POIMENOVANJE ULIC V KOSEZAH Zbral in uredil Venčeslav Thaler Strojeva ulica Mihael Stroj se je rodil kot peti od osmih otrok Antona in Marije Stroj, rojene Kokal. Mladost je preživel v Ljubnem na Gorenjskem. Leta 1812 je zaradi izčrpanosti umrla slikarjeva mati. Oče Anton se je kmalu ponovno poročil, prodal posestvo v Ljubnem in se z družino preselil v Ljubljano. Mihael Stroj je v Ljubljani začel obiskovati Glavno vzorno šolo. Leta 1817 je četrti šolski razred končal s prav dobrim uspehom, nato pa se je vpisal v t.i. risarski razred in ga leta 1820 končal z odliko. Šolanje je nato nadaljeval na Dunaju, saj se je leta 1821 vpisal na Akademijo likovnih umetnosti. Iz tega obdobja nam je znano tudi njegovo prvo delo - risba glave, prav tako pa tudi slikarjev avtoportret. Znano je, da je Stroj leta 1825 še obiskoval Akademijo likovnih umetnosti, ni pa znan zaključek njegovega študija. Leta 1830 se je Stroj zadrževal v Zagrebu, kjer se je plemstvu in vplivnim meščanom ponudil za portretista. Ker je dobil veliko naročil, je v Zagrebu ostal in na Hrvaškem bival vse do leta 1842. V tem obdobju je naslikal največ portretov, pa tudi nekaj del z nabožno vsebino, npr. oltarne slike za cerkvi v Vugrovcu in Novi Rači pri Bjelovarju. Na Hrvaškem se je srečal z idejo ilirizma in se družil s člani ilirskega gibanja, med katerimi so bili Stanko Vraz, Djuro Jelačić, družina Ožegović in mnogi drugi. Leta 1841 se je slikar na Šestinah pri Zagrebu poročil z Margareto Berghaus, s katero je imel pet hčera. Leto kasneje pa se je ponovno vrnil v Ljubljano, kjer je nadaljeval s slikanjem portretov pomembnih meščanov, še vedno pa je dobival precej naročil s Hrvaške. Umrl je na svojem domu v Ljubljani za posledicami kapi. Mihael Stroj je eden najvidnejših predstavnikov slovenskega slikarstva v 19. stoletju. Ustvarjal je v obdobju klasicizma in romantike, vidne pa so tudi primesi bidermajerja. Večinoma je uporabljal tehniko olja na platnu.
Ulica Zore Ragancinove Zora Ragancin – Ruška se je rodila 21. decembra 1921 v Polju pri Ljubljani. Po poklicu je bila gostinska uslužbenka, zaposlena v gostilni Novak na Viču. Članica KPS je postala 1941. leta. Do jeseni istega leta je opravljala razna ilegalna dela na območju rajona Vič, nato pa odšla v partizane, kjer je postala kurirka pri Glavnem štabu za Slovenijo in Centralnem komiteju KPS. Poleg tega je delovala na območju Dravelj in bila po liniji varnostno obveščevalne službe(VOS), narodne zaščite(NZ) in drugih organizacij povezana s člani zunanjega ljubljanskega okrožja. Konec leta 1943 so jo belogardisti ujeli, mučili in januarja naslednje leto ubili. Za narodnega heroja je bila imenovana 27. novembra 1953.
PIONIRSKA PROGA V KOSEZAH 1948-1954 Zbral in uredil Janez Lončarič Po zamisli Sovjetske zveze, ki je imela prvo Pionirsko progo v Tbilisiju, je bila leta 1948 v dobrih treh mesecih zgrajena tudi Pionirska proga v Ljubljani. 7. marca 1948 so pričeli s pripravo terena za gradnjo, 10. marca 1948 pa so brigadirji pričeli s prostovoljnim delom. Pionirska proga je bila speljana od Viča ( Rožne doline ) do Podutika, z vmesno postajo v Kosezah. Bila je ozkotirna, širine 0,76 m in dolga 3,8 km. Zgrajena je bila do roka in 10. junija 1948 je bila preizkusna vožnja. Po odpravi še nekaterih pomanjkljivosti je bila Pionirska proga slovesno odprta za promet v nedeljo, 13. junija 1948. Tega dogodka se je udeležilo približno 20000 ljudi. Na progi so bile tri postaje, vse na desni strani. Prva zidana postaja TV-15 s pokritim peronom je bila na Viču-Rožni dolini, druga zidana postaja je bila JELENOV ŽLEB s pokritim peronom v Kosezah in tretja začasna lesena postaja TRNOVSKI GOZD v Podutiku. V prihodnosti naj bi peljala celo do Polhovega Gradca. Železniške postaje so poimenovali po pomembnih krajih iz NOB.
Prihod vlaka na postajo Jelenov žleb, 13.junij 1948 (Vir knjiga PIONIRSKA PROGA v Ljubljani avtorice Fani Rižnar)
Vožnja je trajala 24 minut z enominutnim postankom na postaji JELENOV ŽLEB. Hitrost vožnje vlaka je bila 25 km na uro. Povratna karta na Pionirski progi je stala 4 dinarje. Od 13. junija 1948 do konca tega leta se je prepeljalo 49830 potnikov, leta 1949 46240 potnikov, nato pa je število potnikov upadalo. Tako so bili tudi dohodki od vožnje vse manjši, vzdrževanje vozil in ostala obratna režija pa je ostala v višini kot na začetku. Pionirska proga je bila 11. februarja 1952 z odločbo vlade SFRJ prenesena na MLO mesta Ljubljana z brezplačnim prenosom osnovnih sredstev. MLO Ljubljana je ustanovil Zavod »Pionirska proga«, vendar sredstva, ki so bila predvidena v proračunu, niso zadostovala za obnovo in vzdrževanje in so odborniki Mestnega zbora 10. in 11. aprila 1953 sklenili, da Pionirska proga v slabem stanju ne more obstajati. Obnovili je niso več, pač pa sprejeli predlog o ukinitvi, kar so izvedli marca leta 1954 in odpeljali vozila. Še danes nas v križišču Koseške ceste in Večne poti na Pionirsko progo spominja ohranjena, a delno že spremenjena železniška postaja JELENOV ŽLEB, v kateri živijo ljudje, naseljeni po ukinitvi Pionirske proge.
predstavljamo vam
Marec 2009 ▪ Št. 44
5