V SVETU PRAVLJIC

Po Re Ni Cesar

Nekoč je v deželi Njam živel cesar, ki so mu prebivalci nadeli ime Cesar Požrešni, saj je rad veliko jedel. Bil pa je tako zaposlen s hrano, da je pozabil na vse svoje cesarske dolžnosti. Imel je zaposlenih kar tisoč kuharjev, sto vojakov, sedem čistilk in tri zdravnike. V deželi Njam je bilo mogoče vonjati samo takšne vonjave, ki bi bile tako tebi kot tudi meni zelo všeč. Vsakemu, ki je obiskal to deželo, so postregli z obilico okusne hrane, pa še sam cesar je prišel osebno pozdravit vsakega obiskovalca. No, nekega dne pa si je cesar za kosilo zaželel nekaj posebnega. Zaželel si je namreč hamburger z vso zelenjavo in vsemi zelenjavnimi omakami. To pa je misija nemogoče! Kuharji so se že lotili dela, a jih je cesarjev osebni zdravnik ustavil. Stopil je pred cesarja ter mu rekel: »Presvetli cesar! Vaša teža že presega tristo kilogramov, kar pomeni, da obstaja 100 % možnost, da vas doleti srčni infarkt! Prenehali boste morali jesti, in sicer je to treba storiti pri tej priči ter se strogo držati diete!« A požrešni cesar ni prisluhnil zdravnikovemu nasvetu, zato se je zdravnik odločil, da na pomoč pokliče slavnega vegetarijanskega kuharja, da bo cesarju pripravil zdrav obrok. In glej, že čez uro in pol se je ta znašel na zlatem krožniku in na zlatem pladnju ter v cesarjevem želodčku. To se je ponavljalo iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in že je bilo leto naokoli. Cesar je kmalu opazil, da je začel hujšati in zdravnika je povprašal, kaj se dogaja. Skrbni zdravnik pa je cesarju vse pojasnil. Seveda ni pozabil omeniti, da so bili ti obroki sila nenavadni in »magični«. Cesar pa se s tem ni preveč obremenjeval, zato pa se je odločil za posebno akcijo. V zahvalo je vsem svojim predanim uslužbencem razdelil bogate denarne nagrade.

Kuharji so zato delali še bolj zavzeto in z veseljem, da je počil celo lonec in pravljice je konec.

Veronika Hreščak, 6. a

Po Re Ni Cesar

Za devetimi gorami in devetimi vodami je nekoč živel najbolj požrešen cesar v cesarstvu. Cesar je namreč vedno le čakal, da ga bo kdo od premožnih prebivalcev povabil na gostijo.

Nekega dne pa je cesar na eni od gostij zagledal čudovito in elegantno princeso. Takoj ga je postalo sram, saj je bil njegov trebušček mnogo bolj okrogel kot princesin. Cesar je namreč vedno mislil le na hrano in je velikokrat pozabil na vladarske dolžnosti. Sedaj, ko mu je princesa padla v oči, pa se je vladarskim dolžnostim čisto odpovedal. Mislil je le na hrano in na to, kako bi osvojil princesino srce. Zato je v mestu vladal kaos. Uslužbenci v gradu niso imeli zadolžitev, ljudje pa so bili sila nezadovoljni. A cesar se za to ni nič zmenil. Za pomoč pri prehrani pa je zaprosil tri škratke.

Prvi škratek je cesarju želel pomagati z dieto, ki pa jo je cesar že po nekaj dneh prekršil. Nato je na pomoč priskočil drugi škratek, ki je cesarju želel pomagati z intenzivno telovadbo, vendar je bil cesar hitro utrujen in zadihan, zato je veliko počival in se še bolj tolažil z izbrano hrano. Tretji škratek pa je cesarju dal čudežen napoj stare in čudne čarovnice. Ta je škratku naročila, da mora cesar vsako noč točno ob polnoči spiti ta nenavadni napoj. Če se cesar tega ne bo držal, se mu bo slabo godilo. Cesar pa je bil nekega večera spet povabljen na veselo gostovanje. Kmalu po prihodu je za sosednjo mizo zagledal prelepo princeso. Spet so ga prevzeli občutki sramu in zaželel si je, da bi bil tako eleganten kot princesa, zato je ves zaljubljen popil čudežni napoj. V hipu je postal eleganten kot princesa. V veseli družbi pa je cesar pozabil na pravilo in čas. Eleganten je ostal točno do polnoči. Ko je odbila ura polnoč, pa je vsako naslednjo minuto postajal vse debelejši. Ker je bil v stiski, je na pomoč poklical škratke. Tretji škratek je takoj ugotovil, za kaj gre. To je hitro pojasnil ostalima škratoma in tako so odhiteli do čarovnice ter jo prosili za pomoč. Dejala jim je, da jim bo pripravila zdravilo za cesarja, a le pod pogojem, da ji vsi skupaj priskrbijo nujne sestavne za ta napoj. V roke jim je potisnila nenavaden zemljevid ter jim zaželela srečno pot. Najprej so se odločili, da gredo po že davno pozabljeni gusarski zaklad, ki naj bi bil zakopan, kjer danes stoji hrib iz sladkorne pene. Ko se je druščina povzpela na hrib, se cesar ni mogel upreti skušnjavi in je segel po sladkorni peni. Cesar, ki se je redil že zaradi napoja, se je zdaj redil še zaradi zaužite sladkorne pene. Cesar je moral počivati, medtem pa so škrati iskali skriti zaklad. Cesar se je čez čas zbudil in začel ga je boleti trebuh. Ker mu je bilo neudobno, se je malo premaknil in pri tem pokukal v luknjo, ki jo je naredil, ko je pojedel sladkorno peno. V luknji je nenadoma zagledal skriti zaklad. Tega je drugi škratek urno odnesel čarovnici, cesar in preostala škratka pa so nadaljevali svojo pot. Odšli so po dvanajst bodik. Dolgo so hodili po poti, pa po neznani puščavi. Nakar je prvi škratek opazil, da so imeli zemljevid obrnjen narobe. Tako so se morali vrniti na začetek. Cesar je omagal, saj ga je trebuh bolel vse močneje. Škratka sta si morala cesarja oprtati na ramena in ga nesti do gore, kjer so rasle bodike. A na vrhu gore pa je živel zmaj, ki je varoval dvanajst bodik. Ko se je kdo zmaju približal, je ta začel bruhati ogenj in pihati dim. Škratek pa je bil iznajdljiv, zato je zmaja zamotil, drugi škratek pa je ukradel dvanajst bodik. Zmaj pa je krajo hitro opazil, zato sta škratka s cesarjem morala urno pobegniti. Da bi se rešili, sta škrata cesarja kar zakotalila po gori navzdol, sama pa sta tekla, da se je kar kadilo za njima. Uspelo jim je pobegniti in čarovnici so prinesli tistih dvanajst bodik. Med tem je drugi škratek moral čarovnici prinesti tudi devet štiriperesnih deteljic. Te je našel že po poti, saj je vedno imel izjemno veliko srečo. Ko so se vsi skupaj ponovno srečali pri čarovnici, je ta že kuhala, sekljala in mešala sestavine za izdelavo napoja. Cesar je stokal in jokal, ker ga je tako bolel trebuh, da je mislil, da ga bo kar razneslo. Čez čas pa je čarovnica pripravila čudežni napoj, ki ga je cesar hitro popil in bolečine so izginile. Cesar je po zaužitju napoja postal eleganten in mišičast. Takoj se je počutil bolje. To ga je izučilo, da ne sme biti požrešen in da se mora ukvarjati tudi s svojimi dolžnostmi. Cesar se je kmalu poročil s princeso ter ponosno zavladal. Pri sebi pa je sklenil, da ne bo nikoli več požrešen.

Dobro In Zlo

V Deveti deželi je živelo sedem sester. Štiri najstarejše so se odločile, da pojdejo po svetu. Najprej jih je pot vodila v gozd. Na poti so srečale mačko, ki jih je prosila, naj ji pomagajo najti pot iz gozda. A sestre so bile hudobne in so mački pokazale pot, ki je vodila še globlje v temni gozd. Nato so sestre šle na travnik. Tam so srečale veveričko, ki je imela poškodovano tačko. Prosila jih je, da ji pomagajo pospraviti lešnike, a deklice so se le razposajeno smejale. Nato so na široki poti srečale zajčka, ki jih je lepo prosil, naj mu pomagajo pospraviti nabrano korenje. Seveda mu sestre niso pomagale. Raje so korenje zmetale v bližnje jezero. Kmalu so se za njimi izgubile vse sledi. Ko je minilo dolgih devet let, so se po svetu odpravile še zadnje tri sestrice. Najprej so se napotile v gozd. Srečale so mačko, ki jih je prosila, naj ji pomagajo najti pot iz gozda. Deklice so mački pokazale pot, ki je vodila iz gozda na varno. Mačka je deklicam v zahvalo dala bronasto piščal. Rekla jim je, da če bodo potrebovale kakšno pomoč, naj le zapiskajo. Deklice so nadaljevale svojo pot. Znašle so se na travniku, kjer so srečale veveričko, ki je imela poškodovano tačko. Prosila jih je, če ji lahko pomagajo pospraviti vse lešnike. Sestrice so se urno lotile dela. Veverička jim v zahvalo da srebrno piščal, ki naj jo uporabijo, če bodo v težavah. Deklice so se znašle še na široki poti, kjer so srečale zajčka. Ta jih je lepo prosil, če mu lahko pomagajo pospraviti nabrano korenje. Deklice so hitro zavihale rokave ter poprijele za delo in korenje je bilo pospravljeno. Tudi zajček se sestricam zahvali tako, da jim da zlato piščal, ki naj jo uporabijo, če bodo v težavah.

Sestrice so tako šle po svetu in kmalu so prispele do prelepe bele palače. Tam so spoznale tri prelepe in pogumne prince. Kmalu so v beli palači pripravili slavje, saj se le redko zgodijo tri poroke hkrati. A na slavje pridejo tudi pogrešane štiri hudobne sestre. Ker so nevoščljive, ubijejo najmlajšo sestro. Preostali dve sestrici pa žalostno zapiskata na bronasto, srebrno in zlato piščal. Nenadoma se ob mrtvi sestrici znajdejo mačka, veverička in zajček. Z neznanim zeliščem oživijo najmlajšo sestrico, hudobne sestre pa so kaznovane in končajo v grajski ječi. Trije princi in tri dobre sestrice pa priredijo slavje in živijo srečno do konca svojih dni.