Glasilo učencev OŠ Pivka (2019/2020)

NA PISANIH KRILIH BESED

GLASILO UČENCEV OŠ PIVKA ŠOLSKO LETO 2019/2020

Naslovna stran: Petra Rotar, 8. a Zadnja stran: Maša Žuna, 1. a Literarni in likovni izdelki so delo učencev OŠ Pivka.

Urednica: Irena Tot Računalniško in spletno oblikovanje: Ida Femc Likovno oblikovanje: Mariza Golle Mentorice likovnih izdelkov in literarnih prispevkov so učiteljice OŠ Pivka.

2

UVODNIK

Težave in ovire so nekaj, s čimer se v življenju moramo nenehno spopadati, hkrati pa nam prav izkušnje, ki jih pridobimo skozi težka obdobja, omogočijo, da postanemo bolj zreli in se naučimo ceniti lepoto življenja.

Neznani avtor

Ko se rodimo, smo sprva nepopisan list v knjigi življenja. Vsakdanji izzivi ter s trudom pridobljena znanja in izkušnje nas vsak dan znova bogatijo. Naša knjiga življenja se začne počasi polniti … Sprva so v njej pisane risbice in črke, ki so nerodne, okorne – kot so nerodni in negotovi naši prvi samostojni koraki v življenje. Življenje pa nas včasih ponese na pot, kjer nas presenetijo različni vzponi in padci, čaka pa nas ponovno postavljanje na noge in pogumno korakanje naprej. Včasih se zapletemo še v kakšno trnje …, a pot moramo nadaljevati.

In prav takšno je naše odraščanje in pridobivanje življenjskih izkušenj. V življenju pa tudi ni bližnjic … In kako hoditi po takšni poti in kako najti izhod iz trnja?

Kažipot na s soncem obsijano pot so že pridobljena znanja, naša vztrajnost, domišljija, ustvarjalnost, iznajdljivost … In spet življenje steče po ustaljenih tirnicah, dokler ponovno ne naletimo na nove ovire.

Letos je virus neusmiljeno in grobo posegel v naše ustaljeno življenje in delo, potisnil nas je v izolacijo in postavil pred nove izzive. Ta nepredvidljivi položaj je pokazal, kako močni smo lahko, kako z iznajdljivostjo, medsebojnim sodelovanjem, zaupanjem in pomočjo zmoremo premagati vse ovire. Tako se naša osebnost tudi oblikuje, bogati, raste in zori.

Kljub težki preizkušnji pa naša domišljija, ustvarjalnost in razposajenost niso nikoli ugasnile. Življenje je dobilo novo barvo in znova prevzelo besedo. Ob drugačnem načinu dela smo odkrivali svojo vztrajnost, samostojnost, prizadevnost, notranjo moč ter predvsem ljubezen … Ljubezen do znanja. In delček teh naših spoznanj odstira glasilo, ki skriva obilico pisanih besednih in likovnih svetov. Življenje pa je znova zaživelo …

Vabimo Vas, da pokukate skozi naše okno življenja, ki je in bo v vsej svoji lepoti ponovno zacvetelo.

3

4

VETER V LASEH V dolini tihi zgodnje sonce se že nežno zbuja, blagi veter veje vije, a z njim, gorski apolon, se s svojo črno piko kuja.

Naokrog povsod se rosa posrebreno lesketa, a turška lilija se s svojimi nazaj zavihanimi lističi navihano v vetrcu »giblja«.

Višje v goščavi se sivi zajec mi prifrknjeno smehlja, skriva se med smrekami in bukvami, kjer se tudi tisa ali bodika včasih baha.

Veliki petelin se pred risom petelini in to med tem, ko se z brusnicami in borovnicami rjavi medved sladko slini.

Tukaj vetra ne začutiš, tu varnost in toplino občutiš.

Včasih tudi arniko vidiš in z njo si zdravje čez leto uslišiš.

Med ruševjem veter spet močneje brije, tu svizec se med svišči skrije, samotni viharnik svoj boj bije, pritlikavemu boru pa se že zdavnaj z vetrom boj odvije.

Melišče vedno je eno veliko presenečenje!

Večkrat preseneti me preprosti rumeni in beli mak, ki hkrati mi glavo obrneta tudi v znak!

Saj nad menoj planinski orel leta s svojimi krili, ki so kot ogromna letalska peresa!

Veter zanj nikoli ni ovira, kvečjemu ravno on še mogočnejši let mu motivira!

Planika vedno res edinstvena je, a najlepše je občutje, ko mi vedno na vrhu gore veter zapiha skozi moje lase in ob pogledu z višine na ta prelepi doživeti svet občutim svobodo in neskončno veselje spet in spet.

Lara Vadnjal, 9. b

5

V soboto, 25. januarja 2020, so mladi planinci iz vse Slovenije tekmovali in se družili na 31. državnem tekmovanju Mladina in gore, ki so ga organizirali Planinska zveza Slovenije, Mladinska komisija PZS, Zavod za šport RS Planica, Planinsko društvo Idrija in Osnovna šola Spodnja Idrija.

V sklopu tega tekmovanja je bil organiziran tudi literarno-likovni natečaj z naslovom VETER V LASEH. Lara Vadnjal je sodelovala na natečaju z literarnim zapisom – pesmijo in likovno upodobitvijo. V obeh kategorijah je dobila prvo nagrado; en teden planinskih doživetij v Planinsko učnem središču Bavšica.

Lara Vadnjal, 9. b

6

V SPOMINIH NA ŠOLSKE KLOPI ZREM V PRIHODNOST Sem Mia in obiskujem 9. a razred na Osnovni šoli Pivka. Uf, koliko let je že za mano na tej šoli. Čas pa hitro mineva, saj se mi zdi, da sem še včeraj bila v 1. razredu, zdaj pa moram že razmišljati, kje bom nadaljevala šolanje.

Veliko svojih sošolcev poznam še iz vrtca, kjer smo se skupaj igrali in odkrivali nam še neznane stvari, kot so na primer barve, živali, okusi … Moj spomin ne seže tako daleč, da bi se spominjala dogodkov iz nižjih razredov, vem pa le, da so nas 1. septembra pred davnimi leti zelo lepo sprejeli in celo pogostili s torto, kar pa se je zgodilo prvič in zadnjič.

Od 1. do 3. razreda je bila naša razredničarka učiteljica Slavka Glažar. Naučila nas je šteti, brati, pisati, poštevanko in še bi lahko naštevala. V 4. razredu smo se že preobuvali na zgornjem hodniku. Tisto leto je bila naša razredničarka učiteljica Mateja Penko in istega leta smo se seznanili še z angleščino. Kmalu smo postali leto starejši. V 5. razredu nas je poučevala učiteljica Petra Bergoč, ki pa nas ni učila samo učne snovi, temveč nas je seznanila tudi s folklornimi plesi, s katerimi smo popestrili marsikatero šolsko prireditev.

No, pa je spet napočil čas, da zapustimo razredno in preidemo na predmetno stopnjo. To leto smo dobili za vsak predmet enega učitelja in tudi novo razredničarko, ki nas je poučevala od 6. do 9. razreda. To je bila učiteljica Irena Tot. Brez problemov ji zelo radi priskrbimo kakšen siv las. Smo pa v 6. razredu izgubili našega zelo dobrega prijatelja in sošolca Jakoba, ki nas je v novembru zapustil zaradi bolezni. Za vedno bo ostal v naših srcih in mi še vedno obiskujemo njegov grob. Bil je res dober prijatelj …

Z učitelji imam še kar dobre odnose, vendar vem, da pri nekaterih nisem najbolj priljubljena. Tako pač je. Tudi s svojimi sošolci se dobro razumem, saj jih poznam že preveč časa. Pa tudi drug drugemu krijemo hrbet, kadar kaj ušpičimo.

Pri učenju nisem nikoli imela velikih učnih težav, saj me je učna snov vedno zanimala, zato sem jo tudi hitro osvojila. Tako sem svojim sošolcem večkrat priskočila na pomoč, ko so potrebovali kakšno razlago oz. inštrukcije. Šola ima seveda tudi dobre plati, na primer srečevanje svojih sošolcev vsak dan in šole v naravi. Te so bile nepozabne ravno zaradi naših skupnih pustolovščin.

Itak pa šola ne mine brez neumnosti … In naš razred – zdaj 9. a – jih je »skuhal« kar nekaj. Nekega dne, obiskovali smo 7. razred, smo našo učiteljico naravoslovja zaklenili iz razreda. Zgodilo pa se je tako …

Učiteljica naravoslovja je s petimi učenci za nekaj minut zapustila razred, da bi panoje na hodniku polepili s plakati, ostali pa smo prišli do ideje, da bi zaklenili vrata učilnice in učiteljica ne bi mogla spraševati. Jaz sem se hitro sprehodila do lijaka, da bi vzela papirnato brisačko, a kar naenkrat se je za moj hrbet postavil sošolec Alan in me porinil na tla. Ne vem kako je Blaž prišel do ključa razreda in že so bila vrata dvakrat zaklenjena. Dogajanje je bilo zelo napeto, saj se je vse odvijalo zelo hitro. Že po nekaj sekundah smo zaslišali trkanje in vzklik učiteljice Zdenke: »Mulci! Zaklenili so se!« Blaž je brž vstal in stekel odklenit vrata, vendar bilo je že prepozno. Pred vrati se je znašla pomočnica ravnateljice Sonja Vodopivec. Sledil je pogovor o tem, da ugotovimo, kdo je kriv in kdo ne. Seveda smo že takoj v odmoru o tem dogodku obvestili tudi razredničarko, ki jo je skoraj zadela kap.

7

Aleksander Šabec, 9. b

Larisa Urbančič Djuričić, 9. a

Špela Zorman, 9. b

8

Enej Lenarčič, 9. b

Leo Huseinović, 9. b

Lara Vadnjal, 9. b

Že naslednji dan je med uro naravoslovja v naš razred prišla gospa tajnica in me poklicala, naj se ji pridružim. Vodila me je do pisarne pomočnice ravnateljice.

Seveda, ker sem bila predsednica razreda, sem morala na pogovor. Ta je bil povezan z včerajšnjim dogodkom, a jaz sem, ne da bi pozorno poslušala, strmela skozi okno in le stežka zadrževala smeh. In kakšen je bil rezultat vsega tega? Na koncu sta dva sošolca prejela opomin: Ana, ki me je glasno zagovarjala, in Blaž, ki je vrata tudi zaklenil. Ah, to pa je bila prigoda!

Svoje šolanje bom verjetno nadaljevala na gimnaziji v Sežani, saj še ne vem točno, kaj me resnično veseli. Upam, da bom tam spoznala nove prijatelje in hkrati ostala v stikih s svojimi zdajšnjimi sošolci.

Mia Žele, 9. a

Teče že deveto leto, odkar sem prvič prestopila prag OŠ Pivka. Ko se tako spominjam preteklih let, lahko rečem, da sem doživela veliko lepih trenutkov, ki mi bodo vedno ostali v lepem spominu. Z besedo ŠOLA se srečujem vsak dan in ob misli nanjo se zdrznem, saj bo kmalu minilo naših najlepših devet let otroštva.

Vse se je začelo 1. septembra 2010, ko sem skupaj s starši dočakala prvi šolski dan in obiskala šolo. Odkrito povedano, tega se nisem najbolj veselila, saj sprva nisem poznala nikogar. A to ni bila največja težava, saj so me sošolci toplo sprejeli in hitro so se stkale prijateljske vezi. Po nagovoru ravnateljice so nas razdelili na dva oddelka in že so nas napotili k matični učilnici. Sprejela nas je učiteljica Mirjam Šatej Cucek, ki je bila moja razredničarka v 1. triletju. V prvih treh letih smo se naučili pisati, brati, računati … Udeležili smo se tudi šol v naravi, kjer smo se naučili še plavanja, kako narediti prve zavoje po snežni belini, spoznavali pa smo tudi skrivnosti narave. Čas je hitro spolzel skozi prste in že je napočil trenutek, ko smo se morali posloviti od učiteljice Mirjam. Lahko rečem, da je bila najboljša učiteljica in še zdaj se spominjam njenih solz, ko nas je morala oddati.

V 4. razredu nas je poučevala učiteljica Marinka Česnik, v 5. pa učiteljica Nadja Černetič. Peti razred je bil na nek način tudi pomemben, saj smo morali opraviti kolesarski izpit. A tudi ti dve leti sta minili kot bi mignil in že nas je čakal prehod na predmetno stopnjo.

Spominjam se, kako smo s strahom pričakovali prvi šolski dan, saj drugega dela šole nismo ravno dobro poznali. Tu smo se morali seliti iz ene učilnice v drugo, začelo pa se je tudi strožje ocenjevanje. Morala sem se učiti bolj pogosto in šolsko delo sem začela jemati bolj resno ter se bolj truditi za svoj uspeh, saj vse vpliva na mojo prihodnost. Tudi z učiteljicami sem se dobro razumela in nisem oz. nimam težav z njimi.

V zelo dobrem spominu pa mi je ostal en dogodek … Obiskovala sem 6. razred in napočil je čas za malico. Po malici pa smo se napotili k učilnici matematike. Pred učilnico smo čakali na šolski zvonec, ki bi oznanil začetek nove šolske ure. Ko se je zvonec oglasil, je eden izmed sošolcev odprl vrata učilnice in preveril, ali je učiteljica v razredu. Prišel nam je povedat, da učiteljica telefonira in naj počakamo še minutko ali dve. A mi smo čisto izgubili občutek za čas. Na hodniku je bilo lepše. A res čez minuto nas je učiteljica z jeznim pogledom pospremila v razred in 9

nam zagrozila z vpisom v eAsistenta in obvestilom za starše. Od takrat naprej smo bili v učilnici matematike raje minuto prej kot prepozno.

Pretresla pa nas je tudi izguba vrstnika Jakoba. To je bil težek trenutek za vse nas, a Jakob bo za vedno ostal v naših srcih.

V 7. razredu pa smo se še bolj povezali, saj smo postali ena velika družina, ki je šolske preizkušnje preživljala skupaj in počela vragolije. Udeležili smo se tudi šole v naravi – tokrat v Planici, kjer smo obiskali skakalnico velikanko ter spoznavali naravo. In že je bilo 7. razreda konec. Znašli smo se v 8. razredu, ki smo se ga kar malo bali, saj so nas učiteljice svarile, da je to najtežji razred. A meni se ni zdelo tako. Pri matematiki, slovenščini in angleščini so nas razdelili v učne skupine.

Pri slovenščini sem prišla v skupino učiteljice Irene, ki je prijazna in nam vedno priskoči na pomoč, pri matematiki sem dobila učiteljico Vido, ki nam razkriva matematične neznanke, sporazumevanja v angleščini in angleško slovnico pa me je učila učiteljica Magdalena. In že sem se znašla v 9. razredu.

Misel na to, da gre za naše zadnje leto, ki ga bomo preživeli skupaj, me kar malo straši, saj se bom težko poslovila od svojih sošolcev, ki jih imam neizmerno rada.

A do takrat nas čakajo še šolski plesi, valeta, zaključni izlet, pisanje NPZ-jev in še veliko drugih preizkušenj.

Rada pa bi se zahvalila tudi svojim staršem, ki so me vsa leta spodbujali ter mi stali ob strani, in starejši sestri Evi, ki mi je z veseljem priskočila na pomoč, ko sem jo potrebovala.

V življenju je veliko težkih odločitev in sedaj tudi jaz stojim pred eno, saj se bom morala odločiti, kje bom nadaljevala šolanje. Verjetno se bom vpisala na gimnazijo v Postojni, saj še ne vem točno, kaj me veseli in kaj bom počela celo svoje življenje.

Prvega dneva v srednji šoli me je strah, saj ne bom poznala nikogar, a upam, da bom kmalu našla nove prijatelje.

Vsi pravijo, da so osnovnošolska leta najlepša leta našega otroštva in v to sedaj verjamem, saj sem v teh letih spoznala svojo drugo družino in upam, da bomo ostali za vedno povezani ter se skupaj spominjali naših skupnih dogodivščin.

Lana Šrimpf, 9. b

10

Ajda Barbiš, 7. A

Aleksander Šabec, 9. b

Neža Lenarčič, 9. b

11

Anja Sotlar, 9. b

12

KO JE LJUBEZEN TUDI BOLEZEN …

Lahko, da je pogled na osebo, ki jo iščeš, lep.

Kakšno veselje!

Srce ti poskoči! Čas se ustavi. Špela Ronzullo, 7. a

Lahko, da je ljubezen hkrati tudi bolezen.

A hkrati je tudi ključek, s pomočjo katerega lahko spoznaš tisti novi občutek.

Ves dan samo lenariš, hkrati pa o tej ljubezni le sanjariš.

Komaj čakaš, da jo spoznaš, da jo še objameš, kot le znaš.

Ko pa ljubezen že najdeš, črn madež praznine v srcu izgine.

Uli Smerdel, 7. a

Lahko, da je ljubezen kot sladoled, a je slajša kot med.

Lahko, da je ljubezen bolezen, a bolezen lahko pozdravi le ljubezen.

Lahko, da je ljubezen slepa, a ljubezen je tudi edina, ki je lepa.

Hana Pivk, 7. a

Lahko, da je dobra bolezen, če je ta bolezen – ljubezen.

Tudi na dež nisi nič jezen, ko zadene te ljubezen.

In prav nič na svetu pa ne zadene tako kot prav ljubezen.

Zato je dobra bolezen, če je ta bolezen – ljubezen.

Lahko, da je življenje beda in brez vsakršnega reda.

Lahko, da je brez smisla, ko pride na vrsto pesem ista.

Lahko, da vsi dobijo isto bolezen – tisto, ki zadeva jo ljubezen.

Pa vendarle je ljubezen lepa, čeprav je včasih brez smisla slepa.

Lahko, da se ljubita sosedova, lahko, da prav lep par bi bila …

Tako se zdaj konča ta pesmica, dodajte ji le še besedo – LJUBEZENSKA. Tosja Burkeljca Širec, 7. a

Naja Požar, 7. a

13

Ĺ pela Ronzullo, 7. a

Eva Dekleva, 7. a

Jakob GrĹželj, 7. b

Uli Smerdel, 7. a 14

BASNI VOLK IN ZAJEC Nekega jesenskega dne je zajec iskal hrano za ozimnico in ves ta čas ga je volk pozorno opazoval. Zajec je nenadoma zaslišal šumenje … »Kdo je?« je boječe vprašal zajec. Hitro je pobral hrano in odskakljal domov. Kmalu za tem dogodkom je volk obiskal zajca in ga prosil za malo hrane. Zajec pa mu je rekel: »Zakaj pa si sam nisi poiskal hrane?« Volk ga je žalostno pogledal, zarosile so se oči … Nato je zajec dodal: »Lahko ti pomagam!« Tako je zajec pomagal volku poiskati hrano.

Naslednji dan je zapadlo veliko snega. Novozapadli sneg pa je zajcu zasul dom.

Volk je pritekel do zajca in mu pomagal izkopati luknjo za novi dom. Tako sta zajec in volk postala najboljša prijatelja.

Nauk: V nesreči spoznaš prijatelja.

Teja Kiren, 7. a

NESREČNA MIŠKA Nekega dne je miška brezskrbno skakljala po gozdu. Iznenada pred njo plane mačka, ki ji grozeče reče: »Ti boš danes moje kosilo!« Nenadoma nekaj zašumi in iz grma prileze kača, ki miški prav tako zagrozi: »Ti boš moje kosilo!« Med mačko in kačo se vname prepir zaradi drobne miške. Med prepirom pa se miška urno umakne in pobegne. A na nebu se pojavi lačni krokar, ki zagleda miško in jo ujame.

Nauk: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

Lana Urbančič, 7. a

PREPIR V GOZDU Nekega pomladnega dne je neki lovec streljal na košute. Ko je ulov hitro pospravljal, je eno uplenjeno košuto pozabil na tleh. Še isti dan sta jo zavohala volk in lisica. Volk je prišel nekaj minut kasneje, saj je lisica bolje poznala vse gozdne poti. Med njima se vname glasen prepir. Lisica je prišla prej, zato si je želela prilastiti meso zase: »Ne! Jaz sem bila tu prva, prej kot ti sem zavohala meso, zato si ga tudi bolj zaslužim! Ti si preveč požrešen!« A volk se ni pustil zlepa odgnati, saj je bil resnično sestradan: »Ti bom že dal! Dovolj hrane dobiš, saj vse vedno ogoljufaš! Od mene jih že še dobiš!« Tako sta se volk in lisica prepirala do večera. Lisica se je odločila, da bo ponoči, ko bo volk spal, ukradla meso in zbežala. Tako si je mislila: »Ha! Sedaj bom jaz vse meso dobila, volkec pa nič! Prav mu bodi, kaj pa ni pomislil, da sem preveč zvita zanj, sam pa je preveč požrešen, da bi sploh kaj mislil!« Vendar je volk ostal buden, odlično je vohal, še bolje pa slišal. Razsrdil se je in zarjovel na ves glas: »Zdaj pa je dovolj! Jaz bom pojedel meso in še tebe zraven!!« Lisica je spoznala, da je volk dovolj krvoločen, da bi jo pri priči zmazal.

15

Odločila se je za pobeg, volk pa je kričal na ves glas: »Na vse konce sveta ti bom sledil, če bo treba!« A ne volk ne lisica se nista zavedala, da ju opazuje sova. To ni bila navadna sova.

To je bila ena od tistih sov, ki so stare in modre: »Joj, kako so nekateri danes vzkipljivi. Zanimivo, a mislim, da na tem mestu drži pregovor, ki pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima!« Privoščila si je dobro, brezplačno in obilno kosilo.

Tosja Burkeljca Širec, 7. a

ZAJEC IN LISICA Nekega mrzlega zimskega dne je zajec iskal hrano. Ves obupan je hodil od živali do živali in milo prosil, če imajo kaj malega za pod zob. Bil pa je tudi tako strahopeten, da se je komaj upal potrkati. Ko je bil zajec na koncu s svojimi močmi, mu je svoja vrata odprla lisica. Zajec jo je boječe ogovoril: »Pozdravljena!

Draga lisica, a imaš kaj za pod zob? Tako sem sestradan.« Lisica pa je bila zvita in je zajca povabila v svoj dom. V svoji shrambi je malo pobrskala in zajcu prinesla hrano. »Izvoli, zajec! Tukaj imaš košček kruha,« je rekla priliznjeno. Ko je zajec jedel, se mu je lisica prikradla za vrat in malo je manjkalo, da ga ni popadla. Zajec pa je namreč začutil rahlo lisičino sapo in urno odnesel pete iz lisičinega doma.

Iz daljave je lisica lahko še slišala, kako je zajec med begom od strahu kričal na ves glas.

Zajec je tako spoznal, da mora biti bolj previden in da v nesreči spoznaš prijatelja.

Uli Smerdel, 7. a

DVA PSA IN VOLK Nekega jutra je pes spremljal svojo majhno čredo ovac na pašo. Ko so se ovce mirno pasle, je mimo prišel še drugi pes, ki je spremljal ogromno čredo ovac. Bil je samozavesten, zato se je pred prvim psom hotel malo považiti: »Imaš pa malo ovac. Je to vse? Ti gospodar ne zaupa?« Prvi pes pa mu skromno odgovori: »Moj gospodar mi v varstvo zaupa vse svoje ovce, čeprav jih ima malo.« Pa se ponovno oglasi drugi pes: »Le poglej mojo čredo … Oh, kako sem dober! Gospodar me ima strašno rad, čisto vse ovce mi zaupa.« Čez čas pa važič zaspi. Zmrači se in prvi pes se s svojo čredo odpravi domov, a važiča ne zbudi. Ponoči pa se v ogrado prikrade volk in poje skoraj vse ovce. Zjutraj se važič zbudi in panično išče: »Kje pa so vse moje ovce? Kaj? Samo pet jih je ostalo?« Potrt in prestrašen se s petimi ovcami le odpravi domov. Gospodar ga ošteje in v varstvo mu ne zaupa niti ene ovce več. Prvi pes pa še danes lepo skrbi za svojo malo čredico ovac, ki so žive in zdrave.

Nauk: Kdor visoko leta, nizko pade.

Urška Sedmak, 7. b 16

Lana Čehić, 3. b

Elma Elezaj, 3. b

Vid Šabec, 2. b

17

LISICA IN ZAJEC Nekega dne se lisica sprehaja po polju in stika za hrano. Ozre se na sosednjo jaso in zagleda majhnega zajčka, ki skaklja po polju. Zajec opazi lisico, zato se ustavi.

Ker si še ni napravil ozimnice, se odloči, da bo lisico prosil za pomoč. Plašno pristopi do nje in jo vpraša: »Dober dan, gospa lisica! Potrebujem vašo pomoč. Bi mi, prosim, lahko pomagali?« Lisica pa mu odvrne: »Kaj je, malček? Predvidevam, da nimaš nič za pod zob, kajne?« Zajček prestrašeno v odgovor zašepeta: »Ja, rad bi nabral nekaj korenja, a res ne vem, kje bi ga lahko našel.« »Joj, tako pa je vsako leto z vami, zajci,« zavzdihne lisica. »Poglej, mali, boš pa vedel za naslednje leto in si boš prej preskrbel zalogo. Kje pa naj ti tik pred zimo jaz najdem korenje?« odvrne lisica in se odpravi domov. Zajec pa si od takrat dalje pred vsako zimo pridno išče hrano.

Nauk: Kakor si boš postlal, tako boš spal.

Kaja Fatur, 7. b

MEDVED IN ČEBELA Medved nekega dne sreča čebelo in jo pogumno vpraša: »Čebela, ali mi lahko daš malo medu?« Čebela mu odvrne: »Bzz bzz, najdi si kaj drugega, ti debelušček. Saj si že dovolj debel.« »Ampak čez zimo bom lačen,« ji žalostno odvrne medved. »Bzz bzz, pa bodi, bzz bzz … Drugič pa si sam najdi kaj dobrega, bzz bzz, da boš lahko prezimil, bzz bzz,« mu odgovori čebela. Medved ji proseče reče: »Obljubim, da si bom naslednje leto sam poiskal hrano.« Čebela jezno zakriči: »Bzz bzz, celo pomlad in poletje sem garala, bzz bzz, da bi sama imela kaj za pod zob, ne pa da bom še dajala med nekemu kosmatincu!« Ko se čebela odpravi spat, medved obišče njen čebelnjak in tiho s šapo seže v panj … V trenutku je šapa popikana.

Tako se medved nikoli več ni odpravil k čebeli po med.

Nauk: Kakor si boš postlal, tako boš spal.

Klara Perenič, 7. b MIŠ, MAČKA IN PES Sestradan pes se klati po ulici. Hodi in hodi ter išče, kje bi našel kaj slastnega za pod zob. Kmalu k sreči zagleda sendvič, ki ga je moral nekdo v naglici pozabiti.

Tako si je vsaj mislil. Že hoče sam šavsniti po sendviču, a mu, na njegovo žalost, pot prekriža mačka, ki prav tako želi pojesti najdeni sendvič. Spogledata se in med njima se vname prepir, čigav naj bo sendvič. Renčita, pihata in grizeta drug drugega, zmeniti pa se še kar ne moreta. Pa pride mimo miška. Dovolj je majhna, da je pes in mačka niti ne opazita. Tudi ona si ogleduje sendvič ter si misli: »Nekdo ga je moral v naglici pozabiti. Mmm, kako diši.« Previdno steče do sendviča in ga začne grizljati. Ostanek sendviča je nato zvlekla na varno, stran od mačke in psa. Čez čas pa pes opazi, da je sendvič izginil. Razjarjen se odpravi po mestu, mačka pa spleza na drevo in opreza še za kakšnim sendvičem.

Nauk: Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.

Sofija Engelsberger, 7. b 18

Dimitrij Smrdel, 6. b

Tjaša Pesjak Jakopič, 6. c

Špela Felicita Žužek, 6. c

Tijana Budz, 6. b 19

KO DOMIŠLJIJA NAGAJA – PESEM NASTAJA …

JEŽEK

PALAČINKE TRI Mamin nežen glas iz sna me prebudi, meni pa stric Zaspanček veke skupaj še tišči.

Iz daljave slišim svoje ime, zgodaj vstati – o, to pa ne.

A iz kuhinje omamno diši!

Na mizi me čakajo palačinke tri!

V temnem gozdu mali ježek spi, tiho in mirno, kakor da ga ni.

A ko zjutraj sonce ga zbudi, že po jabolka in hruške drvi.

A ta slastna hruška – velika je kot bratova buška, zato jo mali ježek kar v sadovnjaku pusti in brž nazaj v gozd odhiti, da ga lisica v svoje tačke ne dobi! Šana Žitko, 7. b

Tina Radmanović, 6. a

POMLAD

V ZAČARANEM GOZDU

Modrina jasnega neba upanje v življenje da.

Sončen topel dan življenje prebudi na plan.

Lepota teh pomladnih dni še mene prebudi.

V našem gozdu je kakor v začaranem gozdu.

So potke, so komaj vidne stezice, Matic Žužek, 6. c so lipe in breze ter zimske meglice.

V grmovju se skriva jelenčkova glava, da moči si nabere, ko Božička pobere, ŠOLSKA TORBA da darove k nam ponese in obilo veselja prinese.

Torba – velika ali majhna, težka ali lahka, Špela Felicita Žužek, 6. c tiha in prijazna.

Je kot trgovina, saj vse mi ponudi.

V njej zvezke hranim, peresnico in mapo tudi rabim.

Vsak večer znova jo najprej izpraznim in za nov dan napravim.

Klara Perenič, 7. b

20

Anja Sotlar, 9. b

Amra Šehić, 8. b

Enej Lenarčič, 9. b

21

JESEN Poletje je mimo, listje in cvetje drugo barvo je dobilo.

Dnevi so krajši, hladnejše so noči in tudi že kakšen prehlad nas ulovi.

Naberimo drva zdaj hitro vsi, da zima nas ne ulovi.

Jesen je moj najljubši letni čas, čeprav pride mraz med nas.

Matic Arh, 7. b

JESEN Listje pisano pada na nas, saj je jesen prišla v vas.

Preden se pojavi led, vse pridelke pospravimo v klet.

V gozd se s košaro odpravim sedaj in naberem gobe, želod in še marsikaj.

Jesen se zdi kot pravi raj, ampak, na žalost, v šolo bo treba nazaj.

JESENSKA PESEM Kaja Fatur, 7. b

Jeseni se otroci veselo lovijo in vsi na ves glas kričijo.

Vse živali se pripravljajo na zimsko spanje, mi pa na veselo martinovanje.

Vse listje je že odpadlo z dreves, mah se je že nabral čez les.

Muhasto vreme nam rado nagaja, vendar nas sonce še vedno zabava.

Katarina Rebec, 6. c

SEMAFOR PONOČI Semaforju v križišču nekdo je všeč, zato postal je čisto rdeč.

Rdečo obleko zamenja z rumeno, mogoče dekle ga bo objelo.

Lepo dekle pa fanta objame, semafor od zavisti kar zelen postane.

Tina Radmanović, 6. a 22

ŽALOSTEN OBLAK Ko je oblak žalosten, postane črn.

Nenadoma udari strela in s tem preplaši še veliko srn.

Medved v jamo pridrvi in si pred dežjem zavetje uredi. Človek pa se le v hišo skrije in vroč kakav popije.

Ko nevihta se poslavlja, čebelica pribrenči iz svojega panja.

Medved se razjezi, ko kukavica prileti in ga zbudi.

Oblak pa je vesel, ker ni več siv in debel, ampak je čist in bel.

Aleš Meden in Damjan Gavranović, 6. c

ZAČARANI GOZD

URA Ko budilka zazvoni, že v šolo se mi mudi.

Tam sošolci me že čakajo in veselo prepevajo.

Ko pa še zvonec zazvoni, vsi zdirjamo v šolske klopi. Šolska ura se komaj začne, učiteljica pa kmalu pove, da ure konec je že.

V začaranem gozdu se vile in palčki lovijo in se vsak dan veselijo.

V začaranem gozdu niti enega sivega oblaka ni, saj jih sreča na nogah drži.

Tukaj nikoli dolgčasa ni, saj se vsak dan nekaj lepega zgodi. Še danes v tem gozdu radost in veselje živita in se družbe veselita.

Zala Čeligoj, 6. c

Eva Penko, 7. a

POGUMNI ZAJEC BOŽO Jaz sem zajček Božo, ki ima izjemno debelo kožo.

Nič na tem svetu me ne prizadane, plaz nesramnih besed me niti ne gane.

Po gozdu skačem kot največji junak!

Za gospoda Lisjaka osebno menim, da je en velik bedak.

To si mu upam povedati v obraz samo zato, da vidim njegov prestrašen izraz.

Pred mano mu tresejo se hlače, v to sem prepričan, KER VERJAMEM VASE! Iva Vizintin, 5. b

SREČA Kadar sam ne veš kako naprej, si pesmico zapoj.

Sreča te bo obiskala.

Da živeti vredno je – to boš spoznala.

Ne dopusti, da žalost te premaga in naj ne prestopi tvojega domačega praga.

Naj se ti ne zgodi, da žalost te ulovi.

Ohrani upanje, zato še nasmehni se!

Zdaj, ko si srečna, naj bo ta sreča večna.

Naj za vedno sreča se prikaže in naj srce nikoli ne laže.

Zala Lenarčič, 6. c

23

Hana Volk, 8. a

Matic ŽuŞek, 6. c

Tina Morel, 7. a 24

V SVETU NAŠIH DOGODIVŠČIN …

GORSKO KOLESARJENJE Vsako leto dopustujemo v začetku avgusta. Tokrat smo se odpravili na kampiranje v sosednjo Avstrijo. Izjemno pa sem se veselila gorskega kolesarjenja.

Z očetom sva takoj po zajtrku na prtljažnik namestila najini kolesi. Odpeljala sva se na smučišče Nassfeld. Ko sva kupila karti, sva se s sedežnico odpeljala na vrh smučišča. Pred samim spustom sva se zavarovala s čelado in ščitniki. Od razburjenja sem se začela kar tresti. Moje telo je preplavil adrenalin, malce pa se me je polotil še strah.

Z očkom sva si pokimala in se zagnala po strmi poti. Pot navzdol je bila kamnita in temna, saj je delno vodila skozi gozd. Na takem terenu je zelo težko sedeti na kolesu, zato sem večino časa stala. Tako sva prekolesarila več zahtevnih prog.

Nenadoma pa naju je ujela še nevihta. K sreči sva naletela na kočo, kjer sva počakala, da je nevihta minila. Kljub dežju nama je ostalo še nekaj časa za kolesarjenje. V nadaljevanju sem bila bolj previdna, saj je bila pot spolzka, vendar sem kljub temu skoraj pristala v grmovju.

Ko sva končno prišla na cilj, sta bili najini kolesi blatni. K sreči imajo na smučišču tudi pralnico za kolesa, zato sva se lotila še čiščenja.

Kljub bolečim nogam je to bil zame najlepši dan, saj imam rada adrenalinske športe.

Naja Požar, 7. a NOČ V ŠOTORU Bile so jesenske počitnice. Skoraj vsake počitnice grem za dva ali tri dni prespat k stari mami, ki živi v Dolnjem Zemonu. Tam živita tudi moji sestrični Maja in Sara.

Tokrat smo se odločile, da eno noč prespimo v šotoru.

Ko se je začelo večeriti, smo začele postavljati šotor. Izbrale smo si čudovito mesto na travniku za hišo in ob potoku, kjer je rasla jablana. Vanj smo položile spalne vreče in stvari, ki jih bomo potrebovale. Kmalu se je stemnilo. Zlezle smo v spalne vreče in poskušale zaspati. A tla so bila tako trda. Naposled nas je premagal spanec. Ni dolgo trajalo, ko smo zaslišale pasji lajež. Zbudile smo se, a ker pes ni in ni utihnil, nas je zagabil strah. Opazile smo senco, ki je tekla mimo našega šotora … Nenadoma je začelo še močno pihati. Veter je silovito premikal veje dreves, da so se drgnile skupaj in povzročale strašen hrup. Kot da slabše ne bi moglo biti, je začelo še močno deževati in voda v bližnjem potočku je začela naraščati. Zlezle smo iz šotora, da bi ga prenesle nekaj metrov stran od potočka.

Tla so bila zelo razmočena. Ko smo šotor premaknile na varno, smo v temi zagledale čuden obris. Prižgale smo svetilko in zagledale … Joj, jelena z velikimi rogovi! Kar nekaj časa smo potrebovale, da smo se umirile. Spet smo zlezle v šotor in zaspale.

Ko smo se zbudile, se je na jasnem nebu smejalo toplo sonce. Po mokrih in blatnih tleh smo se odpravile k potoku. Zagledale smo kup ogrizenih jabolk, kar je pomenilo, da si jih je privoščil naš nočni obiskovalec. Lahko smo se le zasmejale, saj smo spoznale, da je bil naš »strah« z velikimi rogovi le sladkosneden, in se odpravile proti domu.

Katarina Rebec, 6. c 25

KO RIMA ZARAJA, PESEM NASTAJA

ZIMA Prihaja čas, ki ga poznamo vsi, čas, ko se zima k nam napoti.

To je čas za šale, kape in rokavice, pa tudi za čelade, smuči in dolge nogavice.

Doma smo že v odeje zaviti, v gozdovih pa so medvedi po brlogih skriti.

Vrhovi bližnjih hribov se že v snegu belijo in mesta, polna lučk, v upanju svetijo.

Veliko otrok ne more spati, saj je božič že pred vrati.

Poslovimo se od poletja in topline ter se veselimo pravljične zime.

Naja Požar, 7. a

MAMA To pesem napisala sem, da zahvalila bi se za vse, kar storila moja mama zame je.

Mama!

Hvala, da spremljaš me na vsaki poti, držiš za roko me, ko potrebujem te.

Mama, ob strani stojiš mi, ko zapustijo drugi me vsi!

Rada te imam, čeprav ti tega včasih pokazati ne znam.

Za zaključek naj povem, da mami težiti res več ne smem, saj ko se mama razjezi, živčki kravžljajo se ji.

SNEŽINKA Mala snežinka v vetru je plesala, iskala nekoga je, da bi se z njim igrala.

Lovili sva se po travniku in nenadoma je snežinka prišla v slamniku.

Mala snežinka v vetru je plesala, vendar se je bala, da bo na tleh pristala.

Plesala je v vetru, da odnesel bi jo nekam, kjer je bolj toplo.

Veter pa tiho zašepeta: »Snežinka, stopilo te bo!« A snežinka se le zasmeji in vetru odgovori, da ona pa ima čarobne moči in da je nič ne stopi, saj otroke z belino rada razveseli.

Zala Lenarčič, 6. c

RIME To pesem skladam že ves dan, a rime nočejo priti na plan!

Ko končno so rime prišle, si želim, da iz glave ne bi hitro odšle.

Zato jih bom hitro zapisal, da pesmica lahko bo nastala. Če bom srečen, ko bom pisal, bom zraven še kaj narisal.

Jure Šabec, 6. c

Staša Sašić, 6. c

26

Uma Lili Smerdel, 5. a

Blaž Turnšek, 1. b

Manca Česnik, 1. b

27

V SVETU PRAVLJIC …

DOGODIVŠČINE BRUSNICE VITAJDE Na koncu vasi je stala kmetija. Nekega dne pa so na kmetiji dozorele brusnice.

Vsaka brusnica je imela še nekoga, s katerim se je lahko pogovarjala. Le ena od brusnic pa je rasla čisto na koncu grmička in ni imela nobenega prijatelja.

Osamljeni brusnici je bilo ime Vitajda.

Nekega dne pa so vse brusnice obrali, zapakirali v vrečke in paketke poslali v trgovino. V vrečki, ki je zdaj že stala na polički, je nastal pravi direndaj. Vitajda je namreč ves čas vpila in se cmerila: »Na pomoč! V tej vrečki je tako grozno!

Nočem, da nas pojejo! Na pomoč! Na pomoč!« Ostale brusnice pa so si jeznih obrazov le zatiskale ušesa in nestrpno čakale, da bo Vitajda nehala vpiti. Kmalu pa je v trgovino vstopila gospa, oblečena v črn blazer. Gledala je po poličkah in se pogovarjala sama s seboj: »Naj vzamem mandlje ali sveže brusnice?« »Oh, mandlji so veliko boljši in okusnejši od brusnic!« je iz vrečke vpila Vitajda v upanju, da bo gospa izbrala mandlje. Toda upanje je bilo zaman. Gospa je pograbila vrečko, v kateri je bila nemirna Vitajda, plačala in se odpravila domov.

Gospa je nakupljeno blago pospravila, brusnice pa je stresla v veliko skledo in si govorila: »To bo najboljša torta za mojo hčerko! Vanilja, jagode in banana, mmm!

Okrašene bodo s sladko smetano in brusnicami.« Vitajda je seveda vse slišala in se močno prestrašila. A medtem ko je gospa šla v shrambo po sladkor, je Vitajda skočila iz sklede ter se skrila za plastenko, napolnjeno z milom. Gospa se je urno vrnila v kuhinjo in pričela pripravljati testo za torto. Vitajda se je ozirala na vse strani, saj je iskala najbližjo in najhitrejšo pot do odprtega okna. Tedaj pa izkoristi priložnost, pogumno skoči na tla, poskakuje do mize, hitro spleza po nogi mize ter se odrine in skoči … Zaželi si, da bi pristala kje na prostem … In uspelo ji je pristati na terasi! »O, svobodna sem!« Vitajda je odskakljala proti trgovini in znova se je znašla na policah s sadjem.

Radovedno je pokukala v košaro, kjer so se gnetli štirje zreli ananasi. »Pozdravljeni, gospodje! Sem Vitajda in iščem nov dom. Ali lahko živim pri vas?« jih prijazno vpraša. Eden od ananasov pa ji razloži: »Žal mi je, gospodična, ampak tukaj se že vsi tako stiskamo, da bi malčico, kot si ti, takoj strli. Saj bi te z veseljem sprejeli, a tega žal ne moremo storiti.« Vitajda se je razžalostila. S solznimi očmi je priskakljala do rdečih jabolk. Jabolka pa so bila rdeče barve le zato, ker so bila vedno besna. Vitajda je nameravala odpreti usta in že so rdeča jabolka dvignila svoje nosove ter se jezno obrnila v drugo smer. Vitajda jih je želela prijazno nagovoriti, pa se ji je oglasilo še posebej jezno in jezično rdeče jabolko: »Da ne bi niti pomislila na to, da bi živela pri nas! Že s črvi imamo dovolj težav! Ne potrebujemo še dodatne težavice! Še celo naš Čistko je staknil enega črva in zdravnik ga pravkar odstranjuje s pinceto! Ti se kar lepo poberi!« Vitajda je žalostno pogledala v rob košarice. Rdeča jabolka je ponovno pogledala, ko je Čistko postal spet čist. Nato je spretno splezala po robu košarice navzgor.

Na višji polički je zagledala velik ovalen sad, ki je imel bodice in še kronico, sam pa se je šopiril v košarici. Vitajda se je neznanca tako prestrašila, da se je prevrnila in padla v kotek košarice. Velik ovalen sad je bil durian s papirnato

28

kronico. Tudi on se je prestrašil ter rekel: »Ojoj! A si v redu? Žal mi je, ampak sem največji durian v tej trgovini. Še celo nekateri kupci se me bojijo, ker sem tako velik. Oprosti, res mi je žal!« Vitajda se je znova postavila na noge ter se zagledala v velik in prijazen durian. Dejala mu je: »Veš, pobegnila sem in sedaj iščem nov dom! Bi se lahko zatekla v tvojo košaro?« »Hm, verjetno ne,« ji je odvrnil durian in jo prijazno pogledal. »Saj si videla, kaj se je zgodilo. K sreči si samo padla, ampak od hudega bi te lahko zadela tudi kap! Saj si prijetna in prijazna ter iščeš pomoč, a nočem, da se ti kaj hudega zgodi. Žal mi je in upam, da se še kaj vidiva.« Vitajda je povesila svojo glavico in nadaljevala svojo pot. Srečo je poskusila še pri borovnicah, breskvah in bananah. Vse prošnje so bile zaman: borovnice so ji rekle, da zaradi kraljice lahko sprejmejo samo borovnice in orehe; breskve so ji odvrnile, da je premalo kosmata in zato ne more živeti z njimi; banane pa so ji povedale, da ponoči rade plešejo, zato bi jo lahko med lepotnim spancem motile.

Zvečer pa šef zapre in zaklene trgovino, saj so s prodajo blaga za ta dan končali.

Vse sadje, seveda razen banan, je leglo k počitku. Vitajda pa je sedla na poličko in molče opazovala sončni zahod. Nenadoma je zaslišala glasek: »Ojla! A si v redu?

Zakaj si tako žalostna?« Vitajda se je obrnila in že je bila ob njej pistacija.

Vem, da so pistacije veseli oreščki, a ta pistacija je bila zelo žalostna. Vitajda je vstala in odgovorila: »O, jaz sem dobro, toda ti si zelo žalostna. Mar ni tako, da ste pistacije vedno vesele?« Pistacija je prikimala in v očeh so se ji nabrale solze.

Vitajda se je počutila malo bolj samozavestno, ko je zagledala žalostno pistacijo, zato jo je kar pogumno vprašala: »Kako pa ti je ime in zakaj si tako žalostna?

Morda ti pa lahko pomagam.« Pistacija si je obrisala solzice in odgovorila: »Sem Lukas in pobegnil sem iz vrečke, da me ne bi pojedli in poglej, kje sem zdaj.

Poskusil sem pri orehih, lešnikih, mandljih in celo pri drugih pistacijah. Vse je bilo zaman. Zdaj je vse samo še slabše. O, sedaj pa sem se nečesa domislil! Spakiral bom svoje reči ter se vrnil v svoj rojstni kraj – na domačo kmetijo!« Ko je Lukas umolknil, je tudi Vitajda malo pomislila in pripomnila: »Kaj ko bi se tudi jaz vrnila na domačo kmetijo, hm? Tam bi bila bolj varna kot sem tukaj …« Vitajda se je nasmehnila in pogumno rekla: »Lukas, spakirajva in zjutraj odidiva na lepše, kaj meniš?« Lukas je veselo pokimal ter se nasmehnil. Izbrskal je dva drobna nahrbtnika, ki sta ju skrbno polnila, saj ni bilo veliko stvari, ki bi bile manjše od njiju.

Kmalu pa ju preseneti jutranje sonce, ki veselo posije v notranjost trgovine. Tudi šef zgodaj odklene trgovino in trgovci pred obratovanjem napolnijo police. Vitajda in Lukas sta počakala na množico kupcev ter jo urno popihala iz trgovine. Na poti sta se poslovila ter se odpravila vsak v svojo smer: Lukas se je odpravil na desno, Vitajda pa je zavila levo. Lukas je hodil samo petnajst minut in že se je znašel na domači kmetiji. Vitajdina pot pa je bila daljša – hodila je dobro uro in pol, ko ji pot prekriža ovira. Prispela je namreč do žuborečega in širokega potoka. Vitajdi je bilo vroče in bila je že malo izsušena. Kljub utrujenosti se je odločila, da bo poskusila preskočiti potok. Vzela je zalet in že je bila v zraku … Čof! A Vitajda je pristala v potoku. Mogočna voda pa jo je odnesla s seboj. Vitajda je bila že izčrpana, ko jo močan tok vode zarije v vlažno zemljo. Le stežka se je izvlekla iz blata. Zbrala je zadnje atome moči in dvignila glavico. Zagledala je velik rdečkast skedenj.

29

30

Tosja Burkeljca Širec, 7. a

Lana Šrimpf, 9. b

Katarina Rebec, 6. c

Tinkara Kristan, 8. a

Matevž Grželj, 7. b

Jakob Šabec, 7. b

Vitajdo je zanimalo, kaj ta skedenj skriva, zato se je s težkimi koraki odpravila na pot. Ko pa se je zgradbi približala, ji zastane dih. Na skednju je namreč zagledala srebrn znakec v obliki brusnice. Uspelo ji je! Prišla je domov – na svojo kmetijo!

Vitajda je od veselja kar zaplesala svoj brusnični ples. Ker pa je plesala zadenjsko, za seboj ni videla polja, polnega lukenj. Nenadoma ji spodrsne in Vitajda se znajde v luknji. Zemlja pa je bila premokra in sama preveč utrujena, da bi se lahko rešila. Oh, obtičala je! »Konec je z mano,« si je tiho govorila. Čez čas je prišla kmetica, ki je vse luknje zasula z zemljo, jih dobro zalila ter se vrnila v hišo.

Vitajda se je z neznanim semenom skoraj pol leta tiho stiskala v vlažni zemlji.

Nekega dne pa je znova začutila, da se bliža jesen. Vse bolj jo je zeblo in prevzel jo je neznan občutek. V notranjosti jo začne nekaj stiskati … Vitajda dvigne svojo glavico in zagleda nekaj neverjetnega ...

Iz njene velike rdeče glavice je zrasel brusnični grm. Vitajda se je zahihitala in se pokazala semenu. Tudi seme je dobilo veje in zrasel je grmiček. No, pravzaprav sta se pod zemljo ločila, saj njune vejice pod zemljo niso bile združene, na vrhu pa so se veje združile v eno. Vitajda in seme sta si brusnice delila in razlika med njima je bila zelo opazna: seme je imelo brusnice velike kot človeško oko, Vitajdine brusnice pa so bile velike kot dve majhni škatlici za vžigalice, kar pomeni, da so bile njene brusnice večje in slajše.

Nekega dne, med jesensko žetvijo brusnic, je kmetica opazovala, kako njene rdeče lepotice plavajo vse do roba. Nenadoma pa kmetica zagleda Vitajdine velike brusnice, ki jih veselo pomežiknejo. Kmetica spozna, da je to njena najljubša brusnica. Kmetica je bila še majhna deklica, ko je bila Vitajda še na grmičku. V bistvu je Vitajda ravno s pomočjo te kmetice dobila svoje ime.

Hm, ne vem, kaj naj vam še povem. Kmetica je vse brusnice (razen Vitajdinih) pobrala in jih poslala v trgovino. Vitajda se je ob tem spomnila, kaj vse prijetnega in neprijetnega je doživela v trgovini. Prišla pa je do spoznanja: »Ko že misliš, da bo vsega konec, spoznaš, da je to šele začetek!« Nika Sotlar, 4. b

Hana Volk, 8. a 31

ZAJČKOVI ČEVLJI Pred davnimi časi je živel zajček po imenu Uhek.

Nekega jesenskega popoldneva pa se je Uhek odločil, da si bo kupil nove čeveljce.

Odskakljal je do čevljarja vrabca in ga prosil, če bi mu naredil nove čevlje. Vrabec je rekel, da mu jih bo naredil in naj se vrne čez teden dni.

Po tednu dni se zajček vrne k čevljarju in pomeri čevlje. Bili so mu kot uliti.

Njegovo veselje pa je prekinil čevljar, ki je zamomljal: »No, zdaj pa 100 cekinov.« »Kaaj?« se je Uhek začudil. »100? Imam le 30 cekinov!« Vrabec pa mu odvrne: »Potem bodo čevlji, žal, ostali pri meni!« Takoj je čevljar pospravil Uhkove čeveljce na polico. Zajčku ni preostalo drugega kot to, da se žalosten in razočaran vrne domov. »No, če že nisem dobil čevljev, lahko vsaj pospravim svojo hišico in si pripravim zaloge za zimo.« Tako je Uhek tudi storil in ko je pospravljal največjo skrinjo za hrambo korenja, je na njenem dnu našel pismo. V njem je pisalo …

Pozdravljen, Uhek!

Ko sem bil še mlad, sem našel neprecenljiv zaklad.

Skril sem ga v našem gozdu.

Ob pismu boš našel tudi zemljevid, ki vodi do njega.

Odkoplji ga, ko ga boš potreboval.

Z ljubeznijo Pradedek

Uhek se je takoj odločil poiskati zaklad. Oblekel si je suknjič, vzel lopato in pogumno zakorakal v gozd. Zajček je sledil zemljevidu in se vmes še vsaj petkrat izgubil. Tako je taval po gozdu kakšni dve uri, ko je končno našel mesto, kjer naj bi se skrival zaklad. A znova je naletel na nove težave.

Na mestu, kjer je bil zakopan zaklad, se je igrala mama lisica s tremi malimi lisičkami. In zdelo se je, da bo lisičja družina kar tu ostala. Uhek je malo pomislil, nato pa se je spomnil na devet veveričjih prijateljic. Tekel je in tekel, dokler ni našel starega hrasta, v katerem je živela veveričja družina. Potrkal je in vrata so se odprla … Prijazno je pozdravil veveričke in jih nagovoril: »Drage prijateljice veverice! Prosim, pomagajte mi pregnati lisice, ki se igrajo na mestu, kamor je pradedek zakopal dragoceni zaklad. V zameno vam plačam s celo vrečo cekinov!« Veveričke so se nagrade razveselile in v hipu so napolnile devet vreč z želodi.

Zajček se je čudil, čemu jim bodo služili želodi. Veverice pa so mu odgovorile: »S čim pa bi drugače pregnali lisice?« »S kričanjem,« jim je odvrnil. A navihane veverice so dejale: »Bolj bo učinkovito, če jih zasujemo z želodi!« Uhek se je s tem sprijaznil in skupaj so odšli do jase, kjer naj bi se skrival zaklad.

Ko so vsi zasedli svoja mesta, je zajček dal dogovorjeni znak in želod se je kot toča vsul po lisicah. Stara lisica je začela vpiti, da dežujejo želodi. Ucvrla jo je 32

globlje v gozd in sledile so ji male lisičke. Veverice so se začele krohotati. Zajček je v roke vzel lopato in začel z izkopavanjem. Kmalu je našel škatlico, v kateri je bil prstan in sporočilo: Če želiš denar, izreci naslednji urok: Prstan, prstan, čaraj!

Pričaraj mi cekinov, kolikor jih srce poželi!

Zajček je izrekel urok in že je bila vreča cekinov pred njim. Najprej je plačal vevericam, ki so veselo odskakljale domov. Potem je vrečo cekinov pričaral še sebi. Nato je prstan in sporočilo spravil v suknjič ter se z vrečo na rami odpravil k čevljarju vrabcu.

Vrabec je začudeno gledal zdaj zajčka zdaj vrečo s cekini in radovedno spraševal, le kje je našel toliko cekinov. Zajček pa je odložil vrečo na vrabčev pult, vzel svoje čeveljce ter veselo odskakljal domov.

Doma je skrbno spravil prstan in sporočilo. Nikoli več mu ni zmanjkalo denarja in tudi drugim živalim ne, saj je bil zajček dobrega srca in je rad z drugimi delil svoj zaklad.

Lena Seidl, 4. a

Maks Avsec, 6. b

33

KO NAM VIRUS NAGAJA, GA DOMIŠLJIJA PREGANJA

KORONAVIRUS Ljudje moramo doma ostati, ker se koronavirusa nam je za bati.

A koronavirus se ustavi, če nisi s prijatelji v postavi, če svežega zraka se nadihaš ter v rokav kašljaš in kihaš.

Z dotikanjem ust, nosa in oči se korona virus še hitreje dobi.

Koronavirus ni le gripa mala, a vseeno je nekaterim še vedno šala.

To bodo obžalovali, ko bodo cele dneve zaradi bolezni ležali.

S starimi starši se ne družimo, da jih po nesreči ne okužimo.

Pri umivanju rok pa voda in milo, včasih pa naj zraven pride še razkužilo!

Nika Sotlar, 4. b

VIRUS Začel se je v Wuhanu, končal verjetno se bo v Piranu.

Ne ve, da je šel čez meje, niti ne ve, kdaj se seje.

Koronavirus – čudna reč, se ni mogel pojaviti čez 100 ali več let?

Res grozno obdobje je to, a vsaj Zemlja oddahnila si bo.

Tajda Stavanja, 4. c

KORONINA PESEM Korona je svoja vrata odprla in nas v hiše zaprla. Čeprav to malo smo si tudi želeli, bomo kmalu hoteli, da bi šola svoja vrata odprla in bolnica bi korono v epruvetko zaprla.

Zdaj vsak dan pomaga nam splet, da dokončamo naš šolski svet.

Vsak dan nove so naloge in nekatere so prave nadloge.

Ko pa za šolo vse končam, grem ven in se igram.

Ko pa zvečer v hišo pridem, v posteljo odidem.

Lena Seidl, 4. a

KO POJAVI SE KORONA …

Ko pojavi se korona, ostani doma!

Roke stalno si umivaj, okrog ust, nosu in oči se ne dotikaj!

Na varnostno razdaljo ne pozabi, a za v trgovino tudi na masko ne pozabi.

Ko pri nas meseca marca okužbo s korono potrdijo, roke stalno si umivamo, na obraz si maske nadevamo.

A ko bo vsega konec, bo odzvonil tudi šolski zvonec.

Ko k nam prišla je korona, osnovne in druge šole so zaprli.

Roke stalno smo umivali, naokrog nič več nismo hodili.

Na balkonu smo se zraka naužili, a v trgovino smo z masko hodili.

Miha Poljšak, 7. b

34

USTVARJANJE MED »KORONO«

Lara Abram, 6. b

Ajda Črnetič, 5. b

Žan Mezgec, 5. b

Iva Vizintin, 5. b

Luka Pecman, 4. a

35

MOJE RAZMIŠLJANJE O TEM, KOGA IN KAKO NOVI VIRUS NAJBOLJ PRIZADENE Ko se je na svetu konec leta pojavil novi virus, smo bili sprva vsi negotovi, saj smo mislili, da bo vse hitro minilo, da ne bo nič hudega in da je ta virus le še ena oblika gripe. A smo se motili.

Sedaj, ko so bili sprejeti številni varovalni ukrepi in smo otroci morali ostati doma, ko so sestri odpovedali predavanja na fakulteti in ko od doma delata tudi oba starša, pa se vsi skupaj zavedamo, da je stvar zelo resna in da se moramo zelo odgovorno obnašati.

Vsi moramo zelo natančno poslušati in spoštovati navodila, ki jih dobivamo. Najprej se moramo zavedati, da moramo paziti nase in na svoje najbližje, kajti le če bomo pazili nase, bomo lahko zaščitili tudi druge ljudi okoli nas. Predvsem pa se moramo obnašati odgovorno do tistih, ki so nemočni, ranljivi in si sami ne morejo pomagati.

Ob tem najprej pomislim na ostarele, na vse babice in dedke, ki imajo bolezenske težave in so že drugače nemočni ter zelo pogosto potrebujejo našo pomoč.

Moja babica in dedek sta ena izmed njih. Ko poslušam poročila, ki nas dnevno opozarjajo na to, da ta novi virus najbolj prizadene tiste, ki so že drugače bolni, me postane strah za mojo babico in dedka. Oba sta namreč že starejša in imata težave s srcem, sladkorno boleznijo in še kaj drugega bi se lahko našlo. Vendar strah poskušam odmisliti in biti močna ter pozitivna ne samo zase in svojo družino, ampak tudi za njiju.

No, tako smo se v družini dogovorili, da za babico in dedka uvedeno strogo ''policijsko uro'' in " domači zapor". Ukinili smo vse osebne stike z njima, vse obiske in jima prepovedali odhajanje iz hiše. Vse, kar potrebujeta, jima priskrbimo: namesto njiju gremo po hrano, ko jima je zmanjka, odnesemo smeti ... Na srečo ima moja babica še polno hladilno skrinjo hrane, zato nam ni potrebno pogosto hoditi v trgovino.

Težko pa je ostati doma in ne iti na obisk k babici in dedku in ju ne pozdraviti v živo, ju objeti, poklepetali z njima.

Vendar ker smo vsi skupaj odgovorni in se zavedamo, da moramo paziti drug na drugega in ker se imamo radi in vsi razumemo, da delamo le tisto, kar je za nas in za njiju dobro, se tega zelo resno držimo. Ob zavedanju, da delamo dobro, mi je lažje pri srcu in me ni tako zelo več strah.

Moja babica in dedek sta zelo modra, skrbna in nas vse skupaj tolažita, da bo vse v najlepšem redu. Oba skrbita za nas in držita pesti, da vse skupaj čim prej mine, da se življenje vrne na stara pota in seveda, kar je najpomembnejše, da vsi skupaj ostanemo zdravi. Že sedaj smo si obljubili, da bomo, ko vse skupaj enkrat mine, naredili eno veliko zabavo, kjer se bomo poveselili, se močno objeli in si iz oči v oči povedali, kako zelo se imamo radi.

Lana Šrimpf, 9. b

36

NuĹĄa Kobal, 8. a

Klea Smerdel, 8. a

Sofija Engelsberger, 7. b

Uli Smerdel, 7. a

37

MOJ KORONA DNEVNIK Pozdravljeni!

Za začetek naj Vam povem, da se moj dnevnik začne nekaj dni preden so razglasili epidemijo in zaprli šole ter nas postavili pred nekaj nenavadnega, nevsakdanjega in za nekatere nekaj nesprejemljivega ... Pa poglejmo, kakšen je bil moj pogled na ves ta rompompom.

Zame se je vse začelo že v sredo, 11. 3. 2020. Že takoj po prihodu iz šole sem se malce čudno počutila. Pojedla sem nekaj malega pri kosilu, na hitro napisala domačo nalogo in ob 18.30 že ležala v svoji postelji in to z bolečim grlom. Vročine takrat nisem imela. Mama je rekla, da (glede na vse kar se sedaj dogaja) jutri zagotovo ostajam doma. Če bo nujno, bo treba na obisk še k zdravnici ... Tale koronavirus ni več hec. Prva okužba je bila to sredo potrjena tudi v Postojni. Širi se zelo hitro in med ljudmi je zaznati nekaj strahu. Upam, da nisem okužena. Hitro zaspim.

V četrtek, 12. 3. 2020, se mama posvetuje z zdravnico. Glede na to, da nimam povišane temperature, zdravnica predlaga, naj še nekaj dni počakamo. Če pa se mi stanje poslabša, jo moramo takoj poklicati. No, dan je minil brez večjih težav zame.

So pa v Sloveniji zabeležili 96 okužb. S ponedeljkom pa se zaprejo šole.

Petek, 13. 3. 2020, naj bi bil happy day, začetek vikenda ... Daleč od tega. Mamin bratranec je po smučanju v Italiji pristal v karanteni in se za zdaj počuti dobro.

Moja sestra Polona je prišla iz nočne izmene in se ne počuti dobro ... V Sloveniji pa je že 141 okužb.

Danes je sobota. Jaz sem precej bolje. Nimam vročine, pa tudi z grlom je boljše.

No, Polona pa komaj govori. Boli jo grlo in glava. V Sloveniji je danes 181 okužb in že prva smrtna žrtev zaradi virusa COVID-19.

Nedelja, 15. 3. 2020. Jaz se že bolje počutim. Polona pa mora jutri poklicati svojo zdravnico, saj se ne počuti dobro. Upam, da bo vse OK z njo. Jutri začnemo s poukom na daljavo. To bo še zanimivo. V naši ljubi deželici pa je že 219 potrjenih okužb.

Ponedeljek, 16. 3. 2020, se bo zapisal v zgodovino. Učimo se doma. Danes je bilo s tem kar nekaj težav, a bo jutri že bolje. Polona je na bolniški. V četrtek mora spet poklicati zdravnico. Skrbi me zanjo. Mama in očka sta odličnega zdravja. Upam, da tako ostane. OSTANITE DOMA IN BODITE ZDRAVI. Že 253 potrjenih okužb.

V torek, 17. 3. 2020, so se zaprle vse neživilske trgovine, ustavil se je tudi ves javni prevoz. Kar se pa tiče šole, je vse super. Polona se drži bolj v svoji sobi, ker je mogoče okužena. Vse nas zelo skrbi zanjo. Ostali smo za enkrat še zdravi. Naj tako tudi ostane. Danes je v Sloveniji 275 okužb.

Danes je sreda, 18. 3. 2020, in doma sem že en teden. Vsi smo dobro, le Polona se še vedno ne počuti najbolje. Klicala jo je njena zdravnica in ji rekla, da bo morala na testiranje za COVID-19. Iz Postojne so jo poklicali, naj pride jutri ob 38

9.30 na odvzem brisa. Zdaj smo vsi zelo zaskrbljeni. Slovenija – že 286 okužb ... Četrtek, 19. 3. 2020, in za mojo družino najtežji dan. Ponoči smo bolj malo spali.

Težko mi je bilo pri srcu, ker mora Polona na testiranje. Očka jo je peljal pred dogovorjeno uro in hitro sta bila doma. Na rezultat brisa moramo počakati do večera. Zdaj pišem nalogo, a nisem zbrana. Tudi starši so na trnih, kaj bo. No, ob 21.55 dr. Kalanova končno pokliče ... Bris je negativen! YESSS!!!!! Smo kar zaplesali od sreče. Zdaj grem pa spat. Lahko noč … Aja, od polnoči naprej je prepovedano javno zbiranje ljudi. V Sloveniji imamo že 319 okužb.

Je petek, 20. 3. 2020, in 341 okužb.

Dedek ima rojstni dan. Čeprav živimo v isti hiši, smo mu voščili kar po telefonu.

Zdaj že malce pogrešam svojo staro mamo Dragico, tetico Sandro in strica Janeza.

Najbolj pa pogrešam sestrično Natalijo. Minilo je že enajst dni, odkar smo se zadnjič videli. Saj se slišimo po telefonu, a to ni isto. Šola na daljavo pa je za enkrat brez težav.

Sobota, 21. 3. 2020, in 383 okužb.

Danes pa je prvi dan pomladi. Vzeli smo si čas zase in se odpravili na potepanje v gozd. Nabrala sem tudi nekaj rožic za herbarij. Bil je prav lep in miren pomladni dan. No, utrujenost je poskrbela, da me je spanec obiskal kar na kavču.

Nedelja, 22. 3. 2020, že 414 okužb in 2 smrtni žrtvi.

Dobro jutro. Število okuženih se povečuje in imamo že drugo smrtno žrtev zaradi COVID-19. Le kam to pelje? Upam, da bomo prebrodili to krizo. Polona je še vedno na bolniški. Želim si, da bi bila doma do konca tega virusa. A ker dela v zdravstvu, je njena prisotnost na delu še kako pomembna. Upam, da bo previdna in da ostane zdrava.

Ponedeljek, 23. 3. 2020, in 442 okužb ter 3. smrtna žrtev.

Spet zabeležena smrt zaradi COVID-19. Začenja se drugi teden šolanja na domu.

Meni je za zdaj kar všeč. Ni mi treba vsega narediti takoj. Vmes si vzamem odmor, malce potelovadim, zaplešem, včasih malce ponagajam mami ... Vsi se nasmejimo, potem pa gremo nazaj vsak na svoje ''delo''...

Torek, 24. 3. 2020, 480 okužb in 4. smrtna žrtev.

Zunaj je zelo mraz. Ta virus mi gre že na živce. Vsak dan zaznavajo nove okužbe in smrti. Upam, da bo kmalu konec. Pogrešam svoje sošolke, sošolce in verjeli ali ne, tudi učiteljice.

Sreda, 25. 3. 2020, 562 okužb in 5. smrtna žrtev.

Danes je MATERINSKI DAN. Draga mamica, ostani zdrava in bodi vedno tak sonček. RADI TE IMAMO!!!! In še novica dneva … ZUNAJ SNEŽI ! Kar neki … Šola, naloge ... vse v pižami!! Superca! Četrtek, 26. 3. 2020, 562 okužb in 6. smrtna žrtev.

Počutim se slabo, žalostno. Vsak dan nova smrtna žrtev. Res, da so to starejši ljudje ... Ampak tudi oni imajo družino, svojce, ki jih bodo neizmerno pogrešali.

Iskreno sožalje vsem svojcem umrlih.

39

Eva Srebot, 3. b

Miha Fatur, 2. b

Nina Gavranović, 3. b

40

Petek, 27. 3. 2020, 632 okužb in 9. smrtna žrtev.

Dobro jutro! V naši regiji je do sedaj 21 okuženih. Hitro nekaj pojem in »grem« v šolo. Sem že malce pozna. Šola bo za zdaj zaprta do 17. aprila. Mogoče še dlje. Bo treba za učenje poprijeti kar doma. OSTANITE DOMA IN BODITE ZDRAVI. Sobota, 28. 3. 2020, 684 okužb in nobene smrtne žrtve.

Danes me nekaj »martra« kašelj. Nič hujšega. Naredila sem še nekaj naloge in se malo učila. Hahaha ... Danes sem kotalkala kar po hiši. Tudi mizo za kosilo sem pripravila v njih ... Sem bila bolj »mobilna«. Za večerjo je mama pripravila toaste.

Božansko. Zdaj grem še malo brat, potem pa spat. Lahko noč, bodite zdravi!!

P. S.: Ne pozabite premakniti urinih kazalcev za 1 uro naprej.

Nedelja, 29. 3. 2020, 730 okužb in že 11 smrtnih žrtev.

Ojla, čuden dan ... Je sonce, je dež, je toplo, je mraz ... Še vreme ne ve, kaj bi. In jutri naj bi celo snežilo ... No, pravijo pa, da to šolsko leto ne bomo šli več v šolo.

Kako pa bomo dobili ocene???

Ponedeljek, 30. 3. 2020, 763 okužb in za danes brez žrtev.

Od danes naprej ne smemo iz svoje občine. Nositi moramo zaščitne maske in rokavice. Le kam to pelje ... Upam, da ostanemo zdravi in da bo Polona previdna na delovnem mestu, da le ne bi zbolela.

P. S.: Kaj veste, da sneži ?

Torek, 31. 3. 2020, 802 okužbi in 14 smrtnih žrtev.

Jutro! Zunaj je lep in sončen dan ... s pridihom zime. Včeraj zvečer je začelo snežiti in se je malce snega še obdržalo.

Po svetu pa katastrofa! Vedno več okuženih in še več mrtvih ... tudi mladih ljudi.

Včasih, na trenutke, me postane kar strah in sprašujem se, kaj bo z nami ...

Sreda, 1. 4. 2020, 841 okužb in 15 smrtnih žrtev.

Dobro jutro! Korona je izginila in v ponedeljek gremo v šolo ... PRVI APRIL! Nič ni »dobru«. Še slabše »ku včiraj«. Ajej, zdaj že pišem po domače ... »Nej tu wridi ... Zatu bom jst tle to kroniko končala. Ma se bwm še oglasla prej ku bom to mojo kroniko oddala učitlci. Pa bwdte doma, ne lazte okuli in čuvejte zdrauje«.

Pozdravljeni!

Danes je petek, 8. maj 2020.

Do danes smo imeli v Sloveniji približno 1450 potrjenih okužb, okoli 100 smrtnih žrtev in približno 1205 tistih, ki so COVID-19 preboleli. Vsekakor se stanje nekoliko umirja ... Tako pravijo. Upajmo, da imajo prav. Šolsko leto bomo pa vseeno zaključili kar od doma. Ocene pridobivamo od narejenih izdelkov, domačih nalog, raznih športnih podvigov in ne, nismo se rešili spraševanj. Ta potekajo kar preko videokonferenc.

Samo še za spričevala ne vemo, kako bodo zgledala ... Da ne bodo »tu kšni čipi ...

Ma upam, da ne …« »U glavnem, zdej naj bi bil virus nekako pod kontrolo. Pravijo, da bomo šli lhku tud na murje. Če bo res taku, Vam vsem želim ene dolge in zaslužene počitnce.« 41

Hvala vsem, ki ste kakor koli pomagali v tej krizni situaciji ... In en velik HVALA vsem učiteljicam OŠ Pivka, da so si vzele čas, nas bodrile in priganjale, da smo tudi v karanteni osvajali nova znanja.

Hvala Vam, ostanite zdravi, pa upajmo, da se vidimo septembra ... v 7. a.

Tina Radmanović, 6. a

Lana Šrimpf , 9. b

42

Iva Vizintin, 5. b

Ajda BarbiĹĄ, 7. a

43