PORTRET
Te njene oči in ustnice AMY ADAMS • Filmska igralka Piše: Patricija Maličev • Ilustracije: Mitja Bokun
V živo je precej bolj drobna, kot se zdi na filmskem platnu. Glede ostalega pa je ravno takšna, kot si jo človek, ki je videl tri četrtine njene filmografije, predstavlja: prijazna in uglajena, mehko govoreča, zadržana in, spet, prijazna. Leta 2005 je bila za vlogo matere mrtvorojenega otroka v filmu Junebug prvič nominirana za oskarja. Vse do danes so sledile še štiri nominacije: za vloge v Dvomu, Ameriških prevarah, Borcu, Gospodarju in Začarani. Adamsova, sicer rojena v Vicenzi v Italiji, a vzgojena v mormonski družini sredi Kolorada – ima še šest bratov in sester – je v karieri odigrala precej nenavadne vloge, ki pa jih gledalcem nikakor ni bilo težko vzljubiti. Disneyjevo princeso, mlado in naivno nuno, seksi prevarantko, ekscentrično umetnico, žalujočo znanstvenico … Ima še kar odštekan smisel za humor in pogosto je simpatično sarkastična. Nikakor ne enodimenzionalna.
M
ed igralkami svoje generacije je vsekakor nekaj posebnega; podobno kot Michelle Williams je hollywoodski glamur niti najmanj ne zanima, ker si preprosto ne vzame časa zanj. »Kar še ne pomeni, da nimam prijateljic med igralkami, Natalie, Michelle in še kdo … Sem precej privržen človek, tako profesionalno kot zasebno, nerada razočaram. Zato sem si nabrala precej negativnih izkušenj, ker sem hotela na vsak način vsem ugoditi. V družini nas je bilo veliko in kmalu smo se morali naučiti sklepati kompromise. Obenem nam je bilo jasno, da bo tisti, ki bo pred starši ustvaril največ drame, zmagal. Tako ali drugače. Vsi starši to vemo.« »Biti mama in delati kot igralka danes, v tem svetu, ni najbolj preprosto. Če je le mogoče, je družina ob meni tudi na snemanjih. Ko jih ni, jih pogrešam. Toda, nekatere stvari so se v poslu s prihodom otroka spremenile. Ni več tragedija, če mi kaj ne uspe. Ali če zamočim. Spremenil se je tudi moj odnos do moža – zdaj vem, da bomo zaradi otroka vedno povezani, vedno družina, tudi če bi se kaj spremenilo med nami. Drugače je: ni pomembno, kdo od naju ima prav glede česar koli, pomembno je, da je atmosfera v našem domu dobra.« Obožuje Italijo, še vedno. »Mnogo stvari sem že pozabila, spomnim pa se vonjav in barv.« Rodila se je v Vicenzi, ker je takrat njen oče, strojni inženir, delal v vojaški letalski bazi, v Avianu. Zato je v spomin na tiste
17
čase hčerko poimenovala Aviana Olea. Pravi, da je podobno kot sama v njenih letih izjemno samostojna in samosvoja … KAKO LEPA JE TA ŽENSKA V RESNICI Prva pomembnejša vloga je bila, kot pravi, prav tista v Ujemi me, če moreš, filmu Stevena Spielberga, v katerem je zaigrala ob DiCapriu. Takrat je imela osemindvajset let. Pred tem smo jo sicer že bili videli v stranskih vlogah, pogosto kot prijateljico glavnih junakinj, v Crkni, lepotica! (1999) in Podlih igrah (2000), ali pa žensko z zamolklim seksualnim potencialom, ki se razkrije šele za zaprtimi vrati – kakršnih je danes, žal, v filmih zelo malo. In potem smo jo videli v Ameriških prevarah – takšno, kot še nikoli do tedaj. »Kako lepa je ta ženska v resnici, kako seksi in lepa je! Kakšne prsi!« je o njej povedal Tom Ford, ki jo je kmalu zatem režiral v Nočnih pticah. »In to pravi oblikovalec, ki je gej, zato v moji izjavi ne boste našli nič mačističnega.«
»V družini nas je bilo veliko in kmalu smo se morali naučiti sklepati kompromise. Obenem nam je bilo jasno, da bo tisti, ki bo pred starši ustvaril največ drame, zmagal. Tako ali drugače.«
Goodlifestyle.si