Glasilo učencev OŠ Pivka (2020/2021)

Page 1

NA PISANIH KRILIH BESED

GLASILO UČENCEV OŠ PIVKA ŠOLSKO LETO 2020/2021


Naslovna stran: Rebeka Šabec, 6. b Zadnja stran: Dominik Uršič, 4. a Literarni in likovni izdelki so delo učencev OŠ Pivka. Računalniško in spletno oblikovanje: Ida Femc Likovno oblikovanje: Mariza Golle Mentorice likovnih izdelkov in literarnih prispevkov so učiteljice OŠ Pivka.

2


UVODNIK

Edina možnost življenja v naravi je rast, s krajšimi obdobji počitka. Če sčasoma zrastemo kot rodovitno drevo, so naša dejanja, rezultati naše rasti, lahko rečemo tudi plodovi, nam in drugim v veselje. Julia Doria

Ko mi, osnovnošolci, s prvimi drobnimi in negotovimi koraki prestopimo šolski prag, smo majhni, prestrašeni – smo kot drobna semena, ki jih je potrebno posaditi. A življenje ne stoji in ne miruje, temveč se hitro spreminja … Tako hitro tudi mi zaživimo svoje šolsko življenje v učilnicah, polnih vrstnikov in skrbnih učiteljic, da hitro poženemo korenike. V učilnicah se namreč dogaja marsikaj: spletamo prijateljske vezi, se družimo, si nagajamo, se smejemo in tudi kdaj pa kdaj potočimo kakšno solzo … S trudom spoznavamo prve črke, se soočamo z osnovami branja in pisanja, odkrivamo zapletene svetove številk in računov, domišljijo pa bogatimo z raznovrstnim ustvarjanjem. Preden se dodobra zavemo, zrastemo v grmičke. Ker pa je šolski vsakdanjik zelo razgiban in pisan kot mavrica raznovrstnih znanj in izkušenj, se naš grmiček tudi hitro olista in čez čas poženejo še prvi drobni cvetovi … Ti pa se odprejo v vsej svoji lepoti, ko na plan pokukajo naša čustva, hrepenenja, domišljija in volja do življenja. In ko je pred nami konec šolskega leta, kaj lahko vidimo? Veliko cvetočih grmičkov, ki bodo kmalu zrasli v večja drevesa … Šola nam namreč omogoča pridobivanje temeljev, ki morajo biti močni, da bomo lahko z znanjem, izkušnjami in veseljem zrli v negotovo prihodnost ter se soočili s sapicami in tudi viharji, ki nam mogoče pridejo naproti. Kmalu dozorijo tudi prvi sladki sadeži – odraz našega dela in zorenja. In delček le-tega razkriva tudi letošnje šolsko glasilo. Kljub nenavadnemu času bodo pred vami zaživeli pravljični svetovi in neusahljiva domišljija. Vabimo Vas, da prelistate in preberete šolsko glasilo, kajti prava lepota naših majhnih cvetnih utrinkov se razgrinja na naslednjih straneh. Mentorica Irena Tot

3


Brina Cej, 9. b

4


DOMOVINA MOJA SLOVENIJA JE DOMOVINA MOJA Slovenija je domovina moja, je tvoja, je naša, za oči je prava paša! Grem v Julijske Alpe med krave, v Koper, Izolo ali Piran do morske zabave. Vabi me zelenomodra Soča, pozdravlja Triglav, tam, na Blejskem jezeru, me pričakuje čolniček majav. Pa naše kraške jame, vanje se res ne upam brez očeta in mame. V Postojnski jami naj bi živel zmaj, še Erazem Predjamski bi ob srečanju z njim jokal kot Tolovaj. Ne potrebujem tujine, če zaželim si miru in tišine. Pogled na naša krasna drevesa, ki segajo tja daleč v nebesa, me napolni z veseljem in srečo ter v meni zbudi energijo kipečo. Ko luna na nebu se smehlja, harmonika v zidanici še vedno igra. Oh, Slovenija, zakaj si tako lepa, za druge kraje zdaj sem čisto slepa! Lara Abram, 7. b

Lara Abram, 7. b

5


DOMOVINA Draga moja Slovenija, moja rodna dežela! Zame si kraj, kjer je moj dom, moja domovina, kjer je moj rod doma, moja vsa družina. Tu sem mirno in brezskrbno otroštvo imela, svoja šolska leta z radovednostjo preživela. Obdana si z vso lepoto tega sveta, to dokazujejo morje in neskončno lepih gora. Tu občutim varnost in toplino, v vsej lepoti tvojo veličino. Slišim, kako drugi povzdigujejo in opevajo tujino, vendar se na koncu vedno vračajo v domovino. Ponosna sem, da sem Slovenka, Notranjka, Dolenjka ali Gorenjka, vedno bom Slovenka! Hvala ti za vse, kar si mi dala, res, iz srca ti HVALA! Nuša Kobal, 9. a

Nuša Kobal, 9. a

6


MOJA DOMOVINA Slovenija, domovina moja, tukaj sem rojen, tukaj sem vzgojen. Kot otroku si mi dala radosti in lepote svoje, čutim objem domovine svoje. Topel objem z vrha Piranskega obzidja in razgled čez kamniti Kras, s kamenjem za okras, pa tja do Triglava, ki je ponos vseh nas. Čez brkinski grič, pogled mi ne seže v nič. Vožnja čez gozdove Javornika mi sapo vzame, čez skrivnostni Kočevski rog pa prevzame. Vinorodna Bela krajina me navdihuje, sprehod po prelepi okolici Kozjanskega dvora navdušuje. Pohorje me vabi na zimske radosti, Kamniške planine po nove norosti, jezero v obliki srca mi nove moči da. Ustavim se v Ljubljani, njeno Barje me premami. Ponos me prevzame, to je kraj, kjer doma so moje sanje. Timotej Bizjak, 9. a

Amil Ponjević, 8. b

7


Petra Rotar, 9. a

Rok Rebec, 9. b

8


KO RIMA ZARAJA … MIŠJA DRUŽINA To je mišja družina. V njej so mama, oče, dve teti, stric, sin Rok in hčerka Tina. Kaj se dogaja v družini, to me zanima! Poglejmo, če je vse v mišji luknji prima. Mama se je na visoko goro povzpela, ker si je to že dolgo želela. Na vrhu te gore, ki ji pravzaprav fotelj je ime, je lep razgled, mami se zdi kot cel svet. Kar tam zgoraj je bila, dokler noč ni prišla. Oče v družini poskrbi za smeh in da v hišo ne pride kakšen greh. Rad se tudi družabne igre igra, še posebej šah, saj nihče ne premaga ga. Včasih pa najraje kar v postelji leno leži: »Danes bo lep dan!« si govori. Družinska kuharica je teta Lana, najraje za kosilo pripravi pečenega purana. Čokoladni sufle, olivna tapenada, korenčkova juha, čisto vsem je všeč njena hrana, njena kuha. Včasih pa kar med peko kruha steče med pšenico in koruzo. Ko uživa, je ne zanima, da si uniči hlače ali najlepšo bluzo. In če ima srečo, lahko za solatno skledo uporabi človeško kontaktno lečo. Drugi teti Mirjam je ime, ta o otrocih res veliko ve. Zanjo je to pomembno, ker ima najtežjo službo, saj vsako noč ji otroški zobje delajo družbo. Ve tudi, kako zobni denar narediti, da se imajo otroci za kaj veseliti. Hecam se, zobe v bistvu prav zdrobi, da neprecenljiv prah dobi. Ta prah spremeni v napoje ter jih proda za denar in nato ga podari otrokom, ki jim je za ustno higieno mar. Potem pa je tukaj stric, stari dobri steklar Matic, ki je naredil že več kot 100 steklenic. Dela tudi vitrine, majhne, velike 9


in celo steklene okvirje za slike. V luknji je bazen, ki je pravzaprav steklena skleda. Kdo jo je naredil? Stric Matic, seveda. Skoraj vsak dan dela kot naprava, 1, 2, 3 … in že je tu steklena sekvoja ali reka Sava. In pri tem se še zelo zabava. Sin Rok veliko časa v fitnesu preživi, tam teče na mestu in dviguje uteži. Rad tudi bere cele dni in celo nemščino se uči. Včasih pa razmišlja, kam bi šel na delo, mogoče bi postal poklicni klovn – to bi šele bilo veselo. Uuu, ali pa bi šel v tovarno za dobro plačo? Če bi delal tam, bi si lahko kupil grad ali celo palačo! A ne vem, zakaj to razmišlja, saj je star šele 16 let, zaenkrat samo prodaja sladoled. Tina je družinska hči, ki se skoraj vedno smeji. Čez nekaj let bo veliko potovala, da bi neznane kraje spoznala. Na Japonskem si bo kimono kupila, v Mehiki pa čudovit sombrero naredila. V New Yorku blizu kipa svobode bo spala, na Novi Zelandiji pa se s kiviji igrala. Na Maldivih bo ves čas na plaži in v Afriki zaradi hijen ves čas na straži. Ko jo bodo ta potovanja utrudila, se bo domov vrnila, da si bo spočila. Čakaj malo, le kako bi lahko pozabila, z njimi živi tudi babica Kamila. Obožuje čaj iz kamilic, to zagotovo veste iz imena, in ko je bila mlada, je bila aktivna, zelo malo lena. Kamila je pletilka že od začetka, Roku je spletla kapo, mami jopo, meni pa medvedka. V tej mišji luknji je vsak v svoji delovni suknji. Ko pa pride nedelja edini dan brezdelja, so vsi zopet ena skupina, ena velika in srečna mišja družina. Nika Sotlar, 5. b

Pesem je bila nagrajena na literarnem natečaju »Rima raja, festival otroške poezije«. Mentorica je bila učiteljica Petra Bergoč.

10


Naja Požar, 8. a

Tina Morel, 8. A

Uli Smerdel, 8. a

Tosja Burkeljca Širec, 8. a

11


ZIMA Zima poredna skozi okno me gleda, oblači v puloverje in se mi smeji. Nesramnica zima se nam v drva zajeda, ugaša nam sonce in po dvorišču sneži. Saj jo imam rada, če le ni predolga, če le ni premrzla in da ne grem zgodaj spat. A vseeno imam raje, ko se izza vogala, potiho, a vztrajno, prikrade pomlad. Eva Penko, 7. b

Pesem je bila nagrajena na literarnem natečaju »Rima raja, festival otroške poezije«. Mentorica je bila učiteljica Jana Špilar Dodič.

Veronika Uršič, 6. b

12


KO RIMO LOVIM, PESEM DOBIM NOVO LETO Spet prihaja tisti čas, ko se staro leto poslovi od nas. Vsi v uro na steni bulijo! Da minute tako dolgo do polnoči trajajo, se vsi čudijo. Še smreka z okraski izvedeti želi, kako se novo leto zgodi. Še nekaj minut in odštevanje se začne, zanima pa me, če kdorkoli kaj zanimivega počne. Mama in oče se veselita ter držita za roke in k sebi stiskata tri otroke. Sin je svojo novoletno ragljo iskal, da se bo z njo igral. Hčerka do polnoči iz rok ni izpustila telefona, ker je poslušala mirne zvoke saksofona. Druga hči pa ni do polnoči zdržala, zato je kar zaspala. Končno pa ura polnoč odbije! Novo leto naj zasije! Nika Sotlar, 5. b

NAROBE SVET V moji glavi je narobe svet! Ko piše b, me popravite na d! Ko piše, da je a, me popravite na e. In ko piše, da je p, me popravite na g! Joj, kako to zame grozno je!

Veronika Marc, 9. b

Ti, disleksija, kako si grozna! Pusti me pri miru, saj si naredila mi zmešnjavo v glavi! In ta presneti j, ki dolg je kakor zmaj! A vseeno … Ne glede na to, kako s črkami mi vse narobe gre, piškotki izpod mojih rok vsem v slast gredo! Špela Felicita Žužek, 7. c

13


Brina Cej, 9. b

Nuša Kobal, 9. a

14


Ajda Črnetič, 6. b

Manca Štavar, 6. b

Neli Avsec, 9. b

15


DEKLICA O, deklica, kako topla si! Stisnem te k sebi, ker tako mehka si, da v sen me zaziblješ. Moje plišasto ljudstvo sploh spalo nikoli ne bi, če mehke te deklice poznalo ne bi. Skoraj že mirno spimo vsi, a nenadoma deklice nikjer več ni … Kje, deklica, skrivaš se ti? Oziram se in … O, pod posteljo skrivaš se, deklica, ti! Anja Smrdel, 6. b

KORONAVIRUS Nekaj hudega se v svetu dogaja, saj povsod že koronavirus nagaja. Hitro širi se in se spreminja in prav nič nas ne opominja. Nam virus svobodo je vzel in nas na računalnike pripel. Zdaj po spletu se učimo, da naprej si znanja pridobimo. Kaja Šajn, 7. a

JAZ Jaz sem Jan in sem Trnjan. Rad se zunaj igram in se v gore podam. Slovenščino rad imam in pesmice pisati znam. Berem prav vsak dan in kakšen prizor tudi zaigram, saj sem Jan, ki se trudim, da znam.

Lara Lipanje, 3. a

Jan Mezgec, 7. a

16


ŠOLA NA DALJAVO Nekoč je vse prav bilo … V šoli smo v klopeh sedeli in radi smo razne pesmi peli. A potem prišla je korona in mi pristali smo doma. Vsak dan za računalniki smo čepeli, nismo tega bili prav nič veseli, da se iz sobe niti ganiti nismo smeli. A to nam počasi že na živce je šlo, saj nas v šoli že dolgo ni bilo. Zato sem žalosten računalnik izklopil in se še sam v spanje preklopil. Mislim, da se mi svita, da nikoli več ne bo tako, kakor je že bilo. Timotej Sitinger, 7. c

Mark Čelhar, 7. b

ŠPORT Šport je zanimiva reč. Lahko le gledaš ga ali pa greš tudi teč. Tiste, ki jih gledaš, srčnost greje, saj oni segajo čez svoje meje. Če šport rad gledaš ali igraš, še svoj adrenalin lahko dodaš. Nekateri športi so bolj zabavni, nekateri pa so res že starodavni. Pri enem mečeš žogo, pri drugem tečeš čez dolgo progo, pri tretjem pa udarjaš pak in če ga udariš nepravilno, si prisvojiš še veliko napak. Ni važno, kateri šport igraš. Važno je, da zato si vreden zlata in pusti tistega idiota, ki o tebi neumnosti blebeta. Samed Grošić, 7. c

17


TA ŠOLA! Učenci smo septembra se v šolo vrnili, učiteljicam hitro novo zgago naredili. A v šolo si nihče ne želi, saj bi vsi doma še spančkali. Učiteljica matematike že nori, ker Jureta v šolski klopi še vedno ni, mi pa vsi zamišljeni razmišljamo, le kje se ta fant mudi. Drugo uro je na sporedu zgodovina. Le kaj v preteklosti spet ne »štima«? Vsi možgančke smo vklopili, pri slovenščini se glagole učili. Zadnjo uro športna je, upam, da mi košarka od rok še gre. No, KONČNO! Konec mučenja za danes je, a jutri šola svoja vrata spet odpre. Zala Čeligoj 7. c

Najla Huseinović, 2. b

18


SESTRA Tako sestro kot si ti, le stežka se dobi, saj čudovita oseba si in radi te imamo vsi. Ko drugi izdajo me, tebi lahko zaupam vse. Nikoli me izdala nisi, le pomagala iz prepadov si mi. Ko pot zgrešila sem, ti poklicala nazaj si me in mi pokazala, kod prava je. Vedno si pred težavami rešila me in kljub moji trmi nad mano obupala nikoli nisi še. Čeprav te včasih poslušati nočem in svojeglava biti hočem, te vedno rada imam in ti iz srca poljubček dam.

Vita Juvan, 3. a

Zala Lenarčič, 7. c STRTO PRIJATELJSTVO Mislila sem, da prijateljici sva, ampak to velika zmota je bila. Nikoli mi resnice povedala nisi, ti le v obraz lagala si. Najprej sem mislila, da mar ti zame je, a zdaj, po nekaj letih, me razočaranje doletelo je. Želela sem tvoja prijateljica ostati, ampak zdaj od tebe želim le zbežati, ker ugotovila sem, da si me le za nos hotela vleči. Zdaj igre konec je, saj sovražim te in bolje, da srečava se ne, ker bo tako bolje za vse.

19


Za konec naj vam povem, da bo pravi prijatelj enkrat prišel, le spoznavaj nove ljudi in se zaradi ene osebe, ki te je prizadela, ne zapiraj vase, saj to hude posledice ima, ki jih kar vsak popraviti ne zna. Zala Lenarčič, 7. c ŽIVLJENJE Življenje je krasno, če ga zdržiš. Življenje je kratko, če ne poletiš. Življenje včasih težko je, vendar vse razreši se. Maks Mahnič, 9. a

Iskanje novih poti te na lepše pripelje, odstranjevanje sovražnikov pa v raj te odpelje. Kadar čutiš samoto, se zazri v srce in pomisli, kakšno življenje želiš si le. Pot življenja se odprla bo in sreča te obiskala bo. Le verjemi, da nisi sam in iz noči nastal bo dan. Ko nekdo znova in znova razočara te, ne obotavljaj se ter zapusti ga in najdi novega, saj ko prepozno bo, obžaloval boš to. Vendar v življenju ni vse samo slabo, živeti namreč je zelo lepo. Polno smeha in zdravja očara te, da pozabiš na probleme vse.

Hana Volk, 9. a

Zala Lenarčič, 7. c

20


Petra Rotar, 9. a

Nuša Kobal, 9. a

Tinkara Kristan, 9. a

21


KO SE UČIM SKLANJATI SAMOSTALNIKE …

V gozdu MEDVED gospodari, saj brez MEDVEDA pravega gozda pač ni. MEDVEDU godi, če o njem se govori, saj MEDVEDA taca hudó boli. Ves gozd o tem MEDVEDU govori, saj se z MEDVEDOM razumejo vsi. Žan Mezgec, 6. b

KOLO za downhill na startu vrh hriba stoji, drugega KOLESA pa na startu še ni. Najvišjo prestavo KOLESU zamenjam, da KOLO na strmo vožnjo odpeljem. Vsi o tem KOLESU govoré, saj najhitrejši s tem KOLESOM sem! Nejc Raspor, 6. b

Sladka je ta moja ČOKOLADA, tista najboljša, ki jo imam rada. Če pri hiši ni ČOKOLADE, pa pišem o njej take balade. ČOKOLADI bi hitro odvila ovitek, tako začel bi se moj čokoladni užitek. Ko pa pridem domov, v omari zagledam kar dve čokoladi. Mislim si: »Joj, daj, eno hitro pograbi!« Eno ČOKOLADO hitro zagrabim, a se pri tem kar hitro ustavim. Saj pri ČOKOLADI stoji že moj brat, tudi on bi čokolado snedel rad. V sobo se odpraviva s ČOKOLADO, kjer bova priredila parado! Rebeka Šabec, 6. b

Vanesa Budz, 2. a

22


NAŠA MIŠKA V naši hiši živi drobna MIŠKA. Če MIŠKE nikjer videti ni, je prav prazna naša hiška. Ob zidu, pred luknjo njeno, MIŠKI zmeraj nastavimo priboljšek, čeprav že vemo, da njej tekne le električni podaljšek. Mački bi MIŠKO zato lahko zatožila, da bi se za njo v lov urno zapodila. O naši MIŠKI noni ne smemo govoriti, ker bi se z MIŠKO vnel boj srditi. Zato raje pšššt … Bodimo tiho kot miši. Iva Vizintin, 6. b

Luka Vasić, 3. a

23


URŠIKA ZALA PRIPOVEDUJE …

Ko sva plesaje v valove šumeče planila in mojo drago obleko zmočila, kar precej sem se razjezila in mu eno klofuto prisolila. »Ko si govoril mi o beli Turčiji, nisem vedela, da bova šla po bližnjici …« Mladenič se zardel opravičuje: »Vsak moški v mestu tebe občuduje, jaz tudi nisem nič drugačen in govori se, da sem res privlačen! Če bova skupaj prebrodila reko, obljubim, da dobiš novo obleko!« »O, to se sliši mnogo bolje, zdi se, da je mož povodni boljše volje. Kar prav nastavila sem svoje mreže, poleg obleke naj še s kosilom mi postreže, potem naj mi pokaže svoje dvore, da se odločim, če me preživljati zmore. Z njim bom ostala teden dni, da videla bom, kako se mi zdi. Če bo tako zabaven, kot je res postaven, mu bom za ženo vdano, če ne, mu uidem z vlakom v Ljubljano!« Eva Dekleva, 8. a

Bilo je zgodaj zjutraj, ko je k meni prišla morska vila. Ker je tako priletela, sem se je celo malo ustrašila. Bila je vsa zadihana in vprašala sem jo, kaj ji je. Povedala mi je, da bi rada izvedela kaj več o zgodbi, ki zadeva povodnega moža in mene. Najprej sem ji razložila, da sedaj živim pri povodnem možu in da mu pomagam pri čiščenju in kuhanju. Z mano je pri njem še veliko takih deklic, vse pa opravljamo ista dela. Zanj pa delajo tudi razne ribe in celo hobotnice. Potem sem ji razložila svojo zgodbo, ki je bila slišati nekako takole … Ko sem bila še v Ljubljani, kjer so prirejali plese vsak teden, sem bila zelo priljudna in tudi prevzetna, mladeniče sem vnemala in bila staršem prijetna. Mladeniči so me takrat poznali po celi Ljubljani. Vsi so želeli z mano plesati. Veliko jih je zaradi mene jokalo, a takrat me niso zanimala čustva drugih ljudi, saj sem mislila le nase. Ples je bil običajno ob nedeljah. Vsakič so na Starem trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele. Bilo je zelo lepo in tam je bilo tudi veliko čednih mladeničev.

24


A zagledala sem pri mizi rumeni junaka. Slišala sem, da si plesati želi z njim deklica vsaka. Ker sem vanj zaljubljeno obračala oči, je prišel do mene in me povabil na ples. Seveda sem privolila. Tako mi je mladenič podal roko in skupaj sva po podu zletela. Plesala sva, kot bi naju nosil vihar. Ni se videlo, kdaj noga pod udari. Ostali na plesu so vsi onemeli, celo trobente so umolknile. Mladenič se je jezen ustavil in se razjezil na godce, češ da morajo igrati. Zaradi njegovega srda so se na nebu prikazali temni oblaki. Zaslišalo se je grmenje in voda je začela naraščati. Veter je hladno zapihal. Poskušala sem ga ustaviti, a nič ni učinkovalo, še kar naprej sva se vrtela in vrtela. Ko sva prišla do brega Ljubljanice, sva še trikrat zavila in potonila v vodo. Pod vodo me je povodni mož pripeljal do svojega kraljestva. Videti je bil jezen ... Ko sva prispela do njegovega osebnega gradu, nisem mogla verjeti svojim očem. Grad je bil narejen iz čistega stekla. Zdel se je zelo lep. A ko me je povodni mož pripeljal v sam grad, sem začutila hlad in prežemali so me neprijetni občutki. Videla sem veliko morskih živalskih vrst. Nato pa sem si jih pobližje pogledala in opazila sem, da so zelo utrujene. Mislila sem, da bo življenje na gradu lepo, a sem se krepko motila. Povodni mož mi je v roke potisnil krpo in mi rekel, naj se kar lotim dela. K meni je prišlo še veliko drugih deklic. Te so mi povedale, naj kar začnem loščiti grad. Povedale so mi tudi, da te, če svojega dela ne opravljaš redno, povodni mož udari z morskim bičem. Spoznala sem, da me je povodni mož prevaral, kot sem tudi jaz prevarala na stotine drugih mladeničev. Tako je loščenje sedaj moje vsakdanje delo. Na dan pa deklice dobimo le dva manjša obroka morske hrane. Tudi z ribami in drugimi živalmi povodni mož ne ravna nič bolje. Tako se moja zgodba konča … Vili sem za konec še povedala, da obžalujem svoja dejanja, vendar sem si to kazen že dolgo zaslužila. Če bi bila do drugih mladeničev prijaznejša, se mi to ne bi pripetilo. Tako pa sem se lekcije morala naučiti na težji način. Vila se mi je zahvalila za zgodbo in odplavala je, od koder je prišla, jaz pa sem spet poprijela za svoje delo. Matjaž Smrdelj, 8. a No, vila, zaupala ti bom svojo zgodbo … Zdaj sem tukaj, v podvodnem svetu reke Ljubljanice. Živim v velikem podvodnem gradu, ki ima številne in raznovrstne sobane. V eno od teh me je povodni mož tudi zaprl in zaklenil. Tukaj opravljam samo težaška dela, kot so kuhanje, pranje, pomivanje, sesanje … Ta opravila moram opravljati vsak dan, in to do svoje smrti. Družbe sploh nimam, družim se le s teboj, predraga vila. Uh, kje so zdaj tisti časi, ko sem veljala za najlepšo med ljubljanskimi deklicami, ko sem vse možake lahko vodila za nos, pa so me še vedno vsi občudovali in si želeli plesati z mano. Počutila sem se kot kraljična na zrnu graha. Spomnim se, da je bil moj dom blizu trga, zato me ni niti malo skrbelo, kdaj bom s plesa prišla domov. Všeč mi je bilo tudi to, da sem lahko mnoge moške v svoje razpete mreže lovila in jih za nosove vodila. Nazadnje pa sem staknila moža, ki bil mi je kos. Na Starem trgu so pod lipo zeleno plesale vse lepotice iz Ljubljane, vila moja draga. Edina deklica, ki ni plesala, sem bila jaz. Godci so veselo v noč igrali na svoje inštrumente. Čeprav sem bila kraljica plesa, sem bila brez plesalca, a ko ura odbila

25


je sedem in čez, sem se jaz šele odpravila na plesišče. Ozirala sem se naokrog in si izbirala plesalca. Pri mizi rumeni sem zagledala prelepega mladeniča. Bil je lep kot princ na belem konju. Ko me je zagledal, je k meni pristopil in me vprašal: »Ali hotela bi z mano plesati? Kjer Donava bistra pridruži se Savi, o tvoji lepoti zaslišal sem davi!« Na lepem so kar noge malo zastale, nasmejala sem se mu sladko in povabilo na ples sem sprejela. Plesala sva dolgo v noč, a kar naenkrat se je mladenič razjezil … Od tod dalje je šlo vse le še na slabše. Urno me je odpeljal pod vodo v svoj grad. Od takrat naprej živim tukaj, v podvodnem svetu. Če malo pomislim, se mi tukaj sploh ne godi tako slabo. Imam vse, kar potrebujem, le prijateljev mi primanjkuje. Še vedno pa kujem načrt za pobeg, vendar se bojim povodnega moža. Skrbi me, kaj mi bo storil, če mu bom poskusila ubežati. Me bo morda spremenil v morskega konjička, ki je lahek kot peresce in pameten kot človek? Vila moja draga, a sploh veš, kako se počutim? Počutim se, kot da bi kaj usodnega zagrešila ali pa kaj vrednega ukradla. In veš kaj, sedaj pa prav obžalujem, da sem moške tako vodila za nos, da sem jih menjavala kot dojenček plenice. Res nisem ravnala prav, ko sem živela na suhem. Življenje na kopnem je bilo veliko boljše, a kaj, ko sem bila tako naivna in se nisem mogla upreti skušnjavi. Oh, sedaj se tega ne da več popraviti. Je, kar je. Upam, da mi bo nekoč le uspelo zbežati iz tega groznega sveta pod vodo, vila moja draga. Tim Žnidaršič, 8. a

Bilo je sončno jutro in topli žarki so posijali v mojo sobo. Živim v gradu povodnega moža, ki je zgrajen iz veliko školjk. Velike sobane in majhne sobice so bolj bele kakor najlepši biseri in vsako jutro lahko prisluhnem petju morskih siren. Res se vse zdi kot iz pravljice. A delo, ki ga moram opravljati, ni prav nič pravljično. Moram namreč čistiti, pospravljati, kuhati, brisati prah in kidati gnoj v hlevih morskih krav. A na srečo mi družbo dela morska vila, ki jo je povodni mož pripeljal na grad zaradi njene prevzetnosti. Nekega dne, ko sva z morsko vilo pomivali posodo, me je vila vprašala, kako sem prišla sem. In začela sem ji pripovedovati svojo zgodbo … Bila sem deklica, najlepša v Ljubljani, in celo France Prešeren, ki je bil znan pesnik, je napisal, da ko je najbolj iz zvezd danica svetla, tako lepa sem jaz bila. A jaz sem mnogim dekletom in ženam ukradla fante in može. Veliko stvarem sem se lahko odrekla in staršem sem bila prijetna, modrij in zvijač sem bila umetna. Možake sem dolgo vodila za nos, a nazadnje ga staknem, ki bil mi je kos. Na Starem trgu so trobente, gosli in cimbale pele, a meni ni bilo do plesa. Vse, ki so me povabili, sem zavrnila. Tudi Prešerna. Ko je ura odbila že sedem in čez, sem bila pripravljena na ples. Dolgo sem izbirala plesalca in potem sem ga zagledala pri mizi rumeni. Bil je najlepši, najbolj postaven od vseh – bil je sam povodni mož. Hotela sem ga omrežiti, zato sem zaljubljeno v njega obračala oči, a namesto da bi ga jaz omrežila, je ujel on mene. Povabil me je na ples in privolila sem. Tako urno sva po podu zletela, kot da bi lahke perutnice imela. Ni se videlo, kdaj da pod noga udari, plesala sva, kot bi naju nosil vihar. Od čudeža so godcem roke zastale in ker ni bilo več glasbe, se je povodni mož razjezil. Sredi večera se je na nebu pojavila huda nevihta. Začelo je strašno grmeti, pihati in potok je začel naraščati.

26


Poskusila sem plesalca ustaviti, a se ni hotel. Preden sem od presenečenja prišla k sebi, sva še na bregu Ljubljanice trikrat zavila in v valove šumeče planila. Povodni mož me je odpeljal do bele Turčije. A med potjo sem z glavo udarila ob korale in omedlela. Ko pa sem se končno zbudila, sem bila že v gradu z zapestnico, ki mi je preprečevala pobeg. Na postelji me je čakal list, na katerem je bil zapisan seznam opravil, ki jih moram postoriti. Nekaj mesecev sem jokala in upala, da me bo povodni mož izpustil, a vse je bilo zaman. Na koncu sem se morala sprijazniti z življenjem, ki mi je namenjeno in zdaj tudi vem, da s pohlepom, prevzetnostjo in nadutostjo v življenju ne dobiš vsega. Zato se mi zdi prav, da me je povodni mož tako kaznoval, saj sem le tako lahko spoznala, da sem ravnala narobe. Solze so mi začele liti po licih, a morska vila me je potolažila in obljubila mi je, da me nikdar ne zapusti. Sklenili sva, da ko bova rešeni iz ujetništva, bova skupaj odšli raziskovat vse skrite kotičke sinjega morja. Lara Ovcin, 8. a

Blaž Turnšek, 2. b

27


Neli Avsec, 9. b

Veronika Marc, 9. b

28


LE KAJ ME BASEN UČI?

LOVEC, ZAJEC IN VEVERICA Po gozdu dvakrat strel zadoni, veveričko pa po hrbtu kar zmrazi. Potem priteče zajec ves preplašen, za njim pa lovec s puško v roki, obraz pa mračen. Potlej lovec stopi pod veveričkino drevo, ta pa takoj ve, kaj in kako. Ko z drevesa obrani lešniki zgrmijo, lovcu po glavi glasno zadonijo. Veverička zajčku smrti ne privošči. »Sladko spančkaj!« pa lovcu z veseljem vošči. Zajček na drevo pogleda in ji hvaležno reče: »Hvala ti, seveda!« Potlej povabi jo na gostijo, kjer živali se še tri dni veselijo. Lara Abram, 7. b

LISICA IN VRANA Nekega dne je vrana iz torbe ukradla kruh in urno odletela na vejo, da bi ga pojedla. Nato pa je mimo prišla lisica, opazovala je vrano in tudi njej so se za kruhom pocedile sline. Zvita kosmatinka je vrano začela hvaliti. Vrana se je obrnila in ni nič rekla, ker ni hotela izgubiti kruha. Lisica je opazila, da je vrani hvala ugajala, zato je dodala: »Še nikoli nisem slišala vrane peti, ampak vem, da poješ lepše od slavčka.« Takrat pa se je vrana le obrnila k lisici in zapela svoj znani: »Kra, kra, kra!« Ko je vrana odprla svoj kljun, je kruh padel lisici pred tace. Lisica je vrani dejala: »Tako si samovšečna, da si mi verjala. Ha, pa še kruh si izgubila!« Lisica je snedla kruh in odšla po svoji poti naprej, vrani pa se je le povesil kljun. Ne verjemi tistemu, ki te hvali, saj želi z lažno hvalo le nekaj doseči. Maks Avsec, 7. b

SOVA, LISICA IN ZAJEC Na sredi jase je raslo visoko drevo. Visoko v vejah je domovala modra sova, med koreninami drevesa pa si je zajček naredil svoj dom. Ko se je bližala zima, je mimo drevesa prišla lisica. A ker je bila lena, se ji ni ljubilo narediti svojega brloga, zato je zajca potegnila za ušesa ter ga zapodila iz njegovega doma, sama pa se je vanj vselila. Sova je z visokih vej opazovala dogajanje. Bila je

29


pametna in lisici je svetovala: »Lisica, ko bo začelo močneje deževati, bo tvojo majhno luknjico zalilo. Svetujem ti, da si narediš večjo luknjo.« Lisica ji odvrne: »Bodi tiho, ti neumna sova! Ne potrebujem tvojih nasvetov!« A še isti večer je pričelo močneje deževati in voda je res zalila lisičino majhno luknjo. Lisica se ni mogla rešiti in tudi plavati ni znala, zato je utonila. Nauk te basni je, da je včasih dobro poslušati in upoštevati nasvete pametnejših. Ni prav, da se izkorišča delo drugih. Katarina Rebec, 7. c

TRIJE PO POTICO Lisica, muha in polžek so počivali na mestni zelenici in vsi trije so sanjali o sveže pečeni potici. Sanje bi se jim lahko uresničile, saj za vogalom v slaščičarni že potica iz pečice gre. Lisica zvita je, zato že ve, kako do potice prikrade se. Muha največja tečnica je, težila in težila bo, dokler potica njena ne bo. Polžek pa počasen je, le kako bi potice prvi lotil se. Lisica in muha iz nizkega starta planeta in se zadeneta. »Av, moja noga!« »Av, leva roka!« Vse ju boli, a polžek počasi hiti, prvi in edini potico dobi. Polžku potica zelo dobra je bila, lisica in muha pa nekje skriti v gozdu na potico čakata. A vesta tudi, da potica k njima sama že ne bo prišla, zato polžka za košček prosita. Polžek pa zadnji grižljajček poje in reče, da se naslednjič raje bolj počasi gre. Zala Čeligoj, 7. c

Livija Smrdel, 4. a

30


PESMI O NAŠIH HIŠNIH LJUBLJENČKIH MAČKA Ko vrata sem odprla, sem zagledala nekaj črnega. Bila je mala mucka, vsa premražena in prestrašena. V naročje sem jo vzela in hitro jo pogrela. Takoj sem jo vzljubila in mamo prosila, če lahko bi pri nas ostala in ime Herry sem mu dala. Zdaj je pravi mucek nagajiv, ki rad papagaje bi ulovil. Staša Sašić, 7. c

MOJA PEPA Nuša Mlinar, 3. b

Moja Pepa ni navadna punca, to je moja mlada muca! Zvečer, ko odide na potep, je ne najdeš na mrzlih ploščicah balkona, temveč po snegu in travi skače - pleše step. Ko zjutraj zasliši, da se hišna vrata odpró, na ves »gas« priteče, preden se vrata ponovno zapró. Rada se suče okrog vreče, zanjo je to kup sreče. Rad ji dam kakšen briket ali dva, saj me po tem dobro pozna. Večkrat mi reče: »Mijav!« Vem, da mi po njeno reče: »Matic, rada te imam!« Matic Žužek, 7. c

31


Manca Štavar, 6. b

Veronika Uršič, 6. b

Laura Kaluža, 6. b

32


PESEM O ORANŽNEM MUCKU Sredi velikega mesta se mucek zbudi, v želodčku mu kruli, zato na lov odhiti. Cesto prometno prestrašen preteče, sreča kolega in mu reče: »Dovolj imam mesta, ostankov smrdljivih, še miši so suhe v kotičkih sivih. Želim si dežele in trate prostrane, zdaj bom našel nekoga, da me odpelje iz Ljubljane!« Kolega njegov, odrasel mačkon, se prime za trebuh in se glasno zareži: »Kje boš koga našel, sirota ti? Poglej se, kakšen si, ti glista oranžna z mlečnimi zobmi!« Čičo nesrečen naprej odhiti ... »Ne obupaj!« sam pri sebi reče si. Nato utrujen zaprl je svoje mačje oči … Še vedno lačen se je revež v jutro zbudil, pred stavbo visoko nek gospod je kadil. Čičo se »primuca« do njega ter mu reče: »Gospod, lahko dobim nekaj za pod zob? Veste, lačen sem tako močno, da če kaj kmalu hrane ne dobim, skupaj padel bom kot snop!« Gospod se ga usmili, brikete mu da, Čičo vesel vzljubi ga. Nato je h gospodu prihajal dan za dnem. Ko ga je tudi gospod vzljubil, se je odločil domov ga vzeti, zato Čiča v škatlo je dal ter ga najprej k veterinarju odpeljal. Veterinar je rekel, da je Čičo divji muc ter da ga lahko vzame domov. Ko sta prišla do doma gospodovega, Čičo zagleda velikega psa, ta radovedno gleda ga. Takoj ko je prišel iz avtomobila, sveži zrak zavohal je, pred hišo pa zagledal prijaznega fanta je, ki toplo sprejel ga je. Potepuški mucek je tako našel svoj novi dom z vrtom velikim, še z enim mačkom in psom. Nauk te pesmi je, da vedno in povsod verjemi vase in v svoje sanje! Jakob Benedik, 7. c

Lovro Pivk, 3. a

33


MOJ MUC Moj muc je pravi potepuh. Vsak dan kam izgine. A ko je lačen, nič ne čaka, samo zamijavka in že sem ob njem. Rad se tudi »carta« in z mano se igra, a najraje pa miši lovi. Ko oba sva utrujena, uleževa se na kavč in on na meni zaspi. Jaz pa utrujen in zaspan komaj oči zaprem, že mi ura zazvoni, da ne pozabim, da se mi krompir ne zasmodi. Nato se tudi muc prebudi in čaka, da kaj za pod zob dobi. A jaz vem, da rad me ima, zato v skledo mu dam kakšen krompir ali dva. Potem pa, kakor vedno, zaslišim njegov: »Mijav!« Vem, da to pomeni: »Hvala, rad te imam!« Timotej Sitinger, 7. c

Manca Česnik, 2. b

34


MOJ RAZIGRANI KUŽA Moj kužek se rad igra, veselo skače sem in tja. Rečem mu: »Hop!« A on le sem in tja, hitro hip-hop. Zato rečem mu: »Skok!« A hitro zasliši se le romp in šklomp. Primem se za glavo in od hudega zakričim kar na sosedovo kravo. Peljem ga hitro k zdravniku, a on me pošlje k veterinarju gospodu Kriku. A ko veterinar ga pogleda, pes je v trenutku bled kot kreda. Reče mu: »Saj si ves polomljen! Če te takoj v 'gips' ne spravim, boš še cel lajf zlomljen!« A na koncu se vse le srečno izide. Pes je čez čas zdrav kot štiri ribe! Ajda Črnetič, 6. b

Ajda Črnetič, 6. b

35


PESMI O POMLADI ZVONČEK Počasi, sramežljivo iz zemlje pokukal je zvonček, obsijal ga je sonček. Zacvetel je v vsej svoji belini in se zazibal v vsej svoji veličini. Oj, zvonček! Oj, sonček! Tako sem vaju vesela, da bi kar zapela. Prišla je pomlad, ki nas vse je pregnala na vrt – se igrat! Daša Želodec, 3. b

VESELA POMLAD Prišla je vesela pomlad, zelo jo imam rad. Sonce me bo toplo grelo, zunaj se bom igral veselo. Ptički bodo na vejah peli, čebelice in čmrlji pa veselo leteli. Domen Šabec, 3. b

POMLADNA PESEM Rožice cvetijo, ptički žvrgolijo, trava zeleni in vse lepo diši. Sonce je že moč dobilo in otroke na igrišče zvabilo. Zunaj se igrajo in lepo se imajo. David Marić, 3. b

Alex Černač, 3. b

36


POMLAD Prišla je pomlad, začel se je čas cvetenja. Zunaj čakam sonce, letos pa sneži! Ptice z juga so priletele, medvedi se prebujajo in metuljčki s cveta na cvet letajo. Zvončki in trobentice že cvetó, mi otroci jih veselo trgamo. Lara Lipanje, 3. a

POMLADNA O, prelepa ti pomlad, končno prišla si spet med nas. Beli zvončki in trobentice, mačice in vijolice nas pozdravljajo. O, ti pomlad si vesela, ko si zacvetela. Ptička sinička je vstala in nas vse na igrišče pregnala. Leon Kontelj, 3. a POMLADNA Poglej! Lastovice so nazaj priletele v domači kraj. Vsako jutro bodo pele, veliko energije bodo imele. Gnezda so uredile, da jajčka bodo izvalile. Ko čas bo pravi, mladiček jih pozdravi: »Čiv čiv, jaz sem živ!« Tereza Križaj, 3. a

Dominik Uršič, 4. a

37


Aleksandar Bubić, 2. b

Tim Potisek, 2. b

38


POMLAD Južni veter je zapihal in pomlad cvetočo je prinesel. Zvonček pokukal je na plan. Vzklikne: »Dober dan, dober dan! Vse rože hitro na plan!« Vita Juvan, 3. a ČIV ČIV ČIV Čiv čiv čiv, ptički pojejo. Lep je ta pomladni čas, ki prinaša cvet v našo vas.

Nejc Jenko, 2. a

Tinkara Balut, 3. a

POMLAD Spomladi ptički pojejo ves dan. Ponoči vse živali in ljudje sladko spijo. Drevesa takrat vzbrstijo in veter se z njimi igra. Lea Keranović, 3. a

DOBER DAN! Dober dan, pomlad! Ti si najlepši letni čas na svetu! Ptički pojejo, rožice cvetó in živali se iz zimskega spanca prebujajo. Mark Želodec, 3. a

39


POMLAD Prišla je pomlad, ptički se vračajo z juga. Veter piha sem in tja, sneg se topi. Živali se prebujajo, listki pa šumijo. Ptice čivkajo, rože se prebudijo. Maj Kotnik, 3. a

Urban Posega, 3. b

Maj Kotnik, 3. a

40


Alex Černač, 3. b

Ana Vidojević, 3. a

Lara Lipanje, 3. a

41


V PRAVLJIČNEM SVETU

PUSTOLOVŠČINA MORSKIH LEVOV Nekoč je živela deklica Lija, ki je bila stara dvanajst let. Njeno življenje pa je bilo res nekaj posebnega. Imela je starejšega brata, ki je živel in delal v Londonu. Vsake tri tedne je prišel domov in Liji prinesel nekaj ustvarjalnega materiala za izdelovanje lutk. Njena starejša sestra je pekla slastne pice v znani piceriji, ki jo je vodila njihova soseda. Lijin oče je bil strojevodja, ki je vozil hitri vlak na domači podzemni železniški postaji, njena mama pa je imela res sanjsko službo. Zaposlena je bila namreč v majhnem živalskem vrtu, kjer so živele same miroljubne živali. Tu so bile nastanjene tri radovedne žirafe, velika in prijazna slonica Ana, 12 nagajivih šimpanzov, okoli 20 zvedavih sajmirijev, 6 kuštravih ovac, 9 prašičev, Liji najljubši pa so bili morski levi. V živalski vrt sta pred časom prispela še dva mlada navihana morska leva – brat in sestra. Lija je samčku izbrala ime Toni, seveda po znanem pevcu, samički pa Gabi, po slavni gimnastičarki. Tonija in Gabi je Lija tudi pridno dresirala in naučila ju je veliko trikov, npr. kako obdržati žogo na nosu, kako v skoku narediti brezhiben dvojni salto … Naučila pa ju je še nekaj posebnega, težkega in nenavadnega … Toni in Gabi sta znala vrteti hulahup obroč okoli svoje glave, se potopiti v vodo in pri tem še vedno vrteti obroč. Lija je vajo dopolnila tako, da je stala ob robu bazena in v rokah držala ogromen hulahup obroč, skozi katerega sta nato Toni in Gabi pridno skakala, pri tem pa sta še vedno vrtela svoja obroča okoli glave. To je bilo kaj videti! Ker je bilo v tem živalskem vrtu tako mirno in so v njem živele le prijazne živali, sta bila tu zaposlena le dva delavca. Lijina mama je bila šefica, njen pomočnik pa je bil Gabriel. Ko je bil živalski vrt zaprt za obiskovalce, je mama vzela Lijo s seboj v službo. Nekega vročega in soparnega julijskega torka je tako Lija spremljala mamo pri delu. Gabriel ju je že čakal v manjši kolibi – to je bila blagajna, ki je imela tri delujoče ventilatorje in zato je bilo v njej prijetno sveže. Lija in mama sta se mu pridružili v prijetnem hladu, nato pa so se skupaj odpravili k živalim. Gabriel se je napotil k ovcam in jih še nekaj ostrigel, mama se je odpravila k šimpanzom, Lija pa je obiskala slonico Ano. Manjši bazen v Anini ogradi je napolnila z mrzlo vodo, da je tudi slonica lahko veselo čofotala in se hladila. Čez čas so se vsi trije ponovno sestali pred Tonijevo in Gabijino ogrado. »Opazovati ju moramo, če bi potrebovala še kakšno dodatno osvežitev,« je pripomnila Lijina mama. Vsi trije so molče opazovali Tonija in Gabi, ki sta brezskrbno plavala in zdelo se je, da oba dremata, zato se je Lija zasmejala: »Oh, najbrž se nočeta ohladiti. Očitno jima toplota prija.« »Lija, če ti je ta prizor tako všeč, ga boš lahko občudovala še ves teden,« je rekel Gabriel ter pogledal na tablico, ki jo je imel pri sebi. Vsi so se zasmejali, nenadoma pa se je mama zresnila. Pogledala je Gabriela in ga zaskrbljeno vprašala: »Ali bo tudi jutri tako vroče kot danes?« Gabriel je pogledal na svojo tablico, nekaj je vtipkal in odgovoril: »Da, tudi jutri bo tako vroče in soparno. Takšno vreme je napovedano za ves teden.« Mama je začela nemirno postopati sem in tja, pri tem se je še nekajkrat prijela za glavo. Lija je opazila mamin nemir, zato jo je povprašala: »Mama, kaj pa je narobe?« Mama se je ustavila pred ogrado morskih levov in tiho odgovorila: »Veš,

42


jutri ponovno pričakujem prihod veterinarja, ki namerava pregledati še ostale živali. Pri prejšnjem obisku ni mogel pregledati dveh sajmirijev, saj je bil že pozen, slonica Ana je takrat že spala in ni je hotel motiti, pregledati pa mora še Tonija in Gabi, ki nista hotela priti iz bazena. Kot veš, lani sta bila še premajhna in sta plavala v bazenu, veterinar pa ju je lovil, a Toni in Gabi sta vse imela le za igro, zato ju ni mogel ujeti in pregledati. Skrbi me … Če bo jutri tudi tako vroče in bosta naša morska leva nagajiva, bo to že tretje leto brez pregleda, kar lahko pomeni, da se bomo morali posloviti od njiju.« Ko je mama umolknila, je Lija zajokala, saj ni hotela izgubiti svojih najboljših prijateljev. Zvečerilo se je, čas je hitro mineval. Poskrbeli so še za hrano in hlajenje živali. Ura je bila že 20.30, ko so vsi trije utrujeni končno zapustili živalski vrt. Ker sta Lija in mama živeli v bližini, sta se proti domu odpravili peš. Od doma ju je ločil le manjši hribček, nato je sledilo še kakšnih 220 metrov poti v desno. Ker se je hitro temnilo in se je mama zatopila v težke misli, ni bila pozorna na pot. Razmišljala je namreč, katero žival bi lahko dali v prazno ogrado, če bi morala Toni in Gabi zapustiti živalski vrt. Znašli sta se na vrhu hribčka, ko je mama neprevidno stopila na stopničko. Ker pred seboj ni ničesar videla, jo je pri sestopu nenadoma zaneslo naprej in že se je skotalila po hribu navzdol. Pristala je ob vznožju hriba. »Mama!« je v strahu kriknila Lija. Hitro je stekla k mami, ki se je pri padcu poškodovala. Lija je morala poklicati rešilca in nato še očeta, ki mu je povedala, naj čim prej pride v bolnišnico, saj je mama poškodovana. Kmalu sta Lija in oče prispela v bolnišnico, kjer so oskrbeli mamino poškodbo. Zdravnik je prišel iz ordinacije z rentgensko sliko v rokah. »Vaša žena si je na srečo samo zvila gleženj. Čez kakšna dva tedna bo že bolje.« Čez pol ure je bila družina že v varnem zavetju doma. Čas so si krajšali s kartanjem. Med igro je oče opazil, da sta Lija in mama žalostni, zato ju je nagovoril: »Dekleti, zakaj pa sta tako žalostni? Lija, za zmago potrebuješ le še eno karto, draga žena, ti pa za zmago potrebuješ malo več kart, a si na dobri poti do zmage.« Nato je spregovorila Lija: »Ne, očka, nisva žalostni zaradi igre, ampak zaradi dejstva, da bo živalski vrt lahko ostal brez Tonija in Gabi.« Oče je zmajal z glavo in pripomnil: »To pa je resna težava.« Mama pa je zaskrbljeno dodala: »Zdaj, ko imam poškodovano nogo, jutri ne bom mogla sprejeti veterinarja! Oh, to pomeni, da lahko Toni in Gabi še prej izgubita svoj dom!« Lijo je ta izjava močno pretresla, da je zajokala. Ko se je pomirila, pa jo nenadoma prešine krasna ideja. Hitro je vstala od mize ter spregovorila: »Mami, kaj ko bi jaz vodila veterinarja? Tolikokrat sem že bila v tvojem živalskem vrtu, da živali tudi dobro poznam. Prosim!« Mama in oče sta se le spogledala. »Lija, res si dobro pomislila. In ker jaz ne morem opraviti svojega dela, bi si ti zaslužila priložnost,« je mama prikimala, oče pa je dodal: »No, pa naj bo tako.« »Jupi, ne bom vaju razočarala!« je Lija veselo vzkliknila in začela s pripravami na nov dan. Veterinar je prispel v živalski vrt okoli 13. ure in Lija ga je že nestrpno čakala. »Dobrodošli, gospod veterinar! Danes bom jaz vaša vodička,« je ponosno rekla Lija in veterinarja vodila do slonice Ane. Veterinar je slonico pozorno pregledal, pri tem pa je veliko zapisoval v Anino kartoteko. Slonici je skrbno pregledal usta, ušesa, oči, rilec in noge. Ko je svoje delo opravil, je rekel: »Vse je v redu, samo na sprednji desni nogi ima nekaj glivic, a brez skrbi. To bo hitro urejeno, saj imam tukaj poseben sprej.« Liji je izročil belo stekleničko z modrim pokrovčkom. »S tem ji poškropite stopalo vsak dan in do konca tedna bodo glivice odpravljene,« je naročil

43


veterinar. Lija je stekleničko odložila na bližnjo poličko in veterinarja nato peljala k sajmirijem. V posebni ogradi sta na pregled že čakala dva sajmirija, ki sta na hrbtu imela modro nalepko. Tudi njima je veterinar skrbno pregledal oči, usta, zobe, ušesa, njune roke in noge ter preveril njuno moč. Izkazalo se je, da sta oba zdrava kot dren. Lija je nato globoko vdihnila in izdihnila, saj sta na vrsto prišla morska leva. Upala je, da se bosta tokrat lepše vedla pred veterinarjem. Ko sta končno stala pred ogrado morskih levov, je Lija z grozo v očeh obstala. Toni je namreč plaval v bazenu, Gabi pa je lenobno dremala ob robu bazena. Veterinar se je obrnil k Liji in ji rekel: »Najbrž je že očitno, da vaših morskih levov ne bom mogel pregledati. Veste, kaj to pomeni, kajne?« Lija je le žalostno pokimala in oči so ji zalile solze. »Prosim, lahko počakate samo še trenutek, da se od njiju poslovim?« je Lija tiho vprašala. Veterinar ji je le prikimal, Lija pa je vstopila v ogrado, kjer se je Toni leno namakal v bazenu, Gabi pa je počivala v senci. Tiho je počepnila in zašepetala: »Zbogom, Toni in Gabi. Želim si le, da dobita lep dom in da vaju še kdaj obiščem. Do takrat pa … adijo.« Lija se je zazrla v čisto vodo, Toni pa je hitro dvignil svojo glavo iz vode in tudi Gabi je nenadoma planila kvišku. V hipu se je Toni znašel pred Lijo, jo zagrabil za roko in povlekel v bazen. Čof! Veterinar je urno skočil v ogrado in se čudil, saj je opazil Gabi, ki je začela poskakovati, nato pa je tudi ona skočila v bazen in pri tem naredila salto. Veterinar je opazoval dogajanje in mokro Lijo, ki se je veselo smejala. Veterinar se ji je približal, jo potegnil iz vode in dejal: »Prosim, pokaži mi vse, kar tvoja morska leva znata, mlada dama.« Lija je z iskricami v očeh pokimala in veterinar si je ogledal vse trike, ki sta jih izvajala Toni in Gabi kot po tekočem traku: vrstili so se salti, podajala sta si žogo … Izvedla pa sta še poseben trik z vrtenjem hulahup obroča okoli glave, se potopila v vodo in pri tem še vedno vrtela obroč. Veterinar je navdušeno ploskal. Nato pa je zavladala smrtna tišina, saj je v roke prijel svojo kartoteko in nekaj pisal na dolgo in široko. Pogledal je Lijo in rekel: »Vaša morska leva se očitno veliko gibljeta, sta srečna, zdrava in lepo vzgojena.« »Ali to pomeni, da Toni in Gabi lahko ostaneta pri nas?« je Lija z upanjem v očeh vprašala. Veterinar je spodbudno pokimal, Lija pa je začela navdušeno poskakovati. Toni in Gabi sta se ji pridružila z razposajenim ploskanjem. Veterinar jih je nekaj časa opazoval, nato pa je deklico vprašal: »Mlada Lija, si kdaj razmišljala, da bi nastopila z morskimi levi?« Lija se je predlogu začudila in odkimala. Veterinar ji je predlagal, da bi za javnost lahko v nedeljo zvečer pripravila nastop. Lija je bila nad predlogom navdušena. Takoj je odhitela domov in mami sporočila, da Toni in Gabi ostajata v njihovem živalskem vrtu ter da bodo v nedeljo zvečer pripravili nekaj posebnega. Na spletu je stekla prodaja vstopnic in Lija je naredila še plakat, ki je obiskovalce vabil na ogled atrakcije z morskimi levi. Toni in Gabi sta prvaka, saj jima energije nikoli ne zmanjka! Akrobacije so jima v užitek! Pridite si ju pogledat in privoščite si še domač zavitek!

Vabljeni na ogled atrakcije!

Veselimo se vašega obiska v nedeljo, ob 20. uri, v našem živalskem vrtu!

VABLJENI!

44


Ker Lija ni našla druge rime na besedo »užitek«, so doma morali vsi krepko poprijeti za delo, da so napekli veliko jabolčnih, vaniljevih, jagodnih, čokoladnih in skutnih zavitkov. Lija je vsak dan zgodaj vstajala, da je do kosila pridno vadila s Tonijem in Gabi. V petek popoldne pa je napisala še seznam stvari, ki jih bi nujno potrebovala za nedeljski nastop. Tako so starši lahko prebrali:

Mama je našla Lijin seznam in se malo zamislila … »Zakaj pa bi potrebovala kopalke? In kaj ti bo še en hulahup obroč? Saj imamo le dva morska leva ne pa treh …« je modrovala mama, ki je po padcu kar hitro okrevala. Lija pa se je le namuznila in skrivnostno zašepetala: »Psst, to pa je skrivnost … Vse boš lahko videla na nedeljski predstavi.« Dnevi so hitro minevali in nedelja se je začela z lepim jutrom. V živalskem vrtu so vsi hiteli po svojih opravkih in zadolžitvah. Dan se je prevesil v večer, ura je že kazala 19.50 … Le še 10 minut do začetka … Lija je bila pripravljena. Oblečena je bila v svetlo vijolično kratko obleko s črnim pasom, obuta pa je bila v enako obarvane čeveljce. Na rokah je imela bele rokavičke. Ogrado morskih levov je zakrivala velika škrlatna zavesa. Lija je lahko slišala glasove obiskovalcev, njen oče pa je pregledoval vstopnice. Veliko gostov je tudi kupilo slastne domače zavitke. Lija je še malo ogrela Tonija in Gabi, nato pa je odhitela k mami, ki je v majhni kočici pripravljala izbrano glasbo za nastop in mikrofon. Mama je skušala razburjeno hčer malo umiriti: »Lija, sprosti se in vse ti bo uspelo. Verjamem vate in zaupam tvojim sposobnostim!« »Hvala, mami,« se je nasmehnila Lija. Tedaj pa mama pokaže na uro: »Še minuta je do osmih! Začeli bomo!« Lija je urno stekla k Toniju in Gabi. Mama je v roke vzela mikrofon in zaslišal se je njen glas: »Dober večer, spoštovani obiskovalci! Prosim, sedite na svoje sedeže in izklopite mobilne telefone. Med ploskanjem ne žvižgajte in ne piskajte kot na nogometni tekmi. Zavedajte se, da tukaj delamo z resničnimi živalmi, ki so tudi plašne. Hvala za razumevanje! Zdaj pa uživajte v predstavi naših morskih levov!« Mama je pritisnila na velik rdeč gumb in velika rdeča zavesa se odgrne …

45


V ogradi je stala Lija, na vsaki strani bazena pa se je nahajal po eden od morskih levov. Lija se skromno prikloni in občinstvo ji spodbudno zaploska. Tudi Toni in Gabi sta zaploskala v pozdrav, saj se še nista znala prikloniti. Mama pritisne na modri gumb in zasliši se glasba. Lija začne tleskati s prsti v ritmu pesmi, ki se je predvajala. Toni in Gabi sta se spogledala in urno skočila v bazen ter pri tem naredila dvojni salto. Nato sta izvajala različne trike in v tem času jima je Lija v bazen vrgla dva hulahup obroča enake velikosti. Toni in Gabi sta ujela obroča ter ju začela vrteti okoli svojih glav. Lija je v roke vzela še velik obroč ter se z njim postavila ob rob bazena. Morska leva sta se potopila, večina gledalcev pa se je v mislih vprašala: »Ali morska leva vrtita obroča tudi pod vodo? Sta jih morda izgubila?« Seveda niso vsega dobro videli, saj je vse potekalo zelo hitro. Toda nenadoma se iz vode požene Toni, sledi pa mu Gabi, oba sta še vedno spretno vrtela svoja obroča! Občinstvo je navdušeno ploskalo in ploskalo. A predstave še ni bilo konec … Lija je vzela Tonijev in Gabijin obroč ter jima nekaj zašepetala. Toni in Gabi sta se urno potopila, Lija pa se je skrila za veliko umetno skalo, ki sta jo imela morska leva v svoji ogradi. Spretno sta prikazala občinstvu še nekaj novih trikov. Nenadoma pa sta pograbila vsak svoj obroč, si ga zataknila okoli glave ter se potopila. Gledalci so se začeli začudeno spogledovati, nekateri pa so hoteli že zaploskati. Nenadoma se na skali pokaže deklica v lepih enodelnih kopalkah s črno potapljaško masko na obrazu. Lija je urno skočila v bazen, morska leva pa sta skočila iz vode in splezala na skalo. Iz vode pokuka Lija, ki spretno vrti velik hulahup obroč okoli glave (bila je tako spretna kot morska leva). Vsi trije so obroče spretno vrteli kar nekaj časa. Ko je glasba utihnila, se tudi nastopajoči ustavijo. Predstave je bilo konec. Zavesa se je zagrnila in občinstvo je začelo navdušeno ploskati. Za zaveso pa sta veselo zaploskala tudi Toni in Gabi. Čez čas so prvi obiskovalci že začeli odhajati, pred ogrado pa se je zbrala tudi Lijina družina. Lija, zavita v veliko brisačo, je začudeno opazovala očeta, ki je s seboj pripeljal majhen voziček, na njem pa so bile naložene tri vreče, napolnjene z zbranim denarjem. Preden so se lotili pospravljanja, so se ozrli po stolih, kjer so še pred nekaj minutami sedeli radovedni gledalci. Na enem od sedežev pa je še vedno nekdo sedel in mrko gledal zbrano družino ... Mož je po videzu spominjal na nekdanjega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna, bil je le višje postave ter mrkega in tudi škodoželjnega pogleda. Ta čudni mož je pristopil k Liji in njeni družini ter si pohlepno ogledoval polne vreče denarja. Lija se je pogumno postavila predenj in ga sumničavo vprašala: »Kdo ste in zakaj si tako ogledujete naš trdo prisluženi denar? Mar si ga želite prilastiti? No, dober poskus, toda če želite denar, si ga boste morali prislužiti kar s svojim delom! Ta denar je naš!« Čudni mož se je le nasmehnil ter pripomnil: »Mlada punčka, jaz sem nekdanji cirkuški direktor, zdaj pa sem najboljši predsednikov prijatelj in njegov zvesti pomočnik! In s tem denarjem (pokaže na vreče) bi lahko povečali vaš živalski vrt. Taki zvezdi, kot sta Toni in Gabi, si zaslužita življenje v velikem in boljšem živalskem vrtu. Kje pa ste še videli, da zvezde živijo v majhnem in pustem živalskem vrtu! Poleg tega lahko kupite še nekaj novih živali ter še njih naučite takih trikov ter tako privabite več obiskovalcev in denarja. Kaj pravite?« Lija je postala sumničava in opazovala je mamo, ki je bila pripravljena na rokovanje. Še prej pa je mama spregovorila: »Naš živalski vrt je res majhen in …« »In tak bo tudi ostal …« jo je dopolnila Lija. Nekdanji cirkuški direktor je s pogledom jezno ošvrknil deklico in jo vprašujoče pogledal: »Zakaj pa, punčka?«

46


Lija pa je pogumno stopila pred moža ter mu zabrusila: »Poslušajte, gospod! Najprej ne verjamem, da ste predsednikov prijatelj. In mimogrede, naj vam še povem, da našega živalskega vrta ne bomo povečevali. Če bi imeli velik živalski vrt, ne bi imela časa za Tonija in Gabi. Vadila bi z drugimi živalmi in kmalu bi morska leva pozabila name in naučene trike! To pa se ne bo zgodilo! Za vedno bomo ostali majhen živalski vrt, kjer so živali srečne!« Nekdanji cirkuški direktor je s sovraštvom v očeh gledal Lijo ter Tonija in Gabi, ki sta mirno počivala. Nato se je mož le molče obrnil in odvihral. Vsi so zaskrbljeno gledali za njim. Naslednji dan je bil živalski vrt zaprt, saj je Lija staknila virozo in ni mogla obiskati Tonija in Gabi. »Mami, ali lahko poveš Toniju in Gabi, da me ves teden ne bo?« je slabotno rekla Lija. Mama ji je pokimala in ko je dopoldne le prišla v živalski vrt, se je najprej napotila k morskim levom. Naslonila se je na ograjo ter Toniju in Gabi povedala, kar ji je Lija naročila. Živalska prijatelja sta bila kar malce otožna. Tako je minil ves teden in spet je bila nedelja. Mamin gleženj se je pozdravil, minila je tudi Lijina viroza. Lija je dobre volje stopila v živalski vrt in najprej je stekla pozdravit svoja prijateljčka. Vendar ko je prišla k ogradi morskih levov, jo je pričakal nenavaden prizor. Oba morska leva sta samo ležala s hrbtom obrnjena proti njej. Lija ju je veselo poklicala, a živali se nista odzvali. Večkrat je ponovila njuni imeni, spet se nihče ni niti ganil. V obupu je začela vrteti priljubljen hulahup obroč okoli glave, vendar se morska leva nista premaknila. Lija je nemočno sedla na bližnjo klop ter glasno zajokala. Mama je zaslišala hčerin jok, zato je šla pogledat, kaj se dogaja. »Ljubica, kaj pa je narobe?« je zaskrbljeno vprašala jokajočo hčer. Lija ji je povedala, da se Toni in Gabi ne odzivata na njene klice, mamo pa je novica tudi začudila: »Pa saj sem jima povedala, da te ta teden ne bo. Tega pa res ne razumem.« »Tudi jaz ne,« je zahlipala Lija. Mama jo je skušala potolažiti, zato jo je objela in rekla: »Kaj ko bi pogledali posnetek nedeljske predstave?« Lija se je nasmehnila in pokimala. Skupaj sta se odpravili v pisarno, kjer se je nahajal velik televizijski zaslon. Mama je s pomočjo tega zaslona lahko nadzorovala vse živali in takoj je vedela, če katera kaj potrebuje. »Predstava je bila v nedeljo, kajne?« je mama vprašala in Lija je pokimala. Mama je poiskala kamero, ki je snemala Tonija in Gabi noč in dan, ter prevrtela kaseto s posnetki. Nenadoma je na začetku posnetka iz včerajšnjega dne zagledala znano postavo. Tudi Liji se mož zdel nekam znan, zato je rekla: »Mama, pozabi na predstavo. Poglejva, kdo bi to lahko bil. Pokaži včerajšnji posnetek!« Mama je predvajala izbrani posnetek. »Dogodek se je pripetil med 22. in 24. uro,« je rekel glas na posnetku. Lija se je zmedla: »To res nima smisla. Toni in Gabi gresta vedno spat okoli pol desetih zvečer, ne pa ob desetih. Kaj šele ob polnoči! Le kaj se tu dogaja?« Lija in mama sta pozorno nadaljevali z ogledom posnetka, kjer ponovno zagledata čudno postavo in znani obraz. Nato se obema posveti, kje sta že videli ta obraz. Seveda, to je bil nekdanji cirkuški direktor, ki je menil, da imajo majcen in pust živalski vrt. Na posnetku se je razkrilo, da se je mož najprej sprehajal med ogradami, dokler ni prispel k Toniju in Gabi. Tam je nekomu pomahal. Ampak komu? Nenadoma sta na posnetku zagledali devet krepkih mož, ki so zlezli v ogrado ter poskusili najprej dvigniti Gabi. Ko so jo dvignili in spravili čez ograjo, so se lotili še Tonija. V ozadju sta lahko videli velik tovornjak, iz katerega sta se skobacala dva nerodna morska leva. »Želim, da se lepo vedeta … Hmmm … Vajina obraza sploh nista podobna Toniju in Gabi, pa nič zato. Tako se dogovorimo … Ko bosta Toni in

47


Gabi pozabila na to deklico, se vrnem po vaju. Do takrat pa čez dan lenarita, ponoči pa se le zabavajta!« je ukazal nekdanji cirkuški direktor – ugrabitelj. Morska leva sta mu pokimala in se začela igrati z igračami v ogradi. Nato se je nekdanji direktor odpeljal skupaj z možmi, ki so ugrabili Tonija in Gabi. »Konec posnetka,« se je oglasil glas na posnetku. Lija in mama pa sta obstali odprtih ust in obsedeli. Čez čas je Lija kriknila: »Kaj so storili s Tonijem in Gabi?« Stekla je do ograde za morske leve in se postavila pred »nova« morska leva, ki sta nepremično ležala. Lija je opazila, da sta njuna obraza čisto drugačna od znanih obrazov ljubljenih morskih levov. Nenadoma je izza ušesa enega od morskih levov na tla padlo nekaj majhnega in zelenega. »Sledilni čip!« je vzkliknila mama in ga prijela v roke. Poskusila je prebrati, kaj piše na drobnem čipu: »DIREK… MANI… LON… in še nekaj na -R.« Lija je pozorno pogledala sledilni čip ter ga spravila v žep, nato pa sta z mamo odhiteli domov. Doma pa ju je čakalo še eno presenečenje … Na obisk je prišel Lijin starejši brat Jaka. Ta je mirno sedel v kuhinji ter veselo pozdravil: »Mama, sestrica! Kako lepo vaju je spet videti!« Toda Lija in mama sta bili kljub prijaznemu pozdravu žalostni, zato ju je Jaka vprašal: »Ja, kaj pa je narobe? Zakaj sta tako nesrečni? Kaj se je zgodilo? Je kdo umrl?« Lija je iz žepa vzela sledilni čip ter bratu začela pripovedovati o nenavadnih dogodkih v njihovem živalskem vrtu. Jaki pa se je razjasnil obraz, dodal je: »Sestrica, si pozabila, da sem se pred časom tudi sam ukvarjal s sledilnimi čipi? Lahko preberem napis … Potrebujem samo povečevalno steklo, pa bo!« Mama mu je hitro prinesla lupo in Jaka je začel s pregledom čipa. Skupaj so staknili glave … Več glav več ve. Tedaj pa je Jaka prebral: »Direktor Manijak, London, Ruko.« Lija se je začudila. Zmotila jo je beseda manijak. »Mama, kaj pomeni beseda manijak?« Mama je najprej malo pomislila in odgovorila: »Manijak je nekdo, ki močno pretirava v določenem početju. Večina manijakov lahko močno poškoduje ali celo ubije drugo živo bitje.« Lija se je prestrašila in se zatopila v mračne misli. Tudi mama in Jaka sta molčala, vsak je bil zaposlen s svojimi mislimi. Nenadoma pa se Jaka udari po čelu in vzklikne: »Čakaj malo! Vem, kdo je ta mož!« Lija ga z nejevero v očeh pogleda in odvrne: »Saj tudi jaz vem, kdo je to!« Jaka pa zavije z očmi in reče: »Poslušaj, mislim, da sem tega moža že videl v cirkusu. Njegova morska leva sta bila zelo lena in Ruko, tako se ta mož imenuje, se ju je zelo sramoval.« Lija pa je dodala: »Ampak ta Ruko mi je rekel, da je nekdanji cirkuški direktor ter predsednikov osebni prijatelj in občasni pomočnik!« Jaka, ki je sedel pri računalniku, se je s prsti sprehodil po tipkovnici; v iskalnik je vtipkal »Rukov cirkus« in čez kakšno sekundo začel z branjem: »Ruko je bil pred več kot dvajsetimi leti zelo uspešen cirkuški direktor, vendar je njegov cirkus hitro začel izgubljati ugled zaradi konkurence – pojavljali so se novi in boljši cirkusi, zato je začel izgubljati obiskovalce, zapuščali so ga tudi dreserji in cirkuški artisti. Tako je začel redno obiskovati konkurenčne cirkuse, dreserji pa so začeli poročati, da so zjutraj naleteli na huje poškodovane živali, ki niso več mogle izvajati svojih nastopov. Ruko je bil namreč znan po tem, da je spretno uporabljal bič in nož. Ko so te novice prispele do predsednika, je Ruku odvzel licenco za cirkuškega direktorja. To je v Ruku dodatno prižgalo ogenj sovraštva, besa in zagrenjenosti, zato se je vrnil v Slovenijo in se spoprijateljil s predsednikom države. A po letu dni prijateljevanja, je tudi ta predsednik od obveščevalcev izvedel pravo resnico o Ruku. Tudi to prijateljstvo se je končalo. Ruko se je vrnil v London in ponovno je pridobil odvzeto licenco. Delo v cirkusu je spet zaživelo, obiskovalci so bili željni novih predstav. A njegova morska

48


leva sta bila še vedno lena, zato je Ruko sklenil, da ju bo zamenjal s prvima, ki mu bosta prekrižala pot …« Jaka je umolknil, mama je obsedela odprtih ust, Lija pa je gledala v prazno. Nenadoma pa se ji zasveti iskrica v očeh: »Mama, ali bi si lahko izposodili stričev tovornjak?« Mama jo je presenečeno pogledala in rekla: »Seveda, zakaj pa?« Lija se je zarotniško nasmehnila in razložila svoj načrt, kako bi se s tovornjakom odpravili do Ruka ter naskrivaj zamenjali morska leva – njegova lena za ugrabljena Tonija in Gabi. Mama je bila presenečena nad načrtovano ukano, Jaka pa je pripomnil: »Ej, sestrica, kako pa boš izsledila tega Ruka?« Lija, ki so ji možgančki delali kot naviti, pa je brata vprašala: »Ko si raziskoval sledilne čipe, si se morda naučil tudi vdreti vanje?« Jaka se je nasmehnil in prikimal. Spet so skupaj staknili glave in se skoraj uro trudili vdreti v čip. Seveda so bili uspešni. V vsakem sledilnem čipu se skriva posebna koda, s katero lahko lastnik upravlja lokacijo čipa. Lija je v svoj telefon vtipkala izbrano kodo in na zaslonu je nenadoma zagledala zelene pike … Urno so pripravili najnujnejše stvari, si od strica izposodili tovornjak ter vanj naložili podtaknjena lena morska leva in se odpravili proti Londonu. Pot je bila dolga in naporna. Končno so se znašli pred cirkuškim šotorom, nad vhodom pa je pisalo: »Ruko's circus – 1, 2, 3!« Mama in Lija sta spoznali, da so končno na pravem kraju. Ko so se malo razgledali po okolici, so zagledali Ruka, ki je z velikim časopisom v rokah sedel na zložljivem stolu za cirkusom. Izkoristili so njegovo zatopljenost v časopis ter tiho smuknili v šotor in že so se znašli v prostoru, kjer so se nastopajoči pripravljali na nastop. Opazovali so pogumne akrobate, razposajene klovne, nerodna slona, elegantne konje ter spretne gimnastičarje. V temnem kotu pa so zagledali ogradico z bazenčkom … Tam sta brezvoljno ždela Toni in Gabi. Lija ju še nikoli ni videla tako žalostnih … Okoli vratu sta imela privezana velika ovratnika in očitno je bilo, da ju tiščita. Videti je bilo, da sta se tesnih ovratnikov skušala otresti kot hulahup obročev, a brez uspeha. Lija se je zavedala, da mora rešiti svoja ljubljena morska leva. Morala je hitro razmišljati … Najprej mora poiskati primerno skrivališče, kjer bi lahko počakala, da se prostor izprazni in bi ostala na samem s Tonijem in Gabi. Mama je Liji pokazala prostorček pod belo mizico, na kateri so imeli klovni svoja ličila in lasulje. Lija je spretno smuknila pod mizico, mama pa se je odtihotapila iz šotora. Kmalu se je prizibal Ruko z bičem v roki. Vsi so se v strahu obrnili in pozdravili Ruka, Lija pa je zadržala dih. Ruko je glasno tlesknil z bičem in zavpil: »Ne pozabite! Začnemo TOČNO čez pol ure in bodite vsi BREZHIBNO pripravljeni! Zdaj pa izginite, da za nastop pripravim moja morska akrobata, ki bosta nastopila zadnja – kot glavni zvezdi našega cirkusa!« Lija se je v skrivališču potuhnila in pozorno opazovala direndaj. Čez petindvajset minut so bili pripravljeni vsi nastopajoči. Prostor je bil izpraznjen in Lija je končno lahko smuknila k Toniju in Gabi. Morska leva sta še vedno le žalostno gledala v tla. Lija ju je spodbudno poklicala: »Toni, Gabi! Tako sem vesela, da smo spet skupaj!« A njena prijateljčka se nista odzvala. Lija se je ozirala naokrog … Nenadoma je zagledala hulahup oboroče ter si enega zataknila okoli vratu in ga začela vrteti. Toni in Gabi sta dvignila svoji glavi in ponovno sta se poskušala otresti tesnih ovratnikov. Tedaj pa sta prepoznala deklico pred seboj … V njunih očeh se je zaiskril žarek upanja, ko je Lija odprla vratca njune ogradice. Od veselja sta jo skoraj podrla, nato pa sta zaploskala. Lija je spretno snela njuni tesni ovratnici ter ju hitro odpeljala skozi zadnja vratca, mama pa je v ogrado pripeljala lena morska leva. Zamenjava je

49


uspela! Ko se je mama vrnila, so pred tovornjakom tiho čakali Toni, Gabi in nemirna Lija. Objeli so se, ko so iz šotora zaslišali glas: »In zdaj še zvezdi današnjega večera! Toni in Gabi – neverjetna morska leva!« Lahko so od daleč opazovali, kako sta se dva klovna odpravila po morska leva. Seveda sta pred Ruka in občinstvo pripeljala le lena morska leva, ki sta samo mahala, zehala in nerodno poskakovala, na koncu pa sta se še zavrtela in ulegla na tla ter zasmrčala. Cela dvorana je bruhnila v smeh in Ruko je bil spet osramočen in besen. Začel je jezno poskakovati in tleskati z bičem. Vse so lahko slišali tudi v varnem zavetju pred tovornjakom, zato so se hitro posedli in napotili proti domu. Kar nekaj časa je trajalo, da so prispeli na znana domača tla. Toni in Gabi sta se kmalu znašla v znanem živalskem vrtu, družina pa v varnem domu. Naslednje jutro se je Lija veselila, ker je ob sebi imela ljubljena živalska prijatelja, ki sta čakala na pregled. Jaka ju je natančno pregledal, ali jima je Ruko podtaknil še kakšen čip. Zdaj so se končno lahko oddahnili. Čez nekaj ur so se že skupaj igrali in vadili nove trike za predstavo. Toni in Gabi sta tako ostala v majhnem živalskem vrtu, ki je bil Liji tako ljub. Vsako nedeljo so pripravili zanimive nastope, Lija in morska leva pa so ostali prijatelji do konca svojih dni. Nika Sotlar, 5. b

50


LIKOVNA PESEM

Lara Lipanje, 3. a

Nik Turnšek, 3. a

51


KO SPREGOVORI STRIP

Nara Pia Milavec, 7. c

Staša Sašić, 7. c

52


Tosja Burkeljca Širec, 8. a

53


Dominik Uršič, 4. a

Vanja Vasić, 4. a

54


55