GOODLIFE 59, jesen/fall 2022

Letnik 14 / Številka 59 / Jesen 2022

»Draguljev v Narodni galeriji je več. Med obiskovalci, po številnih anketah sodeč, je najbolj priljubljeno delo Poletje Ivane Kobilca«,

je Heleni Peternel Pečauer v Intervjuju med drugim zaupala direktorica Narodne galerije v Ljubljani dr. Barbara Jaki.

24 ART Matija Sternen v Narodni galeriji

26 POBEG Mehika in Baja California

28 DOBRO MESTO Benetke obožuje predstojnik kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v UKC Ljubljana ter svetovljan prof. dr. Andrej Janež

Lastnik

Erbežnikova

(Ne)kulturni

Slovenija je dežela kulture in umetnosti. Sam sem privrženec umetnosti že iz srednje šole. Igral sem v šolski gledališki skupini, redno hodil v kino, na televiziji gledal umetniške filme, bral leposlovje in obiskoval razstave.

Svet umetnosti me je posrkal. Zaljubil sem se predvsem v film, tudi gledališče. Težke psihološke drame so me najbolj vznemirjale, na filmu in v teatru. Medosebni odnosi, človeške patologije, odkloni, to so bile teme, ki so me na filmu in v gledališču še posebej mamile.

In še danes, po več desetletjih, so te teme na prvem mestu mojega zanimanja. Kako ljudje sobivajo, kako se obnašajo drug do drugega, kako spoštljivi so, kako kulturni? V zadnjem času nas ob obilici dobrih, celo izjemnih kulturnih in umetniških dogodkov pri nas žal pretresajo tudi zelo nekulturni ekscesi na kulturni sceni. Namesto umetnosti so v ospred ju nasilje, domnevne spolne zlorabe, skrajno nekulturno vedenje kulturnikov, od katerih najprej pričakujemo, da se znajo primerno obnašati, da imajo vrednote.

Zgodila se je tudi smrt umetnika. Nepričakovana. In zdaj nekateri, za svojo slavo in oseb ne koristi, obračunavajo s pokojnikom. Zelo nekulturno, nehumano, ne glede na to, kaj naj bi v času življenja domnevno storil. In mediji žal grabijo vse, brez resnega razmisleka, samo da začinijo svoje pisanje, poročanje.

Zelo skrajni čas je, da se obračuna s tistimi, ki so vsa nehumana dejanja na kulturni sceni začeli in so še – živi. Nanje je treba kazati s prstom, jim pristriči peruti in jih poslati tja, kjer jim je mesto. V kulturi mesta zanje pač ni. — ALEŠ ČAKŠ ales.caks@goodlife.si

Avtorji: Izabela Arsovska, Alenka Birk, Aleš Čakš, Kaja Komar, Manja Kovačič, Hermina Kovačič, Teotim Logar, Helena Peternel Pečauer Lektura: Simona Fortuna

Trženje: info@goodlife.si Prelom in oblikovanje: I·D

Naslovnica: Tribuna v Palači Grimani, Benetke (foto: Andrej Janež)

Tisk: Tiskarsko središče d. o. o., Slovenčeva ulica 19A, SI-1000 Ljubljana ISSN 1855-6957

Revija Goodlife

Foto: Matevž Kostanjšek

Delo privilegij, sodelavci in umetnine navdih

Doktorica umetnostne zgodovine Barbara Jaki je svojo službo v ljubljanski Narodni galeriji nastopila 2. novembra 1987, odkar pa je zasedla direktorski položaj, se je v tem hramu umetnosti marsikaj spremenilo. Prenovili so objekt, povečali razstaviščni prostor in galeriji z novimi, sodobnimi dejavnostmi vlili dodano vrednost. S sodelavci, ki jo pri delu navdihujejo, snuje velike projekte, njene pobožne želje pa so usmerjene v zagotovitev primernih financ in kadrovsko okrepitev te pomembne umetnostne ustanove.

Vsa vaša delovna kariera je bila posvečena umetnosti in Narodni galeriji, zato zanesljivo poznate vsako njeno podrobnost, vsak njen čar. Kaj vas najbolj navdihuje? Moji sodelavci. Smo zelo dober kolektiv, v njem je veliko mladih ljudi s svežimi idejami in sijajnim duhom, po drugi strani pa me navdihujeta tudi zbirka del in odmev, ki ga ta zbirka ima. Obiskovalci radi zahajajo v galerijo, ljudje se identificirajo z njo in to je zame zelo spodbudno. Moje delo je vsekakor privilegij, je pa pri tem, tako kot v vsaki službi, tudi veliko izzivov. Takšnih in drugačnih. A delati z ume tninami je seveda pri mojem poklicu in pri moji izobrazbi res velik privilegij.

Kakšen je bil hram nacionalne umetnosti na vaših za četkih in kako močna kulturna institucija je Narodna galerija danes?

Ker sem že vrsto let globoko vpeta v dogajanje v Narodni galeriji, kmalu bo minilo že 35 let, jo težko gledam objek tivno. Verjetno bi o tem lažje govoril kdo od zunaj. Vse kakor pa je očitno, da se je prostornina galerije v tem času zelo povečala, tudi stalne zbirke so se povečale, seveda pa je tudi način dela zdaj precej drugačen, kot je bil na začet ku moje kariere. Ko sem se zaposlila, še nismo imeli niti računalnikov, tipkali smo na pisalne stroje, potem pa smo z digitalizacijo ogromno pridobili in jo še danes izpopol njujemo. Zdaj imamo veliko več razstav, kot smo jih ime li pred tremi desetletji, umetnostni fond se je povečal za tretjino. Prilagajamo se in odmevamo skladno s časom, a stalnice ostajajo. Mislim, da je že od začetka Narodne gale rije odnos do umetnosti, zavedanje, da hranimo nekaj dr žavotvornega, pomembnega za nacionalno zavest, na zelo visoki ravni in da je moje sodelavce ves ta čas odlikovala visoka kakovost dela.

Kaj pa Slovenci? Ali dojemamo, kako veliki zakladi so nam na ogled v vaših prostorih? Stalna zbirka se namreč

BARBARA JAKI • direktorica Narodne galerije v Ljubljani

Piše: Helena Peternel Pečauer •

Foto: arhiv Narodne galerije

v teh prostorih snuje že od daljnega leta 1870. Katero umetniško delo je po vaši presoji njen največji dragulj? Draguljev je več. Med obiskovalci je, po številnih anketah sodeč, najbolj priljubljeno delo Poletje Ivane Kobilca. Če pogledate družbena omrežja, boste ugotovili, da se ljud je najpogosteje fotografirajo ravno pred Poletjem. Druga najbolj priljubljena slika v Narodni galeriji je presenetlji vo Jurijev boj z zmajem. Gre za sliko iz 17. stoletja, ki je del zlatega oltarja, umetnina mojstra, ki ga poznamo le po začetnicah H. G. G., za njimi se najverjetneje skriva Hans Georg Geigerfeld. Slika je priljubljena zaradi vsebine, za radi junaškega viteza Jurija, ki je pred hudobnim zmajem rešil ne le Marjetico, ampak vse mladenke naokrog. Naj pogosteje se z Jurijem poistovetijo fantje in se ob njej foto grafirajo. Zelo priljubljeno pa je seveda še eno delo Ivane Kobilca, Kofetarca. Ta avtorica je gotovo na prvem mestu po priljubljenosti v naši galeriji, sledijo pa ji impresionisti, predvsem Ivan Grohar. Njegovi sliki Sejalec in Pomlad sta deli, ki jima rečemo kar ikoni slovenske umetnosti. Mislim, da se Slovenci dobro zavedamo vrednosti in pomena del, ki jih hranimo v naših prostorih. Ko smo leta 2016 na širo ko odprli vrata prenovljene Narodne galerije in razširjeno stalno zbirko, nas je v samo štirih dneh obiskalo več kot 50.000 ljudi.

Pripravljate vrsto izobraževanj, dogodkov, celo počitni ško varstvo za otroke. Zdi se, da se zelo trudite umetnost približati vsakemu posamezniku. Kako pomembno je »privzgajanje« umetnosti?

To se mi zdi absolutno zelo pomembno. Tovrstna izobraz ba širi obzorja ljudi, hkrati pa prispeva h krepitvi srčne kulture, ki jo danes tako zelo pogrešamo. Poleg skrbi za umetnine je prav takšno izobraževanje velik del poslanstva Narodne galerije. Umetnine so bile narejene za to, da bi

jih videlo čim več ljudi, da bi jih čim več ljudi občudovalo. Vsaka umetnina v človeku vzbudi določen odziv in sproži čustva, kar je nedvomno dobro.

V zadnjih dveh letih se je zaradi pandemije zelo zmanj šal obisk umetnostnih ustanov. Kako ste se z novo real nostjo spopadli pri vas?

Zelo hitro smo se morali odzvati na nove razmere. Mlajši del kolektiva, ki obvlada družbena omrežja, je hitro pote gnil voz naprej, vse objave so bile zelo odmevne v javnosti. Po drugi strani pa so bila vrata naše galerije kratek čas za prta. Prostori zbirke so namreč veliki in z upoštevanjem vseh ukrepov, nošenjem mask, razkuževanjem in varno stno razdaljo, je bil obisk za posameznike, ne pa tudi sku pine, mogoč. Prepričana sem, da je bil obisk galerije v tistih težkih časih za marsikoga tudi neke vrste uteha. Takšen je bil namreč odmev obiskovalcev.

Verjetno to za vas ni bil največji direktorski izziv. Je bila morda vaša odločitev, da v prostore galerije spustite svetlobo, ali bi morda izpostavili kak drug izziv? Verjetno je bil moj največji in najtežji izziv odločitev, da se prijavim na direktorsko mesto. Druga najtežja točka v moji karieri pa je bila prenova galerije. To je bila zelo zahtevna naloga, moram pa omeniti še nenehen spopad s finančni mi težavami, ki so pri tako veliki instituciji in pri nespre menjenem financiranju stalne. Morda lahko med izzivi omenim še gostovanja v tujini, v središču Pariza in Prage, ki so naporna, ampak na koncu človeka vedno nagradijo, saj prinesejo veliko navdušenje nad našo umetnostjo tudi drugod po svetu.

V poletnih dopustniških dneh galerijo v Ljubljani verje tno obišče veliko tujcev. Kaj jih najbolj preseneti? Po dosedanjih izkušnjah je med tujci najbolj odmevna zbirka srednjeveške umetnosti. Vedno več tujcev, ki k nam prihajajo neorganizirano – v naše prostore ne prihajajo skupine s križarskih ladij, pač pa individualni obiskoval ci –, poudarja, da jih navdušuje posebnost našega prosto ra. To se nam zdi malce nenavadno, a njih zanima ravno to, kar je pri nas drugače kot denimo v zahodnoevropski umetnosti.

V galerijske prostore se trudite pripeljati tudi dela so dobnejših slovenskih avtorjev, ki so večinoma razpršena po zasebnih zbirkah. Kako težko jih je dobiti? Slovenski domovi hranijo veliko umetniških del, o tem

sem prepričana. Nekatere tovrstne zbirke so prav izjemne, nekatere nastajajo na novo, druge so podedovane. Mislim, da Slovence odlikuje kar zavidljivo zanimanje za opremo svojih domov z umetniškimi deli, presenetljivo je, da ima mo poseben odnos do grafične umetnosti, kar je nedvom no rezultat tradicionalnega Grafičnega bienala v Ljubljani. V Narodni galeriji se zavzemamo, da nam lastniki posodijo svoja dela za občasne razstave, saj je le tako predstavitev nekega umetnika ali umetniškega obdobja bolj celovita. Doslej s pridobivanjem teh del še nismo imeli težav, lastni ki nam jih radi posodijo, moram pa reči, da so tudi zelo odgovorni do umetnostne dediščine in se zavedajo, da so njihove umetnine pomembne za vse Slovence, čeprav so v njihovi zasebni lasti.

Morda razmišljate, da bi v galerijo pripeljali tudi od mevna tuja likovna imena, ki bi v Ljubljano privabljala tujo strokovno in laično javnost?

Takšnih razstav smo imeli že kar veliko. Zelo pomembna je bila razstava španskega baročnega kiparstva, ki je pred tem gostovala v londonski Narodni galeriji, iz Ljubljane pa je potovala še v Metropolitanski muzej v New York. Prav tako mednarodno odmevna je bila razstava risb Giambattista

Tiepole, ki so zelo redko na ogled, saj je risba strašno obču tljiv medij. Predstavili smo tudi hrvaško, srbsko in poljsko umetnost 19. stoletja in še mnoge druge. Zdi se mi, da ima Ljubljana zelo dobro geografsko lego, da bi lahko postala središče pomembnih razstav, a spet se zatakne pri finan cah. Mnogi se še ne zavedajo, da sta umetnost in kultura

lahko zelo pomembni in donosni gospodarski panogi in sta del turizma, čeprav pri tem ne gre za potrošniško logi ko. Tujci, ki pridejo v Ljubljano, so začudeni in navdušeni nad ponudbo likovne, glasbene umetniške zvrsti in drugih.

Kakšne projekte snujete za prihodnost, kakšna je vizi ja galerije za prihodnja leta in kaj so pobožne sanje, ki morda niso odvisne le od vaših prizadevanj? Snujemo veliko zanimivih in mikavnih projektov. Že po zno jeseni bomo odprli razstavo del impresionista Mateja Sternena, enega bolj priljubljenih slovenskih avtorjev, ki je najbolj prepoznaven po sliki Rdeči parazol. Za prihodnje leto v sodelovanju z zagrebškim Muzejem za umetnost in obrt, tradicionalnim prijateljem Narodne galerije, priprav ljamo veliko razstavo. Muzej je bil med nedavnim potre som zelo poškodovan in je zdaj zaprt za obiskovalce, zato bomo izbor iz njihove stalne zbirke predstavili pri nas. Tako bo muzej lahko živel tudi med prenovo. Pripravili bomo tudi več manjših razstav, skupaj z Muzejem novejše zgodovine denimo razstavo del eminentnega fotografa Joca Žnidaršiča. Dogovarjamo se za gostovanja v tujini, za leto 2025 pripravljamo veliko razstavo baroka na Slovenskem, pri tem velikem projektu pa bodo sodelovale tudi druge institucije; ZRC SAZU, filozofska fakulteta, Narodni muzej in seveda pokrajinski muzeji, ki imajo v svojih zbirkah dra goceno dediščino iz tega časa. Obrisi razstave se že kažejo, pri projektu sodeluje veliko pomembnih strokovnjakov, za dovoljna pa sem, da tudi restavriranje del za razstavo, kar je velikanski izziv, zelo dobro poteka. Gre za stara dela, ki v mnogih primerih niso razstavljiva ali pa so le pogojno, saj so pogosto preveč krhka, da bi jih lahko premikali. Koledar razstav moramo zato pogosto prilagajati restavratorskemu delu, v tem primeru pa kaže, da se bo vse dobro izteklo. Pobožne želje pa so usmerjene v primerno financiranje Na rodne galerije in primerno kadrovsko zasedbo.

Kako kot strokovnjakinja ocenjujete raven slovenske so dobne umetnosti? Kakšen umetniški potencial imamo? Imamo veliko izjemnih mladih avtorjev, ki so zelo kreativ ni, z veliko umetniško potenco, težava je le v pomanjkanju kritike, ki bi lahko regulirala hiperprodukcijo kreativnosti. Kritika je zelo pomemben del celovite podobe tega časa in prostora, pa tudi ugleda posameznega umetnika v splošni javnosti.

»Ko smo leta 2016 na široko odprli vrata prenovljene Narodne galerije in razširjeno stalno zbirko, nas je v samo štirih dneh obiskalo več kot 50.000 ljudi.«

Ko modna kreativnost ne pozna meja

International Talent Support (ITS) je v modni svet v zadnjih 20 letih izstrelil imena, kot je Demna Gvasalia, kreativni direktor znamke Balenciaga. Svetovne blagovne znamke in izobraževalni sistemi so se okrepili z mlado kreativno silo, ki je svoj potencial pokazala v Trstu, ki ne velja za modno prestolnico.

»A takšnega projekta ni nikjer na svetu,« je na novinarski konferenci v hotelu Savoia Excelsi or Palace v Trstu izpostavil Tony Chambers, nekdanji urednik revije Wallpaper. Olivier Saillard, eden vodilnih zgodovinarjev in kustosov v modi, pa je dejal: »Ko gledam modne revije, so vsa oblačila ustvarjena za nošnjo. Toda namen mode je tudi sa njati, razmišljati.«

Pred več kot dvema desetletjema je na veliko sanja la tudi Barbara Franchin. Andrea Rosso, sin Renza Rossa, enega najvplivnejših ljudi v modni industri ji, se je spomnil začetkov sodelovanja s Tržačanko. Ko so jo na sestanku, na katerem naj bi predstavila projekt in jih prepričala o podpori, vprašali, kaj ima pokazati, je rekla: »Nič.« Toda njene sanje in vera v projekt, ki bi odkrival talente in jih podpiral ter pro moviral na začetku kreativne poti, so bile več kot prepričljive. Renzo Rosso stoji projektu ob strani že od začetka – sprva z blagovno znamko Diesel, po zneje z modno družbo OTB.

ITS s pomočjo več podpornikov, predvsem modnih podjetij in medijev, podeli finalistom ITS nagrade v obliki finančne podpore, mentorstva, pripravništva ali medijske izpostavitve. V 20 letih se je v mrežo ITS, ki pokriva modno oblikovanje, modne dodat ke, nakit, umetnost in fotografijo, vključilo približno 1500 šol iz več kot 80 držav. Na tekmovanje so prejeli več kot 18.000 prijavnic in predstavitvenih map, kar bi skupaj tehtalo okrog 16 ton. Finalistov je bilo več kot 680, gostov na zaključni prireditvi pa kakšnih 8000.

»Koncept ITS Family je konkreten, obstaja in je povsem drugačen od tistega v panogi, ki je pogosto oddaljen, nedosegljiv, elitističen. ITS omogoča dru gačen pogled na modo; je tekmovanje, ki ne izbere nujno kolekcij, pripravljenih za prodajo, pač pa za četne kreacije oblikovalcev, ki še niso vstopili na trg dela. Predstavlja njihova diplomska dela, prototipe, ki se ne ozirajo na logiko ali potrebe produkcije. Moda kot umetnost, kot ustvarjalnost, ki se lahko

International Talent Support v Trstu · Modna platforma za oblikovalce z vsega sveta

Piše: Hermina Kovačič ·

Foto: Pietro D’Aprano, arhiv ITS 2022

izrazi povsem svobodno,« je za Goodlife povedala Barbara Franchin, predsednica in umetniška direk torica ITS Foundation.

LJUDJE, KI SPREMINJAJO SVET MODE

V 20 letih je bilo na ITS veliko razlogov za veselje. Odkrili so nekaj neverjetnih talentov, ki danes kro jijo svet mode. ITS je med velike poleg omenjenega Demne Gvasalia izstrelil tudi Matthieuja Blazyja, zdaj kreativnega direktorja Bottege Venete, Jamesa Longa (Iceberg), Nicolasa Di Felice (Courrèges). ITS je povezal številne ljudi, ki so postali sodelavci; neka teri so se zaljubili in imeli otroke; nekateri so osnova li svoje šole modnega oblikovanja, iz katerih so izšli novi finalisti ITS. In potem je tu še bogat arhiv, kate rega pomembnost priznavajo muzeji, kot sta Victoria & Albert iz Londona ali Palais Galliera iz Pariza, in na katerem ekipa ITS gradi temelje prihodnosti v ob liki ITS Arcademy.

V arhivu se je nabralo 14.359 predstavitvenih map, 1077 kosov oblačil, 160 modnih dodatkov, 118 kosov nakita in več kot 700 fotografskih projektov. »Vesela sem, da sem oseba, ki vse shrani in ničesar ne vrže proč. Tako sem ohranila in arhivirala dela naših fi nalistov. Projekti Demne in več kot 680 finalistov so hrbtenica ITS Arcademy – Muzeja umetnosti v modi, razstavnega prostora, kreativnega arhiva, izo braževalnega centra. To je naš prispevek modnemu svetu, to nas resnično ločuje od drugih,« pove Barba ra Franchin. Muzej ITS Arcademy bo uradno odprt marca 2023.

ISKANJE NOVE ESTETIKE

Trst je enkrat na leto že zadnjih 20 let središče različ nih ustvarjalnih duš z vsega sveta. Tekmovanje ITS poleg finalistov pritegne še različne modne strokov njake, kritike, medije, pop zvezdnike. V preteklosti je med drugim kot žirante gostil oblikovalski tandem Viktor & Rolf in sodobno umetnico Marino Abra mović. Veseli nas tudi, da sta bila v jubilejni izdaji ITS med žiranti kar dva Slovenca: Lorella Flego, vo diteljica TV-oddaj, in Aleš Čakš, publicist in odgo vorni urednik revije Goodlife.

SLOVAKINJA MATA DURIKOVIC, DOBITNICA NAGRADE ITS MEDIA AWARD

Najbolj pričakovani dogodek tekmovanja ITS je modna revija finalistov, za katero nemalokrat mladi ustvarjalci prvič materializirajo svoje ideje. Pet najst izbrancev je prikazalo, kako želijo na novo osmisliti estetiko, ki se je rodila na začetku 20. stoletja in gradila eno celotno stoletje. Zato seciranje posamičnih kosov oblačil in iskanje odgovora na večno vprašanje, kaj spre meniti, kako biti drugačen, izstopajoč, izviren. Predrugačenje osnovnih funkcij oblačila – jakna lahko postane tudi krilo –, raziskovanje krojev in volumnov, da bi bil končni rezultat nova silhueta. Dekonstrukcija klasič nih kosov, kot so suknjiči in plašči, ki jih zaradi njihove kompleksnosti ni lahko zgraditi, in oblikovanje na novo.

Nekaj mladih kreativcev je obudilo zgodbe, povezane s pomembnimi zgodovinskimi dogodki in družbenimi gibanji, pa tudi prelomnimi ži vljenjskimi dogodki. Mata Durikovic, dobitnica nagrade medijske žirije, je na primer razvila škrobno bioplastiko, ki jo je uporabila v kolekciji, za katero je preoblikovala tudi nekaj starih oblačil. Charlie Constanti nou, dobitnik velike nagrade ITS Arcademy Award v višini 15.000 evrov in šestmesečnega mentorstva pri podjetju PITTI Immagine Tutoring & Consulting Di-rection, je za kolekcijo uporabil najlon. Njegova želja je, da bi sodeloval s tkalnicami in predilnicami pri razvoju lastnih trajno stnih tkanin.

ANGLEŽ CHARLIE CONSTANTINOU, PREJEMNIK VELIKE NAGRADE ITS ARCADEMY AWARD

AVSTRIJKO EVO HEUGENHAUSER JE OPAZILA REVIJA VOGUE IN JI NAMENILA POSEBNO OMEMBO V ITALIJANSKI IZDAJI REVIJE.

NEOPREN BREZROKAVNIK FIBIA, WEEKEND MAX MARA, 185 €

VOLNEN PULOVER EARRY, WEEKEND MAX MARA, 329 €

ONA NOSI

Oblači jo: Alenka Birk • Ilustracija: Izabela Arsovska

TUNIKA ORLANDA, WEEKEND MAX MARA, 329 €

TORBA PASTICCINO, WEEKEND MAX MARA, 369 €

VOLNENE HLAČE GODEZIA, WEEKEND MAX MARA, 209 €

Ona obožuje jesen in udobna oblačila. S kartico Diners Club Goodlife lahko uresniči svoje želje. Omogoča ji preprosto plačevanje doma, na spletu in v tujini. Svoje nakupe lahko razdeli na več delov. Čaka pa jo še posebna ugodnost pri Weekend Max Mari z 10-odstotnim popustom za celoten nakup najljubših kosov. Za pridobitev kartice pokliče na 041 68 ali jo naroči na GOODLIFE.SI.

... novo jesensko-zimsko kolekcijo Weekend Max Mara, ki je nastala v sodelovanju s slavno špansko arhitektko in oblikovalko Patricio Urquiola. Na podlagi izkušenj z ustvarjanjem večdimenzionalnih življenjskih izkušenj Urquiola predstavlja kolekcijo hibridnih kosov, ki vas bodo objemali kot dom – uravnovesili bodo vašo osebnost in hkrati nudili udobje.

Weekend Max Mara, Wolfova ulica 10, Ljubljana

PLAŠČ POTUS, WEEKEND MAX MARA, 719 €

USNJENI GLEŽNAR SORAGA, WEEKEND MAX MARA, 385 €

PREŠITO KRILO ONTARIO, WEEKEND MAX MARA, 249 €

Foto: Teotim Logar Zorn

Alenka Birk

instaset.eu

NOČNI

THERAPY,

PARFUMSKA VODA PRADA PARADOXE, NAMA.SI

NAMA.SI

SOJINA SVEČA Z VONJEM FIG, FLAGOLIE, NAMA.SI

NEŽNI GEL

MASKARA MAD EYES, GUERLAIN PARIS, NAMA.SI

MOŠKA DIŠAVA

CODE PARFUM, NAMA.SI

ŽLAHTNI INTENZIVNI LOSJON ZA OBRAZ L’OCCITANE, 75 ML , NAMA.SI

VLAŽILNA KREMA ZA KOŽO

PODROČJU OČI, CLINIQUE FOR MEN, NAMA.SI

ŽENSKI PARFUM VERY GOOD GIRL GLAM, CAROLINA HERRERA, NAMA.SI

TEKOČA PODLAGA PARURE GOLD SKIN MATTE, GUERLAIN PARIS, NAMA.SI

LAK ZA NOHTE 953 ENIGME, LIMITED EDITION, CHANEL, NAMA.SI

NEGA ZA KOŽO LE LIFT PRO CONCENTRÉ CONTOURS, CHANEL, NAMA.SI

KOLONJSKA DIŠAVA ZA TELO ZA ŽENSKE IN ZA MOŠKE, JO MALONE, NAMA.SI

Izbor: Aleš Čakš, Alenka Birk · Foto: arhiv proizvajalcev

Omega Speedmaster Moonwatch

je izdelana iz 18-karatnega zlata, uro poganja sodoben mehanizem Co-Axial Master kronometer 3861, ki vsebuje po meri izdelano hrbtno stran ohišja. Ura je naslednica kultne Omega Caliber 321, ki je med drugim pristala tudi na Luni. Ura je posebna tudi zato, ker je hrbtni del ohišja narejen iz dimljenega safirnega stekla. Ta del ohišja krasita podoba astronavta Alekseja Leonova in kitara Red Special kitarista Briana Maya iz skupine Queen. Cena po povpraševanju. SLOWATCH.SI

TERMO SKODELICA COOL (0,7 L) MERCEDES-BENZ

MERCEDES-BENZ.SI/KOLEKCIJA

Kulinarični imperij Kaval Group

Na jutranjo kavo v Lolito (na Cankarjevi ali Eipprovi), s sodelavci na kosilo v PEN Klub, popoldansko druženje s prijatelji na vrtu Lili Novy ali v Špica Caffeju ob Ljubljanici, zvečer pa romantična večerja v gostilnici in piceriji Kaval v Tacnu. Zdi se kot pravi »ka valovski« dan, a obredli smo le četrtino vseh lokalov, ki jih imata Brane in Dada Jerovšek v svoji gostinski skupini Kaval Group.

Da sva z eno najuspešnejših podjetnic pri nas našli pravi termin, je trajalo nekaj časa. A na dobre stvari je vred no počakati in pogovor z njo bi vlil kanček optimizma še tako temačni duši. S svojo iskrenostjo, srčnostjo, energijo, eleganco in karizmo očara vsakogar. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem skrito,« Dada Jerovšek citira Malega princa. »Slediti srčnim željam je tudi tema knjige Pojdi, kamor te vodi srce, ki mi je bila v pomoč v težkem obdobju.«

DADA JEROVŠEK:

V podjetništvu brez srčnosti in strasti ne moreš biti uspešen

Njuna velika kulinarična zgodba se je začela pred dobrima dve ma desetletjema. »Prvo gostilnico Kaval sva z možem odprla leta 2000,« se spominja Dada Jerovšek. »Takrat nisem imela nobenih izkušenj, mož nekaj s picerijo in bifejem. Peljala sem ga v Toskano, v katero sem bila že leta zaljubljena. Njihova čis tost okusov, ko na hitro popečeš meso in dodaš malo oljčnega olja. Pa najboljše domače testenine, ki skorajda ne potrebu jejo dodatkov, mogoče nekaj masla ali kapljic oljčnega olja, pest ročno stisnjenih svežih paradižnikov in dva lista bazilike. Preprosto, a božansko. Zame je ta kuhinja toskanska, ne itali janska, ima svoje posebnosti. Je nekaj, kar sva z možem hotela pripeljati tudi v Slovenijo.«

Piše: Kaja

Ne le da jima je to uspelo, svoje podjetje sta razširila na osem restavracij, osem kavarnic, izvajajo catering in dogodke. Njiho vi lokali so prejeli več priznanj, domača in tuja, pohvalili so jih tudi gostje – pred tedni so bralci Ljubljanainfo.com za najljubšo teraso v Ljubljani izbrali zeleno oazo, njihov vrt Lili Novy. Vsa

VSAKA ENOTA JE NJUN OTROK

OD SEPTEMBRA LETOS JE STRELEC ENA OD DEVETIH RESTAVRACIJ, KI IMA V SLOVENIJI ENO MICHELINOVO ZVEZDICO.

ka enota je kot njun otrok, unikaten in pog lavje zase, a vendar tako »kavalovski« in del večje zgodbe. »Spomnim se, kako sem prvo leto vsak dan, tudi za praznike, zavijala pribor z rafijo, da so se mi na rokah naredili žulji. In še zdaj je tako. S tem je veliko dela in včasih se jezijo name, a to je tisto, kar daje osebno noto.« Jerovškova, po izobrazbi arhitektka, je s svojim lepopisom lastnoročno opremila prve jedilne liste in poskrbela za estetsko podobo prve gostilnice. Včasih je trenirala jahanje, da nes za tak hobi ni več časa, je pa konj zanjo še vedno eno najveličastnejših živih bitij, zato je tudi v imenu – kaval je igralna karta z moško figuro na konju – in logotipu prve gostilnice.

KAR SEJEŠ, TO ŽANJEŠ

Za kulinarična doživetja skupine restavracij, kavarn in slaščičarn skrbi več kot 150 redno in vsaj 50 honorarno zaposlenih. Jerovškova vse pozna po imenu in zanjo niso podrejeni, so sodelavci in prijatelji. »Vsi so srčni, strastni, pripadni, z dobro energijo soustvarjajo prijet no atmosfero v ekipi.« To so ljudje, ki po službi rečejo: »Kako fino smo se imeli,« in se veselijo novega delovnega dne. »Ko imamo dogodke, z možem ostaneva do jutra in pospravljava s tehnično ekipo. Nisva direktorja, ki ukazujeta, ampak se tudi sama lotiva dela.« S sodelavci so zgradili poseben odnos in postali družina. »Vsako jutro, ko se dobimo na delovni kavi, se z nasmehom pozdravimo in objamemo.« Ker vsak dan ne more obiskati vseh lokalov, je toliko bolj pomembno, da se lahko na eki po vedno zanese. »Ta konec tedna smo imeli tri dogodke, midva z možem pa sva bila na tradicionalnem po hodu za prijatelja, ki je premlad umrl za rakom. Osvojili smo kar tri vrhove in seveda nisva bila ves čas dosegljiva. Na 1800 metrih je bila svetloba že tako močna, da sem komaj kaj vide la na telefonu. Ampak veva, da se naši ljudje vedno trudijo in si želijo, da je organiziran dogodek popoln. Tudi te so brezhibno izpeljali.« Kadar pripravljajo večji dogodek, najamejo še zunanje sodelavce in takrat opazijo razliko. »Ti delo pogosto op ravljajo neosebno, brez strasti, za plačilo. Naj se sliši še tako obrabljeno, a v podjetništvu brez strasti, srčnosti, pripadnosti ne moreš biti uspešen.«

V KUHINJAH VLADA SPOŠTOVANJE

In kako najdeta sodelavce? »Oba z možem imava razgovore. Pri nekaterih ljudeh že takoj veš, da so pravi. Ne potrebuješ veliko besed in se takoj ujameš. Že na prvem srečanju z našima chefoma Igorjem Jagodicem in Moj mirjem Šiftarjem sem začutila iskrenost in srčnost. Vedela sem, da jima lahko zaupam.« To se ji je obrestovalo in oba sta danes pri znana chefa. Jagodic je bil uveljavljeno ime

že pred prihodom v restavracijo Strelec, s katero si je prislužil še Michelinov krožnik in štiri kape vodnika Gault&Millau. »Ko sem se prvič pogovarjala z njim, je bil skro men, pa bi se lahko upravičeno pohvalil z recepti, izkušnjami ali nagradami. A to je pač Igor, človek s karizmo, ki je ne najdeš drugje, zato ga vsi tako zelo spoštujemo.« Ko opisuje njegovo kuhinjo, se sliši kot pravi laboratorij, vse je mirno, urejeno in čisto, vsak ima natančno dodeljeno nalogo, ki jo resno opravlja.

In zakaj ga tako malo vidimo kuhati ali ocenjevati na televizi ji? »Oh, saj je bil povabljen na kuharske oddaje, na eno je celo šel, a se je kmalu vrnil v kuhinjo, kjer se počuti svobodnega. Z enakim navdušenjem spregovori o Mojmirju Marku Šiftarju, chefu restavracije PEN Klub, ki se je avgusta že tretjič uvrstil v finale San Pellergino Young Chef Academy Competition, naj pomembnejšega mednarodnega tekmovanja kuharjev, starih do 30 let. »Mojmir je mlad kuhar, predan svojim prekmurskim koreninam. Tako zelo pošten, marljiv in motiviran, predan svojemu delu in poln idej. Tudi on čuti veliko spoštovanje do sodelavcev, ne glede na položaj.«

VSAK JE POMEMBEN DEL CELOTE

A čeprav je chef srce lokala, kot pravi Jerov škova, je tu še ena pomembna oseba – na takar. »On mora biti maneken, pospeševalec prodaje, znati predstaviti jed tako, da se sline cedijo, še preden vidiš krožnik. Dober nata kar ne potrebuje jedilnika v roki, zna oceniti gosta in predvidevati njegove želje. To velja tudi za stalne goste, ki jih imamo recimo v Kavalu, Strelcu ali Penu. Ker nimamo zamr znjenih stvari na zalogi in kadar zmanjka jedi, ki si jo gost vedno privošči, mora na takar znati navdušiti z jedjo, ki je na voljo. Pogosto mu potem postane še bolj všeč kot tista, ki si jo običajno naroči.«

KAR JE DOBRO, IMA SVOJO CENO

Njihova zaveza do kakovosti ne glede na kri zo se pozna tudi pri sestavinah za jedi, ki jih v Kavalu previdno izbirajo. »Sem, kar jem, in jem, kar sem,« je že večkrat poudarila lastnica verige gostinskih lokalov. »Le iz naj boljših sestavin lahko pripraviš res vrhun ske jedi, zato smo zelo previdni pri izbiri dobaviteljev. Za restavracijo Strelec gre Igor vsako jutro na tržnico, tam pazljivo izbira najboljšo zelenjavo pri preverjenih kmetih, tudi če je trikrat dražja.« Tudi v prejšnji krizi pred 12 leti se niso, tako kot nekateri gostin ci, odločili, da bodo začeli kupovati cenejše sestavine. »Kar je zares dobro, ima svojo ceno. Če hočeš imeti najboljše sestavine v kuhinji, moraš biti pripravljen tudi plačati zanje. Če hočeš imeti najboljše ku harje, jih moraš tudi dobro plačati. Gostinstvo ni panoga, s katero bi, če si pošten, zares obogatel. Zaslužiš za ekipo in za to, da vložiš v svoj lokal.

Za arhitektko je ambient loka la pomemben stik obiskovalca s prostorom, ko se počuti dobro (ali pa ne), ne da bi razmišljal, za kaj. »Vendar ni namenjen le občudo vanju, mora biti tudi praktičen. Vsak naš lokal mora biti všeč meni in možu, mora dišati, biti čist.« Skupaj z možem si ogledata vsako novo lokacijo, izbereta pa tisto, ki ju takoj navduši. »Spomnim se, kako navdu šena sem bila, ko smo si z možem in arhi tektom Andrejem Mercino iz biroja Triiije prvič ogledali smrdečo in razpadajočo luk njo na Eipprovi. Moj mož pa je drugačen, veliko bolj razumski, Andrej pa empatičen in nadvse dober arhitekt. Skupaj smo prem leli možnosti in našli rešitve, da je lahko nastala nova Lolita.« Povsem drugače kot v sosednjem Sax pubu, kjer so prenovili le nujne stvari, »vzdušje« pa obdržali. »V lokal se vračajo gosti in celo natakar, ki je že prej delal tu. To je za nas velika pohvala. In smo spet pri ljudeh. Mi smo tisti, ki ustvarimo vse.«

IGOR JAGODICJE VIRTUOZNI CHEF V RESTAVRACIJI STRELEC, MOJMIR ŠIFTAR JE MLADI IN NADEBUDNI CHEF V RESTAVRACIJII PEN KLUB

RESTAVRACIJA PEN KLUB

Umetniški vrhunci

v Cankarjevem domu

LILA DOWNS

Slovita vokalistka in sedemkratna grammyjevka (šest latino grammyjev in en grammy) Lila Downs ima svojevrsten glas. Ob njeni odrski prezenci in čustveno doživetim pripovedova njem njena pesem preseže vse jezikovne ovire. Kot hči misteške staroselke in angloameriškega očeta je odraš čala tako v mehiški zvezni državi Oaxaca kot Minneso ti. Je avtorica več pripovedi o zavzemanju staroselcev za ohranitev prvotne vizije oaxaške kulture. Besedila Lile Downs, strastne borke za človekove pravice, osvetljuje jo različne resnice; od družbenih krivic do zamolčanih zgodb latinskoameriških staroselk ali pripadnic dela vskega razreda. Glasba Lile Downs odraža vplive vse od mehiških folk in ranchera slogov do glasbe južne ZDA, v prehajanju meja in oblikovanju zvočnih krajin z zvrstmi, kot so folk, jazz, folk blues, indigena in ranche ra ter hiphop.

Poje v španščini in angleščini ter različnih jezikih pr votnih prebivalcev Mehike. Posnela je duete z umetniki Mercedes Sosa, Caetano Veloso, Juanes, Nora Jones, Juan Gab riel, Santana, The Chieftains, Diego La Cigala, Celso Piña … Na povabilo Baracka Obame je nastopila v Beli hiši. Igrala je v filmu o mehiški umetnici Fridi Kahlo ter odpela skladbo iz filma, ki je bila nominirana za oskarja (na podelitvi nagrad je nastopila kot prva Latinoa meričanka). Gallusova dvorana, 2. 10. 2022

33. LIFFE - LJUBLJANSKI MED NARODNI FILMSKI FESTIVAL Liffe – Ljubljanski mednarodni filmski festival bo letos na sporedu že 33. V Ljubljano že desetletja prinaša izbrane dosežke svetov ne kinematografije in nagrajence najvidnejših festiva lov (Cannes, Rotterdam, Berlin, Benetke) ter opozarja na najpomembnejše dosežke domače kinematografije. Liffov retrospektivni program se bo letos držal (širše) balkanske regije; ob skorajšnjem izidu avtobiografije snovalci festivala načrtujejo posvetilo hrvaškemu av torju Rajku Grliću. Dodali ji bodo še izbor najvidnejših filmov t. i. Praške šole, ki ji je v sedemdesetih letih pri padal tudi sam, retrospektivo pa bodo ob nedavni stole tnici rojstva posvetili velikemu madžarskemu cineastu Miklósu Jancsu, čigar dela so kljub nespornemu statusu vrhunca »rdečega modernizma« še vedno premalo zna na in premalokrat predvajana. Cankarjev dom, Kino Bežigrad, Kino Komuna, Slovenska kinoteka, Kinod vor, Mestni kino Metropol v Celju, Maribox v Mariboru in Anton Podbevšek teater Novo mesto, 9. do 20. 11.

FASO DANSE THÉÂTRE: WAKATT

Serge Aimé Coulibaly je plesalec in koreograf iz Burkine Faso. Od leta 2002, ko je ustanovil Faso Dance Théâtre Company,

raziskuje kompleksne teme za aktualne in inovativne plesne projekte. Navdihuje se pri afriških kulturah, njegova umetnost pa zaznamuje misel o nujnosti prisotnosti sodobnega plesa, vsidranega v čustvenem zaznavanju sveta, a vselej nosilcu re fleksije in upanja. Svoja dela vedno ustvarja delno v Afriki in delno v Evropi.

Predstava WAKATT, kombinacija karizmatičnih 10 plesal cev in v maniri afriškega bluza razigranega tria Magic Ma lik Orchestra v živo, temelji na izhodišču, ki se ga danes še kako zavedamo: živimo v dobi strahu, v katerem je »drugi« sinonim za »grožnjo«. Od Evrope do Bangladeša, v ZDA, Tuniziji ali Keniji je strah pred napadi »drugih« do segel vrhunec. Proti tem »drugim« se borimo, kot bi imeli nalezljivo bolezen. Prepričani smo, da jih mo ramo držati na razdalji, jih omejiti, zapreti, temeljito nadzirati, jih zadušiti ali utopiti.” WAKATT, ki v mo oréju, uradnem jeziku Burkine Faso, pomeni »naš čas«, bo v tem duhu pokazal izvirno gibanje teles, ki se v enotnem sunku borijo za skupno, odprto in ple menitejšo prihodnost. Koncept in koreografija Serge Aimé Coulibaly. Gallusova dvorana, 16. 10. 2022, Abonma Veličastni in izven.

GEORG FRIEDRICH HÄNDEL: ARIODANTE

Po uspešni koncertni izvedbi opere Kserks v sezo ni 2018/19 se ansambel Il Pomo d'Oro zdaj vrača z mojstrovino Georga Friedricha Händla, vrhuncem skla dateljeve operne ustvarjalnosti. Ario dante velja za enega najlepših primerkov baročne opere se rie, ki jo je nemški skladatelj komponi ral leta 1734. Njena praizvedba januarja leta 1735 zaznamuje začetek Händlovega sodelovanja z lon donskim gledališčem Covent Garden. Opera Ariodante je kljub obsežnosti – dejanja zaokroža plesni prizor po vzoru francoske tragédie en musique – izrazito intimne narave zaradi orkestracije, ki izpostavlja barve posameznih glasbil. Delo sloni na predelavi libreta Ginevra principessa di Scozia (1708), ki ga je Antonio Salvi oblikoval na podlagi epizode iz Besnečega Orlanda (1532) Ludo vica Ariosta. Sloviti viteški ep je bil v opernem svetu zelo priljubljen, saj preplet čutnosti, magije in vite ških idealov spodbuja glasbeno domišljijo. Händel je iz Ariostovih verzov zajemal navdih za kar tri opere serie: po Orlandu (1733), ki besni zaradi izgubljene ljubezni, in pred čarodejko Alcino (1735), ki zapelju je viteze na svojem osamljenem otoku, je nastopil še Ariodante, da bi ubranil čast svoje izvoljenke Ginevre pred spletkarskim vojvodo Polinessom.

Glavna odlika opere Ariodante je raznovrstnost, saj Händel spretno niza recitative, arioze in virtuozne arije, s katerimi podaja kontrastna čustvena stanja. Dirigent: George Petrou. Zlati abonma in izven, Gallusova dvorana, 11. 10. 2022.

Piše: Aleš Čakš

Impresionist Matej Sternen

v Narodni galeriji

Matej Sternen (1870-1949) je že od začetka veljal za najmanj predanega med slovenskimi impresionisti. Že študijska pot ga je opredelila kot nekoliko drugačnega, saj je institucionalno oblikovanje na dunajski likovni akademiji izpeljal do konca, nato pa se je odpravil v München, kjer je kot korektor delal v Ažbetovi šoli.

Njegova usmerjenost k figuraliki je bila v primerjavi z Matijo Jamo, Ri hardom Jakopičem in Ivanom Gro harjem intenzivnejša. Krajinskemu žanru se je posvečal občasno in po zgledu svojih kolegov, a ga je po letu 1911 dokončno pus til v drugem planu. Svoje mesto v slovenski umetnosti si je zagotovil z uvedbo akta kot prestižne slikarske naloge, so o umetniku med drugim zapisali v Narodni galeriji.

SLIKAR AKTOV

Restavriranje najprej za Centralno komisijo na Dunaju, nato za konservatorski urad v Ljubljani in za Narodno galerijo mu je omo gočilo ustvarjalno svobodo, kot se je izrazil sam. Od drugega desetletja minulega stoletja naprej je Sternen postal predvsem slikar ak tov, žensk v meščanskem interierju in portre tist. Razstava (30.11. 2022 do 7.5. 2023) bo zajela njegovo likovno ustvarjalno delo in delo prvega poklicnega restavratorja pri nas.

Po navedbah avtorja razstave Andreja Smre karja za STA bo predstavljenih približno 70 Sternenovih slik kot “jagodni izbor oziroma nekaj nazornih primerov, ki nam bodo po magali razumeti Sternenovo slikarsko pra kso”.

V sredini sedemdesetih let minulega sto letja je bila v Moderni galeriji zadnja večja razstava Sternenovih del. Ob vnovični do kumentaciji Sternenovih slik so se pojavile tudi takšne, ki so bile med pripravo razstave v Moderni galeriji leta 1976 nedosegljive. V Narodni galeriji ugotavljajo, da je pred skoraj pol stoletja pogrešanih pomembnih slik da nes še več.

1.

2.

3.

Za razstavo je bilo treba nekaj slik, zlasti iz zasebnih zbirk, tudi restavrirati.

NEKATERI STERNENOVI AKTI TEŽKO DOSEGLJIVI

Kot težavo je avtor razstave izpostavil doseg ljivost Sternenovih aktov iz drugega desetle tja 20. stoletja, ki so najpomembnejši sklop v Sternenovem opusu. “Nekaj jih je bilo že tako ali tako znanih le iz dokumentacije, vmes je bilo tudi nekaj kraj in tako so nekatere slike izjemnega pomena izginile”.

Narodna galerija ima v svoji zbirki 103 Sternenove slike in 1.231 del na papirju ter pomembno fotografsko dokumentacijo iz Sternenove zapuščine. Precej slikarskih del je v galerijo prišlo iz že obstoječih zbirk, ki so jih kupovale deželna in centralna vlada ter mestna občina na razstavah pred 1. svetov no vojno. Nakupi so se zgostili v poznih 60. in zgodnjih 70. letih minulega stoletja, ko so v zbirko galerije prišle nekatere pomembne Sternenove slike.

Matej Sternen (Verd, 1870 – Ljubljana, 1949):

1. Rdeči parazol (1904), Narodna galerija, Ljubljana

2. Ženski akt z dvignjenima rokama (ok. 1902), Narodna galerija, Ljubljana

3. Pomladno sonce (1906−1909), Narodna galerija, Ljubljana

Piše: Aleš Čakš · Foto: Janko Dermastja

Vprašanj je več kot odgovorov. A vedeti moramo, da hitrih in preprostih odgovorov na zapletena vprašanja, ki si jih zastavljamo že dolgo, enostavno ni. To nikakor ne pomeni, da jih nima smisla iskati. Prav nasprotno: moramo jih najti. In edini način je, da jih iščemo odprto, argumentirano, temeljito, z razmislekom.

Zato smo oblikovali novo Sobotno prilogo. Bolj izčrpno, pregledno, aktualno, intelektualno izzivalno, sodobno in mislečo. Z njo nagovarjamo vse, ki vedo, da se iskanje odgovorov začne z branjem.

ki zahteva razmislek.

Politiki so za svoje delo Plačani Preveč.

Politiki morajo biti dobro Plačani, da jih ne zamika koruPcija.

Naj živi Mehika!

Rajske plaže Cancuna, ostanki majevske civiliza cije, tekila in tacosi – klasične podobe Mehike. Niso napačne, a ta slikovita in prostrana sre dnjeameriška država ima še precej več: bogato paleto manj stereotipnih dogodivščin in krajev, ki jih turisti na srečo še niso preplavili.

Baja California Sur je precej varna in najmanj poseljena me hiška zvezna država. Leži na južnem delu kalifornijskega po lotoka, ki na zahodu meji na Tihi ocean, na vzhodu ga ob daja Kalifornijski zaliv. Cabo San Lucas prav na rtu polotoka je zatočišče severnoameriških turistov. A le slabo uro severno od Caba je butični Todos Santos, še uro naprej pa pristna pre stolnica La Paz. Vmes je nešteto manjših krajev, plaž in drugih zanimivih postojank – kot so prodajalci klobukov ob cesti, prodajalci hot dogov (Mehičani obožujejo hot doge, ob veče rih se zbirajo ob majhnih stojnicah, klepetajo in seveda uživajo v hrani), prodajalci oblačil …

LA PAZ – ŽIVAHNA PRESTOLNICA

La Paz je glavno mesto mehiške zvezne države Baja Califor nia Sur, precej večje in tudi pristnejše v primerjavi s Todos Santosom. Domačini, ki hitijo po opravkih, med njimi kakšen turist, gost promet, polne restavracije in še bolj obljuden Ma lecón oziroma obmorska sprehajalna pot, kjer lahko občudu jemo dela lokalnih umetnikov in čudovite sončne zahode. A kar dela to mesto še posebno privlačno, so okoliške bele plaže

PRECEJ VARNA, NAJMANJ POSELJENA IN NADVSE BARVITA – BAJA CALIFORNIA

Piše: Manja Kovačič · Foto: Manja Kovačič

in turkizno morje, kot nalašč za snorkljanje. V zimskem času lahko tam opazimo tudi kite. Vredno je iti na Isla Espíritu San to. Do otoka pripelje ladjica, priložnosti za raziskovanje plaž in podvodnega življenja ne manjka, otok pa ni znan le po svoji lepoti, temveč tudi po arheoloških najdbah, starih okrog 9000 let; med drugim so tam odkrili ribje trnke iz bisernih ostrig.

KAKTUSI IN DRUGE NARAVNE LEPOTE

Pokrajina na jugu polotoka je posejana s kaktusi, grmičevjem, palmami. Sprehod po naravi je tukaj mogoč le po urejenih poteh, saj kaktusi niso prizanesljivi do nikogar. No, razen do številnih plazilcev, ptičev in majhnim mačkam podobnih lisic s koničastimi uhlji. Za sprehod po kaktusovem gozdu je naj bolje obiskati botanični vrt Sanctuary of the Cactus, 45 minut iz La Paza.

MEZCAL: AGAVE IN PESTROST OKUSOV

Mezcal je destilirana alkoholna pijača iz več kot 30 vrst in podvrst agave. Tradicionalno ga ročno izdelujejo mali pro izvajalci v tako imenovanih fábricas ali palenques, metode izdelave se prenašajo iz generacije v generacijo, nekatere so stare več sto let. To je pomembna razlika v primerjavi s teki lo, ki se danes večinoma proizvaja industrijsko: iz natančno določene vrste agave, t. i. modre agave. Okuse, ki jih ponuja

ZAHODNA OBALA

mezcal, mnogi opisujejo kot dimljene, a so veliko več – od čokoladnih tonov, citrusnih not do okusa po siru in mesu, ro žni vodi in žvečilnem gumiju. Pogovor z domačinom razkrije razsežnosti te pijače in inovativne načine vpeljave okusov v procesu destilacije. Pije se čist, z ledom ali brez, in zamešan v koktajle.

TACOSI: ŠČEPEC PREPROSTOSTI, PROSIM

Tacosi so v Mehiki veliko bolj preprosti, kot bi človek priča koval. Koruzna ali pšenična tortilja, polnjena z govejim, svinj skim, piščančjim ali kaktusovim mesom, rakci ali ribo, malo čebule, morda kumara ali redkvica, pekoča omaka in obvezna limeta. Razlog za to, da z nadevi ne pretiravajo, je v polnosti okusov. Pa še eno pravilo je treba upoštevati – bolj ko je resta vracija oziroma stojnica preprosta, boljša je hrana.

PLAŽE: KJER SO RIBE, SO TUDI PELIKANI

Divji ocean na zahodu, tropsko morje na vzhodu. Plaže na zahodni obali postrežejo s slikovitimi sončnimi zahodi, ki tra jajo in trajajo. Družbo delajo pelikani in občasni sprehajalci.

Mnoge plaže niso lahko dostopne, ceste niso betonirane, vredno je najeti avto s štirikolesnim pogonom. Vzhodne plaže so veliko bolj obljudene in tudi bolj slikovite – turkizno morje, živahno podvodno življenje. Znamenita Balandra Beach, mnogokrat imenovana za najlepšo mehiško plažo, mora zaradi navala turistov pogosto omejiti vstop – dovoljena sta le dva vstopa na dan, zato se je treba tja odpraviti zgodaj. Ob robu lagune raste gozd mangrov, med njihovimi koreninami pa se najdejo številne živobarvne ribe. Zdi se kot odmaknjena skrita plaža, čeprav je iz La Paza le 30 minut vožnje.

TODOS SANTOS: ZA TURISTE, POPOTNIKE IN UMETNIKE

Peščene plaže, kjer morske želve ležejo jajca, vrhunska hrana in prijazni do mačini, ležerno vzdušje majhnega mesta. Nihče se ne vrne iz Tuluma ali Can cuna očaran nad ljubkostjo in prijaznostjo. Toda Todos Santos je očarljiv, do volj zahodnjaški, da zadovolji potrebe še tako zahtevnih turistov, in še vedno dovolj pristen, da se boste z lahkoto zapletli v pogovor z domačinom o tem, kako je bilo tu pred 30 leti in kako so živeli njegovi predniki pred 300 leti, ko je na tem kraju nastala jezuitska naselbina. Sprehod po mestecu vas popelje mimo neštetih umetniških galerij, butičnih hotelov in restavracij, ki jih po pestri nastop lokalnega glasbenika. Odlično lokalno hrano lahko okusite v El Refugio in kjerkoli, kjer se prodajajo tacosi; Mi Costa in Tacos El Poblano sta le dve od mnogih možnosti.

LA PAZ - GLAVNO MESTO MEHIŠKE ZVEZNE DRŽAVE BAJA CALIFORNIA SUR

MEZCAL

PIJAČA IZ VEČ KOT

AGAVE.

Benetke

Diabetolog ANDREJ JANEŽ obožuje eno najlepših mest na svetu

Foto: arhiv gosta

Andrej Janež je predstojnik kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v UKC Ljubljana ter eden vodilnih strokovnjakov za zdravljenje sladkorne bolezni na svetu. Svetovljan in popotnik opisuje Benetke podobno, kot je ameriški pisatelj Steinbeck dejal o Positanu:

»Gre za sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš. In v Benetke se je treba prebuditi, ostati vsaj eno noč!« A. Č.

1

Ob sestopu z vodnega taksija ...

… sprejem v ikoničnem hotelu The Gritti Palace. Ko bi zidovi suite Coppa Volpi, s pogledom na baziliko Salute, mogli spregovoriti o zgodbah obilja aristokracije, pregrehah kurtizan in slavnih osebnosti. Posebno doživetje je njihov zajtrk Al fresco ob Velikem kanalu, ki ustavlja čas.

2

Umetnost, ki navduši …

… Tintorettov paradiž, ki prevladuje v dvorani velikega sveta (Sala del Maggior Consiglio) v Doževi palači. Neopisljiv občutek prisotnosti večjega, večnega, presežnega so poslikave v Sala del Collegio in dih jemajoča stropna skulptura v Tribuni palače Grimani.

5

Na prelomu večera z nočjo …

3

Pobeg na …

… otoček Isola delle Rose, v hotel JW Marriot, kjer v bujnem sredozemskem vrtu najdeš mir in tišino, lahko zaplavaš v velikem bazenu med stoletnimi oljkami ali se pustiš razvajati v vrhunskem spaju z veduto mesta v ozadju.

6

Moto Benetk:

konec kuge leta 1576 z osrednjim delom v cerkvi Redentore na otoku Giudecca, zgrajeni po načrtih arhitekta Andree Palladia.

… bar Riva. Poleti – bellini iz sveže odtrganih breskev, pozimi jagodni rossini. Zatem večerja v kultni restavraciji Da Ivo, kjer se vselej prepustiš izboru šefa in po naključju srečaš še kakšnega hollywoodskega zvezdnika.

… Duri i banchi! Izraz iz časa Serenissime, ko so veslači na galejah dobili opozorilo, naj spustijo vesla in se trdno oprimejo klopi, da bi se prip ravili na napad. Zdaj se uporablja predvsem kot spodbuda »ostani močan«, »ne obupaj«, kar ima danes še poseben pomen.