorja. Vendar je temelj našega dela pomoč bolnikom, ki jih srčna operacija še čaka, in tudi tistim, ki jo imajo že za sabo, da se bodo lažje znašli in zaživeli novo, kakovostno življenje. •
