Žabe/Burja/Prijatelj

ni pomagalo toliko, da bi zatrl bolezen. Zato je po nasvetu zdravnika začel jemati tablete za uravnavanje sladkorja v krvi, hoditi na redne preglede in voditi dnevnik vrednosti sladkorja v različnih dnevnih terminih.

Kot je za sladkorno bolezen značilno, ni občutil večjih težav, včasih se je res počutil malo čudno, a če ne bi vedel, da je za to kriv sladkor v krvi, bi to zanemaril, saj je tisti čuden občutek hitro minil.

Pri rednih pregledih v diabetološki ambulanti je sladkorna bolezen ostala na istem nivoju, celo slabšala se je. Veliko tudi po lastni krivdi, to pošteno prizna, saj ni bil najbolj discipliniran pri hrani in se je večkrat pregrešil, saj se mu je bilo zelo težko odreči marsikateri vrsti hrane. Vse to je bila pač posledica tega, ker povišanega sladkorja nihče od sladkornih bolnikov ne občuti kot trenutno bolečino. Dolgoročno pa so posledice bolezni zelo resne, saj ta ugonablja počasi, a vztrajno. Če bi vsako povišanje sladkorja nad devet, deset enot zabolelo in bolelo, potem bi bilo gotovo mnogo manj resnih posledic, saj bi se v tem primeru velika večina držala predpisane diete. Ker pa se to ne zgodi, pač nismo dovolj odgovorni in se ne držimo vseh zdravniških nasvetov.

Ker se stanje ni izboljševalo, mu je zdravnica diabetologinja leta 2004 predlagala jemanje inzulina. Seveda pa je hrana še naprej ostala odločilno vplivala na stanje sladkorja v krvi.

Nekdo mu je nekoč rekel, da do 40. leta človek jé hrano, od 40. leta dalje pa hrana jé človeka, s čimer se je kar strinjal. Če je neka vrste hrane dobra za nekaj ali za neko bolezen, je taista hrana istočasno slaba za sladkorno bolezen ali obratno, tako da je zelo težko vijugati med čermi, ki se ji pravi uravnotežena prehrana, ki ne bi dvigovala sladkorja v krvi.

Vendar pa se da. To je dokazal tudi sam, saj ima v zadnjem času sladkorno dokaj dobro urejeno, le redkokdaj se mu sladkor dvigne čez normalno vrednost ali pa se spusti prenizko, kar je seveda tudi slabo. Inzulin si po predpisani terapiji za najboljše rezultate daje dvakrat na dan, zjutraj in zvečer.

Se mu je pa v obdobju zdravljenja sladkorne bolezni pojavilo kar nekaj bolezni, za katere ni bila neposreden vzrok sladkorna bolezen, je pa ta zagotovo pripomogla, da se te bolezni težje zdravijo. Eno bolezen mu je povzročil klop; kar nekaj časa je trajalo, da so mu sploh postavili pravo diagnozo. Bolezen je povzročila ličinka klopa (larva) in je prva oblika bolezni, zaradi katere je dobil maroge po telesu in se mu je splošno stanje precej poslabšalo. Sladkor mu je ušel izpod nadzora in ga niti povečani odmerki inzulina niso mogli več spraviti v normalne meje. Na dodatnih pregledih pa so mu, potem ko so že uspešno pozdravili bolezen, ugotovili še fibrozo pljuč in končna posledica tega je, da mora v zadnjem času dobivati dodatni kisik.

Tako sedaj jemlje kup dodatnih zdravil in je njegovo zdravstveno stanje vse prej kot dobro. Je pa vsej tej invaziji bolezni pljuč in težav s srcem vsaj sladkorna bolezen dokaj dobro nadzorovana, saj mu ne povzroča dodatnih težav, seveda pa gotovo ne vpliva dobro na pljuča, srce in oči. Želi si merilnik s senzorjem

Nekaj težav, kot jih imenuje, ima le pri določanju sladkorja v krvi; vsakodnevno testiranje krvi je za njegove trdega dela vajene prste, na katerih je koža odebeljena, precej težavno, tudi boleče. Želi si, da bi ga uvrstili med tiste, ki so upravičeni do merjenja krvi s senzorjem, ki se bolniku vstavi na zunanjo stran nadlahti in mu je s tem prihranjeno vsakodnevno fizično jemanje krvi za analizo sladkorja.

Če si on želi samo to malo, a zanj veliko izboljšavo pri nadzorovanju lastne bolezni, pa jaz in zagotovo tudi še mnogi drugi po Sloveniji in v tujini želimo temu vsestranskemu umetniku, da bi še dolgo ustvarjal in bogatil naš vsakdan.

Ali kot je zapisano v enem od zadnjih katalogov, kjer so predstavljena njegova kiparska: »Toda umetnikovo delo je še veliko več. Njegova dela so razmisleki o življenju, so načrti za preobrazbo fizičnih pokrajin in so čipkaste kletke popolnosti.«

Naj ne bo odveč stavek, da je Rudi v svojem srcu in v odnosu do sočloveka velik človek, ki pusti pečat na vsakem mestu, kjer se rojeva njegovo delo, kjer le postoji in spregovori, kjer se navihane iskrice njegovih oči zasvetijo in bleščijo še dolgo. In kakor je velik v umetnosti, prijateljstvu in še v marsičem, tako se tudi z vsemi boleznimi spopada na svoj, velik način.

Žabe

Pravkar se je storil mrak, že se oglasi žabji kvak. Otroci pa veseli smo, saj radi jih poslušamo. To zelo nas veseli, ta žabji spev poslušati. Posebno še naš mali brat posluša žabjo pesem rad. Našo mamo pa jezijo, ker ji spati ne pustijo. Ona bi jih najraje spodila, da se nobena ne bi več vrnila.

Burja

Ta nagajiva burja pleše kakor furja. Se skozi vas podi, žvižga, tuli in nori.

Krog vogalov zdaj opleta, dvorišča nam pometa. Še fanta v svojo igro ujame in klobuk mu z glave sname. Se na vrtove zapodi in med vejami lovi. Vrtinči listje, veje maje, na vso moč si duška daje. Nazadnje pa v hosto plane, v drevesne krošnje se ujame. Počasi pa se umiri in med krošnjami zaspi.

Prijatelj

Pridi, moj prijatelj stari, kdaj k meni na obisk. Si podala bova roki, da začutiva njun stisk. Kje sedaj so tisti časi, ko smo se skupaj družili? Bilo lepo nam je na vasi, saj radi smo se imeli vsi. Potem pa prišel je čas, ko vsak po svoje smo odšli. Se mladost je poslovila, le spomine lepe nam pustila.

Marija Kerin, Društvo diabetikov Posavje – Brežice