2.1.3 Raznolikost pogledov in opredelitev kriz v PS

interpretaciji – ki je bila izhodišče te raziskave – pa je kriza proces, v katerem se postopno slabša stanje (lahko tudi potencialno stanje) obravnavanega sistema, dokler ne doseže vrhunca. Rosenthal in Pijnenburg (1991) kot krizo vidita že samo situacijo, ki predstavlja resno nevarnost in negotovost glede svojega vpliva in posledic za PS ter ustvarja potrebo po urgentnih odločitvah. Podobno Vrečko (2002) začetek procesa razvoja krize vidi v spremembah v poslovnem okolju PS, iz katerih nastajajo pogoji za poslabšanje obstoječega stanja, ali za preprečitev doseganja nekega želenega stanja PS. Pri prevelikih hitrostih spreminjanja prihaja do pomanjkanja časa za analiziranje sprememb in ustrezno odločanje ter za načrtovanje, organiziranje, usmerjanje in nadzorovanje potrebnih dejavnosti – to pomeni, da PS zaradi notranjih slabosti in zunanjih nevarnosti ne uspe izkoristiti priložnosti, ki nastopajo zaradi notranjih prednosti in zunanjih izzivov (Tavčar, 1996).

Z vidika celotnega procesa razvoja krize pa krizo opredeljujemo kot časovno omejen proces, ki se začne z nastajanjem pogojev, da se poslabšan obstoječe stanje ali prepreči doseganje nekega želenega stanja v obravnavanem sistemu, in se nadaljuje s postopnim slabšanjem stanja ali odstopanjem od želenega stanja. Po doseženem vrhuncu slabšanja oziroma odstopanja stanja se ob izgrajevanju ustreznih ukrepov prične ponovno vračanje sistema v novo oziroma želeno stanje, s čimer se proces krize zaključi.

2.1.3 Raznolikost pogledov in opredelitev kriz v PS

V nadaljnji se bomo pri obravnavi kriz omejili predvsem na krize v podjetjih kot PS. Kot že rečeno, obstaja v literaturi vrsta različnih pogledov in opredelitev kriz, ki se pojavljajo v PS. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na dve spoznanji:

- med viri, ki izhajajo iz angleškega govornega območja – najbolj iz ZDA in Anglije (na primer Meyers, 1986; Coombes, 1995; Heath, 1998; Bland, 1998; Seymour in Moore, 2000; Regester in Larkin, 2002) in viri, ki izhajajo iz nemškega govornega območja (na primer Krystek, 1987; Blatz in Haghani, 2006;

Pümpin in Prange, 1995; Haghani, 2004; Hauschildt, 2006; Blatz in Kudla, 2006; Hutzschenreuter, 2006), obstaja pomembna razlika v terminologiji ter obravnavi pojmov kriz ter kriznega menedžmenta v PS, - v literaturi (za enkrat) ne obstaja enotna tipologija kriz v PS.

Zaradi teh dveh spoznanj bomo v nadaljevanju najprej na kratko predstavili obravnavanje kriz v PS iz virov, napisanih v angleškem jeziku, nato iz virov, napisanih v nemškem jeziku, ter končno vse različne poglede poskušali predstaviti v skupni tipologiji. Obravnava kriz v PS na angleško govorečem govornem območju Kriza (angl. crisis) je v angleško zapisani literaturi najpogosteje opredeljena kot nepredviden dogodek, ki grozi, da bo imel škodljive posledice za PS, vplivne dejavnike ali širšo javnost. Dogodek je lahko enkratnega značaja, lahko pa gre za zaporedje enakih ali podobnih dogodkov, ki v nekem trenutku – ob zadnjem tovrstnem dogodku – postanejo prepoznani3. Spekter kriz, o katerih govorijo različni avtorji, je velik – od takšnih z manjšimi razsežnostmi, ki nastanejo na primer zaradi bolezenske odsotnosti delavcev, poškodb delavcev na delovnem mestu in podobno, pa do takšnih z večjimi razsežnostmi, kot na primer zlonamerno poškodovanje pomembne opreme v PS, potresi, poplave, požari ali celo

3 Seymore in Moore (2002) delita krize na tiste, ki se pojavijo nenadoma in povsem brez predhodno zaznanih simptomov – imenujeta jih »kobra« krize, ter takšne, ki so prisotne dalj časa, vendar pa jih PS ne zazna, dokler ni že prepozno – imenujeta jih »piton« krize.

teroristični napadi (Coombs, 1999). V večini definicij lahko zasledimo tri skupne elemente kriz: a) grožnja za PS, b) presenetljivost, c) kratek čas za odločanje (Seeger in drugi, 1998). Z obvladovanjem tovrstnih kriz se ukvarja t.im. »krizni menedžment«4, ki je relativno mlad menedžerski koncept, nastal v večji meri v zadnjih dveh desetletjih. Zanj so značilne »mega« krize, kot so na primer Bhopalska plinska katastrofa, zastrupitve z antibiotičnimi zdravili podjetja Johnson & Johnson, zastrupljeni tamponi podjetja Procter & Gamble, teroristični napad na WTC v New Yorku in podobno (Carroll in Buchholtz, 2009; Mitroff, 2001). Ena od najpomembnejših kompetenc, s katero mora razpolagati krizni menedžment, je obvladovanje ustreznega komuniciranja z internim in eksternim okoljem. Tovrstne krize namreč praviloma pritegnejo veliko pozornost medijev, kupcev, zaposlenih, ipd., katerim je potrebno na pravi način in s pravilno dinamiko posredovati določene informacije. Zato je ustrezna komunikacija s temi okolji eden od ključnih elementov uspešnega razreševanja tovrstnih kriz (Gottschalk, 2002).

Krizni menedžment mora poznati različne vrste kriz, saj so zanje potrebne različne strategije razreševanja (Coombs, 1999). Potencialnih oblik kriz je skorajda neskončno, klasificiramo pa jih po mnenju Coombsa lahko v devet skupin: naravne katastrofe, kriminalna dejanja, tehnične okvare, človeške okvare, izzivi, velikanske škode, organizacijski zločini oz. škode, nasilje na delovnem mestu, govorice. Podobno razvršča krize tudi Lerbinger (1997): krize naravnih katastrof, tehnološke krize, krize soočenj (na primer bojkoti, ultimati, blokade ali zasedbe zgradb, odpor policistom in podobno), krize zaradi kriminala (namerno uničenje proizvodne linije, ugrabitve, zlonamerne govorice, terorizem, vohunstvo ipd.), krize zaradi menedžmenta (napačne vrednote menedžmenta – favoriziranje kratkoročnih rezultatov in zanemarjanje dolgoročnih (škodljivih) učinkov, poslovne prevare, nemoralna ali kriminalna dejanja).

Obravnava kriz v PS na nemško govorečem govornem območju Tovrstna obravnava kriz in kriznega menedžmenta pa se precej razlikuje od obravnave teh izrazov v nemški literaturi. Tukaj se kriza v PS najpogosteje ne obravnava kot nepredviden dogodek s potencialom velikih negativnih posledic (kot smo predstavljali zgoraj), pač pa kot procesni (poslovni) problem operativnega delovanja in vodenja podjetja. Tako so tudi delitve kriz precej drugačne. Tudi zgodovina izraza sega vsaj dobrih 60 let nazaj, ko je eno od prvih delitev kriz v PS naredil Bellinger (1962). Na podlagi empiričnih raziskav konkretnih primerov je opredelil tri glavne oblike krize, ki si jih lahko razlagamo kot značilne procese, ki ogrožajo obstoj podjetja med njegovim razvojem: - uvajalna kriza, do katere pride v prvih letih delovanja podjetja in jo izzove nesorazmerno naraščajoča potreba po odpisu v primerjavi z bruto investicijami; - razširjevalna kriza, ki nastopi v kasnejšem obdobju podjetja, ko podjetje zaradi nesprejemljivo hitre rasti prometa v primerjavi z lastnim kapitalom in sposobnostjo lastnega financiranja prične sprejemati tuj kapital, ki pa ga obremenjuje teža obresti, katere postopno manjšajo dobiček; - skrčevalna kriza, v kateri promet iz različnih razlogov nenadoma močno pade in podjetje izkazuje velike izgube.

Nekaj let kasneje je Buchele razvrstil krize na (Buchele, 1967): - začetno krizo, kjer gre za pomanjkljive začetne vodstvene izkušnje, računovodstvo in podcenjevanje potreb po kapitalu;

4 V literaturi, ki prihaja iz Velike Britanije, lahko zasledimo namesto izraza krizni management tudi na primer »management incidentov« oziroma angl. incident management, ki izhaja iz »Britanskega standarda managementa kontinuiranega poslovanja« (British Standard for Business Continuity Management – standard z oznako BS 25999, prenovljen leta 2006).

- likvidnostno krizo, do katere pride ob (pre)intenzivni rasti poslovanja in dobička ob hkratnem zanemarjenju likvidnostnih potreb; - krizo prenašanja odgovornosti, ki je posledica težave pri prenašanju nalog dotlej edinega vodilnega človeka na drugega menedžerja; - voditeljsko krizo, ki nastopi pri menedžmentu, ko PS raste in vse bolj prihaja do neosebnega vodenja na podlagi številk, planskih podatkov, poročil in podobno; - finančno krizo, ki nastopi, ko je za zagotavljanje nadaljnje rasti potrebno poiskati dodatne (tuje) vire financiranja, kar pa v sebi skriva določeno nevarnost; - krizo razcveta, pri kateri ob prehitri rasti PS nastopi nevarnost samozadovoljstva z doseženim; - nasledstveno krizo, do katere pride, če podjetje izgubi ključno vodstveno osebnost, za prevzem vodstva pa ni ustreznega naslednika.

Iz navedenega lahko torej vidimo, da je obravnava pojma »kriza« v PS v različnih delih sveta precej različna. Medtem, ko so opredeljene posledice praviloma slične (slabi rezultati v poslovanju, nezadovoljstvo lastnikov in podobno), se v angleško zapisani literaturi pojem kriza in krizni menedžment5 (angl. crisis management) nanaša na nenadne škodljive pojave (lahko tudi sicer na dalj časa pojavljajoče se, vendar neprepoznane škodljive pojave, ki pa v nekem trenutku postanejo vidni – na primer spolno nadlegovanje na delovnem mestu), ki povzročajo veliko motnjo v utečenem delovanju in terjajo urgentno ukrepanje ter ustrezno komuniciranje z okoljem. V nemško zapisani literaturi pa se ti pojmi nanašajo na pojave, ki se postopoma razvijajo in so najpogosteje vezani na zmanjševanje učinkovitost in uspešnost poslovanja PS. Drugi koncepti obravnave kriz

Zasledimo pa v povezavi s pojmom krizni menedžment še vrsto drugih izrazov, ki se v angleško zapisani literaturi navezujejo na tematiko obvladovanja kriz in imajo neposredni ali pa posredni vpliv na PS, vendar so njihovi aspekti drugačni. Da se izognemo zmešnjavi, nekatere najpomembnejše med njimi na kratko pojasnjujemo:

- »načrtovanje kriznih aktivnosti« (angl. crisis action planning) – ponavadi gre za načrtovanje taktike ukrepanja neke državne vlade ob soočenju s hitro se razvijajočo situacijo, ki resno ogroža vprašanja državne varnosti; izraz je menda nastal oktobra 1962 v ZDA v času Kubanske raketne krize (Gottschalk, 2002); - »načrtovanje zasilnih aktivnosti« (angl. emergency planning) – gre za opredelitev aktivnosti, ki opredeljujejo, kaj je treba izvesti pred morebitno krizo in kako ukrepati v trenutkih nastanka krize; na primer ob požaru v PS je treba predhodno zagotoviti možnost zasilnega umika iz prostora, ljudi je treba ustrezno informirati o ukrepanju ob takšnih primerih, ob nastopu samega požara je treba sprožiti ustrezni zvočni signali in takoj vzpostaviti organiziran pristop k reševanju ljudi in opreme (Alexander, 2002); - »načrtovanje zagotavljanja kontinuitete poslovanja« (angl. contingency planning) – gre za izdelavo načrtov, ki PS zagotavljajo, da v času nastopa krize in po sami krizi kar najbolj uspešno in učinkovito nadaljuje s svojim poslovanjem. Načrti natančno določajo vloge in naloge posameznikov v času krize (na primer, kdo sme nastopati v javnosti in podobno), saj morajo v prvih nekaj urah po nastanku krize ukrepi potekati izredno hitro in z visoko učinkovitostjo, kar pomeni, da takrat časa za takšno načrtovanje ni. Načrti vsebujejo tudi usmeritve k odločanju v

5 Za obvladovanje kriz v širši družbi (torej ne specifično v PS) se najpogosteje uporablja angleški izraz emergency management (Haddow, Bullock, 2004).