10 minute read
Duševno zdravje in obvladovanje konfliktih situacij
Jacinta Doberšek Mlakar, prof. zdr.vzgoje, Thermana d.d.
Advertisement
DUŠEVNO ZDRAVJE JE…
Mnogo definicij in resnic si lahko povemo o tem , kako vsak od nas doživlja svoje duševno zdravje. Kdaj je zadovoljen s sabo in brez večjih težav obvladuje prijetne in zapletene dogodke vsakdanjega dne. Realnost našega življenja je takšna, da nas spremljajo dogodki obeh vrst. Stabilno duševno zdravje nam omogoča, da sprejemamo, predelujemo, rešujemo in osmislimo ne samo prijetne, temveč tudi neprijetne situacije. Dobro duševno zdravje torej ni absolutno stanje, pač pa dobro počutje v čustvih in mir v naši notranjosti kljub nekaterim težavam, ki so del našega življenja.
IZRAŽANJE DUŠEVNIH ODKLONOV
Različne študije dokazujejo večjo nagnjenost oseb s koronarno boleznijo srca k depresivnim motnjam. Počutje se največkrat izraža kot: Duševna obremenjenost; • nesproščenost, prisotnost stalnih skrbi (lahko zelo “drobnih”),
ki ves čas obstajajo in se kopičijo, notranji strah pred zapleti bolezni, občutek krivde, da ne zmorem dovolj, …;
• tesnobnost (bolezenska skrb, strahovi); • globoka duševna motnja, ki lahko nastane je depresija.
Dejavniki, ki sprožijo duševni nemir so običajno sledeči: • neprijetni dogodki, konflikti v domačem in širšem socialnem
okolju, ki “pritiskajo” na posameznika kot veliko breme,
• zdravstvene težave (pojav obolenja, pojav zapletov bolezni), • izgube (žalovanje, razpad zveze, izguba dela, izguba
zdravja,…)
• osamljenost.
KAJ LAHKO STORIMO SAMI? NAJVEČ!
Najpomembneje je, da ne »obstanemo« pretežno v stanovanju, da zaradi slabe duševne energije ne omejujemo kontaktov s pomembnimi drugimi ljudmi (sozakonec, otroci, sorodniki sosedje,…) in da ne prenehamo z dejavnostmi in opravili, ki jih radi počnemo. Pri aktiviranju notranje motivacije, ki nas »spravi na noge«, včasih potrebujemo pomoč bližnjega, morda celo zdravnika.
Naše zdravje je nedeljiva celota. Duševno, notranje počutjejevtesnipovezavis fizičnimtelesom. Dokazano je, da sledeče aktivnosti - v kolikor jih redno umestimo v osebni urnik dnevnih obveznosti –pomagajo vrniti porušeno psihofizično ravnovesja posameznika ali ohranjati že obstoječe dobro počutje in kondicijo:
TELESNA DEJAVNOST - Prakticirajte krajše ali daljše sprehode v naravi vsak dan, ne glede na vremenske razmere (ugotovili so, da se je 2/3 ljudem v opazovani skupini, ki so prej pretežno sedeli, bistveno izboljšalo zdravje). Ohranjanje športne oz. rekreativne aktivnosti, ki vam dobro dene naj ostane stalnica preživljanja prostega časa.
ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA (lahka prehrana –(popijte veliko vode, zmanjšajte vnos mesa in povečajte vnos sadja in zelenjave), obvladovanje različnih zasvojenosti, organiziranje dneva,…).
OHRANAJNJE PRIJETNIH, VZPODBUDNIH DEJAVNOSTI (igranje družabnih iger, aktivnosti v društvih, branje knjig, reševanje križank, aktivnosti za vseživljenjsko učenje,… ); Vzdrževanje zanimanja za dogajanja v vaši okolici in prijetna komunikacija z bližnjimi; Privoščite si dovolj kakovostnega spanca (izogibajte se večernega spanja pred televizorjem); Pazite na svoje razpoloženje –obvladujte stres z umirjanjem dihanja, izbiranjem neagresivnih besed); Prosite za pomoč, če jo potrebujete –vedno obstaja rešitev!
Ne pozabite na negovanje osebne duhovne dimenzijo (z meditacijo, molitvijo, notranjim umirjanjem z glasbo, branjem,…), ki je del slehernega človeka in pomeni pomirjenost s samim sabo in veselje do smisla življenja;
KORAKI REŠEVANJA KONFLIKTNE SITUACIJE
Del sobivanja v ožji in širši socialni okolici je tudi pestrost komunikacij v medosebnih odnosih. V nastalem konfliktu je dobro, da ga ne povečujemo, ampak stremimo k razjasnitvi problema in čim hitrejšemu povratku konstruktivne komunikacije. Tako bomo daljnoročno ohranjali stabilno duševno zdravje in obvladovali negativni stres. Dobro je, da vedno sami pri sebi opredelimo problem, se notranje umirimo, umirimo izražanje besed, načrtujemo način rešitve problema (pogovor, dejanje, …). Prepoznavajmo in umirjajmo konflikte in energijo usmerimo v reševanje. Z razumom poiščimo “IZVOR” konfliktainse “znjim” pogovorimo čimprej po dogodku.
Deset sekundno dihanje v stresni situaciji pomaga umiriti naše počutje. Pet sekund naj traja vdih in pet sekund izdih. Delo prekinjajte z minuto odmora: zaprite oči, globoko vdihnite, predstavljajte si kaj prijetnega. Razmišljajte pozitivno in čim več se smejte!
Optimizem podaljšuje življenje. Ugotovili so, da so optimistični starejši ljudje med 65 in 85 letom v kar 55% manj bolni in imajo v 23% manjše tveganje za smrt povezano s srčno žilnimi obolenji. Včasih so koraki do dobrega počutja majhni, a naj nam to dejstvo ne vzame poguma!
ZIMSKA PRAVLJICA V ZDRAVILIŠČU RADENCI do 21.12.2011, od 2.1. - 6.2.2012. V letu 2012 praznujemo 130 let zdraviliške dejavnost. Praznično vzdušje bomo začeli že v veselem decembru s padajočimi cenami.
Za vse goste, ki bodo v Zdravilišču Radenci bivali najmanj tri dni bomo podarili kupon za brezplačno mineralno kopel, s katero že od leta 1882 skrbimo za zdravje Vašega srca. PROGRAM ZIMSKA PRAVLJICA VSAK DAN 1 € MANJ, 2 noči že za 99 €.
NE SPREGLEJTE TUDI:
POSEBNA PONUDBA ZA UPOKOJENCE, 3 noči že za 126 €. Vljudbo vabljeni v objem mineralnih in termalnih vrelcev Zdravilišča Radenci. Informacije: Telefon: 00386 2 520 27 20 ali 520 27 22 www.zdravilisce-radenci.si, info@zdravilisce-radenci.si Utrip Srca
Pri svojem delu upošteva mnenje drugih in če je le mogoče, s pozitivno energijo poskuša ljudi prepričati o tem, da so cilji dosegljivi.
»Če ne pomagam, nisem srečna«
Pogosto opaža, da ljudje s svojim čustvenim nelagodjem ustvarjajo krog nesrečnih ljudi okoli sebe. A to se preprosto ne obnese, saj se vsaka namensko napravljena krivica vrne. Odločajte se za pozitivno stran življenja, uvodoma zaupa Metka Zorc, profesorica, doktorica znanosti, kardiologinja, predstojnica Inštituta za histologijo na medicinski fakulteti, ustanoviteljica centrov Medicor, Slovenka leta, dobrotnica in ženska, ki svoje življenjsko poslanstvo vidi v brezpogojni pomoči drugim.
Pacienti in zaposleni vas opisujejo kot močno in trdno žensko, ki ji nikoli ni težko prevzeti odgovornosti. Kako se vidite sami?
Ko se odločim prevzeti neko nalogo, se je lotim z notranjo odgovornostjo, predvsem tisto pred sabo. Prav to mi daje moč, da nalogo speljem. Pa ne le zaradi sebe, ampak predvsem zaradi ljudi, ki jih imam pri projektu ob sebi. Ta odgovornost za druge me žene naprej.
Komunikacija, ki sloni na medosebnem spoštovanju in sočutju, dobiva velik pomen. Kako to načelo človečnosti pri svojem delu izražate vi?
V odnosu do kolegov in soljudi, ki me obkrožajo, ter do pacientov vedno pokažem svoja čustva. Morda se komu to zdi odveč, ampak takšna pač sem in vedno pokažem, da imam rada ljudi, sem rada z njimi in mi vsak človek nekaj pomeni. Tudi pri mimoidočih je treba ohraniti prijaznost in spoštovanje. In tudi do nasprotnikov svojega dela se ne obnašam agresivno, saj v tem ne vidim pravega smisla in se mi to ne zdi potrebno. Je pa tudi res, da se včasih ujezim, ampak zame velja pravilo, da tudi če se že ujezim, me Piše: Tjaši Artnik Knibbe
to že čez pet minut mine. (smeh)
Kako pa gledate na mnenje, da naj se podoba zdravnika oblikuje v podobo partnerja na poti, ki nam pomaga na poti do zdravja?
Medicina, izobrazba in zavedanje o bolezni pacientov so se v zadnjih letih močno spremenili. Ljudje, ki prihajajo danes na preglede, so veliko bolj ozaveščeni. Drži, da se tudi danes najdejo zdravniki, ki se še vedno držijo vloge »nekoga nad«, vendar sama pripadam tistim, ki s tem ne vibriramo. Nikoli nisem želela, da pacienti name gledajo s strahospoštovanjem, bolj sem gojila medčloveški odnos med bolnikom in zdravnikom. Gre za to, da smo na isti valovni dolžini in da smo pri zdravljenju predvsem partnerji. Jaz lahko s svojim znanjem pomagam le človeku, ki mi zaupa, in to je temelj zdravniškega poklica. Zaupanja pa ne dobiš, če se postaviš tri metre
nad človeka in ga gledaš kot ubogega reveža. Absolutno pa sem proti poziciji, da smo bogovi v belem, naše delo je težko, a prav tako kot delo rudarja v rudniku.
Zdi se, da se mnogi v svojem poklicu odločijo le za dajanje, pri tem pa neizogibno na dolgi rok zatajijo sebe. Kako vi sprejemate življenje?
Nas so vzgojili, da moraš delati in da lahko le skozi delo napreduješ, torej da le delo in pozitivna energija obrodita sadove ter da nič ne pade iz neba. Ta moto me pelje skozi življenje in meni se odlično obnese. Gre pa za dajanje, ki je v resnici sočasno tudi prejemanje. Pomembno pri vsem tem je biti brezpogojen, odprt in predan.
Kaj vam napolni srce?
Polni me veselje pri nas doma, da smo doma vsi zdravi, da v službi vsi uspevajo, da gre naši kliniki dobro, da so pacienti zadovoljni in srečni. Tudi znanstvenoraziskovalno delo, ki je moja občasna obsesija, me polni in nova odkritja pod mikroskopom me globoko razveselijo ter navdajajo s srečo.
Kdaj pa se počutite nemočni in kako v takšnih primerih ravnate?
Tako se počutiš pri smrti bolnika in ko vidiš, da si izčrpal vse možnosti ter da se bodo stvari končale slabo. To je zame nekaj groznega in nekaj, na kar se preprosto ne morem navaditi. Takrat se moram za nekaj časa zapreti in si vzeti trenutek zase. Kolega mi je pred leti rekel, da nisem
za ta poklic, ker mi je za vsakega pacienta tako hudo, kot bi bil moj bližnji. A danes sem obkrožena s kolegi, ki doživljajo enako, in je lažje, ker skupaj preganjamo smrt, ki je ne maram. Sem pa srečna, da smo pri delu zelo uspešni in da tega ni veliko.
Kako pri vseh vibracijah, ki ste jim dnevno izpostavljeni, ohranjate svojo notranjo harmonijo?
Odraščanje v okolju, polnem ljubezni in razumevanja med starši, je temelj osebnosti, ki ga vsakdo lahko da otroku. Zdi pa se mi, da se premalo zavedamo, kako pomembna sta družina in obdobje odraščanja do sedmega leta. Moja sreča je bila, da sem odrasla v popolnem okolju, v ljubeči družini, brez prepirov in grdihreči, daso namstarši privzgojili odgovornost do drugih. Da konflikti pogosto izhajajo iz mladosti, sem se naučila iz okolja, v katerem sem delovala, čeprav mi je moj stric, znani slovenski defektolog Milan Lobe, ki se je ukvarjal z mladinskim
kriminalom, že od nekdaj pravil, da je otroštvo ključ do bolečin v duši. S sestro sva imeli stare starše, stare strice in veliko družino, ki je živela v ljubezni in razumevanju, kjer smo si med seboj pomagali. Tako je energija med nami brezpogojno tekla. Opažam pa, da zaradi pomanjkanja čustvene zdrave navezanosti v družini prihaja do bolečin in trpljenja. Zavedam se, da je današnji svet lahko tudi izjemno krut; recesija, strah in pritiski mnoge spravijo v globoko stisko. Mislim pa, da je treba v Sloveniji ponovno ustvariti pozitivno energijo, se ogniti preveliki kritičnosti in se odločiti za hvaležnost za to, kar je ustvarjeno in kar imamo. Kaj ti pomaga vse bogastvo tega sveta, če ne znaš biti hvaležen in biti v tem prijetnem občutku, ki omogoča odličen poligon za zdrave odnose in spoštovanje.
Ko že omenjate Slovenijo, me zanima, kje vidite njeno pot. V katero smer naj zori?
Slovenija bi lahko ohranila svojo močno identiteto na tem, da je zdrava, sijoča in čista oaza miru, ki je danes še kako iskana vrednota. Vizija, ki jo sedaj razvijam, je vezana na zdravstveni turizem in na to, da bi bilaSlovenijazeleniotok, nakaterega bi se prišli ljudje psihofizično zdravit, rehabilitirat in napolnit. Energija, ki jo oddaja slovensko okolje, je čudovita in pozitivna. Srečo imamo, da smo tako obdarjeni. Ni koščka Slovenije, ki ni prelep. Okolje, ki je še neokrnjeno, je naš izvoz, je naša poslovna priložnost in vsak bi se lahko trudil za to.
Energija, ki vas poganja, se zdi kot neskončni vrelec mladosti. Kam vse vas ustvarjalni nemir še nese?
To, da napravim center, ki bo poseben v Sloveniji, ki bo pomagal pri boljšem življenju srčnih bolnikov, je bila velika želja, ki se mi je uresničila z Medicorjem. Sedaj imam načrt, da znanje predam mladim, da za sabo ne pustim praznine. Glede sebe pa vidim izziv v tem, da v slovenskem prostoru ustvarimo razmere, da bi naša dežela ohranila svojo neokrnjenost in da bi povabila ljudi k nam na dopust in zdravljenje. Da bi promovirali idejo zdravega načina življenja, ki bi omogočila bolj kakovostno življenje, ki bi oplemenitila že obstoječe potenciale naših ljudi. Verjamem v Slovence in to, da gremo povezani med seboj in z naravo naprej v svetlejši jutri.
