naprej proti prelazu Črnivec. Naš plan je bil, da pridemo do prelaza Sleme nad Šoštanjem brez spanja, in to nam je tudi uspelo. Dolge kilometre vzpona so nam popestrili navijači v zanimivih opravah, ki so nas do srca nasmejali. Po krajšem postanku in spustu v dolino, pa je druga noč pokazala zobe in pojavila se je zaspanost, prav tako pa je začelo deževati. Boris se je zelo počasi in previdno spuščal proti Črni na Koroškem. Po nekaj ovinkih smo se odločili, da naredimo postanek za spanje. Ob cesti smo parkirali avtodom in počivali slabo uro. Nato smo nadaljevali pot proti Dravogradu. V Prevaljah sta nas kljub pozni nočni uri prišla pozdravit prijatelja, kar nas je »zbudilo« za nekaj nadaljnjih kilometrov. Ker so bile napovedane močne padavine, se je Boris nekoliko bolj oblekel, kar se je kasneje izkazalo za napačno potezo. Zaradi težkih oblačil je izgubil veliko moči, hitrost se je občutno zmanjšala, poleg tega pa se je v anoraku nenadzorovano potil, in tako dehidriral. Pot smo nadaljevali ob reki Dravi do naslednje časovne postaje v Kamnici. Tu smo se obrnili levo proti Kungoti in štajerskim goricam, kjer pa so se zaradi dehidracije pojavile bolečine v nogah. V Moravskih Toplicah smo se ustavili na časovni kontroli in nadaljevali pot slab kilometer naprej, kjer smo imeli predviden postanek. Kot že lansko leto, so nas tam pričakali navijači in okusne palačinke. Krenili smo naprej proti Ptuju, vendar so bile bolečine v nogah prevelike. Spet je bila potrebna intenzivna masaža, medtem pa je Boris malo zaspal. Po skoraj eni uri smo nadaljevali pot naprej proti visokemu Rogatcu, ter do Šmarij pri Jelšah do naslednje časovne kontrole in naprej po gričevnati pokrajini proti Krškem. Tako smo na Borisov »domač« teren prišli v zgodnjih večernih urah. V Brežicah nas je spet čakala skupina navijačev, katere smo letos pozdravili kar s ceste in nadaljevali pot naprej. V Kostanjevici na Krki nas je nepazljivost stala 10 kazenskih minut, saj nismo upoštevali navodil iz potne knjige in zato nekoliko skrajšali pot. Sodniki so napako takoj opazili in nas kaznovali. Čez slabo uro smo prišli v Novo Mesto, kjer se je pričelo pravo navijaško vzdušje. Kot že lansko leto so nas navijači spremljali preko celotnega vzpona na Vahto. Med najglasnejšimi in najaktivnejšimi so bile Borisova žena Simona in prijateljice, ki so v zanimivih opravah dale dodaten elan celotni ekipi. Na vrhu Vahte je sledil kratek postanek, nato pa nadaljevanje proti Metliki in Črnomlju. Noč se je prevesila v jutro in ob svitu smo se vzpenjali še na zadnje metre hribovite Kočevske pokrajine, nato pa je sledil spust proti Livoldu. Pretežno ravninska pot je nato vodila preko Kočevja do Sodražice, kjer smo imeli spet obisk navijačev iz teh krajev. Na hitro smo se ustavili, rekli par besed in nadaljevali pot preko Bloške planote, kjer nas je lani spremljalo sneženje. Kmalu smo prišli na predzadnjo časovno postajo v Novi vasi. Hitro smo nadaljevali proti Postojni, saj je bil nedaleč pred nami tekmovalec, ki je štartal tik za nami, zato smo imeli priložnost da ga prehitimo in pridobimo eno mesto. Boris je
dobro vedel, da moramo nadoknaditi še 10 kazenskih minut, zato je na vso moč pritisnil na pedale in ob vzpodbudi ekipe premagal še zadnje klance pred Postojno. Ko nas je obiskalo službeno vozilo z direktorjem dirke, smo bili veseli, saj smo vedeli, da bomo v kratkem zaključili to dolgo in naporno dirko. Na cilj v postojno smo prispeli v nedeljo ob 9.30 uri. Kljub temu, da nismo dosegli skritih načrtov, smo bili z rezultatom nadvse zadovoljni, saj na tako ekstremni dirki pač ne moreš predvideti vseh ovir, ki se bodo med tekmovanjem pojavile. Sploh je bilo zadovoljstvo še večje, ko smo spoznali, da dirke niso dokončali nekateri veliko boljši in bolje organizirani tekmovalci. Res je, da nismo profesionalno opremljena in usposobljena ekipa, imamo pa veliko srce, ogromno dobre volje, ter tekmovalca, ki nikoli ne obupa, zato taki izzivi za nas nikakor niso preveliki. V celotni zgodbi pa ogromno pomeni tudi podpora Borisove družine, prijateljev in znancev, ki nas spodbujajo čez celo leto, še posebno pa v času dirke s svojo prisotnostjo, telefonskimi klici in sporočili. Hvala vam za to podporo. Tako se je v nedeljo dopoldne 12. maja 2013 končala letošnja kolesarska avantura DOS 2013…in začela nova… DOS 2014
Igor Čučnik
Na pripravah za DOS 2013 sta se mi večkrat pridružila tudi prijatelj Marko Horžen in Andrej Sirk. Marko je imel lani priložnost, da je dirko pobližje spoznal, saj je bil eden izmed nepogrešljivih članov moje ekipe, ki me je spremljala in podpirala skozi celotno dirko. Ta ekstremna avantura ga je tako prevzela, da se je takoj odločil, da bo na DOSU 2013 nastopil, kot tekmovalec, tudi sam. Tako je na predvečer štarta v Postojni izžrebal uro in sicer 20.45 minut. V cilj je uspešno prikolesaril 12.5. ob 6.16. uri. Nekaj minut za nama pa sta v konkurenci dvojic štartala tudi Andrej Sirk in Miran Golež pod imenom T.L.Sport. Tudi onadva sta uspešno prišla na cilj 12.5. ob 00.01. Boris Praznik
št. 06, Maj 2013
13