V SPOMINIH NA ŠOLSKE KLOPI ZREM V PRIHODNOST …

Osnovno šolo Pivka obiskujem že deveto leto. V teh letih sem se naučil računati, brati in pisati. Poleg tega pa smo spoznali še veliko drugih stvari in dobili veliko napotkov za nadaljnje življenje. Med drugim tudi, da je znanje zaklad, ki človeka spremlja povsod. Spominjam se mnogih lepih trenutkov, ki sem jih doživel v šoli.

V Osnovno šolo Pivka sem prvič stopil 1. septembra 2014. Zame je bil ta dan nekaj posebnega. To je bil začetek mojega osnovnošolskega življenja. Na začetku me je bilo zelo strah, saj sem poznal le malo sošolcev. Lažje pa mi je bilo, saj se vedel, da sta ob meni starša in mlajša brata. Z veseljem sem si ogledal program, ki so ga učenci predmetne stopnje pripravili za nas prvošolčke. Po koncu nastopa smo odšli v učilnico z našo novo razredničarko. Prvi dan pa je minil zelo hitro.

Z učiteljicami na razredni stopnji sem se dobro razumel, saj so bile prijazne in vedno na voljo. Težav z učenjem nisem imel, saj sem težjo učno snov vzel kot izziv. V glavi mi je med učenjem zvenela misel, da je znanje moč.

Čas je hitro mineval in naenkrat je napočil trenutek, da z razredne stopnje prestopimo na predmetno. Dobili smo tudi novo razredničarko, ki je prijazna in lepo skrbi za nas. Tudi na predmetni stopnji se razumem z učitelji, saj vedno priskočijo na pomoč, ko jih potrebuješ. Nekatere učiteljice so bolj stroge, nekatere malo manj. Toda pri vseh so učne ure zanimive. Tudi na predmetni stopnji nimam težav z učenjem, saj sem navajen sprotnega dela in učenja. Vem pa tudi, da je znanje luč, ki nam pomaga v temi. S sošolci in sošolkami se dobro razumem, saj sem do njih spoštljiv. Z njimi nimam nobenega konflikta. V teh letih smo stkali močne prijateljske vezi. Veselo plat šolanja pa nedvomno predstavljajo moji prijatelji. Vedno so mi v oporo in me podpirajo. Pomembna plat šolanja pa je tudi znanje, saj več kot znaš, več veljaš. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnilo, ko smo zaradi nenavadnega virusa ostali doma. Šolanje na daljavo je bilo čudno in nenavadno. Komaj sem čakal, da spet napolnimo šolske klopi. Pogrešal pa sem tudi druženje s sošolci.

Pri šolanju so mi bili v veliko oporo starši. Vedno sem se lahko k njim zatekel po pomoč in kakšen nasvet. Če snovi nisem dobro razumel, so mi jo vedno z veseljem razložili. Hvaležen sem jima za vse podarjeno znanje.

Pred mano je težka odločitev, kam po koncu osnovne šole. Za zdaj še ne vem, kam me bo vodila pot. Upam, da se bom odločil prav. Želim si namreč opravljati poklic, ki me bo veselil, zato je ta odločitev tako pomembna in bo krojila mojo prihodnost. Iz izkušenj vem, da je vsak začetek težak in da sta za uspeh potrebna trud in znanje. To je tudi ključ, da v življenju uspemo priti do pravega cilja. Osnovne šole Pivka se bom vedno spominjal, saj je moja odskočna deska za prihodnost.

Jan Mezgec, 9. a

Ah, ta osnovna šola. Prestop iz vrtca v osnovno šolo je zagotovo eden večjih korakov v življenju. Barvice zamenjajo nalivna peresa in svinčniki, igrače zamenjajo učbeniki in zvezki, popoldanski počitek pa naenkrat postane čas za domačo »nadlogo«, kot rada reče naša učiteljica slovenščine.

Pa je prišel čas tudi za moj veliki korak v življenje. Tako sem v ponedeljek, 1. septembra 2014, prvič sedela v avli OŠ Pivka in res nisem poslušala nagovora ravnateljice. V tistem trenutku sem si želela biti kjerkoli drugje, le v šoli ne. Ob meni je sedela najboljša prijateljica iz vrtca in noro sva klepetali. Mami sta naju ves čas opominjali, naj bova že enkrat tiho. Ob tem se še spomnim, da je za mano sedela neka deklica z lasmi, ki so ji segali do ramen in še nikoli prej je nisem videla, zato mi ni bila preveč všeč. Poleg tega je bila še zelo mirna, oblečena pa je bila v modre hlače in rdečo pelerino, torej nič kaj dekliško. Ves čas sem se obračala k njej, saj me je res zanimalo, kdo je ta novi obraz. Kasneje sem ugotovila, da to ni bila »ona« ampak »on« – moj novi sošolec Januš. Po ravnateljičinem nagovoru je napočil čas za slikanje, po tem direndaju pa smo se posladkali s tortico, na kateri je bila čebelica. Pojedla sem ves kos, a kmalu zatem mi je postalo slabo, saj tort ravno ne maram. A naslednji dan je vse bilo drugače, bolj resno. Spoznala sem še ostale sošolce in razredničarko, ki mi je kmalu postala všeč. A nekega dne me je poslala v kot zaradi klepetanja in res mi je bilo neprijetno, zato se mi je za nekaj dni rahlo zamerila. A vseeno je bila super učiteljica. Leta so neusmiljeno tekla in že smo se znašli na višjih stolih v 3. razredu. Takrat se je zgodila prva sprememba, saj so nas razdelili v tri oddelke. Spoznala sem nekaj novih sošolk in hitro smo stkale prijateljske vezi, ki držijo še danes.

V 6. razredu smo prestopili na predmetno stopnjo in s tem smo postali »ta veliki«. V bistvu se nisem počutila kaj dosti starejšo, kvečjemu mlajšo, saj mi je bilo grozno nerodno pred starejšimi vrstniki. A tudi na to sem se navadila in se nisem več toliko obremenjevala z malenkostmi. Je pa res, da smo velik del 6. razreda preživeli doma pred računalniki zaradi pandemije virusa Covid-19. Dnevi so bili dolgi in tako zelo podobni, da bi jih lahko zrcalil z ogledalom. Pouka v živo je bilo bolj malo, prav tako je bilo, ko sem obiskovala 7. razred. V tistem času mi je bilo težko in tudi neprijetno, saj sem pogrešala svoj krog prijateljev in resničen stik z ljudmi. Poleg tega tudi učne snovi nisem razumela tako dobro kot v šoli. A tudi to smo preživeli. Sicer smo kmalu preživeli vedno manj časa doma, v šoli pa smo potrebovali maske. Pod masko sem težko dihala in še zelo vroče mi je bilo, ne vem, kako so učiteljice sploh lahko govorile, razlagale in izpeljale učno uro. V 8. razredu se je šolsko življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Pred poukom se ni bilo več potrebno testirati, v karantenah smo bili vedno manj, maske pa so bile na obrazih vse bolj redko. Vse je torej bilo tako, kot bi zmeraj moralo biti: s sošolci smo se dobro razumeli, učna snov mi ni povzročala prevelikih težav, na Covid pa smo skoraj pozabili. Spominjam se, kako smo nekega dne pri športni igrali košarko in se ob igri zabavali. Sošolec Mark je takrat stekel v napad, jaz pa sem se zapodila za njim v obrambo. Skočila sem predenj in v skoku malce čudno postavila nogo. Z Markom sva trčila, v mojem gležnju pa je ob pristanku trikrat škrtnilo. Začutila sem ostro bolečino, ki se je širila od mojega stopala pa vse do kolena. Vedela sem, da to ni samo zvin, ker takšne bolečine od prej nisem poznala, a tega nisem hotela povedati naglas, da ne bi ostalih še bolj vznemirjala. Moj besedni zaklad je bil zelo omejen na nekaj osnovnih besed kot sta JA in NE ter še nekaj »nižje pogovornih« besednih zvez, kot rada reče učiteljica slovenščine. Ko sem si malo opomogla, sem s sošolkami začela govoriti o njihovem »ljubezenskem življenju«, da bi lažje počakali na prihod moje mame. Ta je prišla zelo hitro in z očetom sta me odpeljala v Izolo na pregled in slikanje. Na urgenci sem dobila voziček, ker nisem mogla hoditi. Žal pa je bila tam strašna gneča in sem na slikanje morala čakati približno dve uri. Končno sem prišla na vrsto in zdravniki so se brez pomisleka odločili, da bo potrebna operacija. Imela sem trimaleolarni zlom gležnja, ki je prizadel tudi meča. Novico sem sporočila tudi sošolcem, saj so bili mnogi precej zaskrbljeni. Vsi so mi zaželeli srečo in hitro okrevanje, kar me je opogumilo in mi dalo moč, da sem se lažje prebila do naslednjega jutra, ko je bila operacija že opravljena. Okrevanje je bilo dolgotrajno, a s potrpežljivostjo in vztrajnostjo sem se hitro postavila na noge in nadoknadila zamujeno s pomočjo staršev, sošolcev in tudi učiteljev.

Čeprav sem 1. septembra 2014 sedela v avli zdolgočasena in tudi prestrašena, zdaj sedim v učilnici slovenščine in razmišljam o dogodkih, ki so se pripetili v teh dolgih devetih letih. Spoznala sem, da šola ni le učenje in dolgčas, ampak da je to tudi kraj, kjer spoznaš veliko ljudi, s katerimi stkeš bolj ali manj trdne vezi, ogledali smo si marsikaj zanimivega, se ob tem učili potrpljenja, spoštovanja. Zgodile so se prve ljubezni, nesmiselne drame, na različnih tekmovanjih smo posegali po lepih uvrstitvah in priznanjih.

Vem, da vsem ni tako lepo kot meni in da mnogi nimajo ob sebi tako dobrih ljudi, zato sem se odločila, da bom šolanje nadaljevala na gimnaziji in pozneje bi študirala psihologijo. Želim namreč pomagati tistim, ki se znajdejo v stiski in jim omogočiti brezskrbna najstniška leta.

Vse, kar se je zgodilo, je bilo posebno, čarobno, nepozabno. Ta leta bodo pri meni ostala v lepem spominu, saj so v meni pustila velik pečat. Imela sem se lepo in če bi zdaj ponovno sedela v avli, zagotovo ne bi razmišljala tako, kot sem. Osnovnošolska leta so čudež življenja in moj je bil čudežen čudež.