GLASILO UČENCEV OŠ PIVKA 2022/ 2023

NA PISANIH KRILIH BESED

GLASILO UČENCEV OŠ PIVKA

ŠOLSKO LETO 2022/2023

Naslovna stran: Lena Žigman, 6. razred

Zadnja stran: Nika Kaluža, 6. razred

Literarni in likovni izdelki so delo učencev OŠ Pivka.

Spletno oblikovanje: Ida Femc

Likovno oblikovanje: Mariza Golle

Mentorice likovnih izdelkov in literarnih prispevkov so učiteljice OŠ Pivka.

UVODNIK

Ena izmed najbolj žalostnih stvari, ki jih vem o človekovi naravi, je to, da vsi skušamo odlagati življenje.

Vsi sanjamo o nekem čarobnem nasadu vrtnic onkraj obzorja – namesto da bi uživali ob pogledu na vrtnice, ki danes cvetijo pred našim oknom.

DALE CARNEGIE

V šoli spoznamo, da življenje ne more stati. Življenje teče, mineva, nikoli ne obmiruje.

Tako tudi otrok stopa z drobnimi koraki v svet, najprej na prvo, nato drugo, tretjo … stopničko.

Sprva je samo drobno seme, za katerega skrbijo starši, vzgojiteljice, učiteljice in učitelji, ki seme zalivajo s pisanimi barvicami, raznovrstnimi črkami in številkami, živahnimi pesmicami in gibi. Iz semena pokuka drobna bilka, ki se začne radovedno ozirati naokrog. Ker je učenje tako zanimivo, začne bilka hitro rasti in se zvedavo ozirati okoli sebe. Z zanimanjem opazuje in spoznava svet ter vpija to, kar mu ponuja okolje. Bilka kmalu dobi prve liste in zametek cveta. In nenadoma v svet zre mlad cvet. Je pisan in radoživ, radovedno pogleduje k sosednjemu cvetu. Razveseli se družbe drugih cvetov, včasih ga obiščejo pikapolonice, nežni metulji, marljive čebelice ali mravljice. Tudi sonca in dežja se ne brani, saj je življenje zaznamovano tako z lepimi in veselimi dogodki ali pa nas preseneti kakšen močan naliv. Vse to je del življenja. Tako iz drobnih semen zrastejo čudoviti cvetovi – od drobnih in nežnih spominčic do žlahtnih vrtnic, ki se radovedno spogledujejo z življenjem.

In delček teh bolj ali manj pisanih drobnih in nežnih cvetlic, ki razkrivajo svoje zorenje in žlahtnjenje, je tudi letos ujetih v šolsko glasilo. Vabimo Vas, da prelistate in preberete pisano šolsko glasilo, v katerem je nabran šopek čudovitih in raznovrstnih cvetov, ki komaj čakajo, da jih tudi Vi odkrijete.

BANKA V NEDELJO

Banka v nedeljo nikoli ne počiva, med vsemi poslovalnicami se preriva.

Čuva denar in vse njegove enote, velike vsote in plače ljudi, dopusta pa nima, razen če se prenavlja ali na novo gradi.

Ker pa nima drugega dela, kot da denar posreduje, vse to, kar vložite v njo, takoj v jutranjih urah pozajtrkuje.

Njen edini počitek je zvečer, ko prižge vse luči in si noro zabavo z denarjem priredi.

Vanja Vasić, 6. a

KAJ POČNE HIŠA

Hiša med tednom skoraj nič ne počiva, saj kadar nas ni, ona šiva.

Ko nas ni, hiša počne čudne stvari. Hitro si nadene copatke in polika vse kravatke.

Nato si kavico pripravi in se kmalu spat odpravi.

Veronika Hreščak, 6. a

Lilu Grk, Ana Iličić, Emina Hasanović, Viktorija Paladin, 6. c

ČAROBNI SALON

Ko zadnji človek salon zapusti in ugasnejo se vse luči, prostor zajamejo čarobne stvari.

Škarje, mašince, krtače, brisače po prostoru plešejo in zabavo si ustvarijo.

Rajajo in se veselijo, dokler frizerka ne prižge luči in ukine čarovnijo.

Maruša Štavar, 6. a

SEMAFOR PONOČI

Semafor ponoči na križišču stoji.

Razmišlja o dnevu, ko vsi so mimo hiteli, na hitro ga pogledali in oddrveli.

Semafor ponoči uživa v tišini in miru.

Utrujen od celotnega dneva prisluhne tišini noči, ko prav nihče živčno ne hupa in kriči.

Semafor ponoči načrte za naslednji dan kuje. Česa si želi?

Da bi vozniki mimo njega varno vozili in nikoli nesreče povzročili.

Julija Bergoč, 6. b

Maruša Štavar, 6. a

Daša Zorman, 6. b

Vanesa Budz, 4. a

KO RIMA SE UJAME, PESEM NASTANE

LETNI ČASI

Zemlja se kar naprej vrti, čas mimo nas hiti, danes je vroče, jutri je že mraz, enkrat pri nas, drugič pri vas.

Spomladi nas ptički zjutraj budijo, cvetlice vsepovsod zadišijo, otroci se po travnikih lovimo, sončnih dni se veselimo.

Prav kmalu pride vroče poletje in že se počitnic razveselimo. S prijatelji se okrog podimo, vsi radi na morje hitimo.

Jesen nas v šolo spet kliče, ptički v južne kraje letijo, rdeča jabolka se nam v sadovnjakih smejijo, listi na drevju v pisanih barvah šumijo.

A že kmalu se vse umiri, zima potrka na vrata. Snežaka pred hišo naredimo, veselo s smučmi na bele strmine hitimo.

Luka Kokošar, 6. b

Nika Kaluža, 6. a

ROJSTNI DAN

Komaj čakam rojstni dan. Kdaj bo le prišel ta DAN?

Ena, dva, tri, še deset dni in praznovali bomo mi.

Voščili mi bodo sorodniki, sošolci, prijatelji, vsakega voščila bom vesel in morda od navdušenja celo zapel. Za mizo bo polno ljudi, ki k meni bodo prišli.

Vsi bodo prinesli darila, vedno je taka navada, od sestrice bo čokolada.

Vsega bom vesel, vesel bom druženja, nasmehov in vsakršnih »for«, tudi takih, da postaneš že prav malo nor.

Čakam, čakam ta dan, ko bo moje neizmerno veselje prišlo na plan. Torta, darila, veselje, nasmeh –vsega bo za en polni meh.

Dan se bo na koncu k večeru umikal, ko bom jaz že malo utrujen "zagikal".

gikati – igrati na play station

Jakob Želodec, 7. b

Daša Želodec, 5. b

Daša Zorman, 6. b

MOJA PESEM

Nik je moje ime. Imam brata dva, Ki starejša od mene sta oba.

Meni je to všeč, Energije imam preveč, Zato mi ni odveč, Govoriti z njima, da sem kar preč, Enkratno se z njima počutim, Celo da sem najmlajši, ne občutim.

Nik Mezgec, 7. b

VILE BARV MAVRICE

Če si se kdaj v mavrico ozrl, si zagotovo to prezrl. Za vsako barvo so vile, ki delujejo v harmoniji, sodelujejo v tej iluziji.

A čeprav skupaj dobro delujejo, ima vsaka svojo osebnost, vsaka je neka posebnost.

Vij Rdeča je barva kričeča, ki z lahkoto se razbesni in ti po žilah požene kri. Živi v Gorečem Svetu, najtoplejšem na planetu. Tam gre tudi do stopinj 100, a za Vij to ni hudo.

Oranžna Atila je zelo ponosna na svoja krila. Ves čas samo o njih blebeta in se važi, kot da se igra. Tam v Bučnem Dolu živi, toda če jo greš obiskat, se pazi, saj se važi cele dneve in noči, ja, njej pač ni pomoči.

Laha Rumena

je vedno vesela in živahna, nikoli lena. Vse hoče v dobro voljo spraviti,

Ela Milharčič Jenko, 7. b

čeprav ji vedno ne uspe, se ob svojem delu vedno smeji. Njena domovina pa je Sončna Dolina, kjer vsak je vedno dobre volje, vedno je pozitivno ozračje in okolje.

Zeleni Lili se vse vedno gnusi. Lahko so vsi čudoviti, Lili se bodo gnusili, bodimo odkriti. Živi pa na polju, da bi se izognila gnusnemu okolju. Še za jesti si lahko vzame kar želi, da nihče z njenim pritoževanjem ne trpi.

Modra Ska misli, da vedno prav ima. Na svetu najsamozavestnejša je, misli, da ni pametnejšega od nje. Doma je v vasi Mrzlo, vsi bi tam zmrznili, a njej je to lepo.

Indigo Joki

vedno dobi solze v oči. Vse stvari jo užalostijo, ves čas ji solze po licih hitijo.

Pod Morjem se nahaja, saj ji tam nobena solza ne uhaja.

Janči Vijola

se boji vsega, od krokodila do topola. Ob nekaterih stvareh steče stran, ob drugih pa zakriči, saj sem rekla, da se vsega boji. Živi pa v jami, brez stropa seveda. Noče, da se v temi ustvari zmeda. Od vseh hoče stran živeti, če ne, jo bo začelo skrbeti.

Toda ko dež preveč lije in Sonce premočno sije, vile moč izgubijo in se vse užalostijo. Takrat morajo skupaj stopiti in se razveseliti.

Eva Srebot, 6. c

Erika Dimova, 6. b

Eva Glavač, 6. b

Tedaj zopet dobijo moči in se počutijo kot iz pravljice in vsi nevede strmimo vanje – v vile barv mavrice.

Nika Sotlar, 7. b

BALONI

Baloni so sivi, modri, pisani in rdeči, lahko so vodni, helijevi ali božično žareči. Prinašajo nam srečo, žalost in veselje, včasih pa uresničijo še skrite želje.

Ko v zraku lebdijo, nam iskrice v očeh zažarijo. Ko pa počijo in dušo spustijo, se nam pa solzice v očeh naredijo.

Glasni pok povzroči stres in strah, balona več ni in ostanejo samo še koščki sledi ter največkrat žalostne oči.

Žan Štunf, 7. b

Učenci in učenke 8. a in 8. b

Ambrož Penko, 8. b

ZIMA

Oj, zimski čas, prelepi čas, spet prišel si med nas.

Od mraza mi lica žare, a nič ne de, ne moti me, saj zima moj najljubši letni čas je.

Vsak dan v vremensko napoved zrem in čakam, kdaj sneg pobelil bo zemljo. Najlepše je, ko zjutraj se zbudim in puhaste snežinke mimo okna hite. Potem pogledam še Snežnik … Če belo kapo že ima, mi srce zaigra.

Popoldne se v soncu sneg lesketa, vsa narava je pravljična. Na vrtu otroci iglu zgradimo, pa še sneženega moža naredimo.

Ob koncu tedna na smučišča odhitimo, po belih strminah drvimo, zvečer pa utrujeni in srečni zaspimo.

Maks Kokošar, 7. b

Klara Margon, 4. b

Matic Lepčihar, 5. a

SI SE KDAJ VPRAŠAL?

Ali si se kdaj vprašal, zakaj bi se kdo do narave grdo obnašal, pa vendar vedel, ne da bi se zares zavedel, da jo tudi sam smetiš?

Si se kdaj vprašal, zakaj bi se kdo do živali grdo obnašal, pa vendar vedel, da jih ješ skoraj vsak dan, ne da bi se sploh zavedel?

Si se kdaj vprašal, koliko ljudi zdaj trpi, se še komaj pri življenju drži, ko pa ti dobiš skoraj vse, kar si želiš?

Si kdaj kaj naredil proti vsej krivici, da bi življenje našlo pot k pravici? Si kdaj kaj naredil za toliko nedolžnih ljudi in da bi se mučenje živali končalo in se smetiti ne bi več dalo?

Žal samo eden ne more spremeniti sveta, a ko stopimo skupaj, je vse mogoče in se vse da.

Tajda Stavanja, 7. b

Anika Udovič, 8. b

ZELENJAVNA SOLATA

Moja mama pravi, da zelenjava te pozdravi. Pograbim lopato pa izkopljem solato. Naberem še brokoli, paradižnik ter korenje, da na krožniku bo pisano veselje.

Zdaj pa hitro v kuhinjo stečem in pancetko si popečem. Zelenjavo na krožnik po vrsti si sestavim in še pancetko povrh postavim.

Mmm, diši kot najboljša "prstovska" pica. Se vam sline že cedijo? No, pa dober tek.

Špela Malovec, 7. b

LUNA

Z neba se Luna veselo smehlja, ponoči nas spremlja in podnevi zadrema.

Ko v svet sanj pohitimo in mirno zaspimo, pokaže nam sanjsko pot, saj prepleta nešteto usod.

Podnevi pa urno se skrije v kot in Soncu prepusti nebesni svod.

Ponosno se kaže nam pozno v noč, zjutraj pa utrujena odide proč, da še Sonce lahko pokaže vso svojo moč.

Luna je ponoči kraljica neba, kjer veličastno kraljuje kot prava gospa.

Žan Mezgec, 8. b

Grega Krnel, 6. b

Eva Srebot, 6. c

Lilu Grk, 6. c Helena Šobot, 6. c

Eva Glavač, 6. b

Daša Zorman, 6. b

Dominik Uršič, 6. c

ZIMA

Sneži, sneži, še vedno sneži … Snežinke se tiho poigravajo v zraku, a meni se koža ježi, ker zunaj sem še, pa še v mraku. Zunaj je mraz, povsod so sledi in veliko je neznanih poti, a jaz ne najdem prave smeri.

Sneg, mraz in led je zima prinesla v deželo našo spet in vabi veselo nas drsat na Bled.

Tiho, prav tiho prišel je med nas veseli praznični čas –veliko orehov, potic in daril, želimo Vam tudi veselje, srečo in mir.

Manca Štavar, 8. b

ČAROBNI DECEMBER

Čarobni december je spet nam potrkal na srcé, prinesel je smeh, veselje in lepe željé. Poln vreč Miklavž spustil se bo na Zemljó, presenetimo ga z lepo pesmijo!

Ob jelki zbrali se bomo vsi in Jezusu gledali v oči. V siju zvezde repatice bomo spekli piškote in potice. Na silvestrski večer si objeme bomo delili in čakali na polnoč, ki smo se je že dolgo veselili. V novo leto bomo pogumno skočili in se proti novim ciljem napotili.

Veronika Uršič, 8. b

Eman Semanić, 7. a

Alena Tomažič, 7. a

MOJI SREČNI DNEVI

Sreče ne moreš kupiti in jo v omaro zakleniti, ampak jo je lepo z drugimi deliti.

Sreča več oblik ima, najlepša je verjetno ta, ki jo otrok od staršev ima.

Zame je prava sreča tista, ki je skrita v globini srca, ki se je prijeti ne da, se jo pa lahko razda.

Nik Mezgec, 7. b

KAJ JE SREČA?

Le kaj je to – sreča? Saj tega sploh ne vem, o njej vam le malo povedati smem.

Zame je sreča, ko je svoboda, moja prijateljica in včasih usoda.

Toda dobro je imeti še nekoga, ki mu lahko zaupaš, z njim sanjariš in ti definitivno ni nadloga.

Zate pa ne vem, mogoče si celo misliš, da je sreča brez veze in ne bo ti mar, ampak enkrat izveš, da je sreča človeku vsakemu dan dar.

Nika Sotlar, 7. b

Maruša Štavar, 6. a

Ajda Ponikvar, 6. a

ZAME SREČA POMENI …

Zame sreča pomeni imeti družino, v kateri ti je lepo in imeti veliko prijateljev, na katere zaneseš se lahko.

Zame sreča pomeni lepo življenje imeti in v njem veliko lepih trenutkov doživeti.

Zame sreča pomeni varen dom imeti, v katerem ti je lepo in toplo.

Zame sreča pomeni biti svoboden in se zunaj s prijatelji igrati, loviti, skrivati in lepo se imeti.

Julija Kobal, 4. b

Matej Smrdel, 8. b

Matej Smrdel, 8. b

Lara Štrukelj, 6. c

Julija Čeligoj, 6. b

Lea Turnšek, 8. a

Uma Lili Smerdel, 8. a

Lin Grk, 9. a

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh … V šolo hitim in se bojim, da prve ure ne zamudim.

Od pol osmih do pol dveh v klopi sedim, uri zaspano sledim, a vendar si želim, da kaj znanja dobim. Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh …

Deset do desetih že po mal'co hitimo in vsi si želimo, da jo v usta čim prej dobimo, da še na daljši odmor lahko pohitimo.

Deset čez deseto, deset čez deseto pa spet sedimo v klopeh z žalostjo v očeh.

Sem čisto že zamorjena in od obilice podatkov izgubljena. Uri molče sledim in se veselim, ko domov lahko odhitim.

OD POL OSMIH DO POL DVEH SEDIMO ŠOLARJI V KLOPEH …

Fijona Herlič, 9. b

Eva Penko, 9. b

Fijona Herlič, 9. b

Zala Čeligoj, 9. c

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh vsi učenci spimo v klopeh in mislimo na čigumije v smeteh. Nestrpno čakamo do zvonjenja, da bo konec dolgočasnega sedenja.

Od pol dveh do dveh, od pol dveh do dveh vsi avtobusi po šolarje že hitijo, mi pa si želimo še hitro na kosilo.

Od dveh do treh, od dveh do treh domače naloge na mizi še spijo, jaz pa čakam, da se mi možgani malo umirijo.

Od treh do štirih, od treh do štirih učim se za jutrišnji test, a v mislih piše samo »rest«.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet isti je dan, a meni ne zmanjka sanj. Vstanem, se oblečem in spet stojim pred šolo, stavbo, ki mi prinaša samo smolo.

Sara Lukač in Tjaša Mankuč, 9. b

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh pouk se točno prične, veselo klepetanje začelo se je.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh je sedenje v klopeh, sta žalost in smeh. Test ali spraševanje in pri nalogi še pregledovanje …

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh …

Zala Čeligoj, 9. c

Katarina Rebec, 9. c

Eneja Kruh, 9. c

Alja Štrukelj, 9. c

Ko pouk se konča, sem utrujena za dva. Bi glavo si rada oddahnila, a me je domača naloga hitro zamorila.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh vsak dan spet v šolo hitimo, med zvezki sedimo in pri uri včasih tudi zaspimo.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh imamo številke v očeh. S klepetanjem učiteljice živciramo, one pa nas z ocenami sekirajo, ko preverjanja in teste kopirajo.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh sta žalost in smeh v šolskih klopeh.

Anja Božič, 9. c

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh so zvezki odprti, smo šolarji potrti.

Od pol osmih do pol dveh … Pri matematiki nihče prizem ne zna, a se nam jih tudi računati ne da. Učiteljice se jezijo, učenci pa v klopeh ždijo. Domov bi radi šli, a zvonec še kar molči in konca ure ne oznani. Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh.

Pol treh, pol treh …

Doma smo spet, a kmalu bo treba spet zvezke odpret'. Pri slovenščini je treba pesem napisati in jo z rimo in domišljijo izrisati.

Nara Pia Milavec, 9. c

Mark Smrdel, 9. a

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet v klopeh sedimo vsi, učiteljica pa nam z nenapovedanim spraševanjem grozi. Obupali nad šolo smo že, a NPZ-je bo treba odpisati in na valeto pripraviti se.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh sedimo spet v šolskih klopeh s solzami v očeh …

Zala Čeligoj, 9. c

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh … Ko pouk se začne, so naše misli na tleh, mi pa zaspano sedimo v klopeh.

Od pol osmih do pol dveh pri glasbi radi »fušamo« in pri fiziki ne poslušamo, po hodnikih pa se sliši tak nered, da je hrupa dovolj za znoret'.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh.

Pol treh, pol treh …

Za domačo mizo sedim spet, ker zvezke je treba ponovno odpret'.

Ura teče, a nič ne reče, ko jaz še vedno odštevam korene.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh smo spet v klopeh …

Pol treh, pol treh …

Odštevam obupano decimalke že spet …

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet moram sedet'…

Eneja Kruh, 9. c

Silvija Temkova, 9. a

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

V šolo podamo se petkrat na teden. Je urnik dolg ali kratek, jutra so vedno enaka, a me sošolka pred šolo vedno počaka. Učenje in šola – to življenjskega je pomena, doma pa bitka z nalogami je del problema.

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

Razmišljanje, računanje, tlak in slovnica … Vse to te šola nauči, če te učenje ne boli.

A če se učiti ne znaš, razumeti hitro moral boš vse, saj test in spraševanje datumsko že podano je.

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

Vsaka misel šola je, iz glave izbiti se je ne sme.

Ponedeljek, torek, sreda, četrtek in petek –vse pred očmi drvi …

Vsak dan bolj pozno hodim spat, a zjutraj pa zgodaj je treba vstat'!

Življenje teče naprej, saj srednja šola že bliža se, ti pa hitro odločiti že moraš se, da bo od šestih do pol dveh s solzami v očeh spet šola v »glaveh« …

Nara Pia Milavec, 9. c

Tajda Stavanja, 7. b

Rok Štrukelj, 7. b

URŠIKA ZALA JE V 21. STOLETJE PRIPLESALA …

Urška se v prijetno jutro zbudi, zamišljeno gleda, si mane oči.

V ogledalo se pogleda in pomisli na ljubljeno osebo ter reče:

»O, Urška, danes moraš bit' lepa, skuštrana, grda ne boš mu prijetna.«

Naredila umetna se z ličili in parfumi, zraven pa sodil bo še čigumi.

»Ne pozabi na telefon,« si reče, napiše še SMS hiteče.

Že pred šolo čakajo jo vsi, medtem ko si ona še malo parfuma poškropi. Zagleda njega in se mu prešerna nasmeji, on pa k njej zaljubljeno obrača oči. Najlepša izmed deklic je tako Urška bila, samo ona je Prešerna lahko omrežila.

Veronika Uršič, 8. b

Lara Horvat, 7. a

Zarja Cej, 7. a

Nika Kaluža, 6. a

Daša Zorman, 6. b

Zarja Šincek, 5. b

Lorela Nadoh, 5. b

Vanesa Budz, 4. a

Ajda Ponikvar, 6. b

V SVETU PRAVLJIC

POŽREŠNI CESAR

Nekoč je v deželi Njam živel cesar, ki so mu prebivalci nadeli ime Cesar Požrešni, saj je rad veliko jedel. Bil pa je tako zaposlen s hrano, da je pozabil na vse svoje cesarske dolžnosti. Imel je zaposlenih kar tisoč kuharjev, sto vojakov, sedem čistilk in tri zdravnike. V deželi Njam je bilo mogoče vonjati samo takšne vonjave, ki bi bile tako tebi kot tudi meni zelo všeč. Vsakemu, ki je obiskal to deželo, so postregli z obilico okusne hrane, pa še sam cesar je prišel osebno pozdravit vsakega obiskovalca. No, nekega dne pa si je cesar za kosilo zaželel nekaj posebnega. Zaželel si je namreč hamburger z vso zelenjavo in vsemi zelenjavnimi omakami. To pa je misija nemogoče! Kuharji so se že lotili dela, a jih je cesarjev osebni zdravnik ustavil. Stopil je pred cesarja ter mu rekel: »Presvetli cesar! Vaša teža že presega tristo kilogramov, kar pomeni, da obstaja 100 % možnost, da vas doleti srčni infarkt! Prenehali boste morali jesti, in sicer je to treba storiti pri tej priči ter se strogo držati diete!« A požrešni cesar ni prisluhnil zdravnikovemu nasvetu, zato se je zdravnik odločil, da na pomoč pokliče slavnega vegetarijanskega kuharja, da bo cesarju pripravil zdrav obrok. In glej, že čez uro in pol se je ta znašel na zlatem krožniku in na zlatem pladnju ter v cesarjevem želodčku. To se je ponavljalo iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in že je bilo leto naokoli. Cesar je kmalu opazil, da je začel hujšati in zdravnika je povprašal, kaj se dogaja. Skrbni zdravnik pa je cesarju vse pojasnil. Seveda ni pozabil omeniti, da so bili ti obroki sila nenavadni in »magični«. Cesar pa se s tem ni preveč obremenjeval, zato pa se je odločil za posebno akcijo. V zahvalo je vsem svojim predanim uslužbencem razdelil bogate denarne nagrade.

Kuharji so zato delali še bolj zavzeto in z veseljem, da je počil celo lonec in pravljice je konec.

Veronika Hreščak, 6. a

POŽREŠNI CESAR

Za devetimi gorami in devetimi vodami je nekoč živel najbolj požrešen cesar v cesarstvu. Cesar je namreč vedno le čakal, da ga bo kdo od premožnih prebivalcev povabil na gostijo.

Nekega dne pa je cesar na eni od gostij zagledal čudovito in elegantno princeso. Takoj ga je postalo sram, saj je bil njegov trebušček mnogo bolj okrogel kot princesin. Cesar je namreč vedno mislil le na hrano in je velikokrat pozabil na vladarske dolžnosti. Sedaj, ko mu je princesa padla v oči, pa se je vladarskim dolžnostim čisto odpovedal. Mislil je le na hrano in na to, kako bi osvojil princesino srce. Zato je v mestu vladal kaos. Uslužbenci v gradu niso imeli zadolžitev, ljudje pa so bili sila nezadovoljni. A cesar se za to ni nič zmenil. Za pomoč pri prehrani pa je zaprosil tri škratke.

Prvi škratek je cesarju želel pomagati z dieto, ki pa jo je cesar že po nekaj dneh prekršil. Nato je na pomoč priskočil drugi škratek, ki je cesarju želel pomagati z intenzivno telovadbo, vendar je bil cesar hitro utrujen in zadihan, zato je veliko počival in se še bolj tolažil z izbrano hrano. Tretji škratek pa je cesarju dal čudežen napoj stare

in čudne čarovnice. Ta je škratku naročila, da mora cesar vsako noč točno ob polnoči spiti ta nenavadni napoj. Če se cesar tega ne bo držal, se mu bo slabo godilo. Cesar pa je bil nekega večera spet povabljen na veselo gostovanje. Kmalu po prihodu je za sosednjo mizo zagledal prelepo princeso. Spet so ga prevzeli občutki sramu in zaželel si je, da bi bil tako eleganten kot princesa, zato je ves zaljubljen popil čudežni napoj. V hipu je postal eleganten kot princesa. V veseli družbi pa je cesar pozabil na pravilo in čas. Eleganten je ostal točno do polnoči. Ko je odbila ura polnoč, pa je vsako naslednjo minuto postajal vse debelejši. Ker je bil v stiski, je na pomoč poklical škratke. Tretji škratek je takoj ugotovil, za kaj gre. To je hitro pojasnil ostalima škratoma in tako so odhiteli do čarovnice ter jo prosili za pomoč. Dejala jim je, da jim bo pripravila zdravilo za cesarja, a le pod pogojem, da ji vsi skupaj priskrbijo nujne sestavne za ta napoj. V roke jim je potisnila nenavaden zemljevid ter jim zaželela srečno pot. Najprej so se odločili, da gredo po že davno pozabljeni gusarski zaklad, ki naj bi bil zakopan, kjer danes stoji hrib iz sladkorne pene. Ko se je druščina povzpela na hrib, se cesar ni mogel upreti skušnjavi in je segel po sladkorni peni. Cesar, ki se je redil že zaradi napoja, se je zdaj redil še zaradi zaužite sladkorne pene. Cesar je moral počivati, medtem pa so škrati iskali skriti zaklad. Cesar se je čez čas zbudil in začel ga je boleti trebuh. Ker mu je bilo neudobno, se je malo premaknil in pri tem pokukal v luknjo, ki jo je naredil, ko je pojedel sladkorno peno. V luknji je nenadoma zagledal skriti zaklad. Tega je drugi škratek urno odnesel čarovnici, cesar in preostala škratka pa so nadaljevali svojo pot. Odšli so po dvanajst bodik. Dolgo so hodili po poti, pa po neznani puščavi. Nakar je prvi škratek opazil, da so imeli zemljevid obrnjen narobe. Tako so se morali vrniti na začetek. Cesar je omagal, saj ga je trebuh bolel vse močneje. Škratka sta si morala cesarja oprtati na ramena in ga nesti do gore, kjer so rasle bodike. A na vrhu gore pa je živel zmaj, ki je varoval dvanajst bodik. Ko se je kdo zmaju približal, je ta začel bruhati ogenj in pihati dim. Škratek pa je bil iznajdljiv, zato je zmaja zamotil, drugi škratek pa je ukradel dvanajst bodik. Zmaj pa je krajo hitro opazil, zato sta škratka s cesarjem morala urno pobegniti. Da bi se rešili, sta škrata cesarja kar zakotalila po gori navzdol, sama pa sta tekla, da se je kar kadilo za njima. Uspelo jim je pobegniti in čarovnici so prinesli tistih dvanajst bodik. Med tem je drugi škratek moral čarovnici prinesti tudi devet štiriperesnih deteljic. Te je našel že po poti, saj je vedno imel izjemno veliko srečo. Ko so se vsi skupaj ponovno srečali pri čarovnici, je ta že kuhala, sekljala in mešala sestavine za izdelavo napoja. Cesar je stokal in jokal, ker ga je tako bolel trebuh, da je mislil, da ga bo kar razneslo. Čez čas pa je čarovnica pripravila čudežni napoj, ki ga je cesar hitro popil in bolečine so izginile. Cesar je po zaužitju napoja postal eleganten in mišičast. Takoj se je počutil bolje. To ga je izučilo, da ne sme biti požrešen in da se mora ukvarjati tudi s svojimi dolžnostmi. Cesar se je kmalu poročil s princeso ter ponosno zavladal. Pri sebi pa je sklenil, da ne bo nikoli več požrešen.

Nika Kaluža, 6. a

Nika Kaluža, 6. a

Luka Penko, 6. a

Ana Iličić, 6. c

Jure Kovšca, 6. a

DOBRO IN ZLO

V Deveti deželi je živelo sedem sester. Štiri najstarejše so se odločile, da pojdejo po svetu. Najprej jih je pot vodila v gozd. Na poti so srečale mačko, ki jih je prosila, naj ji pomagajo najti pot iz gozda. A sestre so bile hudobne in so mački pokazale pot, ki je vodila še globlje v temni gozd. Nato so sestre šle na travnik. Tam so srečale veveričko, ki je imela poškodovano tačko. Prosila jih je, da ji pomagajo pospraviti lešnike, a deklice so se le razposajeno smejale. Nato so na široki poti srečale zajčka, ki jih je lepo prosil, naj mu pomagajo pospraviti nabrano korenje. Seveda mu sestre niso pomagale. Raje so korenje zmetale v bližnje jezero. Kmalu so se za njimi izgubile vse sledi. Ko je minilo dolgih devet let, so se po svetu odpravile še zadnje tri sestrice. Najprej so se napotile v gozd. Srečale so mačko, ki jih je prosila, naj ji pomagajo najti pot iz gozda. Deklice so mački pokazale pot, ki je vodila iz gozda na varno. Mačka je deklicam v zahvalo dala bronasto piščal. Rekla jim je, da če bodo potrebovale kakšno pomoč, naj le zapiskajo. Deklice so nadaljevale svojo pot. Znašle so se na travniku, kjer so srečale veveričko, ki je imela poškodovano tačko. Prosila jih je, če ji lahko pomagajo pospraviti vse lešnike. Sestrice so se urno lotile dela. Veverička jim v zahvalo da srebrno piščal, ki naj jo uporabijo, če bodo v težavah. Deklice so se znašle še na široki poti, kjer so srečale zajčka. Ta jih je lepo prosil, če mu lahko pomagajo pospraviti nabrano korenje. Deklice so hitro zavihale rokave ter poprijele za delo in korenje je bilo pospravljeno. Tudi zajček se sestricam zahvali tako, da jim da zlato piščal, ki naj jo uporabijo, če bodo v težavah.

Sestrice so tako šle po svetu in kmalu so prispele do prelepe bele palače. Tam so spoznale tri prelepe in pogumne prince. Kmalu so v beli palači pripravili slavje, saj se le redko zgodijo tri poroke hkrati. A na slavje pridejo tudi pogrešane štiri hudobne sestre. Ker so nevoščljive, ubijejo najmlajšo sestro. Preostali dve sestrici pa žalostno zapiskata na bronasto, srebrno in zlato piščal. Nenadoma se ob mrtvi sestrici znajdejo mačka, veverička in zajček. Z neznanim zeliščem oživijo najmlajšo sestrico, hudobne sestre pa so kaznovane in končajo v grajski ječi. Trije princi in tri dobre sestrice pa priredijo slavje in živijo srečno do konca svojih dni.

Helena Šobot, 6. c

Anika Udovič, 8. b

V SPOMINIH NA ŠOLSKE KLOPI ZREM V PRIHODNOST …

Osnovno šolo Pivka obiskujem že deveto leto. V teh letih sem se naučil računati, brati in pisati. Poleg tega pa smo spoznali še veliko drugih stvari in dobili veliko napotkov za nadaljnje življenje. Med drugim tudi, da je znanje zaklad, ki človeka spremlja povsod. Spominjam se mnogih lepih trenutkov, ki sem jih doživel v šoli.

V Osnovno šolo Pivka sem prvič stopil 1. septembra 2014. Zame je bil ta dan nekaj posebnega. To je bil začetek mojega osnovnošolskega življenja. Na začetku me je bilo zelo strah, saj sem poznal le malo sošolcev. Lažje pa mi je bilo, saj se vedel, da sta ob meni starša in mlajša brata. Z veseljem sem si ogledal program, ki so ga učenci predmetne stopnje pripravili za nas prvošolčke. Po koncu nastopa smo odšli v učilnico z našo novo razredničarko. Prvi dan pa je minil zelo hitro.

Z učiteljicami na razredni stopnji sem se dobro razumel, saj so bile prijazne in vedno na voljo. Težav z učenjem nisem imel, saj sem težjo učno snov vzel kot izziv. V glavi mi je med učenjem zvenela misel, da je znanje moč.

Čas je hitro mineval in naenkrat je napočil trenutek, da z razredne stopnje prestopimo na predmetno. Dobili smo tudi novo razredničarko, ki je prijazna in lepo skrbi za nas. Tudi na predmetni stopnji se razumem z učitelji, saj vedno priskočijo na pomoč, ko jih potrebuješ. Nekatere učiteljice so bolj stroge, nekatere malo manj. Toda pri vseh so učne ure zanimive. Tudi na predmetni stopnji nimam težav z učenjem, saj sem navajen sprotnega dela in učenja. Vem pa tudi, da je znanje luč, ki nam pomaga v temi. S sošolci in sošolkami se dobro razumem, saj sem do njih spoštljiv. Z njimi nimam nobenega konflikta. V teh letih smo stkali močne prijateljske vezi. Veselo plat šolanja pa nedvomno predstavljajo moji prijatelji. Vedno so mi v oporo in me podpirajo. Pomembna plat šolanja pa je tudi znanje, saj več kot znaš, več veljaš. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnilo, ko smo zaradi nenavadnega virusa ostali doma. Šolanje na daljavo je bilo čudno in nenavadno. Komaj sem čakal, da spet napolnimo

šolske klopi. Pogrešal pa sem tudi druženje s sošolci.

Pri šolanju so mi bili v veliko oporo starši. Vedno sem se lahko k njim zatekel po pomoč in kakšen nasvet. Če snovi nisem dobro razumel, so mi jo vedno z veseljem razložili. Hvaležen sem jima za vse podarjeno znanje.

Pred mano je težka odločitev, kam po koncu osnovne šole. Za zdaj še ne vem, kam me bo vodila pot. Upam, da se bom odločil prav. Želim si namreč opravljati poklic, ki me bo veselil, zato je ta odločitev tako pomembna in bo krojila mojo prihodnost. Iz izkušenj vem, da je vsak začetek težak in da sta za uspeh potrebna trud in znanje. To je tudi ključ, da v življenju uspemo priti do pravega cilja. Osnovne šole Pivka se bom vedno spominjal, saj je moja odskočna deska za prihodnost.

Jan Mezgec, 9. a

Sara Mihailova, 6. c

Luka Kokošar, 6. b

Lilu Grk, 6. c

Gal Moljk, 6. b

Ajda Ponikvar, 6. b

Ana Iličić, 6. c

Ah, ta osnovna šola. Prestop iz vrtca v osnovno šolo je zagotovo eden večjih korakov v življenju. Barvice zamenjajo nalivna peresa in svinčniki, igrače zamenjajo učbeniki in zvezki, popoldanski počitek pa naenkrat postane čas za domačo »nadlogo«, kot rada reče naša učiteljica slovenščine.

Pa je prišel čas tudi za moj veliki korak v življenje. Tako sem v ponedeljek, 1. septembra 2014, prvič sedela v avli OŠ Pivka in res nisem poslušala nagovora ravnateljice. V tistem trenutku sem si želela biti kjerkoli drugje, le v šoli ne. Ob meni je sedela najboljša prijateljica iz vrtca in noro sva klepetali. Mami sta naju ves čas opominjali, naj bova že enkrat tiho. Ob tem se še spomnim, da je za mano sedela neka deklica z lasmi, ki so ji segali do ramen in še nikoli prej je nisem videla, zato mi ni bila preveč všeč. Poleg tega je bila še zelo mirna, oblečena pa je bila v modre hlače in rdečo pelerino, torej nič kaj dekliško. Ves čas sem se obračala k njej, saj me je res zanimalo, kdo je ta novi obraz. Kasneje sem ugotovila, da to ni bila »ona« ampak »on« – moj novi sošolec Januš. Po ravnateljičinem nagovoru je napočil čas za slikanje, po tem direndaju pa smo se posladkali s tortico, na kateri je bila čebelica. Pojedla sem ves kos, a kmalu zatem mi je postalo slabo, saj tort ravno ne maram. A naslednji dan je vse bilo drugače, bolj resno. Spoznala sem še ostale sošolce in razredničarko, ki mi je kmalu postala všeč. A nekega dne me je poslala v kot zaradi klepetanja in res mi je bilo neprijetno, zato se mi je za nekaj dni rahlo zamerila. A vseeno je bila super učiteljica. Leta so neusmiljeno tekla in že smo se znašli na višjih stolih v 3. razredu. Takrat se je zgodila prva sprememba, saj so nas razdelili v tri oddelke. Spoznala sem nekaj novih sošolk in hitro smo stkale prijateljske vezi, ki držijo še danes.

V 6. razredu smo prestopili na predmetno stopnjo in s tem smo postali »ta veliki«. V bistvu se nisem počutila kaj dosti starejšo, kvečjemu mlajšo, saj mi je bilo grozno nerodno pred starejšimi vrstniki. A tudi na to sem se navadila in se nisem več toliko obremenjevala z malenkostmi. Je pa res, da smo velik del 6. razreda preživeli doma pred računalniki zaradi pandemije virusa Covid-19. Dnevi so bili dolgi in tako zelo podobni, da bi jih lahko zrcalil z ogledalom. Pouka v živo je bilo bolj malo, prav tako je bilo, ko sem obiskovala 7. razred. V tistem času mi je bilo težko in tudi neprijetno, saj sem pogrešala svoj krog prijateljev in resničen stik z ljudmi. Poleg tega tudi učne snovi nisem razumela tako dobro kot v šoli. A tudi to smo preživeli. Sicer smo kmalu preživeli vedno manj časa doma, v šoli pa smo potrebovali maske. Pod masko sem težko dihala in še zelo vroče mi je bilo, ne vem, kako so učiteljice sploh lahko govorile, razlagale in izpeljale učno uro. V 8. razredu se je šolsko življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Pred poukom se ni bilo več potrebno testirati, v karantenah smo bili vedno manj, maske pa so bile na obrazih vse bolj redko. Vse je torej bilo tako, kot bi zmeraj moralo biti: s sošolci smo se dobro razumeli, učna snov mi ni povzročala prevelikih težav, na Covid pa smo skoraj pozabili. Spominjam se, kako smo nekega dne pri športni igrali košarko in se ob igri zabavali. Sošolec Mark je takrat stekel v napad, jaz pa sem se zapodila za njim v obrambo. Skočila sem predenj in v skoku malce čudno postavila nogo. Z Markom sva trčila, v mojem gležnju pa je ob pristanku trikrat škrtnilo. Začutila sem ostro bolečino, ki se je širila od mojega stopala pa vse do kolena. Vedela sem, da to ni samo zvin, ker takšne bolečine od prej nisem poznala, a tega nisem hotela povedati naglas, da ne bi ostalih še bolj vznemirjala. Moj besedni zaklad je bil zelo omejen na nekaj osnovnih besed kot sta JA in NE ter še nekaj »nižje pogovornih« besednih zvez, kot rada reče učiteljica

slovenščine. Ko sem si malo opomogla, sem s sošolkami začela govoriti o njihovem »ljubezenskem življenju«, da bi lažje počakali na prihod moje mame. Ta je prišla zelo hitro in z očetom sta me odpeljala v Izolo na pregled in slikanje. Na urgenci sem dobila voziček, ker nisem mogla hoditi. Žal pa je bila tam strašna gneča in sem na slikanje morala čakati približno dve uri. Končno sem prišla na vrsto in zdravniki so se brez pomisleka odločili, da bo potrebna operacija. Imela sem trimaleolarni zlom gležnja, ki je prizadel tudi meča. Novico sem sporočila tudi sošolcem, saj so bili mnogi precej zaskrbljeni. Vsi so mi zaželeli srečo in hitro okrevanje, kar me je opogumilo in mi dalo moč, da sem se lažje prebila do naslednjega jutra, ko je bila operacija že opravljena. Okrevanje je bilo dolgotrajno, a s potrpežljivostjo in vztrajnostjo sem se hitro postavila na noge in nadoknadila zamujeno s pomočjo staršev, sošolcev in tudi učiteljev.

Čeprav sem 1. septembra 2014 sedela v avli zdolgočasena in tudi prestrašena, zdaj sedim v učilnici slovenščine in razmišljam o dogodkih, ki so se pripetili v teh dolgih devetih letih. Spoznala sem, da šola ni le učenje in dolgčas, ampak da je to tudi kraj, kjer spoznaš veliko ljudi, s katerimi stkeš bolj ali manj trdne vezi, ogledali smo si marsikaj zanimivega, se ob tem učili potrpljenja, spoštovanja. Zgodile so se prve ljubezni, nesmiselne drame, na različnih tekmovanjih smo posegali po lepih uvrstitvah in priznanjih.

Vem, da vsem ni tako lepo kot meni in da mnogi nimajo ob sebi tako dobrih ljudi, zato sem se odločila, da bom šolanje nadaljevala na gimnaziji in pozneje bi študirala psihologijo. Želim namreč pomagati tistim, ki se znajdejo v stiski in jim omogočiti brezskrbna najstniška leta.

Vse, kar se je zgodilo, je bilo posebno, čarobno, nepozabno. Ta leta bodo pri meni ostala v lepem spominu, saj so v meni pustila velik pečat. Imela sem se lepo in če bi zdaj ponovno sedela v avli, zagotovo ne bi razmišljala tako, kot sem. Osnovnošolska leta so čudež življenja in moj je bil čudežen čudež.

Lara Abram, 9. b

Anika Udovič, 8. b

Urška Poljšak, 8. a

Kaja Smerdel, 8. a

Ivana Penko, 8. a

V SVETU PUSTOLOVŠČIN

NEPRIČAKOVANA PUSTOLOVŠČINA

Predstavil vam bom bližnje srečanje z volkovoma, ki sem ga doživel na prelepo avgustovsko nedeljo v bližnjih snežniških gozdovih, na Gomancu. Na izletu sem bil skupaj s starši in z bratoma. Ta dogodek si bom zapomnil za celo življenje. Na pot smo se odpravili že zelo zgodaj zjutraj. Nestrpno sem čakal, kdaj bomo prišli na cilj. Bil sem neučakan. Končno smo le prispeli. Izstopil sem iz avta in si ogledal okolico. Bilo je zelo tiho in osamljeno. Slišalo se je le ptičje petje. Počutil sem se zelo prijetno. Nato je k meni pritekel najstarejši brat Jan z žogo in me prosil: »Nik, se greš z mano in Žanom igrat?« Na njegovo prošnjo sem odgovoril pritrdilno in šel za njim. Hoteli smo se igrati nogomet, za kar smo potrebovali štiri palice, da bi označili gole. Bratoma sem rekel, da bom šel tokrat jaz v gozd po palice za gola. Hodil sem po gozdu in jih iskal. Končno sem našel ravno prave. Ko sem se vračal v naš začasni tabor, sem slišal šumenje. Čutil sem, da me nekdo opazuje. Srce mi je začelo biti hitreje. Ustavil sem se in poslušal, a nisem ničesar več slišal. Tolažil sem se, da je bil mogoče le kakšen zajček. Kljub temu pa sem se tesel kot šiba na vodi. Vrnil sem se k bratoma. Odleglo mi je, da sem zopet z njima. Počutil sem se bolj varnega. Skupaj smo postavili oba gola in igra se je pričela.

Čez čas sta se nam pridružila še starša. Skupaj smo se veselo igrali.

Čisto sem pozabil na neprijeten občutek, ki sem ga imel globlje v gozdu. Kmalu sem postal žejen. Naredili smo odmor. Šel sem po čaj. Na pol poti do avta sem ponovno nekaj slišal. Ustavil sem se in vprašal: »Ste slišali ta zvok?« »Nič nisem slišal,« mi je prvi odgovoril ata.

Nadaljeval sem pot proti avtu. Ker sem bil zelo žejen, sem si takoj natočil kozarec čaja in pil. Zopet sem nekaj slišal. Bilo je kot nekakšno zavijanje volkov. Obstal sem kot vkopan. Srce mi je razbijalo z vso močjo. Mama je videla, da sem obstal, nato pa me je vprašala, če je kaj narobe. Odgovoril sem ji: »Mislim, da sem spet nekaj slišal. Podobno je bilo zavijanju vokov.« Povedal sem ji tudi, da sem prej v gozdu slišal šum. Nato sem se obrnil in pogled usmeril na vrh hriba, kjer sem zagledal čisto prava volka. Gledala sta me. Opazil sem tudi njune krvoločne zobe. Okamenel sem. Barva na obrazu se mi je spreminjala hitreje kot kameleonu. Mama je pozorno sledila mojemu pogledu, nato pa zaklicala: »Gremo!« Pobrali smo šila in kopita ter sedli v avto. Kakor hitro smo mogli, smo se odpeljali. Med vožnjo sem zopet opazoval gozd. Zdel se mi je poln volkov, ki preverjajo, če smo res odšli.

Iz tega dogodka sem se naučil, da moram zaupati svojim občutkom ter da se nam najlepše stvari zgodijo, ko to najmanj pričakujemo. Vesel sem, da sem doživel to pustolovščino, ki si jo bom zapomnil za celo življenje.

Nik Mezgec, 7. b

Kaja Medved, 8. b

Lena Seidl, 7. a

Uma Lili Smerdel, 8. a

GALJOTOVA PESEM

Potem ko za krajo obtožen sem bil, za kazen na galejo priklenjen sem bil.

Nisem jedel, nisem pil … Ponoči me pokonci je držalo razburkano morjé, v glavi pa težke misli in ljub spomin na moje bližnje. Modroval sem,

če kdaj vrnem domov sploh se, če moja žena še misli name, če moja hči že moža si je našla, če moj sin že župnik je postal in maševal. Veter hladan, veter hudo močan zanesel je mojo galejico na kraj morja širocega. Na kraj morja širocega pa mladenič stoji in mi sporoči: »Žena tvoja z novim se že davno poročila je, hči tvoja že dobrega moža ima, sin tvoj pa župnik je postal in je tudi maševal.« Ob tem spoznam, da družina moja ne potrebuje me več … Družina je bila edina stvar, za katero sem živel in upanje imel.

S solzami v očeh sem mladeniču naročil, naj moji družini pove, da mene na tem svetu ni več.

Tako me smrt je zvabila v mrzlo, ledeno morje. Živel sem v upanju, da me doma pričakuje družina, a ker upanje ugasnilo je, me morje vzelo je.

Anika Udovič, 8. b

NA GALEJI

Razočaran sem nad svojim življenjem in nad svojimi dejanji. Nikoli si nisem mislil, da bom zadnje dni svojega življenja z galejo plul po morju, sam, brez svojih dragih.

Na galeji sem pristal zaradi neverjetne neumnosti. Bila je nedelja. Odšel sem na trg po vodo. Zelo sem hitel. Mogoče preveč, ker sem pozabil vzeti vrč s seboj. To sem opazil šele, ko sem prišel do vodnjaka. Ker se nisem hotel vrniti domov po pozabljeni vrč, sem se malo razgledal naokrog. Takrat sem mislil, da imam srečo. Pri zidu poleg vodnjaka so bili postavljeni trije glineni vrči. Hitro sem pograbil enega ter vanj zajel vodo. Namenil sem se proti domu. Naredil sem samo tri korake, ko sem zaslišal neko vpitje: »Tat, tat! Primite ga!« Ozrl sem se naokrog. Videl sem, da vsi hitijo proti meni. Prijeli so me, čeprav sem prisotnim zagotavljal, da sem si vrč samo izposodil. Nič ni pomagalo. Pripeljali so me pred sodnika ter me obsodili, da bom preostanek svojega

življenja preživel na morju, priklenjen na galejo kot galjot. Bilo mi je zelo žal, da sem bil tako zaletav in nepremišljen.

Na galeji sem veslal dolga tri leta, ko so mi zdrobili noge, da ne bi razmišljal o pobegu. Do takrat pa sem upal na čudežno vrnitev domov, da bom na kopnem stal, da bom spet videl svojo družino, za katero sem upal, da živi srečno življenje. Ko pa so mi po hudem mučenju in neznosnih bolečinah strli noge, sem spoznal, da je bilo vse moje upanje, ki mi je dajalo moč in me ohranjalo pri življenju, zaman. Sedaj nimam več volje do življenja. Nekaj časa sem si še želel, da bi vsaj izdihnil na kopnem. Ampak jaz, ubog galjot, ki na galeji veslam po sinjem morju, nimam nobene možnosti, da se mi želja uresniči. Že dneve premišljujem, kaj naj storim sam s seboj. Najraje bi pozabil na vse in se vrgel v morje. Verjetno bi bilo tako še najbolje … Odločil sem se. Počakal bom samo še na veter močan, da bomo odpluli še dlje na odprto morje, nato pa bom končal svoje trpljenje. Se bodo vsaj ribice pogostile z mojim telesom in mojo krvjo.

Žan Mezgec, 8. b

Laura Kaluža, 8. b

GALJOTOVA ZGODBA

Spominjam se časov, ko sem bil še kaznjenec na galeji. Imam hčerko in sina ter ljubljeno ženo Marto. Trenutno se nahajam na podeželju, v bližini šumi morje. Imam kmetijo, skrbim za živali, pridelujemo in tudi prodajamo domače pridelke. A življenje ni bilo vedno tako mirno in srečno…

Zelo rad sem namreč kartal. Nekega dne pa so me obtožili kraje denarja pri igrah na srečo s kartami. Pripeljali so me na sodišče, kjer so mi sodili in me poslali kot kaznjenca – veslača na galejo. To me je strlo. Preživljal sem težko obdobje, saj smo kaznjenci morali biti zaprti le na dnu galeje. Tu je bilo zatohlo in ni se dalo dihati, narave in sonca žarnega na nebu nismo videli tudi po več dni zaporedoma. Minevali so dnevi, tedni, meseci … Veslati smo morali v vseh vremenskih pogojih in različnih ritmih, ki nam jih je določal lastnik. Ko sem omagal, so me bičali, noge so mi tudi polomili, da nisem razmišljal o pobegu, strli so mi dušo. Bil sem žalosten in nesrečen.

Nekega dne pa sem v pristanišču iznenada zagledal znanca, ki sem ga lahko povprašal, kako je doma. Povedal mi je, da se bo moja hči poročila in preselila v drug kraj. Izvedel sem tudi, da bo sin postal duhovnik in bo kmalu imel prvo mašo. Nazadnje pa sem še izvedel, da je on novi Martin mož. Znanec se je nasmehnil, meni pa so se ulile solze. Znanca sem prosil, naj hčerki odnese prstan zlat, sinu pa naj da križec zlat. Za ženo pa sem predal pismo, v katerega sem zapisal, da se ne bom več vrnil, če ne bom našel rešitve. Znanec je nenadoma izginil, spet sem ostal sam. Bil sem priklenjen na lesene deske, nisem videl sijočega sonca in tudi ne zvezd na nebu. Morje je začelo zdaj glasneje šumeti in močneje valoviti, pripravljalo se je k nevihti. Kar naenkrat je veter tako močno in sunkovito zapihal, da so valovi visoki galejico vrgli v zrak, ta pa se je sunkovito obrnila in pristala na razburkani gladini tako, da je dno »lesene krste« gledalo iz morja. Poskušal sem se rešiti. Uspelo se mi je odtrgati od lesene deske, na katero sem bil priklenjen, in pričel sem plavati na vso moč. Izmučen sem se prebil skozi visoke valove na obalo. Končno sem lahko videl naravo, sonca pa ni bilo, saj so ga zakrivali temni oblaki. Prvo noč sem preživel v naravi pod krošnjami dreves. V tišini sem opazoval različne živali s svojimi mladiči.

Naslednje jutro pa se je po vsej deželi že razvedelo, da se je naša galeja potopila na dno sinjega morja, da je veliko mrtvih in tudi pogrešanih. Medtem je na podeželju moja žena Marta milo jokala. Tudi hčeri in sinu so polzele solze po licih. Jaz pa sem bil vesel, ker sem končno na suhem stal in zrl v jutranje sonce. Napotil sem se proti domu, pred mano se je vila dolga in mučna pot. Čez čas pa sem zagledal znano slamnato streho naše hiše. Samo še malo je do cilja … »Končno, doma sem! Moj preljubi dom!«

Žena je slišala moje vzklike ter pritekla je iz hiše. Presenečena je zaklicala: »Janez, tukaj si! Hvala bogu!« Bila je presrečna, saj drugega moža ni marala … Janez in Marta ter sin in hči pa so veselo zavriskali in skupaj so živeli do konca svojih dni.

Lana Kaluža, 7. b

Lena Seidl, 7. a

Nuša Rotar, 7. a

GALJOT PRIPOVEDUJE

Sedim ob sveči in zdaj pišem o svojem minulem življenju, da bo naslednjim rodovom ostalo za spomin.

Po dolgih letih sem se vrnil domov. No, če temu lahko rečem dom. Moja hiša namreč že dolgo ne stoji več, od družine pa mi je ostal le še sin. Žena moja je izginila neznano kam, moja mati pa je že dolgo časa pokojna. Sedaj sem nastanjen pri sinu, ki je uspešen obrtnik in me je z veseljem sprejel pod svojo streho. Počasi se navajam na kopno in prav ugajalo mi je zatisniti oči v miru in se naspati.

Sedaj se v mislih vračam v preteklost in razmišljam, kako sem v resnici prišel na galejo. V spominih se mi prikazujejo slike nesrečne bitke, v kateri je za vedno obležal moj zvesti tovariš, mene pa so obtožili njegovega uboja. Bilo mi je dosojenih devet let veslanja na galeji, pa še dvesto zlatnikov sem moral dati za tovarišev pogreb. Takoj ko sem plačal, so me odvedli na ladjo pogube, vsaj tako mi je bilo rečeno. Začelo se je moje devetletno služenje.

Ko sem prvič sedel na leseno klop ter v roke vzel težko veslo, so me prikovali na lesene deske s težkimi kovinskimi obroči. Kar zmrazilo me je, čeprav je zunaj pripekalo sonce. Najprej nisem prepoznal nobenega tovariša, vsi obrazi so bili mrki, pogled mračen in zazrt v prazno, njihovi hrbti so bili opečeni od sonca žarnega in krvavi od udarcev z bičem, okrog pasu pa le ruta. Pa so moje oči vseeno radovedno raziskovale nove obraze in prepoznal sem nekaj starih tovarišev. Začudeno smo se spogledali in v mislih najverjetneje vsak pri sebi premlevali, zakaj smo se znašli tu. Tako je kmalu zadonel prvi udarec po bobnu in začeli smo veslati v kar hitrem ritmu. Če nisi dovolj hitro in močno veslal, že te je oplazil bič, kasneje pa te je zalila še slana morska voda. Ne bom lagal, tudi jaz sem jih večkrat dobil po plečih. Seveda, prištejmo zraven še to, da nas je neprestano zalivala voda in da je naše hrbte peklo vroče sonce, pa še veslati si moral v ritmu. A to ni bilo najtežje. Najhuje je bilo gledati tovariše, ki se onemogli onesveščajo. Težko se je bilo posloviti od njih, če si sploh imel kaj časa za slovo, saj so omaganega hitro vrgli v morje, kjer je dokončno ugasnilo njegovo življenje. Pa vendar mi je vsak umrli tovariš dal upanje, da vztrajam in veslam naprej v spoštovanju do njih. Teklo je četrto leto služenja, ko smo se po dolgem in napornem veslanju ustavili ob neznani obali. Do mene je pristopil neki starec, me objel ter rekel, da je moja mati pokojna, a vendar mi je nekaj pustila za spomin. To je bil njen prstan. Starcu sem prijazno odgovoril, naj ga hrani pri sebi še dolgih pet let in naj ga nato prinese na moj dom, če bo seveda še kaj ostalo od njega. Ganjeno me je pogledal v oči, jaz pa sem mu odvrnil, da bom prstan na galeji le izgubil. Seveda me je vest o materini smrti pretresla in še ves večer sem razmišljal le o njej. Bolelo me je, ker se od matere nisem mogel niti posloviti.

Tako so minevala leta na galeji, skrbelo me je, ker že dolgo o družini nisem slišal ničesar več. V tem času sem postal bolj brezbrižen, čustva so počasi izginjala. Ni me več stiskalo pri srcu, ni me prizadelo, ko je kakšen dan padel udarec po mojih plečih. A vseeno je bilo predzadnje leto na galeji najtežje. Veslali smo skozi nešteto neviht, naši hrbti so bili okrvavljeni kot še nikoli doslej. Seveda sem v tem času veliko razmišljal tudi o svoji družini, saj nisem o bližnjih slišal prav nobene novice. Kaj, če so vsi pozabili name? So se morda odselili kam drugam? Kam? Ima moja žena drugega moža? To so bila vprašanja, ki so me mučila in bolela še huje kot udarci z bičem. S temi vprašanji se je zaključilo moje veslanje na galeji.

Končno so me po dolgih devetih letih izpustili iz »lesene krste« in roke se niso več tesno oklepale vesla. Najbolj sem se bal, da me nihče ne bo pričakal in da bom moral sam najti pot do doma. No, ravno to se je tudi zgodilo. Noge so me bolele, ko sem hodil proti domači vasi. Na poti so me spremljali tudi mrki pogledi z vseh strani. Kakšna žaljivka je prišla tudi do mojih ušes. Ko sem končno priromal do doma, sem videl, da so od naše hiše ostale le še ruševine, zato sem bridko zajokal. Nekaj časa sem nemo strmel v ostanke svojega doma, potem pa me je dokončno zlomilo. Zaslišal sem tihe korake, nenadoma se je ob meni znašel sin. Planila sva si v močan objem in na poti proti njegovemu domu mi je razložil, kaj vse se je v tem času zgodilo in kako je žena odšla.

Vse sem sprejel mirno in vdano, saj mi je v tem trenutku veliko pomenilo, da stojim na suhem in da imam skrbnega sina ter kje spati. Ko sem legel k počitku, sem razmišljal o sinovih besedah. Skušal sem razumeti ženino ravnanje. Ne morem reči, da ji zamerim, saj me vendar ni bilo dolgih devet let v domačem kraju. Počasi sem se sprijaznil, da je to del moje zgodovine in da bom začel na novo, spet od začetka.

Tako zdaj sedim tu in pišem …

Rebeka Šabec, 8. b

Rebeka Šabec, 8. b