Page 1

2019

ZVITICA Jesen 1


Zvitica JESEN 2019 2019/4 450 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Valentina Ambrožič Lektoriranje: Valentina Ambrožič Oblikovanje naslovnice: Tjaša Miketič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si


kazalo Uvodna beseda ------------------------------------------------------------4 Iz uredništva ... ------------------------------------------------------------5

ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA

Pomembnost in težave kmetijstva danes ---------------------------------7 Ozkoglednost in zaslepljenost zaradi lastnega interesa -----------------8

UČIMO SE

Taksi namesto rešilca – zdravstvo v Peruju -----------------------------11 Izobrazba je vse! ---------------------------------------------------------13

AKTUALNO

Brexit in premikanje drsnika evropske integracije ---------------------15 Prihodnost odbojke v Beli krajini ---------------------------------------17

AV LAB

Kdo smo? -----------------------------------------------------------------19

PODJETNIŠKI INKUBATOR

Heckatlon za mlade ------------------------------------------------------21

DIJAŠKI KOTIČEK

O minljivosti, času, tišini in upanju -------------------------------------23

DOGAJANJE V ...

Semič ---------------------------------------------------------------------25 Metlika --------------------------------------------------------------------26 Črnomelj - ZIK -----------------------------------------------------------26

MAGIČNE MARKACIJE

Matajur, Komponela in Koren, Planina Vogar, Planina Zajamniki ---29

ŠTUDENTSKA KUH'NA

Brusnično-pomarančno kuhano vino-----------------------------------31

TETA MARJANCA, POMAGAJ NAM!

Sviranje ku*ca v Ljubljani ------------------------------------------------33

RAZVEDRILO

Kotiček za krepat----------------------------------------------------------35


Uvodna beseda Avtorica: Nina Miketič Še zadnjič ... Da čas hitro beži, se lahko vsi strinjamo. In brž ko ne bomo počasi zapustili naše fakse, našli zaposlitve in (upam, da ne) postali stari nergači, nad katerimi sedaj obračamo z očmi. In v svoji zadnji uvodni besedi Zvitice bi se posvetila ravno temu – boju s časom, boju za priložnosti mladih. Velikokrat slišimo, da bi radi, da se mladi vračamo nazaj v svoje rodne kraje, v našo Belo krajino. Da znanje, ki smo ga dobili v drugih krajih, prinesemo nazaj in ustvarimo boljšo prihodnost. Nedolgo nazaj, ko sem bila večkrat v stiku s starejšimi zaposlenimi sem še hitrejše skočila do zaključka, da v Beliki krajini res ne vidim svoje prihodnosti. Da se Bela krajina razvije, potrebuje več mladih glav, kreativnih zamisli, navsezadnje nekoga, ki mu vsaj delo z računalnikom ni tuje in pozna, kako deluje trenutni svet. Sama sem kot predstavnica belokranjskih študentov, ko sem hodila po raznih sestankih, se dogovarjala s podjetji in organizacijami, dobila občutek, da na nas gledajo z rezervo, da zato, ker nimamo 10 let izkušenj, ne znamo toliko kot oni (pa čeprav se gre za nov Facebook algoritem, za katerega ne vedo, da sploh obstaja). Zdi se mi, da smo mladi nekako obupali, da bi poskusili nekaj novega, saj enostavno ne najdemo priložnosti, ko pa da, pa smo zatrti, starejši postanejo nevoščjivi in ne pustijo v svoje kolektive mladih, ki bi jim pokazali tudi kakšen drug pogled na delo, ki ga opravljajo. Zato bi rada, da tudi starejši bralci Zvitice premislite - naslednjič ko boste rekli, da gre za beg mladih možganov, raje razmislite, če gre mogoče za »teranje možganov stran«? Druga stvar, ki sem jo zasledila v svojem razmišljanju o svoji prihodnosti, je življenje v Beli krajini. Zelo rada imam to našo prelepo pokrajino, domačnost in gostoljubnost, ampak ali je dovolj gostoljubna za mladega, ki se vrača iz študija? Kako naj si tukaj ustvarim delovno mesto, kako naj tukaj ustvarim družino? Je res, da Bela krajina ponuja vsem mladim podjetnikom, da lahko preko Inkubatorja začnejo svoj biznis, ampak nismo vsi biznismani in ne bi vsi radi imeli svojega podjetja. Kje bomo torej delali? Še posebej se mi zatakne pri odogovru na vprašanje glede vzgajanje družine. Recimo da 90 % nas, trenutnih študentov, ko pride nazaj v Belo krajino živi pri svojih starših. Imamo tisto svojo sobo, ki v času, ko nas ni, služi odlagališču in zraven po možnosti živi še stara mama pa kak stric ... V primeru, da ne želiš živeti v nabasni hiši in vzgajati otroka v svoji otroški sobi, kaj narediti? Gradnja hiše v tem primeru kot mladi družini ne pride v poštev, saj so stroški gromozanski. Ali bom živela potem v stanovanju na Čardaku (prebivalci Čardaka – brez zamere, samo največ blokov je tam)? Bom sploh lahko dobila stanovanje na Čardaku? In še in še je takšnih vprašanj, ki se mi jih poraja v glavi. Mislim, da bi belokranjske občine morale storiti nekaj v tej smeri, da bi se mladi tudi zaradi takšnih ugodnosti hoteli vrniti nazaj v Belo krajino. Da si predstavljajo prihodnost. Da vejo, da se da tukaj lepo živeti. Zdaj, ko sem dala to iz sebe, se vračam k bolj aktualnim in lahkotnejšim temam. Dragi bruci in brucke! Upam, da ste zakorakali lahkih nog na svoje fakse in da boste še z lažjimi prišli na Brucovanje v Ljubljani! Ne se bat čefuke, ja ne poznam nobenega, ki bi že kda vmru zarad nje! Pa tudi vsi ostali belokranjski študenti – veliko sreče pri vseh študijskih obveznostih, da bo čim manjkrat bolela glava od učenja i čimvečkrat od preveč popitega vina. Moje delovanje v Klubu belokranjskih študentov se počasi zaključuje in moram reči, da je KBŠ tista ena ljubezen, ki jo imaš v življenju, katere nikoli ne pozabiš. S tem se po mojem strinjajo vsi bivši predsedniki in aktivisti, da ko vidijo nekje KBŠ, jim zapoje srce in so ponosni, da so bili lahko del odlične zgodbe. Hvala vsem, za vse priložnosti, zaupanje in znanje, ki sem ga dobila. Verjamem, da bo KBŠ še naprej tako dobro deloval in gradil mladinsko skupnost v Beli krajini. Ne preostane mi več nič drugega, kot da ponosno končam z besedami: Belokranjci do konca svojih danof! Nina Miketič, predsednica KBŠ

4


Iz uredništva ... Avtorica: Valentina Ambrožič

Pred točno enim letom sem prvič zakorakala v prostore Kluba belokranjskih študentov. Prvič v tem smislu, da sem tokrat imela odgovornost, nalogo. Izvoljena sem bila za vodjo Sekcije za informiranje. Kot nekdo nov, v novem okolju, sem se na začetku (in, če sem povsem iskrena, do nedolgo nazaj) počutila kot da ne sodim sem. Nov kolektiv, novi obrazi. Niti ne čisto novi. To je tisto v Beli krajini, ko v bistvu vse in vsakogar poznaš, in ko človeka srečaš sredi Ljubljane, seveda pozdraviš, ker veš, da je naš, čeprav z njim nikoli nisi spregovoril niti besede. Človeka poznaš na videz, ker je Bela krajina majhna in se vsi med sabo poznamo, ne veš pa, kakšna je osebnost tega človeka in ali bo razumel šalo, ki se tebi zdi nadvse smešna. V srednji šoli nisem nikoli prepogosto zahajala na KBŠ, ker se mi je vedno zdelo, da bi me ljudje čudno gledali, ko bi se znašla v njihovih prostorih. Rekla sem 'njihovih'. To je napaka. In od tukaj je izvirala moja zadržanost. Te prostori niso njihovi ali naši, od ljudi, ki aktivno sodelujemo v Klubu belokranjskih študentov, pač pa so ti prostori namenjeni prav vsakemu študentu, so od vseh nas – naši v pravem pomenu besede. To je prostor, kjer smo vsi eno. Kjer se pogovarjamo o stvareh, ki nam padejo na misel, sklepamo nova prijateljstva, se skupaj učimo, si pomagamo, včasih (ko ni uradnih ur) se tudi pozabavamo, skratka, to je prostor, kjer je zaželen prav vsak. Vsak, ki spoštuje red in pravila, ki veljajo med temi zidovi. Verjamem, da v Beli krajini obstajajo mladi ljudje, ki si, tako kot jaz, želijo Belo krajino prebuditi, ji ponuditi nekaj več, jo oživeti, premakniti miselnosti tistih, ki nas vlečejo nazaj. Klub belokranjskih študentov je v tem primeru odlična priložnost za take mlade ljudi. Naj moja uvodna beseda tokrat slovi kot vabilo k sodelovanju vsem tistim, ki si želijo enako kot jaz/mi – obuditi življenje v Beli krajini. Ko sem na začetku zapisala, da sem se šele nedolgo nazaj začela (po)čutiti kot del tega kolektiva, sem imela v mislih Črnfest. Ja, še vedno smo pod vplivom festivala, čeprav že nekaj tednov gulimo študijske klopi. Torej tisto, kar želim povedati je, da je Črnfest projekt, ki nas je vse skupaj zbližal (in ne, Črnfest ni edin tak projekt, je pa najdlje trajajoč in ti da največ časa za druženje z ostalimi aktivisti KBŠ-ja). Ljudje, ki jih najdete za mizo klubske seje, so danes moji dobri delovni kolegi (znotraj KBŠ-ja) in moji prijatelji (zunaj le-tega). Pozivam vas, da ne ponavljate moje napake, pač pa pridete k nam na uradne ure, se včlanite, izpostavite svojo željo, da bi bili radi del nas, in začnete. Enostavno začnete. Vsaka izkušnja je dobrodošla. Vem, da se sliši izprano, ampak to dejansko ugotoviš takrat, ko pišeš prošnjo za delo. Vsaka izkušnja šteje. Odprtih rok bomo sprejeli vse radovedne glave, marljive in odgovorne roke, ki si bodo oziroma si želijo postati del aktivnih članov. Verjemite, da delo znotraj KBŠ-ja ni samo odgovornost, izkušnja in mukotrpno delo, pač pa je pred vsem tem tudi ogromno zadovoljstvo, zabava in veselje. Za vsakega se najde nekaj. Lahko se udeležiš samo ene izmed naših sej in naglas poveš svojo idejo projekta, za katerega meniš, da je nujno potreben v Beli krajini. Sprememba se bo zgodila šele takrat, ko bomo vsi začutili potrebo po njej in ko bomo s skupnimi močmi posegli pa rešitvah, inovacijah … Veseli te (vas) bomo, pridi(te). Do naslednjič, Valentina Ambrožič odgovorna urednica

5


studentska razmisljanja


poMembnost in težave kmetijstva danes

Avtor: Blaž Pečarič

Že od začetkov stalne naselitve prvih ljudi, pa prvih velikih civilizacij, je stabilnost in kakovost življenja omejevala količina in raznovrstnost hrane. Tisti, ki so zemljo znali pravilno obdelovati, so tako pridobili ključ do nadaljnjega razvoja, kot to opazimo pri prvih civilizacijah, recimo v starem Egiptu. Dandanes kmetijstvo ni videno kot najpomembnejša ekonomska panoga, kljub pomenu hrane za bivanje. V sodobnem svetu, kjer smo navajeni, da nas sveža živila čakajo v najbližji trgovini, se ne zavedamo truda in znanja, ki sta potrebna, da iz zemlje vzgojimo nekaj užitnega. Kmetijstvo danes torej ni le zapostavljeno, ampak velikokrat tudi spregledano, posledično tudi razvrednoteno v očeh javnosti.

Pomen kmetijstva ni samo v pridelovanju živil, pač pa je tudi v ohranjanju kulturne krajine in zagotavljanju delovnih mest. V Sloveniji nas ogroža tudi nizka raven samooskrbe, ki znaša samo 53 % letne porabe kmetijskih pridelkov (vir) . V primeru mednarodne krize in zmanjšanja uvoza iz tujine, bi Slovenija občutila velika pomanjkanja hrane, kar bi povzročilo močna nihanja v stabilnosti in varnosti države. Mislim, da bi usmeritev v trajnostni razvoj v kmetijstvu močno pripomogla k izboljšanemu položaju kmetijstva, posledično tudi samooskrbe v Republiki Sloveniji. Sonaravno kmetovanje in ostale ekološke oblike kmetijstva bi s svojim zmanjšanim vplivom na okolje zagotovile trajnostno oskrbo hrane, tudi za več generacij naprej. To bi zagotovile z uporabo lokalnemu okolju prilagojenih kulturnih rastlin, s kompleksnejšimi oblikami kolobarjenja, z uporabo večkulturnih nasadov in upoštevanjem reliefa okolja ter klimatskih posebnosti, kot je padavinski režim. Agroekologija, ki se ukvarja z upravljanjem kmetij kot ekosistemov, je ena od ved prihodnosti, saj omogoča trajnostno urejanje odnosa med kmetijo in okoljem, v katerem se nahaja.

Kmetijstvo danes ni v zavidljivi situaciji. Mnogim delo z zemljo in hlevskimi živalmi ustvarja odpor do te panoge. Služba kmeta je naporna in zahtevna ter še vedno velja za zaostalo, čeprav temu še zdaleč ni tako. Sodoben kmet mora biti specializiran in dobro podkovan na svojem področju. Obvladati mora različno sodobno mehanizacijo, ki mu pomaga zmanjševati fizične napore, povečevati količino zemlje ali živali, za katere skrbi, ter mu zagotavlja kakovostno obdelavo in pridelavo. Kmet mora biti za to izobražen prav tako kot vsak drugi delavec v svoji panogi. »Če ne bo za drugo, bo pa za kmeta,« kot včasih slišimo. In verjemite, da temu še zdaleč ni tako.

Kljub temu, da je kmetijstvo zapostavljena panoga in ima svojo vrsto problemov, je trenutno na prelomu. Z novimi dognanstvi na področju obdelave in pridelave lahko v prihodnosti pričakujemo kmetijstvo, ki bo čedalje bolj zlito z okoljem. Tako bo omogočalo ohranjanje biotske raznovrstnosti in pridelavo hrane, ki je potrebna za nadalen razvoj modernega sveta. Hrana je navsezadnje del naše kulture in nas povezuje, zato naslednjič pomislimo tudi na roke, ki so jo pridelale, pa naj bodo to tvoje roke ali pa roke (slovenskega) kmeta.

Obdelovati zemljo pomeni biti odvisen od nje. Slaba letina, vremenske ujme, bolezni in škodljivci so tako ene od nevarnosti, ki lahko kmeta okradejo sadov njegovega trdega dela. Tako pridelovalci nikoli ne morajo mirno spati ter se opirati zgolj na rast pridelkov do tistega trenutka. V Beli krajini smo v zadnjih dveh leti to še posebej začutili na lastni koži, s številnimi primeri toče poleti, ki je uničevala tudi kmetijske pridelke. Obstajajo rešitve, ki omilijo škodo na pridelku. To so lahko razni pesticidi, pravilno obdelovanje kmetijskih zemljišč, s čimer lahko zmanjšamo erozijo, pravilna uporaba mineralov in gnojil, pa naj bodo naravna ali umetna. Uporaba zaščitnih mrež proti toči pa predstavlja večjo investicijo, ki prav tako omejuje možnosti strojne obdelave, predvsem v stalnih nasadih. Delo kmeta tudi ni dovolj cenjeno. Večkrat lahko v medijih zasledimo, da se kmetje borijo za višje odkupne cene svojih pridelkov, saj so trenutne cene mnogokrat prenizke, da bi omogočale kakovostno raven življenja. Kljub trdemu delu in konstantni grožnji uničenja pridelka morajo kmetje prestajati iz leta v leto prenizke cene za svoje izdelke. Mnogokrat so prisiljeni prodati po nižji ceni, kot bi bilo želeno, saj sezonskost pridelkov in njihov relativno kratek rok trajanja narekujeta tempo prodaje. Tudi odkupniki, ki so večkrat večja predelovalna podjetja in trgovske verige, s svojo velikostjo in fiksnimi cenami ne dovoljujejo prilagajanja odkupne cene.

vir: https://www.rtvslo.si/okolje/kmetijstvo/slovenija-pridela-le-dobro-polovico-hrane-kako-do-vecje-samooskrbe/468802

V Sloveniji velja tudi majhnost kmeta za slabost, a to ni nujno. Z raznimi dodatnimi dejavnostmi, kot so na primer predelava surovih pridelkov, si lahko kmetje zagotovijo dodatni dohodek in si tako olajšajo svoj obstoj.

Ivan Grohar: Sejalec, vir slike: https://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/1900-1918/ sejalec-ivan-grohar?workId=1783

7


ozkoglednost in zaslepljenost zaradi lastnega interesa Avtor: Rok Šikonja

Iz dneva v dan spremljam, kako se apetiti raznoraznih aktivistov, politikov, predstavnikov mladih in nenazadnje tudi mojih prijateljev, večajo. Lačni so po večanju moči, pooblastil in dolžnosti države. Ob vsaki navidezni ''krivici'' zahtevajo še manj dolžnosti, manj svobodnega trga, več države in več pravic. Čeprav je njihov namen dober, jih zaslepljenost zaradi lastnega interesa prepogosto vklene v ozkogleden pristop k odpravi le-te krivice.

do njihovih predlogov, ne opažam pa nobene kritike na njihov (naš) račun, pa bi jo še kako potrebovali – o tem bom zagotovo pisal v bližnji prihodnosti. Pred nekaj tedni je eden boljših prijateljev iz otroštva objavil članek [1], ki govori o reševanju stanovanjske problematike v Ljubljani. Sam sem kot komentar na njegovo objavo ponudil drugačno rešitev, ki jo v javni razpravi na to temo globoko pogrešam. Oblikovana je bila za tančico nevednosti. Originalen komentar je nekoliko nagrajen.

Pravično reševanje krivičnosti v družbi zahteva, da situacijo ocenimo z vseh zornih kotov enakovredno, upoštevamo vse vidike in dvome. Namreč, če bi zgolj upokojenci odločali o svojih pokojninah, ne bi bilo presenetljivo, če bi se vse pokojnine nemudoma povečale. Enako, če bi študenti, ki določenega izpita z ''delom'' ne morejo opraviti, odločali o maksimalnem dovoljenem številu izpitnih rokov pri tem predmetu, potem naj nas ne bi smelo presenetiti, če bi bilo to število bodisi neomejeno ali enako 5, 6 (opa, to se že dogaja). V vsakem primeru bi posledice, in škodo, teh odločitev prevzeli drugi deležniki v družbi, v prvem primeru vsi delovno aktivni, v drugem celotna družba brez diplome, zaradi zapravljanja njihovega denarja, in z diplomo, zaradi nižanja veljavnosti le-te.

''Kolega, vprašaj se najprej, kateri način bi bil najboljši, da se poveča možnosti ljudem, da bodo nekdaj lastniki svojega prebivališča?' V članku je pripoved izrazito enostranska, brez predstavljenih argumentov druge strani. Sploh ne bi rad izgubljal časa z očitki o tem, kako je dobiček nekaj slabega, in kako je socializem znal poskrbeti za vse. Mogoče pa ni vse tako enostransko. Največje blaginje, kot jo poznamo, ni prinesel sistem, podoben socializmu, temveč sistem, temelječ na močni zasebni lastnini in tržnemu gospodarstvu. Jasno je, da je članek in vsa problematika v večinski meri vezana na Ljubljano, ne na druga mesta, kaj šele na periferijo (to ni niti omenjeno). Trenutno je porast nekega prepričanja, kot da ima vsak »pravico« živeti v Ljubljani in da je prav država dolžna, da to zagotovi. Govori se tudi o vpisu pravice do stanovanja v Ustavo RS, kot da je Ustava neka kuharska knjiga, ki ji samo dodajaš nove recepte.

O principu, kako pravično urejati zadeve v družbi, ki jo sestavljajo različni deležniki, z različnimi interesi in potrebami, so bile napisane knjižnice knjig. Ta princip je poimenovan tančica nevednosti (ang. veil of ignorance) in je plod razmišljanja filozofov, kot so Kant, Hobbes, Locke, Harsanyi in Rawls, pravi pa tako: ''Nihče, ki odloča, ne ve svojega položaja v družbi, ali se bo rodil v revni ali bogati družini, kot suženj ali kralj; ali bo zdrav ali bolan, inteligenten ali naiven, deloven ali len, močan ali šibak; samo takrat bo lahko pravično odločal o razdelitvi surovin, pravic in položajev v družbi''. Samo takrat, ko bo presegel lastne želje, potrebe in zgolj zaupal svojemu razumu in morali, bo lahko formiral svobodno in pravično družbo. Pri takšnem političnem odločanju se ne bi zgodilo suženjstvo, zatiranje žensk ali vojn, saj nihče ne bi vedel, ali bo na koncu dneva končal kot garaški suženj, pretepena ženska ali vojak v prvi liniji.

Prvič, Ljubljana ponuja največ možnosti za razvoj posameznika, ima (daleč) najbolj razvito industrijo, storitve, povezave in tudi plače zaposlenih so višje kot na periferiji. Ljudje, ki ne živijo tu, so v teh vidikih v veliki prikrajšanosti. Vprašaj se, ali je pošteno, da se rešuje problematiko možnosti samo teh, ki so v Ljubljani? Povpraševanje za življenje v Ljubljani je ogromno in jasno je, če bi vsi želeli živeti v Ljubljani, bodo cene višje. Poleg tega bodo zaradi več ljudi nastali dodatni problemi: povečanje neenakosti investicijskih priložnosti zaradi večjega kadrovskega bazena napram periferiji, draženje vseh storitev (bari, restavracije, vrtci, itd.), še večja prometna obremenjenost. Problema, ki ga ima LPP danes, ko je preveč avtomobilov, ne rešiš tako, da še dodatno prometno obremeniš prestolnico. Torej, ali niso ljudje iz periferije že tako bolj prikrajšani za življenjske možnosti in vse te investicije v stanovanja v prestolnici, bi imele posledice le za peščico, ali obstaja boljša rešitev? Mogoče, če lahko sanjam rešitev, ki dvigne vse.

Ta zaslepljenost je vidna pri trenutno najbolj aktualnem vprašanju, ki zadeva študente, predvsem tiste v elitni Ljubljani. Oglašajo se tisti, ki bi sami želi največje koristi od predlaganih sprememb. Oglaša se stara znanka iz srednješolskih let, ki po 4-ih letih neuspešnega študija čaka na sobo v študentskem domu ter zatrjuje, da ima pravico do nje. Če bi študij uspešno opravljala sproti, ji te sobe sploh ne bi bilo potrebno iskati. Tako z levega kot desnega pola se vrstijo neki utopični ukrepi reševanja stanovanjske problematike mladih (kritično, pa vendar resnica boli). Najbolj me boli ta sterilen odnos do mladih, predvsem dijakov, študentov, ki se kaže v kimanju politike

Zakaj se ne omenja alternativnih rešitev? Rešitve, ki bi dvignile vso Slovenijo, mesta in periferijo, in dvignile enakost slehernega državljana za razvoj, rešitve, ki bi odprle čim več vrat. Kaj pa če bi raje

8


zahtevali od države, za kar jo resnično imamo, da najprej poskrbi za infrastrukturo: cestne povezave, avtoceste, železnice, širokopasovni internet in pokritost mobilnih omrežij. Kot Slovenija imamo prednost na račun majhnosti, da nam ti infrastrukturni projekti (ki so tako ali tako v načrtih razvoja države!!!!!) uspejo. Lahko bi bili svetovni zgled po pokritosti interneta in enakomernem razvoju vseh regij. Tako bi imela vsaka regija podobne možnosti razvoja, močno industrijo in neokrnjeno naravo zgolj nekaj kilometrov stran. Potem bi zmanjšali število študentov, ki jih je preveč, nekateri, roko na srce, niso sposobni študirati na najvišji ravni, s tem znižujejo standarde za vse ostale - nižajo kvaliteto šolanja za vse! Spodbudili bi zanimanje učencev za poklicna šolanja, tako bi več ljudi ostalo na periferiji. Študentske domove bi prestrukturirali, poleti so študentski domovi prazni (!), zakaj ne bi te prostore ta čas uporabljali ljudje (mladi?), ki bi radi poleti delali. Dodatno bi se veljalo dotakniti problematike študentov ''na črno'' v študentskih domovih.

nam prepogosto daje ad hoc rešitve, ki zameglijo bistvo problema, ki ga v resnici rešujemo. Njena posledica je zatekanje k velikemu bratu, državi, da nas reši od lastne odgovornosti in nas prepričuje, da sami podobnim problemom nismo kos. Tudi tokrat, o čemer pišem, spada pod del demokratične kulture. Ponotranjite jo! Viri, navedki in komentar [1] Mladina, Biti najemnik je katastrofa, https://www.mladina. si/192564/klemen-plostajner-sociolog-biti-najemnik-je-katastrofa/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook [2] Delo, Mladi protestniki: 'Čas je, da odrasli odrastejo, 'https:// www.delo.si/novice/okolje/protesti-tokrat-tudi-v-sloveniji-232387. html Izkoriščanje boja proti podnebnim spremembam se kaže v takšnih zahtevah na okoljevarstvenem protestu. ''… dostopna in energetsko učinkovita najemna stanovanja …'' Ali opazite besedno zvezo energetsko učinkovita?

Z boljšo prometno povezanostjo bi spodbudili enakomeren razvoj vseh regij, enakost možnosti državljanov. Ne bi tvegali korupcije v gradnji stanovanjskih kompleksov. Upam, da je jasno, da je država slab lastnik in da lahko podobna stanovanja bistveno cenejše in transparentno zgradijo privatniki. BITI ZGOLJ PRIVATNIK ALI DELATI KAJ V ZASEBNO KORIST (dobiček) NI ZLOČIN, kot bi nas nekdo skušal prepričati, še več, je esenca naše, zahodne, družbe in njene blaginje. Razbremenili bi vrtce, bolnišnice, zdravstvene domove, dome za ostarele, ceste itd. v mestih. Rešili bi staranje periferije in problem staranja vasi, ko starostniki, v lastni bedi in osamljenosti, živijo sami na podeželju, v odročnih krajev, odtrgani od svojih otrok in vnukov, ki svojo srečo iščejo bližje mestom. Povečali bi interes podjetnikov za te regije. Povečali bi gostoto intelektualcev na teh področji, tako dvignili akademsko, kulturno in duhovno dogajanje. Tudi tisti, ki ne želijo študirati ali pa nimajo te možnosti (so bolni, prerevni, predaleč), bi imeli kaj od tega. Tako bi tudi položili odlične temelje za tehnologijo prihodnosti, avtonomna vozila, ki bi nas pripeljala iz periferije v mesto v manj kot eni uri, med vožnjo pa bi lahko že delali ali spali in ne izgubljali dragocenega časa. Sledili bi tudi smernicam o izboljšanju javnega (regionalnega), predlog v članku samo odvrača interes od tega, in tako elektrificirali železnice, tako postali bolj ekološki in bolj podnebno nevtralni. Na ta način bi tudi spodbudili interes po kmetijstvu, lažji transport, večje možnosti po kadrih itd., lahko bi si zamislili stremeti k večji samozadostnosti s hrano.

[3] Studio City, 29. 4. 2019, Stanovanja za mlade, https://4d.rtvslo.si/ arhiv/studio-city/174612028 ''Prva stvar, ki jo je potrebno narediti, je, da država začne graditi stanovanja … Država pa mora graditi taka stanovanja, ki so namenjena mladim, torej da niso luksuzna, temveč manjša, cenovno dostopna in blizu univerze, poslovnih stavb, šol in vrtcev.''

Te ljudi zanima zgolj njihov ozkogleden interes, pozabljajo na to, kaj sploh enake možnosti pomenijo. Menim, da bi na zgoraj omenjen način rešili še druge probleme, ki so večji, bolj temeljni, od same stanovanjske problematike. Zakaj ni nobene diskusije na to temo? Prodaja se samo bonbončke, večje, dalekosežne vizije o razvoju naše dežele pa ni na vidiku. Kratka fusnota, da bo očitno. Stanovanja, parcele in hiše so na periferiji bistveno bolj dostopne kot v Ljubljani, vsem državljanom.'' Očitno so ene rešitve boljše kot druge, te pa so lahko le plod čistega razuma, kot bi John Stuart Mill rekel: ''No one can be a great thinker who does not recognize that as a thinker it is his first duty to follow his intellect to whatever conclusions it may lead''. Ozkoglednost

9


ucimo se


taksi namesto rešilca – zdravstvo v Peruju Avtor: Jaka Šikonja

Če pa se kaj naj bi začelo točno ob uri, je to urgenca, kjer zamujanje ne pride v poštev. Nočna izmena prične ob osmih in traja do osme ure zjutraj. Kot študent na izmenjavi, pridem še nekaj minut prej, saj sem gost v tuji ustanovi in bi rad že ob prvi priložnosti pokazal zanimanje. Vstop v bolnišnico ni čisto samoumeven. Na vsakem vhodu, ograjenem z visoko kovinsko ograjo, stoji varnostnik. Nobenih težav ni, če imaš belo haljo oblečeno, ostali potrebujejo posebne prepustnice. Stopim na dolg hodnik in pred seboj zagledam prizor iz vojaških bolnišnic. Ne samo, da izgleda tako, tudi pacienti prihajajo s »fronte«. Na hodniku je novi varnostnik. Postelje se vrstijo ob steni, ob vsaki pa stojala, iz katerih kaplja fiziološka raztopina v vene pacientov. V mesecu dni nisem ugotovil kriterija, s pomočjo katerega se odločijo za infuzijo. Izgleda, da je to standardna praksa za vsakega. Mogoče kot nekakšen placebo učinek, ker velikokrat nekega obsežnega zdravljenja v bolnišnici ne morejo ponuditi, saj si tega ni moč privoščiti. Nad vratih na koncu hodnika je obešen napis »Cirugia general« - splošna kirurgija, kar tudi iščem. Prijetno pozdravim in se postavim nekam ob rob, da nisem komu na poti, saj enostavno nobenega ne poznam, moje mentorice še ni. Ura je ravno odbila osem, zato pričakujem, da bo kmalu tu. Nisem bil edini, ki je čakal. V podobni situaciji so bili pripravniki in specializanti.

bistveno cenejši, hkrati pa je rešilcev v milijonskem mestu strahovito premalo. Pred prihodom v javno bolnišnico so se ustavili v privatnem zavodu, kjer so poslikali otrokovo glavo. Obsežen epiduralni hematom levo, ki pritiska na ostale predele možganov. Nevrokirurg se je odločil za operacijo in staršem posredoval spisek stvari, potrebnih za izvedbo posega. Namreč v Peruju ni v ospredju psihološka vloga svojcev, temveč nakup zdravil za pacienta, saj ta v kritičnih trenutkih tega ne zmore. To pomeni, da morajo tudi več dni preživeti v bolnišnici. Stalno morajo biti pripravljeni, da priskrbijo potrebščine za zdravljenje. V bolnišnici na zalogi zdravil nimajo, niti za najbolj ogrožene. Po umiritvi razmer se prične pregled pacientov na urgenci. Več jih je nameščenih na samem hodniku kot v sobi, ki je temu dejansko namenjena. Skupina zdravnikov, pripravnikov, specializantov in študentov naredi obhod in pripravi načrt za nadaljnje ukrepanje. Tukaj so študenti dolžni preživeti tudi 12 ur, pa naj bo to ponoči, v soboto ali nedeljo, pri nas pa je problem že pouk v petek popoldne. Hitro opaziš, da ni medicinskih sester. Te so resnično redke. Delo, ki bi ga sicer pri nas opravljale one, pade na študente in pripravnike. Ti morajo jemati kri, urejati dokumentacijo in sanirati rane. Zaradi stalnega menjavanja kadra je delo slabo organizirano, obravnava pacientov počasna in zdravstvena oskrba vprašljive kakovosti. So trenutki, ko cele skupine izobraženih zdravnikov čakajo bodisi na laboratorijske rezultate, saj preiskav še niso opravili v privatnem zavodu, bodisi na drugo ustrezno zadolžitev.

Vedel sem, da življenje v Peruju poteka drugače, po tako imenovani »perujski uri«. Gre za dovoljenje za zamujanje. Vsi jo odkrito sovražijo, ker onemogoča učinkovito planiranje, po drugi strani pa dnevu odvzame »zahodnjaški« stres. Življenje je počasnejše, kot ga poznamo. Po približno uri čakanja in opazovanja manjših operacij, kot je oskrba manjših ran, pride tudi odgovorna zdravnica – moja mentorica. Kot pravijo, nekaj normalnega za tukajšnje razmere. V malem prostoru s premalo stoli za vsakega in dvema stalnima posteljama je deset glav medicinskega osebja, ki izvaja od triaže, naravnavanja izpahov do oskrbe manjših ran in kritično ogroženih. Lahko se zgodi, da so kar trije pacienti v prostoru naenkrat.

Neučinkovitost je tudi posledica pomanjkljivega vlaganja v nove tehnologije. V javni bolnišnici za najrevnejše – tiste, ki nimajo zavarovanja, brezposelne, iz revnih področij mesta, pripadnike tolp in druge – so računalniki omejena dobrina. Vsa dokumentacija je v papirnati obliki in napisana na roko. Nemalokrat se zgodi, da je tudi nečitljiva. Medtem ko medicina v zahodnih državah prehaja iz umetnosti v znanost in ko vse bolj v ospredje prihajajo raznorazne meritve, ki neko telesno količino prikažejo s številko, je v Peruju v ospredju pogovor in telesni pregled. Anamneza – strukturirana življenjska zgodba pacienta – je odvisna od starosti. Če imamo pred seboj 70-letnega gospoda, bo njegova anamneza občutno daljša kot pri 10-letnem otroku. Anamneza tako vsebuje tudi podatke o socialnem stanju pacienta in družine, torej koliko mesečno zaslužijo, ali si lastijo ali najemajo stanovanje, kdo plačuje račune v družini in koliko so pripravljeni odšteti za zdravljenje, in o tipičnem dnevu pacienta, ki vključuje od osebne higiene do tipične sestave obrokov. Lahko le cenimo čas, ki ga zdravniki v Peruju posvetijo pacientu, da ga celovito spoznajo. Zaradi obsežne dokumentacije primanjkuje papirja. Tako se hitro zgodi, da je glavna naloga pri-

Na vozičku starši ob enajstih pripeljejo 14 let starega dečka zaradi težav pri dihanju, ki vztrajajo že en dan. Kratek pregled, kasneje postane jasno. Deček je bil noč poprej ustreljen v prsni koš in naboj se je zagozdil pod kožo. Ni mi bilo čisto jasno, kako se je to zgodilo. Le kaj je moral otrok storiti, da je bil ustreljen. Naslednji primer, ki mi dvigne srčni utrip, je deček v komi. Brez odziva, z neenakomerno reaktivnostjo zenic in s čudnim motoričnim odzivom na bolečino. Laik bi rekel, da se deček razteguje, v bistvu pa gre za bolezensko gibanje kot posledico okvare živčnih povezav med možgani in hrbtenjačo. Starši povedo, da je padel s konja in si poškodoval glavo. Namesto rešilca, so poklicali taksi, saj je

11


pravnikov varčevanje s papirjem. V praksi gre za rezanje papirja na pol. Očitno niso premislili, kaj jih bolj stane, ali nekaj kosov papirja ali zapravljene ure doktorjev medicine.

Kot dober opazovalec bi rad opozoril na vsako takšno odstopanje od meni poznanega zdravstvenega sistema, vendar moja španščina premore le skromen besedni zaklad. Zadostuje, da sem taksistu sredi noči povedal, kje živim, pa še to na način »tukaj levo, tukaj desno«. Tu je drugi svet, nam neznan. Praktično sem imel prepoved hoditi po mestnih ulicah ponoči, še posebej ker izgledam kot turist – sem za glavo večji, svetle polti in drugače govorim. Vse strelne in vbodne rane z urgence pa so me na to samo opominjale.

Če že spoštujejo pravico do iskrenega pogovora, je pravica do zasebnosti nedvomno kršena. Na hodniku s premnogimi posteljami, zdravniškim osebjem in svojci vsi vedo za vse diagnoze. Težko se kaj prikrije. Nespoštljivo je, da pri pregledu intimnih predelov ne sodelujejo le zdravniki, ampak jih pregledajo tudi številne druge radovedne oči navzočih. Kontakt med zdravniki in pacienti je pogosto direkten. Brez problema izmenjajo osebne telefonske številke. Se ne čudim, zakaj imajo potem tudi 3 klice z neznanih številk, ki zmotijo operaterja med izrezovanjem vnetega slepiča.

V Peruju, v državi raznovrstnih poklicev, razcveta korupcije, neurejenih cest in kaotičnega prometa, sem preživel šest tednov. Spomini so jasni in prežeti s čustvi kulturnih šokov. Nisem bil tipičen turist, ki je obiskal le znamenitosti pokrajine, ampak sem imel možnost spoznati njihov zdravstveni sistem za najrevnejše. Lahko rečem samo to, da sem hvaležen, da prihajam iz države, kjer je sistem relativno učinkovit. Vendar to še ne pomeni, da lahko brezbrižno uživamo v trenutnem stanju. Naša dolžnost je, da opozarjamo na nepravilnosti, neučinkovitost in vsako kršenje pacientovih ali pravic zdravstvenega osebja.

Tokrat na urgenco prispe moški v tridesetih, seveda s taksijem. S ceste do ambulante ga prenese prijatelj na ramenih. Moški je neodziven, zaboden in krvavi iz desne roke, ki je zasilno, a neučinkovito povita. Koža je bleda, pulz slabo tipen. V takšnem stanju popusti hoteni nadzor nad telesom in povsem človeško se sprostijo sfinktri, kar se kaže kot nehotno uriniranje in sprostitev blata iz čreva. V ambulanti leži na tleh na kosu oblačila, saj sta edini dve postelji v ambulanti zasedeni. Obkrožen je z ekipo zdravnikov, ki bi mu nemudoma pomagali, a žal ne morejo. Prijatelju izročijo spisek medicinskih potrebščin in zdravil, ki jih mora kupiti. Če se pojavi indikacija za slikanje telesa pri življenjsko ogroženem, gre en izmed specializantov s pacientom v taksi in se odpelje do privatnega zavoda, da se opravi RTG ali CT.

Očitno pa smo v Sloveniji še daleč od izkoreninjenja korupcije v zdravstvu. Težko je razumeti, da največja zdravstvena ustanova v Sloveniji toži človeka, ki ji je prihranil okoli 2 milijona letno, in da njegovemu partnerju, ki vodi enega najbolj uspešnih raziskovalnih programov v medicini v državi, odvzamejo financiranje za nadaljnje raziskave, ker sta skupaj izpostavila prilagajanje razpisov javnih naročil s strani odgovornih in nerazumno visoke cene žilnih opornic. Kljub premnogim nepravičnostim, prihaja nov vetrič upanja. Naloga državljanov je, da se mu kritično prepustimo.

Najbolj me je zmotila slaba higiena. Že odkar sem prvič stopil v bolnišnico, sem vedel, da bom moral biti stalno na preži. Namreč nikjer ni razkužil za roke. Enostavna oblika preventive proti širjenju okužb je pozabljena. Gre za zaščito zdravstvenih delavcev kot tudi pacientov. Sam sem imel vedno pri sebi lastno razkužilo, ostali pa so popolnoma brezbrižno čistili okužene rane in se dotikali pacienta za pacientom, ne da bi si kadarkoli vmes umili ali razkužili roke.

12


izobrazba je vse! Avtorica: Pia Zevnik

Ker smo študenti pred kratkim začeli z novim šolskim letom, sem se tudi sama odločila pisati o temi vezani na šolstvo. Ker pa večinoma pišem o tujini, bo tudi ta prispevek ne o našem šolstvu, ampak o nam nenavadnem južnokorejskem šolskem sistemu.

drugimi dijaki borijo za mesta na prestižnih univerzah v Južni Koreji. Med univerzami so najbolj znane tri univerze, ki se združujejo pod imenom SKY. To so Narodna Univerza Seul, Univerza Koreje in Univerza Yonsei. Korejci imajo glede učenja in univerz zanimiv rek, skoraj že pravilo, ki se ga večinoma držijo kot pijanec plota. Dijak, ki spi tri ure na dan, ima največ možnosti, da pride na eno izmed SKY univerz; če spi štiri ure dnevno, bo prišel na katero od manj znanih univerz. Če pa spi pet ali več ur dnevno, še posebno v zadnjem letniku srednje šole, potem lahko kar pozabi na katerokoli univerzo. Že iz tega je razvidno razmišljanje korejske družbe, ki sega iz povojnih časov, ko so se Korejci morali sami postaviti na noge in na novo zgraditi državo, ki je bila zaradi izkoriščanja japonskih gospodarjev, popolnoma izčrpana. Če človek trdo dela in vlaga v svoje delo vse, kar ima, bo nekako uspel v življenju. Mišljenje kot samo niti ni tako napačno, ampak v ekstremih, kot jih lahko vidimo v korejski družbi, je škodljivo. Dodaten problem predstavlja tudi skorumpiranost državnega sistema, kjer si bogati lahko privoščijo, da svojim otrokom kupijo mesta na univerzah in tako poskrbijo, da delavni in pridni dijaki izpadejo s seznama uvrstitve. Ti otroci so nato največkrat zaposleni v družinskih podjetjih, kjer so nemudoma pahnjeni na vodilne položaje, za katere niso nikakor pripravljeni ali usposobljeni. To nato povzroča vrsto preglavic v podjetju, od nesposobnega vodenja pa vse do mobinga.

V Južni Koreji, tako kot v večini Azije, je izobrazba med najpomembnejšimi stvarmi. Pripisujejo ji ogromen pomen v družbi, saj je izobrazba tista, ki prinese kasneje v življenju dobro službo z dobrim zaslužkom in posledično višji status v kapitalistično razslojeni družbi. Značilno kapitalizmu, je šolanje plačljivo. Predvsem velja dejstvo, da dražja kot je šola in več denarja kot se vloži v otroka, več znanja bo le-ta imel na koncu šolanja in pa tudi več možnosti za dobro zaposlitev. Namreč podjetja ne gledajo samo izobrazbe, ampak se posvetijo tudi temu, kje je bila izobrazba pridobljena, več o tem tudi kasneje. Proces šolanja se začne že nadvse zgodaj, in sicer največkrat že kar v vrtcu. Starši poskusijo otroke vpisati v prestižne vrtce, kjer poleg varstva ponujajo tudi pedagoške programe, kot so učenje tujih jezikov, osnove matematike, učenje igranja inštrumentov itd. Takšni vrtci so seveda pregrešno dragi, vendar so starši prepričani, da njihovi otroci potrebujejo najboljše kar lahko denar ponudi. Veliko se jih zato zadolži, da lahko otroku priskrbijo vse kar v družbi velja za najboljše. Ta trend se seveda nadaljuje vse skozi osnovno šolo (ki je v Južni Koreji razdeljena na nižjo in višjo osnovno šolo) ter skozi srednjo šolo. Čez celoten proces šolanja so otroci pod pritiski s strani družine tako kot tudi s strani družbe, da so najboljši, imajo najvišje možne ocene, so člani večih obšolskih aktivnosti in dosegajo visoka odličja na raznih tekmovanjih, tako domačih kot mednarodnih. Šolarji in dijaki so tako konstanto pod stresom, pretiravajo z učenjem in se nasploh oddaljujejo od sovrstnikov, saj se dobesedno cele dni samo učijo. Poglejmo si povprečen dan južnokorejskega dijaka, ki se začne z obiskom šole, ki traja do tam nekje tretje ure popoldne. Po obveznih šolskih urah se večina dijakov preseli v študijske centre, imenovane hakwon, ki so seveda plačljivi. Uslužbenci v teh hakwonih so strokovnjaki z različnih področij, njihova edina naloga pa je priprava dijakov na standardizirane teste ob koncu srednje šole, od katerih je nato odvisen vpis na univerzo. Dijaki tukaj preživijo cele popoldneve, nato se odpravijo domov, kjer se še samostojno učijo po več ur ali celo skozi celo noč. Splošno znano je, da korejski šolarji ne izostajajo od pouka, ne glede na njihovo počutje, najpogosteje odklonijo vsakršna povabila na druženja, četudi družinska, in so nasploh asocialni. Zaradi stresa, pritiskov in tempa, ki so mu dijaki podvrženi, prihaja do povečanega števila bolezni pri dijakih, depresije pri mladih, ki v mnogih primerih vodi tudi do samomora. Leta 2017 je bil samomor vodilni vzrok smrti pri mladih Korejcih med 9 in 24 letom starosti, po korejskem časopisu the Korea Herald - trend, ki se nadaljuje že od leta 2007. Tisti, ki ubežijo najhujšim izidom in nekako uspejo (tako mentalno kot fizično) preživeti srednjo šolo in standardizirane izpite ob koncu srednje šole, se nato z

Ena največjih pomanjkljivosti južno korejskega šolskega sistema je učenje na pamet. Pri skoraj vseh šolskih predmetih se od učencev zahteva popolna reprodukcija podatkov, ki jim jih učitelji in profesorji največkrat samo preberejo. Številne raziskave so pokazale pomanjkanja nalog, ki bi spodbudile logično razmišljanje in povezovanje naučenih stvari pri šolarjih. Navkljub vsem dokazom, da je šolski sistem pomanjkljiv, se Korejci do sedaj še niso odločili za spremembo le-tega. Zakaj? Večina razlogov izvira iz prej omenjenega sistema razmišljanja korejske družbe, da trdo delo vodi do dobrih rezultatov. To dokazujejo visoki rezultati korejskih šolarjev v raznovrstnih mednarodnih analizah, veliko število odličij, pridobljenih na raznih tekmovanjih, in vsesplošen razvoj tehnološko usmerjene in visoko izobražene družbe. Rekli bi lahko tudi, da je vzrok pomembnosti šolanja možno najti v konfucijanski ureditvi družbe, ki še vedno prevladuje v Koreji, čeprav ni več uradna ureditev, ampak je bolj usidrana miselnost ljudstva. Korejci so nasploh dodobra zakoreninjeni v svojih razmišljanjih in kot kaže se še niso pripravljeni spremeniti, čeprav bi to pomenilo lažje življenje učencev in dijakov tako kot tudi odraslih, saj večinoma dijaki svoje težave pridobljene med šolanjem nesejo s seboj v odraslo življenje.

13


aktualno


brexit in premikanje drsnika evropske integracije Avtor: Matej Banovec

23. junija 2016 je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske organiziralo referendum o članstvu v EU. Rezultat poznamo, slabih 52 % Britancev je glasovalo za izhod iz EU. Tisti, ki spremljate postopek izstopa, ste opazili, da se le-ta malo vleče. Zakaj gre vse skupaj bolj počasi (in zakaj še nekaj časa verjetno bo temu tako), je tema tega članka.

nimajo stikov, stopnja 100 pa centralizirana država. Ko država spremeni svoj odnos do EU, recimo, ko prevzame evro, se njen drsnik evropske integracije (DEI) premakne navzgor. Do tistega junijskega dne je v EU prevladovala miselnost, da je navzgor tudi edina smer, v katero se DEI lahko premika.

Referendumsko vprašanje tistega dne je bilo preprosto: ste za ali proti nadaljevanju članstva v EU? Že tukaj nastane temeljni problem, namreč: obstaja več možnosti, kako lahko država, članica EU, le-to zapusti. Vsaka izmed možnosti ima svoje prednosti in slabosti. Poenostavljeno gledano: bolj kot se razrahlja vez z EU-jem, več pristojnosti država članica prevzame iz EU-ja nazaj v svoje roke, hkrati pa se tudi odreče več prednostim, ki jih deljenje pristojnosti prinaša. Kot primer: pri trgovinskih pogajanjih s tretjimi državami, na primer z Japonsko, se EU pogaja kot enoten blok – vse države članice skupaj izpogajajo en sporazum. Ker je EU najmočnejši trgovinski blok na svetu, ima zaradi tega neprimerno močnejše pogajalsko izhodišče, kot bi ga imele države članice posamezno. Z vidika majhne države članice, kot je Slovenija, to pomeni, da lahko dobimo vsebinsko boljši trgovinski sporazum, kot bi ga lahko sicer. Je pa tudi res, da pri oblikovanju stališč EU-ja večinoma prevlada mnenje velikih držav članic. Zaradi tega se lahko zgodi, da naše slovenske specifike niso dovolj upoštevane. S članstvom dajemo signal, da zaupamo v to, da prednosti enotnega bloka in močnega pogajalskega izhodišča prevagajo riziko spregledanih slovenskih specifik. So zaradi izpogajanih trgovinskih sporazumov EU slovenski izvozniki na boljšem? So slovenske dobrine z zaščitenim geografskim poreklom, kot je to belokranjska pogača, res zaščitene na tujem pred ponaredki? To prepuščam vsakemu bralcu, ki ga to zanima, da razišče sam.

V primeru zmage katerekoli izmed možnosti na referendumu o izstopu na način “ostani ali zapusti” je vse skupaj po definiciji precej motno, saj po referendumu ne vemo točno, katera izmed možnosti na kakšen način obstati ali zapustiti EU ima dejansko največ podpore. Zmaga “zapustiteljev” pomeni, da je zmagala tista stran, ki bi imela DEI nekje med 0 in 50 (če vzamemo, da je 0 izstop brez dogovora/”no deal” in 50 trenutna stopnja britanskega DEI). Referendum bi bil smiseln, če bi dobila izvoljena britanska vlada v trenutku referenduma proste roke, da izpogaja sporazum o zapustitvi na kakršen koli način si to želi, recimo, da se DEI premakne na 20, in ta sporazum potem tudi uveljavi. Tej možnosti recimo možnost 20. Kakopak, tega mandata britanska vlada nima: britansko ustavno sodišče je novembra 2016 razsodilo, da mora kakršenkoli dogovor potrditi parlament. Tam pa se lahko le ugotovi, da se na podlagi 52 % skupne podpore za izstop pred več kot tremi leti ne more računati na praktično 100 % podporo koalicijskih poslancev za eno samo možnost. Če privzamemo, da je izstopni sporazum, ki ga je izpogajala Theresa May, možnost 20, so nam koalicijski poslanci na več glasovanjih o izstopnem sporazumu pokazali, da so še kako razklani glede tega, kje bi DEI imeli. Ultrakonzervativna skupina ERG (“hardlinerji”) znotraj vladne koalicije želijo izstop brez dogovora, severnoirski DUP vedo samo, da nočejo “backstopa”, povprečen koalicijski poslanec si želi DEI na nekje 20 do 30, opozicija pa iz inata želi imeti DEI kjerkoli drugje, da se le ne prekriva z željami vlade.

Seveda je EU veliko več kot samo trgovinski blok. Štiri temeljne svobode, na katerih temelji skupni evropski trg, torej svoboden protok kapitala, ljudi, dobrin in storitev, so odvisne od obsežne zakonodaje, ki mora, če želi te svobode zagotavljati, pokrivati praktično vsa politična področja, od prometa in okoljske politike do prava konkurence in varovanja zunanje meje. S tem je EU kot politična tvorba, v kateri nastaja obvezujoča zakonodaja, presegla okvirje običajne mednarodne organizacije. Hkrati pa so njene države članice obdržale svojo “državnost” in najbolj temeljne značilnosti držav, kot so lastna ustava ter davčna, izobraževalna in zunanja politika. Države članice pa niso vedno enako integrirane; nekatere nimajo evra, druge niso del Schengna ... Stopnje evropske integriranosti za posamezno državo si lahko poenostavljeno predstavljamo kot drsnik (“slider”), ki ga imamo na računalniku za glasnost in gre od 0 do 100. Stopnja 0 na drsniku evropske integracije bi bila skupnost držav, ki med seboj

Če prenesemo analogijo nazaj na drsnik za glasnost, je položaj podoben, kot če imamo na zabavi 20 prijateljev, ki se ne strinjajo glede tega, kako glasna naj bo glasba. Izvedejo nenavadno glasovanje z dvema možnostima, glasnost 0-50 in 50-100, pri čemer 11 prijateljev glasuje za prvo možnost, 9 pa za drugo. 11 prijateljev s tem pridobi demokratični mandat za to, da naj bo glasnost med 0 in 50, nikakor pa se ne morejo med sabo dogovoriti, kje točno naj se drsnik premakne – nekateri so si želeli tihi disko z glasnostjo 0, drugi na 20, tretji pa na 37. Drsnik je, kakopak, lahko samo na enem položaju … Kako se lahko torej Združeno kraljestvo premakne iz pat položaja? Prva, in tudi najverjetnejša možnost, so splošne parlamentarne volitve. Glavna tema volitev bi bil (ne)izstop. Ljudstvo bi izvolilo takšne poslance, ki zastopajo njegov željen položaj drsnika evrointegracije, razmerja v parlamentu bi se premešala in dobili bi relativno jasno sliko, kaj si trenutno Britanci z Brexitom želijo doseči. Kaj točno bi

15


se na volitvah zgodilo, je praktično nemogoče napovedati. Velik dejavnik pri tem je britanski okrožni volilni sistem, kjer volilci pogosto volijo strateško, saj se njihov glas v primeru, da njihov poslanec ni član glavnih strank, praktično zavrže (za vsako okrožje je izvoljen le en poslanec). Drugače bi bilo pri drugi možnosti, torej novem referendumu, kjer bi se neposredno upošteval vsak glas. Ta možnost je za mnoge sporna, saj ni jasno, o čem bi se glasovalo – enako kot leta 2016? Bi glasovali samo “za” ali “proti” izstopnemu sporazumu, ki mu da soglasje vlada? Bi na mizo dali omenjeni sporazum in možnost neizstopa? Organizacija tovrstnega referenduma bi prav tako bila precej draga in zahtevala veliko časa, v katerem ne bi bilo jasnih odgovorov za prihodnost. To bi še dodatno zmotilo britanska podjetja, še posebno tista, ki so tesno vezana na skupni evropski trg. Glavni nasprotniki te možnosti pa so seveda volilci, ki še vedno zagovarjajo izstop. Med “radikalnimi pro-Evropejci” se pojavlja možnost umika izstopne klavzule, kar pa brez novega referenduma, kjer bi bila za to izražena večinska podpora, ne bi imelo demokratične legitimnosti. Še zadnja, a le začasna možnost, je odlog izstopa brez utemeljitve, kjer bi voditelji EU znova sami odločili, če sploh, za koliko časa in pod kakšnimi pogoji bi Združeno kraljestvo še lahko ostalo v EU po 31. oktobru.

Še moj osebni komentar: Brexit je privlekel precej pozornosti k razpravam o tem, kaj EU sploh je in kakšne koristi prinaša. Izid je do sedaj pokazal, da se je podpora za EU izboljšala oziroma vsaj ni padla, saj ni bil sprožen množični izstop (“domino efekt”). Prav nasprotno, države članice so stopile skupaj in pokazale solidarnost manjši, a zvesti članici Irski in odločno kljubovale bolj ekonomsko in strateško pomembnemu, a muhastemu Združenemu kraljestvu. Istočasno se pojavljajo tudi zahteve po reformah EU-ja, na način, ki bo bolj ustrezen za spopadanje s sodobnimi izzivi. Upamo lahko, da bo za preostanek EU končni izkupiček predvsem streznitev in utemeljene reforme tistega, za kar že davno vemo, da je potrebno sprememb (khm, preveč birokracije na splošno, khm, dva sedeža Evropskega parlamenta, khm … ).

16


prihodnost odbojke v beli krajini Avtorica: Valentina Vrbos

Konec septembra je potekalo evropsko prvenstvo v odbojki za moške – Eurovolley 2019, ki ga je poleg Belgije, Nizozemske in Francije gostila tudi Slovenija. Prava odbojkarska mrzlica je zajela ne le našo prestolnico, ampak kar celotno Slovenijo. Bili smo priča odličnim predstavam domačih odbojkarjev, kar pa je še posebej navduševalo, je bil pogled na polne Stožice navijačev, ki so v en glas peli himno in bučno spodbujali slovensko reprezentanco. Evforični prizori, ki so dvigovali kocine po telesu.

delovanje v tem športu tudi v naši regiji. Želim si, da bi se jih čim več odločilo ne samo za odbojko, ampak tudi za ostale ekipne in posamezne športe, saj se tudi skozi šport učimo različnih vrednot in načel, ki nam koristijo na drugih področjih v življenju.

Vsi ti prizori so me pripeljali do različnih razmislekov in ne nazadnje tudi spominov. Začela sem razmišljati, kako je bilo nekoč, ko sem tudi sama trenirala odbojko. Predvsem pa sem se začela spraševati, ali imajo mladi v Beli krajini danes sploh možnost, da se tudi sami preizkusijo v igranju odbojke. Verjamem, da si je ne malo kater otrok po ogledu tekem naše reprezentance zaželel stopiti prav v njihove čevlje. Tako sem si v spomin priklicala trenutek, ko sem si tudi sama zaželela stopiti v čevlje nekoga, ki je bil uspešen na tem področju. Ne, to ni bila ne slovenska reprezentanca, ne katerikoli slovenski ali pa svetovni odbojkarski klub. To so bile metliške osnovnošolke, ki so v sezoni 2005/2006 postale državne prvakinje za starejše deklice. Da je bila zmaga še slajša, so naslov osvojile na domačem parketu, v športni dvorani Osnovne šole Metlika. Takrat sem jih štela 10. In moja želja je bila le ena – postati odbojkarica, kot so to dekleta, ki jih imam pred sabo. Zato verjamem, da se številni otroci po Sloveniji danes prav tako odločajo postati del odbojkarskega sveta, saj so jim naši odbojkarji dali velik navdih. In prav na tem mestu sem se začela spraševati – koliko in kakšne možnosti imajo otroci in mladi v Beli krajini, da uresničijo idejo postati odbojkar? V treh belokranjskih občinah so možnosti precej različne. Metličani so v preteklih letih z željo po razmahu odbojke odprli svoj klub ŽOK Metlika, a ta žal ni deloval prav dolgo. Na drugi strani imajo v Črnomlju že dlje časa aktiven klub ŽOK Črnomelj, za katerega sem igrala tudi sama. Tretja občina pa je prav letos postala bogatejša za odbojkarski klub, in sicer OK Semič, ki tako spodbuja osnovnošolce, da postanejo odbojkarji in nekoč (morda) tudi reprezentanti. Ne smem pozabiti na odbojko tudi za tiste malo starejše – dijake, študente in vse ostale ljubitelje odbojke. Dijaki in študenti se imajo priložnost s pričetkom novega študijskega leta udeleževati rekreacije, na kateri imajo priložnost zaigrati tudi v odbojkarskem polju. Za vse ostale ljubitelje pa obstaja še ena možnost, in sicer belokranjska odbojkarska liga, ki se letos prične novembra. Organizatorji vabijo ljubiteljske odbojkarje, da se skupaj s svojo ekipo prijavijo in vikend preživijo v športnem in tekmovalnem duhu. Ugotovila sem, da imajo otroci in mladi veliko priložnosti za so-

17


av lab


kdo smo? Avtor: Grega Drobnič

Pridruži se...

Brez izkušenj, brez opreme in popolnoma brez znanja, pa vendar sanjam o tem, da bi bil fotograf, ali pa bi mogoče delal kakšne filme. Vendar kako začeti? Koga lahko kaj vprašam? In zakaj mora bit profesionalna fotografska oprema tako draga!?

AUDIO-VIZUALNEMU LABORATORIJU

Brez izkušenj, brez in si popolnoma pasivendar Ta opreme vprašanja je postavilbrez pravznanja, vsak, ki je sanjam o tem, da kdaj bi bilželel fotograf, ali pazbizgoraj mogoče delal kakšne filme. ukvarjati naštetim dejavnoVendar, kako začeti? lahko kaj vprašam? In zakaj mora sti. Koga Mogoče sprva samo amatersko, saj bit o profesionalna fotografska oprema tako profesionalni poti draga!? še niti razmišljati ne mora. Pa močna želja je vendarle tu. Zato se je Ta vprašanja si je skupina postavil prav vsak, ki si je kdaj želel ukvarjati z zgomladih isto mislečih posameznikov raj naštetim dejavnosti. Mogoče samo amatersko, saj o novo profesiodločilo, da sisprva bo znotraj KBŠ ustvarilo onalni poti še nitisekcijo, razmišljati ne mora. Pa močna želja je vendarleVtu. ki bo odgovorilo na vse probleme. Zato se je skupina mladih posameznikov odločila, letu 2011 istomislečih so se prijavili na javni razpis, ki je da si bo znotraj KBŠomogočil ustvarila novo ki fotoaparata, bo odgovorilaobjekna vse te nakupsekcijo, prvega probleme. V letu 2011 se prijavili razpis, ki je omogočil tivov smo in luči, s čimerna sejavni je rodil Avdio-vizualni nakup prvega fotoaparata, objektivov in luči, čimer se jebaza rodil Avlaboratorij. Ideja je bila, da sse ustvari dio-vizualni laboratorij. Ideja je bila, da se ustvari baza osnovne osnovne AV opreme, s čimer se omogoči AV opreme, s čimer se omogoči študentom znotrajBele celotne Beleprvi krajine študentom znotraj celotne krajine prvi stik s fotoaparati kamerami.inHkrati pa seHkrati je ustvarilo tudi stik z in fotoaparati kamerami. se je pa okolje, kjer so se ustvarilo lahko združili filmskikjer navdušenci. Takozdružili so nastali tudi okolje so se lahko razni videospoti, filmski kratki igrani filmi, vlogi in podobno. zadnjih osnavdušenci. Tako so nastaliVrazni mih letih je tako AvLab ustvaril že preko video videospoti, kratki igrani170 filmi, vlogivsebin. in podobno. V zadnjih osmih letih je tako AvLab AvLab si predvsem prizadeva, da pod170 istovideo strehovsebin. zbere ljudi z različustvaril že preko nim znanjem, ki lahko kot ekipa dosežejo veliko kot vsak Avlab si predvsem prizadeva, več da pod isto posameznik sam. Pri tem pomaga z izposojo opreme, znanjem, ki je za to potrebna. streho zbere ljudi z različnim ki V začetku novegalahko študijskega leta vabimo, daveliko se nam pridružijo vsi, kot ekipa dosežejo več kot ki bi jih zanimalo ustvarjanje na multimedije. S tem ne posamezniki. Pripodročju tem pa pomaga z izposojo iščemo samo fotografe in snemalce, tudi ljudi za nov opreme, ki je za toampak potrebna. Zatoz vvizijo začetku projekt, oziroma scenarijem za kratki igrani ali dokumentarni novega študijskega leta vabimo, da se film. pridružijo vsi, ki bi jih zanimalo ustvarjanje na Za prijave lahko pišete na mejl: grega.drobnic@gmail.com. področju multimedije. S tem ne iščemo samo fotografe in snemalce, ampak tudi ljudi z vizijo za nov projekt, oziroma scenarijem za kratki igrani ali dokumentarni film.

snemanje, fotografiranje, režija, montaža zvočno snemanje, glasbena produkcija okolje za ustvarjanje svojih kratkomontažnih filmov učenje, pridobivanje izkušenj, deljenje znanja baza opreme in znanja za začetnike

Za prijave lahko pišete na grega.drobnic@gmail.com

19


podjetniski inkubator


N O L T HECKA E D A za ML shekej šolo!

school hacked

25. in 26. oktober 2019 Kočevje 21


dijaski koticek


O MINLJIVOSTI, ČASU, TIŠINI IN UPANJU Avtor: Maša Kuzma

MINLJIVOST Bojim se minljivosti lepote. Minljivosti mladosti in vsega, kar sedaj imam, a kmalu ne bom več posedoval. Nočem biti star, o ne! Nočem biti grd in zguban bolan in sključen zadirčen debel ogaben in mlahav. Hočem mladost večno mladost in večno lepoto vitkost vitalnost življenje. Oh, hočem celo življenje pred seboj! Hočem vse, kar imam. A ne minljivosti. Bojim se minljivosti. Ah, Mladost, nikar me ne zapusti … ČAS Prehitro mi teče čas. Prehitro. Polzi mi čez prste, ne morem ga zagrabiti. »Stoj!« zakričim. »Upočasni se, prosim.« Moledujem, telo se mi trese od želje, da bi ga ustavil. Moji kriki so neuslišani. Čas me sploh ne zazna. Nemoteno teče naprej, njegova hitrost se še poveča. »Oh, ne,« za trenutek pomislim v grozi, ki me obdaja. A prepozno – hudobnež me je že dohitel. Konec je …

23

TIŠINA Izraziti vse le z eno, eno mogočno besedo vsa svoja čustva, razlivajočo se notranjost strniti v eno besedo -dolgo ali kratko-, da bo veličastna, da bo zaobjela vso bolečino, vso potrtost in obup, ta gnev v meni. Ko bi vsaj, ko bi vsaj kdo izumil (Ti, opevani pisatelj, mogoče?) skupek črk proti mučenju s polami, s knjigami s krajo listov iz šolskih zvezkov s popisanimi mizami, stenami – Preveč čustev, definitivno, a vedno premalo besed.

GREM NAPREJ Če ti povem po resnici, ne vem, kdo sem. Ne vem, kaj želim. Ne vem niti, če sem dober ali slab, zločinec s temno dušo ali dobrotnik s čistim srcem. Ne vem, če sem na pravi poti, če počnem prave stvari … Vse, kar vem, je, da sem zgubljen. Popolnoma in neizbežno zgubljen. Toda to ni nič napačnega. Vse ni dobro in popolno. Vse ni, kot smo načrtovali, da bo. Vraga, še jaz sam nisem tak, kot sem hotel postati. In kaj zdaj? Grem naprej, z življenjem, z dihanjem, z bolečino, z bojem in na koncu – z uspehom. Ker kaj mi še preostane v tem norem svetu, kot da grem naprej?


dogajanje v ...


semič

Avtor: Dino Subašić »Žarki božajo vinograde, stezice, ulice in lice. Spet je čas, ko morja šumenje omili celoletno trpljenje. A kot vsakič, z obale pot vodi me domov, pod moj prijetni sem'ški krov.« Slehernikrat, kadar se namenim domov v Semič, s seboj vzamem eno tako veliko prazno vrečo. Ta vreča gre z menoj kamorkoli grem. In vsak nasmeh, ki ga srečam ob sprehodu po domačih stezicah spravim vanjo in vsako besedo, vsak pozdrav. Miru naberem si, sreče, v vrečo ju spravim in grem. Zato, da lahko drugod po svetu to vrečo odprem in v spomine na dom se zazrem. Lepo je doma!

mandatu. Županja Polona Kambič je predlagala zagotovitev 60000 evrov, s katerimi bi se v letih 2020 in 2021 izvedel participativni proračun. Torej proračun, ki bi omogočal višjo stopnjo vključevanja občanov v procese odločanja o razporeditvi dela občinskega denarja. Odgovor svetnikov je bil, da se s to idejo še malce počaka. Strinjanje so prisotni dosegli ob predlogu letošnjih prejemnikov občinskih plaket; Kulturnega centra Semič in Antona Kastelca. Slednji si je plaketo prislužil za vodenje akcije pomoči po požaru na Osojniku, ki se je vnel 27. julija.

Semiški študentje se vračamo domov, ko se le da, vsaj verjamem, da je v večini primerov tako. Obujanje spominov na poletja v Semiču vendarle ne more škodovati, sploh pa ne v teh hladnih dneh. Na poletja, ki jih imamo »Šokci« radi. Pri nas se ravno prav dogaja. Vedno je kaj na voljo in hkrati nikjer ni gneče, ki bi razdirala spokojnost pod Semiško goro. A preden vnovič odpade prvo listje, se ob skodelici kave zazrem nazaj … Cona. A ne industrijska. Gostilna Cona. Imamo jo, deluje v polnem zagonu. Glasilke Tanje Žagar so privabile Belo krajino v semiško industrijsko cono in otvorile mnogim delavkam in delavcem najbližjo lokacijo s ponudbo malic.

Med semiško mladino je bila izbrana peščica mladenk in mladeničev, ki zastopa glas naših generacij. Cilj je sestaviti dokument, ki bo vseboval želje mladih glede morebitnih izboljšav znotraj občine, predloge, smernice, analizo stanja in prostor za napredek, nosil pa bo ime Strategija za mlade v Občini Semič. V sodelovanju z Inštitutom za mladinsko politiko se Odbor za mlade srečuje in sestankuje ter se sooča s prvim korakom na poti do Strategije: vključitev mladih občank in občanov v projekt. Z vprašalniki pridobljeno mnenje mladih o trenutnem stanju v Občini Semič in morebitnih idejah za napredek bo vodilo za nadaljnje delo odbora.

Športno društvo Partizan je, kot je že v navadi, tudi letos priredilo Športno poletje. Obiskanost: dobra, medgeneracijsko sodelovanje pa je tista točka, ki bi jo na seznamu prednosti tovrstnih projektov uvrstil najvišje. Na igrišču smo zasledili občanke in občane različnih starosti, a z istimi cilji: sprostitev, zdravo preživet prosti čas in druženje. Ob koncu Športnega poletja je društvo organiziralo tudi košarkarski turnir v trojkah. Zmagala je ekipa 3 kile janca in pol, lovoriko v metih za tri točke pa si je prislužil Kristian Asani.

28. oktobra Semič praznuje. Na ta datum se je leta 1941 ustanovila Semiška četa, ki je pričela z idejo zaustavljanja izseljevanja iz slovenske zemlje, kateri so se le nekaj dni pozneje pridružili tudi preostali belokranjski partizani. 28. oktobra vsako leto poteka tudi občinska proslava.

No, na drugem koncu Semiča smo bili občani priča kulturi, kulinariki in tradiciji, ki jih je na pladnju postregla že 23. Semiška ohcet. Nastopi priznanih glasbenih skupin, festival zavitkov Štrudlfest, taktične igre za najmlajše, folklora, petje, ples, kiparjenje, motorji, mažoretke, sladoled in harmonika. Pestro.

Po lanski umetni zasnežitvi Gač, ki je mnogim Belokranjcem omogočila smučarsko zimo, se nam tudi letos obeta smučarska sezona. Podjetje Gače je bilo znova uspešno na razpisu za razvoj podeželja LAS Dolenjske in Bele krajine ter pridobilo potrebna sredstva za usposobitev sedežnice, ki je doslej mirovala. Dolgoročni cilj podjetja je delovanje Gač skozi celotno leto, ponudba pa bo poleg smučanja temeljila še na kolesarstvu in pohodništvu.

Colin in Diane sta dve imeni, ki sta bistveno pripomogli k promociji Semiča. Kako vendar? Turistična patrulja časopisa Novice Svet24 se je že četrtič zapored napotila na izlete po Sloveniji, to, kar sta Colin in Diane doživela v Semiču, pa je bilo ocenjeno s kar 97 od 100 možnih točk. S tem rezultatom je Občina Semič stopila ob bok Občini Lendava ter si tako zdaj z njo deli naziv Turistom najprijaznejša občina v Sloveniji.

Šment, kave mi je zmanjkalo. Toliko, torej. V Semiču smo dodobra pripravljeni na jesen in zimo, ki že trkata na vrata. Ko zapadejo prve snežinke in pobelijo hribe ter poljane, se znova snidemo. Tudi z besedami na papirju šteje.

Občinski svetniki so se 26. septembra srečali na 8. redni seji v tem

25


metlika

črnomelj - zik

Biti gasilec je čast in odgovornost!

VEŠ, BELOKRANJEC, SVOJ DOLG?

Avtor: Aleksander Vuković

Avtorica: Nastasja Schweiger, Fotografije: Katja Kodba Misli iz Kulturnega doma Črnomelj

V začetku septembra je bla v Metliki največja gasilska veselica za njihovih 150 (beri stu pedst) let delovanja. Zbralo se jih je okuli 3000 iz cele Slovenije. Mimohod si je pršu pogledat i glavni ministr, Marjan Šarec, ki je označu ta dan za praznik veselja i ponosa.

»Čuj, pa zakaj bo Miss Slovenije v Kulturnem domu Črnomelj?« Če bi morala izpostaviti vprašanje, ki sem ga zadnje čase največkrat slišala, bi bilo vsekakor in brez dvoma tisto, ki sem ga bila deležna na bančnem okencu, po službenem telefonu, v trgovini in celo na Plešivici ali Prešernovem trgu v Ljubljani, in sicer: »Čuj, pa zakaj bo Miss Slovenije v Kulturnem domu Črnomelj?« Kdo bi upal na takšen vseslovenski mentalni revolt zaradi majhnega črnomaljskega odra in petnajstih deklet na njem?

Isto tak letos mineva 75 let od herojske zgodbe iz druge svetovne vojne, oklicane Vranov let v svobodo, ko so bli osvobojeni zavezniški vojni ujetniki. A v Metliki, kulk vidim, če se ne motim, se dela novi projekt. Porušli so drvo pred lekarno, zat da bojo lahk nardili ogromno parkirišče za becikle. Metlika ti je zdej baš ko mali Amsterdam. Upam, da se bomo zdej vsi vozili z becikli, zat da ne bo mala Greta huda.

Že takoj na začetku vam priznam, da sem se sprva tudi sama soočala z dvomi ob vprašanju. Saj veste, živimo v času hitrega presojanja brez poznavanja in predvsem v času predsodkov, zato ni potrebno porabljati pretiranega prostora za stereotipne misli, ki nas obhajajo, ko pomišljamo na lepotna tekmovanja in udeleženke le-teh. A Miss Slovenije zadnja leta ni navadno lepotno tekmovanje, ampak je celosten projekt s konkretno vsebino. Kdo bi si mislil? Tega si seveda ne bi upala trditi kar tako, če z ekipo, ki je ustvarjala in dihala skupaj s projektom, ne bi preživela celega tedna, torej dnevov in noči. Koncept projekta temelji na celoletnem spoznavanju deklet s kulturo, navadami in običaji obrobnih slovenskih krajev, ki so oddaljeni od prestolnice in središča države. Na ta način si krepijo vez z domoljubjem, s tamkajšnjo lokalno skupnostjo, njeno zgodovinsko pomembnostjo, se povezujejo z nacijo in širijo pomembnost pripadnosti slovenski državi in navsezadnje pripadnosti samemu sebi, svoji identiteti in okolju. Vse to je lahko konkretno v poduk ne le 'misicam', ampak tudi vsem nam.

Čez Metliko se vozijo i taki eni malo večji frajeri. Pijani pa še v kamionu. I tak frajer se ti upa it čez mejo na Hrvacko. A ne, ne. So ga naši policaji takoj pogruntali, da je pejan. Napihou je 0,9 ‰. Zdej bo pa lahko po sodiščih hodu. I tak. V Metliki se dogaja vse i nč. Tu je skus najlepše, zat ki se nč ne spreminja i je skus isto. Do naslednič, Aco

Če torej vsaj malo poznate zgodovino Črnomlja, vam je verjetno sedaj jasno, zakaj torej Miss Slovenije ravno v Kulturnem domu Črnomelj. Za tiste, ki ste že dolgo nazaj gulili šolske klopi – ne le, da je bil Črnomelj prvo osvobojeno slovensko mesto med drugo svetovno vojno, ampak je bil tudi s kulturnim domom prostor prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, prostor začetkov slovenske državnosti in prostor, kjer je svojo prvo predstavo uprizorilo slovensko narodno gledališče, ki je šele na belokranjskem ozemlju postalo slovensko. Kulturni dom Črnomelj je zato kulturni spomenik državnega pomena, ki je v lasti Ministrstva za kulturo in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Na tem mestu in po vsem tem z vami delim vprašanje, ki sem si ga zastavila, ko sem tako v globokem pričakovanju sedela na stolu v dvorani kulturnega doma in opazovala dekleta, ki so se pripravljala na nastop.

26


Kaj danes sploh je lepota, o kateri vsi govorimo? Je lepota tisto dekle s svetlimi lasmi in modrimi očmi, postavo in oblinami, ki stoji na levi strani odra? Ali pa je to dekle na desni z novimi oblekami, z novimi nohti in novim belim nasmehom? Ali pa mogoče lepoto predstavljajo vsa dekleta, vsaka po svoje, s polno notranjo vsebino – z dušo, kot bi rekli, in z nepopolnimi napakami, a s trdnimi vrednotami, vizijami in jasnim ciljem? Na to vprašanje si odgovorite sami. Jaz pa vam odgovorim, da sem ves moj premislek o lepoti tistega dekleta na levi in desni prenesla tudi na naš kulturni dom, v katerem sem tisti trenutek sedela. Zame je kulturni dom več kot stavba. Je celota, ki v sebi nosi lepoto. In ta lepota ni tisto, kar je novo, kar je sijoče, kar je popolno, ampak tisto, kar ima dušo in je dostopno vsem brez razlik, mladim in starim, levim in desnim, tisto, kar ima polno notranjo vsebino, dodelan kulturni program, trdne vrednote, vizijo in jasne cilje.

Na prireditvi je nastopil tudi domači ZIK Teater, ki pripravlja novo predstavo.

Zavedam se pomanjkljivosti našega kulturnega doma in verjamem, da smo z obnovo in dogovarjanji o le-tej na pravi poti, saj se stvari premikajo, a vseeno vam povem nekaj, kar začuti vsak, ki v naši dvorani preživi dalj časa. Črnomaljski kulturni dom ima dušo in v sebi nosi srce slovenske kulture ter misel naprednega človeka. Ponaša se z dušo vsega tistega, kar se je v njej že zgodilo in dušo tistega, kar se še bo. In vse to so začutili tudi tisti, ki so bili prisotni na zaključni prireditvi, to je začutila glavna organizatorica, slovenska javnost, dekleta in tudi mi domači. Navsezadnje - ni vse, kar se sveti, zlato. Zlato je tisto, kar zlatu daje svetlost – torej njegova vsebina, njegov pomen in njegova vrednost. Nastasja Schweiger, ZIK Črnomelj

Finalna prireditev je bila v Kulturnem domu Črnomelj zaradi pomembne zgodovinske vloge.

Druga spremljevalka Miss Slovenije je postala domačinka Leja Plut.

27


magicne markacije


Avtorica: Patricia Blažič

MATAJUR

PLANINA VOGAR

Gorovje: Julijske Alpe Izhodišče: Avsa Višina: 1642 m Višinska razlika: 800m Čas: 2 h Težavnost: Lahka označena pot

Gorovje: Julijske Alpe Izhodišče: Stare Fužine Višina: 1050 m Višinska razlika: 550 m Čas: 1,5 h Težavnost: Lahka označena pot

Matajur leži na meji z Italijo. Če vam je cilj predaleč, je vzpon iz italijanske strani za polovičen čas hitrejši. Pri izhodišču začneš hoditi skozi mešan gozd. Gre za nekoliko bolj strm vzpon, vendar le za krajši čas. Po tem nas pot pripelje do gozdne ceste, ki je položnejša in primerna za počitek. Nato sledimo smerokazom in se zopet vzpenjamo. Pridemo do območja, kjer so opazne površinske kraške reliefne oblike – škraplje in žlebiči. Sledi strm vzpon, kjer je potrebna večja zbranost zaradi gladkih skalnatih plošč. Do vrha nas loči le mejni greben. Po grebenu hodimo zadnjih 15 minut, kjer v daljavi že vidimo vrh Matajurja.

Parkirišče je pri izhodišču plačljivo, v času sezone 3 € /h. 300 začetnih metrov ti olajša asfaltirana cesta. Nato nas pot na levo popelje skozi gozd. Sprva se ti zdi lahko, vendar te preseneti kar izrazit strm vzpon. Planina ima dve razgledni točki. Prva je pri vzletišču za jadralne padalce. Druga je pri Koči, Kasijevem domu, od katerega je oddaljena pičle 3 minute. Če želiš imeti enega meni lepših razgledov na Bohinjsko jezero ti priporočam obisk le-te. Tukaj lahko občuduješ jezero tudi iz klopce ljubezni. Življenje je kakor pot v gore. Zastaviš si cilj, začneš z manjšim. Pogumno in vztrajno, da boš le prišel do vrha. Sprva ne gre lahko. Se trudiš, motiviraš, vmes se ob večji kamen tudi spotakneš, padeš, vendar se zopet pobereš. Upaš, da ti bo le uspelo. Končno prideš na vrh, kljub večjim in večjim preprekam. Vendar si zmagal. Dosegel si cilj. Ponosen si nase, ker si premagal svoje misli, sebe in ovire. Naslednjič pa se odpraviš še višje in višje. In verjemi ... Vedno ti bo uspelo, kljub večjim padcem, kajti pogledi z vrha so neprecenljivi.

Pod vrhom se nahaja tudi dom, kjer si lahko privoščiš štrudelj.

KOMPOTELA IN KOREN Gorovje: Kamniško-Savinjske Alpe Izhodišče: Planina Jezerca Višina: 1989 m Višinska razlika: 660 m Čas: 3 h Težavnost: Lahka označena pot

#nikolineobupaj

PLANINA ZAJAMNIKI

Parkirišče je potrebno plačati (cena 2 €/dan). Lahko izberemo več poti, ki nas pripeljejo tik do smučišča Krvavec. Ena izmed njih je pri smrekovem drevoredu. Ko pridemo do smučišča Krvavec, se napotimo mimo pašnih ograj. Sledi magičen gozdiček, vzpon skozi ta del je lahek. Potem se začne večji napor, kajti ovira nas veliko okrušenih skal in večjih kamnov. Hojo do vrha nam olajša tudi planina Koren, ki nudi čudovite razglede na bližnje vrhove. Kljub večjim vzponom in sestopom še nismo na vrhu. Na razpotju se prikaže smerokaz, ki nas na levo usmeri proti vrhu Korena in na desno na Kompotelo. Lahko bi se pohvalil_a, da si obiskal_a kar dva dvatisočaka, vendar te moram razočarati. Vrh Korena je na 1999 m in vrh Kompotele na 1989 m.

Gorovje: Julijske Alpe Izhodišče: Zgornji Goreljek Višina: 1280 m Višinska razlika: 100 m Čas: 2 h Težavnost: Lahka označena pot Vzpon je primeren za tiste manj zavzete pohodnike, saj poteka večinoma po lahkih gozdnih poteh. Gre za malo daljši sprehod v objemu pokljuških gozdov. Planina Zajamniki je znana predvsem po dolgi razpotegnjeni 'ulici' s številnimi pastirskimi hiškami. Na razgledni točki se nam odpre tudi pogled proti Julijskim Alpam in magičnim dvatisočakom. Če si želiš, lahko obiščeš tudi bližnjo planino Uskovnica.

Priporočam pohodniške palice, ki ti bodo olajšale večje število vzponov in sestopov. Pot ni primerna za začetnike, saj lahko zelo utrudi. Potrebno je biti pozoren tudi na težjo orientacijo v primeru megle, saj je ta na tem delu to pogost pojav. V istem dnevu lahko obiščeš oba vrhova.

S seboj lahko vzameš tudi kužka, saj bo zanj to sprehod z najlepšim razgledom.

29


studentska kuh'na


BRUSNIČNO-POMARANČNO KUHANO VINO Avtorica: Monika Nemanič

SESTAVINE: • 1 steklenica Merlota ali drugega sadnega (vendar ne preveč sladkega) rdečega vina • 2 skodelici pomarančnega soka • 1 skodelica svežih/zamrznjenih celotnih brusnic, speremo in prepražimo • 1/3 skodelica granuliranega sladkorja • 1 pomaranča • 2 žlici celih klinčkov • 2-3 cimetove palčke • ½ skodelice žganja • pomarančne rezine

PRIPRAVA: V večjo posodo vlijemo vino, pomarančni sok, brusnice in sladkor. Pristavimo na kuhalno ploščo ter mešamo, dokler se sladkor ne začne raztapljati. Pomarančo temeljito operemo, razrežemo na kolobarje ter z cimetnih palčkah dodamo vinu. Kuhamo na tihem 2 do 3 ure ali dokler jagode brusnic ne postanejo mehke. Po želji ga lahko kuhamo tudi eno uro ali dve dlje, vendar pazite, da ne zavre. Odstranimo pomarančo in cimetovo palico. Nato previdno kuhano vino prelijemo skozi sito s fino mrežico v veliko toplotno odporno posodo. S hrbtno stranjo žlice pritisnemo na brusnice, da vse sokove jagodičevja spravimo v skledo. Jagodičevje lahko poči, zato bodimo pozorni. Vino vrnemo v posodo, kjer se je prej kuhalo in vmešamo žganje. Okusimo in po potrebi dodamo sladkor. Vlijemo v skodelice in postrežemo s cimetovo palčko, pomarančno rezino in/ali svežimi brusnicami, po želji potisnjeni na koktajl palico. Rafinirana možnost brez sladkorja: Namesto granuliranega sladkorja uporabimo čisti javorjev sirup. Na zdravje!

31


Avtor ilustracije: PeterĹĄiljÄ?ek

teta Marjanca, pomagaj nam!


»Že eno leto sviram *urcu v Ljubljani, a duma mislijo da študeram. Kaj naj naredim?« Teta Marjanca: »Kaj pa hodiš v Ljubljano, ako nisi za študerat, to je prvo kaj ti bom rekla. Duma bi se držal i pomagal krmo obračat, zak za drugo, kuk vidim, nisi. V mojih cajtih se je znalo kdu bo knjige gulu v Ljubljani več od male šule. Tam se je vidlo kdu je kk oblečen i kdu ma tuko cajta duma, da nalogo naredi. Bil je en muj sošulc, Jože Špeharov, men se vidi, ta je bil pameten ko stu vragov. Znal je jezik obračat za sako stvar pa jih je i duma napalamudu, da bi on šel študirat. I tak ti je bil on v Ljubljani par let, nihče ni znal kje i kko on študira, imal je sreče, da ni bilo takrat facbuka i tega, da ga ni nihče mogel spremljat. I pazi to! Idem ja enkrat k dohtaru v Ljubljeno pred leti, ko me je prvič nekj pri srci ščipnlo, šetam se tam po ulici, mimo Name, ako se temu še tako reče, i čujem ja nekakav znani glas. Dignem glavo, obrnem se i vidi ga Špeharov Joža sedi tam s harmoniko i svira sredi ulice. Bogami nije to bilo nekaj, a odki če i imat posluh revež. Samo se spomnem mame njegove, kako je pr maši na kori cviljila sako nedeljo dok je bila še živa, bog ji pomagaj. I tak ja do njega, da ga pozdravim i popitam malo, zak se jako dugo nismo vidli. Veli on meni, da ni bilo to ništa od njegovega faksa, a duma ni upal nazej it, ko ni ti. I tak si je mogu najt nek posl, da si je za kruh zasljužil. A povsod kam je pršu vprašat za službo, povsod so mu velili, da naj se najprij nauči slovensko govorit, i pol da bi mogel znat i angleško i bar malo nemško, zat ki tu v Ljubljani je polno turistov. A Jože pametn ko je,znal je, da treba turistom ponudit nekaj več i tak je začnu špilat po centru s harmoniko, ki mu jo je ate več v osnovni šoli kupil, da bo špilal na trgatvah. Sda mislim, da je že konec njegove zlate dobe, al ljudi mi još velijo, da ga srečajo al doli pri unemu kipu al pa gori pri pošti včasih, ja neznam ak je to res, al ljudi govorijo, čuj. I ja ti sad pravim, ako Jože lahko sljuži dnar v Ljubljani brez posluha, onda lahko i ti brez diplôme. Valjda znaš vsaj angleško i malo nemško. Od moje sosede mali kelnari v 3 gostilnah tam okoli, našu boš i ti nekaj. A dnar rabiš zato, ker bo mama ki cajt pipico duma zaprla, ko bo skužla, da si ji smo strošek. A vsi vi, ki to berete, dobro razmislite al ste za študerat, al bote rjši duma kaj postorili, zat ki vidim, da se i južneje od Ljubljane v gostilni da hitro službo dobit.«

33


razvedrilo


kotiček za krepat

Vprašajo Črnogorca: »Kak si nagovoru dco, da pokosijo celo njivo?« Ta jim veli nazej: »Lako. Reku sm jim, da sm v travi zgubu dnar«.

Avtor: Jaka Šikonja

Belokranjci so eni posebni ljudi. Nikdar jim ni nč prav. Skus bi radi kaj za badava, al znajo oni dobro, da te dandns noben neče ni v rit našutirat za džabe. So pa po srcu jako dobri i tega premalo pokažejo. Živijo od Koupe do Gorjancov. Eni konci so tak stran od civilizacije, da je Bog šele predlani tu prvič koruzo posejal. Al nč zat, pogača se itak dela iz pšenice. Da malo razbijemo to žalost, je tu nekej vicov, da bo meu sleherni Belokranjc odma buljši dan. Znamo, da so te vici malo tak tak. Niso najbul prijazni i da lahko koga hitro užalijo. Al po svojem prvotnem namenu niso namenjeni vredžanju, nego mali popestritvi pogovora. Itak mamo vsi napake, ki jih opevajo v vicih, al hvala bogu, da jih mamo. Vsaj kaj pametnega se lahko navučimo iz njih. Ni kaj, da se ne moreš i ti, ki bereš.

Doveli babu u hitnu. Pita doktor: »Bako, opet ti? Pa juče smo te spasili od trovanja gljivama«. I baba njemu: »Ma isto sine. Ostalo od juče, pa rekoh, da se ne baci!«

»Ali bi se dalo v Švici uvesti socializem?« »Načelno da, vendar bi bilo škoda«. (Radio Erevan)

U jednoj elektrotehničkoj školi desilo se slijedeće. Došao profesor na sat i pitao: »Koga nema?« Dečki svi u jedan glas: »Imamo ga svi«.

Psihijatar mi preporučio seks kao lek za nervozu. Odem u apoteku, a apotekarka neče ni da čuje.

Vpraša Haso Mujota: »Mujo, šta radi žena kad dobije jabuku?« »Ne bih znao.« »Pa napravi kolač od jabuka!« Onda Mujo pita Hasu: »A znaš li ti bolan, šta radi žena, kad dobije šljivu?« »Ne znam.« »Sve radi, jarane baš sve!«

Pride cigan do doktora. Pravi doktor: »Ne kaže dobro, morali bote dat vzorec urina, krvi, blata i sperme«. Cigan: »Evo ti gače, tu imaš sve«.

Cigan ulazi u italijanski butik i pozdravlja ga prodavač: »Bonđorno!« A Ciga če: »Ma nisam ništa čorno, samo što sam uš'o!« »Ali je kakšna razlika med kapitalizmom in komunizmom?« »Načelno da. V kapitalizmu človek izkorišča človeka, v komunizmu je obratno«. (Radio Erevan)

35

Vprašajo Črnogorca: »Kak si nagovoru dco, da pokosijo celo njivo?« Ta jim veli nazej: »Lako. Reku sm jim, da sm v travi zgubu dnar«. »Mujo, ja i ti se moramo lepo dogovorit. Od zdej ješ tulkokrat, kulkokrat me jebeš!« »Al Fata, kaj ti ni žal, da vmiram od gladi?«


S to izjavo vstopam v Klub belokranjskih študentov kot polnopravni_a član_ica, ki bo deležen_a vseh članskih ugodnosti. Izjavljam, da bom spoštovala vsa pravila KBŠ ter želim prejemati KBŠ obvestila in obvestila njegovih zavodov. S spodnjim podpisom dajem soglasje, da za namen uresničevanja pravic in obveznosti v zvezi s članstvom v društvu, zbira, obdeluje in uporablja moje osebne podatke. Za osebne podatke v tej zvezi štejejo podatki, ki jih vsebuje pristopna izjava.

OSEBNI PODATKI: IME IN PRIIMEK: DATUM ROJSTVA: NASLOV STALNEGA PREBIVALIŠČA: POŠTA IN KRAJ: ELEKTRONSKI NASLOV:

PODATKI O ŠOLANJU: NAZIV ŠOLE: SMER ŠOLANJA: LETNIK: PRAVNI POUK: Izjavljam, da sem seznanjen z določbami Pravilnika o varstvu osebnih podatkov v društvu Klub belokranjskih študentov, in da imam možnost to pisno soglasje preklicati. Preklic velja za naprej, za že uporabljene osebne podatke, ki so povezani s članstvom v društvu, ki so vezani na preteklo delo, uresničevanje pravic in obveznosti funkcionarja v društvu in podobno, pa preklic ni možen. Preklic soglasja o uporabi osebnih podatkov prav tako pomeni, da je podan razlog nesposobnosti opravljanja funkcije funkcionarja v organih društva.

DATUM:

PODPIS: www.kbs-klub.si | info@klub-kbs.si | Kolodvorska 34, p. p. 44 | 8340 Črnomelj | DŠ 88461475

Profile for KLUB BELOKRANJSKIH ŠTUDENTOV

Zvitica JESEN 2019  

Zvitica JESEN 2019