KO RIMA SE UJAME, PESEM NASTANE

Letni Asi

Zemlja se kar naprej vrti, čas mimo nas hiti, danes je vroče, jutri je že mraz, enkrat pri nas, drugič pri vas.

Spomladi nas ptički zjutraj budijo, cvetlice vsepovsod zadišijo, otroci se po travnikih lovimo, sončnih dni se veselimo.

Prav kmalu pride vroče poletje in že se počitnic razveselimo. S prijatelji se okrog podimo, vsi radi na morje hitimo.

Jesen nas v šolo spet kliče, ptički v južne kraje letijo, rdeča jabolka se nam v sadovnjakih smejijo, listi na drevju v pisanih barvah šumijo.

A že kmalu se vse umiri, zima potrka na vrata. Snežaka pred hišo naredimo, veselo s smučmi na bele strmine hitimo.

Luka Kokošar, 6. b

Rojstni Dan

Komaj čakam rojstni dan. Kdaj bo le prišel ta DAN?

Ena, dva, tri, še deset dni in praznovali bomo mi.

Voščili mi bodo sorodniki, sošolci, prijatelji, vsakega voščila bom vesel in morda od navdušenja celo zapel. Za mizo bo polno ljudi, ki k meni bodo prišli.

Vsi bodo prinesli darila, vedno je taka navada, od sestrice bo čokolada.

Vsega bom vesel, vesel bom druženja, nasmehov in vsakršnih »for«, tudi takih, da postaneš že prav malo nor.

Čakam, čakam ta dan, ko bo moje neizmerno veselje prišlo na plan. Torta, darila, veselje, nasmeh –vsega bo za en polni meh.

Dan se bo na koncu k večeru umikal, ko bom jaz že malo utrujen "zagikal".

gikati – igrati na play station

Jakob Želodec, 7. b

Moja Pesem

Nik je moje ime. Imam brata dva, Ki starejša od mene sta oba.

Meni je to všeč, Energije imam preveč, Zato mi ni odveč, Govoriti z njima, da sem kar preč, Enkratno se z njima počutim, Celo da sem najmlajši, ne občutim.

Nik Mezgec, 7. b

Vile Barv Mavrice

Če si se kdaj v mavrico ozrl, si zagotovo to prezrl. Za vsako barvo so vile, ki delujejo v harmoniji, sodelujejo v tej iluziji.

A čeprav skupaj dobro delujejo, ima vsaka svojo osebnost, vsaka je neka posebnost.

Vij Rdeča je barva kričeča, ki z lahkoto se razbesni in ti po žilah požene kri. Živi v Gorečem Svetu, najtoplejšem na planetu. Tam gre tudi do stopinj 100, a za Vij to ni hudo.

Oranžna Atila je zelo ponosna na svoja krila. Ves čas samo o njih blebeta in se važi, kot da se igra. Tam v Bučnem Dolu živi, toda če jo greš obiskat, se pazi, saj se važi cele dneve in noči, ja, njej pač ni pomoči.

Laha Rumena je vedno vesela in živahna, nikoli lena. Vse hoče v dobro voljo spraviti, čeprav ji vedno ne uspe, se ob svojem delu vedno smeji. Njena domovina pa je Sončna Dolina, kjer vsak je vedno dobre volje, vedno je pozitivno ozračje in okolje.

Zeleni Lili se vse vedno gnusi. Lahko so vsi čudoviti, Lili se bodo gnusili, bodimo odkriti. Živi pa na polju, da bi se izognila gnusnemu okolju. Še za jesti si lahko vzame kar želi, da nihče z njenim pritoževanjem ne trpi.

Modra Ska misli, da vedno prav ima. Na svetu najsamozavestnejša je, misli, da ni pametnejšega od nje. Doma je v vasi Mrzlo, vsi bi tam zmrznili, a njej je to lepo.

Indigo Joki vedno dobi solze v oči. Vse stvari jo užalostijo, ves čas ji solze po licih hitijo.

Pod Morjem se nahaja, saj ji tam nobena solza ne uhaja.

Janči Vijola se boji vsega, od krokodila do topola. Ob nekaterih stvareh steče stran, ob drugih pa zakriči, saj sem rekla, da se vsega boji. Živi pa v jami, brez stropa seveda. Noče, da se v temi ustvari zmeda. Od vseh hoče stran živeti, če ne, jo bo začelo skrbeti.

Toda ko dež preveč lije in Sonce premočno sije, vile moč izgubijo in se vse užalostijo. Takrat morajo skupaj stopiti in se razveseliti.

Tedaj zopet dobijo moči in se počutijo kot iz pravljice in vsi nevede strmimo vanje – v vile barv mavrice.

Nika Sotlar, 7. b

Baloni

Baloni so sivi, modri, pisani in rdeči, lahko so vodni, helijevi ali božično žareči. Prinašajo nam srečo, žalost in veselje, včasih pa uresničijo še skrite želje.

Ko v zraku lebdijo, nam iskrice v očeh zažarijo. Ko pa počijo in dušo spustijo, se nam pa solzice v očeh naredijo.

Glasni pok povzroči stres in strah, balona več ni in ostanejo samo še koščki sledi ter največkrat žalostne oči.

Žan Štunf, 7. b

ZIMA

Oj, zimski čas, prelepi čas, spet prišel si med nas.

Od mraza mi lica žare, a nič ne de, ne moti me, saj zima moj najljubši letni čas je.

Vsak dan v vremensko napoved zrem in čakam, kdaj sneg pobelil bo zemljo. Najlepše je, ko zjutraj se zbudim in puhaste snežinke mimo okna hite. Potem pogledam še Snežnik … Če belo kapo že ima, mi srce zaigra.

Popoldne se v soncu sneg lesketa, vsa narava je pravljična. Na vrtu otroci iglu zgradimo, pa še sneženega moža naredimo.

Ob koncu tedna na smučišča odhitimo, po belih strminah drvimo, zvečer pa utrujeni in srečni zaspimo.

Maks Kokošar, 7. b

SI SE KDAJ VPRAŠAL?

Ali si se kdaj vprašal, zakaj bi se kdo do narave grdo obnašal, pa vendar vedel, ne da bi se zares zavedel, da jo tudi sam smetiš?

Si se kdaj vprašal, zakaj bi se kdo do živali grdo obnašal, pa vendar vedel, da jih ješ skoraj vsak dan, ne da bi se sploh zavedel?

Si se kdaj vprašal, koliko ljudi zdaj trpi, se še komaj pri življenju drži, ko pa ti dobiš skoraj vse, kar si želiš?

Si kdaj kaj naredil proti vsej krivici, da bi življenje našlo pot k pravici? Si kdaj kaj naredil za toliko nedolžnih ljudi in da bi se mučenje živali končalo in se smetiti ne bi več dalo?

Žal samo eden ne more spremeniti sveta, a ko stopimo skupaj, je vse mogoče in se vse da.

Tajda Stavanja, 7. b

Zelenjavna Solata

Moja mama pravi, da zelenjava te pozdravi. Pograbim lopato pa izkopljem solato. Naberem še brokoli, paradižnik ter korenje, da na krožniku bo pisano veselje.

Zdaj pa hitro v kuhinjo stečem in pancetko si popečem. Zelenjavo na krožnik po vrsti si sestavim in še pancetko povrh postavim.

Mmm, diši kot najboljša "prstovska" pica. Se vam sline že cedijo? No, pa dober tek.

Špela Malovec, 7. b

LUNA

Z neba se Luna veselo smehlja, ponoči nas spremlja in podnevi zadrema.

Ko v svet sanj pohitimo in mirno zaspimo, pokaže nam sanjsko pot, saj prepleta nešteto usod.

Podnevi pa urno se skrije v kot in Soncu prepusti nebesni svod.

Ponosno se kaže nam pozno v noč, zjutraj pa utrujena odide proč, da še Sonce lahko pokaže vso svojo moč.

Luna je ponoči kraljica neba, kjer veličastno kraljuje kot prava gospa.

Žan Mezgec, 8. b

Zima

Sneži, sneži, še vedno sneži … Snežinke se tiho poigravajo v zraku, a meni se koža ježi, ker zunaj sem še, pa še v mraku. Zunaj je mraz, povsod so sledi in veliko je neznanih poti, a jaz ne najdem prave smeri.

Sneg, mraz in led je zima prinesla v deželo našo spet in vabi veselo nas drsat na Bled.

Tiho, prav tiho prišel je med nas veseli praznični čas –veliko orehov, potic in daril, želimo Vam tudi veselje, srečo in mir.

Manca Štavar, 8. b

Arobni December

Čarobni december je spet nam potrkal na srcé, prinesel je smeh, veselje in lepe željé. Poln vreč Miklavž spustil se bo na Zemljó, presenetimo ga z lepo pesmijo!

Ob jelki zbrali se bomo vsi in Jezusu gledali v oči. V siju zvezde repatice bomo spekli piškote in potice. Na silvestrski večer si objeme bomo delili in čakali na polnoč, ki smo se je že dolgo veselili. V novo leto bomo pogumno skočili in se proti novim ciljem napotili.

Veronika Uršič, 8. b

MOJI SREČNI DNEVI

Sreče ne moreš kupiti in jo v omaro zakleniti, ampak jo je lepo z drugimi deliti.

Sreča več oblik ima, najlepša je verjetno ta, ki jo otrok od staršev ima.

Zame je prava sreča tista, ki je skrita v globini srca, ki se je prijeti ne da, se jo pa lahko razda.

Nik Mezgec, 7. b

KAJ JE SREČA?

Le kaj je to – sreča? Saj tega sploh ne vem, o njej vam le malo povedati smem.

Zame je sreča, ko je svoboda, moja prijateljica in včasih usoda.

Toda dobro je imeti še nekoga, ki mu lahko zaupaš, z njim sanjariš in ti definitivno ni nadloga.

Zate pa ne vem, mogoče si celo misliš, da je sreča brez veze in ne bo ti mar, ampak enkrat izveš, da je sreča človeku vsakemu dan dar.

Nika Sotlar, 7. b

ZAME SREČA POMENI …

Zame sreča pomeni imeti družino, v kateri ti je lepo in imeti veliko prijateljev, na katere zaneseš se lahko.

Zame sreča pomeni lepo življenje imeti in v njem veliko lepih trenutkov doživeti.

Zame sreča pomeni varen dom imeti, v katerem ti je lepo in toplo.

Zame sreča pomeni biti svoboden in se zunaj s prijatelji igrati, loviti, skrivati in lepo se imeti.

Julija Kobal, 4. b

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh … V šolo hitim in se bojim, da prve ure ne zamudim.

Od pol osmih do pol dveh v klopi sedim, uri zaspano sledim, a vendar si želim, da kaj znanja dobim. Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh …

Deset do desetih že po mal'co hitimo in vsi si želimo, da jo v usta čim prej dobimo, da še na daljši odmor lahko pohitimo.

Deset čez deseto, deset čez deseto pa spet sedimo v klopeh z žalostjo v očeh.

Sem čisto že zamorjena in od obilice podatkov izgubljena. Uri molče sledim in se veselim, ko domov lahko odhitim.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh vsi učenci spimo v klopeh in mislimo na čigumije v smeteh. Nestrpno čakamo do zvonjenja, da bo konec dolgočasnega sedenja.

Od pol dveh do dveh, od pol dveh do dveh vsi avtobusi po šolarje že hitijo, mi pa si želimo še hitro na kosilo.

Od dveh do treh, od dveh do treh domače naloge na mizi še spijo, jaz pa čakam, da se mi možgani malo umirijo.

Od treh do štirih, od treh do štirih učim se za jutrišnji test, a v mislih piše samo »rest«.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet isti je dan, a meni ne zmanjka sanj. Vstanem, se oblečem in spet stojim pred šolo, stavbo, ki mi prinaša samo smolo.

Sara Lukač in Tjaša Mankuč, 9. b

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh pouk se točno prične, veselo klepetanje začelo se je.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh je sedenje v klopeh, sta žalost in smeh. Test ali spraševanje in pri nalogi še pregledovanje …

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh …

Ko pouk se konča, sem utrujena za dva. Bi glavo si rada oddahnila, a me je domača naloga hitro zamorila.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh vsak dan spet v šolo hitimo, med zvezki sedimo in pri uri včasih tudi zaspimo.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh imamo številke v očeh. S klepetanjem učiteljice živciramo, one pa nas z ocenami sekirajo, ko preverjanja in teste kopirajo.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh sta žalost in smeh v šolskih klopeh.

Anja Božič, 9. c

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh so zvezki odprti, smo šolarji potrti.

Od pol osmih do pol dveh … Pri matematiki nihče prizem ne zna, a se nam jih tudi računati ne da. Učiteljice se jezijo, učenci pa v klopeh ždijo. Domov bi radi šli, a zvonec še kar molči in konca ure ne oznani. Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh.

Pol treh, pol treh …

Doma smo spet, a kmalu bo treba spet zvezke odpret'. Pri slovenščini je treba pesem napisati in jo z rimo in domišljijo izrisati.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet v klopeh sedimo vsi, učiteljica pa nam z nenapovedanim spraševanjem grozi. Obupali nad šolo smo že, a NPZ-je bo treba odpisati in na valeto pripraviti se.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh sedimo spet v šolskih klopeh s solzami v očeh …

Zala Čeligoj, 9. c

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh … Ko pouk se začne, so naše misli na tleh, mi pa zaspano sedimo v klopeh.

Od pol osmih do pol dveh pri glasbi radi »fušamo« in pri fiziki ne poslušamo, po hodnikih pa se sliši tak nered, da je hrupa dovolj za znoret'.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh.

Pol treh, pol treh …

Za domačo mizo sedim spet, ker zvezke je treba ponovno odpret'.

Ura teče, a nič ne reče, ko jaz še vedno odštevam korene.

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh smo spet v klopeh …

Pol treh, pol treh …

Odštevam obupano decimalke že spet …

Od pol osmih do pol dveh, od pol osmih do pol dveh spet moram sedet'…

Eneja Kruh, 9. c

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

V šolo podamo se petkrat na teden. Je urnik dolg ali kratek, jutra so vedno enaka, a me sošolka pred šolo vedno počaka. Učenje in šola – to življenjskega je pomena, doma pa bitka z nalogami je del problema.

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

Razmišljanje, računanje, tlak in slovnica … Vse to te šola nauči, če te učenje ne boli.

A če se učiti ne znaš, razumeti hitro moral boš vse, saj test in spraševanje datumsko že podano je.

Od šestih do pol osmih, od pol osmih do pol dveh …

Vsaka misel šola je, iz glave izbiti se je ne sme.

Ponedeljek, torek, sreda, četrtek in petek –vse pred očmi drvi …

Vsak dan bolj pozno hodim spat, a zjutraj pa zgodaj je treba vstat'!

Življenje teče naprej, saj srednja šola že bliža se, ti pa hitro odločiti že moraš se, da bo od šestih do pol dveh s solzami v očeh spet šola v »glaveh« …

Nara Pia Milavec, 9. c

URŠIKA ZALA JE V 21. STOLETJE PRIPLESALA …

Urška se v prijetno jutro zbudi, zamišljeno gleda, si mane oči.

V ogledalo se pogleda in pomisli na ljubljeno osebo ter reče:

»O, Urška, danes moraš bit' lepa, skuštrana, grda ne boš mu prijetna.«

Naredila umetna se z ličili in parfumi, zraven pa sodil bo še čigumi.

»Ne pozabi na telefon,« si reče, napiše še SMS hiteče.

Že pred šolo čakajo jo vsi, medtem ko si ona še malo parfuma poškropi. Zagleda njega in se mu prešerna nasmeji, on pa k njej zaljubljeno obrača oči. Najlepša izmed deklic je tako Urška bila, samo ona je Prešerna lahko omrežila.

Veronika Uršič, 8. b