DRU[TVO UPOKOJENCEV LIMBU[ - PEKRE
25
UPOKOJENEC VSESTRANSKO SE RAZDAJA Upokojenec vsestransko se razdaja, ko življenja tretjega obdobje ga obdaja, da lahko talentom svojim ves sledi, ko s službo nobenih nima več skrbi. Najprej lahko se vnukom svojim posveti, kot otroci rad z njimi igrice mladostne doživi, ureja spomine si življenja in upokojenca še hrepenenja, rad modruje in izkušnje svoje potomcem zdaj namenja. Mnogoteri vključi v društvene se vrste, tam enak z enakimi združuje skupine čvrste, se z dejavnostmi res raznovrstnimi ukvarja, čas svoj prosti z ustvarjalnostjo proslavlja.
S ponosom v izdelke svoje ročnodelske na razstavah zre, po veselje, srečo v prijateljstvu z veseljem na izlete gre, ga domača pesem zborna vabi in ga gor drži, da z veseljem na življenje gleda in se radosti. Še športnega je poln lahko zanosa in tekmovalnega duha,ko s keglji se postavlja in zmaguje, kar se le da,spet drugi s telovadbo za zdravje si telo lahko krepi,da klen preživlja svoje upokojenske še dolge dni. Franjo Šauperl
DANICA Od zore do mraka je upanja dan, od mraka do noči se iskrica sveti; ko so zvezde naznanjale polnoč, spanje kratile njemu nekoč. So sanje lebdeče, so upi pekoči, oči so skeleče, jim solza zaliva oko. Kot studenček šepeče, duša koprneče – nežno valovi, z iskrico upanja sreče – po tebi »Daníca« srce hrepeni.
V planine jo vabi, raj gorski ji nudi, na čaj te povabi, brez nade se trudi, nanjo nikdar ne pozabi. Ostani za vedno igra spomina: nostalgija po igri, igri ljubezni, ljubezni "Čaja za dve" prijatelja roka iskrena vedno ostani, iskrico na nebu »Danica« ohrani. Jože Gruden
TOPLA ODEJA
Č
eprav je preteklo pol stoletja in dve desetletji, odkar je divjala druga svetovna vojna po naši lepi domovini Sloveniji in širom po svetu, se je v marsikom zakoreninil spomin na tiste čase. Še posebej kdor je gorje preizkusil na lastni koži, nikakor ne more neopazno mimo tega. Toda kljub vojni pa so se med ljudmi spletle trdne vezi v medsebojni pomoči. Zgodba, ki jo opisujem, je povezala mojo mamo in osebo vse do njenih 90-ih let življenja. Vseskozi mi je govorila, kako zelo je hvaležna
moji mami, da je zašila »toplo odejo«, ko so prišli iz ujetništva. Mama je tudi v Limbušu marsikateri družini zašila odejo, saj se v trgovinah po drugi svetovni vojni ni dobilo ničesar − ne hrane, ne oblačil, ne čevljev. Zato so si ljudje pomagali med seboj, kakor so pač vedeli in znali. Ah, groza ta vojna in povojni čas … Torej, bil je lep sončen popoldan, že v drugi polovici januarja leta 1952. Bila je odjuga. Ko sem prišla iz šole in vprašala očima, kje je mama, mi je odgovoril: »Mama je šla v Limbuš ši-