Glasilo učencev OŠ Pivka (2021/2022)

Page 1

NA PISANIH KRILIH BESED

GLASILO UČENCEV OŠ PIVKA ŠOLSKO LETO 2021/2022


Naslovna stran: Tosja Burkeljca Širec, 9. a Zadnja stran: Ajda Barbiš, 9. a Literarni in likovni izdelki so delo učencev OŠ Pivka. Spletno oblikovanje: Ida Femc Likovno oblikovanje: Mariza Golle Mentorice likovnih izdelkov in literarnih prispevkov so učiteljice OŠ Pivka.

2


UVODNIK

Ni popolnost končni cilj. Smisel življenja je nikoli zaključen proces izpopolnjevanja, zorenja in žlahtnjenja. John Dewey Osnovnošolsko življenje se odvija korak za korakom. Stopamo namreč po stopničkah in vsako leto se povzpnemo višje in višje. Tako smo vse bližje svojim ciljem, željam, sanjam. Želimo si biti čim bolj popolni, kot se v naših očeh zdijo popolni tisti, ki že zaključujejo svojo osnovnošolsko pot. A popolnost ni končni cilj, saj življenje pred nas postavlja različne izzive, vsi se tako znajdemo pred različnimi ovirami, manjšimi in večjimi … Ovir seveda ne moremo premagati le s popolnostjo, ki se ne odraža v lepi zunanjosti. Ovire premagujemo z novimi veščinami, znanjem, svojo vztrajnostjo, ko ne obupamo in omagamo pred težavo. Ko pa vendar premagamo oviro, je že pred nami nova stopnička, nov izziv … Pravijo, da je vztrajnost lepa čednost. Res je, saj se s to čudovito lastnostjo bližamo svojim ciljem, pri tem pa pridobivamo še življenjsko pomembno znanje, modrost, potrpežljivost, delavnost … To je tisto, kar nas žlahtni, izpopolnjuje ter odraža naše pravo znanje. S časom pridobimo različne veščine, npr. naučimo se sklepati tesna prijateljstva in zavezništva z vrstniki, znamo se tudi spoštljivo povezati s svojimi učitelji, sprva spoznamo števila, a kmalu znamo z njimi čarati, ko obvladujemo vse bolj zahtevne računske postopke, s pomočjo zemljevidov, pisanih črk in barv potujemo v domišljijske svetove. Seveda, rezultat je vedno drugačen, enkrat bolj in drugič malo manj pisan, a za nas nič manj dragocen, saj je to pokazatelj pridobljenih znanj in izkušenj. In delček teh bolj ali manj pisanih svetov, ki razkrivajo naše izpopolnjevanje, zorenje in žlahtnjenje, je tudi letos ujetih v šolsko glasilo. Vabimo Vas, da prelistate in preberete pisano šolsko glasilo, v katerem je ujetih mnogo čudovitih utrinkov, ki odražajo delo naših učencev, in komaj čakajo, da jih tudi Vi odkrijete.

3


KO RIMA NAGAJA, PESEM NASTAJA … HRUŠKA Na drevesu, vitkem in visokem, med gostimi listi sadež zori. Na peclju rjavem sam zase visi, mu hrbet je ozek, trebuh širok in črna je muha namesto nog. Pod drevesom je medved sedel, navzgor se oziral, da kaj neki bi tam b'lo. Zapihala je burja, odtrgala sadež, medvedu na glavo trdo je padel. Ga glava bolela je, mu zrasla je buška, glej ga, no, vraga, ta sadež je hruška. Urška Poljšak, 7. a

Gašper Mahne, 7. b

ŠOLSKA Šolski zvonec glasno že zvoni, a zvedavih otrok tokrat v šoli ni. Grozni je virus ves svet prevzel, še najboljšo učiteljico nam za pol leta je vzel. Vsak dan od doma se več mi ne mudi, le na spletno stran pogledam, pa že zbrano za mizo sedim. No, to trajalo je le kak teden ali dva, sedaj pa mi vse že »fajn« preseda. Vrh glave imam te šole na daljavo, zdaj komaj čakam, da gre ta virus pozimi na kurjavo. Eva Penko, 9. a 4


VESELA HARMONIKA Ko harmonika zazveni, v dvorani zadoni, ljudje postanejo veseli, radi bi se zavrteli. Prsti po tipkah zdrsijo in skladbe v zrak poletijo, v srcu mi je toplo, imam se prav lepo. Včasih pa pride slab dan, lahko sem malo zaspan, nič se mi ne da, a ko harmonika zaigra … Spet sem boljše volje, vse izgleda bolje, zraven pojem si glasnó, naj bo vedno tako lepó.

Almina Bešić, 9. b

Jakob Kristan, 6. a

NOGOMET Trening nogometa je pred vrati, sezujejo se vsi copati. Kopačka na nogo gre, ščitnik tudi obvezen je. Ko pa nogomet igraš, postaneš pravi nogometaš. Če poškodba se zgodi, že trener po led hiti. Če pa hiter si še kar, na igrišču si en car. Zlom kar hitro se zgodi, takrat pomagamo vsi. Če poraz nas doleti, bomo drugič zmagali! Žalosti pri nas namreč ni, ker po zmago smo prišli. Anže Dujc, 6. a

Gal Štembergar, 9. b

5


MOJA MUCA Moja muca rada spi, ko si v sanjah miške zaželi. Gre na sanjski travnik in preži: »Miška moja, zdaj moja si!« Mucka z miško je doma, zdaj se tiho z njo sladka. Ko pa se mucka prebudi, vidi, da miške nikjer ni. Muca potrta na kavču leži, razmišlja o miški, po njej hrepeni. Mucka moja še vedno je doma, ko se le odloči, da na lov bo odšla. Dve miški mimo muce sta šli, zato brž eno ulovi. Mucka miško tiho poje, nato pa domov sita vrne se. Laura Matanović, 9. b

Lara Horvat, 6. a

Lara Abram, 8. b

6


ROCCO Naš Rocco je psiček kosmat, z mačko je vsak dan pripravljen na spopad. Čeprav se obnaša kot pravi junak, ga lahko prestraši vsak. Jaz ga vseeno rada imam, vsak dan se z njim igram. Zelo rad se za žogico podi in vsak dan na sprehod z mano hiti. Julija Bergoč, 5. b

PRIJATELJ Pravi prijatelj je tisti, ki bo vedno na tvoji strani. Pravi prijatelj je tisti, ki te vedno brez dvoma brani. On je tisti, ki mu vse zaupaš in ki pomaga, da nikoli ne obupaš. Pravi prijatelj je tisti, ki je vedno na voljo, da ga uporabiš, ampak pazi, da na njem nikoli moči ne izrabiš. Pravi prijatelj je lahko samo eden, dokler v družbi ne prepira se nobeden. Če vseh teh lastnosti prijatelj nima, se tukaj ustavi, ker nekaj ne »štima«. Livija Smrdel, 5. b Livija Smrdel, 5. b

7


UČENCI 2. A V SVETU PRAVLJIC MAJ IN SREČEN KONEC Nekoč, pred davnimi časi, je živela kraljica, ki je imela tri sinove. Prvi sin je odšel k ribniku. Pri ribniku je srečal vilo. Ta mu je rekla: »Lahko ti izpolnim eno željo.« Maj ji je zaupal, kaj si želi. Rekel ji je: »Želim si ženo.« Vila mu je tako pričarala lepo ženo. Kmalu sta se Maj in Maja poročila. Jan Kozlevčar, 2. a KRALJICA Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami živela bogata kraljica. Kraljica si je želela kralja za moža. Potem je priletela ptička na okno in začivkala, da ga bo dobila. Kraljica je zlatemu ptičku verjela. In res je dobila čez čas kralja za moža. Kmalu sta se poročila. Potem pa si je želela še hčerko in jo je tudi dobila. Lara Smrdel, 2. a ZLATO PERO Nekoč je za devetimi gorami živel bogat kmet. Videl je ptico, ki izpolni želje. Želel si je, da bi imel prijatelje. Ptica mu je dala svoje pero. Kmet je pero pobožal s svojo roko in postalo je zlato. Pihnil je v pero in že je dobil prijatelje. Žak Bevčič, 2. a PRINCESA IN 12 PALČKOV Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami in za devetimi vodami živela princesa. Živela je v gradu in imela je tudi tri sestre. Princesa je nekega dne na vrtu srečala dvanajst palčkov. Najprej se jih je malo ustrašila, potem so postali njeni prijatelji. Nato je našla jablano, na kateri je raslo zlato jabolko. Takrat je k princesi prišla bela muca. Rekla je, da so palčki zelo prijazni in da bo princesa postala tudi njena lastnica. Princesa se je imela zelo lepo z muco in z dvanajstimi palčki. Kaja Djekić, 2. a

KRALJ IN TRI HČERKE Za devetimi gorami je živel bogat kralj. Imel je tri hčerke. Vse so hotele imeti moža. Najmlajša hčerka je šla k ribniku. Srečala je palčka, ki je čaral in pričaral ji je princa. Poročila sta se in to je srečen konec. Naja Milharčič, 2. a

PRINC IN PRINCESA Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami in za devetimi vodami živel bogat kralj. Ta je imel tri hčere. Najstarejša hčerka je odšla po princa. Na poti pa je srečala velikana. Rekla mu je, da hoče princa za moža. Velikan je izginil in ji v dlani prinesel princa. Ta princ je v rokah držal zlato jabolko. Ko je bil na poti do princese, je lahko slišal, kako živali govorijo. Princ in princesa sta se poročila in srečno živela. Tim Kokošar, 2. a

8


VILA NEJA Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami in za devetimi vodami živela vila po imenu Neja. Živela je v sladkorni deželi. Imela je tri hčerke, vile. Vse so si želele imeti bogatega moža. Ena od hčera je odšla k ribniku. Priplavala je zlata ribica, ki lahko izpolni eno željo. Vila si je zaželela, da bi čim prej dobila bogatega moža. Ribica ji je željo izpolnila. Vila je dobila bogatega moža. Na koncu sta se poročila. Ariana Bele, 2. a PRINC IN PRINCESA Nekoč, pred davnimi časi, je živel pošten kralj. Za devetimi gorami je stal grad. Kralj je imel tri hčere. Najstarejša hči je odšla na vrt in srečala vilo. Vila ji je izpolnila željo. Dobila je moža. Kralj je priredil poroko. Našla sta zlato skrinjo. Dobila sta tudi otroka. Neža Rebec, 2. a ZMAJ IN VOJAK Nekoč je za devetimi gorami živel zmaj. Bil je zelo strašen in vsi so se ga bali. Nekoč je prišel v ta kraj vojak. Vojaku so naročili, naj zmaja uniči. Vojak se je s tem strinjal. Prišel je do jame. Vzel je meč in hotel je uničiti zmaja. Zmaj pa je začel bruhati ogenj. Kmalu se je vojak približal zmaju. Videl je, da zmaj leži na tleh. Vojak ga je vprašal, kaj mu je. Zmaj je rekel, da ga boli šapa. Vojak ga je pozdravil in tako sta postala prijatelja. Tian Može, 2. a KRALJ IN TRI HČERE Nekoč je pred davnimi časi živel kralj. Ta je imel tri hčere. Nekega dne je ena hčerka odšla k ribniku in tam srečala škrata. Hčerka ga je vprašala za bogastvo. Škrat je rekel, da ji tega ne more pričarati. Hčerka in škrat sta šla do treh vil. Vile so deklici izpolnile željo. Nakopale so ji goro zlata. Kar naenkrat je prišla čarovnica. Naredila je urok, da bo škrat za sedem let zaspal. Prišla je vila, ki je poznala tega škrata. Dala mu je zlato jabolko in škrat je oživel. Vsi so se zbrali in proslavili so ponovno škratovo rojstvo. David Paladin, 2. a ZMAJ IN MLADENIČ Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami in za devetimi vodami živel mladenič. Imel je tri sinove. Najstarejši je odšel do jezera. Tam je bil zmaj. Vzel je meč in zmaja ubil. Meč je bil čaroben. Vsa vas je bila vesela. Rok Kotnik, 2. a SINOVI IN NJIHOVE ŽENE Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami živel kralj. Imel je tri sinove. Kralj je želel, da bi se sinovi poročili. Kralj je poklical vile na pomoč. Vile so prišle v zlati kočiji. Pripeljale so tri žene. Sinovi so se poročili in živeli srečno do konca svojih dni. Aldin Hamziky, 2. a

9


TRI HČERKE IN VELIKAN Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami živel reven mož, ki je imel tri hčerke. Prva hčerka je šla na pot in je srečala velikana. Rekel ji je, da ni prava za čeveljček. Drugi dan se je druga hči odpravila na isto pot. Srečala je velikana. Ta ji je rekel, da ni prava. Nekega dne je še tretja hčerka šla na pot. Tudi ta je srečala velikana. Rekel ji je, da je prava. Vsi so prišli na poroko. Princ in princesa sta živela srečno do konca svojih dni. Anže Premrl, 2. a

PRINC IN PRINCESA Nekoč, pred davnimi časi, je za devetimi gorami stal star grad. V njem je živel bogat kralj. Kralj je imel tri hčere. Njegova najmlajša hčerka se je sprehajala po gozdu. Prišla je do jase, na kateri je stala koča. Iz koče je prišla čarovnica. Ugrabila je kraljevo hčerko. Dala ji je zlato jabolko, ki je bilo zastrupljeno. Princesa je zakričala. Neki princ pa jo je slišal. Princ je s svojim prijaznim govorečim zmajem poiskal princeso. Princ jo je odpeljal v grad. Kralj pa je priredil poroko. Natali Stević, 2. a

Klara Margon, 3. b

Aleksandar Bubić, 3. b

10


DOŽIVETJA, KI SE DOTAKNEJO SRCA IN OSTANEJO V SPOMINU

BREZ KRUHA NI ŽIVLJENJA Moja prababica je živela v zelo stari hiši, ki jo je podedovala po svojih starših. Imela je samo en prostor, ki je bil ves črn od ognja, vendar ravno ta prostor je bil tudi moj najljubši. Vedno, ko sem prišel k njej, večinoma poleti, sem jo vprašal, če bova pekla kruh. Bila je vsa nasmejana, vesela, polna življenja. Seveda sva vedno pekla kruh. V črni kuhinji je najprej zakurila ogenj. Val dima me je na začetku, ko ga še nisem bil vajen, skoraj zadušil. Oči so se mi solzile, a vztrajal sem. Sčasoma je postalo bolje. Navadil sem se. Govorila mi je, da za kruh potrebujem kilogram domače moke, pol litra vode, nekaj koruznega zdroba, zabelo (svinjsko mast) ter sol, sladkor in kvas. Nato pa je potrebno potrpljenje in gnetenje testa. Večkrat mi je rekla, da če gnetejo tudi otroške roke, je kruh veliko boljši. Zato sem seveda bil ves ponosen in hitel sem gnesti, da sem bil od glave do pet ves bel. Nato je testo raztegnila na približno 3 centimetre debelo in skrbno položila na razbeljeno mesto, s katerega je predhodno odstranila oglje. Z metlico, ki je bila spletena iz šibja, je skrbno potisnila oglje na kruh. Sledilo je čakanje. Kruh se je pekel približno 40 minut. Ta čas mi je prababica pripovedovala, kako je bila ona v mojih letih bolj lačna kruha kot sita ter da jo veseli, da spoštujem kruh. To sem vedno rad slišal. Ko je bil kruh pečen, je prababica skrbno odstranila oglje s pečenega kruha ter ga pokrila s platneno torbo. Meni pa je pustila, da sem pobožal še topel kruhek, da se je potem na njem, ko ga je odvila, poznal odtis moje dlani in prstkov. Ko se je kruh ohladil, ga je prababica narezala. Rekla je: »Jej, dragi Žan, da boš zdrav. Brez kruha ni življenja!« Peka kruha s prababico je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je med počitnicami zgodilo. Moje prababice žal ni več med nami. Pogrešam jo. Zelo. V mojih mislih bo vedno ostal vonj po oglju in sveže pečenem kruhu ter ljubezni in spoštovanju do prababice in ljubega kruhka. Žan Mezgec, 7. b

OBISK TAJSKE Vsako leto z družino načrtujemo obisk ene od tujih držav. Pred nekaj leti smo se odločili za obisk Tajske, ki se ga zelo doživeto spomnim še danes. Komaj sem čakala na jesenske počitnice, ki sem si jih za nekaj dni še podaljšala. Zgodaj zjutraj nas je čakala pot na letališče v Benetkah, od koder smo poleteli v Bangkok, glavno mesto Tajske. Naslednji dan pa smo se po okusnem zajtrku odpravili na slonjo farmo Patara, ki se nahaja v bližini mesta Chiang Mai. Poslanstvo te farme je 11


ohranitev populacije tajskih slonov. Neizmerno sem bila vesela, da sem se lahko igrala s slonjim mladičkom, ki je bil zelo razigran in navihan. Na omenjeni farmi so sloni spuščeni v naravo. Izvedela pa sem, da ima vsak slon svojega oskrbnika, na katerega se tudi naveže. Z zanimanjem sem prisluhnila zanimivim in meni čisto novim informacijam. Ena od teh je tudi ta, da se slona ne jaha na hrbtu, ampak se sedi le za vratom. Tisti dan sem se lahko jaz preizkusila v vlogi oskrbnice. Veselje se je začelo s kopanjem v reki, kar je bilo najbolj noro in nepozabno doživetje. Sledila je ježa skozi džunglo, ki se je ne da opisati. Enostavno – bilo je fantastično. Na koncu smo imeli še piknik sredi džungle. Še danes se spomnim raznovrstnih okusov njihove hrane. Vesela sem bila obiska te farme, saj slonov nimajo privezanih in jih ne mučijo s cirkusom za turiste. Za celo našo družino je bilo to prijetno doživetje. Kljub vsem lepotam narave in prijetnim izkušnjam s prijaznimi domačini, pa sem opazila tudi veliko revščine. To pa je že druga zgodba. Žal je resničnost današnjega sveta zelo kruta – na eni strani je bogastvo, na drugi pa se skriva revščina. Ajda Črnetič, 7. b

Lea Turk, 9. a

12


ČAROBNE CINQUE TERRE Med zimskimi počitnicami februarja 2020 smo z družino odšli na izlet v Italijo. Obiskali smo Cinque Terre, kar v dobesednem prevodu pomeni »Pet dežel«. Gre pravzaprav za pet slikovitih vasi, ki si od severa sledijo v naslednjem vrstnem redu: Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Te vasice so nastale v 18-kilometrskem pasu severozahodne obale Ligurskega morja že v 13. stoletju. Vasice so med seboj povezane z železniško progo. Vlaki seveda vozijo zelo pogosto, zato je to tudi najlažji način popotovanja. Na vlak smo vstopili v mestu La Spezia in najprej obiskali najbolj oddaljeno vas Monterosso al Mare. Sprehodili smo se ob peščenem zalivu, ki ga straži 14 metrov visok velikan, vklesan v kamen. Po strmi cesti smo se povzpeli do cerkve sv. Janeza Krstnika, ki jo krasijo lepe freske, zunanjost pa je bila, kako zanimivo, črno-bela. Prvič sem videla takšno pročelje, zato se mi je ob vsej barvitosti to zdelo zelo zanimivo. Druga vasica, kjer smo se ustavili, je bila ribiška vasica Vernazza, ki je od vseh krajev najmanjša. Hiše so stisnjene tesno skupaj. Po ozkih uličicah smo se najprej povzpeli do ostankov gradu in se nato spustili do pristanišča, ki je zavarovano z velikim valobranom. Sama se do gradu nisem podala, saj so me močno bolele pete. Tako sva z bratom raje občudovala morje. Naša naslednja postaja je bila vas Corniglia. Posebna je zato, ker edina ne leži ob morju, ampak na 100 metrov visoki vzpetini. Do nje pa vodi kar 377 stopnic. Ko sem jih zagledala, me je kar zmrazilo. Mukotrpna pot je bila poplačana, ko sem s trga pred cerkvijo sv. Petra zagledala čudovit razgled na morje in vse ostale vasice. Z druge strani vasico obdajajo vinogradi. Pot smo nadaljevali v Manarolo, ki je bila meni najbolj všeč. Zdela se mi je najbolj pisana in polna rož. Po glavni ulici smo se med številnimi trgovinicami spustili do obale, kjer smo si privoščili slastno in pristno italijansko pico. Seveda tudi brez slastnega »gelata« (sladoleda) ni šlo. Že nekoliko utrujeni smo obiskali še zadnjo, peto, vasico Riomaggiore. Tu so se hiše zdele kot vzidane v skalo sivo. Dvigujejo se okrog zaliva z majhnim pristaniščem za ribiške čolne. Čeprav sem komaj še hodila, smo se povzpeli še do cerkve sv. Janeza. Izlet se mi je zdel prekrasen. Najbolj so me očarale živopisane hiše – rumene, rožnate, oranžne, rdeče … Proti večeru so prav žarele v soncu. Najbolj pa sem si zapomnila hojo 13


po stopnicah v Corniglio. Ni jim bilo videti ne konca ne kraja, a na vrhu je razgled poplačal ves trud. Gneča na vlaku pa je bila edina stvar, ki mi ni bila všeč. Na vlaku smo se gnetli kot sardelice v konzervi. To je bilo naše zadnje popotovanje pred izbruhom koronavirusa, zato se tega popotovanja še posebej rada spominjam. Eva Dekleva, 9. a

Eva Dekleva, 9. a

14


NEPOZABNA KUKLJICA Bilo je avgusta leta 2013, ko smo se z družino prvič odločili dopustovati v Kukljici, ki je občina, istoimensko naselje in manjše pristanišče na otoku Ugljanu. Kot otroka me je pritegnilo že nenavadno ime majhnega obmorskega mesteca in polna pričakovanj sem se z družino podala na pot. Kukljica sicer leži na jugovzhodni strani otoka Ugljan in se razprostira okoli istoimenskega zaliva. Obala je razčlenjena s številnimi zalivčki, kjer so čudovite plaže ob gostih borovih gozdičkih. V borovem gozdu na rtu Zaglav, ki leži med zalivoma Gnojišće in Kukljica, se nahaja naselje »Zelena punta«, v katerem nas je čakala nastanitev. Na pot smo se podali v zgodnjih jutranjih urah. Pot nas je vodila iz Nadanjega sela skozi Ilirsko Bistrico do mejnega prehoda Jelšane in po reški obvoznici do Jadranske magistrale. Gre za znamenito cesto, ki poteka od slovenske meje do meje s Črno goro. Stara je več kot 60 let in dolga 644 km. Ko se pelješ po njej, imaš ves čas občutek, da imaš na eni strani veliko, strmo in kamnito goro, na drugi strani pa vidiš čudovito morje in prekrasne sončne otoke. Meni ta dolga pot ni bila preveč všeč, pa še dolgčas se me je polotil. Sama cesta je bila zelo ovinkasta in ni je hotelo biti konec. Nekje na pol poti, v obmorskem mestu Karlobagu, smo imeli prvi postanek za jutranjo kavico, kakav in prigrizek. Čez čas je sledil še postanek na Masleniškem mostu, ki je ponujal čudovit pogled na morsko ožino. Gre za most, ki povezuje Dalmacijo z notranjostjo Hrvaške. Zaradi pomembne prometne povezave so ga Srbi novembra leta 1991, ko je divjala vojna na Hrvaškem, tudi uničili. Nov most so zgradili leta 2005. Ime tega mosta pa izvira iz besede »maslina«, kar po slovensko pomeni oljka. Namreč v neposredni bližini mostu se raztezajo številčni oljčni nasadi. Tu kot turistično zanimivost ponujajo bungee jumping, ki bi ga rada tudi sama nekoč poskusila. Naša pot po Jadranski magistrali se je zaključila v Zadru, znanem pristaniškem mestu. V luki Gaženica smo se vkrcali na trajekt in se odpeljali do otoka Ugljan. Nekateri trajekti so res zelo veliki in lahko prevažajo do 100 vozil. Zelo zanimivo pa se mi je zdelo, kako usmerijo vsa ta vozila na točno določeno mesto, da je prostora za vse. Čez čas smo zagledali Ugljan, ozek in dolg otok v Srednjem Jadranu. Z otokom Pašman ga povezuje krajši most. Izkrcali smo se v luki Preko in se po cesti odpeljali do Kukljice, ki je zame najlepše mesto na jadranski obali in kamor se še vedno radi vračamo. Všeč nam je neokrnjena narava, ki nudi senco mogočnih borovcev vse do plaže. Umirjenost kraja, ki nam vsakič omogoči, da se spočijemo in napolnimo z novo energijo. Kukljica se ponaša tudi z dobro zavarovanim pristaniščem, v katerem je manjša marina. Neprekinjeno od leta 1514 pa se v Kukljici vsakega 5. avgusta odvija procesija ob prazniku Marije Snežne. Kip z veliko procesijo odnesejo na ladjo, ki pa se ji pridruži več 100 različnih plovil in nadaljujejo s plovbo po morju. Kukljica je zame kraj, kamor se rada vračam zlasti zaradi spominov, ki bodo vedno del mene. Tu sem se naučila plavati, tu sem prvič na pomolu s trnkom ujela ribo, tu sva z mamo prvič preplavali celoten zaliv … In tu sem okusila še najboljši sladoled na svetu. Špela Ronzullo, 9. a 15


MOJ PRVI NASTOP Do današnjega dne sem imela že veliko klavirskih nastopov, a svojega prvega pa res ne bom nikoli pozabila. Zgodilo se je ob zaključku drugega razreda. Ko sem prišla iz šole, je sledila še zadnja vaja pred nastopom. Bila sem tako živčna, da sem razmišljala celo o tem, da sploh ne bi šla na nastop. A potem sem se vseeno premislila. Pripravila sem se in s starši smo se odpravili v Glasbeno šolo Postojna. Vse bolj me je postajalo strah. V zmedi tako nismo našli prave učilnice. Imelo me je, da bi kar pobegnila. Končno zagledam svojo učiteljico klavirja. Za trenutek sem se oddahnila. Nato sem skupaj s starši vstopila v dvorano. Še enkrat sem ponovila skladbe, s katerimi bom nastopila. Prsti me niso ubogali, zatikalo se mi je … Spet sem občutila strah. Začeli so se nastopi in bila sem med prvimi. Ozrla sem se po dvorani, ki je bila polna otrok in staršev. Strah je popustil. Morala sem na oder, saj je napočil čas mojega nastopa. Prvo skladbo sem odlično odigrala, pri drugi pa … O, groza … Že na začetku se mi je zataknilo. Od sramu bi se najraje vdrla v tla. Učiteljica me je ustavila in mi ponudila možnost, da začnem ponovno. To sem tudi storila. Šlo mi je kar dobro od rok. Ko sem odigrala svoje, mi je šlo kar na jok. Počakala sem do konca ostalih nastopov. Potem smo se odpravili do našega avtomobila. Po poti sem mami potožila, kako mi je bilo pri srcu. Mama me je namreč posnela in skupaj sva pogledali posnetek mojega nastopa. Ugotovila sem, da moj nastop ni bil tako slab, kot sem mislila. Od takrat naprej me nastopov ni več strah, saj sem videla že veliko hujših polomij, kot je bila moja. Nika Kaluža, 5. a

Nika Kaluža, 5. a

16


SKOČILA SVA SI V LASE Opisal bom, kako sva se z najboljšim prijateljem Urbanom sprla. Zgodilo se je v začetku šolskega leta, potekal je tretji teden pouka. Imeli smo športno, ko me je eden od vrstnikov zmerjal. Njegove besede so me zelo prizadele. To sem povedal tudi svojemu prijatelju Urbanu. Mislil sem, da bo sočustvoval z mano, ampak se je začel na ves glas smejati. Ko se je učna ura končala, sem takoj odšel domov. Niti prijatelja nisem počakal, da bi skupaj odšla domov. Doma pa sem dogodek zamolčal. Naslednji dan s prijateljem nisem spregovoril niti besede, a on je mislil, da sva pobotana in obnašal se je kot običajno. Jaz pa sem bil še vedno razočaran in užaljen. Seveda je vsem sošolcem povedal, kako sem se na zmerjanje odzval. Tudi to njegovo ravnanje me je močno prizadelo, počutil sem se izdanega. Tako sva bila s prijateljem sprta. Potem me je prosil in prosil, da se pobotava in ostaneva prijatelja. Obljubil je, da se bo spremenil – ne bo se več posmehoval. Potem sva se ponovno začela družiti. Čez dva tedna pa je tudi on občutil grobe besede, saj so tudi njega začeli vrstniki zbadati. To mi je zaupal, a jaz se nisem odzval tako, kot se je sprva on. Pomagal sem mu s tolažbo in pogovorom. O dogodku smo se s sošolci pogovorili in obljubili so, da se to ne bo nikoli več zgodilo. Iz tega sem se naučil, da s prepirom nikoli nič ne rešiš, temveč le izgubiš prijatelje in si žalosten. Spoznal sem tudi, da če se že spreš, se moraš tudi vedno čim prej pobotati. Tine Jenko, 5. c

Hana Tia Milavec, 5. a

Nika Kaluža, 5. a

17


KO SE PREIZKUSIMO V VLOGI NOVINARJA … INTERVJU Z EVO PETERNELJ Eva Peternelj je osebna trenerka in licencirana inštruktorica Fitnes zveze Slovenije. Je zagovornica aktivnega in zdravega načina življenja ter zdrave prehrane. Navdušuje in motivira ljudi ter jih pripravi do tega, da vzljubijo gibanje in svoje telo. Kje si dobila idejo za Exatlon in kako si se nanj pripravljala? V bistvu sva z Žigo gledala oddajo Sanjski moški in sva rekla, da škoda, ker v Sloveniji ne obstaja kakšen športni resničnostni šov, ker bi se oba prijavila in v bistvu sva čez teden dni kar naenkrat zasledila neko reklamo, pa zapis Dominikanska republika in nekakšni poligoni … To si pač pogledava in ugotoviva, da je to nekaj športnega in sva rekla: »Okej, to se zdi dobro, dajva, prijaviva se.« In tako sva se prijavila. Kako sem se pripravljala? V bistvu treniram vsak dan že celo življenje, tako da nisem ravno spremenila svojih treningov, ampak sem z njimi samo nadaljevala in to je to. Nisem počela nič posebnega, oziroma morala bi se pripravljati malo z »metanjem«. Ali lahko na kratko opišeš svojo izkušnjo v Exatlonu? Ja, zelo dobra izkušnja, nepozabna in res nekaj posebnega … Ne znam je primerjati z ničemer v svojem življenju, to je res nekaj zelo drugačnega. Jaz sem takrat vedno rekla, da živim kot v neki pravljici, ker vsi skrbijo zate, vse je pripravljeno, nič ne veš, kaj se dogaja, ne veš niti tega, koliko je ura in meni se je zdelo, kot da živim v neki igrici ali pa v neki pravljici. Tekli smo čez različne poligone, metali, tekmovali med seboj in to je bila edina naša skrb v treh mesecih. Kaj ste počeli v prostem času? Nekaj posnetkov je bilo moč videti na spletu, ampak bilo jih je bolj malo … Ja, prosti čas ... V bistvu ga sploh nismo imeli veliko, ker vi ste gledali oddajo, ki je bila dolga približno eno urico do urico in pol, mogoče. Mi smo pa to snemali od 6 do 9 ur, samo tekmovanje je trajalo toliko in v bistvu je bilo našega prostega časa zelo malo – le pred zajtrkom. Običajno smo vstali med 6. in 7. uro zjutraj in že takrat smo mogoče malo vadili, potem smo imeli zajtrk, okrog osmih so nas že prišli iskat, odpeljali so nas na snemanje in na poligonu smo bili do štirih ali petih popoldan in potem smo šli »domov«. Imeli smo kosilo in potem smo imeli prosto še dve do tri ure, preden smo šli spat. V baraki smo šli zgodaj spat, ker je bila vedno tema in nisi imel luči, tako da 18


smo šli spat malo prej, v vili pa smo bili budni do desete. In kaj smo v prostem času delali? Torej trenirali smo, metali, jedli, potem, recimo ko smo bili v baraki, smo kurili ogenj in smo večer preživeli ob ognju; v vili pa smo se kopali v bazenu, veliko smo peli, plesali, ampak vse to pač brez glasbe. Torej, v vili smo preživeli večino časa v bazenu, ko smo bili v baraki, pa ob ognju ali pa smo trenirali. V bistvu je bilo prostega časa v celem dnevu za nas le kakšnih 6 ur. Torej ste se morali kar znajti. Ja. Sploh v baraki … Ja, na začetku smo se morali res znajti. Ker nam je bilo »težko« in smo se morali na spremembe navaditi … Oh, pa pantomimo smo se igrali. Se pravi, da ste se vseeno znašli za zabavo. Ja. Kaj ti je bilo pa všeč na karibskih otokih? Voda … Voda je zelo lepa, všeč mi je bil tudi ananas, ki je bil res dober, okusen in jedli smo ga vsak dan. Všeč mi je bilo tudi to, da je bilo tam toplo, tukaj pa zima … Pa da ni bilo covida. Kaj še? Veliko peska je bilo, ampak morje je bila najlepša stvar, daleč naokoli. Pa tudi kakšen kokos smo ukradli na poti, ko smo šli domov. Kateri poligon se ti je zdel najtežji in zakaj? Meni osebno je bil najtežji tisti na morju, Karibski zaklad, a v bistvu ne vem ravno zakaj … Ampak to je bil edini poligon, kjer sem imela, ko sem prišla na cilj, tako »zakisane noge«, saj prideš tako utrujen, da te noge enostavno več ne ubogajo in to je bil edini poligon, kjer se mi je to zgodilo. Zato menim, da je bil ta najtežji. Kako si se počutila, ko si izvedela za mednarodno tekmo proti Mehiki? Zelo dobro, zelo poseben občutek je bil, ker nismo vsi tekmovali eden proti drugemu, pač pa smo čez čas postali že prijatelji, čeprav smo bili nasprotniki. In ko smo izvedeli za tekmo proti Mehiki, je bilo to spet nekaj zelo posebnega, kot da bi res tekmoval za neko reprezentanco. Počutila sem se spet močno v nekem svojem športu, v katerem bom dejansko zastopala svojo državo in takrat se mi je zdelo, da smo se vsi še bolj povezali, ko smo res stopli skupaj kot država. Pravi Slovenci. Res, pravi Slovenci.

19


Kaj ti je bilo všeč v baraki in kaj ti ni bilo všeč v vili, kajti vemo, da je bila baraka slabša od vile. Kaj mi je bilo všeč? V baraki mi je bilo všeč nebo, ker smo bili sredi jase, ničesar ni bilo okoli nas in ponoči, ko je bila tema, je bila res prava tema … Nobena luč ni nikjer svetila in res se je videlo zvezdnato nebo. Potem smo mi zakurili ogenj in ob ognju smo zrli v nebo, gledali smo utrinke. To je bilo v baraki daleč najlepše. Čakaj, kaj mi pa v vili ni bilo všeč? Ja. V vili pa mi ni bilo všeč mogoče to, da nismo bili nikoli sami. V vili je bilo vedno več osebja, torej imeli smo čistilko, kuharja in še nekoga, ki je ves čas pospravljal za nami. Mi nismo nikoli smeli pospraviti za sabo, nikoli zares nismo bili sami … Vedno je bilo z nami še, ne vem, pet ljudi plus, ki so bili tam okoli nas. Se pravi, da te je nekako motilo osebje? Ni me ravno motilo, ampak v baraki smo bili lahko res sami … Tam ni bilo nikogar in sami smo morali poskrbeti, da smo za sabo pospravili in ko imaš preveč časa, se moraš z nečim zamotiti. V tem primeru smo v baraki pomivali krožnike, kozarce, pometali, v vili pa pač nismo smeli početi ničesar in v vili si se dobesedno prekladal s kavča na kavč, saj si imel časa na pretek. Če bi prišla v finale, kateri poligon in zaključek poligona bi izbrala in zakaj? To bi bilo odvisno tudi od tega, kdo bi bil z mano v finalu. Gledala bi namreč tudi na to, na katerem poligonu je kakšna nasprotnica bila slabša, drugače pa sem se jaz počutila najmočnejše na »Peklu«, »Strupenem močeradu«, kjer sem osvojila tudi dve medalji in na »Modri laguni«. No, te tri bi izbrala in bi potem izbirala med njimi. Dobro, pa zaključek za poligon? Aha, kaj bi za zaključek izbrala? Verjetno kakšno mizo za drsanje ploščic ali pa za brcanje žoge. Če bi imela možnost, ali bi se vrnila v Exatlon? Ne vem, zdaj nisem še prepričana v to, bi potrebovala še nekaj časa za odločitev. Mogoče bi, če bi me povabili kot neko rezervo, in sicer tako, da bi stopila kasneje v šov. Da pa bi ponovno šla tako od začetka, za tri mesece, pa ne več. In zdaj je še zadnje vprašanje, ki ni ravno vprašanje, ampak vseeno: ali imaš kakšno sporočilo za osnovnošolce, ki smo navijali zate? Joj! Da, hvala, ker ste navijali zame, res sem čutila energijo tistih, ki so od doma navijali zame in da pridno poslušajo učiteljico športne vzgoje in da pridno mečejo, ker boste mogoče tudi vi kdaj prišli v Exatlon in vam bodo razne spretnosti zelo prišle prav. 20


Dobro, Eva, zahvaljujem se ti, da si si vzela nekaj časa za odgovore na naša vprašanja. Ja, hvala tudi tebi, Nika, da si mi zastavila zanimiva vprašanja in ker ste navijali zame. Z Evo Peternelj se je pogovarjala Nika Sotlar iz 6. b.

Larisa Derenčin, 9. a

Tosja Burkeljca Širec, 9. a

21


JUNAK JE LAHKO PRAV VSAK … Junak je lahko vsak, naj bo majhen, velik ali šibak. Malo poguma in dobre volje, pa gre vsem na bolje. Junaki se ne bahajo, le moč v sebi imajo. Tam, kjer vlada nered, poskrbijo za pravi red. Junakov se ne bojimo, ampak za njimi stojimo. Pozdravimo jih glasnó, to super junaško druščino. Manca Štavar, 7. b

Lepo je biti junak, saj to ne zmore biti vsak. Ni nujno, da je junak tudi največji silak. Junak se sam ne postavlja, se pa njegova pogumna dejanja proslavlja. Kadar se ljudem pomaga, to junakova je zmaga.

Nuša Rotar, 6. a

Ajda Črnetič, 7. b

Kako se junaško življenje živi? Kako se junaško življenje naredi? Ga morda poznate vi? Nekateri pravijo, da recept je, da se nekaj bonbonov poje, seveda, tudi brez čokolade ne gre. Prevelike količine pa vodijo v bolečine, ki jih pozna otrok vsak, ki je hotel postati junak. Žan Mezgec, 7. b

Nina Ranđelović, 6. a

22


PREPLET ZGODOVINE IN LIKOVNE UMETNOSTI Učenci 7. a in 7. b so pri pouku zgodovine spoznavali antiko. Svoje znanje so utrdili pri pouku likovne umetnosti in izdelali čudovite stripe.

23


Stripe so izdelali: Leja Rojc, Ambrož Penko, Ilma Horozović, Ajda Črnetič, Rebeka Šabec, Maja Morel, Azra Jahić, Iva Vizintin, Veronika Uršič, Matej Smrdel, Žan Mezgec in Uma Lili Smerdel. 24


Učenci 8. razredov so pri pouku zgodovine spoznavali obdobje renesanse. Za utrditev znanja so pri pouku likovne umetnosti poustvarjali po delih renesančnih umetnikov.

Izdelke so naslikali: Alja Štrukelj in Zala Čeligoj iz 8. c, Fijona Herlilč iz 8. b in Mark Smrdel iz 8. a. 25


KAJ SE V NEDELJO GODI? KNJIŽNICA V NEDELJO V nedeljo ima knjižnica zaprta vrata, zato nekaj knjigam prija solata, nekaj knjigam pa celo »rata«, da so mehke kot trata. Nekatere knjige pa so se zmenile, da bodo v gore zavile, spet druge so se skrile, nekatere pa so se raje po knjižnici podile. Toda ko prišel je večer, knjige v knjižnici uživajo nedeljski mir, saj v sebi že čutijo rahel nemir, kdo bo z njimi v ponedeljek preživel večer. Nik Mezgec, 6. b Eva Penko, 8. b

BANKA V NEDELJO Banka v nedeljo počiva z vsem storitvami. Le pospravi predale in pregleda regale. Neslišno drsi po prostoru, zaupno pregleduje sefe, alarmom pusti spati in po prostoru drsi s copati. Banka v nedeljo odprta je le zase, za kosilo si privošči klobase, sebe povabi na kavo in sprejme vabilo na zabavo. Banko v nedeljo obliva brezdelje, ni vrst, ni klepetanja in nerganja. V ponedeljek pa odpre svoja vrata, spočita, umita čaka stranke, ki bodo stopile skozi vrata. Jakob Želodec, 6. b

Januš Šalamun, 8. b

26


KNJIŽNICA V NEDELJO Knjižnica v nedeljo končno si oddahne, ker v čitalnici ni več ljudi in lahko svoja vrata zapahne. Tiho potepa se med policami, knjige, majhne in velike, prebira, zelo tiho, a tudi na hitro knjigo za knjigo požira. CD-je v tišini si vrti, tiho zeha med knjigami. Na koncu le odloči se, da čas za spanje napočil je. Tajda Stavanja, 6. b

Fijona Herlič, 8. b

Jaka Samsa, 8. b

Lara Abram, 8. b

27


KO RIMA ZARAJA, PESEM NASTAJA … SITNA BRATCA Sitna bratca imam in dobro ju poznam. Venomer razgrajata in mi nagajata. Ko se vrnem iz šole, je že vik in krik, ker bi rada šla na kak nov podvig. Delo z njima imam, saj ukrotiti ju ne znam. Rad grem z njima na sprehod, a ne vsepovsod. Čeprav sta prava razgrajača, velikokrat se mi splača. Moja mama slepa ni in me s pohvalo nagradi. Janez Kristan, 6. a Pesem je bila nagrajena na literarnem natečaju »Rima raja, festival otroške poezije«. Mentorica je bila učiteljica Patricija Krebelj.

Veronika Uršič, 7. b

28


IZSTOPATI Si že kdaj izstopal v družini med sestrami in brati? Ali si mogoče stal pred napačnimi vrati? Si edini želel za kosilo govejo juho ali pa si med filmom samo ti lovil muho? A izstopanje ni samo doma. Ja, res, izstopati se vsepovsod da ... Si med črnimi bel ali pa med resnimi vesel. Med neumnimi si pameten, da bi lahko reševal doooolge račune, med tistimi, ki so radi varni, si ti želiš poleteti do Lune. Tako izstopaš, da bodo vsi nate s prstom kazali. Če boš vesel, te bodo razjezili, če boš čist, pa umazali. A šele potem pride najhuje, kajti če si drugačen, te nihče ne potrebuje. Toda ravno zaradi izstopanja si poseben. Če pa Če se

si med neumnimi pameten, lahko prejmeš različne nagrade, še učiteljice te bodo imele rade. pa imaš med tistimi praznoglavci domišljijo, ti lahko le dobre stvari godijo.

Nika Sotlar, 6. b

KNJIGE ZA ŽIVALI Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi živali hodile v šolo. Bilo bi jih res mnogo – sodelovale bi tiste, ki tečejo na štirih nogah in tiste, ki imajo krila. Ah, kakšen direndaj bi bil to, si lahko le mislimo. Toda kakšne knjige bi imeli, da bi se vsi razumeli? Mački bi morali imeti tako knjigo, v kateri bi ležale miši, ne pa da jih morajo loviti po hiši. 29


Medvedi bi morali imeti tako knjigo, kjer je vsaka vrstica dišeč in sladek med, potem bi bil v panju zagotovo red. Zajci bi morali imeti tako knjigo, da bi bili listi iz zelja in korenja, saj je to njihova dolgoletna želja. Sove bi morale imeti tako knjigo, da bi se črke svetile v temi, saj vemo, da ponoči se jim ne spi. Race bi morale imeti tako knjigo, da bi z njo v ribnik zavile ne da bi jo zmočile. Drage živalice, ne skrbite za takšne knjige, vse jih boste dobile, če se boste umirile in v svet sanj vstopile. Žan Mezgec, 7. b

Tina Marić, 2. b

V SOSEDOVI HIŠI Si že bil v tisti sosedovi hiši? V tisti, v kateri se nihče ne boji ne slona ne miši? Dva starša, otrok kar deset, za njih je prav zanimiv svet. Starša sta še v redu, imata službo, veliko družino, prijatelje in znata odlično drsati po ledu. Otroci pa so bolj zanimivi, vedno nekaj počnejo, vsak svoje, in nikoli niso za nič krivi. Najstarejša Mica nikoli ne zavrne telefonskega klica. Tudi če je klic med poukom v šoli ali med policami knjižnice, saj njej pomembne so novice.

30


Potem sta tu dvojčka, Jaka, ki po hiši vedno ponosno koraka, ter Miha, ki zelo veliko kiha. Pa še poskočna Mira, ki je ne v življenju ne na progi ne ustavi prav nobena ovira. In spet dvojčka, Jože, ki zelo rad voha rože, in Vita, ki se ji še vedno v šoli nič ne svita. Gašper pa je skromen in po višini je za 8-letnika prav ogromen. Zelo rad bere knjige in se večino časa brani slovenske lige. In Mila, ki jo kličejo Mila Mala, ta bi silno rada potovala. Iz kartona si je naredila letalo, veliko platno z ozadjem in, za vsak slučaj, še padalo. Nihče pa se ne more upreti pogledu male Anice, ki so ji všeč kralji in kraljice. Čisto pa ponori, ko do nje pridejo bleščice. In še mali Samo, ki za igrače uporabi kar staro kramo. O, pa še njihov priimek. Pišejo se Novak, a včasih jim rečejo kar družina Groza. To jih sicer ne moti, toda zakaj jim tako pravijo? Ker je njihova hiša – roza! Nika Sotlar, 6. b

31


PESEM KLOBUKA IZBIRUHA Že pred časom, ko po Zemlji štirje veliki so hodili, tisti, ki Bradavičarko so ustanovili, štirje drzneži pogumni, a vsekakor ne neumni, tisti, ki dali so me sešiti in na vaše glave posaditi, vas zanima, kdo je to? No, odgovor glasi se res lahko: pogumni Godric, ki poznamo ga kot Gryffindorja, drzna Daniela iz Drznavraana, premeteni Salazar, ki je ustvaril Slytherin, in še marljiva Perwola. Ste že uganili? Njen dom je Pihpuff. Nekaj let je četverica lepo sodelovala, a Salazarjeva domislica jih je vse razgnala. »Samo čistokrvni!« je hotel sam. A trojica je drugim stopila v bran. Tako Salazar je odšel, na šolo pa nemir je prišel. A četudi so jih prepiri razdrli, mi boste vi svoje misli še vedno razprli. Zakaj taki kisli obrazi? Naj slaba volja se nemudoma odplazi! Samo v misli vam bom pokukal malo, zato me hitro posadite na svojo glavo! Tajda Stavanja, 6. b

SIMBOL ŽIVLJENJA Marljivemu kmetu v čast in ponos pel je tudi kos, saj je žito bogato obrodilo in ga razveselilo. Mlinarjeve pridne roke zmlele so veliko moke, da bo kruha za vse otroke.

Uma Lili Smerdel, 7. a

32


Iz peči omamno zadiši kot dobri duh domači kruh. Vsi se kruha veselimo in vsak dan si ga želimo, zato iz srca prosimo, da kruha bo obilo. Ljubi kruhek, simbol življenja si, cenil te bom vse dni, saj brez tebe mene ni. Jan Mezgec, 8. a

Sofija Engelsberger, 9. b

33


PISANI LETNI ČASI LETNI ČASI Travniki so zacveteli in drevesa že brstijo, so škorci z juga prileteli in že si gnezdeca gradijo. Poletje prišlo je v naše kraje, spet bomo gledali filme in v zraku občudovali papirnate zmaje. Sosed že kosi svojo trato. »Na morje ali v hribe?« smo se spet znašli pred zagato. Jeseni ptice na jug poletijo, drevesa pa lepe barve dobijo. Po dežju že vse diši, mi pa se vračamo v šolske klopi. Pozimi prazna je drevesna veja, gozd pa prekriva bela odeja, obleči se moramo topla oblačila, saj zima ni prav nič mila.

Julija Kristan, 3. a

Lena Seidl, 6. a

ZIMA PRIHAJA Jesen se poslavlja, že zima hiti, da nam z zimsko idilo zemljo pobeli. Otroci se zimske idile veselimo, ker smučati in sankati si želimo.

Gašper Pecman, 2. b

Miklavž decembra obišče ljudi, da jih z darovi obdari. Barbara Iskra, 7. a

34


POMLAD Ko narava se prebudi, ko žarek sonca te zbudi, poseben občutek se v tebi zbudi. Pomlad prelepa je, saj z njo ptice priletijo in rože na travnikih zacvetijo, otroci pa iz hiš že na igrišča hitijo. Pomlad je kot duša, ki krasno diši, čeprav včasih se vreme kislo drži. Simon Bajc, 8. a

Urška Šorc, 3. a

Iva Vizintin, 7. b

35


PESMI O POMLADI, KI JO TRETJEŠOLCI IMAMO RADI Ko se narava prebudi, spomladi vse zacveti. Listki na drevju ozelenijo in polhki se iz zimskega spanca prebudijo. Rada poslušam ptičke, ko veselo zažvrgolijo in gnezda iz vejic za mladičke gradijo. Urška Kirn, 3. a

Jaz sem Pomlad, k vam sem prišla. Prinesla sem rože in lep sonček zlat.

Sara Penko, 3. a

Jaz sem Pomlad, že ptički pojó, veselo se igrajo, saj zima je že odšla. Jaz sem Pomlad, sončece na modrem nebu sije. Otroci so zunaj in se veselo igrajo.

Teja Kristan, 3. a

Tijana Možina, 3. a

Sonce posije in ogreje zemljó, ptički na vejah veselo pojó. Rože cvetijo, metuljček mimo leti in mi srečo zaželi. Urška Šorc, 3. a Urška Kirn, 3. a

36


PESMI O DOMOVINI

SLOVENIJA Kamor pogledam, vidim gore, za njimi pa bleščeče morje. Na kraju najdem jame, a gozd je najboljši zame. Na Triglav si želim, a se malo plezati bojim. Zato v Postojnsko jamo hitim, vožnje z vlakom se veselim. Ta čudovita dežela naša, je za velike oči prava paša. Tako vsaj pravi moje srce in mislim, da tudi tvoje. V Sloveniji živim in tukaj si tudi ostati želim. Tristan Bizjak, 6. b

NAŠA SLOVENIJA Naša država je sicer ustvarjena v obliki domače kokoši in mala, toda če si jo pogledaš od bližje, jo boš spoznal in na zemljevidu takoj prepoznal. Pa tudi Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška, njene sosede, ji ne delajo preveč zmede. Na samem njenem repu se nahaja Jadransko morje, ki ti razširi obzorje. Sploh, če si ogledaš Koper, Izolo in Piran, tam ti toplo vreme lahko polepša dan. Zdaj na Primorskem si, kjer Primorci smo doma, na Vipavskem pa pogosto močna burja pihlja, Goriška Brda pa se po rdečih češnjah pozna. Če pa še višje greš, videl Alpe boš, če pa greš proti Beli krajini, boš mogoče srečal kaj narodnih noš. Le naprej, pa boš prispel v Ljubljano, mesto glavno, mesto, zaradi katerega je Plečnikovo Tromostovje slavno. Pa še ljubljanski grad, ki bi ga skoraj vsak obiskal rad. 37


Potem pojdi višje skozi Trbovlje in Hrastnik in še naprej, da prideš v Celje, in potem greš, kamor te pač pot odpelje. Najvišje pa boš prišel v kokoškino glavo, v Prekmurje, kjer preko Mure za hribovja in gorovja nimajo nuje. Slovenija je majhna, toda ima vse: gore, obalo, reke in gozdove, v katerih rastejo bori, breze in smreke. Ko pa že vse spoznaš, še na njen najvišji vrh Triglav se podaš. Čiste reke so bogastvo pravo z reko Sočo, Savo ali Dravo. 26. decembra domovina svoj rojstni dan praznuje, zato z navdušenjem se njene lepote opisuje. To je naša Slovenija, naša domovina, naša država, za srce in dušo je paša prava. Nika Sotlar, 6. b

Zarja Cvetković, 1. a

38


ZA BOLJŠI JUTRI … BOLJŠI JUTRI Nad mestom vztraja temen oblak, človek ve, da rabi zrak. Ne, ni to oblak, to je naš znak, da nekaj delamo »napak«. Avtomobili gor in dol hitijo, čeprav tovarne že nekaj časa stojijo. Nekateri se prav nič ne bojijo, kar z motorji drvijo, da česa ne zamudijo. Toda življenje na Zemlji bo bolj zdravo, če spoštovali bomo naravo, uporabljali glavo, ne pa brezglavo smetili naravo. Nik Mezgec, 6. b

VODA – VIR ŽIVLJENJA Voda – vir življenja si, razveseljuješ rastline, živali, ljudi, da bi zdravi ostali mi, saj brez tebe življenja ni. V potokih in jezerih žuboriš, v morju valoviš, v rekah šumiš in v lužah stojiš, da nas, otroke, razveseliš. Ko presihajoča jezera napolniš z vodo, preženeš sušo, pogasiš požare, privabiš mnoge občudujoče poglede, marsikdo si pride ogledat le tebe. Sestavljaš tudi naše telo in naš planet Zemljo. Lahko te pijemo in neizmerno uživamo. Želim si, da bi te bilo za vse dovolj! Jaz te cenim vsak dan bolj! Jan Mezgec, 8. a

39


Julija Bergoč, 5. b

Julija Čeligoj , 5. b

Livija Smrdel, 5. b

40


DA BO SVET ŠE ŽIV Ko vidim, kako uničujemo okolje, sem vedno slabe volje. Sekamo gozdove, da delamo prenove. Uničujemo naš svet, pregreva se planet. Izumirajo živali, sami bomo ostali. Si predstavljaš, da ni čebel in v puščavi ni kamel? Živimo v megli, smogu, nikjer ni videti sonca. Ne želim si takšnega konca. Lahko se spremenimo, se potrudimo, da drugače živimo. Vsak od nas ima pomemben vpliv, da bo jutri svet še živ. Živa Šabec, 6. a

Rebeka Šabec, 7. b

41


KO DOMIŠLJIJA ZAŽIVI … KRALJ MATJAŽ SE ZBUDI Kralj Matjaž je dolgo spal, njegova brada pa se je daljšala in daljšala. Nekega dne se ji je uspelo oviti devetič okoli mize, pri kateri je kralj spal. Miza se je v hipu preklala in z ropotom prebudila kralja Matjaža iz dolgega spanca. Ker se je začela odpirati tudi skala, ga je sončna svetloba zaslepila. Hitro se je zbral. Ni vedel, da je ogromno let spal, zato se je urno odpravil proti vasi, da bi pomagal svojim ljudem. Toda vas je bila čisto drugačna. Nikjer ni opazil svojega gradu. Kljub temu pa je po vasi začel vpiti, da je še živ in naj se pripravijo za boj proti Turkom. A pričakalo ga je veliko razočaranje. Ljudje so ga namreč le začudeno gledali. Nekdo je celo poklical policijo, ker naj bi po vasi strašil neki norec z dolgo brado. Ko je oborožena policija res prišla, si je kralj Matjaž mislil, da so prišli njegovi sovražniki, Turki. Nato je za petsto let starega moža začel teči izredno hitro. Tekel je do dupla, ki se je zopet odprlo in ga vzelo pod svojo zaščito. Kralj Matjaž je žalosten sedel k ostankom razbite mize in premišljeval o čudnem svetu. Odločil se je, da bo raje še malo zaspal. Upal je, da bodo ljudje spet normalni, ko se bo naslednjič zbudil. Žan Mezgec, 7. b

Lara Ovcin, 9. a

42


JUHUHU, POČITNICE SO TU …

KONEC ŠOLE Končno prišel je dan, ki zvabi brezskrbnost na plan, učenje potisne na stran in vesel je vsak poletni dan. V šoli bo končno zavladala tišina, na morju zaželena vročina, v gorah sproščujoča milina, v naših srcih neizmerna toplina. Nik Mezgec, 6. b

POČITNICE Prišel je čas za šolski počitek in vragolije, za polno napolnjene baterije, za čas, ki prehitro mine, za nove morske podvige ter neizbrisne spomine. Vsem želim čudovite stvari, da veseli bomo tudi mi, ko se v jeseni vrnemo nazaj in podoživimo počitniški raj. Jan Mezgec, 8. a

Ilma Horozović, 7. b

43


44