17 minute read
Možganom lahko pomagamo
Dolgo smo živeli v prepričanju, da s starostjo naši možgani izgubljajo zmogljivost. Da imamo slabši spomin, da se težje osredotočimo, da si težko nekaj novega zapomnimo, kot da bi nam dobršen del možganov nehal delati. Znanost danes dokazuje, da vse to ne drži. Možgani ohranjajo svojo zmogljivost, pa čeprav se staramo. Samo poskrbeti je treba zanje, jih primerno »hraniti« in poskrbeti, da se bodo »gibali«.
Medicina je včasih verjela, da so človeški možgani dokončno izoblikovani in najbolj zmogljivi v otroštvu, potem pa njihova zmogljivost vsako leto po malem upada. Danes pa je znano, da so se možgani sposobni spreminjati, da se lahko zdravijo in da se lahko njihova zmogljivost ohranja ali celo neverjetno okrepi. Kanadski raziskovalci so delali poskuse z laboratorijskimi miškami. Polovico so jih spustili, da so prosto tekale naokrog, druga polovica pa je ostala v kletki. Tiste, ki so svobodno tekale, so postale pametnejše od skupine v kletki. Ameriška znanost pa je poročala, da se lahko spremeni »arhitektura« v naših možganih. Posebni veji znanosti rečejo nevroplastika in je temelj najnovejših spoznanj o možganih. Pokazalo se je, da staranje možganov ni tako pomembno kot to, kaj delamo z njimi. Za možgane je zelo pozitivno, če se ukvarjamo z nečim, kar zahteva popolno osredotočanje na neko temo, na primer učenje tujega jezika. Tak trud »prižge« mehanizem, ki povzroči živahno dejavnost v možganih. Dejstvo, da smo tudi v starosti sposobni »prižgati« ta mehanizem, je zelo spodbudno. Pa ne le za to, da si zapomnimo nek podatek. Tudi v primerih, ko so si ljudje možgane (v nesreči, na primer) poškodovali, so terapevti od njih zahtevali, da delujejo kakor normalno, ne glede na to, kako težko je to bilo. In so na koncu dosegli, da so si prizadeti ljudje popolnoma opomogli.
Advertisement
Tudi na genetiko lahko vplivamo
Nakratkopovedano, nevroplastičnost pomeni, da vendarle imamo nekaj nadzora nad sposobnostjo možganov. Res je, možgani z leti delujejo manj intenzivno, vendar pa njihovo delovanje ne upade tako močno, kot smo si predstavljali. Najboljše od vsega pa je, da je kar nekaj načinov, kako jih spodbuditi in ohraniti čim bolj dejavne čim dlje v starost. Takšna prizadevanja pomagajo okrepiti možgane, kar dobro vpliva na zdravje v celoti. O svoji genetski dediščini smo vajeni razmišljati kot o nečem, kar nam je dano in česar ni mogoče spremeniti. Tako naj bi podedovali plešavost, modrealirjaveoči, svetlelase, telesno višino, pa tudi razne bolezni oziroma nagnjenost k tem boleznim. Toda zdaj vemo tudi, da geni niso nekaj, na kar se ne bi dalo vplivati. Nanje lahko vplivamo vse svoje življenje in sicer s svojimi mislimi, čustvi in vsem, v kar verjamemo. Nova odkritja tako imenovane epi genetike z raziskavami potrjujejo, da zunaj celični dejavniki lahko vplivajo na genetsko izraženost. Na gene lahko vplivamo s hrano in s telovadbo. Mnogo znanstvenikov pa se trenutno
ukvarja s tem, kako lahko na gene vplivajo naše misli, prepričanja, čustva. Pokazalo se je, da imajo naše misli izredno veliko moč in da lahko vplivajo na spremembe kemikalij v telesu. Podobno kot se to dogaja s hrano in telovadbo.
Misel ima moč
Mnogo dvomljivcev je s posmehljivostjo napadlo Esther in Jerryja Hicksa, zakonca, ki sta objavila kar nekaj del, v katerih opisujeta, kako lahko z mislimo spreminjamo marsikaj, najprej pa sebe. Prevode nekaterih njunih del imamo tudi v slovenskem jeziku. Ves svet pa je obnorela knjiga The Secret, Skrivnost, ki jo je napisala Rhonda Byrne (že nekaj časa je prisotna tudi na našem tržišču). Skrivnost prav tako temelji na dejstvu o mogočni moči naših misli, prepričanj in čustev. Kot pravi Rhonda, so jo vsi veliki ljudje, ki so človeštvu pustili pečatsvojega življenjskega dela, znali uporabiti. Marsikdo tega ne zna in se moči misli niti ne zaveda. Medtem ko smo brez vprašanj sprejeli, da naše telo zboli zaradi vplivov iz zunanjosti in zaradi podedovanih »slabih« genov, pa nismo pripravljeni sprejeti tega, da lahko od znotraj vplivamo na vse. Slabe gene lahko spremenimo, spremenimo lahko svoja prepričanja in svojačustva. Raziskovalec Dawson Church (The Genie in Your Genes, Genij v tvojih genih) je v svoji knjigi med drugim razložil povezavo med mislijo, prepričanjem in izražanjem genov, ki zdravijo ali pa povzročajo bolezni. Ena od zadnjih raziskav na univerzi v Ohiu kaže, kako psihični stres vpliva na zdravljenje. Raziskovalci so parom, ki so imeli na telesu manjšo rano, na to rano nalepili posebne obliže, nakar so jim naročili, da v eni skupini razpravljajo o temi, o kateri sta imela partnerja enako mnenje, v drugi skupini pa sta partnerja razpravljala o temi, glede katere se nistastrinjala. Po polurnem razpravljanju so jim odlepili obliže, na katerih so ostale substance iz njihovih teles. Nekaj tednov so jih analizirali in ugotovili, da je proces celjenja ran pri tistih, ki so se
O svoji genetski dediščini smo vajeni razmišljati kot o nečem, kar nam je dano in česar ni mogoče spremeniti. Tako naj bi podedovali plešavost, modre ali rjave oči, svetle lase, telesno višino, pa tudi razne bolezni oziroma nagnjenost k tem boleznim. Toda zdaj vemo tudi, da geni niso nekaj, na kar se ne bi dalo vplivati.
prepirali, potekal kar 40 odstotkov počasneje kot pri parih, ki so se o temi strinjali. Še posebej počasi so se zdravile rane ljudi, ki so se prepirali posebej žolčno, sarkastično. Dawson Church je razložil, da telo pošlje beljakovino s signalom, ki aktivira gene, povezane s celjenjem ran, ti pa potem kodirajo »prazne« izvorne celice, da začno ustvarjati nove kožne celice. Te potem zacelijo rano. Toda ko je telo oslabljeno, nima energije zaradi stresnih biokemikalij kot so kortizol, ardenalin in norepinefrin, ki se sproščajo med prepiranjem, so signali genom, ki vplivajo ne celjenje ran, zaradi tega oslabljeni in rana se počasneje celi. In narobe, ko se telo ne pripravlja, da bi se odzvalo na grožnjo, je vsa energija na voljo za celjenje ran.
Stres škoduje spominu
Stresu se ne moremo izogniti. Tisto, kar škodljivo vpliva na nas, je, kar čutimo kot odziv na stres. V naših možganih lahko stres pusti precejšnje posledice: spomin in druge miselne sposobnosti se lahko zmanjšajo. To pa je tudi nevarnost za Alzheimerjevo bolezen in bistveno pešanje spomina, je ugotovil Howard Fillit, profesor geriatrije in medicine na New York Mount Sinai School od Medicine in direktor Alzheimer’s Drug Discovery Foundation. Poleg tega lahko stres in naš odziv nanj povzročita, da se duševno počutimo precej starejše, kot v resnici smo. Ameriški nevrologi pravijo, da pogosto pridejo k njim bolniki, ki se pritožujejo zaradi vse slabšega spomina in sprašujejo, če je to morda začetekAlzheimerjeve bolezni. Ko pa jihpregledajo, ugotovijo, dajenjihovo
stanje vmožganih povsem normalno. Zato jih na koncu povprašajo še o življenjskem slogu. Praviloma se pokaže, da so to ljudje, ki živijo v nenehnem stresu. Raziskave na Univerzi v Kaliforniji so pokazale, da ponavljajoči se stres oziroma odziv nanj s povišanim kortizolom lahko Utrip Srca
povzroči skrčenje hipokampusa, pomembnega dela možganskega limbičnega sistema (del velikih možganov, odgovoren za vegetativne funkcije, čustvene reakcije, učenje in spomin), ki nadzoruje obvladovanje stresa in dolgoročni spomin. Rezultati te raziskave so pomembni, ker pomenijo, da imamo možnost vplivati na to, kako se spreminjajo naše umske sposobnosti. Da bi zavarovali možgane pred poškodbami, ki jih povzroča kortizol, je najbolje, da se naučimo rutinske obrambe za vsak dan. To naj bi bilo pet minut sredi dneva, ko ne delamo res nič, samo popolnoma se sprostimo. Pomaga tudi, da vsak dan jemo zajtrk iz sestavljenih ogljikovih hidratov, sveže zelenjave in žit ter nekaj beljakovin. Zajtrk namreč pomaga organizmu, da se ne počuti v stresu, kar se zgodi vsakič, ko zjutraj »stradamo«. Ko udari stres, je najbolje, da za sproščanje uporabimo tehniko dihanja: skozi nos vdihnemo in zadržimo dih, vmes štejemo do štiri, nakar počasi izdihnemo skozi usta in štejemo do pet. To ponovimo štiri ali pet krat in čutili bomo popolno sprostitev, zagotavljajo ameriški terapevti. Najbolje pa je, da delamo te dihalne vaje dvakrat na dan, preden vstanemo in ko gremo spat.
Meditacija za zmogljive možgane
Posebej dober način za varovanje možganov je meditacija. Zagotavlja sprostitev in spreminja naše razpoloženje, s tem pa tudi raven biokemičnega stresa. Nevropsiholog Rick Hanson (Wellspring Institute for Neuroscience and Contemplative Wisdom, San Francisco) se je veliko ukvarjal z raziskovanjem učinka meditacije na možgane. Nekatere pomembne raziskave so delali v sodelovanju s francoskim budističnim menihom Matthieujem Richardom. Slikovne preiskave so pri Matthieuju (in pri drugih budističnih menihih, ki zelo veliko meditirajo) pokazale precej povečano aktivnost možganov v predelu, ki vpliva na pozitivni odnos do sveta in dogajanja. Menihi so sposobni veliko hitreje obvladati negativne misli in reakcije. Pokazali so jim namreč zastrašujoče slike, na katere so se odzvali zelo hitro in tudi hitro dosegli spremembo v pozitivno miselnost. To dokazuje, da dolgoletna meditacija pomaga možganom, da se hitro odzovejo na stresno stanje ali dogodek s čim manj (ali tudi nič) škodljivega vpliva. Poleg tega
je meditacija menihom zagotavljala pozitivno mišljenje celo v trenutku hudega stresa. Znanstveniki so to razložili, da stimulacija posebnih območij v možganih okrepi mrežo nevronov podobno kot se zgodi, če z vajo krepimo mišice. Tudi narobe je res: če rutinsko misliš na stvari, ki te jezijo, krepiš del, ki povzroča in poveča negativno izkušnjo. Posledica je, da pobesniš še hitreje in še lažje kot sicer in s tem še bolj škoduješ svojim možganom. Možgani torej niso nekaj, kar s staranjem avtomatično izgublja svoje sposobnosti. Samo od nas je odvisno, ali bomo njihovo zmogljivost krepili, ali pa bomo dovolili, da bodo začeli pešati. Hrana za možgane, sveža zelenjava in sadje ter znane omega nenasičene maščobne kisline, zraven pa še redna telovadba, možganom bistveno pomagajo. Poleg tega je, kot so pokazale znanstvene raziskave, precej pomembna tudi meditacija, ki nam bo pomagala pri obvladovanju stresa. V času praznikov, ko sprejemamo odločitev o spremembah v naslednjem letu, je morda najboljše sporočilo: ne čakajmo, da odbije polnoč. Čas za spremembe, ki bodo obogatile naše življenje, je zdaj!
Magnet za zdrave celice
Maščobe so nezdrave, če jih uživamo preveč, predvsem pa, če ne znamo izbrati pravih. Nekaj je namreč maščob, ki jih nujno potrebujemo. To so esencialne maščobe oziroma maščobne kisline, kar pomeni, da jih naše telo ne more samo tvoriti. Nov pojem pa so temeljne esencialne maščobne kisline, ki naj bi bile najpomembnejše, kar je razmeroma novo odkritje.
V resnici pa je to odkritje že precej staro, več kot 50 let. Nemški znanstvenik Otto Warburg je za svoje delo, povezano z raziskovanjem raka, dobil Nobelovo nagrado daljnega leta 1931. Prof. Warburg je dokazal, da je glavni vzrok za razvoj rakave bolezni pomanjkanje kisika v celicah. Kakšno povezavo imajo s tem maščobne kisline? Brian Scott Peskin, ameriški strokovnjak za področje prehrane, je ob upoštevanju teorije Otta Warburga prišel do zaključka, da je pomanjkanje kisika v celicah posledica premalo temeljnih esencialnih maščobnih kislin v tkivu celičnih membran. Temeljne esencialne maščobne kisline (TEMK) namreč delujejo kot magnet za kisik, kar pritegne več kisika v krvni obtok in skozi celično membrano v celico.
Magnet za zdrave celice
Dokler nimamo dovolj nepoškodovanih TEMK v telesu, ne bo pomagalo nobeno ekološko pridelano sadje, zelenjava, soja ali pa vlaknine, telovadba niti nacionalni presejalni programi, da bi zmanjšali zbolevanje za rakom. Kot trdi Brian Peskin, to dokazuje rastoča epidemija raka v zadnjih 60. letih.
Esencialne maščobne kisline: prevara
Po njegovem mnenju se namreč medicinska znanost na odkritje Otta Warburga gladko požvižga, čeprav omenjenegaspoznanjanikolinihčeni ovrgel. Toda to so dileme, ki jih mora raziskati znanost. Bolj nas zanima, kaj so TEMK in v čem se razlikujejo od esencialnih maščobnih kislin. TEMK je nov izraz (v angleščini jim pravijo »parental«, starševske), ki naj bi pokazal prav to razliko. Do zdaj je veljalo, da so esencialne maščobne kisline tiste, ki jih naše telo nujno potrebuje, a jih samo ne more tvoriti. Zato jih moramo
Otto Heinrich Warburg
zaužiti s hrano. Kot smo poslušali in brali leta in leta, so za zdravje pomembne omega 3 in omega 6 (ter še nekaj drugih) esencialne maščobne kisline. Najbogatejši vir naj bi bile globokomorske ribe. Ker pa ne moremo pojesti toliko lososa ali skuš, na primer, da bi zadostili povečanim potrebam v našem telesu (kadar smo bolni) oziroma, ker marsikdo rib sploh ne mara, so nam ponujali prehranske dodatke iz ribjega olja in nam zagotavljali, da so to esencialne maščobne kisline. Brian Peskin pravi, da je bila to ena največjih prevar, saj so v teh prehranskih dodatkih večinoma derivati, ne pa TEMK.
Dve obliki esencialnih maščobnih kislin
Obstajata namreč dve obliki esencialnih maščobnih kislin: temeljne esencialne maščobne kisline (originalne, naravne oblike) inderivati, spojine izTEMK. Naravna oblika esencialne maščobne kisline omega 6 je linoleinska kislina. Naravna oblika esencialne maščobne kisline omega 3 pa je alfa linoleinska kislina. Čepreveritesvojeprehranske dodatke, ki naj bi vsebovali esencialne maščobne kisline, boste videli, da so večinoma sestavljene iz EPA (eikosapentenoična kislina) ali pa iz DHA (dokosaheksenoična kislina). Obe pa sta derivata, se pravi spojini iz temeljnih esencialnih maščobnih kislin. Dejstvo namreč je, da TEMK naše telo v resnici ne more tvoriti samo, medtem ko njihove derivate, tudi omenjeni DHA in EPA telo lahko tvori (iz TEMK). Prevara, kakor temu pravi Biran Peskin, je zmota v poimenovanju. Esencialne naj bi bile le tiste maščobne kisline, ki jih telo ne more tvoriti samo. Ker pa se vsepovsod tudi derivati pojavljajo z oznako »esencialne«, je za tiste maščobne kisline, ki so izjemnega pomena za naše zdravje, a jih sami ne moremo tvoriti, Peskin dodal izraz »temeljne«.
Zakaj potrebujemo TEMK
Večine temeljnih esencialnih maščobnih kislin naše telo ne spreminja v derivate, pač pa jih v originalni obliki ohranja v celični membrani in tkivu, kjer opravljajo svoje osnovne funkcije. TEMK lahko vročina hitro poškoduje. Da jih telo najlažje uporabi, morajo priti vanj v surovi ali pa le rahlo ogreti nepredelani hrani. Poškodujejo jih tudi kemikalije kot so, na primer, pesticidi, zato je treba uživati organsko (ekološko) pridelano hrano. Ker človekov želodec ne more TEMK izvleči naravnost iz zaužitega sadja, zelenjave, semen ali kosmičev in ker nas res zelo malo uživa surovo meso, ribe ali jajca, so najboljši vir TEMK organsko pridelana semena in oreščki oziroma olja, hladno iztisnjena iz njih. Kadar TEMK poškodujejo vročina ali pa kemikalije, se spremenijo v škodljive maščobe, kakršne so trans maščobe, na primer.
Razmerje med omega 6 in omega 3
Pomembno je tudi razmerje med omega 6 in omega 3 TEMK. Različni organi potrebujejo različno razmerje
Naravni viri omega 3 Največ omega 3 TEMK (alfa linoleinska maščobna kislina) vsebuje laneno olje, sledi repično, orehovo, olje iz pšeničnih kalčkov, sojino, riževo, koruzno in olivno olje. Tudi za ta olja velja, da morajo biti hladno stisnjena.
obeh. Večina pa potrebuje obe maščobni kislini v razmerju štiri (omega 6) proti ena (omega 3). Možgani in živčni sistem potrebujejo ti maščobni kislini v razmerju ena proti ena. Mišice potrebujejo razmerje 5,5 (omega 6) : 1 (omega 3) do 7,5 proti 1. Toda celice naše
kože potrebujejo bistveno drugačno razmerje: 1000 proti 1. Vsi organi pa potrebujejo več omega 6 kot omega 3 TEMK. Kadar dobimo premalo TEMK, naše telo določi prednostni seznam in dostavlja TEMK najprej tistim organom, za katere misli, da so najpomembnejši: možgani, srce, pljuča, ledvice. Kar pomeni, da »manj pomembni organi« dobijo manj, predvsem pa premalo
Kaj pravijo kritiki:
Dr. Mary G. Enig, strokovnjakinja za področje biokemije, posebej biokemije maščob, kritizira Peskina, češ, da stvari preveč poenostavlja in s tem bega ljudi. Poudarja, da naše telo očitno lahko uravnava ravnovesje med zaužitimi omega 6 in omega 3 TEMK, sicer bi vsi že davno umrli. Pomembno je le, da to neravnovesje ne sme biti ekstremno. Dr. Enigova pravi tudi, da proces vnosa kisika v celice ni tako enostaven, kakor to razlaga Peskin in da je pri tem vpletenih še precej drugih stvari. Vendar pa z ničemer ne zanika vpletenosti TEMK v preprečevanje raka in tudi ne odkritja o pomanjkanju kisika v celicah, ki je plod dela nemškega znanstvenika Otta Warburga.
TEMK. To pa je vzrok za mnogo bolezni. Večina omega 6 in omega 3 TEMK v hrani v industrializiranih deželah je poškodovanih v procesu predelave in tudi pridelave. Toda ker telo potrebuje veliko manj omega 3 TEMK kot omega 6 in ker tudi v razvitih državah zaužijemo manj poškodovanih omega 3 TEMK, so ključ do boljšega zdravja nepoškodovane omega 6 TEMK. Če telo ne dobi dovolj nepoškodovanih TEMK, uporabi derivate in celo druge maščobne kisline kotso omega
Lan (Največ omega 3 TEMK alfa linoleinska maščobna kislina vsebuje laneno olje)
9 (olivno olje), pa čeprav nobena od teh ne more zagotoviti dovolj kisika za celice.
Zaradi naštetega je priporočilo, da moramo zaužiti čim več omega 3 maščobnih kislin, danes neprimerno in verjetno tudi nevarno, pravi Peskin. Opozoriti velja, da večina ribjega olja (v obliki kapsul), pridobljenega iz gojenih rib, vsebuje skoraj izključno derivate TEMK, ki pa jih telo potrebuje le malo in jih lahko tvori samo, če
Zelo bogat vir omega 3 TEMK so globoko morske oziroma bolj mastne ribe: losos, skuša, sled, sardela, tuna in tudi nekatere sladkovodne ribe, na primer postrvi. Toda vse večja onesnaženost morja svari pred temi viri maščobnih kislin, saj so lahko toksični in zdravju naredijo več škode kot koristi. Zlasti sladkovodne ribe so nevarne, ker se v njih najraje nabirajo težke kovine. Zato nosečnicam posebej odsvetujejo, da bi med nosečnostjo jedle mečarico, morskega psa, svežo tuno ali katerokoli sladkovodno ribo.
ima seveda dovolj TEMK. Omega 6 ni slaba, temveč dobra maščoba. Telo potrebuje pravo ravnovesje med nepoškodovanima omega 6 in omega 3 TEMK. Priporočilo bi torej moralo biti, da moramo nadomestiti poškodovane, onesnažene in predelane omega 6 maščobne kisline z nepoškodovanimi, organskimi, nepredelanimi kot so hladno stisnjena olja, organsko pridelani oreščki in semena. Če naj bi torej zaužili dovolj TEMK, ki jih telo potrebuje za zdravje, je primerno dnevno zaužiti pet gramov organskega, hladno stisnjenega sezamovega olja in dva grama organskega, hladno stisnjenega lanenega olja ali pa deset gramov surovih (nepraženih) organskih bučnih semen. Zelo koristno je kombiniranje različnih TEMK.
Naravni viri omega 6: Največ omega 6 TEMK (linoleinska maščobna kislina)vsebuje olje iz divjega žafrana oziroma žafranike, sledi olje iz grozdnih pečk, sezamovo olje, makovo, sončnično, konopljino, koruzno, iz pšeničnih kalčkov, iz semen bombaža, iz soje, orehov, sezama, riža, pistacij, arašidov, oljne repice. Za zdravje so primerna izključno najkakovostnejša hladno stisnjena olja.
Naš izlet v Krkavče in okolico
Lep sončen dan se je obetal in avtobus je bil poln udeležencev. V dolini Dragonje, tik ob sedanji meji s Hrvaško, je avtobus zapeljal v strmo cesto, ki se vijuga med griči in grapami nad obalo. Sonce se je lesketalo in poživljalo živopisne barve jesenskega listja hrastov, ruja, brinja ter zelenje skrbno obdelanih nasadov oljk. Že smo prispeli do prvih strnjenih naselij Šavrinske planote. Spretni šofer je vijugal svoj avtobus skozi ozke uličice vasi. Zdelo se je, kot, da je širina ceste prav umerjena na avtobus, saj je bilo med širino avtobusa in razdaljo med stenami hiš le morda slabega pol metra razlike. Slikovite istrske kamnite hiše so se izmenjevale in si podajale roke s sodobnejšimi stanovanjskimi hišami in vikendi. V naselju Sveti Peter-Padna se je avtobus ustavil ob kulturnem domu, kjer nas je že pričakal domačin , gospod Goja Pavel. V tej zgradbi nam je pokazal in obrazložil nastanek čudovite stenske slike, ki prikazuje v osupljivih realističnih detajlih nekdanje življenje in delo Šavrincev. Po skupinskem slikanju pred sliko smo našo pot skupaj z lokalnim vodičem nadaljevali proti znamenitemu kamnitemu monolitu, postavljenem na gričku v bližini vasice Krkavče. Okrog tega monolita so spletene najrazličnejše zgodbe in ugibanja. Troglav, Krkavški kamen ali tudi samo kamen imenovan, naj bi izhajal iz drugega do prvega stoletja pred Kristusom in predstavlja dve goli človeški figuri. Jugozahodna skulptura je lepo vidna in iz njene glave sevajo žarki, zato ji nejkateri pripisujejo predstavitev sončnega božanstva ali tudi nezemeljskega bitja. Po nekaterih trditvah je mesto tega kamna močna energijska točka, ki zdravilno vpliva na človeško telo. Po pripovedovanju našega vodiča se samo iz tega mesta sliši zvonenje treh Mariji posvečenih cerkva, postavljenih na tem višavju. Po krajšem sprehodu od kamna do našega avtobusa smo pot nadaljevali do torklje družine Trnav, kjer že tradicionalno pridelujejo oljčno olje. Naš vodič Pavel nam je razložil način moderne predelave oljk v oljčno olje, domači pa so nam ponudili pokušnjo olja. Za svež kruh in žlahtno domače
vino sta tradicionalna poskrbela naš Vlado in Erika. Po nakupu svežega olja in nekaj kozarčkih dobre kapljice je zadonela pesem in dobre volje smo zapustili domačijo družine Trnav ter se odpeljali v samo vasico Krkavče. Vasico predstavljajo slikovite kamnite hiše in baročna cerkev Svetega Mihaela zgrajena v 17. stoletju. Zvonik, starejšega datuma iz leta 1741 je bil najprej obrambni stolp in je bil kasneje dozidan v zvonik. Sama cerkev je zidana na živi skali na samem robu pobočja, ki se spušča vse do reke Dragonje. V bogato okrašeni baročni cerkvi naj omenim poleg slike »Zadnja večerja«, ki naj bi bila ena redkih tovrstnih sliknarisana vpokončnem formatu, se v zakristiji nahaja tudi izredno lepa slika »Tridentinski koncilij« avtorja Bartolomeja Bossija- beneškega slikarja. Po ogledu cerkve in zakristije smo se poslovili od našega vodiča Pavla in se z avtobusom vrnili v naročje našega hotela Riviera v Portorožu. Preživeli smo resnično prijeten dan.
