nasilje
1 Prostitutka, podvržena mučenju z accabusade. »Večkrat jo bodo potopili v reko, nato pa bo obsojena na dosmrtno ječo.« 2 Prostitutka in vojak. Prostitutke so pogosto spremljale vojsko in tako za vojake kot za druge proletarce opravljale funkcijo žene: poleg tega da so zanje prale in kuhale, so jim nudile tudi spolne usluge. 3 Prostitutka vabi stranko. Po privatizaciji zemlje in komercializaciji kmetijstva, ki sta mnogim ženskam odvzeli dostop do zemlje, se je število prostitutk neznansko povečalo. 4 Podoba dominantne žene, ki izziva spolno hierarhijo in pretepa moža poleg »boja za hlače« predstavlja enega najpopularnejših motivov družabne književnosti 16. in 17. stoletja.
2
je v poznem srednjem veku, ko so visoke plače in standard prostitutkam prinašali korist, uradno veljala za nujno zlo, se je v 16. stoletju odnos do prostitucije povsem spremenil. V izjemno mizoginem vzdušju, ki ga zaznamujeta širjenje protestantske reformacije in lov na čarovnice, so prostitucijo najprej omejili in jo pozneje kriminalizirali. Med letoma 1530 in 1560 so po vseh mestih zapirali javne hiše, prostitutke, še posebej pocestnice, pa so podvrgli ostrim sankcijam: izgonu, šibanju in drugim oblikam krutega kaznovanja. Mednje je spadala tudi tehnika accabusade – Nickie Roberts jo je opisala kot »mračnjaško gledališko predstavo« – pri kateri so žrtev zvezali, jo včasih prisili, da je zlezla v kletko, in jo potem potapljali v reko ali ribnik. Odnehali so šele tik pred utopitvijo (Roberts 1992: 115–16). V 16. stoletju je posilstvo prostitutke v Franciji prenehalo veljati za zločin,3 v Madridu pa je v veljavo stopil odlok, ki je klatežinjam in prostitutkam odvzel svobodo gibanja in jim prepovedal prenočevanje na mestnih ulicah in v zavetju pokritih stebrišč. Predpisana kazen: sto udarcev z bičem, šestletna prepoved vstopa v mesto in britje glave ter obrvi. Kaj je povzročilo tako drastičen napad na delavke? In kako je izključitev žensk iz sfere družbeno priznanega dela in denarnega gospodarstva povezana z vsiljevanjem prisilnega materinstva in sočasnim množičnim preganjanjem čarovnic? Danes, po štirih stoletjih kapitalističnega
discipliniranja žensk, se odgovori zdijo kot na dlani. Čeprav mezdno delo žensk, njihovo domače delo in njihovo (plačano) seksualno delo še vedno prepogosto preučujejo ločeno, danes lažje vidimo, da je bila diskriminacija žensk na trgu delovne sile neposredno povezana s funkcijo, ki so jo opravljale kot neplačane domače delavke. Prepoved prostitucije in izključitev žensk z organiziranih delovnih mest tako lahko povežemo s pojavom gospodinje in rekonstrukcijo družine kot prostora za produkcijo delovne sile, pri čemer temeljno teoretsko in politično vprašanje ostaja, pod kakšnimi pogoji je lahko prišlo do takšnega razvrednotenja ter katere družbene sile so ga spodbujale ali podpirale. Zaenkrat odgovarjam, da je k razvrednotenju dela žensk veliko prispevala kampanja za izključitev žensk iz delavnic, ki so jo v poznem 15. stoletju sprožili rokodelci – verjetno zato, da bi se zaščitili pred grožnjo kapitalističnih trgovcev, ki so ženske zaposlovali za nižje postavke. Za prizadevanji rokodelcev je ostala obilna dokumentacija.4 Obrtniški pomočniki (dnevničarji) v Italiji, Franciji in Nemčiji so od mestnih oblasti zahtevali prepoved ženske konkurence, rokodelke so izobčili iz svojih vrst, stavkali, če drugi mojstri niso upoštevali teh odlokov, ponekod pa so celo zavračali sodelovanje z moškimi, ki so delali z ženskami. Omejevanje žensk na domače delo je rokodelcem koristilo, saj je zaradi ekonomskih težav »ženino
preudarno vodenje gospodinjstva« postalo nepogrešljivo; z njegovo pomočjo so se lahko izogniti bankrotu in ohranili svojo delavnico. Ko Sigrid Brauner (avtorica zgornjega citata) razpravlja o pomenu, ki so ga nemški rokodelci pripisovali omenjenemu družbenemu pravilu (Brauner 1995: 96–97), omeni, da so se ženske njihovim silnim napadom in zastraševalnim taktikam sicer skušale upreti, vendar jim to ni uspelo. Ženske, ki so kljub temu delale zunaj doma, v javni sferi ali za trg, so prikazovali kot »babure« (seksualno agresivne in hudobne prepirljivke) in celo kot »vlačuge« ali »čarovnice« (Howell 1986: 182–83).5 Val mizoginije, ki je konec 15. stoletja zajel evropska mesta, je torej izviral tudi iz (samouničevalnega) poskusa, da bi ženske spodili z delovnih mest in trga. Za to obstajajo prepričljivi dokazi, ne nazadnje pa je mizoginija razvidna tudi iz moške obsedenosti z »bojem za hlače« in iz lika nepokorne žene, ki so jo v popularni literaturi upodabljali
»Kaj je povzročilo tako drastičen napad na delavke? In kako je izključitev žensk iz sfere družbeno priznanega dela in denarnega gospodarstva povezana z vsiljevanjem prisilnega materinstva in sočasnim množičnim preganjanjem čarovnic?«