Pomen duševnega zdravja pri obravnavi sladkorne bolezni tipa 1 je podcenjen

Pomen duševnega zdravja pri obravnavi

® Katja Zemljič, mag. psihologije, Katarina Dovnik, mag. psihologije

Imeti sladkorno bolezen tipa 1 (SBT1) pomeni doživljenjsko zdravljenje z inzulinom, obiske zdravnikov ter redno načrtovanje vsakodnevnega urnika in rutine. Veliko se govori in vsem so dobro poznani zapleti, ki lahko nastanejo, če bolezen ni dobro urejena. Kaj pa sámo spopadanje z boleznijo, tudi če je dobro urejena? Obstaja namreč tudi drug spekter zdravja, katerega se ne preučuje dovolj – duševno zdravje.

Raziskave na tem področju so pokazale, da obstaja pomembna povezava med povišano ravnjo stresa, depresijo in anksioznostjo na eni ter SBT1 na drugi strani. Prav tako ima SBT1 vpliv na druga področja posameznikovega življenja, kot so medosebni odnosi in samopodoba, kar lahko posledično vpliva na kakovost duševnega zdravja.

O duševnem zdravju se vsaj iz najinih izkušenj ne govori – obstajajo redni pregledi pri okulistu, merjenja urina za preverjanje delovanja ledvic in pregledi nog, ni pa pregledov pri psihologu oziroma to ni dovolj ozaveščena možnost. Temu lahko dodamo še zavedanje, da imamo v Sloveniji veliko težavo na področju duševnega zdravja, saj imamo premalo strokovnjakov in so čakalne dobe za pregled zelo dolge, vendar se kljub vsemu moramo zavedati, da ima dobro duševno zdravje vpliv na dobro urejenost sladkorne bolezni – in obratno.

V najini študiji je sodelovalo 108 udeležencev s SBT1, od tega 82 žensk in 26 moških povprečno starih 36,8 leta. Razpon trajanja SBT1 je bil od 0 do 51 let, z zadnjo povprečno vrednostjo hemoglobina 6,90. Kljub temu da je bila raziskava izvedena na majhnem vzorcu in da ima zato določene omejitve, nam lahko rezultati podajo splošni vtis o stanju na področju duševnega zdravja, psihosocialne podpore in najpogostejših duševnih stisk pri osebah s SBT1. Boljši odnos z diabetologom = bolje urejena sladkorna bolezen

Več kot 90 odstotkov udeležencev poroča o dobrem ali zelo dobrem odnosu z diabetologom, kar kaže na zavzeto delo diabetologov ter na dobro medsebojno sodelovanje med bolnikom in zdravnikom, kar je pri vodenju SBT1 še kako pomembno. Osebe, ki imajo boljši odnos z diabetologom, ocenjujejo urejenost svoje bolezni boljše in zaznavajo več psihosocialne podpore – in obratno. Kot so ugotovili Viinamäki idr. (1993), je odnos med bolnikom in zdravnikom, ki ga bolnik doživlja pozitivno, povezan z dobrim presnovnim nadzorom sladkorne bolezni, kar se sklada z najinimi rezultati. Vendar več kot polovica udeležencev v najini raziskavi ne ve, ali ima možnost obiskati psihologa v okviru svoje diabetološke ambulante, kar kaže na slabo osveščenost udeležencev glede psihološke podpore –ta ne sme biti podcenjena.

Skoraj tri četrtine vprašanih v najini raziskavi meni, da SBT1 vpliva (ali je vplivala) na njihovo duševno zdravje, in menijo, da bi bil redni preventivni pregled pri psihologu koristen. Iz tega lahko sklepamo, da se udeleženci zavedajo pomembnosti duševnega zdravja in da potreba po preventivnem obisku psihologa oseb s SBT1 vsekakor obstaja. Kot navajata Fogel in Weissberg-Benchell (2010), so osebe s SBT1 izpostavljene visokemu tveganju za psihosocialne bolezni, kot so npr. depresija, moteno prehranjevalno vedenje, družinski konflikti, slaba kakovost življenja, z zdravjem povezana tesnoba, nizka učinkovitost in težave pri zdravljenju in nadzoru presnove. Tesnoba, težave s samopodobo, soočanje z boleznijo, depresija, motnje hranjenja ...

V najini raziskavi so se kot težave na področju duševnega zdravja najbolj pokazale tesnoba (anksioznost), težave s samopodobo, soočanje z boleznijo, v manjši meri sledijo depresija, motnje hranjenja ... Najini rezultati se skladajo z veliko raziskavami in ugotovitvami na tem področju. Ena izmed metaanaliz, v kateri so preučevali odnos med anksioznostjo, depresijo in SBT1, je pokazala, da so bili simptomi depresije približno pri 30 odstotkih udeležencev, medtem ko so bili simptomi tesnobe prisotni pri 32 odstotkih udeležencev (Buchberger idr. 2016). Prav tako so se na najinem vzorcu pokazale težave s samopodobo; glede na dosedanje raziskave (npr. Kenowitz 2019, v kateri so preučevali samopodobo, povezano s SBT1 in odkrili povezavo med njo in skrbjo zase ter glikemično kontrolo) lahko posplošimo, da je tudi to ena izmed tem, ki je med odraščanjem in splošnim življenjem izjemno pomembna, saj lahko boljša samopodoba prispeva k boljši urejenosti SBT1.

Okoli 55 odstotkov vprašanih v najini raziskavi je na vprašanje, ali zaznavajo dovolj psihosocialne podpore glede SBT1, odgovorilo z »zelo drži« ali »drži«. Tretjina udeležencev ni vključena v društvo diabetikov in nima prijateljev s SBT1, iz česar sklepamo, da so njihov potencialni vir psihosocialne podpore družina, partnerji, zdravniki, prijatelji brez SBT1 itd. Herpertz idr. (2002) navajajo, da so so bili glavni vir psihosocialne podpore bolnikov v njihovi študiji zdravniki primarne medicine in diabetologi, katere so v naši raziskavi udeleženci redko navajali kot vir podpore; iz tega lahko sklepamo, da na tem področju obstaja manevrski prostor za izboljšave (udeleženci tudi navajajo željo po tem, da bi si diabetolog zanje vzel več časa). Zavedati se moramo, da je psihosocialni stres pri sladkornih bolnikih precej pogost in je povezan s presnovno kontrolo, zato ga je treba pri zdravljenju SBT1 upoštevati pogosteje. Sladkorna bolezen tipa 1: več odgovornosti in stresa

Imeti SBT1 pomeni tudi imeti dodatno stopnjo odgovornosti in z njo povezanega stresa. V raziskavi, ki so jo opravili Grey idr. (2002), se je pokazalo, da SBT1 prinaša dodatno stopnjo odgovornosti,

sladkorne bolezni tipa 1 je podcenjen

ki jo morajo imeti osebe, da lahko polno sodelujejo na drugih področjih svojega življenja. Udeleženci so razlikovali med splošno anksioznostjo in anksioznostjo, povezano s SBT1. Glavni vzrok za anksioznost, povezano s SBT1, je bilo urejanje diabetesa v družbi, predvsem pred vrstniki, katerim niso zaupali, sledila pa je hipoglikemija (v javnosti ali med spanjem). Prav tako so dodaten vzrok anksioznosti prinašali alarmi medicinskih naprav in sama vidnost le-teh, kar je vodilo do nenošenja naprav in skrivanja. Skrbi glede SBT1 so negativno povezane tudi z njeno urejenostjo, saj je SBT1 ves čas v mislih bolnikov. Eno izmed anksioznosti povzroča tudi strah pred hipoglikemijo, posebno med spanjem in med socialnimi aktivnostmi, ko so nekateri udeleženci poročali, da si pustijo višje sladkorje zaradi strahu pred nizkim sladkorjem.

Z naraščanjem starosti zaznavajo udeleženci najine študije manjšo količino psihosocialne podpore; sklepamo lahko, da so odrasli/starejši udeleženci izgubili stike z osebami s SBT1, medtem ko mlajši bolj ohranjajo stike z vrstniki s SBT1 (npr. iz taborov za otroke s SBT1) in da mlajši tudi lažje najdejo prijatelje s SBT1 (npr. preko socialnih omrežij). Sklepamo lahko, da so odrasli bolniki na neki način pozabljeni, vendar stiske v odraslosti ne izginejo. Tako srednjo do visoko zainteresiranost za vodene skupinske pogovore kaže 79 odstotkov najinih anketirancev.

Prav tako je ključna tudi medvrstniška podpora. Študentje, ki so bili med študijem vključeni v organizacije, povezane s SBT1, so na primer pogosteje poročali o nižjih stopnjah osamljenosti, o depresivnih simptomih in o simptomih anksioznosti v povezavi s SBT1 v primerjavi s študenti, ki niso bili vključeni v organizacije (Saylor 2018). Pomena duševnega zdravja se lotiti že na preventivni ravni

Rezultati najine raziskave so pokazali, da je potreba po psihosocialni podpori osebam s SBT1 večja, kot si mislimo, in da je pomen duševnega zdravja pri obravnavi SBT1 podcenjen, kar navajajo tudi bolniki. Ključno je, da se naštetih tematik lotimo že na preventivni ravni (med odraščanjem in v odraslosti), pomembno pa je tudi, da se s tem rešujejo sprotne težave in dileme ter da se s tem zmanjša možnost razvoja duševnih motenj. Pri preventivi so možne rešitve, kot so preventivni pregled pri psihologu enkrat letno (kot pri okulistu), dobra urejenost bolezni, skrb za kvaliteten odnos med pacientom in diabetologom, možnost obiska psihologa, ko pacienta zazna potrebo, preventivne delavnice in podobno. Še eden od možnih načinov za razbremenitev oseb s SBT1 so vodene podporne skupine, kjer lahko sladkorni bolniki med seboj govorijo o svojih izkušnjah pri vodenju bolezni. Primarni strategiji soočanja, kot sta izražanje čustev in reševanje problemov, sta povezani z višjo kompetentnostjo, boljšo kvaliteto življenja in boljšo presnovno kontrolo, medtem ko sta uporaba zanikanja in metoda umika povezani z nižjo kompetentnostjo in nižjo metabolično

. C O M A L I C E D N M M S O T H O : i r V kontrolo (Jaser in White 2010). Glede na rezultate najine raziskave, kjer je večina udeležencev pritrdilno odgovorila glede obiskovanja podpornih skupin, meniva, da je celostno gledano uvedba podpornih skupin v Sloveniji smiselna in tudi nujna. Ena izmed tem, na katero bi se osredotočali v naših podpornih skupinah, je deljenje izkušenj (kot je razvidno, je to najbolj zaželena tema najinega vzorca) in strategij za spoprijemanje z boleznijo. V podpornih skupinah lahko udeleženci občutijo več razumevanja, dobijo pomemben zunanji vir psihosocialne podpore in imajo priložnost spregovoriti o svojih izkušnjah, o katerih si sicer ne upajo ali ne želijo z nikomer drugim. Ne pozabimo: telesnega zdravja ni brez duševnega – in obratno. Zato si zelo želiva začeti z oblikovanjem podpornih skupin, vendar se zavedava, da je pot do tja še dolga. Če bi vas zanimala pridružitev, nama lahko pišete na katja.zemljic@gmail.com ali katarina.d51@gmail.com.

Viri in literatura Buchberger, B., Huppertz, H., Krabbe, L., Lux, B., Mattivi, J. T. in Siafarikas, A. (2016). Symptoms of depression and anxiety in youth with type 1 diabetes: A systematic review and meta-analysis. Psychoneuroendocrinology, 70, 70–84. doi:10.1016/j.psyneuen.2016.04.019 Fogel, N. R. in Weissberg-Benchell, J. (2010). Preventing poor psychological and health outcomes in pediatric type 1 diabetes. Current Diabetes Reports, 10(6), 436443. Grey, M., Whittemore, R. in Tamborlane, W. (2002). Depression in Type 1 diabetes in children. Journal of Psychosomatic Research, 53(4), 907–911. doi:10.1016/s00223999(02)00312-4 Herpertz, S., Krämer-Paust, R., Paust, R., Schulze Schleppinghoff, B., Best, F., Bierwirth, R. in Senf, W. (2002). Association between psychosocial stress and psychosocial support in diabetic patients. International Congress Series, 1241, 51–58. doi:10.1016/s0531-5131(02)00681-7 Jaser, S. S., & White, L. E. (2010). Coping and resilience in adolescents with type 1 diabetes. Child: Care, Health and Development, 37(3), 335–342. doi:10.1111/j.13652214.2010.01184.x Kenowitz, J. R., Hoogendoorn, C. J., Commissariat, P. V. in Gonzalez, J. S. (2019). Diabetes-specific self-esteem, self-care and glycaemic control among adolescents with Type 1 diabetes. Diabetic Medicine. doi:10.1111/dme.1 4056 Powers, M. A., Richter, S. A., Ackard, D. M. in Craft, C. (2016). Diabetes Distress Among Persons With Type 1 Diabetes. The Diabetes Educator, 43(1), 105–113. doi:10.1177/0145721716680888 Saylor, J. idr. (2018). Positive Health Benefits of Peer Support and Connections for College Students With Type 1 Diabetes Mellitus. The Diabetes Educator, 44(4), 340–347. doi:10.1177/0145721718765947 Viinamäki, H., Niskanen, L., Korhonen, T. in Tähkä, V. (1993). The patient-doctor relationship and metabolic control in patients with type 1 (insulin-dependent) diabetes mellitus. The International Journal of Psychiatry in Medicine, 23(3), 265-274.