V SVETU PUSTOLOVŠČIN

Nepri Akovana Pustolov Ina

Predstavil vam bom bližnje srečanje z volkovoma, ki sem ga doživel na prelepo avgustovsko nedeljo v bližnjih snežniških gozdovih, na Gomancu. Na izletu sem bil skupaj s starši in z bratoma. Ta dogodek si bom zapomnil za celo življenje. Na pot smo se odpravili že zelo zgodaj zjutraj. Nestrpno sem čakal, kdaj bomo prišli na cilj. Bil sem neučakan. Končno smo le prispeli. Izstopil sem iz avta in si ogledal okolico. Bilo je zelo tiho in osamljeno. Slišalo se je le ptičje petje. Počutil sem se zelo prijetno. Nato je k meni pritekel najstarejši brat Jan z žogo in me prosil: »Nik, se greš z mano in Žanom igrat?« Na njegovo prošnjo sem odgovoril pritrdilno in šel za njim. Hoteli smo se igrati nogomet, za kar smo potrebovali štiri palice, da bi označili gole. Bratoma sem rekel, da bom šel tokrat jaz v gozd po palice za gola. Hodil sem po gozdu in jih iskal. Končno sem našel ravno prave. Ko sem se vračal v naš začasni tabor, sem slišal šumenje. Čutil sem, da me nekdo opazuje. Srce mi je začelo biti hitreje. Ustavil sem se in poslušal, a nisem ničesar več slišal. Tolažil sem se, da je bil mogoče le kakšen zajček. Kljub temu pa sem se tesel kot šiba na vodi. Vrnil sem se k bratoma. Odleglo mi je, da sem zopet z njima. Počutil sem se bolj varnega. Skupaj smo postavili oba gola in igra se je pričela.

Čez čas sta se nam pridružila še starša. Skupaj smo se veselo igrali.

Čisto sem pozabil na neprijeten občutek, ki sem ga imel globlje v gozdu. Kmalu sem postal žejen. Naredili smo odmor. Šel sem po čaj. Na pol poti do avta sem ponovno nekaj slišal. Ustavil sem se in vprašal: »Ste slišali ta zvok?« »Nič nisem slišal,« mi je prvi odgovoril ata.

Nadaljeval sem pot proti avtu. Ker sem bil zelo žejen, sem si takoj natočil kozarec čaja in pil. Zopet sem nekaj slišal. Bilo je kot nekakšno zavijanje volkov. Obstal sem kot vkopan. Srce mi je razbijalo z vso močjo. Mama je videla, da sem obstal, nato pa me je vprašala, če je kaj narobe. Odgovoril sem ji: »Mislim, da sem spet nekaj slišal. Podobno je bilo zavijanju vokov.« Povedal sem ji tudi, da sem prej v gozdu slišal šum. Nato sem se obrnil in pogled usmeril na vrh hriba, kjer sem zagledal čisto prava volka. Gledala sta me. Opazil sem tudi njune krvoločne zobe. Okamenel sem. Barva na obrazu se mi je spreminjala hitreje kot kameleonu. Mama je pozorno sledila mojemu pogledu, nato pa zaklicala: »Gremo!« Pobrali smo šila in kopita ter sedli v avto. Kakor hitro smo mogli, smo se odpeljali. Med vožnjo sem zopet opazoval gozd. Zdel se mi je poln volkov, ki preverjajo, če smo res odšli.

Iz tega dogodka sem se naučil, da moram zaupati svojim občutkom ter da se nam najlepše stvari zgodijo, ko to najmanj pričakujemo. Vesel sem, da sem doživel to pustolovščino, ki si jo bom zapomnil za celo življenje.

Nik Mezgec, 7. b

Galjotova Pesem

Potem ko za krajo obtožen sem bil, za kazen na galejo priklenjen sem bil.

Nisem jedel, nisem pil … Ponoči me pokonci je držalo razburkano morjé, v glavi pa težke misli in ljub spomin na moje bližnje. Modroval sem, če kdaj vrnem domov sploh se, če moja žena še misli name, če moja hči že moža si je našla, če moj sin že župnik je postal in maševal. Veter hladan, veter hudo močan zanesel je mojo galejico na kraj morja širocega. Na kraj morja širocega pa mladenič stoji in mi sporoči: »Žena tvoja z novim se že davno poročila je, hči tvoja že dobrega moža ima, sin tvoj pa župnik je postal in je tudi maševal.« Ob tem spoznam, da družina moja ne potrebuje me več … Družina je bila edina stvar, za katero sem živel in upanje imel.

S solzami v očeh sem mladeniču naročil, naj moji družini pove, da mene na tem svetu ni več.

Tako me smrt je zvabila v mrzlo, ledeno morje. Živel sem v upanju, da me doma pričakuje družina, a ker upanje ugasnilo je, me morje vzelo je.

Anika Udovič, 8. b

NA GALEJI

Razočaran sem nad svojim življenjem in nad svojimi dejanji. Nikoli si nisem mislil, da bom zadnje dni svojega življenja z galejo plul po morju, sam, brez svojih dragih.

Na galeji sem pristal zaradi neverjetne neumnosti. Bila je nedelja. Odšel sem na trg po vodo. Zelo sem hitel. Mogoče preveč, ker sem pozabil vzeti vrč s seboj. To sem opazil šele, ko sem prišel do vodnjaka. Ker se nisem hotel vrniti domov po pozabljeni vrč, sem se malo razgledal naokrog. Takrat sem mislil, da imam srečo. Pri zidu poleg vodnjaka so bili postavljeni trije glineni vrči. Hitro sem pograbil enega ter vanj zajel vodo. Namenil sem se proti domu. Naredil sem samo tri korake, ko sem zaslišal neko vpitje: »Tat, tat! Primite ga!« Ozrl sem se naokrog. Videl sem, da vsi hitijo proti meni. Prijeli so me, čeprav sem prisotnim zagotavljal, da sem si vrč samo izposodil. Nič ni pomagalo. Pripeljali so me pred sodnika ter me obsodili, da bom preostanek svojega življenja preživel na morju, priklenjen na galejo kot galjot. Bilo mi je zelo žal, da sem bil tako zaletav in nepremišljen.

Na galeji sem veslal dolga tri leta, ko so mi zdrobili noge, da ne bi razmišljal o pobegu. Do takrat pa sem upal na čudežno vrnitev domov, da bom na kopnem stal, da bom spet videl svojo družino, za katero sem upal, da živi srečno življenje. Ko pa so mi po hudem mučenju in neznosnih bolečinah strli noge, sem spoznal, da je bilo vse moje upanje, ki mi je dajalo moč in me ohranjalo pri življenju, zaman. Sedaj nimam več volje do življenja. Nekaj časa sem si še želel, da bi vsaj izdihnil na kopnem. Ampak jaz, ubog galjot, ki na galeji veslam po sinjem morju, nimam nobene možnosti, da se mi želja uresniči. Že dneve premišljujem, kaj naj storim sam s seboj. Najraje bi pozabil na vse in se vrgel v morje. Verjetno bi bilo tako še najbolje … Odločil sem se. Počakal bom samo še na veter močan, da bomo odpluli še dlje na odprto morje, nato pa bom končal svoje trpljenje. Se bodo vsaj ribice pogostile z mojim telesom in mojo krvjo.

Galjotova Zgodba

Spominjam se časov, ko sem bil še kaznjenec na galeji. Imam hčerko in sina ter ljubljeno ženo Marto. Trenutno se nahajam na podeželju, v bližini šumi morje. Imam kmetijo, skrbim za živali, pridelujemo in tudi prodajamo domače pridelke. A življenje ni bilo vedno tako mirno in srečno…

Zelo rad sem namreč kartal. Nekega dne pa so me obtožili kraje denarja pri igrah na srečo s kartami. Pripeljali so me na sodišče, kjer so mi sodili in me poslali kot kaznjenca – veslača na galejo. To me je strlo. Preživljal sem težko obdobje, saj smo kaznjenci morali biti zaprti le na dnu galeje. Tu je bilo zatohlo in ni se dalo dihati, narave in sonca žarnega na nebu nismo videli tudi po več dni zaporedoma. Minevali so dnevi, tedni, meseci … Veslati smo morali v vseh vremenskih pogojih in različnih ritmih, ki nam jih je določal lastnik. Ko sem omagal, so me bičali, noge so mi tudi polomili, da nisem razmišljal o pobegu, strli so mi dušo. Bil sem žalosten in nesrečen.

Nekega dne pa sem v pristanišču iznenada zagledal znanca, ki sem ga lahko povprašal, kako je doma. Povedal mi je, da se bo moja hči poročila in preselila v drug kraj. Izvedel sem tudi, da bo sin postal duhovnik in bo kmalu imel prvo mašo. Nazadnje pa sem še izvedel, da je on novi Martin mož. Znanec se je nasmehnil, meni pa so se ulile solze. Znanca sem prosil, naj hčerki odnese prstan zlat, sinu pa naj da križec zlat. Za ženo pa sem predal pismo, v katerega sem zapisal, da se ne bom več vrnil, če ne bom našel rešitve. Znanec je nenadoma izginil, spet sem ostal sam. Bil sem priklenjen na lesene deske, nisem videl sijočega sonca in tudi ne zvezd na nebu. Morje je začelo zdaj glasneje šumeti in močneje valoviti, pripravljalo se je k nevihti. Kar naenkrat je veter tako močno in sunkovito zapihal, da so valovi visoki galejico vrgli v zrak, ta pa se je sunkovito obrnila in pristala na razburkani gladini tako, da je dno »lesene krste« gledalo iz morja. Poskušal sem se rešiti. Uspelo se mi je odtrgati od lesene deske, na katero sem bil priklenjen, in pričel sem plavati na vso moč. Izmučen sem se prebil skozi visoke valove na obalo. Končno sem lahko videl naravo, sonca pa ni bilo, saj so ga zakrivali temni oblaki. Prvo noč sem preživel v naravi pod krošnjami dreves. V tišini sem opazoval različne živali s svojimi mladiči.

Naslednje jutro pa se je po vsej deželi že razvedelo, da se je naša galeja potopila na dno sinjega morja, da je veliko mrtvih in tudi pogrešanih. Medtem je na podeželju moja žena Marta milo jokala. Tudi hčeri in sinu so polzele solze po licih. Jaz pa sem bil vesel, ker sem končno na suhem stal in zrl v jutranje sonce. Napotil sem se proti domu, pred mano se je vila dolga in mučna pot. Čez čas pa sem zagledal znano slamnato streho naše hiše. Samo še malo je do cilja … »Končno, doma sem! Moj preljubi dom!«

Žena je slišala moje vzklike ter pritekla je iz hiše. Presenečena je zaklicala: »Janez, tukaj si! Hvala bogu!« Bila je presrečna, saj drugega moža ni marala … Janez in Marta ter sin in hči pa so veselo zavriskali in skupaj so živeli do konca svojih dni.

Galjot Pripoveduje

Sedim ob sveči in zdaj pišem o svojem minulem življenju, da bo naslednjim rodovom ostalo za spomin.

Po dolgih letih sem se vrnil domov. No, če temu lahko rečem dom. Moja hiša namreč že dolgo ne stoji več, od družine pa mi je ostal le še sin. Žena moja je izginila neznano kam, moja mati pa je že dolgo časa pokojna. Sedaj sem nastanjen pri sinu, ki je uspešen obrtnik in me je z veseljem sprejel pod svojo streho. Počasi se navajam na kopno in prav ugajalo mi je zatisniti oči v miru in se naspati.

Sedaj se v mislih vračam v preteklost in razmišljam, kako sem v resnici prišel na galejo. V spominih se mi prikazujejo slike nesrečne bitke, v kateri je za vedno obležal moj zvesti tovariš, mene pa so obtožili njegovega uboja. Bilo mi je dosojenih devet let veslanja na galeji, pa še dvesto zlatnikov sem moral dati za tovarišev pogreb. Takoj ko sem plačal, so me odvedli na ladjo pogube, vsaj tako mi je bilo rečeno. Začelo se je moje devetletno služenje.

Ko sem prvič sedel na leseno klop ter v roke vzel težko veslo, so me prikovali na lesene deske s težkimi kovinskimi obroči. Kar zmrazilo me je, čeprav je zunaj pripekalo sonce. Najprej nisem prepoznal nobenega tovariša, vsi obrazi so bili mrki, pogled mračen in zazrt v prazno, njihovi hrbti so bili opečeni od sonca žarnega in krvavi od udarcev z bičem, okrog pasu pa le ruta. Pa so moje oči vseeno radovedno raziskovale nove obraze in prepoznal sem nekaj starih tovarišev. Začudeno smo se spogledali in v mislih najverjetneje vsak pri sebi premlevali, zakaj smo se znašli tu. Tako je kmalu zadonel prvi udarec po bobnu in začeli smo veslati v kar hitrem ritmu. Če nisi dovolj hitro in močno veslal, že te je oplazil bič, kasneje pa te je zalila še slana morska voda. Ne bom lagal, tudi jaz sem jih večkrat dobil po plečih. Seveda, prištejmo zraven še to, da nas je neprestano zalivala voda in da je naše hrbte peklo vroče sonce, pa še veslati si moral v ritmu. A to ni bilo najtežje. Najhuje je bilo gledati tovariše, ki se onemogli onesveščajo. Težko se je bilo posloviti od njih, če si sploh imel kaj časa za slovo, saj so omaganega hitro vrgli v morje, kjer je dokončno ugasnilo njegovo življenje. Pa vendar mi je vsak umrli tovariš dal upanje, da vztrajam in veslam naprej v spoštovanju do njih. Teklo je četrto leto služenja, ko smo se po dolgem in napornem veslanju ustavili ob neznani obali. Do mene je pristopil neki starec, me objel ter rekel, da je moja mati pokojna, a vendar mi je nekaj pustila za spomin. To je bil njen prstan. Starcu sem prijazno odgovoril, naj ga hrani pri sebi še dolgih pet let in naj ga nato prinese na moj dom, če bo seveda še kaj ostalo od njega. Ganjeno me je pogledal v oči, jaz pa sem mu odvrnil, da bom prstan na galeji le izgubil. Seveda me je vest o materini smrti pretresla in še ves večer sem razmišljal le o njej. Bolelo me je, ker se od matere nisem mogel niti posloviti.

Tako so minevala leta na galeji, skrbelo me je, ker že dolgo o družini nisem slišal ničesar več. V tem času sem postal bolj brezbrižen, čustva so počasi izginjala. Ni me več stiskalo pri srcu, ni me prizadelo, ko je kakšen dan padel udarec po mojih plečih. A vseeno je bilo predzadnje leto na galeji najtežje. Veslali smo skozi nešteto neviht, naši hrbti so bili okrvavljeni kot še nikoli doslej. Seveda sem v tem času veliko razmišljal tudi o svoji družini, saj nisem o bližnjih slišal prav nobene novice. Kaj, če so vsi pozabili name? So se morda odselili kam drugam? Kam? Ima moja žena drugega moža? To so bila vprašanja, ki so me mučila in bolela še huje kot udarci z bičem. S temi vprašanji se je zaključilo moje veslanje na galeji.

Končno so me po dolgih devetih letih izpustili iz »lesene krste« in roke se niso več tesno oklepale vesla. Najbolj sem se bal, da me nihče ne bo pričakal in da bom moral sam najti pot do doma. No, ravno to se je tudi zgodilo. Noge so me bolele, ko sem hodil proti domači vasi. Na poti so me spremljali tudi mrki pogledi z vseh strani. Kakšna žaljivka je prišla tudi do mojih ušes. Ko sem končno priromal do doma, sem videl, da so od naše hiše ostale le še ruševine, zato sem bridko zajokal. Nekaj časa sem nemo strmel v ostanke svojega doma, potem pa me je dokončno zlomilo. Zaslišal sem tihe korake, nenadoma se je ob meni znašel sin. Planila sva si v močan objem in na poti proti njegovemu domu mi je razložil, kaj vse se je v tem času zgodilo in kako je žena odšla.

Vse sem sprejel mirno in vdano, saj mi je v tem trenutku veliko pomenilo, da stojim na suhem in da imam skrbnega sina ter kje spati. Ko sem legel k počitku, sem razmišljal o sinovih besedah. Skušal sem razumeti ženino ravnanje. Ne morem reči, da ji zamerim, saj me vendar ni bilo dolgih devet let v domačem kraju. Počasi sem se sprijaznil, da je to del moje zgodovine in da bom začel na novo, spet od začetka.

Tako zdaj sedim tu in pišem …