POGOVARJALI SMO SE Z

Literarni pogovor s pisateljem Tadejem Golobom

Avtorica: Maša Kuzma

V petek, 14. januarja 2022 smo v sodelovanju s Knjižnico Črnomelj pripravili literarni večer v družbi vrhunskega pisatelja Tadeja Goloba. Z njim smo spregovorili o njegovem življenju, pisateljevanju, pa tudi o poškodbi in njegovi strasti do športa. Spodaj je prepis kratkega dela pogovora, ki izlušči zanimivosti, celoten video si pa lahko ogledate na Facebook profilu Kluba belokranjskih študentov.

Tadej, kaj mislite, da je bilo v vašem življenju tista prelomna točka, da ste se odločili postati pisatelj?

Več je bilo teh točk, mislim pa, da je bila prva, ko mi je mama še pred prvim razredom osnovne šole začela brati knjigo Bratovščina Sinjega galeba, to je bila namreč tudi prva knjiga, ki sem jo sam prebral. Ona je prebrala prvih 15 strani, jaz pa sem se v tem že naučil črke in sem jo potem dokončal sam. Na splošno je bila ta točka verjetno ljubezen do branja. Ogromno sem bral, spomnim se, ko sem odkril Agatho Christie in sem prebral eno njeno knjigo na dan. Bral sem tako, da sem si z baterijo svetil ponoči in prebiral. Ta ljubezen me je pripeljala do tega, da sem pisatelj.

Ste vedeli že kot otrok, da boste pisatelj?

Dolgo si nisem upal priznati, kaj so moje dejanske želje. Biti pisatelj je težko, noben ne more živeti od pisateljevanja v Sloveniji. S tem v glavi sem odraščal in nisem si želel priznati, da si to želim. Pisatelji so se mi zdeli taki 'frajerji', da sem bil prepričan, da ne bom nikoli postal tak. V meni je ta želja spala, dokler nisem šel na odpravo na goro Everest leta 2000. Takrat je naš sponzor predlagal, da bi izdali knjigo o tej odpravi. Jaz sem se javil. Potreboval sem namreč to zunanjo prisilo. Sestavil sem zgodbo in potem to napisal. Če ne bi bilo Everesta, bog ve, če bi ostal pisatelj. Verjetno bi si želel, a ne vem, če bi uresničil.

Vaše kriminalke so bile tudi televizijsko uprizorjene na kriminalnih nanizankah. Prvi del Jezero je doseglo zelo visoko gledanost na naših malih zaslonih. Letos sta uprizoritev doživela tudi druga dva dela, Leninov park in Dolina rož. Kaj vam pomeni to, da so vaša dela zaživela tudi v filmski produkciji?

Sanjal sem o tem, ampak si nisem predstavljal, da bo kdaj prišlo do tega. Moje sanje so itak megalomanske in gredo vso pot do Hollywooda in do Brada Pitta. Ampak tudi to, da je Slovenija naredila serijo in da bodo ljudje to spremljali, si nisem znal predstavljati. Zdi se pa mi, da vsak, ki piše neko žanrsko literaturo, upa na televizijsko nadgradnjo.

Kako to, da ste glavnino svojega pisanja usmerili na pisanje kriminalnih romanov?

To ne vem. Sedaj ko gledam za nazaj, sem si vedno želel pisati kriminalne romane. Začel sem z Agatho Christie, sedaj recimo tudi moja hči bere prav njene romane. Te, ki sem jih jaz. Prebiral sem tudi Sherlocka Holmesa, potem nekaj časa nisem bral kriminalk in šele kasneje sem se po petnajstih letih pisanja odločil, in sicer ko sem začel z branjem skandinavskih romanov. Zdelo se mi je, da je to zelo zahtevno. Tukaj je veliko likov, je pa tudi zelo razvidno, če je v kriminalki kakšna napaka. Pri drugih, bolj ustvarjalnih in prostih zvrsteh, napake niso toliko očitne. Mislim, da sem se tega lotil iz veselja do tega žanra. Je pa tudi res, da takrat, ko sem se lotil pisanja kriminalk, sem izgubil službo in če mi ne bi uspelo z Jezerom, ne vem, kaj bi delal zdaj.

Do sedaj so izšli štirje obsežni romani. Kateri izmed njih vam je vzel največ časa?

Največ časa in energije mi je mogoče vzel Leninov park. To je bila moja druga kriminalka in pri njej sem doživel zavoro, ker je Jezero doživelo tako velik uspeh in sem imel tak pritisk, da mora biti tudi druga knjiga tako uspešna. Takrat sem pisal od 8 do 10 ur na dan in ko sem prišel domov, sem pregledal napisano in bil precej nezadovoljen. Ko sem imel že vse narejeno in ko sem moral knjigo oddati, sem na poti domov ugotovil, da sem se vsega lotil narobe. Tistih štirinajst dni, ko sem vse popravljal, je bilo najnapornejših v mojem življenju. 20 ur na dan sem pisal, študiral in popravljal. Ta knjiga mi je nekako pobrala največ energije.

Se vam kdaj zgodi obdobje pisateljeve blokade, ko ne veste, kako bi se lotili pisanja oz. kako bi nadaljevali?

Niti ne. Že ko pišem neko knjigo, sedaj peto kriminalko, že sedaj razmišljam o 6. kriminalki in se mi ideje porajajo kar same. Pisateljeve blokade si niti ne morem privoščiti. Svojega dela tudi ne gradim na navdihu. Ko me ljudje vprašajo, kje dobim navdih, odgovorim z: 'delam'. Pisanje je delo.

Na kaj morate biti pri pisanju še posebej pozorni, da se okolje ne ponavlja, da so liki dovolj »globoko« izdelani oziroma predstavljeni?

Po eni strani se moraš požvižgati na negativne kritike, po drugi strani moraš razmisliti, ali imajo kritiki prav … Pomembno je, da je vsak lik zvest sam sebi, da počne stvari, ki so v njegovem dometu, da ni izmišljen. Ta lik mora početi točno to, kar bi počel ta človek. Osebno imam recimo nabor ljudi, s katerimi sodelujem že od Jezera naprej, to so patologi, kriminalisti … Različni ljudje, za katere

Pogovarjali smo se z ...

sem zelo vesel, da mi pomagajo. Nekaterih stvari namreč pisatelj sam po sebi ne more vedeti. Ko sem začel s pisanjem in ko sem klical ljudi naokoli na način 'zdravo, pišem kriminalko, bi mogoče imeli čas za par vprašanj?' je bilo precej posmeha na drugi strani telefona, saj tega prej v Sloveniji ni bilo. Zdaj je pa drugače, ko se zdaj predstavim, čutim, da je odnos drugačen. Zdaj gledajo moje serije in berejo moje knjige in čutim premik.

Kdaj veste, da je knjige konec in da ste zadovoljni z njo?

Konec je zelo pomembna stvar v knjigi, tako kot začetek. Jaz sem tri dni nazaj dokončal svojo peto knjigo. Sicer je treba še marsikaj zanjo postoriti, ampak je zaključek napisan. In zdaj že tri dni nenehno razmišljam o zadnjih stavkih. Res je to, da pri knjigi človek nikoli ne dokonča v glavi. A enkrat je pač treba oddati. Tisto, kar oddaš, je večinoma najboljši približek tega, kar misliš, da moraš oddati.

Pogovor je stekel tudi o alpinizmu in o njegovi poškodbi iz leta 2020, ko je pri plezanju padel z Loške stene in bil v komi. S sabo na pogovor je namreč prinesel alpinistični pripomoček. Vrv. Ko smo ga povprašali o razlogu za to, je rekel, da mu je vrv podaril prijatelj, ki je z njim plezal na ta dan, ko se mu je zgodila odmevna nesreča v gorah. Preden se je Tadej po nesreči zbudil, zdravniki in svojci niso vedeli, ali bo sploh koga prepoznal. Domnevali so, da bo tudi nepokreten. Danes je pisatelj skoraj popolnoma okreval in skuša dobiti svojo plezalsko in kolesarsko formo nazaj.

Zaupal nam je pogovor, ki ga je imel z medicinsko sestro kmalu po tem, ko se je zbudil iz kome. »Sestra me je skušala še nepokretnega potolažiti, češ 'ne skrbite, vas bomo pripravili do te stopnje, da boste lahko sami vstali in šli do stranišča'.« Jaz pa sem rekel: »To ni moj namen. Moj namen je to, da grem zopet plezati.« Namenila je čuden pogled in videl sem, da ne verjame v to stopnjo mojega okrevanja, a poglejte me zdaj. Uspelo mi je!

Zase pravi: »Če ne bi bil pisatelj, bi bil poklicni alpinist. Še sreča, da je Jezero postalo uspeh in me potegnilo v pisanje.«

Pisatelj prav zares preseneča z neko otroško iskrenostjo in voljo do življenja samega. Do stvari, ki mu pomenijo veliko, kaže ogromno strast in predanost. Vsekakor lahko v prihodnosti pričakujemo še njegovih vrhunskih romanov in veliko športnih podvigov.