POGOCOR Z JUSTINO GOLOB
Najstarejša krajanka
Justina Golob Justina Golob je pri svojih štiriindevetdesetih letih še zelo vitalna in bistrega uma. Že kar nekaj časa živi v prijetni garsonjeri, oz. varovanem stanovanju poleg Doma starejših občanov Trebnje. Težav ji ne delajo niti stopnice, po katerih se vzpenja bolj urno kot marsikatera mladenka. Tud zdravje ji dobro služi, lani jo je ujela le manjša viroza.
»Samo hudobnega človeka se bojim!« In kaj je skrivnost vaše vitalnosti in dolgega življenja? »Pošteno življenje, domača hrana in zadovoljen moraš biti sam s sabo in z drugimi,« pravi Justi, ki ji v življenju ni bilo z rožicami postlano. Poročila se je relativno pozno, pri čemer je imela vsaj zakonsko srečo ob dobrem možu. Otrok ni imela, na domačiji pa je morala poprijeti za vsako delo. Kakšno je bilo vaše življenje od rojstva pa do prve poti, ki vas je popeljala v svet? Rodila sem se 28.09.1918 v Ajdovcu pri Žužemberku, kot dvanajsti od 14-ih otrok v družini. Po osnovni šoli v Ajdovcu sem se pri 18-ih letih odločila za gospodinjsko šolo na gradu Mala Loka, kjer sem tudi bivala. Po končani šoli sem šla delati k družini Omerzu v Ljubljano kot gospodinjska pomočnica in tam ostala osem let. Torej vse vojne ste preživeli v Ljubljani? Res je. V času vojne sem bila v Ljubljani in čutili smo veliko pomanjkanje. Kašnih pobojev na srečo nisem doživela. Zelo dobro pa se spominjam eksplozije nekega skladišča v katerem je bila municija, saj je pokalo več dni. Tresla se je cela Ljubljana. Kam vas je potem peljala pot? Takoj po vojni so hoteli, da se vključim v brigado. Da sem se ji izognila, sem šla v Sotesko, v podjetje Lip in delala kot kuharica. Od tam sem šla še nazaj domov in potem v Veliki Gaber v župnišče za kuharico, kjer sem službovala 8 let. Po smrti župnika sem šla zopet nazaj v Ljubljano, v tovarno Šumi, nato pa v vrtnarijo Selo pri Radohovi vasi, ki je bila v lasti Agrokombinata. Sprva sem delala kot kuharica, pozneje pa v vrtnariji. Tu sem spoznala tudi svojega moža Ivana, s katerim sva bila poročena 37 let.
Prelepa Justina pri svojih 40ih
18
Česa se rada spominjate iz svojih mladih let? Na mlada leta me vežejo zelo lepi spomini. V kraju smo imeli gledališko skupino, ki je uprizarjala razne igre ter
Justina v cerkvenem zboru
pevsko društvo, katerega petje se je razlegalo po celi vasi. Takrat so bili drugačni časi. Kljub delu smo se znali tudi poveseliti. Rada se spomnim tudi šolskih dni, saj so bile učiteljice zelo požrtvovalne in so nas mnogo naučile.
Justi si čas krajša ob prebiranju časopisa, gledanju televizije in poslušanju radia, rada se loti tudi kakšnega dela. Ne zamudi nobenega srečanja, sestanka in vseh aktivnosti, ki jih izvajajo v Domu starejših se rada udeleži. Tudi sedaj, ko živi stran od doma, ji nikoli ni dolgčas in ničesar je ni strah. »Samo hudobnega človeka se bojim,« je na koncu dodala. In kaj si je najstarejša krajanka zaželela ob vstopu v novo leto? »Da bi mi le zdravje dobro služilo.« Tudi mi ji želimo: »ŠE NA MNOGA LETA!«
&
Mojca Smolič