Velik človek, ki pusti pečat

® Rudi Mlinar

Za Rudija Stoparja pravijo, da je še zadnji slovenski uomo universale, univerzalni človek; je kipar, slikar, pesnik, pisatelj, aktivist in kulturnik.

Rojen je bil maja leta 1939 v Sevnici, ki ji je ostal zvest vse svoje dosedanje življenje.

Najprej se je njegova vsestranska nadarjenost pokazala ob koncu petdesetih let, ko ga je očaralo kiparstvo, ki ga ni opustil vse do danes. Njegov kiparski opus je naravnost neverjeten, saj šteje prek tisoč kiparskih enot, med katerimi je 35 spomenikov, postavljenih v Sevnici in drugod po Sloveniji.

V vmesnih intervalih je pisal poezijo, izdal je že 17 pesniških zbirk in 14 grafičnih map ter izdelal številne vitraže in slikarska dela, ki so bila razstavljena na kar 91 samostojnih razstavah, sodeloval pa je tudi na 227 skupinskih razstavah.

Vrh svojega pesniškega ustvarjanja pa je zagotovo dosegel v pisanju haikujev, tej značilni pesniški obliki, ki se je z Japonske razširila po vsem svetu. Da je v pisanju haikujev res pravi mojster, dokazujejo tudi mednarodne nagrade, ki jih je prejel, pa tudi prevodi njegovih haikujev v številne svetovne jezike. Prejemnik številnih nagrad in priznanj

Vsaj omeniti je treba, da je za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Če bi hotel v kratek zapis strniti vse, kar je delal, kaj vse je prišlo izpod njegovega kladiva, čopiča, svinčnika, kje vse je razstavljal, koliko je napisal, bi iz tega zagotovo nastal obširen roman.

Ob vsem navedenem sem se pogosto spraševal, kdaj ta človek sploh spi, ali sploh kdaj počiva, če že, pa zagotovo v času počitka snuje v mislih.

Ko sem ga nedolgo tega obiskal, sem mu ob pripovedovanju o svojih bolezenskih težavah že hotel reči, da je tudi na tem področju aktiven, a to bi lahko bila slaba šala, četudi bi se s tem on, vedno poln zdravega humorja, zagotovo strinjal.

Tudi bolezen sodobnega časa, kakor pravimo sladkorni bolezni, ga je našla leta 1997. Že prej je bolehal na pljučih. Ves čas se je moral varovati prehladov, angin, vsega, kar mu je slabilo dihala. Ko sta se z ženo leta 1997 odpravljala v Kanado na trimesečni obisk, je že imel težave s pljuči, in takrat mu je zdravnik pri pregledu odkril, da so rahlo zasenčena, obenem pa je tudi ugotovil, da ima zelo slabo kri. Naročil mu je, naj se čez teden dni znova oglasi. Doma je po nasvetu bolnikov s podobnimi težavami redno pil čaj iz kopriv. Ko je po tednu dni šel v bolnišnico na kontrolo, je kmalu po prvem odvzetem vzorcu prihitela bolniška sestra, rekoč, da mu mora ponoviti odvzem krvi, ker je nekaj šlo narobe. Tudi po drugem odvzemu vzorca je bil izvid tako dober, da zdravstveno osebje ni moglo verjeti tako hitremu izboljšanju.

Težave s pljuči pa so ostale. Zdravnik mu je svetoval, naj redno uživa med, ki bo blagodejno vplival na bolezen pljuč. Med obiskom v Kanadi je izvedel, da imajo Amiši, verska skupnost, ki živi odmaknjeno od ostale civilizacije, najbolj naraven in pristen med. Kupil ga je in pravi, da je mogoče malo pretiraval v uživanju, saj ga je užival zelo pogosto, večkrat na dan po žlico.

Diagnoza: sladkorna bolezen tipa 2

Po vrnitvi iz Kanade je znova odšel na pregled pljuč in krvi. Pljuča so se res osvežila, analiza krvi pa je pokazala, da ima v njej kar 14 enot sladkorja, kar je bilo mnogo preveč. Tudi po preizkusu na testu za sladkor in po več pregledih se mu vrednost sladkorja v krvi ni vrnila v meje normale, ampak je nihala glede na hrano, ki jo je užival. Tako se je pridružil številnim slovenskim bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2. Kot se najpogosteje dogaja, jo je začel zdraviti z dieto, uživati manj sladkorja, manj živil z veliko količino ogljikovih hidratov, manj sadja, predvsem tistega z veliko sladkorja, pa toliko več zelenjave, stročnic in nemastnega mesa. Poleg vseh teh koristnih napotkov, med katere je sodilo tudi redno gibanje, s katerim pa tako ni imel težav, saj ga je že samo delo – kiparjenje, slikanje in opravila v hiši in okoli nje – spodbujalo k zadostnemu gibanju, kljub temu pa vse skupaj