Zvitica POMLAD 2022

Poštnina plačana pri pošti 8340 Črnomelj

Zvitica POMLAD 2022 2022/2 150 izvodov Cena: 0 € Odgovorna urednica: Lara Geltar Lektoriranje: Lara Geltar Oblikovanje naslovnice: Tjaša Miketič Oblikovanje in prelom: Tjaša Miketič Tisk: Bucik, d. o. o. zvitica.kbs@gmail.com www.klub-kbs.si

Kazalo 4.....ŠTUDENTSKA RAZMIŠLJANJA Erasmus izmenjava na Danskem Vinski trendi Kako je s trgom dela pri nas?

Otroci s posebnimi potrebami ̶ ­­ otroci z avtizmom Na toplejši konec sveta 14.....KBŠ BRUCOVANJE 16.....POGOVARJALI SMO SE Z ...

Literarni pogovor s pisateljem Tadejem Golobom 18.....ŠPORT KBŠ smučanje 20.....DIJAŠKI KOTIČEK Premajhna udeležba mladih na volitvah Nazaj v prihodnost 22.....PRIDRUŽI SE USTVARJANJU ZVITIVE Pesmi 26.....ŠTUDENTSKA KUH'NA Šamrole z vanilijevo kremo in ananasom Velikonočna mini potička

Erasmus izmenjava na Danskem

Avtorica: Nika Lazukin

Ko sem na fakulteti slišala za Erasmus izmenjavo, sem vedela, da je to nekaj, kar si v času svojega študija res želim preizkusiti. Nato je prišla korona kriza in nam celo onemogočila izobraževanje v živo v lastni državi. Zelo so se zmanjšale tudi možnosti za odhode v tujino, vendar se je moja želja po izmenjavi v času zaprtja le še okrepila. Tako sem se optimistično prijavila na izmenjavo na Danskem, ki je potekala od 18. 8. 2021 do 17. 12. 2021 ter upala, da mi korona ne pokvari načrtov. Kot je razvidno, se je moj optimizem tudi obnesel. Še zdaj mi je zelo zanimivo, da sem na izmenjavo odšla ravno na Dansko, saj me na začetku ta možnost ni niti malo pritegnila, in sicer v smislu: ‘’enkrat v svojem življenju si pa res želim, da bi odšla na Dansko˝. Vedno sem imela v mislih, da bi rada šla v kakšne toplejše države, kot sta Španija in Portugalska. Ali pa na Nizozemsko, za katero imam že od nekdaj željo, da bi jo obiskala.

Vendar sem na koncu ugotovila, da je Danska za nadgradnjo mojega študijskega programa Socialne pedagogike najprimernejša država za Erasmus izmenjavo.

Pri izbiranju držav me je za odločitev, da grem na izmenjavo ravno v to državo, prepričal njihov izobraževalni program, ki je zares praktično naravnan. Prav gotovo je za nas študente pomembnejše, da različne stvari izkusimo sami, kot pa da preberemo x število člankov ter napišemo x število seminarskih nalog.

Pouk na Danskem je večinoma potekal od ponedeljka do petka.

Velikokrat se je zgodilo, da smo imeli ˝predavanja˝ od 9. do 12. ure, nato pa smo imeli kakšno ˝domačo nalogo˝, ki smo jo lahko opravljali v družbi, po možnosti na sončku na travniku izza naše fakultete. Moj program t. i. Nature in Social Education, je bil, kot je lahko razvidno že iz imena, precej naklonjen učenju v naravi.

4

Tako smo recimo en dopoldan odšli nabirati gobe, pripravili pa so nam tudi razne pohode ob morju. Ko je zapadel sneg, smo iskali živalske odtise v njem ter se naučili delati okrasne ledene sveče. Imeli smo tudi tridnevni tabor v naravi (na srečo nismo spali v šotorih, saj je bil november). Ta izkušnja je bila zelo zanimiva, saj smo spoznali vas na Danskem, ki je zelo razvita ravno s pomočjo prostovoljske mreže. Naj navedem nekaj primerov: • sami so si organizirali trgovino, ki jo vodijo prostovoljci iz vasi, • imajo skupne vrtove, za katere je zemljo prispevala ena od vaščank, • Z namenom, da se prebivalci med seboj v čim večjem številu spoznajo in družijo, si med seboj pomagajo ipd.

To me je napeljalo k razmisleku, da bi se gotovo tudi v naši državi zmanjšal propad manjših vasi, če bi se vaščani med seboj znali in želeli povezati ter se skupaj trudili za razvoj vaških območij.

Najbolj me je v samem programu izmenjave pozitivno presenetila enomesečna praksa. To je kar dvakrat več časa, kot jo imam in bom imela v Sloveniji na en letnik. Prakso sem opravljala na osnovni šoli v mestu Aarhus, kar je bila izredno zanimiva izkušnja. A mi je hkrati predstavljala precejšen zalogaj. Spremljala sem namreč otroke iz 3. razreda, ki večinoma niso govorili angleščine, tako da je bilo sporazumevanje z njimi vsakodnevni izziv. Sodelovala pa sem tudi v njihovem podaljšanem bivanju, ki je nekoliko drugače organizirano kot pri nas. Tu so mi razne športne dejavnosti ter kuhanje na odprtem ognju ponujale priložnost, da kljub jezikovni barieri lažje vzpostavim stik z otroci.

študentska razmišljanja

V njihovem osnovnošolskem sistemu me je navdušila naravnanost k preventivi in skrb za socialnost otrok ter njihovo počutje. Do 3. razreda ima vsak razred poleg učitelja tudi pedagoga, ki se ne posveča le pomoči pri usvajanju učne snovi, ampak velik del svoje pozornosti namenja klimi v razredu, odnosom, izvaja preventivne delavnice itd. Ta izkušnja mi je precej odprla oči glede našega osnovnošolskega sistema, ki se po mojem mnenju v večinski meri posveča usvajanju šolske snovi, kar je seveda tudi pomembno, vendar po drugi strani pa vemo, da je za uspešno učenje potrebno tudi spodbudno okolje in dobra tako razredna kot šolska klima.

Zato sem mnenja, da bi se v Sloveniji iz danskega osnovnošolskega sistema lahko veliko naučili. Jaz se vsekakor sem. Ali pa bi mogoče potegnili vsaj kakšne dobre, preverjene pristope v naš vzgojno-izobraževalni sistem, seveda s premislekom in postopno.

Ker pa se ne Erasmus izmenjavo ne gre samo zato, da spoznaš izobraževalni program druge države, želim nekaj besed nameniti še drugim vidikom. Študentska izmenjava je super priložnost, da stopiš ven iz svojih vsakdanjih okvirjev ter se poskušaš znajti v drugem okolju. Veliko se pridobi na samostojnosti, saj si naenkrat odgovoren za vse: kuhanje, nakupovanje, čiščenje, pranje oblek, plačevanje računov (za študentski dom oz. stanovanje) … Dobiš odlično priložnost za spoznavanje novih ljudi, njihovih kultur, načinov življenja, študijskih programov ipd. Mene je recimo navdušilo, da je ponekod v Nemčiji čisto normalno oz. mogoče celo spodbujeno, da se po končani srednji šoli udeležiš prostovoljstva izven svoje države ali pa greš nekam delati kot au pair. Tako sem spoznala sošolko iz Nemčije, ki je za eno leto odšla na prostovoljno delo v Afriko. Druga sošolka je par mesecev potovala in delala v Avstraliji in Novi Zelandiji. Tretja sošolka pa se je za eno leto preselila v Veliko Britanijo, kjer se je zaposlila kot au pair pri britanski družini. Spoznavanje novih ljudi in kultur bi tako definitivno označila kot eno izmed največjih prednosti izmenjave.

Med izmenjavo si je priporočljivo tudi načrtovati razne izlete, s katerimi raziščeš razne druge kotičke države. Želim izpostaviti, da sem bila nad samo Dansko navdušena. Nisem si predstavljala, da je tako lepa in raznolika. Že samo mesto – Aarhus, kjer sem bila na izmenjavi, me je navduševalo s svojimi plažami, raznimi umetniškimi deli, jezeri, infrastrukturo ipd. S prijateljicami smo si organizirale tudi izlet do najbolj severnega mesta na Danskem – Skagen, od koder smo se sprehodile do Grenena, kjer je stičišče dveh morij. Čudovita pokrajina, fascinantni razgledi in širina obzorja so nas resnično prevzeli. Skoraj obvezen je bil obisk prestolnice Danske – København, Legoland itd. V samo štirih mesecih bivanja na Danskem si nisem uspela pogledati vseh številnih lepot, ki jih ta skandinavska država ponuja, zato verjamem, da se bom tja še kdaj vrnila.

Kot slabost izmenjave na Danskem (pogled tujega študenta) pa bi označila njihov življenjski standard, saj so cene tam precej visoke.

Recimo za kavo v gostilni si moral plačati 5 €, za pivo nekje okoli 8 €. Za bivanje v študentu sem odštela med 350 in 400 €. Zato je dobro, da je skupaj z izmenjavo omogočena še Erasmus štipendija, ki ti v večini res pokrije vse bivalne stroške. Za popestritev obiska oz. izmenjave in za razne aktivnosti, kot so potovanja, kosila v restavracijah, fešte v klubih ipd. pa moraš obvezno imeti še nekaj dodatnega denarja.

Ob koncu tega zapisa naj poudarim, da je Erasmus izmenjava nekaj, kar bi priporočila vsakemu. Je res izjemna priložnost, da občutiš, kako je biti samostojen, da spoznaš nove ljudi, drugačno hrano ter kulturo in mogoče celo odkriješ nov kraj, kamor bi se v prihodnosti še želel vrniti.

študentska razmišljanja

5

Vinski trendi Avtor: Blaž Pečarič Svet vinarstva je nekako podoben svetu mode. V nekem trenutku je popularen ta stil, s časom pa izgubi svojo privlačnost v očeh množice, posamezni entuziasti pa ga ohranjajo živega za njegovo prerojenje nekoč v prihodnosti. Moda se namreč obrača. Hlače na zvonec, ki so bile popularne pred 20 leti, se danes vračajo na naše ulice. In podobno je tudi v vinskem svetu. Stari in že pozabljeni trend je lahko hitro nov in vroč z vsaj malo sreče. V nadaljevanju bom predstavil nekaj trendov, ki so trenutno popularni, nekateri od njih pa so vam verjetno že znani.

Pet-nat

Oranžna vina To so vina značilne barve, in sicer od svetlo zlate do rumenkasto rjave. Uradno niso svoja lastna kategorija, saj jih uvrščamo med bela vina. Njihova posebnost pa je, da so pridelana iz grozdja belih sort po metodi za pridelavo rdečega vina. Če pojasnim: pri postopku pridelave belih vin se grozdje razpeclja in se grozdne jagode nato takoj spreša. S tem dobimo mošt, ki nato s fermentacijo postane vino. Pri rdečih vinih pa razpecljano brozgo (grozdne jagode in mošt) ne sprešamo takoj, temveč pustimo v posodi, kjer nato poteče fermentacija. Hkrati iz kožice grozdne jagode in grozdnih pešk v mošt prehajajo arome, tanini in predvsem barvila, ki dajejo rdečemu vinu njegovo temno barvo. Temu postopku rečemo maceracija. Za oranžna vina pa belo grozdje razpecljamo in ga nato maceriramo kot pri postopku za rdeče vino. Na ta način iz jagodne kožice preide v vino več barvil in tako vino pridobi značilno barvo ter posledično tudi svoje poimenovanje.

Oranžna vina pa vsekakor niso nekaj novega. Gre namreč za postopek pridelave vina, ki je star 5000 let in izvira iz Gruzije. Tam so vino tradicionalno shranjevali in pridelovali v kvevrijih. To so glinene posode, ki so po obliki podobne amforam, vendar veliko večje tudi do 2000 litrov. Njihova uporaba se je dandanes razširila po svetu, še vedno pa so vsi kvevriji tradicionalno narejeni v Gruziji. Narejeni iz žgane gline, v notranjosti pa premazani s čebeljim voskom in popolno zakopani v zemlji. S tem zagotavljajo naravno kontrolo temperature in počasno oksidativno staranje, rezultat pa so vina značilne barve z zemeljskimi in značilno teksturnimi notami.

Eksplozija oranžnih vin se je iz matične Gruzije preselila v Italijo in Slovenijo, naša oranžna vina pa so mednarodno prepoznavna.

V svetovnem merilu tovrstna vina predstavljajo le nekaj odstotkov skupne pridelave in jih pogosto povezujemo z ekološkim in biodinamičnim vinarstvom, vendar to ni vedno res, saj jih lahko pridelamo tudi v klasičnem (integriranem) vinarstvu. Oranžna vina so zagotovo nekaj posebnega, zato se marsikateri vinar odloči za njihovo pridelavo, vinski ljubitelji pa z zanimanjem segajo po njih.

»Pétillant naturel« ali ljubkovalno »pet-nat« so posebne vrste penin, ki so v zadnjih letih dobile veliko prepoznavnosti. V direktnem prevodu iz francoščine so to naravno peneča vina in predstavljajo drzen in nepredvidljiv pristop k pripravi penine. Pri klasični metodi se v vino dodajo kvasovke in zgoščen grozni mošt, vse to pa se natoči v steklenico in neprodušno zapre. Nato poteče druga fermentacija, pri kateri se v steklenici ujame ogljikov dioksid, ki se nato sprošča iz penine v verižicah mehurčkov. Pri pet-nat peninah pa osnova ni pravo vino, ampak je napol povreti mošt, ki je na pol poti do tega, da postane vino. In točno tak mošt, ki še vedno fermentira, natočimo v steklenice, brez da bi dodajali sladkor ali kvasovke, kot to delamo pri klasični metodi. V steklenici nato fermentacija poteče do konca, sproščeni ogljikov dioksid pa se v vinu raztopi. Pet-nat penine so motne, saj mošta pred polnitvijo ne filtriramo, njihovi okusi pa so nepredvidljivi, saj ne moremo vplivati na potek fermentacije, ker ta poteka v zaprti steklenici.

Vsaka steklenica je zgodba zase, znotraj iste polnitve pa lahko nastanejo tudi večje razlike. Kakšna steklenica se tudi ne posreči, a vse to je del drznega pristopa k pet-natu.

6

študentska razmišljanja

Naravna vina Naravna vina so verjetno najbolj napačno razumljena med vini zaradi narave svoje pridelave. Gre namreč za vina, ki so pridelana brez porabe nekaterih enoloških sredstev, v nekaterih primerih tudi brez uporabe sulfitov, ki so glavni konzervans v sodobnih vinih, prav tako pa vinu zagotavljajo dolgoživost. Prav zato se lahko ob pomanjkanju kletarskega znanja in neprevidnosti pojavijo v vinu napake, ki negativno vplivajo na okuševalčevo presojo o kvaliteti vina.

Ljubitelji naravnih vin so predvsem tisti, ki si želijo čim bolj naraven produkt, in sicer vino s čim manj aditivi katerekoli vrste ter podporniki bidinamične in ekološke pridelave. V zadnjih letih pa so z vse večjo kvaliteto naravnih vin le ta prodrla tudi v širšo javnost in jih lahko zasledimo na vinskih listah marsikatere restavracije in bara.

Kozarci, embalaža, recikliranje …

Načini, kako vino uživamo, se konstantno spreminjajo. Včasih so bile penine rezervirane za posebne priložnosti, danes pa imajo mnogi kakšno steklenico vedno ohlajeno in pripravljeno za postrežbo. Tudi kozarci, iz katerih pijemo vino, se vedno spreminjajo, na voljo pa imamo mnogo različnih oblik kozarcev v različnih cenovnih razredih. Dandanes recimo so vsepovsod prisotni kozarci oblike dvojnega stožca, ki so izpodrinili kozarce bolj zaobljenih oblik.

Tudi vinska embalaža je postala zelo raznolika. Steklenice različnih prostornin so danes zagotovo prevladujoča oblika, in sicer buteljke (0,75 L) in litrske steklenice (1 L). Pogosto najdemo vino tudi v plastenkah, zadnje časa pa tudi v pločevinkah, tetrapakih, manjših kovinskih sodčkih in podobno. Med bolj inovativnimi bi mogoče izpostavil vinski kozarec kot embalažo, kar si boste najlažje predstavljali ob pogledu na priloženo fotografijo.

Manj poznane vinske regije in vinski turizem Hall in Macionis sta leta 1998 vinski turizem opisala kot »obiskovanje vinogradov, vinskih kleti, vinskih festivalov in vinskih dogodkov, kjer je primarni motiv obiska okušanje vin in doživljanje lastnosti vinske regije.« Nam Belokranjcem je koncept vinskega turizma dobro poznan, vendar pa imamo na tem področju še mnogo neizkoriščenih priložnosti. Strokovnjaki belokranjski vinski turizem uvrščajo v 1. stopnjo, ki vključuje začetne regije. Za primerjavo: Goriška Brda in Vipavska dolina sta uvrščeni v 3. stopnjo – razvojne regije, 4. stopnja – zrele regije, pa je najvišja in v Sloveniji še nima predstavnika.

V zadnjih letih manj poznane vinske regije išče vse več pivcev in turistov, saj jim te ponujajo nova doživetja, nove lokalne sorte, tradicije ter kakovostna vina po navadno bolj dostopni ceni od vin iz svetovno znanih regij. V Evropskem merilu bi lahko pod manj poznane in za pivce zelo zanimive regije uvrstili Slovenijo, Švico in Korziko. Kljub majhni prepoznavnosti v mednarodnem merilu pa naša vina že zdaj dosegajo lepe uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih in se lahko v najboljših primerih kosajo z slavnimi mogotci.

Prav zaradi vseh teh prednosti lahko Slovenija v prihodnosti postane prepoznavna vinska destinacija za turiste iz cele Evrope pa tudi širše.

Zaradi podnebnih sprememb pa se mora tudi vinogradništvo in vinarstvo soočati s trajnostjo pridelavo, pri čemer je embalaža ključnega pomena. Med prej naštetimi embalažami je zagotovo najbolj trajnostno steklo, ki je za shranjevanje vina tudi najbolj primerno, saj je inertno in ne vpliva na lastnosti vina, lahko pa se tudi reciklira. Vendar pa je reciklaža stekla še vedno energetsko potratna (za 40 % manj potratna od proizvodnje novega stekla), zavrženo steklo pa se v naravi ne razgradi in predstavlja dolgoročno onesnaževanje. Okoljsko najbolj sprejemljiva je ponovna uporaba steklenic, kot recimo dela Radenska. Uporabljene steklenice se zbirajo, sterilizirajo in ponovno napolnijo. Ključnega pomena je tudi zmožnost odstranjevanja etiket, kjer pomembno vlogo igrajo lastnosti lepila. Omenil bi tudi zbiranje plutovinastih zamaškov v nekaterih vinskih prodajalnah, ki se reciklirajo v izdelke iz plute ter tudi tako pripomorejo k zmanjšani količini odpadkov iz vinarstva.

študentska razmišljanja

7

Kako je s trgom dela pri nas?

Tudi sam sem bil pred leti postavljen pred vprašanje: ali je vpis na faks smiselen? Še pred zaključkom poklicne mature sem namreč dobil študentsko delo v svoji stroki, in sicer z možnostjo takojšne zaposlitve. Po dobri izkušnji s poletnim delom sem tako z malo nejevolje pričel študij na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Verjetno sem imel to srečo, da so me v podjetju vseskozi pri študiju podpirali in mi pojasnili, kaj vse mi bo diploma iz elektrotehnike omogočala na trgu dela. Začetki študija so bili težki, sploh ko sem se začel zavedati, da me kolegi iz gimnazijskih programov bistveno prekašajo v matematiki. Po drugi strani pa so oni zaostajali pri tehniških predmetih in po končanem prvem letniku so se te razlike do konca izničile. Trenutno zaključujem zadnji letnik in sem prepričan, da mi bo pridobljen naziv odprl veliko novih priložnosti. Velika uspešna podjetja prihajajo na fakultete v upanju, da najdejo svežega diplomanta, ki bi ga zvabili v svoj kolektiv. Tukaj ima kar precej diplomantov zagotovljeno delovno mesto še pred koncem šolskih obveznosti. Mene in še mnoge druge je prosto delovno mesto v podjetju čakalo za čas celega študija. Prav tako pa me vodilni iz drugih podjetji, s katerimi sodelujemo, sprašujejo, če imam znanca, vrstnika ali prijatelja, ki bi bil pripravljen delati in si posledično nabirati izkušnje. Na to vprašanje jim težko odgovorim, saj ne poznam nikogar primernega, ki še ne bi imel dogovorjene zaposlitve ali študentskega dela.

Avtor: Erik Foršček

Zopet je prišel tisti čas v letu, ko se poleg narave prebujajo tudi dijaki in študenti. Še posebej 'na silo' pa so se zbudili dijaki zaključnih letnikov, saj so se po mukotrpnem razmisleku namreč primorani vpisati na fakultete. Vse hitreje pa se približuje tudi matura, ki je nekako večja prelomnica na učni poti.

Veliko se nas sprašuje o smiselnosti študija in pridobivanja stopnje izobrazbe, dejstvo pa je, da se danes za študij odloča vse več mladih, nekateri že iz razloga ker ta predstavlja nekakšno 'zakasnitev' odraščanja. Smiselnost je zagotovo pogojena z našimi cilji in potrebami trga po kadru. V zadnjem času je občutiti ogromno pomanjkanje enostavnih, tehničnih poklicev ali pa poklicev, ki za mlade enostavno niso več zanimivi, npr. poklic vodovodarja, keramičarja, prevoznika tovornjaka, šoferja avtobusa itd. Pomanjkanje je tako veliko, da obrtniki sploh v večjih mestih zlahka računajo od 20 do 30 € na uro, kar pod črto pomeni, da lahko delavec brez visoke izobrazbe po zaslužku zlahka prekaša visoko izobraženi kader. Pomanjkanje delavcev je čutiti tudi v proizvodnih obratih, kar podjetja vsaj na našem območju zaenkrat rešujejo z zaposlovanjem dnevnih migrantov iz sosednje hrvaške.

Danes je tako povpraševanje po delavcih in pomanjkanje le teh verjetno največje v zadnjih nekaj desetletjih. Med drugim se stara tudi evropsko prebivalstvo, kar zahteva vse več zdravstvenih ter negovalnih delavcev. Globalizacija, konkurenčnost in prisotnost na tujih trgih pa podjetjem omogoča, da širijo svoja podjetja in razvijajo nove ideje. Gradnja obratov in stanovanjskih objektov je v razmahu, prav tako avtomatizacija in robotizacija proizvodnje.

Smiselnost vpisa na študij je torej vprašanje, na katerega si more odgovoriti vsak sam. Prostih delovnih mest je vsaj na mojem področju ogromno, zatorej menim, da je dela dovolj za vse, ki le hočejo delati. Upam, da vas bo moj zapis spodbudil k razmisleku o tej problematiki in vam morda pomagal pri vaši odločitvi.

Število in razporeditev vpisov na posamezne študije se kaže na velikem pomanjkanju strojnikov, električarjev, zdravstvenih delavcev, na drugi strani pa imamo presežek humanistične in družboslovne stroke. Veliko posameznikov se po končanem študiju znajde na trgu dela, kjer nato žalostno ugotovijo, da so s svojo izobrazbo težje zaposljivi oz. da ni povpraševanja po njihovem profilu izobrazbe. Taki pa nočejo sprejeti dela, za katerega je potrebna nižja stopnja izobrazbe ali pa ni v njihovi stroki. To posledično pripelje do tega, da ne pridobivajo izkušenj in novih znanj, ki bi jim pomagale pri iskanju želene zaposlitve.

8

študentska razmišljanja

NOVO! V Klubu belokranjskih študentov smo se odločili, da bomo Zvitico omogočili v branje na dom tudi vsem tistim, ki niste več študenti in dijaki ali pa nas samo spremljate in niste naši člani!

Prihodnjo poletno Zvitico boš lahko imel že pri sebi doma, in sicer tako, da izpolniš spletni obrazec, ki ga najdeš na spletni strani Kluba belokranjskih študentov in na družbenih omrežjih.

Naročnina pa te bo prišla samo 5 € na leto!

9

OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI otroci z avtizmom Avtorica: Ana Pečarič

Kdo sploh so to? Kaj je avtizem? Zakaj so njihove potrebe »posebne«?

Avtizem je kompleksna razvojna motnja, ki se pojavi že v zgodnjem otroštvu. Ne moremo ga diagnosticirati s pomočjo medicinskih testov, temveč so po navadi starši tisti, ki prvi ugotovijo, da ima otrok vedenjske motnje, težave s sporazumevanjem, izražanjem in razumevanjem čustev ter težave na področju mišljenja. Konkretno lahko to opazijo, ko otrok staršem v interakciji ne vrača pogleda oz. je le-ta pasiven. Ko otrok ne čuti potrebe, da bi svoje občutke delil z drugimi, npr. ko se razveseli darila, bi po navadi otrok stekel do matere in z njo delil svoje navdušenje.

Velikokrat se tudi ne odziva na glas svojih staršev. Vzrok avtistične motnje še ni znan, vsekakor pa za to niso krivi starši, stil vzgoje ali travmatična izkušnja v preteklosti, kot so včasih psihoanalitiki verjeli.

Avtizem pa ni enoznačna motnja. Poznamo namreč cel spekter avtističnih motenj, med drugim klasični (Kannerjev) avtizem, Aspergerjev sindrom, Rettov sindrom, sindrom lomljenega kromosoma x, otroško dezintergrativno motnjo in nespecifično razvojno motnjo. Pri tem se med seboj ločijo po času pojava, po spolu, pri katerem prevladuje ter po nekaterih ključnih lastnostih.

10

Vendar so to vse še vedno zgolj okvirji in ne pravila. Vsaka oseba z motnjo avtističnega spektra ima svoje specifike in posebnosti.

Otroci z avtistično motnjo imajo torej težave pri komunikaciji, vzpostavljanju stikov z drugimi in z interpretacijo ter izražanjem čustev. Težje pravilno razumejo verbalno in neverbalno komunikacijo, ne prepoznajo obrazne mimike in intonacije glasu, prav tako ne razumejo šal in sarkazma. Njihovo izražanje spremljajo nenavadne in pogosto neprimerne kretnje. Velikokrat ne razumejo nenapisanih pravil, ki so večini prirojena. Zaradi tega težje vzpostavijo prijateljske odnose, saj se jih ljudje izogibajo in tudi sami občutijo, da so nezaželjeni.

Mnoge osebe z avtizmom pa so zelo bistroumne in obvladajo neko področje, o katerem veliko vedo. Med najbolj znanimi so Hans Christian Andersen, Albert Einstein, Wolfgang Amadeus Mozart, Bil Gates, Susan Boyle in drugi. Njihovih sposobnosti ne smemo podcenjevati, temveč jim moramo omogočiti pravo okolje, v katerem bodo lahko čim bolje razvili svoj potencial. Kljub temu pa jim primanjkuje domišljije in fleksibilnega mišljenja.

Osebam z avtizmom ne smemo pripisovati negativnih oznak, saj imajo velikokrat dober mehanski spomin za podatke, števila, datume, obvladajo matematiko, zgodovino, imajo absolutni posluh in dober smisel za glasbo, lahko so zelo ustvarjalne in natančne, razvit pa imajo tudi fotografski spomin. O nekem področju, ki jih zanima, lahko veliko povedo in so eksperti določene teme.

študentska razmišljanja

In kako konkretno lahko mi pomagamo takšnim otrokom, kako naj pristopimo k njim, ko se srečamo z njimi?

• Poskrbeti moramo za ustrezno okolje, in sicer odstranimo vse šumeče naprave, ki bi povzročale hrup. Njihovo zaznavanje zvoka ne postavlja v ospredje pomembnejše glasove, temveč vse slišijo enako glasno, zato tudi vse enako moteče. Prav tako moramo poskrbeti, da v bližini ni močnih vonjav, kot so čistila, kemikalije, dišave. Pomembno je tudi, da svetloba ni preintenzivna. Nikakor ne sme biti gneče. Senzorično primeren prostor lahko dosežemo tako, da ga organiziramo po kotičkih, označimo z oznakami za gibanje ter z jasnimi slikovnimi prikazi.

• Vzdušje mora biti sproščeno in prijetno. V razredu lahko pouk začnemo v krogu, kjer se med seboj pozdravimo in povemo, kako smo. S tem zagotovimo varno okolje.

• Otroka vedno neposredno naslovimo, npr. »Marjan, sedaj gremo ven. Obuj škornje«. Ne zadostuje »Otroci, sedaj gremo ven, zato obujte škornje«. Prav tako moramo pri pogovoru z njim uporabljati kratke, enoznačne in trdilne povedi. Otroku ne smemo govoriti, česa naj ne dela, temveč kaj naj dela. Kompleksnejših povedi in metafor namreč ne bo pravilno razumel. Pomagamo si lahko s slikovnim gradivom – npr. z metodo PECS, pri čemer gre za uporabo sličic, ki predstavljajo točno določene stvari, gibanje, dejanje. Prav tako mu lahko cilj naloge ponazorimo z diagramom »prej – potem«, pogosta je tudi uporaba semaforja.

• Rutina je obvezna. Vsaka nenapovedana sprememba je zanje hudo stresna in lahko hitro povzroči neželjene in nelagodne odzive. Pri tem je mišljeno tudi zapenjanje gumbov vedno na enak način, met kocke vedno z iste začetne pozicije, vedno ista pot do šole ipd. V takih situacijah je najbolje biti potrpežljiv oz. otroka že prej posvariti, da bo sledila sprememba.

• Otroke z avtizmom ne motivirajo pohvale, ploskanje, nasmeh, navdušenje, ampak nagrada, ki je največkrat igranje z njihovo najljubšo igračo ali pogovarjanje o njim ljubi temi.

Kot omenjeno, obstaja cel spekter avtističnih motenj. Lahko so zelo blage in minimalne, lahko pa gre za hujše oblike. Vedno se moramo prej pozanimati, za kakšno obliko gre pri posamezniku. O različnih primerih se lahko poučimo tudi v raznolikih virih, kot sta seriji Atypical in The Good Doctor, otrokom jih lahko približamo s pomočjo slikanic, npr. Moj prijatelj Oli, Erikov svet, Drugačen, Luka je med nami, za starejše pa The Curious Incident of the Dog in the Nighttime (Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa) in še mnogo drugih filmov ter knjig. Pa seveda osebna pričevanja oseb z avtizmom, ki jih lahko najdemo prosto dostopna na spletu.

Za konec naj vas nagovori misel Tylerja Durdina, ki pravi: »I do not suffer from autism, but I do suffer from the way you treat me.« Nikoli ne sodite po pravilih, temveč po vsakem posamezniku individualno, pristopajte spoštljivo in ne pomilovalno.

študentska razmišljanja

11

Na toplejši konec sveta

Končno smo prišli na ciljno mesto, in sicer okoli 17. ure popoldan (po vašem času okoli polnoči). Prve štiri dni smo bivali v hotelu nekaj kilometrov stran od letališča, ostale pa pri Primoževem bratu Klemnu in njegovi ženi Mariani, in sicer v delu Miamija t. i. Miami Shores. Gre za del, ki je ob kanalih morja in lahko včasih ob jutranjih urah opazuješ, kako mimo priplava morski pes ali morska krava. V kanalu so parkirani čolni, v vodi pa se lahko tudi kopaš in supaš (v mojem primeru je šlo samo za supanje). Poleg Mari in Klemna v njuni hiši biva tudi štiriletna psička Nova, v katero sem se zaljubila v isti sekundi. Način življenja, ki ga živijo Američani, je po njihovem mnenju zelo preprost. Zjutraj se vstaneš, si poješ zajtrk, si do 18. ure v službi, prideš domov, poješ večerjo, greš na trening nekega športa in spat.

Vsaj prva dva dni nas je konkretno hecal jet lag, saj smo bili okoli 16. ure že vsi pošteno utrujeni. Iz moje strani je bil precej čuden občutek, ko sem se zjutraj zbudila okoli 8. ure, v Evropi pa ste že pojedli kosilo. Moram pa priznati, da sem se vsako jutro zbujala precej rano, temu pa pripisujem vso vzhičenost in adrenalin, ki je bil takrat v meni.

Avtorica: Lara Geltar

Naj naprej omenim, da je bilo to potovanje vredno kup skrbi, obremenjevanja, premeščanja letov, a hkrati najlepših 17 dni, ki sem jih doživela v zadnjih nekaj letih.

Naše potovanje v Severno Ameriko, natančneje na Florido – v Miami je bilo sprva predvidevano junija leta 2021. Tisto poletje nam potovanje ni šlo po planih, ker je predsednik Biden onemogočil vstop tistim turistom, ki so bili v zadnjih 14 dneh pred vstopom v ZDA v schengenskem prostoru. Tako smo potovanje premaknili na december 2021 in planirali res res dolgo časa. No in po navadi, ko si že splaniraš čisto vse, si celo na fakulteti opravičiš svojo odsotnost, mora bit neke prepreka in spet ostaneš doma. Član ekipe Primož (sestrin mož) je pristal v bolnišnici zaradi Covida-19. K sreči je do februarja okreval, zato smo se (končno) na našo pot opravili 24. februarja 2022. Za mene in ostale člane 'posadke' iskreno nepredstavljivo, ker ko tolikokrat premestiš letalsko karto, na koncu že pošteno dvomiš, da boš sploh lahko kam šel. Hvala zdravju, Bogu, vremenu in vsemu, kar je pripomoglo, da smo na koncu izpeljali naš trip tako, kot se spodobi.

Prvi let smo imeli iz ljubljanskega letališča do Pariza, in sicer okoli 7. ure zjutraj. Let do Pariza je bil precej kratek, in sicer je trajal eno uro in 20 minut. Na letališču Charles de Gaulle smo čakali približno štiri ure, od tega smo se vsaj za eno uro izgubili, saj je letališče ogromno. Ob 13. uri smo se posedli na letalo letalske družbe AirFrance in začeli našo 9 ur in pol dolgo pot do Floride. Pot je bila precej naporna, v letalu je bil izredno suh zrak, poleg tega smo morali nositi še zaščitne maske. Hrana je bila solidna ravno toliko, da smo se ''najedli''. V neki točki je celo zmanjkalo vode na letalu, zato smo pili pomarančne soke in alkohol, haha. Po nekaj urah brskanja med filmi na majhnem ekrančku in napornem potovanju ti zmanjka energije, zato probaš zaspati vsaj za kakšno uro, če imaš seveda srečo.

12

Moj prvi dan se ni začel ravno obetavno, saj sem po naravi izredno nerodna oseba in sem si po nekem čudnem naključju zvila gleženj. Ampak ker nisem imela časa, da bi jamrala in ležala, sem poskušala odmisliti bolečino in šepala ravno toliko, da sem se malo zasmilila ostalim, hehe. Ker pa gleženj ni bil dovolj, me je takoj naslednji dan piknila še čebela. V glavnem sem preživela. Takoj naslednji dan nas je v prekrasnem Greynolds Parku čakal baby shower Mariane in Klemna. Tam sem spoznala družino Mariane, in sicer zelo prijetne in prijazne Brazilce. Baby shower je bil tipično ameriški. Tak, ki ga definitivno ne vidiš pri nas.

Od sedemnajstih dni je deževalo približno dva dni, kar je v bistvu prišlo prav, saj je bilo skozi ves čas od 26 °C pa do 28 °C. Zanimivo je dejstvo, da je tam trenutno zima – tako kot pri nas, ampak zima s poletnimi temperaturami in toplim morjem, torej daleč pravemu izrazu 'zima'.

Vsak dan posebej seveda ne bom opisovala, ker se je dogajalo res preveč stvari. Skušali smo si ogledati ogromno različnih destinacij, največ časa pa smo preživeli na čolnu. Ogledali smo si: Miami Bayside Downtown, Oceandrive, Miami Beach, South Beach, Lincoln road, Fort Lauderdale, Las Olas, Sunny Isles Beach, Key Biscayne, Everglades safari park, Little Havana art district, Wynwood walss, Topgolf Miami, Haulover, Islamorada, Hardrock Guitar hotel … Če omenim ameriško hrano, kot najbrž že vsi veste, je izredno sladkana in mastna. Res težko pa se upreš krofom, ki smo jih jedli vsako jutro. Več ali manj smo si kuhali sami, največ pa smo pekli Picanho (po domače Pikanjo) – vrsto steaka. Nekajkrat smo šli jest tudi ven, in sicer v kubansko, italijansko, japonsko in klasično ameriško restavracijo. Sendviči za malico iz Subwaya pa so bili naša večkratna destinacija. Kot že zgoraj omenjeno, je Mari Brazilka, tako da nam je pripravila tudi različne brazilske jedi. Ob petkih pa smo imeli tudi pica večere.

To je bilo definitivno najlepše potovanje, ki sem ga doživela in komaj čakam, da se vrnem na toplejši konec sveta.

študentska razmišljanja

13

14

TRADICIONALNO KBŠ BRUCOVANJE x BELOKRANJSKI ŽUR Da, izvedli smo brucovanje – čeprav spomladi.

Posebne čestitke Eriku Mahmutoviću in Janu Ivanušiču, ki sta tekmovala v največjem številu popitih čefuk tega večera. Rezultat je bil tesen, ampak je Erik zmagal s 16 popitimi čefukami. Jan, čestitamo tudi tebi za 14 popitih čefuk.

Kdo se javi naslednje leto, da ju bo premagal?

Foto: Tina Stariha

12. aprila smo Foerster Bar rezervirali za brucovsko pitje čefuke in belokranjsko žurko. Kako ste se imeli? Preglej slike pa se na podlagi tega odloči. Baje je blo kr dobro. Baje bo drugo leto spet taka žurka.

15

Literarni pogovor s pisateljem Tadejem Golobom

Vaše kriminalke so bile tudi televizijsko uprizorjene na kriminalnih nanizankah. Prvi del Jezero je doseglo zelo visoko gledanost na naših malih zaslonih. Letos sta uprizoritev doživela tudi druga dva dela, Leninov park in Dolina rož. Kaj vam pomeni to, da so vaša dela zaživela tudi v filmski produkciji?

Sanjal sem o tem, ampak si nisem predstavljal, da bo kdaj prišlo do tega. Moje sanje so itak megalomanske in gredo vso pot do Hollywooda in do Brada Pitta. Ampak tudi to, da je Slovenija naredila serijo in da bodo ljudje to spremljali, si nisem znal predstavljati. Zdi se pa mi, da vsak, ki piše neko žanrsko literaturo, upa na televizijsko nadgradnjo.

Kako to, da ste glavnino svojega pisanja usmerili na pisanje kriminalnih romanov?

To ne vem. Sedaj ko gledam za nazaj, sem si vedno želel pisati kriminalne romane. Začel sem z Agatho Christie, sedaj recimo tudi moja hči bere prav njene romane. Te, ki sem jih jaz. Prebiral sem tudi Sherlocka Holmesa, potem nekaj časa nisem bral kriminalk in šele kasneje sem se po petnajstih letih pisanja odločil, in sicer ko sem začel z branjem skandinavskih romanov. Zdelo se mi je, da je to zelo zahtevno. Tukaj je veliko likov, je pa tudi zelo razvidno, če je v kriminalki kakšna napaka. Pri drugih, bolj ustvarjalnih in prostih zvrsteh, napake niso toliko očitne. Mislim, da sem se tega lotil iz veselja do tega žanra. Je pa tudi res, da takrat, ko sem se lotil pisanja kriminalk, sem izgubil službo in če mi ne bi uspelo z Jezerom, ne vem, kaj bi delal zdaj.

Avtorica: Maša Kuzma V petek, 14. januarja 2022 smo v sodelovanju s Knjižnico Črnomelj pripravili literarni večer v družbi vrhunskega pisatelja Tadeja Goloba. Z njim smo spregovorili o njegovem življenju, pisateljevanju, pa tudi o poškodbi in njegovi strasti do športa. Spodaj je prepis kratkega dela pogovora, ki izlušči zanimivosti, celoten video si pa lahko ogledate na Facebook profilu Kluba belokranjskih študentov.

Tadej, kaj mislite, da je bilo v vašem življenju tista prelomna točka, da ste se odločili postati pisatelj?

Več je bilo teh točk, mislim pa, da je bila prva, ko mi je mama še pred prvim razredom osnovne šole začela brati knjigo Bratovščina Sinjega galeba, to je bila namreč tudi prva knjiga, ki sem jo sam prebral. Ona je prebrala prvih 15 strani, jaz pa sem se v tem že naučil črke in sem jo potem dokončal sam. Na splošno je bila ta točka verjetno ljubezen do branja. Ogromno sem bral, spomnim se, ko sem odkril Agatho Christie in sem prebral eno njeno knjigo na dan. Bral sem tako, da sem si z baterijo svetil ponoči in prebiral.

Ta ljubezen me je pripeljala do tega, da sem pisatelj.

Ste vedeli že kot otrok, da boste pisatelj?

Dolgo si nisem upal priznati, kaj so moje dejanske želje. Biti pisatelj je težko, noben ne more živeti od pisateljevanja v Sloveniji. S tem v glavi sem odraščal in nisem si želel priznati, da si to želim.

Pisatelji so se mi zdeli taki 'frajerji', da sem bil prepričan, da ne bom nikoli postal tak. V meni je ta želja spala, dokler nisem šel na odpravo na goro Everest leta 2000. Takrat je naš sponzor predlagal, da bi izdali knjigo o tej odpravi. Jaz sem se javil. Potreboval sem namreč to zunanjo prisilo. Sestavil sem zgodbo in potem to napisal. Če ne bi bilo Everesta, bog ve, če bi ostal pisatelj. Verjetno bi si želel, a ne vem, če bi uresničil.

16

Do sedaj so izšli štirje obsežni romani. Kateri izmed njih vam je vzel največ časa?

Največ časa in energije mi je mogoče vzel Leninov park. To je bila moja druga kriminalka in pri njej sem doživel zavoro, ker je Jezero doživelo tako velik uspeh in sem imel tak pritisk, da mora biti tudi druga knjiga tako uspešna. Takrat sem pisal od 8 do 10 ur na dan in ko sem prišel domov, sem pregledal napisano in bil precej nezadovoljen. Ko sem imel že vse narejeno in ko sem moral knjigo oddati, sem na poti domov ugotovil, da sem se vsega lotil narobe.

Tistih štirinajst dni, ko sem vse popravljal, je bilo najnapornejših v mojem življenju. 20 ur na dan sem pisal, študiral in popravljal. Ta knjiga mi je nekako pobrala največ energije.

Se vam kdaj zgodi obdobje pisateljeve blokade, ko ne veste, kako bi se lotili pisanja oz. kako bi nadaljevali?

Niti ne. Že ko pišem neko knjigo, sedaj peto kriminalko, že sedaj razmišljam o 6. kriminalki in se mi ideje porajajo kar same. Pisateljeve blokade si niti ne morem privoščiti. Svojega dela tudi ne gradim na navdihu. Ko me ljudje vprašajo, kje dobim navdih, odgovorim z: 'delam'. Pisanje je delo.

Na kaj morate biti pri pisanju še posebej pozorni, da se okolje ne ponavlja, da so liki dovolj »globoko« izdelani oziroma predstavljeni?

Po eni strani se moraš požvižgati na negativne kritike, po drugi strani moraš razmisliti, ali imajo kritiki prav … Pomembno je, da je vsak lik zvest sam sebi, da počne stvari, ki so v njegovem dometu, da ni izmišljen. Ta lik mora početi točno to, kar bi počel ta človek.

Osebno imam recimo nabor ljudi, s katerimi sodelujem že od Jezera naprej, to so patologi, kriminalisti … Različni ljudje, za katere

Pogovarjali smo se z ...

sem zelo vesel, da mi pomagajo. Nekaterih stvari namreč pisatelj sam po sebi ne more vedeti. Ko sem začel s pisanjem in ko sem klical ljudi naokoli na način 'zdravo, pišem kriminalko, bi mogoče imeli čas za par vprašanj?' je bilo precej posmeha na drugi strani telefona, saj tega prej v Sloveniji ni bilo. Zdaj je pa drugače, ko se zdaj predstavim, čutim, da je odnos drugačen. Zdaj gledajo moje serije in berejo moje knjige in čutim premik.

Kdaj veste, da je knjige konec in da ste zadovoljni z njo?

Konec je zelo pomembna stvar v knjigi, tako kot začetek. Jaz sem tri dni nazaj dokončal svojo peto knjigo. Sicer je treba še marsikaj zanjo postoriti, ampak je zaključek napisan. In zdaj že tri dni nenehno razmišljam o zadnjih stavkih. Res je to, da pri knjigi človek nikoli ne dokonča v glavi. A enkrat je pač treba oddati. Tisto, kar oddaš, je večinoma najboljši približek tega, kar misliš, da moraš oddati.

Pogovor je stekel tudi o alpinizmu in o njegovi poškodbi iz leta 2020, ko je pri plezanju padel z Loške stene in bil v komi. S sabo na pogovor je namreč prinesel alpinistični pripomoček. Vrv. Ko smo ga povprašali o razlogu za to, je rekel, da mu je vrv podaril prijatelj, ki je z njim plezal na ta dan, ko se mu je zgodila odmevna nesreča v gorah. Preden se je Tadej po nesreči zbudil, zdravniki in svojci niso vedeli, ali bo sploh koga prepoznal. Domnevali so, da bo tudi nepokreten. Danes je pisatelj skoraj popolnoma okreval in skuša dobiti svojo plezalsko in kolesarsko formo nazaj.

Zaupal nam je pogovor, ki ga je imel z medicinsko sestro kmalu po tem, ko se je zbudil iz kome. »Sestra me je skušala še nepokretnega potolažiti, češ 'ne skrbite, vas bomo pripravili do te stopnje, da boste lahko sami vstali in šli do stranišča'.« Jaz pa sem rekel: »To ni moj namen. Moj namen je to, da grem zopet plezati.« Namenila je čuden pogled in videl sem, da ne verjame v to stopnjo mojega okrevanja, a poglejte me zdaj. Uspelo mi je!

Zase pravi: »Če ne bi bil pisatelj, bi bil poklicni alpinist. Še sreča, da je Jezero postalo uspeh in me potegnilo v pisanje.« Pisatelj prav zares preseneča z neko otroško iskrenostjo in voljo do življenja samega. Do stvari, ki mu pomenijo veliko, kaže ogromno strast in predanost. Vsekakor lahko v prihodnosti pričakujemo še njegovih vrhunskih romanov in veliko športnih podvigov.

Pogovarjali smo se z ...

17

KBŠ smučanje Krvavec Avtor: Rok Željko

V soboto, 26. 2. 2022 smo se prvič po tem, ko nas je med organizacijo vselej popularnega KBŠ smučanja prekinila korona, spet družili na belih strminah.

Za Krvavec smo se odločili zaradi lažje organizacije in pričakovanega večjega števila prijavljenih oseb. Izbrano smučišče velja za večje slovensko smučišče, ki je znano po razgledni, na jug obrnjeni legi. Od Bele Krajine pa je oddaljeno približno dve uri in deset minut.

Z avtobusom smo se iz Črnomlja odpravili ob 5.20 uri zjutraj in nekaj smučarjev pobrali v Metliki in kasneje tudi v Ljubljani. Kljub manjši udeležbi, ki za ta tradicionalen in po navadi zakupljen dogodek ni značilna, smo se vseeno imeli odlično. Kot se za smučanje spodobi, smo se že na poti do Krvavca podkrepili s špricerjem, seveda v primernih količinah. Sprva je bilo vreme prijetno, pozneje pa je zaradi hladnega vetra postalo moteče. Tudi gužva ni predstavljala večjih težav, kot bi za februarsko soboto lahko pričakovali. Med drugim lahko priznamo, da smo do popoldanskega sneženja in slabega vremena smučali brez večjih odmorov.

Nato pa se je športno obarvan dan zaključil tako, da se je cela ekipa znašla na Apres-Ski Jäger žuru. Razlog za to bi lahko bila utrujenost, bolečina v nogah in slabo vreme. Kmalu nas je razveselil dobro znani DJ Ney, ki je za nas in preostale smučarje vrtel vrhunske plesne ritme.

Ko se je zabava zaključila, smo se vsi skupaj odpravili proti avtobusu in odpeljali domov. V Črnomelj smo prispeli v zgodnjih večernih urah. Bili smo utrujeni, a kljub vsemu nasmejani. Organizatorji in udeleženci smo bili navdušeni nad spontanostjo in pozitivno energijo ter si obljubili, da se vidimo zopet prihodnje leto.

Naslednjič pa obvezno s sabo vzamemo še več prijateljev.

šport 18

19

PREMAJHNA UDELEŽBA MLADIH NA VOLITVAH Avtorica: Kaja Žunič

Približuje se čas volitev, ki ga dandanes zelo težko zgrešimo. Našo pozornost mediji ujamejo že z vsemi oglaševalnimi plakati, ki so razobešeni tudi na najmanj privlačnih mestih. A kljub temu tako s plakati kot tudi na socialnih omrežjih ostaja udeležba mladih na volitvah zelo nizka. Po mojem mnenju je najpogostejši razlog zagotovo ta, da se večina za volitve sploh ne zmeni ali pa o politiki in kandidatih nimajo dovolj informacij, mogoče jih tudi ne želijo imeti. O tematiki se namreč mora vsak pozanimati sam, mnogi pa za to nimajo volje in energije.

Mladi velikokrat zaradi primanjkovanja informacij niti ne vedo, koga bi volili, saj kandidatov sploh ne poznajo. Temu lahko predpišemo odločitev, da raje ne bodo podali svojega glasu in se s tem izognili tej pomembni pravici, ki jo dobimo že pri osemnajstih letih. Nekaterim se preprosto ne da na volitve, ker jih to ne zanima in ker imajo druge stvari, s katerimi se obremenjujejo. Na prvo mesto postavljajo kakšne druge oblike sodelovanja v spremembah zadev države, kot so npr. protesti, komentarji na socialnih omrežjih ali pa pogovor v ožjih krogih. Prav tako so teme protestov mladini bolj zanimive in o njih več vedo (npr. o globalnem segrevanju, feminizmu, protesti povezani s Covidom-19 itn.).

Mladi imajo morda občutek, da njihov glas tako ali tako ne bo imel nobenega vpliva in da se številke ter procent z njihovimi glasovi ne bodo bistveno zvišali ali znižali. Če pa se postavimo v perspektivo starejših, imajo oni volitve že v navadi, prav tako so imeli bistveno več priložnosti, medtem ko mladina teh navad oz. izkušenj še nima. Razlog utegne biti tudi ta, da je nekatere najbrž strah, da bodo napačno izbrali in zato raje preskočijo volitve, kot da se kasneje počutijo krive.

Premajhna udeležba mladih na volitvah za sabo prinese določene posledice. Ker se volitev ponavadi udeležijo predvsem isti posamezniki, v državi ne pride do večjih sprememb ne glede na to, ali gre za referendum ali pa za preproste volitve v občini. Če z voljenjem vedno isti izražajo svoje mišljenje, nekako obtičimo v začaranem krogu.

Socialna omrežja imajo na srečo pri ozaveščanju mladih generacij pozitiven vpliv. Na socialnem omrežju Instagram sem zasledila tudi oglaševanje za volitve. Dandanes si bo redko kdo od mladih vzel članke ali časopise v roke in prebral novosti, ki so zapisane v njih. Menim, da družbena omrežja bistveno vplivajo na večje število volitev, saj informacije na spletu krožijo hitrejše in so veliko bolj dostopnejše v primerjavi s fizičnim gradivom. Veliko prej si zato na spletu vzamemo čas ter jim namenimo pozornost. Lahko bi tudi rekli, da je bolj učinkovitejši način, s katerim mladim povečamo interes do sodelovanja in angažiranja. Prav tako bi lahko starši, učitelji in ostali vzorniki poskušali vzpodbuditi in usmerjati mlade, ki jim je to vse nekaj novega in neznanega. Več časa bi morali nameniti državljanski vzgoji ter posledično postaviti zgled. Volitve bi morali postaviti pod bolj pozitivno luč ter mlade prepričati, da je vsak glas pomemben in lahko vodi do ključnih sprememb.

20

dijaški kotiček

Avtorica: Daša Schweiger V Črnomlju že nekaj časa poteka projekt prenove grajskega atrija.

Vsi smo z največjim zanimanjem opazovali, kako se bo prenova na koncu odvila. Zdi se mi, da še posebno mladi z nestrpnostjo čakamo na letošnji Črnfest v grajskem atriju, ki bo po obdobju izolacije balzam za mlado dušo.

Foto: Tina Stariha

NAZAJ V PRIHODNOST S PRENOVLJENIM GRAJSKIM ATRIJEM

Nastopili so tudi svetovni prvaki, in sicer glasbeniki s Tamburaškega orkestra Dobreč, ki so zazveneli z moderno verzijo belokranjske skladbe Pastirče mlado. Z dvema recitacijama sva se predstavila Urban Kočevar z avtorsko pesmijo in Daša Schweiger s pesmijo Nastasje Schweiger, ki je bila namenjena ravno mestu Črnomelj. Recitirala sva ob spremljavi klavirja, na katerega je Blaž Pavlakovič čudovito zaigral nekaj skladb. Scenarij je napisala Manja Novak, za osvetlitev pa je poskrbel Grega Drobnič. Župan občine Črnomelj, Andrej Kavšek, je imel ob tej priložnosti govor, v katerem je predstavil nekaj informacij glede prenove atrija in mladim zaželel, kar se da uspešno uporabo prostora in čim več dogodkov v njem. Prostor ne bo služil le prireditvam, ampak tudi drugim kulturnim dogodkom, predvsem v toplejših dnevih.

Naslov prireditve ob odprtju prenovljenega grajskega atrija je bil: »Nazaj v prihodnost«. Mladi se veselimo nadaljnjega sodelovanja, novih priložnosti in dogodkov v prihodnosti, ki jih bomo lahko izvedli v grajskem atriju, prostoru, ki s svojo zgodbo priča o različnih zgodbah našega mesta iz preteklosti.

V soboto, 12. 3. 2022 je Klub belokranjskih študentov v sodelovanju z Občino Črnomelj organiziral krajšo prireditev ob prenovi črnomaljskega atrija, kjer so lahko obiskovalci slišali odlično glasbo in videli dober program, ki so ga mladi zastavili. Miha Ivanetič, nekoč član Gledališke skupine KBŠ, je dramatično uprizoril glas duha grajskega atrija. Miha nas je nagovarjal, spominjal in popeljal čez celotno prireditev ter povedal nekaj o sebi in o svoji zgodbi.

Eva Domitrovič je ob spremljavi techno glasbe, ki jo je izvajal DJ Michelangelo (Mihael Klobučar), izvrstno zaigrala na saksofon. V poletnih ritmih sta nas popeljala v čas, ko se bo v grajskem atriju odvijal najdaljši belokranjski festival.

dijaški kotiček

21

Vse, česar ne želim več, puščam za sabo.

Zvitica potrebuje nove ustvarjalce, pesnike in oblikovalce, zato bi bili v Klubu belokranjskih študentov zelo veseli, če se nam pridružiš.

Nekaj zapisanih pesmi pa najdeš na naslednji strani.

22

sama ko si sam si želiš spoznati vesolje želiš si odpirati vrata hoditi po razbitinah slišati še najtišji šepet tiste besede in roko ki bi te imela ko si sam čas ne teče nebo se ne premika danes je jutri in jutri je danes nekaj te davi trga ti pljuča dere se ti v ušesa ko si sam tečeš v krogu koplješ tunele zidaš mostove kričiš in trpiš se braniš a nisi ji kos nisi kos samoti ki te objema ko si sam se zaveš kdo je kdo in kdo je pravi zaveš se kako lep je svet okoli tebe zaveš se za koga ti bije srce ko si sam spoznaš sebe -Daša Schweiger

23

Pomlad Cvet pomladi z jutrom se odpira, čriček svojo pesem že zatira, kresničke so lučke ugasnile, so Nov dan nam naznanile. Čebele so s panja poletele, že v jutru na pašo so hitele, otroci se na travnikih smejali, od sreče vsi so kar skakali.

Dan je v svojem sporočilu jasen, naj ga uživam, saj je krasen, naj živim kot da jutri ni, tako kot bi mogli vsi.

-Franc Absec

Za Špelo Kakor strela me je zadela, nič mi ni več jasno, ker srce mi je vnela.

Zdaj mi je vse krasno, svet ni več mračen, kričal zdaj bom glasno.

Zdaj sem ljubezni lačen, moja duša zdaj bo pela, poleg tebe sem čisto drugačen.

Upam da si moja Špela in da si ti mene vesela.

-Franc Absec

24

Kaj bi, če bi lahko Kaj bi, če bi lahko lahko dotaknil bi nebo, vse v pravo smer bi šlo ja vse to bi, če bi lahko.

Lahko preblodil bi temo, da vse bilo bi spet svetlo, sušo polnil bi z vodo ja vse to bi, če bi lahko. Čutil rosno bi telo, objemal z vso bi ga močjo i četudi narobe vse bi šlo, imel bi tebe, imel bi te lahko.

-Urban Kočevar

Še osamljenost postala je osamljena Vzel si me ranljivo, izkoristil vsak delček brez sramu, ne poznaš ti vesti slabe, iz mene vzel še zadnjo si toplino.

Ko bi me vsaj še enkrat objel, mojo dušo ponovno ujel, a roke so prazne, sleherna tišina se giblje še glasneje.

Vsaj povej mi, čemu ne daš mi spati? zakaj iščem v glavi pomene? zakaj več ne ločim svetlobe in teme?

Iz ranjene naredil si me ranljivejšo, še osamljenost postala je osamljena.

-hb

25

ŠAMROLE z vanilijevo kremo in ananasom Avtorica: Nika Ambrožič

Potrebujemo: • • • • • • • • • •

1 zavitek listnatega testa, ananas (svež ali ananasov kompot), 4 rumenjaki, 1 žlica vanilijevega ekstrata, 50 g jedilnega škroba (gustin), 80 g sladkorja, 2 žlici ruma, 500 ml mleka, 50 ml sladke smetane in sladkor v prahu.

Postopek: Rumenjake, sladkor, vanilijev ekstrat, jedilni škrob in rum zmešamo v enotno zmes. Dodamo 50 ml mleka in dobro zmešamo.

Ostalo mleko (450 ml) kuhamo dokler zavre in nato dodamo eno zajemalko k zmesi rumenjakov in ostalim sestavinam, ki smo jo pripravili v prvem koraku. Dobro premešamo in nato zmes zlijemo v vrelo mleko. Kuhamo še približno 5 minut in zraven ves čas mešamo z metlico, da se krema zgosti. Stepemo sladko smetano, ki jo, ko se vanilijeva krema ohladi, primešamo zraven.

Listnato testo razrežemo na 3 cm debele trakove, ki jih nato navijamo na tulce, namenjene peki šamrol. Tulcev ni potrebno

26

predhodno mastiti, saj je že testo samo po sebi dovolj mastno in pečene šamrole z lahkoto odstranimo. Testo na tulce navijamo tako, da se trakovi med seboj prekrivajo in se izognemo morebitnim luknjam, ki bi nam povzročale težave, ko bi šamrole polnili s kremo. Šamrole pečemo na 200 ̊C približno 20 minut, dokler ne postanejo svetlo rjave. Še vroče odstranimo s tulcev in počakamo, da se ohladijo.

Preden začnemo šamrole polniti, kremo zmiksamo in vanjo dodamo stepeno sladko smetano ter manjše koščke ananasa.

Ko šamrole napolnimo, jih posipamo s sladkorjem v prahu in sladica je pripravljena!

študentska kuh’na

VELIKONOČNA MINI POTIČKA Avtorica: Nika Ambrožič

Za testo potrebujemo: • • • • • • • • •

500 g bele moke, 100 g polnozrnate moke, 25 g svežega kvasa, 120 g sladkorja, 140 g margarine ali masla, 4 rumenjaki, 1 vanilijev sladkor, 1,5 dl mlačnega mleka in naribana limonina lupinica.

Postopek: Mlete orehe ali mandlje prelijemo z ogretim mlekom. Dodamo ostale sestavine za nadev. Iz beljaka naredimo sneg in ga narahlo vmešamo v maso.

V majhnem lončku pripravimo kvasec (kvas, žlička sladkorja, žlica moke, 3 žlice toplega mleka). Nato v večji posodi pripravimo moko in dodamo ostale naštete sestavine za testo. Enotni zmesi moke in ostalih sestavin za testo vlijemo kvas in zgnetemo v testo.

Ko je testo dobro pregneteno, ga razdelimo na 4 enake dele in jih enakomerno razvaljamo. Testo namažemo z nadevom od roba do roba, zvijemo in preložimo na pomaščen pekač. Med zvitki na pekaču naj bo nekaj prostora, saj testo med peko naraste. Zvitke nato popikamo z vilico in dobro premažemo z beljakom. Pekač postavimo za 10 minut v pečico, ogreto na 50 ̊C, nato pa temperaturo zvišamo na 170 ̊C in pečemo še 30 minut. Pečene potičke posipamo s sladkorjem v prahu in postrežemo.

Za nadev potrebujemo: • • • • • • •

500 g mletih orehov ali mandljev, 150 g sladkorja, 2 dl mleka, 2 žlici ruma, 1 žlička cimeta, 1 žlica limonine lupinice in beljak za premaz.

27

#belokranjcidokoncasvojihdanof