ŽIVLJENJE NA DOTIK edicija 09 by EPK 2012 MARIBOR

Ev ro ps ka pres toln ica kul ture

UVODNIK

Aleš Čar

Življenje na dotik

Leta 2012 je slovenska kultura izgubila svoje resorno ministrstvo.

Ki je danes, še pred koncem leta, že zgodovina. Vse dobro o mrtvih, ne gre za to. Gre za branje »ukinitve MZK« kot »signala trenda ukinjanja, ki lahko temeljito spremeni konfiguracijo družbe, v kateri živimo«, povedano z besedami Janija Virka. V naslednjih dneh bo šla v zgodovino cela serija »ukinitev«, ki segajo od zmanjšanja prispevka za nacionalno televizijo, povišanja DDV za tiskane medije, pa do ostrih rezov v proračun za šolstvo. Že v tem trenutku so zgodovina (čeprav tega mogoče še nimajo racionalizirano) številni producenti na področju kulture, svobodni ustvarjalci in poustvarjalci na področju kulture, pa svobodni novinarji, raziskovalci in številni drugi. Masa ljudi, ki se v teh dneh vse bolj intenzivno soočajo s preprostim, vendar ključnim vprašanjem, od koga bi si (še) lahko sposodili 20 evrov, da se bodo nekako prerinili skozi naslednji teden. O naslednjem mesecu, kaj šele letu, razmišlja malokdo. »Smo družba, ki razpada pri živem telesu,« so besede Janija Virka. Stvari pa se ne odvijajo le z bliskovito hitrostjo, ampak tudi z neverjetno lahkotnostjo. Brez kakršnega koli omembe vrednega upora, vse se odvija v miru in tišini. Apatije v širši družbi ni težko razumeti. Ne le zaradi zgornje dileme o 20 evrih, ampak tudi zaradi dejstva, ki ga nikakor ne gre spregledati, da se je kultura v očeh ljudi – če si sposodim besede Mitje Čandra – »iz državotvorne kategorije spremenila v izolirano polje, ki se kaže drugim družbenim sferam kot nekakšna dekoracija«. Dobro – kaj pa vsa masa neposredno prizadetih? Ne gre spregledati, da govorimo o socialnih skupinah in identitetnih krogih, ki so bili v naši kratki zgodovini ključni nosilci subverzije in upora. Dalje, da gre za družbene skupine, kjer inteligenca in refleksija, če že ne avtorefleksija, načelno nista deficitarni. Imajo tudi (trenutno še) svoje institucije, dostop do medijev in svoje kanale za distribucijo informacij, kar v digitalni dobi tako ali tako ni več vprašanje denarja, ampak volje, konceptualne kreativnosti in socialne iznajdljivosti. Ampak kljub temu potekajo vse te »ukinitve«, vsi ti globoki rezi in redukcije v popolni tišini. Tako enoglasnega molka ob vseh naštetih dejstvih preprosto ni mogoče razumeti drugače kot izraz njihove svobodne volje. In popolnoma vseeno je, pri kolikšnem številu prizadetih si »volja« oblači kostum pragmatične računice (molk naj bi povečal možnosti za preživetje v bližnji prihodnosti), koliko pa jih je padlo pod težo strahu, ali pa obupa, apatije ... Tako enoglasen molk (ob vsem naštetem) je preprosto treba spoštovati. »Človeku ne moreš nuditi več, kot je v tistem trenutku sposoben narediti sam zase,« med drugim pove v intervjuju Marta Gregorčič. Pri živem telesu razpadamo »prvenstveno po lastni krivdi«, odgovarja z drugega konca edicije Jani Virk. Težko je temu kaj pametnega dodati. »V Sloveniji nočemo, ne upamo odpreti točke konflikta, čeprav lahko situacijo rešiš samo skozi konflikt. In da ne bo pomote, s tem ne mislim nasilja. Preko konflikta bi lahko delali nove korake in ustvarjali tolerantno družbo, v kateri bi bil prostor za vsakogar,« ste lahko prebrali na naslovnici te številke. Težko je temu kaj pametnega dodati razen tega, da so izpolnjeni vsi pogoji in da postaja neizogibno, da se bosta »slovenska družba in z njo kultura po dvajsetih letih tako ali drugače korenito spremenili,« kot

foto BoBo

IZ KULTURE V KREATIVNOST

se glasi zaključek Čandrovega razmišljanja. Konec koncev, če sta na izbiro kultura kot državotvorna kategorija in kultura kot dekoracija, potem osebno ne bi izbral nič. Oziroma natančneje – izbral bi brezizhodnost. Babičina skrinja ve lepo povedati, da se rešitev običajno skriva sredi najgostejše teme in najhujšega obupa.

Leta 2012 je slovenska kultura izgubila svoje resorno ministrstvo in dobila EPK.

Mogoče to niti ni tako smešno. Kaj nam izkušnja EPK »lahko pove o kulturi in slovenski družbi? Resnična refleksija bo stvar prihodnjih let, za zdaj je mogoče bolj ali manj uspešno odpreti le polja možnih razprav«, če se še zadnjič vrnemo k Čandru, ki v nadaljevanju teksta zgosti svoje izkušnje in videnje projekta v devet točk. Problemska polja zajemajo vprašanja kulture kot ključnega povezovalnega elementa v družbi, problematiko sodelovanja med državo in lokalnimi skupnostmi, pa regionalizacijo, vprašanje preseganja koncepta kulture kot nabora tradicionalnih umetnosti in njihovih žanrov, preseganje, ki zajame kreativnost kot vrednoto ne glede na družbeno polje, tukaj je Evropski program za kulturo do 2020, ki bo moral postati pomemben, morda celo ključni del projektov in načrtovanja, tu so vprašanja socialnih vplivov, turističnih in ekonomskih učinkov na posamezne sredine, tukaj je novo razumevanje infrastrukturnih kapacitet v okviru industrijske in kulturne dediščine, problematika statičnosti javnih institucij na eni ter kronične negotovosti nevladnih organizacij na drugi, ki se izrisuje z novo ostrino, ter kompleksnost, raznolikost in nove možnosti, ki jih prinaša digitalna sfera za prepletanje različnih socialnih mrež in identitetnih krogov. Ampak gremo iz teoretiziranja, za kar bo še čas, v resničnost. Tole bo šokantno, ampak ne gre drugače. Diši namreč po upanju in optimizmu. Marta Gregorčič: »Zame je Maribor ranjeno mesto, mesto bolečine. S tem ciljam na politične in kapitalske strukture, ki so prevzele oblast po osamosvojitvi, in socialno-ekonomski vidik. V Mariboru se vidi, kdaj, kaj in kje se je plenilo. Srečuješ žrtve avtoritarnih struktur. Tukaj sta si mestni in državni stanovanjski sklad dovolila skoncentrirati revščino na enem mestu, čeprav sta s tem ustvarila pogoje za eksplozijo socialnih problemov, za nepotrebne konflikte ali celo nasilje.« Sredi tega so Urbane brazde, ki za svoje vsebine v tej državi nimajo »pribežališč«, našle svoje mesto. In svoj dom. Dobesedno. V prihodnjih dneh namreč odpirajo Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP). Ironija je, da je CAAP po številnih zapletih in obratih pristal v neposredni bližini luknje, iz katere naj bi se dvignil nesrečni MAKS. No, ta je, tako kot MZK in številne druge stvari v zadnjem letu, že odplaval v zgodovino. Mogoče je skupaj z MAKSOM odneslo v preteklost tudi tradicionalno pojmovanje kulture (kot državotvorno kategorijo ali kot dekoracijo). CAAP je zrastel skozi iznajdljivost, že kar nečloveško vztrajnost in požrtvovalnost. »Infrastruktura za progresivne politike, nove pristope in metode, predvsem pa za neposredne produkcije, in ne le diskusijo o tem,« zajame njegovo bistvo Marta. In morda je v nasprotju MAKS – CAAP zajeta diferenca med preteklim in prihodnjim pojmovanjem kulture. Dvig nad tradicionalne »panoge« in žanre. V ustvarjalnost kot vrednoto, v kreativnost kot tako. Kot način življenja. ▪

IZ KULTURE V KREATIVNOST E vropska prestolnica kulture

Vetrinjska ulica 30 2000 Maribor

www.maribor2012.eu

epk@maribor2012.eu

twitter: @maribor2012

facebook: Maribor2012

miroslav akrapović

bojan adamič med klasiko in jazzom

mitja čander

arhitektura brez meja in na meji

nepočrpana sredstva eu za izhod iz krize: samoorganizirano reševanje države

mapiranje maribora mesto in država

peter tomaž dobrila

caap - ime, kratka zgodovina in prihodnost

Odgovorni urednik

Aleš Čar

IzvršnA urednicA

Ana Schnabl

namestnik izvršne urednice

Bor Pungerčič

Oblikovalec vizualne podobe

Rok Klemenčič

izvedbeno oblikovanje

Katja Pirc, Rok Klemenčič

koordinatorka napovednika dogodkov EPK

Maja Zupan

Vsebinski pregled

Alma Čaušević

UREDNIŠKI ODBOR

Aleš Čar, Ana Schnabl, Bor Pungerčič, Rok Klemenčič, Alma Čaušević, dr. Samo Rugelj, Roman Didovič, Maša Malovrh LektURA

Manca Stare, Nina P. Beguš

korektura

Ana Duša

Generalna direktorica zavoda Maribor 2012

Dr. Suzana Žilič Fišer Programski direktor zavoda maribor 2012

Mitja Čander Izdajatelj

UMco d.d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana dr. Samo Rugelj, direktor tisk

Delo, d.d., Tiskarsko središče Leto in kraj izida: 2012, Maribor

gari kasparov: prva šahovska figura gregor vuga

šah črno-beli svet

georg mohr

Lilijana Stepančič

»prostori v nastajanju« jasmine cibic

enologija

vesna vuk godina: »imamo umetnike, ki se samo še igračkajo«

radio marš oscilacija mariborskega radia študent

Preverimo eter

kaj je marš na zemljo?

kolektiv radia marš

UNIVERZA - DRUŽABNO DRUŽBOSLOVJE žiga brdnik

Jure Gojić

klemen šali

kaj pomeni ves ta cirkus? maša pfeifer

Nevidni cirkus Victorie Chaplin in Jeana BaptistaThierréeja

perspektive in refleksije

jani virk: »smo drušba, ki razpada pri živem telesu«

ljubljansko -novosadski blues za tretjo evropo

popoln park (14), politično nadzorovano ravnilo (19)

NAPOVEDNIK DOGODKOV EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE

IRENA SVETEK

lutke na udaru zala dobovšek

matjaž latin, režiser: »biti moramo vedno bolj agresivni in interaktivni, če hočemo biti (u)slišani.« tanja petrič

osrednji slovenski gledališki festival boršnikovo srečanje: stalnice in spremenljivke anja bajda in sonja zlobko

Naklada: 70.000 izvodov

2232-514X

prvič pod isto streho: ok

mešančki

teater

Zavod Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture

Mednarodni identifikator ISSN

vizualna umetnost

klemen košir

obraz meseca

Nosilec avtorskih pravic

Edicijo v celoti financira Zavod Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture

INTERVJU MESECA maša malovrh

robotika

zora žbontar

tea hvala

rudolf moge: »ničesar nimam, prazne škatle imamo«

arhitektura

naši sodelavci in soigralci v prihodnosti nimajo tople krvi

URBANE BRAZDE marta gegorčič: »raziskujemo načine, kako zadovoljevati lastne potrebe in biti čim manj odvisen od države«

darja koter

janja brodar

DOGODEK MESECA karolina babič

Edicija Življenje na dotik (ŽnD); prva izdaja, letnik I., številka 9; brezplačna publikacija

glasba

04 05

KAZALO mesec v OBJEKTIVU

MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture

fantje iz toronta

ALEŠ ČAR

Generalni pokrovitelji evropske prestolnice kulture

28 30

vid sagadin

jani virk

Gonçalo M. Tavares

120

foto www.robotsandavatars.net

robotov in 5 avatarjev je na ogled na razstavi Robots and Avatars.

različnih kostumov je bilo uporabljenih v poulični uprizoritvi Mati korajža gledališča Ane MonrÒ.

naturščikov/Mariborčanov je kolovratilo po ulicah z ansamblom gledališča Ane MonrÒ v predstavi Mati korajža. Za izvedbo so potrebovali dovoljenja s treh različnih uradov.

1214

foto Miha Sagadin

medijskih objav so bili v mesecu septembru deležni dogodki EPK, kar je na dan več kot 40 objav!

731

foto Miha Sagadin

minut smo gledali v preteklost na retrospektivi filmov Karpa Godine – Zgodbe tovariša K.G. 14.441 sličic (»frame-ov«) je odmigotalo pred očmi gledalcev v Karpovem filmu »O ljubezenskih veščinah«. + en in edini je Karpo Godina.

foto Miha Sagadin

1360

gostujočih umetnikov mlajše generacije je Rebecca Horn vključila v svojo razstavo v UGM.

gledalcev je obiskalo Revijo slovenskega dokumentarnega filma.

foto MP PRODUKCIJA

foto ARHIV NAGIB

8 in več vrst zelenjadnic in žit iz domače, tradicionalne pridelave ima v oskrbi Društvo Varuhi semen v sklopu projekta Urbane brazde.

reflektorjev je osvetljevalo plesalce na festivalu Nagib, ki je javnosti ponudil 54 ur programa. foto LANA SEMEČNIK

100

urbanih lokacij je s plesom zavzel festival Move 2 Maribor.

(neskončno) število pikic je rajalo na Pikinem festivalu v Velenju.

6 7

foto boŠtjan lah

MAPIRANJE MARIBORA

Mitja Čander

programski direktor Maribor 2012

Mesto in država

»Kultura se je iz državotvorne kategorije spremenila v izolirano polje, ki se kaže drugim družbenim sferam kot nekakšna dekoracija. Evropska prestolnica kulture se je zaradi evropske pomembnosti projekta nakazovala kot izjemna priložnost za redefinicijo položaja kulture. Zasnovana je bila v zadnjih izdihljajih konjunkture, dogaja pa se v času izrazite negotovosti. Kaj nam lahko pove o kulturi in slovenski družbi?«

lovenija se je iz zgodbe o uspehu predialoga je pri EPK povzročila ne le zlom poseben poudarek na razvoju publilevila v državo, ki jo je po prepričainfrastrukturnih načrtov, ampak tudi ke, še posebej mednarodno mobilne. nju domače in tuje javnosti splošna nefinanciranje samih programov iz Slovenska kulturna produkcija ima kriza zaznamovala veliko bolj, kot se je evropskih sredstev. Operativni progratežave s publiko, očitno ne zgolj zaradi pričakovalo. Krizi smo nadeli različne mi obstoječe finančne perspektive so svoje obsežnosti. EPK dokazuje, da je mogoče v večji meri mobilizirati tako epitete: politična, ekonomska, socialna, predvidevali možnost financiranja iz duhovna. Dejansko pa lahko govorimo o evropskih skladov, a zato kljub sicer domačo kot tujo publiko, a prej ko slej sistemski krizi slovenske družbe. Kultura neporabljenim sredstvom kot da ni le z novimi modeli delovanja. Ob tem se je iz državotvorne kategorije spremebilo pravega interesa. Pomanjkljivo je treba posebej paziti na vključevanje nila v izolirano polje, ki se kaže drugim sodelovanje države in lokalnih skusocialno šibkejših oziroma odrinjenih. družbenim sferam kot nekakšna dekopnosti je povzročilo velike težave pri Ne gre za to, da se uvede kvantitativracija. Evropska prestolnica kulture se je načrtovanju izvedbe in dediščine EPK. nost kot osrednji kriterij, temveč za zaradi evropske pomembnosti projekta V prihodnosti tako ravnanje enostavno to, da se poveča recepcija kulturne nakazovala kot izjemna priložnost za rene bo več mogoče. produkcije in s tem njena interakcija z definicijo položaja kulture. Zasnovana 3. Regionalizacija je nikoli uresničena okoljem. Kultura mora izzivati, sprožati je bila v zadnjih izdihljajih konjukture, deklarativna želja slovenske politike. refleksijo in ne nazadnje sovplivati na Na državni ravni ni bilo želje po močdogaja pa se v času izrazite negotovosti. reintegracijo družbe. Kaj nam lahko pove o kulturi in slovenski nejših igralcih, na lokalni pa je proces 6. Slovenija išče ob varčevanju nujne družbi? Resnična refleksija bo stvar prihoblokiralo pregovorno nezaupanje do razvojne priložnosti. Evropska prednjih let, za zdaj je mogoče bolj ali manj sosedov. EPK dokazuje, da je morda prav stolnica kulture generira ob kulturnih uspešno odpreti le polja možnih razprav. kultura polje, ki vzpostavlja vzhodno tudi socialne in ekonomske učinke Slovenijo kot dejansko in ne zgolj sta(do 92-odstotna rast turizma, projekt 1. V času krize še pogosteje ponavljamo tistično regijo. Bolj uravnotežen razvoj omogoča določeno obliko dela več desintagmo o nujnosti povezovanja kot Slovenije je nujnost. Zgolj v Ljubljani set tisoč ljudem). Kulturo in kreativni poprej. Slovenska družba je še prej kot je trenutno skoncentrirane okrog 60 sektor lahko po vzoru razvitih evroprazdeljena po ideološki osi dejansko odstotkov kulturne infrastrukture in skih držav prepoznamo kot izrazito razdrobljena v številne partikularne delovne sile. razvojno priložnost. Takšna ugotovitev svetove, ki le stežka komunicirajo med 4. Kulturo praviloma razumemo kot se je pokazala realna prav za vzhodno seboj. Komunikacija je do neke mere umetnost, pregledno razporejeno po kohezijsko regijo, ki je v vseh pogledih vedno tudi konfliktna in potencialno žanrih in drugih predalih. EPK pomanj razviti del Slovenije. Razvoj bo destruktivna. EPK je že v pripravljalni skuša, podobno kot različne evropv veliki meri temeljil na premišljefazi razkril, da je tudi v kulturi tako. ske usmeritve za prihodnje obdobje, no porabljenih evropskih sredstvih. Številni interesi so le težko upoštevali uveljaviti kreativnost kot vrednoto, Letošnje izkušnje kažejo, da se posebne prisotnost celovite slike. Kljub temu pa ki omogoča višjo kvaliteto življenja. priložnosti kažejo v kulturnem turizmu, se je v letu izvedbe izkazalo, da prav Logika umetnosti lahko tako vstopa kreativnih industrijah, revitalizaciji dovolj visoka stopnja sodelovanja zatudi na druga družbena področja – urbanih središč s kulturnimi vsebinami gotavlja realno prisotnost EPK v družbi. znanost, izobraževanje, gospodarstvo, in podobno. Tudi zato je bilo mogoče vzpostaviti ekologijo, socialo, diplomacijo … ter 7. Infrastrukturne kapacitete slovenske program onkraj logike kulturnega boja. stopa z njimi v dialog. kulture niso skromne, kljub temu pa 2. Sodelovanje države in lokalnih skupno- 5. Evropski program za kulturo do leta tudi EPK dokazuje, da so potrebni novi sti ni zadovoljivo. Odsotnost ustreznega 2020 Kreativna Evropa predvideva produkcijski centri in prizorišča. Veliko

MAPIRANJE MARIBORA

se da postoriti s selitvijo v opuščene prostore, denimo v mestnih središčih ali pa v nekdanjih industrijskih objektih, pa tudi na lokacije, ki imajo sicer drugačno funkcijo, a lahko prav s kulturo dobivajo dodano vrednost in drugačno identiteto. Vseh vrzeli pa se tudi v času krize brez novogradenj ne da zapolniti, kot denimo ustreznega galerijskega prostora za velike postavitve v Mariboru. 8. Javni sektor še vedno predstavlja hrbtenico slovenske kulturne produkcije, kar načeloma kaže na njeno stabilnost. Druga plat tovrstnega stanja je statičnost javnih institucij na eni in negotovi pogoji delovanja nevladnih organizacij na drugi strani. Očitno bo kriza močno prizadela javni sektor, ki se lahko ob odsotnosti že dolgo napovedovane reforme sesuje sam vase. EPK je bila priložnost za pilotsko vzpostavitev na kulturnem polju nove organizacijske oblike – javne gospodarske družbe, a je žal v tem smislu ostala neizkoriščena. 9. Tradicionalne delitve – kot denimo tista med domom in svetom – postajajo preteklost. Treba je misliti sočasnost in prepletenost identitetnih krogov, ki jim pripadamo. Tako tudi ne moremo več govoriti o realnosti in virtualnosti kot o dveh ločenih modelih. EPK poskuša vzpostaviti ambiciozno digitalno platformo kot dopolnitev in sokreatorja fizičnega sveta. Slovenska kultura mora z naglimi koraki stopiti v digitalno sfero. Maribor 2012 predstavlja ob vsem drugem tudi eksperiment, ki odpira pomembna vprašanja slovenske družbe in kulture. Sporočila, ki jih prinaša, niso vselej enoznačna. Časa za dolgo oklevanje počasi zmanjkuje. Slovenska družba in z njo kultura se bosta po dvajsetih letih tako ali drugače korenito spremenili. ▪

»Tradicionalne delitve – kot denimo tista med domom in svetom – postajajo preteklost. Treba je misliti sočasnost in prepletenost identitetnih krogov, ki jim pripadamo. Tako tudi ne moremo več govoriti o realnosti in virtualnosti kot o dveh ločenih modelih.«

Boštjan Narat, 8.5.2012

Sovraštvo do Maribora

Prav je, da se samozavest občasno zazre v zrcalo, ki ne ponuja vselej najlepše podobe. To mi dela mesto, ki me je rodilo, in do tega ima vso pravico, saj me brez njega ne bi bilo. Ljubljana je odgovorna za mojo vsebino, Maribor za mojo golo eksistenco. In zato ga bom, svojega temnega spremljevalca, vedno sovražil. Z največjo ljubeznijo. RENE MAURIN, 9.1.2012

Strah pred afriškim slonom

Dajmo po enoletni prestolnici umetnosti iz našega mesta napraviti vsaj še trajno provinco kulture! Ker, dragi someščani, kultura ni posledica denarja. Denar je posledica kulture! PRIMOŽ OBERŽAN, 4.1.2012

V mariboru z zemljevidom, vizijo in ključavnico

Razmislek o revitalizaciji nefunkcionalne industrijske infrastukture kot prizorišč kulturnih dogodkov in prostorov umetniškega ustvarjanja je v času pospešenega razkroja idej kapitalistično potrošniške družbe aktualen bolj kot kdaj koli prej. 11.8.2012

Zgodbe iz mariborske zgodovine III

Cesar Maksimilijan I. – štajerski deželni glavar, vicedom in svetniki. Mariborski mestni magistrat je Maksimilijanu sporočil, da je ta nedavno svoji vladi na Dunaju zaradi spora, ki je nastal med Mariborčani in Ptujčani zaradi tovorjenja vina na Koroško in njegove prodaje, naročil, naj obe sprti strani pokliče predse, ju zasliši in spravi med seboj, v kolikor pa ji to ne bi uspelo, naj cesarja o tem pisno obvesti, da bo vedel nadalje ukrepati. Vlada je obe strani poklicala predse in odločila, da smejo Ptujčani ne glede na privilegij Mariborčanov tovoriti vino na Koroško, toda le do cesarjevega prihoda v nižjeavstrijske dežele. S tem izrekom je vlada prekoračila svoja pooblastila. Mariborčani so se nad tako odločitvijo pri cesarju pritožili, češ da bi taka praksa povzročila popoln propad mesta, ter ga prosili, naj zgornje prekliče.

IGOR GRDINA (Ljubljana), 11.4.2012

Letalski napadi: ljudje z bombami

Zračne sile naj bi zmogle vse: nadomestile bi lahko artilerijo pri prebojih frontnih linij, v spopadih ladjevij pa bi omogočale uničevanje sovražnih ciljev na daljave, ki so bile večje od dosega še tako impresivnih topov. Tisti, ki so vojno razumeli še celoviteje, so jim namenjali tudi psihološko vlogo: z zastraševalnimi napadi na tarče v zaledju – ki niso bile zmerom v prvi vrsti vojaške – naj bi lomili voljo do kakršnegakoli odpora. BRACO ZAVRNIK, 10.4.2012

Bombe nad mestom

Zavezniški bombniki, tovarna pod zemljo in (morda) EPK 2012 »Globoko v podzemlju industrijske Cone Teznoše naprej o(b)staja preplet betonskih hodnikov,ki so nemi pričevalci medvojnega obdobja Maribora,obeleženega s posebej kruto represijo nacističnega okupatorjain zaznamovanega z rušilno močjo zavezniških bomb,ki so korenito preobrazile fizično in tudi siceršnjo podobo mesta. Morda pa bo v tistih bunkerjih spet zasvetila kakšna lučka. Tokrat povezana z EPK 2012.Ne bi bilo slabo ... VASKO ATANASOVSKI, 13.2.2012

Pesem maribora

Vsa leta sem se vračal in iskal tisto nekaj, kar mi je manjkalo. Tisto nekaj v vdihu, kar nam vedno znova podaljša življenje in kar se spremeni v naslednji dih. In naposled sem našel. Nenadoma se je v meni oglasila melodija. Naenkrat se je sivina spet obarvala, iz nemosti se je rodil zvok, iz otrplosti je vstalo gibanje. In Maribor je spet imel pesem.

Odlomki iz besedil, objavljenih v rubriki Mapiranje Maribora na spletni strani www.zivljenjenadotik.si:

8 9

MAPIRANJE MARIBORA

Peter Tomaž Dobrila

Nepočrpana sredstva EU za izhod iz krize

Samoorganizirano reševanje države

repričan sem, da krize ni, ampak je samo namerno spodbujena panika finančnih institucij, da si polastijo še več javnega sektorja in sprivatizirajo države še bolj, in zavajanje ljudi, ki se vse bolj zavedajo, da je edini problem realokacija financ s finančnih institucij in kleščenje enormnih ekstraprofitov, ki si jih prisvajajo posamezniki in posameznice ter institucije, ki koncentrirajo finance in posledično moč. Smo na pomembnem razpotju, ko se moramo državljanke in državljani odločiti, kakšen sistem si želimo v 21. stoletju, kakšne politike bomo izbirali na volitvah, ali bodo uveljavljali našo voljo ali sledili interesom finančnih korporacij in drugih lobijev, in kako bomo prerazporejali, kar ustvarimo. Saj prav za to gre: vlade nam z davki in preostalimi mehanizmi jemljejo, kar smo sami ustvarili, pri čemer nočejo, da bi vplivali na vnaprejšnje tokove denarja. Vendar si moramo ravno to izboriti. Če je že kaj smisel demokracije in volitev, je odločitev o državi kar največje blaginje. Alternative ni.

Informacija, da imamo v naši državi še za okoli 3 milijarde evrov nepočrpanih evropskih sredstev, lahko na nas gotovo vpliva večplastno. Kakorkoli, pustimo variacije, skrajnosti sta, na eni strani nas lahko zmrazi ob razmišljanju, kaj je oziroma česa ni počela in ne počne državna administracija s tistimi vred, ki nam vladajo, v letih iztekajoče se finančne perspektive 2007–2013, na drugi strani nas lahko razveseli, da so nam še na razpolago sredstva, ki ne samo, da so razvojna, ampak so tudi lahko odločilna pri izhodu iz krize. Koliko denarja v tem trenutku potrebuje Slovenija, da se izogne najhujšemu, ni najbolj jasno, saj se podatki, ki prihajajo s finančnega ministrstva, razlikujejo, toda po ocenah gre za vsote od 500 ali 800 milijonov do 1 oz. 1,5 milijarde evrov. Zadnja novica je, da imamo do septembra milijardo evrov primanjkljaja, do konca leta pričakujejo 1,1 milijardni manko v državnem proračunu. Vsekakor so nepočrpana sredstva stvar Slovenije in naših pogodb z EU, ki jih je z Brusljem usklajevala vlada na oblasti leta od 2006 do 2008, torej z istim premierjem, Janezom Janšo. In pred taisto vlado so vsi razvojni dokumenti za prihodnjo finančno perspektivo 2014–2020: operativni programi, ki so podlaga za črpanje sredstev, so svojevrstne programske zaveze, katera so tista prioritetna področja,

na katera vlada stavi v svojih pogledih na strateški razvoj države, spisan v dokumentih: Strategija razvoja Slovenije, Državni razvojni program, Nacionalni strateški referenčni okvir, ki jim sledijo še razvojne strategije na posameznih področjih ter z njimi povezani ustrezni operativni programi. In največ sredstev je v obdobju 2007–2013 ostalo v najpomembnejših predalih, ki se tičejo kohezijske, strukturne in socialne politike. Če prevedem, gre pri kohezijskih skladih za velike razvojne projekte, vključno z železnico, avtocestami in energetskim sistemom, kjer kaj hitro najdemo neuresničeno: drugi tir Koper – Divača in tretjo razvojno os, ki naj bi povezovala Koroško z Dolenjsko in Belo Krajino, z vso pripadajočo infrastrukturo. Torej prav tisto, kar bi ob avtocestnem križu vzpostavilo novo komunikacijsko pot in zagotovo pomenilo enega ključnih elementov (nadaljnjega) razvoja Slovenije. Strukturni skladi so lahko mednarodni, denimo čezmejna, srednjeevropska, transnacionalna sodelovanja, razne druge pobude in programi, in nacionalni, med katerimi je najbolj pomemben Evropski sklad za regionalni razvoj, ki spodbuja sodelovanje regij. Tako kot so kohezijski skladi državna raven, so strukturni regionalna, socialni pa pomenijo politike na področju zaposlovanja na eni in odpravljanja ali lajšanja brezposelnosti na drugi strani.

»Neverjetno, kako smo sami sebi zabili nož v hrbet, se obesili in še skočili z mosta: za tako katastrofalni rezultat moraš biti mojster pisanja brutalnih scenarijev in obenem še popolnoma nevešč povezati vzroke in posledice družbe in njene ekonomije in kulture.«

MAPIRANJE MARIBORA

»Če je že kaj smisel demokracije in volitev, je odločitev o državi kar največje blaginje. Alternative ni.« Na prvi pogled deluje neodgovorno s strani oblasti oziroma obeh vlad, da teh skladov ni znala pravočasno odpirati in prožiti finančnih mehanizmov, da niti ne bi prišli do sedanje situacije. Če tega niso želeli iz kakršnihkoli političnih razlogov, se je treba vprašati na volitvah o njihovi presoji in resničnih vzvodih vladanja. Če tega niso zmogli, je odločitev enostavna, saj verjetno ne želimo nesposobnih oblastnikov. Tretja možnost je, da tega enostavno pač niso počeli, saj je državna uprava nevešča novih postopkov, ker je nihče ni o njih dovolj poučil, in noče prevzemati dodatnih odgovornosti in posledično imeti dodatnega dela. Četrta, s katero sem se tudi srečal, leži v slovenski naravi, da si je marsikateri uradnik oziroma uradnica evropska sredstva vzela kot svoja lastna in zato je nanje skrbno pazila in si izmišljala nova in nova pravila, ki so postala ovire pri črpanju denarja, namesto da bi nam dostop čim bolj olajšali. Kar nekajkrat se je celo iz Bruslja slišalo, da smo v nekaterih kriterijih celo bolj dlakocepski od EU in sami sebi otežujemo situacijo. In še peto dejstvo, ki smo ga vajeni, je enostavno, da je marsikdo ta sredstva razumel kot svoj vrtiček, na katerega spusti le družino, sorodnike, prijatelje in strankarske kolege. Kot anekdoto danes jemljem resnični pripetljaj, ko sem z mednarodnim projektom EUREKA – multimedijski dežnik, ki smo ga sestavili evropski partnerji iz več držav, želel priti do EU-sredstev, pa so me pri nas zavrnili, češ da jih ni. Nato sem stopil v stik z Brusljem, kjer so mi povedali, koliko sredstev je še na razpolago v Sloveniji, in se vrnil na pristojno ministrstvo za gospodarstvo, kjer me je taisti uslužbenec osorno napadel, zakaj sem v navezi z EU in kdo mi je ta podatek dal, čeprav sem mu že sprva projekt predstavil kot EU-pobudo, ki ima tudi podporo iz Bruslja. No, projekt potem ni dobil slovenske podpore, medtem ko smo nadaljevali z mednarodnimi aktivnosti v konzorciju s partnerji, ki so nas vključili in vabili na vsa dogajanja.

Napačna strukturalizacija sistema podpore projektom se dogaja še danes, ko so nekatere zahteve ne samo neživljenjske, ampak tudi nerealne in v nasprotju s posameznimi resorji in celo z zakonodajo. O tem sem se prepričal že nekajkrat, nazadnje letos, ko sem se s prijazno uslužbenko ministrstva za okolje in prostorski razvoj pogovarjal, da tako nastavljeni pogoji onemogočajo prijavo kulturnim organizacijam, saj so v koliziji s postopki, kot jih mora po zakonu izvajati kulturni resor, in v nasprotju z Zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki zahteva javne postopke. Očitno je bilo, da dotična oseba ni vedela ničesar zunaj svojega resorja, ki se ga je trdno oprijemala in sčasoma postajala vse bolj odrezava. Ko pravila piše nekdo, ki se ne spozna na določena področja, a jim odreja pravice, moramo zahtevati medresorske povezave. Treba je razumeti vsako področje in njegove zakonitosti, da lahko pripravimo skupna programska izhodišča. Zato moramo vključevati razne eksperte in na njihovih pobudah sestaviti dokumente, ki bodo karseda sprejemljivi za vse in bodo vsem omogočili dostop do evropskih virov. Veliko pripetljajev, ki so prerasli v afere, se je zgodilo na področju investicij, in namesto da bi gradili izključno iz evropskega denarja, smo raje sesuli domala celotno gradbeno operativo. Neverjetno, kako smo sami sebi zabili nož v hrbet, se obesili in še skočili z mosta: za tako katastrofalni rezultat moraš biti mojster pisanja brutalnih scenarijev in obenem še popolnoma nevešč povezati vzroke in posledice družbe in njene ekonomije in kulture. Investicije poganjajo trg in so neizogibne, če želimo karkoli premakniti v smeri izboljšanja lastnega položaja. Povsem zgrešeno je bilo, da je v procesu Evropske prestolnice kulture, od kandidature do realizacije, potekala neka iracionalna kulturno-politična bitka v zvezi z novimi investicijami, galerijo in gledališčem, pri čemer sem naletel zgolj na popolno nerazumevanje mehanizmov evropskih sredstev s strani naših klenih kulturnic in kulturnikov, na drugi strani pa na tisto znano domačo favšijo, na čelu z ohranjanjem pozicij in nesposobnostjo videnja naprej v času in prostoru. Pri tem je največjo škodo utrpel prav Maribor kot nosilec projekta in EPK 2012.

Vendar bi s primerno strategijo lahko danes imeli ne samo uporabno novozgrajeno kulturno infrastrukturo, ampak tudi prenovljene objekte kulturne in industrijske dediščine, namenjene kulturnim in kreativnim industrijam. Vedeti je treba, da lahko država z evropskim denarjem tako gradi nove objekte kot odkupuje in obnavlja stare, pri čemer lahko z njimi stori karkoli. To je skoraj nič ne stane, saj je treba 85 % od EU dodati 15 % tukajšnjih sredstev, pri čemer je smiselno deliti na 10 % državnih in 5 % občinskih. Ker država ne želi sprejemati nobenih dodatnih finančnih bremen, ki bi jih tovrstne institucije lahko prinesle, lahko elegantno poišče zainteresirane upravitelje in izbere najboljšega ponudnika, ki z ustreznim programov in poslovnim načrtom ustreza predvidenim aktivnostim v objektu. Tudi program lahko namreč utemeljimo z evropskimi projekti in sredstvi. Enostavno, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS naj s sredstvi EU odkupuje izbrane objekte po Sloveniji, pred tem naj seveda obišče vse lokacije in ugotovi primerni interes skupnosti, ki jih s sredstvi EU obnovi glede na nameravane programske usmeritve in jih potem odda v – brezplačen – najem najboljšemu, najprimernejšemu producentu, ki se zaveže, da bo v dogovorjenem času izpolnil pričakovanja. Ta rok je lahko sprva poskusen, za kakšno leto, potem se skladno z udejanjanjem programa podaljša za dobo 5, 10, 30, 100 let. Pred tem je samo še treba spremeniti zakonodajo, ki bo omogočala oddajo brezplačno ali za minimalno vsoto, denimo za evro na mesec. In kaj kmalu bodo zaživeli naši gradovi, od katerih prenekateri krasno prenovljen propada, ker nima programa, in industrijski objekti, ki so v naši vzhodnokohezijski regiji prava mesta duhov in propadajo pred našimi očmi, namesto da bi jim dali vsebino. In državljani in državljanke bomo dobili občutek, kaj lahko storimo tudi v obratni smeri, imeli bomo razlog za kreativno razmišljanje, storili bomo korak k udejanjanju države, k realizaciji samih sebe kot ustvarjalnih ljudi in ne marionet na nekogaršnji vrvici.▪

10 11

DOGODEK MESECA

g Do OD

ek M ES

CAAP – ime, kratka zgodovina in prihodnost Karolina Babič foto VANJA BUČAN

16.

novembra odpira vrata Center alternativne in avtonomne produkcije – CAAP, prvi tovrstni skupnostni oziroma socialni center v Sloveniji. CAAP se vzpostavlja kot platforma povezovanja in začenjanja novih ekonomij, kot inkubator socialnega podjetništva ter novih socialnih in ekoloških praks. Prvi naseljenci centra so organizacije oziroma projekti, ki so se razvili v okviru programskega sklopa Urbane brazde: Semenska knjižnica društva Varuhi semen, trgovina in distribucijski center Zadruge Dobrina, kolesarska delavnica Mariborske kolesarske mreže, socialno-kulturni združenji Frekvenca in Rizom. Hkrati nastajajo tudi odprti prostori v centru, ki šele čakajo svojo zapolnitev. V okviru programa »desk-sharing« že vključujemo nove uporabnike centra – manjše organizacije in posameznike –, v prihodnje pa načrtujemo še razvoj in vključitev novih socialnih podjetij ter socialnih in okoljskih iniciativ.

CAAP – ime

Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) – štiri besede imena, skozi katere se predstavlja projekt. Vsako besedo v imenu moramo razumeti kot koncept, ki veliko sporoča. Lahko sporoča tudi napačne interpretacije ali pa interpretacije, ki niso dovolj natančne. Skozi te štiri besede/koncepte se je CAAP skoraj dve leti postopno vzpostavljal in definiral, a hkrati vsaj v določeni meri ostal odprt za nove definicije. Center: CAAP je center, ker je stičišče oz. prostor za srečanje številnih organizacij in projektov. Gre za platformo povezovanja med skupinami in posamezniki, ki si na zelo različnih področjih prizadevajo za podobne cilje. O centru govorimo tako v materialnem smislu skupnega prostora delovanja, kot tudi v vsebinskem smislu prepletanja in dopolnjevanja raznolikih dejavnosti. Hkrati pa pojem centra predstavlja središče potenciala, iz katerega bodo tudi v prihodnje izraščali novi programi, nova socialna podjetja ter nove socialne in okoljske prakse. Alternativno: kadar ne govorimo o pojmu alternativnega v radikalnem smislu, pomeni predvsem »drugačno«, drugačno od tistega, česar smo najbolj vajeni in kar nam vselej prvo pade na pamet. Drugačno lahko tako predstavlja mnogo različnih »drugačnosti«. Kako je torej naša produkcija drugačna od tiste, ki smo je vajeni, v čem smo torej mi alternativni? V tem, da tržne dejavnosti ne postavljamo hierarhično nad ostale vidike življenja, temveč za vse produkcijske

DOGODEK MESECA

produkt, ki izstopi na koncu linije, temveč hkrati kot proces, ki predstavlja način, kako živimo drug z drugim in z okoljem, kot proces, ki tvori tkivo družbe in človekov vsakdan. Zanima nas torej tudi kako produkcije in ne zgolj kaj. Kako si zagotavljamo temeljne dobrine, vedno hkrati določa tudi, kako živimo, produkcija dobrin je vedno hkrati tudi produkcija našega vsakdana.

CAAP – kratka zgodovina

dejavnosti iščemo uravnoteženost v odnosu do zahtev naravnega in socialnega okolja. V tem, da povezujemo tržno dejavnost z nepridobitnimi dejavnostmi, v tem, da v procese enakopravno vključujemo vse družbene skupine, v tem, da poskušamo vselej upoštevati vpliv produkcije na sočloveka, naravo in prihodnje generacije. Delati nekaj »drugače« je konstanten napor, proces, v katerem ne sledimo cilju »s čim manj in-puta do čim večjega out-puta«, temveč cilju »za skupnost in naravo neškodljivega načina produciranja temeljnih dobrin«. Avtonomno: tudi koncepta avtonomno ne uporabljamo v radikalnem, utopičnem smislu totalne neodvisnosti od obstoječih struktur moči, temveč želimo z uporabo tega koncepta izpostaviti zmožnost skupnosti, da v lastnem okolju z lastnimi močmi začenja procese in vztraja v procesih produkcije, ki odgovarja na temeljne potrebe posameznika in skupnosti. Globalni kapitalizem in netransparentne finančne institucije, ki so si podvrgle vso človekovo produkcijo, so nas postopno uspele prepričati, da nimamo lastnih potencialov, da v lokalnem okolju s soljudmi ne znamo in ne zmoremo skrbeti zase, skrbeti za svojo hrano, za prebivališče, za kulturno in naravno okolje. Avtonomija, o kateri govorimo, pomeni torej predvsem produkcijo, ki se naslanja na te pozabljene oziroma spregledane potenciale skupnosti in lokalnega okolja. Produkcija: četrti koncept, ki ga moramo pojasniti, je koncept produkcije. Produkcijo razumemo zelo široko, ne zgolj kot produciranje otipljivih dobrin tipa hrana, izdelki, produkti storitvenega sektorja, kulturni produkti, temveč kot procese, ki tvorijo tudi tisto, kar klasična ekonomija pojmuje kot eksternalitete, kot nehotene zunanje učinke produkcijskega procesa. Vsako produkcijo dobrin moramo namreč razumeti ne zgolj kot

»Center: CAAP je center, ker je stičišče oz. prostor za srečanje številnih organizacij in projektov. Gre za platformo povezovanja med skupinami in posamezniki, ki si na zelo različnih področjih prizadevajo za podobne cilje.«

Ideja o CAAP se je pričela pojavljati spomladi 2011, ko so bili v osnovi zarisani vsi projekti programskega sklopa Urbane brazde. Iskali smo način, kako pod skupno streho v vsebinsko celoto povezati ekološke in socialne vsebine ter tako zgraditi skupnosti center, ki se ne bi iztekel in zaključil z iztekom leta 2012, ampak bi takrat šele zares zaživel in ostal v Mariboru kot inkubator novih ekonomij ter socialnih in okoljskih iniciativ. V tej kratki zgodovini smo se srečali predvsem z dvema resnima težavama: prva težava je bilo iskanje primernega prostora, v katerega bi lahko naselili program precej obsežnih dimenzij. Drugi problem je bil čas: kako v dveh letih vzpostaviti nekaj, kar bi se moralo dejansko razvijati postopoma, organsko rasti iz okolja morda kakih deset let ali več. Prostor: iskanje prostora se je pričelo seveda na občinskih in državnih uradih. Naš cilj je bil najti blizu 1000 kvadratnih metrov prostorov, ki bi jih lahko za namene socialnega centra dolgoročno uporabljali brezplačno. Poizvedovali smo po prostorih izpraznjenih šol, javnih podjetij itd. – šest mesecev brez sreče. Nato smo na Taboru opazili propadajočo zgradbo starega Konzuma v Železničarski koloniji. Kljub slabemu stanju nas je zgradba, ki je zaščitena kulturna dediščina, fascinirala, še bolj pa nas je prevzela njena zgodovina in simbolični pomen za mesto. Na Mestno občino Maribor, ki je lastnica zgradbe, smo vložili prošnjo za najem, hkrati pa že pričeli pripravljati vse potrebno za izvedbo osnovnih vzdrževalnih del na objektu. 1. februarja 2012 smo dobili podpisano najemno pogodbo. Žal pa so se te lepe sanje hitro razblinile. Občina je dva meseca kasneje najemno pogodbo razglasila za nično, saj je med postopkom prenesla upraviteljstvo na Mestno četrt Magdalena, v kateri pa se niso strinjali, da stavbo v tolikšnem obsegu dobimo v najem za svoje dejavnosti. Tako smo bili meseca maja 2012 ponovno na točki nič. Odločili smo se, da začnemo iskati najem prostorov na trgu zasebnih nepremičnin. Prekolesarili smo vse mesto, pokukali v vsako luknjo, preko Studencev, Nove vasi, Tabora do Melja. Novo lokacijo smo našli na Valvasorjevi 42, kjer smo se s 1. julijem lotili priprave prostorov za svoje potrebe. Približno

12 13

DOGODEK MESECA

»Globalni kapitalizem nas je postopno uspel prepričati, da nimamo lastnih potencialov, da v lokalnem okolju s soljudmi ne znamo in ne zmoremo skrbeti zase, skrbeti za svojo hrano, za prebivališče, za kulturno in naravno okolje. Avtonomija, o kateri govorimo, pomeni torej predvsem produkcijo, ki se naslanja na te pozabljene oziroma spregledane potenciale skupnosti in lokalnega okolja.«

800 kvadratnih metrov prostorov smo primerno pregradili in opremili s potrebno infrastrukturo za trgovino, delavnice, skladišče, pisarne, učilnico in druge potrebne prostore. CAAP je tako končno po letu in pol dobil svojo prostorsko umestitev, obstoječi ter bodoči socialni, okoljski in socialno-podjetniški projekti pa primerne prostorske in infrastrukturne pogoje za razvoj. Čas: drugi problem, ki nas je ves čas spremljal, je projektna narava našega dela. Kadar te vrste vsebin, ki jih razvijamo v okviru Urbanih brazd, sodijo v finančni in časovni okvir tako kratkoročnega projekta, kot je Evropska prestolnica kulture, so izvajalci projekta primorani razvijati dejavnosti v nekakšnem nerealnem, neorganskem času. Socialni in okoljski projekti ter socialno-podjetniške iniciative so dejavnosti, ki so v temelju odvisne od vključevanja lokalnega okolja in hkrati od postopnega spreminjanja tega okolja. Kratkoročnost »projektnega časa«, v katerem smo primorani delati, lahko hitro sprevrže takšne dejavnosti v nekakšen »družbeni inženiring«, saj se mnogi vključeni v projekt čutijo ujete v ta prehitri tek časa. »Projektni čas« teče namreč mnogo hitreje kot »družbeni čas«. Seveda sodelavci Urbanih brazd ne posedujemo takšnih nadmoči, da bi lahko

OTVORITVENI PROGRAM

19. 11. 2012

upočasnili čas, posedujemo pa upanje, da bo čas v prihodnje dal našim iniciativam priložnost, da se organsko zasidrajo v mestu. CAAP je tako po eni strani kulminacija in zaključek teh dvoletnih prizadevanj, hkrati pa šele začetek neke zgodbe, ki jo bo pisal organski, družbeni čas.

CAAP – prihodnost

CAAP torej ni zaključno dejanje Urbanih brazd, ampak samo zaključek izgradnje tega vzletišča za prihodnje delovanje. Obstoječe organizacije, društva in socialna podjetja v CAAP že načrtujejo nadaljnji razvoj in nadgradnjo svojih vsebin, hkrati pa puščajo v centru odprte prostore za povsem nove zgodbe. V prihodnjem letu načrtujemo razvoj kolesarske zadruge, stanovanjske zadruge, programe za mlade in programe za starejše občane. Postopno se v CAAP oblikuje tudi znanstveno-raziskovalna skupina, ki bo v prihodnje nadaljevala z raziskovanjem področij novih ekonomij ter okoljskih in socialnih problematik. Že vse tekoče leto se prijavljamo na razpise za evropska sredstva, ob tem pa pričakujemo, da nas v prihodnjem letu finančno podprejo tudi nosilci in financerji Evropske prestolnice kulture, ki so vsaj neformalno zavezani skrbeti za trajnost svojih programov. V prihodnost zremo z upanjem,

Zadruga Dobrina

LOKACIJA: Valvasorjeva 42, Maribor

Dan odprtih vrat projekta

TRAJNOSTNA LOKALNA PRESKRBA delavnice za OtrOke

Da bi tudi otrokom, ki živijo v mestu, približali podeželje in življenje na kmetiji, smo za drugošolce iz OŠ Slave Klavore pripravili delavnico Otročarije na vasi. Zadruga Dobrina, ki obratom javne prehrane izobraževalnih institucij na Teznu dobro leto dni dostavlja sezonsko, lokalno pridelano hrano, bo zdaj otroke preizkusila še v molži krave, izdelovanju štampiljk iz krompirja, pobarvankah in drugih skupnostnih igrah, ki so se jih nekoč igrali na podeželju. Delavnica se bo zaključila s kmečko malico po receptih dedkov in babic iz Slovenskih goric.

12.00-13.30 Pomen trajnostne lokalne preskrbe in dostopa malih pridelovalcev do prehranskega trga

OkrOgla miza

Na okrogli mizi bomo predstavili sistemske ovire za razvoj trajnostne lokalne preskrbe in pomen prehranske suverenosti regije ali države, in sicer na primeru vzpostavitve Zadruge Dobrina, socialnega podjetja, ki preskrbuje obrate javne prehrane v Mariboru. Predstavila se bodo tudi ekološka združenja, zadruge in institucije iz različnih delov Slovenije, katerih predstavniki bodo spregovorili o preprekah, ki malim pridelovalcem onemogočajo vstop na živilski trg, s tem pa posledično vplivajo na vse slabšo in negotovo preskrbo s sezonsko, ekološko, živo hrano. Osrednja tema diskusije bodo agronomski, zdravstveni, ekološki in ekonomski vidiki preskrbe, izpostavili pa bomo tudi nekatere dragocene prakse, ki se razvijajo v Sloveniji in s katerimi nam je doslej uspelo premagati marsikatero od predstavljenih ovir.

OtvOritev trgOvine 13.30-15.00 Slavnostna otvoritev trgovine s kmečko pojedino Trgovino Zadruge Dobrina bosta otvorili dr. Martina Bavec (generalna direktorica Direktorata za kmetijstvo) in Suzana Črnčec (predsednica Zadruge Dobrina). Gostom in obiskovalcem bo predstavljen način distribucije hrane in vse dejavnosti Zadruge Dobrina. Otvoritev trgovine pa bo zaokrožena s kmečko pojedino.

15.00-18.00 Slovenske gorice se predstavijo

Mariborska kolesarska mreža

LOKACIJA: Valvasorjeva 42, Maribor

Dan odprtih vrat projekta

10.00-11.30 Otročarije na vasi

20. 11. 2012

PredStavitev

Predstavitev bo odsev kulinarike ter rokodelskih in tradicionalnih obrti, ki jih ustvarjajo prebivalci Slovenskih goric. Zadruga Dobrina bo predstavila svoje člane, njihove pridelke in izdelke, še posebej pa nagrajence Dobrot slovenskih kmetij, ki jih vsako leto na Ptuju izbere Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Rokodelci bodo pletli košare, vrvi, izdelovali se bodo tradicionalni zeliščni šopki, društvo Varuhi semen pa bo predstavilo projekt Semenske knjižnice, ki stremi k varovanju biotske pestrosti starih, lokalno prilagojenih sort kulturnih rastlin in vzpodbujanju ponovne pridelave teh sort med ljudmi. Nastopila bo folklorna skupina Jurovčan in ansambel Klapovuhi. Vabljeni na ples, okušanje mladega vina in kmečkih dobrot.

TELEPORT 9.00-11.00 Hierarhija moči v prometu

mednarOdna delavnica

Predstavniki sektorja za urejanje prometa v mestu Gradec in vodilne raziskovalne institucije za mobilnost FGM Amor ter kolesarske iniciative Argus Steiermark bodo predstavili projekt City Network Graz-Maribor. S tem projektom so v veliki meri prispevali k ureditvi hierarhičnega razmerja med avtomobili, kolesarji in pešci v Gradcu ter tako uspešno vzpostavili varno in prijetno urbano okolje za kakovostno bivanje. MKM pa bo predstavila rezultate projekta Teleport, ki je potekal v okviru Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012 in je v preteklih dveh letih vzpostavil dobre prakse z neposrednim in posrednim učinkovanjem na prometni sistem v Mariboru. Akterji iz Gradca in MKM bodo s pristojnimi iz MOM in drugih občin ter s strokovnjaki s prometno načrtovalskega področja poskušali poiskati tiste obstoječe dobre prakse, ki bi jih bilo mogoče prenesti v obstoječi prometni sistem v Mariboru, in tako izpostavili smernice za vzpostavitev kvalitativnih izboljšav v javnem prostoru in prometu v Mariboru.

nOvinarSka kOnferenca 11.30-13.30 kolesarsko recikliranje mariborskega prometa Mariborska kolesarska mreža bo novinarjem predstavila rezultate projekta Teleport, ki so ga izvedli v okviru Urbanih brazd, EPK – Maribor 2012, s skupnostnimi kolesarskimi programi, ki so jih v tem času razvili, in z ogledom na novo vzpostavljene delavnice za proizvodnjo in predelavo koles Bike Lab– produkcijsko-izobraževalno-eksperimentalne delavnice za kolesa. Predstavljeni bodo tudi rezultati strokovne delavnice Hierarhija moči v prometu, ki bo potekala v dopoldanskem času pred novinarsko konferenco, na koncu pa se bodo vsi skupaj z recikliranimi kolesi podali še na krajši kolesarski sprehod, na katerem si bodo ogledali konkretne primere dobrih in slabih praks v obstoječi ureditvi kolesarskega prometa in javnega prostora v Mariboru.

PredStavitev, ekSPeriment, multimedija 16.00-19.00 Bike lab: transformacija – produkcija – eksperiment V okviru Bike Laba se boste lahko sprehodili med različnimi produkcijskoeksperimentalnimi moduli, katerih osnova je delo z recikliranimi kolesi. Predstavljen bo proizvodni proces reciklaže koles, razsežnostni test ozvočenega kolesa, funkcionalne lastnosti e-koles in njihovih elektromagnetnih gradnikov. V tem času bo nastajala radijska oddaja z neposrednim prenosom na Radiu Marš, z javljanji udeležencev in predvajanjem zvočnega eksperimenta »in-vivo«.

DOGODEK MESECa

CAAP in Soft Control Razstava Soft Control: Umetnost, znanost in tehnološko nezavedno nam razkriva današnje »tehnološko nezavedno«, ki zajema mitološko domišljijo, apokaliptične vizije in utopične sanje.

Svoja vrata odpira 15. novembra na novi lokaciji v mariborskem Portalu na Valvasorjevi ulici 40, kjer se mu pridružuje tudi CAAP (otvoritev 16. novembra). V Slovenj gradcu bo na ogled že dan prej, torej 14. da bosta mesto in država prepoznala pomen skrbi zase na temelju lastnih potencialov. novembra, v Koroški galeriji tovrstnih socialnih oz. skupnostnih centrov, Potenciali potrebujejo priložnosti. CAAP likovnih umetnosti. 4

pomen, ki ga imajo takšni programi za trajnostni razvoj družbe, za razvoj družbe enakopravnih, za odprtost do drugačnosti ter za udejanjenje pravice skupnosti, da

21. 11. 2012

KUD Anarhiv in Društvo Rizom

Dan odprtih vrat projekta

delavnica

javna triBuna

Na javni tribuni bo projektna skupina Digitalno nomadstvo predstavila ugotovitve kritičnih delavnic o strukturnih in sistemskih vidikih migracij, ki jih je v času trajanja projekta izvajala na mariborskih srednjih šolah. Strokovnjaki bodo na novo premislili učne načrte, vsebine in metode podajanja znanj na srednjih šolah, saj so rezultati delavnic, ki jih je skupina izvedla v letu 2012, pokazali etnocentrične, ksenofobne in netolerantne vzorce obnašanja in diskurze. Kljub vnosu izbirnih vsebin na šole, v učnem procesu še vedno ni (dovolj) prostora za kritično mišljenje.

PredStavitev in POdelitev PrenOSnikOv 18.00-19.00 još jednu s nogu/Še enega za na pot Dan odprtih vrat bomo zaključili s slavnostno podelitvijo prenosnikov udeležencem drugega cikla delavnic digitalnega opismenjevanja delavcev migrantov, beguncev in prosilcev za azil z naslovom Za-nič kišta ter z ogledom izbora kratkih video prispevkov, ki so nastali v okviru projekta. Raziskovalna skupina bo predstavila tudi publikacije in vse druge rezultate, ki so jih dosegli v zadnjih dveh letih.

čitalnica PrOjektniH PuBlikacij 10.00-18.00 digitalno – materialno – bralno: odprtje čitalnice publikacij projekta digitalno nomadstvo V čitalnici boste lahko prebirali ali prelistali vse publikacije nastale v okviru projekta Digitalno nomadstvo: Orientacijski kompas za migrante v Mariboru, Tehnični priročnik Za-nič kišta, Za-nič kišta poročilo: prenos dobre prakse, Monitoring evropskega pilotnega projekta EUREMA ter drugo literaturo s področja migracij in digitalnega sveta.

videO inStalacija

Skozi ves dan (in ves teden odprtih vrat) si bodo lahko obiskovalci ogledali video instalacijo v pisarni projekta Digitalno nomadstvo. Krajše video spote, ki so nastali v okviru delavnic Za-nič kišta, so na odprtokodnih sistemih ustvarili delavci migranti, begunci in prosilci za azil. V procesu digitalnega opismenjevanja so sestavili scenarij, posneli kadre in zmontirali vsebine, ki neposredno spregovorijo o življenju migrantov, beguncev in delavcev v Sloveniji.

10.00-10.30 Semenska knjižnica se predstavi

ETNOMOBIL vOden Ogled

javna diSkuSija

Vse dosedanje globalne in EU politike so priznale, da z dosedanjimi programi in smernicami za ohranjanje biotske pestrosti nismo naredili dovolj, da bi obrnili trend degradacije genskih virov in življenja. Kako razvijati trajnostne, celostne pristope in rešitve, da ohranimo naravno in kulturno dediščino? Javna diskusija bo razgrnila primere obstoječih praks hranjenja, varovanja in obnavljanja genskega materiala kulturnih rastlin v Sloveniji, za kar skrbijo civilno-družbene iniciative in institucije ter posamezniki. Namen diskusije je, da strokovnjaki s področja varovanja semen in semenarjenja izmenjajo izkušnje, znanja in poglede na varovanje genskih virov kulturnih rastlin ter s tem povezanega tradicionalnega znanja, prehranske varnosti in kulturne dediščine. Po zaključku diskusije sledi pogostitev.

16.30-16.45 Semena – hrana ptic

11.00-12.30 romska beseda v slovenskem prostoru

OkrOgla miza

Okrogla miza bo razgrnila tematiko razširjenosti bralnih gradiv v romskem jeziku, njihovo žanrsko in vsebinsko razsežnost, strokovnost, pa tudi dostopnost ciljni populaciji, ki so jim ta gradiva namenjena. Gostje omizja bodo spregovorili tudi o pomembnosti učnih gradiv v romskem jeziku in njihovi uporabni vrednosti. Okrogla miza je namenjena iskanju odgovorov na vprašanje, kako lahko društva, ki se posvečajo romskim tematikam, zagotovijo najboljše možno sodelovanje vseh deležnikov, ki so pomembni za nadaljnji razvoj knjižnih izdaj o romskem jeziku, učnih gradiv in druge literature. V zaključnem delu diskusije bodo predstavljena ključna sporočila okrogle mize in predlogi, kako nadaljevati razpravo o izzivih slovenske družbe na področju romske kulturne politike.

vOden Ogled PO razStavi 13.00-14.00 razstava romske literature iz partnerskih mest ePk Na razstavi bodo predstavljena knjižna dela iz Velenja, Novega mesta, Murske Sobote in Maribora, ki obravnavajo različne vidike življenja Romov v Sloveniji in so nastala v preteklih desetih letih. Ob interaktivnih predstavitvah ustvarjalcev romske literature bodo obiskovalci lahko spoznali možnosti za nastanek tovrstne literature in potrebe romskih skupnosti, da jo ustvarjajo in predstavljajo širši javnosti.

delavnica za OtrOke

Delavnica je namenjena otrokom, ki želijo spoznati raznovrstno rabo in pomen semen. Ornitolog Ivan Esenko bo predstavil kalina, ptico, ki je postala zaščitni znak izobraževalnih delavnic, ki jih izvaja društvo Varuhi semen v okviru osnovnošolskih naravoslovnih programov. Otroci bodo semena uporabili v likovni delavnici izdelovanja ptičjih pogač, ki jih bodo po delavnici odnesli domov in z njimi poskrbeli za zimsko hranjenje ptic.

16.00-17.00 Semenska knjižnica se predstavi

Združenje Frekvenca

Dan odprtih vrat projekta

Semenska knjižnica je veliko več kot le besedna zveza. Združuje semena, ljudi, tradicijo in prihodnost. Je tudi prostor z laboratorijem in prav posebnim arhivom starih avtohtonih sort kulturnih rastlin. Skozi voden ogled bo projektna skupina podrobno predstavila delovanje knjižnice.

10.30-12.00 Semena prihodnosti

23. 11. 2012 LOKACIJA: Valvasorjeva 42, Maribor

SEMENSKA KNJIŽNICA

Delavnica afriškega slikanja s tehniko sadza batik, kjer se za poslikavo tekstila uporablja zdrob, ni samo umetnost, temveč tudi orodje medkulturne komunikacije. Spodbuja dialog med tistimi, ki ustvarjajo, ter na svojevrsten način prepleta kulturo, družbo in naravo. V okviru projekta Digitalno nomadstvo je bilo v preteklem letu izvedenih šest sadza batik delavnic z mariborskimi dijaki in osnovnošolci. Na dnevu odprtih vrat bodo ustvarjali otroci mariborske waldorfske šole, dela pa bodo razstavljena v dvorani CAAP.

10.00-18.00 za-nič-kišta: veni, vidi, video

Društvo Varuhi semen

Dan odprtih vrat projekta

DIGITALNO NOMADSTVO

15.00-17.00 kdo se boji utemeljenega dvoma? mladi, kritična misel in izobraževanje

22. 11. 2012 LOKACIJA: Valvasorjeva 42, Maribor

LOKACIJA: Valvasorjeva 42, Maribor

10.00-13.00 Barve afrike: sadza batik

je rezultat dejstva, da smo ujeli pravo priložnost, hkrati pa je CAAP sam postal takšna priložnost še za mnoge. Se vidimo v CAAP-u! ▪

vOden Ogled

Semenska knjižnica je veliko več kot le besedna zveza. Združuje semena, ljudi, tradicijo in prihodnost. Je pa tudi prostor z laboratorijem in prav posebnim arhivom starih avtohtonih sort kulturnih rastlin. Skozi voden ogled bo projektna skupina podrobno predstavila delovanje knjižnice.

zaključek natečaja in POdelitev nagrad 17.00-17.50 nagrade kalinčkovega natečaja Varuhi semen so v začetku septembra povabili 15 osnovnih šol iz Podravske in Pomurske regije k sodelovanju v Kalinčkovem natečaju. Otroci so pod vodstvom razrednikov ustvarili likovna dela, v katerih se prepletata umetnost in pestrost rastlinskih semen. Likovna dela, nastala v okviru Kalinčkovega natečaja, bodo ob podelitvi nagrad razstavljena v prostorih CAAP. Podelitvi nagrad sledi še pogostitev.

17.00-18.30 roman romske avtorice

PredStavitev rOmana in kOncert

Jasmina Ahmetaj (avtorica romske zgodbe) in Marta Gregorčič (urednica prvih zapiskov in iniciatorka projekta) ter drugi strokovnjaki z izkušnjami iz urednikovanja in objavljanja tematik, zapisov in sledi z družbenih obrobij nam bodo zaupali, kako je nastalo prvo obsežnejše literarno delo romske avtorice v slovenskem prostoru. Javno predstavitev bo zaključil glasbeni nastop Minke Đonlić, Šukrane Hašimi in Zlatka Durakovića, ki bodo zaigrali romske ljudske pesmi Loli phabaj, Ćhaje šukarije in Ušti, ušti.

14 15

urbane brazde

Marta Gregorčič:

»Raziskujemo načine, kako zadovoljevati lastne potrebe in biti čim manj odvisen od države« TEA HVALA foto MIHA SAGADIN

rbane brazde so z dolgoročno naravnanimi programi želele odgovoriti na potrebe ljudi, po drugi strani pa si kot pobudnica in idejna vodja zavodu EPK morala ponuditi program, še preden si imela ekipo, s katero bi lahko raziskala razmere v Mariboru in širši okolici. Kako je potekalo usklajevanje med predvidenimi cilji in dejanskimi potrebami, dejanskimi razmerami in tudi finančnimi možnostmi? Poskusila sem narediti tisto, kar je sicer v Sloveniji nemogoče: združevati znanstveno-raziskovalno in terensko delo z realnimi, specifičnimi potrebami ljudi, posameznih družbenih skupin in okolja. Ironično je, da je bilo to možno realizirati v okviru EPK, ne pa, denimo, znotraj znanstvene, nevladne ali kakšne druge scene. Globalne finančne, gospodarske, prehranske, energetske in vse druge krize terjajo celostne razvojne projekte za regije, državo, unijo in širše. Program bi lahko tekel tudi v drugem mestu in mu ustrezal, saj smo

»Ne gre za enkratne dogodke, ne moremo odpovedati razstave, ker je nimamo. Imamo produkcijo, ki teče, ki je v procesu, ki temelji na sodelovanju z ljudmi, na zavezništvu in odgovornosti. Gre tudi za delovna mesta.«

vsi del globalnih procesov, ki močno uničujejo potenciale lokalnih okolij. Zanimivo je, da je na institucionalni ravni nemogoče opravljati te vrste delo, kot smo si ga zastavili pri Urbanih brazdah. Za te vsebine ni pribežališč, EPK pa je to omogočila. Postavila sem celotno strukturo Urbanih brazd in nepreklicno vztrajala pri avtonomiji dela. Preostali programski sklopi so imeli s tem več težav in kolegi mi radi očitajo, da izsiljujem boljše pogoje za delo. A kako sicer izpeljati tako obsežne in zahtevne projekte, kako jih uspešno pripeljati do konca? Avtonomija dela je predpogoj za ustvarjalnost. Program sem prvič predstavila oktobra 2010 in novembra je bil tudi potrjen, januarja 2011 pa smo začeli. Seznanjena sem bila z višino razpoložljivih sredstev, čeprav so se septembra 2011 skrčila za 40 odstotkov in sem morala, sicer s težkim srcem, prečrtati določene programe, ki so že tekli: veliko globalno srečanje gibanj in strokovnjakov ter projekt z brezdomci in ranljivo mladino. Z ljudmi se ne moremo igrati. Če ni osnovnih pogojev – rednega financiranja, prostorov – je treba stvar ustaviti, preden bi postal povzročitelj težav, ker nimaš možnosti za strokovno delo. Pogoji dela so bili v tem smislu vseskozi do danes malodane nemogoči.

Intervju z Marto Gregorčič, vodjo Urbanih brazd, o avtonomiji, sodelovanju, zašolani Sloveniji in podpori migrantskim delavcem in Romom v Mariboru Vsebina Urbanih brazd je bila postavljena tako, da bi lahko ustrezala kateremukoli evropskemu mestu, hkrati pa je prilagojena specifikam postindustrijskega Maribora. Odgovarja na težave, ki izhajajo iz krize, iz kapitalizma: brezposelnost, migrantski delavci, romska populacija, ki je bila vedno del Maribora, prehranska kriza, nizka samopreskrba z zelenjavo, sadjem, pa tudi žiti. Vse omenjene teme bi bile lahko umeščene v katerokoli mesto. Ker Maribora nisem poznala dovolj, sem morala pristopiti na ta način. V mesto sem prispela tri mesece pred začetkom terenskega dela, a šele zdaj, dve leti pozneje, mogoče lahko rečem, da ga vsaj delno poznam. Ker kapitalistične družbe preplavlja apatija, občutek, da nič ni mogoče storiti, pa tudi zato, ker je bil EPK od samega začetka na slabem glasu, me je najbolj skrbelo to, ali se bodo ljudje na vsebine Urbanih brazd sploh odzvali. Ali se mi bodo raziskovalci želeli priključiti? Ali jih ima Maribor sploh dovolj? Kdo bo tako »nor«, da stopi z nami na tako negotovo pot, saj finančno in strukturno leta 2011 ni bilo jasno, če bomo sploh obstali. Ko pa so že marca, aprila 2011 pristopili številni entuziasti, podporniki, simpatizerji teh vsebin, je bila na nas samo še odgovornost, da premagamo vse prepreke z zavodom, občino, ministrstvi, sodišči ali drugimi akterji, ki so nam prekrižali načrte. Denimo, zaradi lokacije vrtov smo morali dvakrat na sodišče – in bili smo uspešni. Ta projekt, ki je že zaključen, je požel velik odmev in iz vse Slovenije prihajajo pobude, da ga preslikamo še v druga mesta. Če se vrnem k težavam: ogromno naših dejavnosti in vsebin je trpelo na račun prostora, nerednega in negotovega financiranja. Prostori so bili med najpomembnejšimi predpogoji, če smo želeli zagnati konkretne produkcije, zato smo se po dolgi agoniji z Mestno občino Maribor (MOM) odločili za najem zasebnih prostorov. Še danes se pogajam

delam vsak dan. Vseh drugih aktivnih udeležencev in uporabnikov vključno z vrtičkarji, šolarji, prostovoljci, profesorji, študenti in ostalimi je prek dva tisoč. Si imela pri izbiri sodelavcev proste roke? Povsem samostojno sem izbrala tako vsebino kot ekipo. Sprašujem zaradi očitkov, da je EPK v Maribor uvozil ljubljanske intelektualce, namesto da bi prestolovanje izkoristili za zaposlovanje izobraženih iskalcev zaposlitve s Štajerske. V Urbane brazde smo iz Ljubljane prišli trije, eden je prišel iz Izole. Vsi preostali zaposleni so iz Maribora in okoliških krajev, večinoma diplomanti in podiplomski študentje, ki so zaposlitev iskali več let. Recimo, Karolina Babič, vodja CAAP, je glede financiranja programa in to me doktorica filozofije, Milojka Fekonja je izčrpava. Tudi letos, konec septembra, doktorica agronomije. Ta očitek, vsaj se je začela ponavljati zgodba s krčenjem kar zadeva Urbane brazde, torej ne drži. sredstev. Pri programih Urbanih brazd bi to lahko pomenilo ponovno potopi- V lani izdani knjigi Potencia razlikutev programov. Racionaliziraš lahko ješ med opolnomočenjem in polnodo neke meje, več ne gre. Če stvar že v močenjem. Ker se na polnomočenje osnovi zastaviš tako, da premisliš vsak sklicujejo tudi Urbane brazde, bi te cent, potem nimaš kje krčiti. Na zavo- prosila, da razložiš razliko med njima. du tega ne razumejo, pa čeprav imamo Ti koncepti niso moji. Razvijajo jih ginajnižje plače, najnižje honorarje in za banja na periferiji kapitalizma, zlasti vsak cent dvakrat premislimo, preden ga v državah Juga. Tako velja tudi za tepotrošimo. Tega ne poudarjam zato, da matike, ki jih uvajamo: pomen semen, bi nas prikazala kot bolj odgovorne, pač prehrane, zadružništva, odgovorne pa zato, ker tako velikih ciljev, kot smo ekonomije, sodelovanja z migranti, si jih zadali, verjetno nikdar več ne bo prebežniki in Romi, vprašanje samoorizvedla nobena skupina s tako nizkimi ganizacije, boja, družbenega podjetnisredstvi, kot bomo to naredili mi. Če bom štva … Ker uporna gibanja držav Juga morala spet odpovedati del programa odpirajo globalne teme in metode, se mi Urbanih brazdah, bo padel celoten sklop, zdi ključno, da ta vprašanja prenesemo ker so stvari zdaj že povezane med sabo tudi v kontekst Slovenije in Evrope, ki in že postavljene v Center alternativne na vse pričujoče krize ne odgovarjata, in avtonomne produkcije (CAAP) na pač pa jih poglabljata. Že pred desetiValvasorjevi. Ne gre za enkratne dogodke, mi leti so na fakulteti za socialno delo ne moremo odpovedati razstave, ker je iskali boljši prevod angleške besede nimamo. Imamo produkcijo, ki teče, ki empowerment kot je opolnomočenje. Na je v procesu, ki temelji na sodelovanju z to me je opozorila Zoja Skušek, ki je bila ljudmi, na zavezništvu in odgovornosti. takrat del te ekipe. Beseda »opolnomoGre tudi za delovna mesta. Številni ljudje, čenje« v pravnem diskurzu pomeni, da ki delajo za Urbane brazde, niso vezani nekoga pooblastiš, da je sposoben nekaj na EPK, sredstva za njihovo zaposlitev narediti, da ga »pripustiš« k nečemu. Mi smo pridobivali od Evropskega socialnega pa nočemo nastopati v imenu drugih. sklada, od javnih del, saj za tako obsežen Ljudje se morajo avtonomno odločati program potrebuješ veliko ljudi. za sodelovanje, pokazati motivacijo, angažma, pri katerem jih lahko podKako obsežna je ekipa? premo, ne pa da smo karitativni, kar je Obsega okrog dvajset ljudi, s katerimi značilno za slovensko mentaliteto, tudi

za civilno družbo in nevladno sceno. Ljudje niso žrtve, lahko pa to postanejo, če zatiranja, ki se nad njimi vrši, nočejo ali ne zmorejo preseči. Polnomočiti pomeni krepiti, kar od raziskovalca terja poslušanje, sposobnost opazovanja in uvida, spodbujanja, motiviranja, pa tudi zagovorništva, svetovanja. Človeku ne moreš nuditi več, kot je v tistem trenutku sposoben narediti sam zase. Konkreten primer: med Romi v Mariboru je veliko izbrisanih. Zlasti med ženskami, ki so muslimanke in so prišle s Kosova v zadnjih desetih letih pred osamosvojitvijo Slovenije. Govorijo bodisi albansko bodisi slovensko, vendar do našega srečanja sploh niso vedele, da sodijo v kategorijo izbrisanih. Ko smo želeli urejati njihove statuse, se je pokazalo, da si tega še ne upajo, saj so nekatere razvezane ali pa obstajajo drugi razlogi, zakaj bi lahko izgubile otroka, morda tudi socialno stanovanje in še kaj. Danes so brez zdravstvenega zavarovanja in vsega, do česar bi morale biti upravičene, a kljub temu si ne upajo urediti statusov. Dokler se ne odločijo za tveganje in se spustijo v boj, z njimi ne moreš stopiti v proces polnomočenja. Vse, kar lahko storiš, je, da si strpen in razumevajoč, da si tam in da čakaš na njihov prvi korak, medtem pa delaš delavnice za otroke, glasbeno terapijo, pripelješ lutkovno predstavo ali pa otrokom pomagaš pri pisanju domačih nalog in preganjanju drugih šolskih skrbi. Izbrisane ženske lahko spodbujaš, ne moreš pa jih prisiliti niti ne moreš statusov urejati namesto njih. Na vabilu na posvet o pomembnosti samoorganiziranja v času zmanjševanja človeških, socialnih in delavskih pravic, ki bo 17. oktobra v CAAP, omenjate, da migrantski delavci v Sloveniji ne mislijo, da bosta združevanje in samoorganiziranje lahko kakorkoli izboljšala njihov položaj. Kako podpreti ljudi v nečem, nad čemer so že obupali? Že v izhodišču nismo mislili, da bo projekt Digitalno nomadstvo prerasel v alternativni sindikat, o čemer smo se z delavci pogovarjali, lahko pa govorimo o zametkih samoorganiziranja. Pogovori z delavci so razkrili, da so bili potisnjeni v izjemno težko situacijo. Skupaj smo gledali filme o uporu in samoorganiziranju delavcev v Argentini, kar je bila

16 17

urbane brazde

zanje travmatična in nespodbudna izkušnja, čeprav je zgodba pozitivna. Ne vidijo možnosti za povezovanje, v svojem sodelavcu na gradbišču ne vidijo zaveznika v boju za boljše življenje. Čeprav bi jim že minimalno povezovanje in boj omogočil, denimo, znižanje najemnine v samskem domu ali to, da bi lastnik priključil internet, ki ga seveda plačujejo sami, se niso pripravljeni povezovati. Da ne omenjam etnocentrizma in netolerance, ki se nad njimi vrši, ki jo tudi absorbirajo, kot tudi alkoholizem in mačizem, ki nastajata v tako segregirani skupini, pa tudi med skupinami. Vse to predstavlja problem že v vsakodnevni komunikaciji. Soočajo se z enakimi problemi kot vsi drugi ljudje, le da so povsem potisnjeni na obrobje, kjer niso več niti dojeti kot ljudje. Kljub temu lahko izpostavim predragocene odzive, ki jih nismo načrtovali. Po opravljenih delavnicah digitalnega opismenjevanja, ki so se ga delavci aktivno udeleževali skoraj štiri mesece, se je pokazalo, da so veliko bolj zavzeti kot begunci in prebežniki. Prihajali so točno, prosili za dodatne delavnice, prvič sedeli pred računalnikom. Naučili so se uporabljati odprtokodne sisteme, pošiljati elektronsko pošto, montirati video, po koncu delavnice pa so dobili rabljen prenosnik, s katerim zdaj delajo naprej. Na podelitvi prenosnikov so povedali, da za njih samo izobraževanje ni bilo tako pomembno kot to, da so s sodelavci Digitalnega nomadstva prvič v Sloveniji doživeli človeški odnos. Dali so nam nekaj najdragocenejšega, kar lahko kot raziskovalci prejmemo: priznanje, da smo prvi, ki smo jih obravnavali kot ljudi. Si predstavljate, kakšna je

»Ljudje se morajo avtonomno odločati za sodelovanje, pokazati motivacijo, angažma, pri katerem jih lahko podpremo, ne pa da smo karitativni, kar je značilno za slovensko mentaliteto, tudi za civilno družbo in nevladno sceno. Ljudje niso žrtve, lahko pa to postanejo, če zatiranja, ki se nad njimi vrši, nočejo ali ne zmorejo preseči.«

naša družba? V letu, odkar so začeli hoditi na delavnice, ko se jih je pet ali šest opogumilo, je nastala čarovnija. Zdaj montirajo svoje filme! Videli jih boste lahko na otvoritvi CAAP in na dnevu odprtih vrat projekta Digitalno nomadstvo. Bi lahko rekla, da ste v tem smislu socialni korektiv, da delate tisto, kar bi morala početi država? Drugače bi rekla. Država ne odgovarja več na realne potrebe te družbe. Državo, javno upravo, smo postavili prav zato, da se v družbi vzpostavlja tisto, čemur se je Pahor smehljal – egalitarnost. Obstajajo etnične manjšine, obstajajo rasne, spolne, razredne, starostne razlike, hendikepirani in drugi, ki jih je treba upoštevati, jim omogočiti tisto, kar znotraj družbe potrebujejo, to je dostojno življenje. Vsaka od teh skupin potrebuje svoj družbeni korektiv: biti sprejet, imeti enake možnosti, dostop, svobodo. Zato je treba finančno, zakonsko in strokovno delati v smeri egalitarnosti. Za zatiranje finance niso potrebne, vendar v Sloveniji počnemo ravno to: subvencioniramo izgon prebežnikov, odtegujemo sredstva za zdravstvo in izobraževanje, čistimo evidence o brezposelnih. Za to plačujemo, za zaposlovanje pa ne. Ukinjamo in marginaliziramo tisto, kar bi naši družbi sploh lahko omogočilo družbeno delovanje, ukinjamo skupnost. Brez principov, ki vzpostavljajo egalitarnost, bomo le posamezniki, potrošniki, ki se bomo klali med sabo, zob za zob, zmagovalec pa bo najmočnejši. Mar si res to želimo? Urbane brazde ne pomagajo državi, niti je ne nadomeščajo. Posegamo v področja, ki se jim je država že zdavnaj odpovedala. Raziskujemo načine, kako zadovoljevati lastne potrebe in biti čim manj odvisen od države. To počnemo z ljudmi, ki so jih izključili iz trga in/ ali družbe, z malimi tradicionalnimi kmeti, Romi, delavci migranti, brezposelnimi, ranljivimi udeleženci prometa, pa tudi s stvarmi, s semeni, zavrženimi računalniki, kolesi in podobnim. Zato CAAP. Ne v smislu, da smo avtonomni od virov financiranja, sprašujemo se, kako vzpostavljati sisteme, ki bodo že zato, ker ponujajo stvari ali storitve, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju,

»Ne le v šolskem sistemu, tudi sicer smo se tako zašolali, tako poneumili, da vztrajamo v položaju žrtve, ki čaka na alternativo, ki naj bi padla z neba. Kot da ne vemo, da je edina alternativa v povezovanju, sodelovanju, organiziranju.« zadovoljevali svoje in naše potrebe in se tudi finančno osamosvojili. Zanimivo je, da države Juga nikoli niso imele države blaginje, medtem ko smo jo mi imeli, a se zdaj ne borimo niti za tiste pravice, ki smo jih že imeli. Morali bi se iti veliko več kot boj za staro pravdo, pa se ne gremo niti tega. Ne le, da se ne smemo odpovedati že pridobljenim pravicam, boj moramo odpreti še naprej, za tisto, česar ta trenutek niti misliti ne znamo, za svobodo, za možnost participacije in soustvarjanja družbe. Nemočen boj za obstoječe pravice – to pogosto počnejo sindikati, nevladna scena, in ti so prisiljeni sklepati kompromise. Blažijo neoliberalne vladne posege. A to ni boj, to je popuščanje, resignacija. Če želimo preživeti kot družba, moramo odpreti nove horizonte, ne pa pristajati na mehkejše pogoje zatiranja, medtem ko bogati plenijo in se smejijo v svojem razkošju. Zahtevati je treba več kot trenutno misli dati država, sicer na državo sploh ne bo mogoče več računati. Moramo vzpostaviti orodja za boj in CAAP je natanko to: infrastruktura za progresivne politike, nove pristope in metode, predvsem pa za neposredno produkcijo, in ne le diskusijo o tem. Po drugi strani drži: zakaj ne bi vzpostavljali pravičnih in odgovornih sistemov, ki gredo onkraj tistih institucij, ki nam tega ne zagotavljajo več? Jugu, prežetim s kolonializmom in imperializmom, je vendarle uspelo narediti ta velikanski korak. Milijoni ustvarjajo alternativno in avtonomno produkcijo in nočejo in ne želijo več države, pa četudi se ta, na primer v Venezueli, zdaj obrača v smer bolj socialne države. Poglejmo na primer radikalno antinacionalistično gibanje Dosta! sredi Bosne, ki vre v nacionalizmu.

urbane brazde

Gibanje odpira vprašanja, o katerih si v Sloveniji ne upamo govoriti naglas. V Sloveniji nočemo, ne upamo odpreti točke konflikta, čeprav lahko situacijo rešiš samo skozi konflikt. In da ne bo pomote, s tem ne mislim nasilja. Preko konflikta bi lahko delali nove korake in ustvarjali tolerantno družbo, v kateri bi bil prostor za vsakogar. Po eni strani smo se povsem instrumentalizirali, po drugi pa smo se v kapitalizmu – če uporabim Illichev termin iz knjige Deschooling Society – prekleto zašolali, poneumili, pasivizirali in bi za vsakršne spremembe najprej potrebovali odšolanje. Ne le v šolskem sistemu, tudi sicer smo se tako zašolali, tako poneumili, da vztrajamo v položaju žrtve, ki čaka na alternativo, ki naj bi padla z neba. Kot da ne vemo, da je edina alternativa v povezovanju, sodelovanju, organiziranju, v tem, da znamo detektirati lastne potrebe in jih na najbolj alternativen in ekološki način zadovoljevati, kolikor jih pač znamo. To je temelj družbe in družbenosti. To je filozofija socialne ekologije. Programi Urbanih brazd so zastavljeni, kakor so, zato, da bi opozorili natanko na to. Če jih pogledaš širše, lahko vidiš, da poskušajo podati celosten odgovor na stvarnost, v katero smo se zapletli. Že če bodo samo te skupine sposobne sodelovati, lahko začnemo premagovati veliko problemov. Konec koncev se rezultati že kažejo. Ali je EPK v Mariboru pospešil gentrifikacijo? Gentrifikacija se že desetletja odvija po vseh urbanih središčih in Maribor ni izjema. Je pa res, da je v Mariboru še danes prazen velik del centra, saj so stanovanja in zapuščena poslopja v rokah špekulantov. Upala bi si trditi, da je zaradi mestne politike in pomanjkanja kapitala za zdaj Maribor gentrifikaciji podvržen veliko manj kot marsikatero drugo mesto. Liverpool je po EPK dal prenovljeni center mesta za 150 let na koncesijo korporacijam. V Mariboru na srečo takih skrajnih scenarijev ne bo, vendar se bomo po koncu EPK lahko vprašali, koliko tujih umetnikov, ki so tu gostovali, mesto sploh pozna, in koliko meščanov je doživelo tujo ali pa domačo umetniško produkcijo. Če v tako kratko obdobje zgostiš na stotine dogodkov, ne da bi jih umestil v kontekst, potem seveda ne moreš pričakovati trajnostnih

»Nikjer drugje nisem doživela, da bi se uradniki drli nate, govorili zanikrne neumnosti, ti grozili, te ovajali, nad tabo vršili pritisk. V Mariboru si to dovolijo, to se dogaja. A Maribor je tudi mesto, kjer naletiš na zelo dragocen odziv meščank in meščanov.« učinkov. Mislim, da se je zgodilo nekaj fenomenalnih stvaritev, bilo pa je tudi ogromno balasta, stvari, ki bi jih lahko postavili kjerkoli in kadarkoli brez izdatnih sredstev. Ali nam je uspelo ustvariti novo publiko za kulturo, diskusije, razprave, umetnost? To, ali bodo programi, ki jih je zavod EPK podprl ali razvijal, preživeli, bomo lahko ocenjevali po letu 2012. Predvsem je pomembno, da preživi mariborska kulturna produkcija, da jo je EPK nadgradil, ne izničil. A o tem bodo ustvarjalci govorili leta 2013. Zame je Maribor ranjeno mesto, mesto bolečine. S tem ciljam na politične in kapitalske strukture, ki so prevzele oblast po osamosvojitvi, in socialnoekonomski vidik. V Mariboru se vidi, kdaj, kaj in kje se je plenilo. Srečuješ žrtve avtoritarnih struktur. Tukaj sta si mestni in državni stanovanjski sklad dovolila skoncentrirati revščino na enem mestu, čeprav sta s tem ustvarila pogoje za eksplozijo socialnih problemov, za nepotrebne konflikte ali celo nasilje. V Mariboru obstaja cela vrsta tovrstnih anomalij. Nikjer drugje nisem doživela, da bi se uradniki drli nate, govorili zanikrne neumnosti, ti grozili, te ovajali, nad tabo vršili pritisk. V Mariboru si to dovolijo, to se dogaja. Kot da sem spet v osnovni šoli. Kot da nimam svoje glave. A po drugi strani je Maribor tudi mesto, kjer naletiš na zelo dragocen odziv meščank in meščanov, kar morda ne bi bilo dosegljivo v prav nobenem drugem mestu. To pomeni, da so spremembe mogoče tudi v Mariboru, tudi v Sloveniji, tudi v Evropi. Na nas je, kaj bomo storili – tudi na tistih, ki vodimo tovrstne programe. A kot rečeno: če mesto ni prijazno, to ne pomeni, da ljudje niso prijazni, izjemni so. Mislim, da bi morala biti EPK bolj pozorna na

to, čeprav je nekaj projektov lepo odgovorilo na tovrstne potrebe, izrazilo spoštovanje do ljudi, ki že dolgo živijo s to bolečino. Upam, da se bo marsikaj spremenilo, da bodo nekatere institucije, ki so zdaj nevidne, prišle v ospredje, se začele povezovati med sabo in da se bo okrepil nevladni sektor, predvsem v progresivnem smislu, tudi ko gre za politično delovanje in interveniranje. Torej nezmožnost izplačevanja obljubljenih sredstev oziroma zadolženost Mestne občine Maribor ni edini razlog za slabo sodelovanje z zavodom EPK? Seveda gre predvsem za finance, spori potekajo med zavodom EPK, mestno občino Maribor in državo, ki se je, denimo, umaknila iz investicijskih načrtov za vzpostavitev nove infrastrukture. Za program, kot so Urbane brazde, ne moreš imeti sogovornikov, ki ne poznajo bontona, ki ne delujejo strokovno, a sogovornike kljub temu imamo. Bodo projekti Urbanih brazd po koncu prestolovanja lahko preživeli? Prijavili smo že za več kot 1,3 milijona evrov projektov, vendar je za pridobitev evropskih in nacionalnih projektov treba tudi lobirati. Lani so mnoge slovenske stranke, tako leve kot desne, naš program vpisale v svoj predvolilni program. Zanima me, ali zdaj, ko so bodisi v vladi bodisi v opoziciji, še kdaj pomislijo na to, da dejansko gre za zanimive projekte, ki bi jih bilo dobro podpreti. Žal to, da se prijaviš na zahteven razpis z vrhunskim projektom, ni dovolj za pridobitev sredstev. Že med projektom nismo mogli čakati na sredstva, ves čas smo vlagali, ljudje so vlagali svoj denar, vzeli smo kredite. Naši ekipi je absolutno v interesu nadaljevati delo, vse je pripravljeno za nadaljevanje in širjenje, vendar smo za zdaj še odvisni od razpisov. Sicer pa imata tudi mesto in zavod pred sabo nalogo, ki jima jo nalaga Bruselj: financiranje morata nadaljevati v letu 2013, in sicer z vsaj 40-odstotnim podpiranjem programov, sicer se bo ponovilo to, kar so doživela številna mesta takoj po zaključku prestolovanja: klavrno leto po EPK. ▪

18 19

INTERVJU MESECA

foto osebni arhiv

N Rudolf Moge:

ekdanji dolgoletni poslanec državnega zbora RS in častni meščan mestne občine Maribor, Rudolf Moge, je tik pred začetkom leta prestolovanja kulture zasedel mesto predsednika nadzornega sveta zavoda MARIBOR 2012. Kot sam pravi, predvsem zato, ker ni mogel le nemo opazovati negotove situacije, hotel se je aktivno vključiti. In stvari so se res obrnile na bolje.

Kateri so ključni izzivi, ki so vas pripeljali na mesto predsednika nadzornega sveta zavoda MARIBOR 2012? Zavod MARIBOR 2012 je bil pred mojim vstopom v nadzorni svet na velikem razpotju, saj so ga pretresala velika nesoglasja: odstopil je generalni direktor, programski direktor ter predsednika sveta in programskega sveta, torej vsi ključni možje. Da pa je bila mera polna, so padli v vodo tudi vsi načrti za gradnjo infrastrukturnih objektov – spomnimo se knjižnice, galerije in ponesrečenega MAKS, kjer naj bi v letu 2012 potekale najimenitnejše predstave Evropske prestolnice kulture (EPK). Takrat sem opazoval, ali bo Mariboru s svojim kulturnim potencialom uspelo izpeljati projekt ali ne, in začutil sem, da ne morem le stati ob strani. MAŠA MALOVRH Zato sem se aktivno vključil v delo zavoda. Imel sem srečo, saj so člani sveta izredno široko razgledani posamezniki, nekaj jih je tudi z Univerze v Mariboru, ki v tej zgodbi igra eno imenitnejših vlog. Tako smo v svetu ljudje, ki želimo Mariboru in projektu dobro. Ker smo drug drugemu sposobni prisluhniti, se skupaj dokopljemo do enotnega sveta in v javnosti izražamo eno mnenje. V »Če bi želeli to državo spravit v razvojno mnenja zgodovini zavoda MARIBOR 2012 se je že zgodilo, stanje, ki ga sedaj nima, bi morali Slovenijo da je imel svet svoje uradno mnenje, posamezni razdelit na dve regiji, vzhodno in zahodno. člani sveta pa so javno izražali tudi osebna mnenja, Čeprav sta z odlokom že razdeljeni, sta kar se je kot negativno zrcalilo v medijski podobi to zaenkrat le prazni škatli. V regijah se celotne kulturne prestolnice. Prepričan sem, da trenutno zbirajo le statistični podatki, je edino pravilno ravnanje projekt EPK peljati po nimata pa nobene izvršilne oblasti, niti ravni visoke izvedbene kakovosti in se ne zapletati avtonomnih financ.« v nepotrebne medsebojne medijske spore.

»Ničesar nimamo, prazne škatle imamo«

INTERVJU MESECA

Včasih pa so bili ravno mediji tisto orodje, ki je učinkovito izpostavilo problematike nacionalnega kulturnega projekta, kot je EPK. Tudi to se je že dogajalo, odkar obstaja zavod. Projekt EPK bo padel ali pa mu bo uspelo z izpeljanimi projekti, programski svet in direktor pa sta imela srečno roko pri njihovi izbiri in potrjevanju. Ne glede na obseg denarja, s katerim razpo lagamo, so programi vedno potekali brez posebno spotakljivih defektov. To je spremenilo pogled širše javnosti v Sloveniji in v Mariboru, ki sedaj meni, da je projekt uspešen. Velikih napadov na delovanje in uspešnost EPK ni več, mediji so se osredotočili na poročanje o vsebini dogodka, in ne več o špekulacijah glede izbora ali financiranja posameznih projektov.

morali vzeti kredit, kar se je tudi zdaj pokazala kot ena izmed opcij. Vodstvo zavoda je navezalo stik z institucijami, kjer bi kredit pridobili, od tam pa je prejelo odgovor, da mora zanj imeti soglasje ustanovitelja. Mestna občina Maribor trenutno še presoja o smiselnosti najema kredita, da bi projekt na ta način spravila pod streho. Obstajajo namreč tudi možnosti, da sredstva pridobi iz rezervnih in drugih skladov, o katerih odločajo na ministrstvu za finance. Po tretji plati pa država MOM že dalj časa dolguje nekaj več kot dva milijona evrov, zaradi česar je MOM vložila in celo dobila tožbo proti državi na ljubljanskem okrožnem sodišču. Država se je na pravnomočno sodbo pritožila še na ustavno sodišče in ni hotela izplačati dolga, s čimer bi se zadeva seveda najhitreje rešila. Če bi država ta Sedaj je projekt ponovno v finančnih težavah denar MOM sedaj izplačala, lahko projekt EPK kot na začetku leta prestolovanja. Zakaj se preživi do konca leta 2012. zgodovina ponavlja? Ko sem prišel v svet zavoda, se je začela stvar Kakšen je po vašem mnenju najbolj črn sceodvijati tako, kot se mora. Mislim, da smo projekt narij? Je mogoče, da bodo med koproducenti EPK sposobni uspešno izpeljati. Še posebej pomem- najprej izplačane javne ustanove, društva in bno je, da projekt poteka v skladu z zakonodajo. preostali manjši in zasebni koproducenti pa Mestna občina Maribor (MOM) se je kot ustano- bodo »izviseli«? viteljica strinjala s programom dela in finančno Mislim, da ne. Še vedno velja rek: Verba volant, projekcijo EPK, zato je te parametre prenesla v scripta manent (Besede letijo, kar je zapisano, pa svoje proračune, sklenila pogodbo z zavodom in ostane). Če bi želel ustanovitelj v tem trenutku zagotovila, da bo financirala projekt EPK. To ne zmanjševati proračun, bi moral tudi povedanazadnje pričakujejo tudi v EU. Kljub vsemu se je ti, katere vsebine in programe naj krčimo ali dva meseca in pol pred koncem projekta zalomilo izločimo. Drugače to ne gre. Sicer to možnost pri tem, da financiranje ni bilo izvajano v skladu s imajo, ampak glede na procedure in časovne sklenjenimi dogovori. Zato poskušamo po mirni okvire postopkov bo projekt verjetno že nekje poti reševati nastalo problematiko z MOM, ki po na koncu, kajti 15. decembra se programi zapro mojem mnenju ne bo dovolila, da se projekt na tej in prestolovanje predamo drugim. Če občina točki ustavi. To bi bila blamaža prve vrste. Imamo kot ustanovitelj zavoda in kot tista, ki je dala sposobnost, potencial in zaupanje vase, da lahko blagoslov programu in finančnemu planu, želi, projekt izpeljemo do konca in zato je potrebno da začne zavod drugače delovati, mora v pisni najti finančna sredstva. obliki predložiti, kako in kaj. Ste res neuradno ponudili svoj odstop, v kolikor v danem roku ne bi prišlo do finančnih prilivov s strani MOM na račun zavoda? Znotraj sveta smo se pogovarjali in iskali rešitve in preigravali več različnih možnosti. Pred menoj je predsednik sveta Luthar odstopil v podobni situaciji, ko niso bili dorečeni ukrepi glede financiranja zavoda, zato sem ponudil možnost odstopa, če bi to kaj pomagalo. Člani sveta so menili, da to situacije ne bi rešilo. Župana MOM, ki mislim, da je moder mož, sem s sklepom sveta zavoda pisno pozval, naj nas v roku tedna dni seznani z načrtovanimi ukrepi, ki bodo privedli do končne rešitve problema financiranja.

Glede na situacijo, o kateri govoriva, kako ocenjujete sedanje odnose med občino in zavodom? Brez dvoma je trenutno stanje nedopustno. Financer projekta iz dneva v dan odlaša in ne pove, kaj bo s programom, v katerega se lahko vplete, kaj načrtuje z zavodom, ne odgovori niti, kdaj bomo prejeli nujno potrebna sredstva. Zdi se mi, da je to zavlačevanje verjetno pogojeno s pomanjkanjem sredstev na občini, saj ta nima dovolj prilivov. V kolikor bi bila ta sredstva na voljo, sem prepričan, da bi jih mi dobili. Zato občina in zavod ne smeta biti kot pes in mačka, ampak morata skupaj poiskati rešitev. Če bi že obstajal sum, da želi kdo projekt ovirati, mu odvzeti določen del programa ali ga celo predčasno Kdaj in kako realno se vam zdi, da bo dejansko ustaviti, potem to vsekakor ni zavod, ki je na prišlo do možnih rešitev ali pa načrtov A, B in C? podlagi sprejetih aktov peljal projekt natanko Na začetku projekta ni bilo denarja, zato smo tako, kot je bil zastavljen. Finančna situacija ni

20 21

INTERVJU MESECA

nastala zaradi prekomernega trošenja sredstev na zavodu.

kulturo zapisane tiste prioritete, ki jim bo država namenila javna sredstva in preko nacionalnega programa je mogoče ugotoviti, kako se lahko kulturo trži. Kultura ni samo stvar ministrskega resorja za kulturo, ampak prav tako stvar mi nistrstva za gospodarstvo ali pa direktorata za turizem. Brez nacionalnega programa ne pride do medresorskega usklajevanja, zato se v kulturi z indeksacijo starih programov le omejujejo programi in se jih ohranja pri življenju, na tak način pa ne bomo prišli daleč. Makro pogled na kulturo v Sloveniji razkriva pomanjkanje tistih osnov, ki bi jih morala imeti vsaka sodobna evropska država. Kultura sfera se bo morala, kot na primer v Italiji, obrniti tudi na tržišče. Pri nas je to težje, ker ima Maribor v primerjavi z Rimom neprimerljivo manjšo možnost ekonomskega uspeha s kulturo. Tisti, ki bodo kulturo kot dobrino znali izkoriščati, bodo morali vložiti v kulturo tudi iz osebnih sredstev, ni druge možnosti. Tu je lahko stičišče gospodarske in kulturne panoge zelo plodovito.

Je to tudi posledica varčevalnih ukrepov na ravni države? Če pogledate v državni proračun, so vsi javni zavodi s področja kulture ob deset odstotkov sredstev. Zakon o uravnoteženju javnih financ je te zavode tudi kadrovsko zelo osiromašil. Mislim, da je država edino za EPK predhodno zagotovila sredstva, ki so ostala nedotaknjena. Tudi občina ni z nobenim rebalansom proračuna zmanjšala sredstev, ki so namenjena EPK. Na občini tega denarja trenutno nimajo in tudi sami iščejo načine, da bi ta denar pridobili. Ena možnost je gotovo povračilo prej omenjenega državnega dolga MOM. Kolikor mi je znano in župan je to obljubljal, sta se o tem pogovarjala s premierjem Janšo na včerajšnjem sestanku. Kaj sta se dogovorila, pa v tem trenutku ne morem povedati. Menite, da je sedaj nastopil čas, ko je treba ponovno povedati in prisluhniti temu, kaj so vrednote kulturne zavesti v Sloveniji v tem trenutku, kar daje pomembnost projektu Evropska prestolnica kulture MARIBOR 2012? Projekt EPK je zagotovo eden najodmevnejših projektov RS. Poleg odzivov javnosti in obiskanosti prireditev EPK se je v Mariboru zgodil velik preskok v vrednotenju posameznih elementov, kot sta pripadnost mestu in ozaveščenost, da znanje in lastna kultura naroda pomenita največ. Živimo v času, ko multinacionalke s svojim kapitalom na veliko prevzemajo kapitale posameznih držav. Včasih Maribora skoraj ni mogoče prepoznati, saj je z vsemi Spari, Lidli in Bauhausi skoraj kot kakšno avstrijsko mesto! Kar nam je ostalo in kar bi morali varovati kot punčico svojega očesa, je najprej lastna kultura. Ampak človek dobi občutek, da ravno sami ne znamo ravnati z lastno kulturo … Če smo nekako izgubili del kapitalske neodvisnosti, si nikakor ne smemo in ne moremo privoščiti, da bi do podobne situacije prišlo pri kulturi. Osebno se sprašujem: če imamo ministra za Slovence po svetu, zakaj nimamo ministra za kulturo? To je po moje ena izmed velikih napak trenutne vlade. Sam sem 18 let sedel v poslanskih klopeh. Dobro poznam ustroj in delovanje državnega zbora, vlade in države kot take, zato pravim, da je to megaministrstvo neobvladljivo. Lahko prosim poveste kaj več o tem? Vsak resor zahteva svoj nacionalni program, mi pa smo sedaj prvič, odkar imamo samostojno državo, ostali brez nacionalnega programa za kulturo. Ključno je to, da so v nacionalnem programu za

»Vsekakor je največji attacca na Republiko Slovenijo kot samostojno državo ta, da nismo obdržali, oplemenitili in povečali lastnega kapitala, ampak dopustili, da je tuj kapital začel prevzemati Slovenijo. Na teh področjih bi morali delovati izrazito usposobljeni ljudje. Mislim, da bi moral voditi vlado odličen doktor ekonomskih znanosti, ki bi res dobro poznal to polje, da bi finančna podstat obstala.«

Kako to ozavestiti? Kako to spraviti v življenje? Vsekakor je največji napad na Republiko Slovenijo kot samostojno državo ta, da nismo obdržali, oplemenitili in povečali lastnega kapitala, ampak dopustili, da je tuj kapital začel prevzemati Slovenijo. Na teh področjih bi morali delovati izrazito usposobljeni ljudje. Mislim, da bi moral voditi vlado odličen doktor ekonomskih znanosti, ki bi res dobro poznal to polje, da bi finančna podstat obstala. V našem proporcionalnem sistemu politične stranke tako dobro obvladajo teren, da po opravljenih testiranjih točno vedo, kateri poslanec bo izvoljen v določeni volilni enoti, in tja strateško postavijo svoje ljudi. Nočem biti sodnik, saj opazujem le skozi svoje lastne oči, ampak ko gledam državni zbor, ne vidim politikov. To so ljudje, ki prenašajo same razprtije in dvoboje, namesto da bi se skupaj borili za dobro Slovenije. Nekatere razprave v državnem zboru so pod nivojem skoraj vsakega drugega parlamenta. Ta nenehni medsebojni boj nas hromi na vseh področjih, ne le v kulturi. Dogovor sedaj vladajočih strank za megaministrstvo je po moje korak v napačno smer. Je po vašem mnenju treba spremeniti tudi odnose med državo in občinami? Osnova za dobro funkcioniranje evropske države je, da njen razvoj temelji na regijah. Država naj skrbi za policijo, vojsko in pravosodje, torej za državotvorne reči, medtem ko naj bi bile regije tiste, ki prinašajo razvoj. V Sloveniji pa je regio nalna politika tako zanič, da so skoraj vse občine nesolventne in nezmožne preživeti z davki, ki jih dobijo, zato morajo župani v Ljubljani zaprositi za

INTERVJU MESECA

dodatna sredstva. Politično so popolnoma odvisni določene programe EPK, zanje pridobivala evod centra in kolikor opažam, župani v današnjem ropska sredstva, jih evalvirala in razvijala tudi političnem prostoru nimajo pomembne vloge. v prihodnosti. Če država na tem področju ne bo ničesar storila, potem menim, da bodo zavodi Kje vidite možno rešitev? s področja kulture in posamezni kulturniki, Če bi želeli to državo spravit v razvojno stanje, ki so sodelovali v projektu EPK, naslednje leto ki ga sedaj nima, bi morali Slovenijo razdeliti obglavljeni za veliko sredstev. In val, ki je letos na dve regiji, vzhodno in zahodno. Čeprav je v največjem zanosu, bo popolnoma uplahnil. z odlokom Slovenija že tako razdeljena, sta to Zato je svet zavoda predlagal MOM, partnersedaj le prazni škatli, ki prikrivata razbohoteni skim mestom in vladi Republike Slovenije, centralizem. V regijah se trenutno zbirajo le da v svojih aktivnostih za leto 2013 predvidijo statistični podatki, nimata pa nobene izvršilne ustanovitev ustreznega telesa, ki bi nadaljevalo oblasti, niti avtonomnih financ. Pri prijavljanju in nadgradilo programe kulture na področju Maribora za projekt EPK je prišlo ravno do tega vzhodne kohezijske regije. Prav tako smo MOM razmisleka. V vzhodnokohezijski regiji z glavnim predstavili plan dela v prvi polovici leta 2013. mestom Maribor bi določeni ljudje s kompeten- V njem predvidevamo, da bi se trije programi cami upravljali denar regije precej bolj gospodarno EPK (Kulturne ambasade, Urbane brazde in in razvojno naravnano kot se to dogaja zdaj v Življenje na dotik) v določeni obliki nadaljecentralizirani državi. Čeprav je tako zapisano vali, na podlagi analiz in evalvacij pa bi dobili v ustavi, politika te države očitno ni zmožna končno oceno tega, kaj je EPK prinesla regiji razdeliti na drugi ravni lokalne samouprave. ne le v kulturnem, ampak tudi v ekonomskem Ničesar nimamo, prazne škatle imamo. Vpliv in družbenem pomenu. Celotna stvar bi stala volivcev na izbor poslancev, ki bi morali rešiti približno 1,2 milijona evrov, občina pa mora ta problem, pa je tudi zanemarljiv. Če bi želela po odloku o ustanovitvi zavoda povedati, kaj politika pokazati odgovornost in bi želela doseči odobrava občinski svet. napredek pri ljudeh, bi se morala nekaterim svojim privilegijem odpovedati in doseči prilagoditev Je mestna občina temu naklonjena? proporcionalnega volilnega sistema, da bi ljudje Kolikor smo se pogovarjali, so temu naklonjeni dejansko izvolili svojega poslanca, in ne le svojo in tudi druge občine bi morale biti temu naklo stranko kot sedaj. njene, saj so z občino Maribor vse pridobile več sredstev za področje kulture v letošnjem letu, Vidite možnost, da se to zgodi? kot so same vlagale vanjo. Država je neprimerno Moralo bi se, če ne pa nas bo življenje prej ali slej več investirala, teh sredstev pa drugo leto ne prisililo v to. V Sloveniji bi moralo priti do tega, bo. Kaj bodo delali SNG Maribor, Narodni dom, da bi se jo razdelilo na dve regiji in na 12 okrajev, Carmina Slovenica in drugi v prihodnjem letu? kar je že narejeno, vendar bi morali tem telesom Izkoristiti je treba vse potenciale znotraj tako maj dati pristojnosti, ki veljajo v Evropi. To bi bila hnega okolja, si želeti v tujino in tudi v središče popolnoma drugačna slika razvoja, kot je sedaj. države. Ta stvar je za zdaj še v povojih. Danes, V državi, kjer so te rešitve praktično na dlani, ko je na pohodu tržno gospodarstvo, bi morali pa ljudje, ki delajo v politiki, niso zmožni rešiti biti pozorni na to, kako vse razvojne potenciale niti lokalne samouprave niti volilnega sistema. in dobre stvari najbolje vključiti v napredek Potemtakem to niso politiki, ki delajo v dobro celotne države. Tukaj se ne moremo deliti na svoje domovine in svojega ljudstva. leve in desne ali Ljubljančane in Mariborčane. Sloveniji moramo želeti skupni razvoj, ker nas Kaj se lahko v letu 2013 zgodi z zavodom je premalo, da bi se med seboj kregali. MARIBOR 2012? Je obstoj vsaj v delno nadaljevani formi trajnostni moment kulturnega Kaj pa država? Država je kot glomazen in centraliziran aparat prestolovanja po evropskih merilih? predaleč stran od teh problemov, da bi jih deDo tega smo se dovolj zgodaj opredelili, saj tektirala in umestila v državno politiko. Sam je treba denar, ki je bil doslej vložen v EPK, si ne morem predstavljati, da je Guimaraesu izkoristiti kot naložbo za prihodnost. Zato uspelo pridobiti polovico sredstev za programske smo v vodstvu EPK pripravili brošuro Stičišče stroške iz Evropske unije. Mi nismo pridobili nič, kulturreg, ki predvideva, da so se različne kul- ker nimamo institucij in fleksibilnega sistema, turne ustanove v regiji, ki so doslej delovale ki bi omogočal to črpanje preko ministrstev ali nepovezano, preko EPK medsebojno povezale. regij. In zato bi taka institucija s pravimi ljudmi Naš predlog državi je, da v vzhodnokohezijski na regionalni ravni prinesla veliko pozitivnega regiji ustanovi institucijo, ki bo nadaljevala za celotno državo. ▪

»Če smo na nek način izgubili del kapitalske neodvisnosti, si nikakor ne smemo in ne moremo privoščiti, da bi do podobne situacije prišlo pri kulturi. Osebno se sprašujem: če imamo ministra za Slovence po svetu, zakaj nimamo ministra za kulturo? To je po moje ena izmed velikih napak trenutne vlade.«

22 23

OBRAZ MESECA

pionirski klub, kjer se je naučil šaha. Istega leta mu je za levkemijo umrl oče. Pri dvanajstih je Gari prevzel materin priimek Kasparjanov, naslednjega leta pa zmagal na sovjetskem mladinskem šahovskem prvenstvu. Kasneje je bil izjemoma sprejet na turnir v Minsku, proti pričakovanjem zavzel prvo mesto in tako pri šestnajstih postal šahovski mojster. Njegova šahovska kariera po tej zmagi ni bila več vprašljiva. Leta 1976 si je na turnirju v Banjaluki priigral prve točke za svetovno uvrstitev ter se nato iz tekmovanja v tekmovanje skokovito vzpenjal na lestvicah, dokler si ni v le nekaj letih prisvojil naslova velemojstra.

Na vrhu

Gari G Kasparov

ari (oziroma Garry, kakor ga običajno poznamo na zahodu) Kasparov je bil konec dvajsetega stoletja eno izmed najbolj prepoznavnih svetovnih imen. Od trenutka, ko je komaj dvaindvajsetleten sredi osemdesetih postal svetovni šahovski šampion, do tega, ko se je sredi devetdesetih spopadel z IBM-ovim superračunalnikom Deep Blue in smo ob televizijskem prenosu njegovega poraza lahko prvič začutili senco neke nove dobe, je bilo njegovo ime stalnica (predvsem športnih) novic. Šahovsko kariero je nadaljeval vse do umika iz profesionalnega igranja leta 2005. V tem času je podrl več rekordov ter med Gregor Vuga drugim v okviru FIDE dosegel največje število točk vseh časov.

prva šahovska figura

Gari Kimovič Wainshtein se je leta 1963 rodil materi armenskega in očetu judovskega rodu. Odraščal je v Bakuju in pri sedmih letih pričel hoditi v tamkajšnji

Pri devetnajstih je po številu točk na lestvici Svetovne šahovske federacije (FIDE) zaostajal le še za takratnim svetovnim prvakom Anatolijem Karpovom, po mladosti pa le za čudežnim dečkom Bobbyjem Fisherjem. Leta 1984 se je kvalificiral za dvoboj s Karpovom. Veliki spopad se je z 48 igrami v zgodovino vpisal kot najdaljši šahovski meč, nakar ga je predsednik šahovske federacije kljub nasprotovanju obeh tekmovalcev prekinil z neodločenim izidom. V novem dvoboju je naslednje leto zmagal Kasparov ter tako z dvaindvajsetimi leti postal najmlajši šahovski svetovni prvak. Kasparov je več kot desetletje ostal nesporni šampion in svoj naziv ubranil pred več izzivalci. Njegovi nesporazumi s FIDE, ki so se vlekli že od dvoboja s Karpovom, so se le še zaostrovali, in ko sta se Kasparov ter njegov izzivalec Nigel Short po zapletih z organizacijo dvoboja odločila, da bosta meč za naslov prvaka igrala zunaj okvirov federacije, ju je ta izključila. Gari je tako ustanovil lastno organizacijo Professional Chess Association. Kasparov je ta prelom kasneje označil za največjo napako svoje kariere, saj športu po njegovem mnenju delitev ni koristila. In čeprav je bil Kasparov še naprej utemeljeno šampion, si je naslov sedaj delil z Karpovom, vsak v okviru svoje organizacije. V tem času sta se za naslov pomerila še trikrat in rezultat je bil vsakič izjemno tesen, vendar na koncu v prid Kasparovu. Gari je leta 1997 po dveh zmagah v medijsko izjemno pokritem dvoboju izgubil proti tretji, nadgrajeni različici IBM-ovega superračunalnika Deep

OBRAZ MESECA

»Gari je leta 1997 po dveh zmagah v medijsko izjemno pokritem dvoboju izgubil proti tretji, nadgrajeni različici IBM-ovega superračunalnika Deep Blue. Kasparov je sicer dejal, da je njegov digitalni nasprotnik pokazal nekaj prebliskov prave genialnosti, vendar naj bi baje šlo za napako v programu, ki je svojo potezo potegnil naključno.« Blue. Računalniki so bili takrat redke in skrivnostne naprave, z njimi smo lahko prvič v zgodovini dobili občutek, da nekaj prekaša človeško inteligenco, čeprav je šlo za golo računsko moč (mimogrede, običajen namizni računalnik lahko danes opravi tudi tisočkrat več operacij na sekundo kot takrat Deep Blue). Kasparov je sicer dejal, da je njegov digitalni nasprotnik pokazal nekaj prebliskov prave genialnosti, vendar naj bi baje šlo za napako v programu, ki je svojo potezo potegnil naključno. Po mnenju nekaterih analitikov je prav ta nepričakovana poteza Kasparova tako skrbela, da je povzročila njegov poraz. Kasparov se je kasneje še nekajkrat spopadel z računalniškimi nasprotniki, njegov zadnji tovrstni dvoboj se je leta 2003 končal z neodločenim rezultatom.

Slovo od šaha

Leta 2000 je Kasparov v Londonu izgubil naslov svetovnega prvaka v igri proti svojemu bivšemu učencu, Poljaku Vladimirju Kramniku. Kljub izgubi naslova je Kasparov ostal najbolje ocenjen igralec vseh časov, z večjim številom točk kot Kramnik ali prejšnji FIDE-sovi prvaki. V poznejši igri je Kasparov premagal Kramnika, vendar tokrat ni šlo za naziv. Potem ko sta zaradi težav z organizacijo v vodo padla dva poskusa, da bi se pomeril s trenutnima FIDE-sovima prvakoma in tako ponovno združil svetovno prvenstvo, se je Kasparov odpovedal

»Kot razlog za umik iz šaha je Kasparov navedel pomanjkanje osebnih ciljev in izzivov v športu, kot tudi frustracijo ob dejstvu, da mu ni uspelo ponovno združiti svetovnega prvenstva.«

poskusom, da bi si ponovno priigral naziv, ter se leta 2005 umaknil iz profesionalnega šaha. Njegova zadnja igra je bil deveti priigrani naziv zmagovalca mednarodnega turnirja v Linaresu. Kot razlog za umik je Kasparov navedel pomanjkanje osebnih ciljev in izzivov v športu, kot tudi frustracijo ob dejstvu, da mu ni uspelo ponovno združiti svetovnega prvenstva. Od “upokojitve” je igral v nekaj javnih hitrostnih igrah, večkrat s svojim starim nasprotnikom Karpovom, in vsakič prepričljivo zmagal. V krajših obdobjih je tudi inštruiral nekaj novih šampionov, med drugim Viswanathana Ananda, Hikaruja Nakamuro in trenutno najvišje ocenjenega šahista, mladega Norvežana Magnusa Carlsena, ki se lahko pohvali z drugim najvišjim številom točk vseh časov, takoj za Kasparovom. Kljub umiku iz profesionalnega igranja šah še zdaleč ni izginil iz njegovega življenja. V zadnjem desetletju je tako izdal tudi serijo knjig o svojih predhodnikih, v nastajanju pa je nova serija o modernem šahu, od revolucije začetnih položajev v sedemdesetih letih dalje. Napisal je tudi knjigo Kako življenje oponaša šah (How Life Imitates Chess), ki primerja sprejemanje odločitev pri šahiranju in v poslovnem svetu ter Načrt (The Blueprint), ki zagovarja ponovno obujanje inovativnosti v svetu.

Politično življenje

Kasparov se je leta 1984 včlanil v sovjetsko komunistično stranko in bil tri leta kasneje izvoljen v centralni komite komsomola. Leta 1990 je zapustil partijo ter pomagal ustanoviti Rusko demokratsko stranko, ki je zagovarjala protikomunistična in liberalna načela. Leto kasneje je prejel nagrado ameriškega neokonzervativnega miselnega bazena CSP za prispevke k “obrambi Združenih držav in ameriških vrednot po svetu”. Junija 1993 je bil udeležen pri nastajanju zveze strank, poimenovane Ruska izbira, tri leta kasneje pa je bil del volilne kampanje Borisa Jelcina. Od takrat je deloval v opozicijskem bloku in se po svojem umiku iz šaha povsem posvetil politiki. Leta 2005 je ustanovil gibanje Združena ljudska fronta, katerega cilji so ohranjanje volilne demokracije v Rusiji, obnova federativnosti, zmanjšanje predsednikovih pooblastil in podobno. Kasparov, ki je velik kritik Vladimirja

»Leta 2005 je ustanovil gibanje Združena ljudska fronta, katerega cilji so ohranjanje volilne demokracije v Rusiji, obnova federativnosti, zmanjšanje predsednikovih pooblastil in podobno. Kasparov, ki je velik kritik Vladimirja Putina, je obljubil, da se bo boril za konec njegove vladavine in obnovo demokracije v Rusiji.« Putina, je obljubil, da se bo boril za konec njegove vladavine ter obnovo demokracije v Rusiji. Kasparov je bil tudi ključni člen pri ustanovitvi Druge Rusije, opozicijske koalicije, ki jo vodilni opozicijski predstavniki sicer bojkotirajo zaradi povezav z radikalnimi levičarskimi in nacionalističnimi skupinami. Kasparov je izrazil mnenje, da voditelje velikih opozicijskih strank (kljub njihovemu javnemu nasprotovanju Putinovi politiki) nadzoruje Kremelj. Leta 2007 je bil Kasparov naštet med vodilnimi člani CSP, vendar je svoje članstvo v organizaciji zanikal in dejal, da so ga tja verjetno uvrstili po pomoti, ker je več kot desetletje prej prejel njihovo priznanje za zaščito Amerike. Istega leta je organiziral tudi dva pohoda več tisoč disidentov, ki so demonstrirali proti Putinu ter guvernerki Sankt Peterburga, ter se nazadnje poskusil na predsedniških volitvah. Kljub veliki podpori znotraj Druge Rusije nazadnje ni pravnomočno kandidiral, saj mu ni uspelo organizirati potrebne seje, na kateri bi ga potrdili za kandidata. Organizacijo so domnevno povzročili pritiski s strani vlade. V tem času je Kasparov gostoval v več popularnih pogovornih in politično obarvanih oddajah v ZDA. Ko je med eno od oddaj Bill Mahler pripomnil, da ima Putin v Rusiji veliko podpore, mu je Kasparov odvrnil “Kako veste?” in tako izpostavil enega glavnih problemov vsake avtoritarne ureditve. Ugled, ki ga Kasparov uživa v tujini, pa je tudi adut v rokah njegovih nasprotnikov. Ena redkih Putinovih kritik na račun Kasparova je bila osnovana prav na tem, da slednji raje nagovarja tujino kot domovino in da ga torej ni mogoče jemati kot iskrenega

24 25

ŠAH

politika, pač pa kot zunanjega agitatorja. V obdobju od svojega vstopa na politični parket je bil Kasparov večkrat žrtev različnih napadov, med drugim ga je neki bivši privrženec udaril po glavi s podpisano šahovnico. Nekajkrat je bil aretiran, pridržala in zasliševala pa ga je tudi ruska tajna služba. Bivši general KGB-ja je izrazil mnenje, da je Kasparov zelo verjetno naslednji na listi za odstranitev s političnega prizorišča. Takšne čistke v Rusiji niso neobičajne (spomnimo se denimo smrti Ane Politkovske ali Aleksandra Litvinenka) in Kasparov je priznal, da za svojo varnost skrbi na različne načine, med drugim se tudi izogiba hrani, o izvoru katere ni prepričan. Ob zadnjem incidentu ga je moskovska policija brez povoda prijela in pretepla, medtem ko je avgusta pred sodiščem skupaj z drugimi spremljal sojenje skupini Pussy Riot. Tri članice skupine so bile zaradi protivladnega koncerta v cerkvi obsojene na dve leti zapora. Sodnica je Kasparova kasneje oprostila obtožb policije, da je vodil neprijavljen protest ter spodbujal k nasilju, za oprostitev pa se verjetno lahko zahvali tudi fotografskemu materialu, ki so ga posneli pričujoči. Kot je izjavil v intervjuju z Elijem Lakom, sojenje Pussy Riot nedvomno dokazuje, da je Putin diktator in da v Rusiji ni več vladavine prava.▪

Šahovska legenda Gari Kasparov bo v okviru projekta Dvanajst Maribor obiskal

19. novembra.

Črno-beli svet Georg Mohr

se se je začelo že pred davnimi leti, ko smo na nekem sprejemu v »visoki mariborski družbi« razglabljali o možnosti, da bi v Mariboru priredili šahovsko olimpijado. Pobudnik zamisli, »oče« mariborskega mode rnega turizma, žal že pokojni Krešimir Čabrijan, takratna županja Magdalena Tovornik in moja malenkost. »Nimamo postelj,« je sumila županja. »Pa jih bomo imeli!« je bil gotov Čabrijan. »Nimamo tega, nimamo onega,« je vztrajala Tovornikova. »Ah, dajte no, gospa županja. Morda zdaj res nimamo, a če bomo razmišljali tako, tega tudi nikdar ne bo!« je zaključil Čabrijan. Olimpijade nismo dobili, Slovenija jo je leta 2002 priredila na Bledu. A ideja je ostala. Maribor se je počasi gradil, postavljal na noge. Za veliki met je potreboval le še voljni element, »čisto energijo«, s katero se rad pohvali sedanji župan Franc Kangler. Leta 2010 je Svetovna šahovska zveza FIDE prav Maribor izbrala za prireditelja svojega največjega tekmovanja, Mladinskega svetovnega prvenstva. Maribor, palček v konkurenci svetovnih turističnih velikanov, je delegate z vsega sveta prepričal z emocijami. Evropska prestolnica kulture 2012 – kdaj pa je šah že bil tako blizu kulturi na najvišji ravni? In Gari Kasparov, »the greatest one« – kdaj pa se je on že zavzel za koga na tej ravni? Pa Maribor – najčudovitejše mesto na svetu za vsakogar, ki je v njem odraščal ali živel dlje časa. Kljub svojim kompleksom, lokalnim vojnam, pametnjakovičem. Mesto nogometa je letos še mesto kulture in šah bo dodal le še pikico na i. Kajti že danes vemo, da bo Svetovno mladinsko prvenstvo 2012 krepko podrlo vse rekorde. 1600 nastopajočih (doslej največ 1430), skoraj še enkrat toliko

spremljevalcev (doslej največ 1000). največ neposrednih prenosov, največ klikov. Države (skupaj 93) iz vseh kontinentov, vseh barv kože, vseh veroizpovedi. Ostane le še izvedba. Dobra bo, slovenski standardi so na tem področju vselej visoki, tudi v svetovnem merilu. Pa čeprav je bila država mačehovska in prirediteljem ni primaknila niti evra v podporo ali vsaj v lastno promocijo. Pa čeprav je prvenstvo gladko zignorirala tudi krovna Šahovska zveza Slovenije in si postavila »spomenik« za vse čase, saj je prva panožna zveza, ki ji je »uspelo« kaj takega. Mariborčani se tokrat, kot pri Univerzijadi, ne pustijo zlomiti. Šah in Maribor sta namreč neločljivo povezana že skoraj stoletje. Šahovsko življenje diktirajo klubi: sloviti ŽŠK Maribor, ki velja za najboljši slovenski klub in se ponaša z nepreglednim številom tekmovalnih uspehov, slovito in brezplačno (!) šahovsko šolo. Klub prvakov! ŠK Branik in ŠK Kovinar prav tako izhajata iz bogatih športnih družin, kluba svoje vrhunce dosegata ciklično in izmenjaje, oba pa že dolga leta podobno sodita med najboljše v državi. Številni krožki po osnovnih in srednjih šolah, dijaških in študentskih domovih, domovih za ostarele, krajevnih skupnostih, upokojenske sekcije, pa šahovske garniture v praktično vsaki domači gostilni zaokrožajo šahovsko življenje v mestu ob Dravi – nespornem središču šahovskega življenja v Sloveniji. Maribor je bil in bo valilnica talentov, intelektualni pedagoško-vzgojni naboj pa je v mestu, kot bomo videli, prepoznal tudi Kasparov.

ŠAH

»In šah kot umetnost? Za primerjave se ni treba skrivati za gromkima silhuetama Aljehina, Capablanca ali drugih velikanov. Ta majhna, stilizirana vojna duš nam je razjasnila funkcioniranje jezikovnih in družbenih sistemov, nas približala ljubezni in njenemu ljubkemu nesmislu, nam pomagala, da dojamemo celotno človekovo bivanje na zemlji. Da, šah in umetnost se nekako najlepše rimata.«

Šah in EPK

Šah – kraljevska igra, šah – umetnost, znanost, šport, filozofija? Je šah prva med igrami, je morda najpopolnejši vzorec za razvoj intelekta, logičnega in/ ali abstraktnega mišljenja, je predvsem podlaga za proučevanje in razvoj umetne inteligence, je res najidealnejši model za oblikovanje osebnosti in razvijanje talenta pri otrocih? Dejstva so neizprosna. Šah je igra, šport, izjemno priljubljen po svetu. Z več kot 170 državami, vključenimi v Svetovno šahovsko organizacijo FIDE, sodi med najštevilčnejše športne organizacije nasploh. Z več kot pol milijarde šahistov po svetu dobiva šah razsežnosti, ki se jim približa le malo področij. Z veličastnimi umetniškimi deli, ki jih je neposredno navdihnil šah in njegovi nedosegljivi miselni vzorci, prestopa kraljevska igra na stran, kjer so na prvem mestu čutila. Z umnimi razpravami in razlagami, tudi takimi o nastanku vesolja, prestopa kraljevska igra na stran, kjer se nimaš česa oprijeti. Z bliskovitim razvojem računalništva in umetne inteligence, ki so jima podlago pisali vzorci iz črno-belega kraljestva, prestopi šah tudi na področje otipljivega, dokazljivega. Kakorkoli že – tisti, ki je v polni meri

»Šah je večen: izračunano je, da je v šahovski partiji mogočih več različnih potez, kot je atomov v vesolju! Šahu torej ne pridemo do dna in nam kaj takega ne bo uspelo še kar nekaj časa.«

okusil njega slasti, je omamljen za vselej. Šah je večen: izračunano je, da je v šahovski partiji mogočih več različnih potez, kot je atomov v vesolju! Šahu torej ne pridemo do dna in nam kaj takega ne bo uspelo še kar nekaj časa. Zanimive so izjave znamenitih velikanov človeške zgodovine, v kateri so zbrana vsa področja, kamor bi šah sploh lahko uvrstili. »Šah je prepletanje športa, umetnosti in znanosti,« je tista sovjetska označba, ki pove vse in nič hkrati. »Šah je miniatura življenja v malem,« prisegajo tisti, ki v kraljevski disciplini vidijo nekaj več, dodano vrednost, ki naj bi koristila predvsem razvijajočim se otrokom. »Šah je umetnost človeškega uma,« je vzkliknil Selenus. »Šah je najlepša stvar na svetu!« pa lahko vzklikne le šahist, častilec lepega, ki v skrivnosti igre prodira dan za dnem, noč za nočjo, iz meseca v mesec, do konca življenja. Kajti šah ima tisto čudovitost ali, če želite, prekletstvo, da te ne spusti iz rok, ko te enkrat omreži. »Šah sem jaz!« je vzklikal sebe polni Salvador Dali. »Smisel šaha je razmišljanje o tem, kaj šah sploh je,« je le še en v vrsti znamenitih izrekov. Vsi imajo prav: šah je organiziran kot šport in je vodilna disciplina tako imenovanih umskih športov; da je šah znanost, porečejo šahisti, ki dobro vedo, koliko znanstvenega dela je treba vložiti v posamezni uspeh.

In šah kot umetnost?

Za primerjave se ni treba skrivati za grom k ima silhuetama Aljehina, Capablanca ali drugih velikanov. Ta majhna, stilizirana vojna duš nam je razjasnila funkcioniranje jezikovnih in družbenih sistemov (de Saussure), nas približala ljubezni in njenemu ljubkemu nesmislu (Nietzsche), nam pomagala, da dojamemo celotno človekovo bivanje na zemlji (Cervantes). Da, šah in umetnost se nekako najlepše rimata. Zato se vprašanje o tem, ali bo šah del velikega projekta evropske prestolnice kulture, v bistvu sploh ni postavljalo. Kraljevska igra je namreč še kako del našega geografskega prostora, ne le Maribora, nosilca projekta, temveč tudi pridruženih mest. O tem se ni težko prepričati. Srečujemo ga povsod, ne le v klubih, šolah, dijaških ali upokojenskih domovih. S šahom si krajšajo ure misleci, doktorji znanosti, pa tudi taksisti, ki se

med neskončnim čakanjem dajejo v igri za evro ali dva, ki kot po čudežu zamenjata lastnika po objavljenem matu. Šah je del življenja številnih računalniških frikov, ki svoje nasprotnike poiščejo v virtualnem okolju, želeč potrditi premoč svojih možganskih vijugic pred prežečim občinstvom, predvsem pa pred sabo. Šah je del nas: zelo težko je dandanes najti družino, ki o šahu nima pojma oziroma ne pozna vsaj temeljnih pravil premikanja lesenih figuric. Bilo je lani, junija, in potreben je bil le trenutek, da sta zgoraj zapisano na bežnem srečanju prepoznala Tomaž Pandur in Kirsan Iljumžinov. Prvi je umetnik, ki ga ne vežejo spone tradicionalnosti, drugi pa resen poslovnež, predsedujoči šahistom vsega sveta, združenim pod znamenito parolo GENS UNA SUMUS (Vsi smo en narod). In šah se je pridružil EPK. Ker tja preprosto sodi. ▪

Med 7. in 19. novembrom bo na različnih lokacijah v Mariboru potekalo mladinsko svetovno šahovsko prvenstvo. Zaključilo se bo z obiskom legendarnega šahista Garija Kasparova.

Gari Kasparov, ki med vrhunskimi šahisti velja za najboljšega šahista vseh časov, je vselej igral atomski šah. Popolni, agresivni napad na nasprotnikov položaj, to je prepoznavna značilnost njegove igre. Odlikuje se s fotografskim spominom, sam pravi da je poznal na pamet na tisoče šahovskih partij. Neverjetni kombinacijski občutek je iz njegovih partij naredil prave male umetnine in v življenju je odigral že kar nekaj »nesmrtnih« partij, take, ki jih bodo šahovski navdušenci preigravali še dolga stoletja. Njegovi turnirski rezultati so poglavje zase in nobeden od vrhunskih šahistov se s podobnimi dosežki ne more niti primerjati. Prebil je vse ratinške meje, podrl vse rekorde. Še danes se ponaša z najvišjim ratingom vseh časov. Odlomek iz celotnega besedila Črno-beli svet. Besedilo je v celoti objavljeno na www.zivljenjenadotik.si.

26 27 »V današnjem cirkusu je na srečo vse manj nepotrebne tehnologije, vse manj je divjih živali, ki med nastopi trpijo. Ponovno prevladuje fascinacija nad človekovo telesno sposobnostjo, da v fizično zahtevnih točkah svoje telo koordinira v usklajene gibe in koreografijo. V tem smislu se kakovosten cirkus približuje odrski umetnosti in pozablja kič ter prazen spektakel.«

CIRQUE INVISIBLE

foto Luigi M. Cerati

teater

Kaj pomeni ves ta CIRKUS? MAŠA PFEIFER

e bi vprašali petletnega otroka o tem, kaj je cirkus, bi vam odgovoril nekako tako: »Ja, tam so klovni pa pisani konji in se smejijo pa ljudje hodijo po nebu in v krogu so, a ja, pa leve ‘majo‘.« Pokimali bi mu v potrditev in večina od nas si cirkus tudi tako predstavlja. Nekaj glasnega in okroglega, nekaj nevsakdanjega na kupu. Da je podoba nečesa tako močno vtisnjena v kolektivni spomin, mora obstajati kar nekaj časa. Natančneje, od rimskih časov naprej. Z latinizacijo grške besedo kirkos je nastal circus, pomeni pa nič drugega kot krog. Cirkus je tako več tisoč let obdržal ime in obliko. Prav tako lahko rečemo za njegov namen. Že takrat so za zabavo ljudi v njem nastopali krotilci divjih živali, akrobati, žonglerji. V njem so se odvijale dirke s konjsko vprego in odrske bitke, ki so za današnji okus verjetno preveč krut prizor, a tako je pač bilo. V starem Rimu je cirkus cvetel, bil je edini prostor, kjer so v javnih spektaklih lahko uživale ženske in moški skupaj. Prvi

znani cirkus je nosil ime Circus Maximus in je bil bolj podoben današnjemu stadionu, v njem so zlasti prirejali konjske dirke in igre v čast rimskim bogovom. Najprej je bil zgrajen iz lesa, potem iz kamna, sprejel je do 150.000 gledalcev in stoji še danes. Skupaj s propadom rimskega cesarstva je tudi uspeh cirkusa počasi padal, zato so nastale potujoče skupine krotilcev živali in ostalih performerjev, ki so potovale iz mesta v mesto ter nastopale na lokalnih sejmih. Tako je bil obstoj cirkusa začasno rešen, predvsem s pomočjo romskih potujočih ljudstev, ki jih je v Evropo med 14. in 15. stoletjem prinesla potreba po zaslužku. Ljudje so bili navdušeni nad njihovimi veščinami in cirkuška zgodovina je tekla naprej. O modernem cirkusu lahko začnemo govoriti od 18. stoletja naprej, ko se je Philip Astley, bivši angleški vojak, po sedemletni vojni med Anglijo in Francijo vrnil domov in odprl šolo jahanja. To ne bi bilo nič tako nenavadnega, če ne bi konjenik v svojem rokavu skrival jokerja. Astley ni bil znan samo kot spreten jahač, na konjskem hrbtu je izvajal trike. Naučil se jih je s posnemanjem že znanih akrobatov na konjih, ki so potovali po Evropi, celo Rusiji in Ameriki. Med njimi najbolj znan Jacob Bates in ostali jahači so Astleya tako navdušili, da se je s tem začel ukvarjati tudi sam. Zjutraj je Astley učil jezdenja, popoldne pa se je prelevil v zabavljača in med jahanjem izvajal trike. Ni trajalo dolgo, preden je Atley ugotovil, da mu več kot poučevanje nadobudnih

jahačev pomeni prav nastopanje pred množico zadovoljnih ljudi. Zanimanje za njegove nastope je naraščalo in preraslo v tisto, kar danes že lahko imenujemo cirkus. Najel je akrobate, žonglerje in klovne, ki so med njegovimi točkami zapolnili praznino in še dodatno zabavali gledalce. Astley se je vrnil v Francijo, v Pariz, in tam leta 1782 odprl prvi pariški cirkus Amphithéâtre Anglois, vendar se je kljub svojemu skoraj pionirskemu delu moral soočiti s konkurenco. Eden izmed bivših članov Astleyeve skupine, Charles Hughes, je postal njegov tekmec in skupaj s skladateljem Charlesom Dibdinom ustanovil jahalno šolo in svoj cirkus poimenoval Royal Circus, kasneje poznan kot gledališče Surrey Theatre. Nova oblika zabave se je leto za letom rojevala po celi Evropi. Hugesu je uspelo nastopati celo za na dvoru Katarine Velike v Sankt Peterburgu, zato lahko rečemo, da je tudi upravičil ime svojega cirkusa – lahko je bil kraljevski. Zgodba o vzponu se nadaljuje čez lužo, v Filadelfiji, kjer je leta 1797 John Bill Rickett, Hugesov učenec, ustanovil lasten cirkus. Delo je nadaljeval v Kanadi v Montrealu, a tudi on je hitro videl, da ne bo dolgo sameval v tem poslu. Iz Anglije je v Združene države Amerike leta 1795 pripotoval Philip Lailson in že 1802 peljal svoj cirkus v Mehiko. Cirkusi so bili lesene stavbe, ki so si jih lahko privoščila le večja mesta po Evropi in bogatejša ameriška mesta kot je New York. Cirkuške skupine so morale potovati hitro in udobno, brez težke prtljage, zato se je prostor, kjer so nastopali, moral preobraziti, moral je skupaj z njimi na pot. To je bil tudi edini način, da so skupine

teater

dosegle oddaljene predele ZDA, kjer že postavljenih cirkusov ni bilo. Joshuah Purdy Brown je leta 1825 prvi postavil ogromen platneni šotor z leseno konstrukcijo, ki je lahko potoval skupaj z njim. Ameriški cirkus se je razvijal svojeglavo in hitro, prilagodil se je vedno večjemu številu obiskovalcev ter postal številka ena, ko govorimo o zabavi tistega časa v ZDA. Nekatere evropske cirkuške skupine so ameriško idejo o premičnem odru dobro sprejele in prav tako postale potujoče. Takšni potujoči cirkusi so bilo v Evropi priljubljeni vse do druge svetovne vojne, ironično prav v Nemčiji. V 30. letih devetnajstega stoletja se v cirkusih začnejo pojavljati tudi eksotične živali, Joshuah Purdy Brown je prvi razstavljal mladiča afriškega slona, kar je pomenilo še večjo priljubljenost med občinstvom. Seveda je vzporedno cvetela prodaja živali z oddaljenih kontinentov, organizirani so bili železniški prevozi za cirkuško opremo, takratna ameriška populacija je cirkus vzela za svojega. Razvijali so se tudi nastopi skupin, dodane so bile točke s pantomimiki, vedno več pozornosti so gledalci namenjali akrobatom. Sprva so to bili klovni, ki so med svojo točko izvajali akrobacije na tleh. Sledili so vrtoglavi nastopi vrvohodcev, krona za najboljšo akrobatsko točko pa je vendarle na koncu pripadla akrobatom na trapezu. Točke na trapezu so nastajale postopno, prvi, ki je z enega trapeza skočil na drugega, je bil Jules Léotard v pariškem Cirque Napoléon, danes Cirque d’Hiver. Izumil je slavno točko leteči trapez, ki jo akrobati še danes pogosto izvajajo. Po njem se imenuje celo triko, ozka, telesu prilegajoča obleka, v prevodu preprosto: leotard. Kljub atraktivnosti akrobacij je vedno večji tehnološki napredek za nekaj časa zasenčil nastope, pri katerih so bile pomembne predvsem moč, gibčnost in spretnost nastopajočih. Konje nadomestijo avti, ljudje so vedno bolj navdušeni nad velikimi mačkami, ki na ukaz skačejo skozi goreče obroče. V zgodnjem 20. stoletju je bila Rusija izjema, če govorimo o cirkusu, ki slavi predvsem sposobnost akrobata. Ustanovljena je bila moskovska državna šola za cirkuško in estradno umetnost, ki je svoje poučevanje osnovala na gimnastiki in koreografiji, bistvu akrobacije. V današnjem cirkusu je na srečo vse manj nepotrebne tehnologije, vse manj je divjih živali, ki med nastopi trpijo. Ponovno prevladuje fascinacija nad človekovo telesno sposobnostjo, da v fizično zahtevnih točkah svoje telo koordinira v usklajene gibe in koreografijo. V tem smislu se kakovosten cirkus približuje odrski umetnosti in pozablja kič ter prazen

spektakel. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začne cirkus združevati vedno več področij umetnosti in se približuje avantgardi. V tem smislu nastajajo različne umetniške skupine in šole, ki iščejo dodano vrednost cirkuškim veščinam. Mednje prištevamo tudi Victorio Chaplin in Jean-Baptista Thiérréea, ženo in moža, ki sta leta 1971 ustanovila sodoben, drugačen cirkus. Prvi nastop njunega Le Cirque Bonjour se je zgodil istega leta na festivalu mesta Avignon, leta 1974 pa sta se odločila, da ustanovita resda majhen, a čisto svoj Le Cirque Imaginaire. V njem sta nastopala sama, občasno sta se jima pridružila le njuna otroka Aurélia in James Thiérrée, ki sta danes samostojna odrska ustvarjalca. Delo Victorie Chaplin in JeanBaptista Thiérréea spada v polje »novega cirkusa«, ki se odreka nastopanju z levi in sloni, ki so večino dneva zaprti v kletkah. Od leta 1990 nastopata pod imenom Cirque Invisible. Na oder svojega cirkusa postavita gručo nediscipliniranih rac, ki se po besedah Thiérréea po nastopu vrnejo na kmetijo, kjer jih nihče nikoli ne poje. Tu so še udomačeni zajci, ki jima ponudita knjige, če jim bo med nastopom slučajno dolgčas, nekaj golobov in tri nevidne ribe. Dvojec gradi na domišljiji in iskrivem humorju, brez poneumljajočih trikov in preživetih točk. Na odru vsak od njiju odigra svojo vlogo. Victoria še zdaj, pri starosti 61. let, izvaja akrobatske točke, v katerih združuje tehnike stare šole z lastnimi inovacijami. Svoje telo med predstavo preobrazi v številne like in se postavlja ob bok svojemu možu, ki publiko zabava s svojevrstnimi in nepredvidljivimi skeči. Vse kar počneta ostaja daleč proč od komercialnega blišča in prepriča predvsem s svojo ljubeznijo do kaotičnega življenja. V nekaterih ozirih bi lahko bila Victoria in Baptiste le dva postarana upokojenca, vendar že štirideset let vztrajno ustvarjata predstave, kjer prepletata gledališko igro, akrobacijo in ples. Na svetu tako obstajata dve vrsti cirkusa. Eden je tisti, ki ponuja hipni užitek, kjer vidite vse tisto, kar bi videli skozi 3D očala v akcijskemu filmu, drugi je ta, ki se mogoče ne sveti tako kot javna razsvetljava sredi noči, a vendar sveti precej globlje. Glede na zgodovino cirkusa je izbira tega drugega, nevpadljivega, verjetno nelogična. Ko pomislimo malo bolje pa niti ne gre za tako slabo izbiro. V takem cirkusu se namreč telo ne trese od šoka, trese se samo še od smeha in lepote. ▪

Nevidni cirkus Victorie Chaplin in Jeana BaptistaThierréeja iRENA SVETEK

Predstavljajte si cirkus. Brez umazanega vonja po utrujenih živalih. Brez dreserjev in izmučenih slonov, tigrov, opic. Brez prikolic, v katerih uboga bitja potujejo iz države v državo. Brez lažne fiktivno pričarane magije. Predstavljajte si predstavo, ki je primerna za vse starosti. Na odru stoji lepotica z dolgimi črnimi lasmi in velikimi modrimi očmi. Graciozna akrobatka, ki pleše v zraku, oblečena v čarobne kostume, okoli se vrtijo odprti dežniki, poleg nje pa smeh iz ust izvablja klovn s skuštranimi lasmi, harlekinska pojava, ki ustvarja vzdušje fantastičnosti. Spoj pravljičnega z realnim. Čustva gledalcev, ki se mešajo s poetičnostjo nastopajočih. Polet domišljije, ki nam govori, da je vse dovoljeno. Na kratko, Nevidni cirkus ali Victoria Chaplin in Jean-Baptiste Thierrée. Jean-Baptiste je nenavaden umetnik. Ambiciozen gledališki in filmski igralec, ki je navdih iskal pri Federicu Felliniju, Petru Brooku in Alainu Resnaisu si je želel ustvariti gledališče, v katerem bi se igrale predstave, dostopne tudi bolj preprostemu človeku. Tako je odkril cirkus. In v nekem časopisu sliko Victorie Chaplin. Hčerki slavnega komika Charlieja Chaplina in vnukinji slovitega dramatika Eugenea O’Neilla je napisal pismo, v katerem jo je prosil za srečanje. Victoria je privolila in se mu kmalu po tem tudi pridružila. Skupaj sta ustvarila Le Cirque Bonjour, ki je imel svojo krstno predstavo leta 1971 na festivalu v Avignonu. Tri leta kasneje se njun cirkus preimenuje v Le Cirque Imaginaire in v predstavi nastopata tudi njuna otroka Aurelia in James Thierrée (ki sta danes celo bolj slavna od staršev). Leta 1990 se družinski cirkus preimenuje v Le Cirque Invisible. Imena se je spomnil JeanBaptiste po predstavi v severni Italiji, kjer je prišlo do administrativne napake in je dvorana pred nastopom ostala popolnoma prazna. Jean-Baptiste je na vrata nemudoma nalepil listek, na katerem je pisalo: Nevidni cirkus bo igral za nevidno publiko. Tako nastane Le Cirque Invisible, v katerem Chaplinova in Thierrée ustvarjata kolaže različnih cirkuških vinjet, ki nastajajo sicer vsaka zase, nato pa jih zlepita skupaj in dosežeta, da se

28 29

TEATER

magija prelije pred občinstvo. Sta mojstra iluzije, akrobatike, humorja, miline in pravljičnosti. Prav tako kot sta posebna na odru, poskrbita za to, da ostaneta posebna tudi v resničnem življenju. Znana sta po tem, da celo po štiridesetih letih nastopanja ne dajeta intervjujev, o njiju kot o zasebnih osebah vemo zelo malo ali skoraj nič, Thierrée ne govori angleško, svojim edinim živalskim pomočnikom v predstavi (zajcem in racam) pa odstopata sobo, medtem ko se pred pričetkom predstave sama preoblačita kar na hodniku. Ko je Sir Richard Attenborough snemal film o Charlieju Chaplinu, sta sodelovanje vljudno zavrnila. Novinarka angleškega Independenta ju je povabila na večerjo (vedoč, da ne dajeta intervjujev) in kar ni mogla verjeti, da sta povabilo sprejela. Med večerjo sicer ni izvedela ničesar, saj sta večino pogovora posvetila majhnim živalim, ki jih očitno nosita kar s seboj – vse, kar je nesrečna ženska izvedela, je bilo to, da Thierrée na podstrešju čuva nekakšen dnevnik, posvečen slavnemu angleškemu klovnu Josephu Grimaldiju. Ko so se poslavljali, je Thierrée, ki kot rečeno skoraj ne govori angleško, pogledal novinarko, ji dal roko in rekel: Thank you. Ne vem, ali sta resnično tako posvečena »nevidnemu gledališču«, da sta kot javni osebi skoraj nevidna, ali pa je to samo del iluzije, s katero ustvarjata magijo, ki že štirideset let privlači obiskovalce po vsem svetu, da popolnoma pozabijo na resničnost in se preprosto potopijo v svet imaginarno poetskega spektakla dveh unikatnih in predvsem genialnih posameznikov. Fantastična pravljičnost, pa čeprav nekoliko čudaška, je v teh časih še kako dobrodošla. ▪

Aurelia in James Thiérée Aurelia in James Thiérée, otroka znanih cirkusantov Victorie Chaplin in JeanaBaptista Thiérréeja, sta skoraj bolj poznana vsestranska klovna in akrobata od svojih staršev.

S spektaklom Nevidni cirkus se bosta 6., 8. in 9. novembra predstavila v Murski Soboti v Gledališču Park.

Lutke na udaru ZALA DOBOVŠEK

praktično ukvarjanje z lutkami me je tako rekoč vpeljalo naključje. No, če sem iskrena, nepozornost in zamujanje z birokratskimi obveznostmi. Ko sem se leta 2009 kot študentka dramaturgije prijavljala za Erasmusovo študijsko izmenjavo na gledališko akademijo DAMU v Pragi (Divadelní fakulta Akademie múzických umění v Praze), sem – očitno – v neki raztresenosti za nekaj dni zamudila oddajni rok. Ki pa na koncu vendarle ni bil tako usoden. Oziroma – še kako usoden je bil! Namesto na pričakovanem oddelku za dramaturgijo, kritiko ali celo režijo sem pristala na Katedri za alternativno in lutkovno gledališče. In imela, kot sem dojela šele sčasoma, dragoceno izkušnjo, da sem lahko na tamkajšnji šoli sodelovala tudi projektno in neposredno, ne le skozi pedagoško-teoretični princip. In se tako prvič srečala s čari, triki, napori in zapletenostjo lutk. Tako rekoč čisto slučajno in sredi Prage. Ustvarjalnost, spoznavanje novega terena in raziskovalnega univerzuma, ki ga nudijo lutke in predmeti, me je podzavestno zaznamovalo bolj, kot sem takrat predvidevala. Kaj pa vem, morda ima pa kaj pri tem tudi to, da smo morali pri enem predmetu do konca semestra narediti svojo lutko. Najprej sredi Prage poiskati kos lesa, poleno, vejo, kakršen koli neobdelan kos lesa in nato po lastni ideji oblikovati lutkovni lik. Začetna nespretnost z nožem za rezbarjenje, porezani prsti, ogromna previdnost s stroji, predvsem pa postopno odločanje, kakšno podobo sploh oblikovati, so se spletli v spomin na nepozaben »kreativni napor«, ki mi je poleg izkušenj praktičnega delovanja z lutkami razprl še drugo, »tehnično« plat

»... šele ko si soočen s hladnim kosom lesa, iz katerega moraš izrezbariti novo bitje in misliti na vso čarobnost, ki naj bi jo to prineslo s seboj, se zares zavedaš dodatnih dimenzij lutkovne predstave, ki se skrivajo v umetnosti izdelave lutk.«

Yoshitsune in tisoč cvetočih češenj

lutkovnega gledališča, v katerem sem na lastni koži izkusila, kaj pomeni ustvariti unikatno lutko. Vem, da se sliši banalno: a šele ko si soočen s hladnim kosom lesa, iz katerega moraš izrezbariti novo bitje in misliti na vso čarobnost, ki naj bi jo to prineslo s seboj, se zares zavedaš dodatnih dimenzij lutkovne predstave, ki se skrivajo v umetnosti izdelave lutk – ta pa mora nujno ohranjati primerno razmerje med funkcionalnostjo in lepoto. Danes, ko moj tako zasebni kot profesionalni tempo zaznamuje velika raznorodnost spremljanja uprizoritvenih dogodkov – od klasičnega gledališča, performansov, sodobnega plesa – vse večjo pomembnost dobivajo tudi lutke. Na nek način mi še vedno predstavljajo svojevrsten odvod od utečenih, »poznanih« scenskih praks, saj je umetnost animacije (lutk ali pa predmetov) samosvoja veja, ki jo je morda na tej točki nesmiselno primerjati z drugimi odrskimi zvrstmi. Ta dvojni kod, ki se rodi v razmerju med animatorjem in objektom, specifična dvojna telesna instrumentalnost, je ključni izziv za praktika in teoretika, torej tako v kontekstu spremljanja predstave ali pa vaj, pri katerih sodeluje. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je v programski reorganizaciji študentom ponudila tudi priložnost za izobraževanje na področju lutkarstva in animacije, za katero upam, da bo poleg igralcev zamikalo tudi dramaturge – ne le zaradi morebitnega kakovostnejšega sodelovanja pri lutkovnih

ninja

»Lutke so zanimiva reč, saj se zdi, da lahko povsem mirno živiš brez njih, toda ko te enkrat posrkajo v svoj vrtinec, je izjemno težko odsloviti misel in navezanost nanje. Naj se sliši romantično, tako pač je.« uprizoritvah kasneje v življenju, pač pa zaradi poglabljanja samega razumevanja te discipline in ostrenja senzibilnosti v interpretiranju, pač pa tudi iz druge (teoretične, kritiške) strani, ki mora nujno skozi temeljito refleksijo nadaljevati s spremljanjem, vrednotenjem in podpiranjem lutkovne produkcije. Lutke so zanimiva reč, saj se zdi, da lahko povsem mirno živiš brez njih, toda ko te enkrat posrkajo v svoj vrtinec, je izjemno težko odsloviti misel in navezanost nanje. Naj se sliši romantično, tako pač je. In kakšne so posledice? Takšne, da si gledališki zanesenjak poleg vse siceršnje nakopičene gledališke produkcije »naloži« še dodatno količino spremljanja dogodkov, ki jih želi videti, in festivalov, ki jih noče zamuditi. Ker so lutke toliko več kot tista fiksna podoba, ki jo ima večina zabetonirano v glavi. Lutke premorejo toliko ostrine, kritične moči, čustvenih substanc in sporočilne sile. A pogoj za njihovo popolno realizacijo se skriva predvsem v senzibilnosti sprejemnika. Najprej je torej treba opraviti z lastnimi predsodki, se sprostiti, vključiti domišljijo in lutki omogočiti obojestransko komunikacijo.

Lutkovna japonsko-mariborska jesen

Že od daleč, kaj šele od blizu, se zdi, da Lutkovno gledališče Maribor živi na polno, še toliko bolj, odkar se je namestilo v nove prostore in zažarelo v prenovljeni celostni podobi. Programska razvejanost in vsebinska sestava je pozorna na vse nivoje – starostne, žanrske in prostorske. Premišljeni pristopi do različnih populacij in lokacijska razpršenost lutkovno umetnost širijo na vse strani mesta, z njo zabavajo in provocirajo, kratkočasijo in opozarjajo, se šalijo in mislijo

krvavo zares. Prav ti večsmerni in sočasni kanali, ki jih lutke nudijo in jih Lutkovno gledališče Maribor razume in izvaja v optimalni meri, zarišejo središčne linije projekta Lutke Minoriti, kjer se dogodki premikajo vse od predstav, improvizacije, razstav, filmov, inštalacij in delavnic. 12. oktobra se prične Japonska jesen, ki bo ponudila vpogled v tradicionalne in sodobne smernice japonskega gledališča. Umetnost kot skupni jezik vseh narodov, bo stkala vezi med vzhodno estetiko in našo zahodno percepcijo, predvsem pa nas seznanila s številnimi legendami in tradicijami japonske kulture. Izvrsten in vsestranski japonski lutkovni ustvarjalec Noriyuki Sawa, ki sicer živi in deluje v Pragi (DAMU), bo v dogajanje vključil raznolike avtorske projekte: Ninja (pripoved o ljubeznih in pustolovščinah ninj, po predstavi bo sledila tudi delavnica), Pravljice (zbir kratkih lutkovnih uprizoritev na podlagi znanih pravljic, različnih lutkovnih metodologij, z veliko glasbe, a brez besed), Senčno gledališče (delavnica, ki bo otroke seznanila z osnovami senčnega lutkovnega gledališča) in Ribič Taro (premiera v produkciji LGM). Sicer pa se bo Japonska jesen začela s predstavitvijo in pogovorom o japonskem lutkovnem gledališču, in sicer v sklopu UNIMA Japonska. Sledilo bo nekaj ponovitev uprizoritve Yoshitsune in tisoč cvetočih češenj (Otome bunraku), ki je osnovana na odlomku tipične zgodbe joruri (bunraku), ta govori o tragični usodi modrega generala Yoshitsuneja. Tu bo še Sanbaso (predstavitvena delavnica japonskih tradicionalnih lutk bunraku – ningyo joruri) in kratki animirani filmi Kihachira Kawamota v Kinu Udarnik. Kawamoto je impulz za ustvarjanje filmov dobil od češkega ustvarjalca Jiřija Trnke, v filmih pa nas seznani z estetikami iger no, bunrakujem in kabukijem. Lutkovne etude (režiser Mitsuro Kamiji), ki bodo uprizorjene v Mali dvorani LGM, pa sestavljajo štiri krajše etude/vaje: Moški ples, Pijanec, Črnolaska in Levji ples. V sklopu Zaigranih zgodb bo mogoče ujeti še ponovitve uprizoritve Janček ježek v režiji Margrit Gysin in izvedbi Elene Volpi. Pripoved o Jančku, ki se nenadoma spremeni v ježa, kar ga ponese v nemalo zapletov in nenehne preizkuse vztrajnosti v novem, na glavo obrnjenem svetu, je upodobljena s pomočjo gline in z izvajalkinim sprotnim oblikovanjem figuric. V tem času si bo prav tako mogoče ogledati Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. (bežno po motivih romana

PROCEs

foto boštjan lah

pravljice

F. Kafke Proces) v režiji Matije Solceta ter izvedbi Mihe Arha in Mihe Bezeljaka. Uprizoritev v prepoznavnem režiserjevem slogu reinterpretira Kafkovo literarno predlogo Proces, pri čemer glavnega junaka Josefa K. to pot umesti v eksplozivni ritem tako menjave lutkovnih in igralskih tehnik kot tudi scenske iznajdljivosti in preklapljanja atmosfer vse od tesnobe in ujetosti do črnega humorja in cinizma. ▪

Lutke Minoriti Čudež pri templju Tsubosaka 13.10. 2012 ob 10.00 in ob 18.00, Lutkovno gledališče Maribor Sanbaso 13.10. 2012 ob 11.30 in ob 19.30 Lutkovno gledališče Maribor Ninja 20.10.2012 ob 10.00 Lutkovno gledališče Maribor Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. 21.10.2012 ob 17.00 in ob 20.00 Lutkovno gledališče Maribor

30 31

teater

Matjaž Latin, režiser

»Biti moramo vedno bolj agresivni in interaktivni, če hočemo biti (u)slišani.« Tanja Petrič foto SEBASTIJAN DUH

atjaž Latin je eden osrednjih režiserjev Evropske prestolnice kulture. Podpisal se je pod projekte KUD-a Borza, Was ist Maribor, ki ga je soavtorsko zasnoval skupaj s Sebastijanom Horvatom, Andrejo Kopač in Aljošo Ternovškom, Safari tour Maribor in performans Jalove, ponovno je oživil figuro Dušana Vaupotiča – Duleta, pripravil pa je tudi otvoritveni spektakel prestolnice z naslovom Kurentova svatba na Ptuju. Glede na to, da ste študirali gledališko režijo na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu in da še vedno vzdržujete stike s hrvaškimi gledališkimi ustvarjalci, me zanima, kako bi primerjali trenutno hrvaško gledališko produkcijo s slovensko? V Zagrebu sem študiral ravno v času, ko je razpadala naša skupna država in se je začel prostor zapirati. Danes pa se je ta prostor spet odprl, vedno več je sodelovanja in koprodukcij. Kljub študiju sem na Hrvaškem v resnici režiral zelo malo. Takoj po študiju sem namreč imel srečo in so se mi odprle možnosti za delo v Sloveniji – najprej v Mariboru, nato v Ljubljani in kmalu zatem še v drugih mestih po Sloveniji. Po več letih sem se pred nedavnim režijsko vrnil tudi na Hrvaško, kjer sem sodeloval z gledališči na Reki, v Splitu, Osjeku in Zagrebu. V zadnjem času opažam, da je hrvaški teater v vzponu. Mislim, da je njihovo

avtorsko gledališče z nekaterimi mladimi avtorji in režiserji, kjer bi izpostavil Oliverja Frlića, izjemno sveže in dobro. Včasih smo morda Slovenci prepotentno mislili, da imamo boljšo gledališko sceno in boljše režiserje. Kako bi opisali svojo »gledališko poetiko«, če ta sploh obstaja? Kakšne vsebine vas pritegnejo? Čeprav ne morem jasno označiti svoje »poetike«, me zagotovo ene vsebine zanimajo in privlačijo bolj kot druge. Nekaterih projektov se lotim spontano in jih šele nato ozavestim in racionaliziram. Nisem eden od režiserjev, ki si vnaprej izoblikujejo svojo poetiko. Že od nekdaj pa so me privlačile dobre zgodbe in predvsem besedila iz sodobne evropske, tudi slovenske dramatike. Posegam tudi po besedilih, ki se uprizarjajo na komornih prizoriščih. Ne lotevam se velikih klasik in megalomanskih projektov, temveč dajem prednost predstavam, ki imajo v ospredju intime zgodbe in se osredotočajo na igralca, predstavam, kjer se lahko gradi na miniaturi, intimi, na detajlih in atmosferi. Kateri je vaš najljubši gledališki žanr? V žanrskem smislu so me že od vsega začetka pritegnila žanrsko mešana besedila – besedila, ki vsebujejo tragikomično komponento, črni humor in absurd. Čeprav je prav zdaj na pohodu angažirano gledališče, moram reči, da me je socialno

»Ne lotevam se velikih klasik in megalomanskih projektov, temveč dajem prednost predstavam, ki imajo v ospredju intime zgodbe in se osredotočajo na igralca, predstavam, kjer se lahko gradi na miniaturi, intimi, na detajlih in atmosferi.« angažirana tematika zanimala že v devetdesetih letih, ko je vladala neka druga estetika. Od nekdaj so me privlačile zgodbe marginalcev, obstrancev, socialnega dna, takih figur, ki velikokrat ne najdejo prostora na odru in v literaturi. Po karakterju rad delam zelo različne predstave – od intimnejših do takih večjega formata, od angažiranih do bolj sproščenih, komedijsko obarvanih, režiram pa tudi otroške predstave. Kakšno vlogo odigra »črnost« humorja, za katero se zdi, da je ključnega pomena v vašem ustvarjanju? Zanima me predvsem humor v predstavah, ki niso primarno komedije. Ta element me fascinira tudi v življenju kot osebni zorni kot, s katerega gledam na neko situacijo. Moram pa seveda pri tem vzpostaviti določeno distanco. Šele takrat ko se vključi racio, se lahko neka stvar »izsmeji«, kar ima velikokrat katarzični učinek. Rad imam v bistvu najrazličnejše vrste humorja. Vem pa, da do humorja obstajajo številni zadržki, umetnost naj bi se namreč redkokdaj

teater

zgodila v komediji. Res je večina komedij Kaj bi izpostavili kot presežke doseprecej cenenih, vendar pa je hkrati tudi v danjega kulturnega dogajanja v kakšnih ultra art produkcijah veliko blefa. Mariboru, tako v svojem lastnem ustvarjanju kot v splošnem, glede Kot režiser in avtor že od vsega začetka na to, da je večji del EPK že za nami? intenzivno sodelujete v projektih EPK. Zelo sem vesel, da sem dobil priložnost Ponovno ste denimo oživili lik Dušana sodelovati pri nekaterih projektih v okVaupotiča – Duleta, ki je postal hišnik viru Evropske prestolnice kulture, ki Maribora, režijsko ste oblikovali t. i. se mi zdi v splošnem, ne glede na vse Safari tour Maribor in v soavtorstvu negativne kritike, ki jih je morala požreti, priredil pogrebščino za TAM. Dule, izjemno pomembna zadeva, ki je generidenimo, ki je EPK-jevsko dogajanje rala nekatere zelo uspešne in kvalitetne spremljal že pred otvoritvijo prestol- produkcije. Osebno sem ponosen na nice, kot lik obstaja že več kot deset projekt Was ist Maribor, s katerim smo se let. Zakaj ponovno Dule in kaj se je poklonili TAM-u in posredno mariborski dogajalo z njim v vseh teh letih? industriji – morda zadnji identifikacijski Nekega dne sem dobil v roke besedilo točki Maribora. Z njim smo v Ljubljani Roka Vilčnika. Šlo je za izpoved brez- odprli tudi mednarodni festival Mladi poselnega mariborskega lumpenpro- levi, kar je bila posebna čast in dobra letarca, za katerega se mi je takoj zazdelo, promocija. Pri Safari tour Maribor gre da ga poznam. Ob branju sem se od srca za enega tistih dogodkov, ki so oživili nasmejal. Zgodba je bila hkrati duhovita dogajanje v starem mestnem jedru in in skrajno žalostna. Pograbil sem jo in predstavljajo del uličnih intervencij, tako je nastala predstava Kleščar, ki je performansov. imela čez 150 ponovitev. Z igralcem Aljošo Pomemben projekt za Maribor je tudi Ternovškom nama je uspelo ustvariti revitalizacija ambientov mestnih dvorišč, lik, ki se je prijel in so ga ljudje sprejeli. ki so v preteklosti predstavljala nekakšno Dule je v enih potezah hiperrealističen, socialno stičišče – na njih so se igrali v drugih pa izjemno karikiran. Temu otroci in srečevali odrasli. Zelo duhovit in malemu človeku sem hotel dati ambicijo, izviren se mi je zdel projekt Intelektualnih kar v prvotnem tekstu ni bilo v ospredju. kurb, kjer gre v principu za preprosto Živel je sicer svoje male zgodbe, imel idejo z izrednim dometom, ali razstava svoja ozka stališča, s katerimi se je po eni Nemci in Maribor, knjižni sejem Mariber strani mogoče strinjati, po drugi pa se jih in drugi. Mislil sem si sicer, da bo konje treba bati – je namreč ksenofob, homo- certna ponudba nekoliko večja, izpostavil fob, mačist, skratka, primitivec. Njegova bi pa izjemne koncerte, kot so npr. The ambicija je torej bila, da bi postal predse Rosenberg trio, Laurie Andreson, koncerti dnik države, da bi se boril za malega na Židovskem trgu in Zakir Hussain. Večji človeka, kar je malce Krambergerjevski del ponudbe pa sta prinašala že ustaljena sindrom. Po monodrami Kleščar smo tako Festival Lent in Festival Maribor. Maribor posneli dokumentarec o njegovi fiktivni je spomladi izredno zaživel, k čemur so predsedniški kampanji, kasneje pa smo pripomogla majhna mestna prizorišča in prešli v še večjo družbeno angažiranost, letni odri, Pošta ulica je postala glavno kjer je Dule na televiziji komentiral razne mestno zbirališče. aktualnosti in postajal vedno skrajneši desničar. Ko se nam je zdelo, da Dule nima Safari tour Maribor je trenutno več kaj za povedati, smo lik ukinili. Sam vaš najaktualnejši EPK-jevski prosem ga že pokopal, dokler se niso name jekt. Komu je ta »safarijevska« obrnili sodelavci z EPK in predlagali dogodivščina namenjena? njegovo »ponovno vstajenje«. Poiskali Predstava je v prvi vrsti namenjena smo nove možnosti in argumente in Mariborčanom, čeprav je zasnovana kot ga zopet oživili. Seveda je do Duletove turistična vožnja z vlakcem. Gre za izlet figure treba imeti distanco, ker je on skozi mariborsko polpreteklo zgodovino. zgolj sredstvo, s katerim lahko nekate Humorno pripovedovane zgodbe naj bi re stvari komentiramo skozi fiktivno pri Mariborčanih, ki jih poznajo, prebu optiko večine. Večina namreč ni teh dva dile nostalgijo, zabavajo pa seveda tudi tisoč ljudi, ki obiskuje dogodke Evropske tiste, ki nimajo zgodovinskega spomina prestolnice kulture, »večina« je tisti, ki mesta. Vsaka predstava je drugačna, ne gre nikamor, komentira pa vse. ker gre v veliki meri za improvizacijo,

»Večina namreč ni teh dva tisoč ljudi, ki obiskuje dogodke Evropske prestolnice kulture, ‚večina‘ je tisti, ki ne gre nikamor, komentira pa vse.« v kateri sodeluje publika, tako tista na vlakcu kot slučajni mimoidoči, ki se nenadoma znajdejo na prizorišču. Že v izvoru je bila predstava namreč oblikovana kot bazična postavitev, ki se lahko v nedogled spreminja in variira. Kakšne projekte pripravljate trenutno? Zadnji projekt, s katerim letos sodelujem na EPK, je performans Jalove. Na hrvaški televiziji sem enkrat ujel oddajo Latinica, v kateri so se kregali glede Maribora. Razpravljali so namreč o zakonu, ki ženskam s težavami pri oploditvi onemogoča biomedicinsko pomoč. Te ženske so začele hoditi v mariborsko kliniko in Maribor je s tem postal zanje mesto upanja in novega življenja, kar je popolnoma spremenilo sliko Maribora, kot jo poznamo zadnjih nekaj desetletij, ko je bil z mestom povezan propad industrije, brezposelnost, socialni problemi, porušena identiteta, neperspektivnost. Pomislil sem, da bi lahko povezal hrvaške ženske, ki bi to svojo zgodbo izpovedale. V predstavi Jalove, ki bo uprizorjena novembra na Drugi gimnaziji Maribor, bodo nastopile hrvaška igralka Darja Lorenci, ki bo pripovedovala osebno zgodbo dramaturginje Magdalene Lupi, Ivana Sajko, mlada prepoznavna hrvaška dramatičarka ter dramaturginja Jelena Kovač in režiserka Anica Tomić, ki ustvarjata izjemno zanimivo in prodorno avtorsko gledališče. Predstava bo prespraševala odnos do družine, vlogo posameznika pri tovrstnih odločitvah in vlogo oziroma vpletanje države. Kako je torej z družbenim angažmajem v sodobni gledališki umetnosti? Je nujen? V današnjem času je po mojem mnenju treba poudarjati družbeno angažiranost, kritičnost, tudi političnost. Mislim pa, da angažirane predstave niso dovolj, ker je gledališče kljub temu bolj hermetično zaprt krog, kamor prihaja že »posvečena« publika. Umetniki morajo tudi v intervjujih podajati svoja stališča in vsakodnevno opozarjati na nepravilnosti. Zato je treba iti v druge ambiente, na ulice, ustvarjati hibridne projekte. Zdi se mi, da moramo biti vedno bolj agresivni in interaktivni, če hočemo biti (u)slišani. ▪

32 33

TEATER

Osrednji slovenski gledališki festival Borštnikovo srečanje:

stalnice in spremenljivke Anja Bajda in Sonja Zlobko

ilustriral rok klemečič

»Predvsem devetdeseta leta so predstavljala prelom z ustaljenim pojmovanjem »vrhov« slovenske gledališke estetike in snovanja, deloma pa tudi s spremembami, ki so se kazale skozi preoblikovanje organizacijske strukture srečanja in jih lahko na kratko povzamemo v sintagmi kulturna politika.«

ametki Borštnikovega srečanja, osrednjega slovenskega gledališkega festivala, segajo v leto 1966, ko so se dnevi uprizarjanja predstav in druženja imenovali Teden slovenske drame. Tedaj je osnovo festivala revijalne narave predstavljala predvsem sinergija vseslovenske letne institucionalne gledališke bere. Sproščeno »zborovanje«, ki se je postopoma uveljavilo v najmočnejši nacionalni prerez letne gledališke produkcije, so skozi leta obstoja spremljale preobrazbe, spraševanja in polemike ožjega strokovnega značaja ali širše družbene in politične obarvanosti. Nekatere med njimi so se festivala »prijele« kot stalna spremljevalka tekmovalnega in spremljevalnega nabora na festivalu predstavljenih gledaliških uprizoritev. Na kratko lahko tovrstne spremljevalke festivala, ki sočasno v veliki meri predstavljajo njegov konstitutivni del, strnemo v naslednje sklope: ››politično/avtonomno gledališče in selekcija kot utemeljitev enega ali drugega gledišča (zgodnja leta) ››kredibilnost in relevantnost institucionalne in izven institucionalne gledališke produkcije (devetdeseta leta)

››odpiranje v mednarodni prostor, ››vloga političnega, besedilnega, »domačega« in tujega pri ustvarjanju kriterijev za izbor uprizoritev, pri strokovni presoji in primerljivosti uprizoritev (devetdeseta leta), ››namembnost festivala v kontekstu nacionalne gledališke revije, plemenitenja lokalnega okolja, strokovne in avtonomne enote v slovenskem gledališkem prostoru ali kot pomembne točke na evropskem gledališkem zemljevidu (približevanje globalnemu; uresničevanje vsebinskih izhodišč festivala temu sledi v zadnjih letih), ››vloga teorije, kritike v procesu nastajanja in recepcije gledaliških del, ››definicija samobitnosti gledališkega dogodka; specifike, atributi, program, zadostitev potrebam strokovne in laične javnosti, ››nujnost spremembe in prilagajanje na nihanje števila in moči virov financiranja. Valovanje prevladujočih estetskih smernic ter izmenjujoče se družbeno-politično ozadje pogojev dela in delovanja gledaliških ustvarjalcev je razvidno v različno artikuliranih vprašanjih ob različnih zgodovinskih trenutkih; v sedemdesetih

TEATER

letih prejšnjega stoletja so nagrade v veliki meri ob prevladi nagrajenih uprizoritev s prevladujočo politično tematiko podeljevale tako imenovane delovne ustanove in gospodarske organizacije, medtem ko se je v osemdesetih letih festival postopoma oddaljil od intence zadoščanja dovzetnosti umetniškega dela za družbeno in politi čno ter se pričenjal osredotočati na sam medij izraznosti. Slednje narekuje porast nagrad ožjih strokovnih združenj in tematizacije političnosti v okviru teoretskih posvetov, nagrade za estetski preboj, za esej, za receptivni in ustvarjalni premik. Latentno nujnost zadostitve mnogostranskih kriterijev zamenjajo partikularne kvalitete, subtilnejši in natančnejši vpogledi v nianse estetik, ki skupaj sestavljajo mozaik gledaliških sezon. V Sloveniji lahko po letu 1991 opazimo porast festivalov, ki so po razpadu Jugoslavije ostali razdrobljeni kot manjše enote, ki pokrivajo gledališko dogajanje pri nas (nekateri tudi po svetu). Vendar Borštnikovo srečanje kot največji gledališki festival v Sloveniji ostaja edini festival, ki predstavlja celotno bero sezonske gledališke produkcije pri nas, predstavljeno kot raznoliko svojevrstno avtentičnost izraza gledaliških ustvarjalcev. Predvsem devetdeseta leta naj bi v kontinuiteti Borštnikovega srečanja predstavljala prelom z ustaljenim pojmovanjem »vrhov« slovenske gledališke estetike in snovanja, deloma pa tudi s spremembami, ki so se kazale skozi preoblikovanje organizacijske strukture srečanja in jih lahko na kratko povzamemo v sintagmi kulturna politika. Vpogled v prosto dostopno dokumentacijo prinaša nekaj žgočih obrisov, ki kažejo na preplet in nezmožnost, morda pa tudi na nesmiselnost strogega, kategoričnega ločevanja in poskusov umetnih razdružitev spojenega, torej umetnosti in politike, alternative in institucije (kot protipolov, ki pa se medsebojno lahko konstruktivno oplajajo) itd. Ravno slednje je v kontekstu Borštnikovega srečanja burilo polemike tako v preteklosti kot danes. Tekmovalni karakter, ki je pripisan določenemu spektru festivalskega programa, naj ne bi ustrezno združeval in primerjalno ocenjeval gledališke raznovrstnosti, saj so te (v očeh nekaterih) po gledališki izraznosti med seboj neprimerljive. Ta razlog je Marko Sosič navedel kot enega izmed odločilnih, ko je kot

selektor tekmovalnih predstav tekmovalni program razdelil na dva sklopa, pri čemur je prvi pokrival dramsko gledališče, drugi pa kategorijo mejnega gledališča. Izrekanje o tem se danes, ko je ta nedojemljivi trenutek festivalske politike že mimo, zdi odveč, a vendar je potrebno pripomniti, da bi dolgoročno vodenje takšne sistematizacije prineslo gledališki produkciji več tegob kot 'blagoslovljenih' momentov. Marginalizacija gledališke izraznosti na profesionalno uradni ravni (oz. vsaj prepoznani kot takšni) se ravno v primeru največjega gledališkega festivala pri nas zdi neustrezna, morda neokusna ali za spravljivejše med nami – odveč. Vidnejše spremembe je Borštnikovo srečanje doživelo leta 2010, ko so ga revitalizirali v festival, ki prevzema formo sodobnih festivalov, kar narekuje tako predrugačenje kulturne politike, odpiranje festivalskega programa navzven s sekcijama programa Mostovi in Fokus (s privabljanjem tujih gledaliških produkcij), kot vključevanje širše kredibilnih simpozijev in debat v festivalski program. Ustanovitveni akt festivala je v tem času prevzel pravno veljavno podobo in Borštnikovo srečanje umestil v program Mariborskega narodnega gledališča kot samostojno organizacijsko enoto, kar je v nadaljnjevanju zagotovilo redni dohodek finančnih sredstev, izvedbene lokacije in ne nazadnje tudi obstoj. Kot spodbudna odločilna poteza se je to pokazalo v časih finančnih rezov, ki so postopoma pripeljali do današnje segmentizacije kulturnih sektorjev (na podlagi delitve finančnih subvencij). Letošnje leto se Borštnikovo srečanje napaja iz finančnega arzenala mariborskega projekta Evropska prestolnica kulture, a se ravno zaradi neuspešnih vladnih potez na področju financ zdi financiranje festivala (in tudi drugih organizacijskih enot na področju kulture) v prihodnosti megleno. Morebiti se kot svetla točka kažejo

»Odpiranje festivala navzven, nabor odmevnih imen in osredotočanje na določene vzhodnoevropske gledališke produkcije govorijo o tem, da festival sledi evropskim smernicam.«

»Borštnikovo srečanje so leta 2010 revitalizirali v festival, ki prevzema formo sodobnih festivalov, kar narekuje tako predrugačenje kulturne politike in odpiranje festivalskega programa navzven, kot vključevanje širše kredibilnih simpozijev in debat v festivalski program.« evropske finančne subvencije, ki pa glede na prejšnja leta tudi usihajo. V poštev bi tako prišlo medprodukcijsko sodelovanje, ki pa bi seveda zahtevalo tudi preobrazbo festivala, vsaj tekmovalnega programa, v tem primeru kotirajočega preko nacionalnega interesa. Glede na programske sekcije, ki so jih uvedli 2010 na festivalu (Fokus, Mostovi), se kot pokazatelj odpiranja navzven slednja predvidevanja morda ne zdijo tako neosnovana. Odpiranje festivala navzven, nabor odmevnih imen in osredotočanje na določene vzhodnoevropske gledališke produkcije govorijo o tem, da festival sledi evropskim smernicam. Razlogi za to pa lahko seveda izhajajo iz kulturne politike, ki jo narekujejo zgoraj omenjene smernice, evropska politika povezovanja in generični velecilj – skupna evropska identiteta. Pri tem velja poudariti, da se festival specifično obrača na področje vzhodne Evrope, ki pa kot skupni imenovalec najde refleksijo v postsocialističnih dejanskostih. Z evropskega gledišča je to seveda dobrodošlo, saj, če ne drugače, kaže na kulturno povezovanje, s tem pa odpiranje ekonomskega in kulturnega trga držav, ki kot konstitutivna sila Evrope od samega začetka (pa tudi kasneje ne povsem) niso bile mobilizirane. Lovke predvidevanj se sicer lahko razpredajo še dlje, a za finalizacijo mnogoplastnosti jih prepustiva zapisom in komentarjem, ki dosledno bdijo nad Borštnikovim srečanjem. ▪

Borštnikovo srečanje: Mostovi bo letos potekalo med 16. in 26. oktobrom na različnih mariborskih prizoriščih.

34 35 Čemu bi se The Toronto Drug Bust žanrsko priklonili – rocku ali bluesu? Če bi seveda šlo za nekakšno klasifikacijo glasbe, ki jo igrate in ki se navsezadnje tudi sliši na vašem prvencu Enfant Terrible. Izak: Rock se je pravzaprav razvil iz bluesa, zato sta drug z drugim tesno povezana. Sam sem preposlušal veliko bluesa in njegovih velikanov, kot so Howlin’ Wolf, Muddy Waters, Buddy Guy in ne nazadnje Robert Johnson, ki je pravzaprav s tem, ko je bojda na razpotju – v zameno za svoj talent – prodal dušo hudiču, vse skupaj začel. Žanrsko bi se pravzaprav lahko priklonili vsemu, kar je tako imenovani rokenrol, pa naj bodo to jokajoče kitare in steklenica viskija (blues) ali šminka in bleščice (glam rock).

Fantje iz T Toronta

udi če si ne bi omislili angleške skovanke za ime skupine, vanjo drzno in pobalinsko integrirali besede, ki krasi za nekatere blagovno znamko življenjskega sloga – sex & drugs & rock ‚n‘ roll –, ko bi slišali prve takte njihove godbe z albuma Enfant Terrible ali jih ujeli na odru, bi zagotovo MIROSLAV AKRAPOVIČ vedeli, da gre za rock glasbo v njeni foto ANŽE KOKALJ najbolj prvinski in surovi različici. Slovensko-finska glasbena navezaThe Toronto Drug Bust je najboljši dokaz za trditev, da so nekatere reči v glasbi Intervju je v celoti dostopen večne. In ob tem nikakor ne mislim, na spletni strani da so dorečene za vedno ali zvočno in www.zivljenjenadotik.si vsebinsko »zacementirane« za vse čase. Kajti, kako drugače si razložiti glasbo, ki jo The Toronto Drug Bust igrajo na poligonu, ki je neusahljiv Rock bend The vir idej za kitarsko godbo. Kitarsko Toronto Drug Bust bo godbo v vseh smereh! Pred njihovim v mariborskem klubu mariborskim nastopom smo skupaj z Satchmo nastopil 18. Izakom Koširjem in Remijem Helinom oktobra. rekli rocku … rock!

Pri vašem zvoku, ne glede na dejstvo, da vešče kombinirate predvsem prvine rocka in njegovih kompatibilnih derivatov, je čutiti tisto surovost in neposrednost v izražanju. Pa vendar me zanima, ker ste mlajša generacija rock glasbenikov, kako uravnovesiti prav to prvinskost rocka v 21. stoletju, da ne bi ob tem zapadli v šablono rock konservatizma? Izak: Keith Richards je nekoč dejal, da obstaja le ena ljubezenska pesem, in ta je o Adamu in Evi, vse ostalo pa so le boljše ali slabše kopije. In najbrž je nekako tako tudi pri konservatizmu v rocku – temelji so pravzaprav že postavljeni, neka osnovna pravila tudi. Teh so se nekateri odločili držati kot pijanec plota, drugi jih uspešno, tretji pa manj uspešno kršijo. S prvim albumom se nekako vržeš v vodo, da se naučiš plavati, in če je bil dober, moraš z naslednjim dokazati, da prvi ni bil naključje – drugi je vedno največji test in pred tem zdaj stojimo. In če se nam bo zdelo, da smo se začeli ponavljati, se bomo najbrž pri tretjem skušali znebiti okov in začeli na polno eksperimentirati, kar pa nas bo pri četrtem po vsej verjetnosti končno pripeljalo na pravo pot, ki pa ne more biti drugega kot (spet) prvinska. Kdo vam je bolj pri srcu, Rolling Stones ali Beatles? In zakaj? Izak: Tu bi lahko podal nadvse diplomatski odgovor v slogu “zakaj bi morali pri glasbi izbirati, oboji so legende”, a ga ne bom, ker v to ne verjamem – to prepuščam tistim, ki bodisi nimajo osebnega sloga ali si ga ne upajo izraziti. Beatli so

glasba

»Vedno, ko se mi zazdi, da se je vse dobro v rokenrolu že itak zgodilo v 60. in 70. letih, pride na sceno kak Jack White z eno od svojih premnogih skupin, ali zaslišim nov komad od The Black Keys, ali pa me presenetita MGMT.« bili predvsem studijski bend, ki je nanizal en kup popevk, Lennon je bil odličen songwriter, McCartney zame osebno ne tako zelo, skupaj pa sta bila dober tandem, verjetno eden najboljših vseh časov. A kar se tiče nastopa na odru med Beatli in Stonesi ni primerjave – Stonesi so v bistvu prototip live benda oziroma so to igro izumili. Ultimativna rock turneja (znana tudi kot STG – Stones Touring Party) je bila, ko so Stonesi leta 1972, po izdaji albuma Exile On Main Street, šli ponovno osvajat ZDA. To je to. Edino, kar temu pride blizu, je David Bowie kot Ziggy Stardust, tudi v živo, morda leto kasneje. In ta “hudičeva” glasba lahko konkretneje zaživi samo na odru – z vso svojo ekspresijo, seksualnostjo in naelektrenostjo. Nisi eden od tistih rockerjev, ki bi podpisal definicijo, da se je vse pomembno v rocku zgodilo s Hendrixom in prej omenjenimi legendarnimi skupinami? Izak: Ne, nisem. Oziroma vedno, ko se mi zazdi, da je se vse dobro v rokenrolu že itak zgodilo v 60. in 70. letih, pride na sceno kak Jack White z eno od svojih premnogih skupin, ali zaslišim nov komad od The Black Keys, ali pa me presenetita MGMT. Tudi Jeff Buckley je morda mrtev, a vedno je prostor še za kakšnega novega. Remi: Ne bi igral rock glasbe ali delal v tej glasbi, če bi imel tako neumne in ignorantske misli. Umetniki so pomembni, če so premaknili svojo generacijo in njen način razmišljanja. Sex Pistols so bili ravno toliko pomembni kot The Beatles. Kiss so spremenili moje življenje in življenja moje generacije. Danes rock mlajše generacije ne zanima več toliko ali pa ji ni pomemben. Za to lahko krivimo

»Ko vidiš svoj najljubši »alter« bend na majici v H&M, takrat je najbrž tisti trenutek, ko se zaveš, da je termin »alternativa« v glasbi pravzaprav postal le marketinški izraz.«

bende, ki so dolgočasni, toda res se danes za naš prosti čas bori več stvari kot pred dvajsetimi leti. Iz lastne perspektive se mi zdi povsem nepomembno dejstvo, da kot glasbeni kritik nisem nikoli poprijel za kitaro ali brusil glasilk v kakšni glasbeni skupini. Kako je s tem v »tvoji« smeri – glasbenik, ki se tudi resno ukvarja z glasbenim novinarstvom. Je to prednost? Tu se s tabo strinjam – to se mi zdi povsem nepomembno. Jaz bi šel morda celo dlje in rekel, da v bistvu raje berem kritike tistih, ki niso glasbeniki, kot tistih, ki so. Drugi so namreč prav zaradi tega prevečkrat omejeni oziroma se zapičijo v stvari, ki pravzaprav za poslušalca niso pomembne. Ekspert si lahko tudi drugače – da pač glasbo POSLUŠAŠ, jo poslušaš in še enkrat poslušaš. In če se vrnem k tvojemu vprašanju – to za moje pojme ni prednost, prej je lahko celo omejitev. Za rock skupine je kolektivni ali skupinski duh odločilen in življenjskega pomena. Četudi so pozicije v rock skupinah na koncu jasno določene, slednja deluje in ustvarja le, če so medsebojne članske vezi prepletene. Kako The Toronto Drug Bust ravnajo s tem, glede na vašo internacionalno zasedbo in fizično odsotnost Remija Helina? Povsem je jasno, da tehnologija 21. stoletja izniči še najdaljši razmik ali razdaljo med ustvarjalci, pa vendar. Izak: Brez tehnologije bi imeli zaradi naše naveze s Finsko lahko bistveno večje račune za telefon, haha. Z našim producentom Remijem Helinom sva zahvaljujoč gmailu in skypu vso predprodukcijo opravila kar prek interneta. Jaz sem mu pošiljal surove demo posnetke, on jih je dodeloval, mi svetoval, kje naj napišem še kak bridge, kje kaj manjka, kaj bi spremenil, včasih sva se strinjala, drugič spet ne. Je pa delovalo – presenetljivo! Ko smo postavili vse temelje, pa je seveda za snemanje v studiu iz Helsinkov priletel v Ljubljano, da je – kot producent – iz benda na licu mesta izvabil najboljše, kar se je dalo. Žal nam finance onemogočajo, da bi Remija gostili na prav vsakem koncertu, ki ga imamo, zato to hranimo za posebne priložnosti, kot je bil prvi nastop v Ljubljani v Kinu Šiška ali promocijska

»S prvim albumom se nekako vržeš v vodo, da se naučiš plavati, in če je bil dober, moraš z naslednjim dokazati, da prvi ni bil naključje – drugi je vedno največji test in pred tem zdaj stojimo. « turneja na Finskem lani. Sicer nama pa rit rešuje odlična, zdaj že stalna vseslovenska zasedba, ki skupaj diha že dobri dve leti in pol. Kakšno je tvoje stališče do proste ali svobodne izmenjave glasbenih vsebin na spletišču? Do tega imam povsem zdrav odnos. Podpiram tako imenovani file sharing. Velike glasbene založbe, kot jih (še vedno) poznamo danes, so dinozavri, ki bi morali že zdavnaj izumreti, a se umetno ohranjajo pri življenju. Interneta se ne da ustaviti ali zajeziti. Izmenjava datotek pa glasbenikom dejansko pomaga pri tem, da čim več ljudi spozna njihovo glasbo – to je navsezadnje brezplačna promocija. Je pa res, da so zaradi tega dnevi bajnih zaslužkov od prodaje albumov, ki so tako ali tako večinoma končali v žepih direktorjev založb namesto izvajalcev, končani. A če pogledaš zgodovino glasbe, je bilo teh nekaj desetletij (od 70. do 90. let) cvetoče prodaje ploščkov in kaset le pljunek v morje. Na svoj račun bo ponovno prišla koncertna glasba in glasbenik je tu, da igra glasbo v živo, ne pa da sedi na svojih lovorikah in šteje denar. Kakšna se ti zdi glasbena medijska slika pri nas? Zdaj pride tisti del, ko se začnemo pritoževati. A tu žal res ne morem najti dovolj pozitivnih stvari, da se ne bi. Medijska slika pri nas je trenutno slaba – časopisi in revije se borijo za svoj prostor pod soncem, pravih (domačih) glasbenih medijev, ki bi imeli tudi vpliv in za sabo potegnili ljudi, pa pravzaprav nimamo. Vse skupaj rešuje internet, nekaj entuziastov, ki na srečo nas vseh svoj čas posvečajo glasbeni sceni. Je pa tu luknja, ki bi jo lahko zapolnili s skupnimi močmi, za nove projekte. Eden od zadnjih, ki me je navdušil, je recimo prvi spletni urbani radio pri nas, Radio Terminal, pa še kaj bi se našlo. A država, ki dobesedno nima posluha, nam ne bo pomagala, morali se bomo znajti sami.▪

36 37

GLASBA

»O prvih letih klavirskega pouka je Adamič povedal: »Zame se je takrat odprl čisto nov svet. S štirinajstimi leti sem prvikrat nastopil. Roke sem imel že takrat zelo hitre in za profesorja sem bil v tem pogledu pravo presenečenje. Tehnika mi izrazito ni povzročala težav, še bolje pa bi mi bilo šlo, če bi bil vsaj malo več vadil.«

foto osebni arhiv

Bojan Adamič – med klasiko in jazzom Darja Koter

lasična glasba se pogosto prepleta s prvinami drugih žanrov, tudi z revijsko, plesno in jazzovsko. Takšna simbioza je bila v Evropi pogostejša od prve polovice 20. stoletja, ko je Pariz postal evropsko središče muzikalov in jazza. Novosti so vztrajno prodirale tudi v slovenske kraje in že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja dosegle Ljubljano, kje se je po vzorih ameriškega Broadwaya začela razvijati plesna glasba, nato pa tudi jazz. Vplivi ameriške glasbe so segli tudi do skladateljev klasične glasbe. Marij Kogoj, ki ga najbolj poznamo po operi Črne maske in otroških zborovskih pesmih, je na začetku 30. let napisal suito Če se pleše, v katero je vključil ritme tanga, foxtrota … ter vsestransko presenetil. Prvo pravo revijsko skladbo z elementi jazza, kjer se med drugim v orkestru pojavi tolkalna baterija v stilu plesne glasbe, smo Slovenci dobili nekaj let pozneje, ko je Marjan Kozina napisal opereto Majda. Skladba je bila odrsko prvič uprizorjena na odru mariborskega gledališča leta 1935. To je bilo v času, ko se je glasbi zapisal Bojan Adamič.

Bojan Adamič (1912–1995), skladatelj, dirigent, aranžer in vsestranski reproduktivni glasbenik, se je rodil v Ribnici. Nadvse pomembno je zaznamoval slovensko zabavno, jazzovsko in filmsko glasbo, bil pa je tudi odličen fotograf. Njegova glasbena pot je bila začrtana že v družinskem krogu, saj je bil oče Anton, poklicno uradnik, tudi pianist, organist in zborovodja, na Bojana pa je precej vplivala tudi ribniška godba na pihala, v kateri je fantič, ki se je venomer smukal med glasbeniki, sodeloval kot »dirigent z metlo«. Neuki godbeniki so mu namreč ob priliki potisnili v roke metlo, s katero je vešče taktiral koračniške ritme. Klavir je začel igrati že pri štirih letih. Po končani osnovni šoli se je vpisal na poljansko gimnazijo in še naprej igral klavir, pa tudi orgle. S trinajstimi leti so ga starši vpisali na državni konservatorij, kjer je bil dodeljen profesorju Antonu Ravniku, pri katerem je pozneje na akademiji za glasbo tudi diplomiral (1941). Ker se je naučil tudi orglanja, je na lastno željo že od petnajstega leta igral v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa, kar mu je bilo v posebno veselje, še zlasti, ker je tamkajšnji katehet spregledal Adamičeve improvizacije na šlagerske teme iz filmske glasbe, predelane v stilu koralne glasbe. Menda je bilo cerkveno občestvo z njegovim orglanjem zelo zadovoljno. Imel je odličen glasbeni spomin, o čemer je sam dejal: »Spomin sem imel že takrat izreden, če sem slišal melodijo enkrat, kvečjemu dvakrat, sem si jo zapomnil z vsemi harmonijami vred. Ampak doma tega nisem poskusil igrati, ker sem še vedno častil Beethovna, Mozarta, Chopina. […]« Njegovo glasbeno zanimanje se je kmalu razširilo tudi na področje klasične glasbe, na srednji stopnji konservatorija je obiskoval pouk orgel, trobente in kompozicije, na

GLASBA

»Njegov vzor, pa tudi večje možnosti poslušanja plošč in spremljanja hollywoodskih filmov, opremljenih s swingom, so vplivali na ustanavljanje novih in vse večjih zasedb, ki so prav tako žele uspeh za uspehom. Jazz se je na Slovenskem nezadržno širil in imel vse več občudovalcev.« visoki stopnji pa dokončal klavir. Ob vseh »šolskih glasbilih« je igral še harmoniko, saksofon in klarinet. Po osemnajstem letu starosti je Adamiča povsem omrežila zabavna glasba. Najprej je začel igrati na plesnih večerih, kjer se je ljubljanska mladina zabavala ob glasbi ameriškega značaja. Sam je dejal: »To, kar smo tedaj poslušali, še ni bil pravi jazz, ampak prvi začetki drugačne glasbe, ki je prekinila z opereto, s klasiko. To je bilo kmalu po letu 1920.« Pogosto edini viri jazzovske glasbe so bile redke plošče ter notne edicije. Prva slovenska skupina, ki je igrala plesno glasbo (foxtrot, step, swing) in takšno, ki je vsebovala elemente jazza (takrat še brez improvizacije), je bila štiričlanska zasedba Original Jazz Negode (ustanovil jo je Tržačan Miljutin Negode, in sicer v Ljubljani leta 1922). Skupina je prva imela tudi saksofon, ki je veljal za jazzovsko glasbilo, zato so glasbene skupine s tem instrumentom večkrat imenovali jazzovske, čeprav niso izvajale pravega jazza. V naslednjih letih je na Slovenskem delovalo še nekaj podobnih skupin. Vsem je bila vzor filmska glasba, saj je ameriška kinematografija intenzivno prodirala tudi v manjša mesta, kot je bila Ljubljana. Bojan Adamič je kot pianist na plesnih vajah med prvimi začel izvajati improvizirano glasbo, o kateri je dejal: »Vsak refren sem enkrat vzel v roke, potem pa sem ga igral, kakor mi je ugajalo. […] To je bila že improvizacija, čeprav še daleč od tega, kar se je počenjalo pozneje ali celo danes.« Njegov vzor, pa tudi večje možnosti poslušanja plošč in spremljanja hollywoodskih filmov, opremljenih s swingom, so vplivali na Adamičevo ustanavljanje novih in vse večjih zasedb (npr. študentski orkester New Star, ki je prerasel v večjo zasedbo Broadway), ki so prav tako žele uspeh za uspehom. Jazz

se je na Slovenskem nezadržno širil in imel vse več občudovalcev. Leta 1939 je Adamič svoj ansambel razširil v orkester, ki so se mu pridružili najboljši ljubljanski glasbeniki. Predvojni čas je plesni in jazzovski glasbi nudil precej možnosti uveljavljanja, največ v turističnih krajih, kjer so ansambli na popoldanskih koncertih igrali popularne odlomke iz klasične in operetne glasbe, pa tudi plesne in jazzovske komade. Slovenski profesionalni glasbeniki, posebej profesorji na glasbeni akademiji, so jazz odklanjali, zato so bili izvajalci prepuščeni lastnemu študiju in izobraževanju. Jazzu so bili najbolj naklonjeni slovenski študentje, posebno tisti, ki jih je združevalo sokolsko gibanje, medtem ko so ga katoliško usmerjeni in komunisti zaradi njegovih vplivov na bolj (ali preveč) sproščen in netradicionalen življenjski slog tedanje mladine odklanjali, saj je veljal tudi za znanilca zatona zahodne civilizacije. Zares pravega gibanja proti jazzu pri nas ni bilo, njegova pojavnost pa je kljub popularnosti ostala na nivoju mestne subkulture. Z začetkom druge svetovne vojne se je družbena vloga jazza zaradi tesne navezanosti na zavezniške sile spreminjala in obračala v njegovo korist. Orkester Bojana Adamiča je tudi po začetku vojne še nastopal, zaslužek pa podarjal gibanju osvobodilne fronte, ki se mu je zgodaj pridružil. Leta 1943 je skupaj z nekaterimi člani ansambla odšel v partizane, se na Dolenjskem pridružil ljubljanski brigadi in dobil ilegalno ime Gregor. V nekem nemškem napadu je bil kot borec mitraljezec resno ranjen. Po okrevanju so ga na začetku leta 1944 dodelili glavnemu štabu NOV, kjer so ga zadolžili, da organizira vojaško godbo. Njegovo navdušenje nad zabavno glasbo je bilo čutiti tudi v repertoarju. Koračnice je prirejal v zimzelene melodije in vanje vpletal popularne teme ameriške zabavne glasbe in jazza, kar so »politične glave« sprva sprejemale z ogorčenjem, ko pa sta se nad njegovo glasbo navdušila komisar Boris Kidrič in komandant Franc Rozman - Stane, je bilo povsem drugače. Adamičev opus izvirnih del in priredb za godbo ali pihalni orkester (in jazzovsko zasedbo) obsega več kot 150 skladb (npr. Polka, Tratata, zdaj igra naša muzika idr.), vendar je precej izgubljenih. Poleg tega je napisal nekaj zborov, samospevov in instrumentalnih del za komorne zasedbe. Po vojni se je njegova glasbena pot strmo

dvigala, na račun zaslug za narod pa mu je uspelo razvijati tudi jazzovsko glasbo, ki je bila pri novi oblasti sicer nezaželena. Bojan Adamič je bil pionir slovenskega jazza in je še vedno ikona slovenske big bandovske, godbene in filmske glasbe. Proslavil se je kot vodja legendarnega Plesnega orkestra RTV Ljubljana, kot pionir slovenske popevke in šansona, idejni vodja radijske oddaje Veseli tobogan, ki je odprla pot številnim mladim talentom, in še bi lahko naštevali. Tradicija godbenega poustvarjanja je v Sloveniji izjemno bogata in priljubljena dejavnost ljubiteljske in profesionalne glasbene kulture. »Leto Bojana Adamiča«, posvečeno 100-letnici njegovega rojstva, bo ustvarilo trajnejši dialog med ljubiteljskimi in profesionalnimi pihalnimi ansambli ter vplivalo na poglabljanje identitete tovrstne kulture. V Mariboru bo konec oktobra vrsta dogodkov, od znanstvenega simpozija do Dnevov godbeništva, ki bosta vrhunec praznovanja Adamičevega leta (27. in 28. oktober). Mednarodni znanstveni simpozij o skladateljevem življenju in delu, na katerem bo sodelovala vrsta priznanih strokovnjakov, bo prinesel prve znanstvene izsledke o pomenu Bojana Adamiča. Drugi vrhunec prireditev bodo Dnevi godbeništva, kjer bosta sodelovala profesionalna orkestra slovenske vojske in policije ter vrsta priznanih amaterskih orkestrov, ki so se proslavili tudi v mednarodnem merilu. Izvedli bodo številna Adamičeva dela, ki veljajo za vrhunce njegovega ustvarjanja. ▪

V Mariboru bo v okviru Adamičevega leta konec oktobra vrsta dogodkov (27. in 28. oktober), od znanstvenega simpozija do Dnevov godbeništva. Mednarodni znanstveni simpozij o skladateljevem življenju in delu bo prinesel prve znanstvene izsledke o pomenu Bojana Adamiča. Drugi vrhunec prireditev bodo Dnevi godbeništva, kjer bosta sodelovala profesionalna orkestra slovenske vojske in policije ter vrsta priznanih amaterskih orkestrov.

38 39

ARHITEKTURA

PROJEKT VIRUS

Arhitektura brez meja in na meji JANJA BRODAR

a je arhitektura izključno vizualni posel in da je najboljši arhitekt tisti, ki najbolje obvlada hkrati utilitas, firmitas in venustas, no, to očitno ne drži več. Vsaj če se uspešnost meri po mednarodni prepoznavnosti in udejstvovanju na razstavah. V tej maniri bo v sklopu EPK razstavljal slovenski arhitekt Aleš Šeligo, čigar ideje in besede so večje kot slikovni material, ki jim sledi. Kako tudi ne, ko pa sam ves čas poudarja ravno arhitektov dialog s svetom in moč umetnosti nasproti nezmožnosti politike. Predstavljal se bo s sedmimi idejnimi projekti na temo ‚Arhitektura in voda‘. Projekti so nastajali v obdobju zadnjih desetih let, predstavljeni pa bodo v novi, dopolnjeni podobi. Nastali so v sklopu mednarodnih arhitekturnih natečajev, nekateri pa so le plod arhitektovih vizij in njegovega pogleda in odnosa do sveta. Kot pravi avtor sam, le-teh zaradi njihove daljnosežnosti še ni mogoče realizirati. Že nabor lokacij nam daje vedeti, da imamo opraviti s človekom, ki meje svojega udejstvovanja razteza daleč čez meje svoje države, lahko bi rekli, da kar do meja svojega uma. Od Havajev do Ljubljanskega barja, v programskem smislu pa od podvodnega hotela in tja do nove celine. Da je to največ, kar lahko arhitekt zgradi, pravi; skromnosti, bojazljivosti, vzvišenosti in nosvihajoče askeze, predvsem pa obremenjenosti z lokalno sceno pri njem ne boste našli. V pogovoru rad reciklira arhitekturnoteoretična dejstva: da je arhitektura edina umetnost, ki se ji ni mogoče izogniti; in da se mesto zgodi v trenutku, ko se akropola loči od nekropole. Navdihuje ga tudi ‚čarobna črta med kopnim in vodo‘ in opira se na svojo predpostavko, da nam vodna prostranstva ponujajo rešitve za preživetje. Na tem mestu gre v idejnem smislu opozoriti na projekt ‚Otok Adria‘, ki s postavitvijo novega otoka kot

»Že nabor lokacij nam daje vedeti, da imamo opraviti s človekom, ki meje svojega udejstvovanja razteza daleč čez meje svoje države, lahko bi rekli, da kar do meja svojega uma. Od Havajev do Ljubljanskega barja, v programskem smislu pa od podvodnega hotela in tja do nove celine. « izhodiščne točke v mednarodnih vodah rešuje ozemeljsko in politično zagato. Sicer pa gre pri večini njegovih projektov programsko za turistična naselja, skupke enot, postavljenih v bolj ali manj eksotične lokacije. Ena od nagrajenih idejnih projektnih rešitev za turistično naselje na Havajih predvideva ‚aplikativno arhitekturo počitniških objektov, projektirano po zgledu objektov, ki so jo na tem mestu že tisočletja gradila ljudstva in jo razvijala ...‘ Pri drugem predstavljenem projektu gre prav tako za turistično naselje, tokrat na neobljudenem zemljišču pod slapovi v tropskem deževnem pragozdu v malezijski državi Sarawak na otoku Borneo. Postavitev posameznih objektov v obliki vodnih kapelj izhaja iz ‚situacijske naključnosti, določene z Vegovo teorijo izračuna balističnih krivulj topovskih granat; te imajo skoraj enako krivuljo leta kot vodne kaplje, ki se razpršeno odbijajo od vodne površine.‘ Še z enim turističnim kompleksom se nam predstavlja na domačem Ljubljanskem barju. Dvokapne hišice na kolih umesti na zahodni rob barja ob gradu Bistra. Dodaja jim novo močvirno jezero kot izhodišče za vodno povezavo do prestolnice. Svoje videnje povezave med turizmom in vodo uteleša tudi v dveh projektih za hotel, pri čemer je eden plavajoči, drugi pa kar podvodni.

Zadnja dva projekta sta večjega merila in sta konceptualno močnejša. Prej omenjeni Otok Adria se poigrava z močjo umetnosti nasproti nemoči politike. Projekt je bil zasnovan v času brezizhodne situacije izhoda na odprto morje v odnosih s sosednjo državo. Umetni otok v oddaljenosti od 8 do 12 navtičnih milj od kopnih delov vsaj treh držav je last vseh treh in vsem trem omogoča dostop do mednarodnih voda, s čimer postanejo meddržavne vodne meje nepomembne. V reševanju sveta je še drznejši v projektu Virus, kjer predvidi gradnjo nove celine na območju mitološke celine Mu. Za konec predlagam, da se po ogledu razstave zapeljete še v Velenje, kjer prav tako v sklopu EPK odnos med vodo in arhitekturo raziskuje oblikovalec Elvis Halilović. Če so Šeligova dela velikopotezna v idejah, pa na isto temo Halilović odgovarja zelo lokalno in v mejah možne izvedbe. Na Velenjskem jezeru je namreč postavil nekakšno plavajoče mesto kupolastih oblik. In tu ne govorimo o projektu, temveč o dejansko zgrajeni stvari, ki s svojo začasnostjo in pojavnostjo osvežuje kolaž navdihujočih velenjskih ambientov. ▪

Razstava Arhitektura in voda arhitekta Aleša Šelige Na razstavi Arhitektura in voda, ki je do 25. oktobra na ogled v Galeriji K8, bo prikazanih sedem arhitekturnih projektov, povezanih z vodo, karakterističnih oblikovnih in programskih potez arhitekta. Nastajali so v obdobju zadnjih desetih let, nekateri od njih bodo predstavljeni v novi, dopolnjeni podobi, vključujoč nova arhitekturna dognanja in tehnologije.

robotika

Naši sodelavci in soigralci v prihodnosti nimajo tople krvi

oboti in avatarji – naši sodelavci in soigralci v prihodnosti? je interdisciplinarna razstava, ki temelji na tehnoloških objektih in podaljških, kot so roboti, avatarji, virtualni svetovi, nosljive tehnologije, igralna okolja, interaktivna zabava. Prepleten sklop obsega izbrana umetniška dela na potujoči razstavi, učne izkušnje različnih delavnic, pogovore z umetniki in razprave. Roboti in avatarji izhajajo iz popkulturnega imaginarija in premisleka o sodobnih tehnologijah, namenjenih novi resničnosti. Kako si predstavljamo naše prihodnje odnose z robotskimi in avatarskimi sodelavci in soigralci v resničnosti in na kateri točki ta evolucija pokriva osebne meje živega in čutečega človeškega bitja? Razstava bo predstavila vizije in inovacije mednarodnih umetnikov, oblikovalcev in arhitektov, ki raziskujejo vpliv sodobnih tehnologij na delo in igro v prihodnosti in ki so se odzvali na javni mednarodni razpis. Razstavljena dela je izbrala mednarodna strokovna komisija. Ambicija razstave, ki jo v sodelovanju s šolami bogati interaktivni izobraževalni program, je vzpodbuditi razvoj spretnosti in način razmišljanja, ki jih bodo mladi potrebovali na delovnih mestih v prihodnosti, čeprav ta še niso izoblikovana. Projekt je tako vključen tudi v evropsko leto »aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti« 2012.

»Kako si predstavljamo naše prihodnje odnose z robotskimi in avatarskimi sodelavci in soigralci v resničnosti in na kateri točki ta evolucija pokriva osebne meje živega in čutečega človeškega bitja?«

otroška delavnica

foto boštjan lah

Razstava zajema različne poglobljene izkušnje: nenavadne pristope k socialnim omrežjem in njihove ponovne definicije, raziskave o vplivih in slepih ulicah družabnih omrežij, virtualne svetove, ki jih z dotikom spremenimo v digitalne točke, skupinsko ustvarjene pokrajine, ki raztezajo meje popularnih iger, elektroakustične biološke podaljške in interaktivne robotske elemente, s katerimi komuniciramo. Razstava vključuje tri nova dela, nastala posebej za projekt Roboti in avatarji, in sicer Slepi robot Louisa Philippa Demersa, Družabna asimetrija Ruairija Glynna in Vizije naših skupnih sanj, ki so jih sanjali Michael Takeo Magruder, Drew Baker, Erik Fleming in David Steele. Ob tem se bo s skupnimi ali samostojnimi stvaritvami predstavilo še sedemnajst drugih, večinoma tujih umetnikov. Slepega robota Louisa Philippa Demersa sestavlja tipična robotska okončina, opremljena z izoblikovano roko. V instalaciji bodo obiskovalci povabljeni, da sedejo pred napravo in se z njo podajo v neverbalen dialog. Robot nežno raziskuje predvsem obiskovalčev obraz, podobno kot slepi ljudje prepoznavajo osebe in predmete. Na bližnjem zaslonu ali projekciji se nato izriše vizualni prikaz – okno s pogledom v robotovo dušo – tega, kar so »videli« njegovi prsti. Delo je tehten primer družabne robotike, ki se ukvarja z zapletenimi družbenimi pravili in vlogami, njeni roboti pa se z ljudmi srečujejo v človeškem okolju. Družabna asimetrija predstavlja edinstvenega arhitekturnega robota, ki se na prvi pogled, med mirovanjem, zdi preprosta stolpičasta struktura. Aluminijski okvir prav nič ne namiguje, da je to pravzaprav živo in družabno bitje, ki oživi ob približanju človeka. Njegovi premiki so skrivnostni – tako človeški v kretnjah, pa vendar

»Razstava bo predstavila vizije in inovacije mednarodnih umetnikov, oblikovalcev in arhitektov, ki raziskujejo vpliv sodobnih tehnologij na delo in igro.« tako nečloveške oblike. Pod vodstvom Ruairija Glynna, umetnika robotike in instalacij ter prejemnika mednarodnih nagrad, razvija ekipa evropskih arhitektov, performerjev, lutkarjev in načrtovalcev interakcije pod skupnim imenom Motive Colloquies delo, posvečeno oblikovanju kinetične in performativne arhitekture. Vizije naših skupnih sanj je novomedijsko umetniško delo. Z združevanjem virtualnih, fizičnih in omrežnih okolij raziskuje vprašanja hibridnosti, utelešenja in kolektivne ustvarjalnosti, ki jih omogoča uporaba avatarjev in virtualnih svetov. Umetniško delo se odvija v dveh javnih prostorih – virtualnem in fizičnem –, ki sta neločljivo povezana ter tako nudita možnost za rojstvo cele vrste kontekstov, situacij in izkušenj v polju mešane resničnosti. ▪

Razstava Roboti in avatarji Razstava Roboti in avatarji je bila prvič postavljena v FACT v Liverpoolu od 16. marca do 27. maja letos. V razširjeni verziji bo nagovarjala različne publike v Mariboru, v KIBLI in KIT-u od 5. do 30. oktobra v koprodukciji z Mariborom 2012 – Evropsko prestolnico kulture. Potujoča razstava bo nadaljevala svojo pot v skrčeni obliki in se od 5. do 18. novembra 2012 ustavila v AltArtu v Cluj-Napoci v Romuniji.

40 41

vizualna umetnost

Prvič pod isto streho

OK LILIJANA STEPANČIČ

Oskar Kokoschka ali OK.  Inovativnost, pogum, viharni osebni odnosi, karizmatičnost.  Tako bi lahko opisali OK, enega od najbolj prevratnih evropskih ustvarjalcev, ki so na začetku dvajsetega stoletja pretresli estetiko, kulturo in življenje. Poznamo ga kot ekspresionističnega figurativnega slikarja, mladega ljubimca Alme Mahler in človeka, ki si je omislil lutko v naravni velikosti, s katero je nadomestil živi model in morda Almo. Poleg najbolj izpostavljenih ekspresionističnih slik je OK v dolgem življenju (1886– 1980) ustvaril mnoga druga enako kakovostna dela; manj znane so njegove portretne grafike, ilustracije in oblikovanje. Portreti odkrivajo krog prijateljev, med katerimi je veliko ljudi, ki so dajali takt takratnemu svetu umetnosti. Ilustracije namigujejo na umetnikovo literarno ustvarjanje, oblikovanje pa priča o delu, s katerim je pokril skromne življenjske stroške. Socialni položaj mladega OK namreč ni bil rožnat. Na risbah upodablja kot vžigalica tanka androgina telesa deklic in dečkov, ki so realni odraz bede delavskega razreda in ne posledica estetske odločitve med poležavanjem v zavaljenem fotelju.

Elsa Kasimir Oeltjen in Jan Oeltjen

Elsa Kasimir (1887–1944) je umetnica, ki ni razvpito znana, čeprav si njeno kontradiktorno ustvarjanje in pestro življenje to zaslužita. Premožna družina se je iz Ptuja kmalu preselila v Gradec. Elsa je veliko potovala in bila razpeta med velemestnim utripom in podeželskim mirom. Ptuj z okoliškimi Halozami je bil njeno stalno zatočišče. Vasico Verejo pri Ptuju pa sta leta 1931 z možem izbrala za svoje zadnje skupno domovanje. Elsa je študirala na Šoli za umetno obrt na

Dunaju, kjer sta bila z OK 1907/08 sošolca. OK je o šoli, strogo usmerjeni k ornamentalni in dekorativni umetnosti, kasneje napisal: »Nič razen listov, rož in potokov, prepletajočih se kot zmaji. Risanje človeškega telesa je bilo tabu.« Elsin opus ni obsežen, a je kakovostno prepričljiv in estetsko kontradiktoren. Vsebuje skulpture, slike, risbe in grafike. Male plastike z začetka kariere so izjemne stvaritve. Gotsko deformirana in baročno razgibana človeška telesa prežema izpovedna moč. So odlične upodobitve naprednega duha takratne umetnosti. Po vzponu nacizma pa je v nasprotju z avantgardno mladostjo ustvarjala Hitlerjevo plastiko. A to obdobje njenega dela je ostalo povsem neraziskano. Leta 1910 je na študijskem potovanju po Italiji spoznala svojega bodočega moža Jana Oeltjena (1880–1968). Do prve svetovne vojne sta živela na Dunaju v hiši družine Kasimir, kjer je bil OK del njunega družabnega življenja. Oeltjen je bil nemiren ustvarjalec. Iz rojstnega Jaderberga je odšel na študij v Berlin in za tem v München. Umetnost v takratni Nemčiji ni imela enotnega izraza, temveč je bila pogojena z lokalnimi

značilnostmi, ki so jih gojila posamezna mesta – konzervativno, moderno, avantgardno. Oeltjen je kmalu spoznal najbolj radikalne vrstnike, člane ekspresionistične skupine Die Brücke. Umetnika sta živela netipično zakonsko življenje. Primerjajo ga z intenzivnimi in težavnimi odnosi, ki so zaznamovali kratko ljubezensko razmerje med OK in Almo Mahler. Med trojico OK–Elsa–Jan je nastal ustvarjalni in prijateljski trikotnik. Elsa in OK sta vzdrževala ljubeče prijateljstvo, kar kažejo Elsini obiski v letih 1917-18, ko je OK v Dresdnu okreval zaradi hudih ran, ki jih je dobil kot prostovoljec na galicijski fronti. Elsa je o obiskih redno pisala možu, ki je bil tudi sam na fronti. Jan je našel v umetniško inovativnem OK pomembne vzvode, ki so bolj zaznamovali njegovo kakor ženino izražanje.

Boemski Dunaj

Dunaj je na prehodu prejšnjih stoletij brstel od ustvarjalnosti. Secesija je prinesla upor proti starim obrazcem. Med prevratneži so postali svetovno znani slikarja Gustav Klimt in Egon Schiele, arhitekta Adolf Loos in Otto Wagner, glasbeniki

vizualna umetnost

1. Elsa Kasimir Oeltjen, Klečeča figura foto Damijan Švarc

2. Jan Oeltjen, Nedelja II foto Ivan Leskošek

Hugo Wolf, Arnold Schönberg in Gustav Mahler, literati Rainer Maria Rilke, Robert Musil in Franz Kafka ... Tam sta delovala tudi Ludwig Wittgenstein in Sigmund Freud. Med te intelektualno potentne moške je treba dodati izjemno damo Bertho von Sutter, ki je prepričala Alfreda Nobela, da je ustanovil Nobelovo nagrado za mir, in jo leta 1905 tudi sama prejela. V primerjavi s Francijo in Veliko Britanijo sta cesarstvo v drugi polovici 19. stoletja pestili nerazviti industrija in obrt. Eden od ukrepov za izboljšanje stanja je bila ustanovitev Imperialnega kraljevega muzeja za umetnost in industrijo leta 1863, današnjega MAK. Namenili so ga lepemu v obrti in industriji ter delavskemu razredu. Privilegirani razred je namreč že imel svoj Umetnostnozgodovinski muzej (Kunsthistorische Museum) čez cesto od palače avstrijske cesarske družine. Del teh prizadevanj so bile tudi Dunajske delavnice (Wiener Wersktätte), ki jih je 1903 ustanovil Josef Hoffmann, da bi spodbudil kakovostno oblikovanje predmetov široke porabe. Tu je s pomočjo Gustava Klimta OK dobil delo in oblikoval nekaj izjemnih izdelkov. Podpis »OK« izhaja od tam. Kot član delavnic je leta 1908 razstavljal na Kunstschau, najpomembnejši razstavi v predvojnem Dunaju. Predstavil se je z veliko tapiserijo in ilustrirano knjigo Sanjajoči dečki.

Dinamični Berlin

Kljub razcvetu so se mnogi umetniki ozirali proti severu in vzdihovali: »Tam je Berlin.« V somraku bogov, pred izbruhom morilske vojne, je velemesto privlačilo mnoge ljudi z vseh strani sveta. Središče nemškega cesarstva je prežemal duh svobodne volje. Njegovo drugačnost odraža prežetost s popularno kulturo. V strogo cenzurirani družbi monarhije so poleg dveh monumentalnih opernih hiš živeli številni kabareti, ki so jih uvozili iz Pariza. Ponujali niso le zabave za uradniško-delavski razred, temveč tudi okolje za protimilitantno, erotično in homoerotično naravnanost. Jan Oeltjen je mesto dobro poznal, saj je tu študiral. OK je tja na pobudo in s pomočjo

Adolfa Loosa prišel leta 1910 za približno leto dni. Delati je začel za revijo Der Sturm, ki je promovirala novosti v umetnosti. OK je bil njen oblikovalec, pesnik, gledališki kritik, oglasni agent in distributer. Pred prvo vojno je OK imel več oboževalcev v Nemčiji kot Avstriji. Paul Cassirer mu je leta 1910 pripravil prvo pregledno razstavo in jo prodal v Hagen Karlu Ernstu Osthausu, enemu najbolj profiliranih zbirateljev tistega časa s še danes najbolj revolucionarno zbirko na svetu.

Zasanjani Dresden in umirjeni Jaderberg

Prva svetovna vojna je zapletla življenja milijonov ljudi. Zakonca Oeltjen Kazimir sta se, po Janovi vrnitvi s fronte leta 1918, preselila v oddaljeni Jaderberg in se skušala umetniško uveljaviti, a jima ni šlo dobro od rok. OK pa je po končanem okrevanju v bolnici dobil službo na akademiji in ostal v Dresdnu do leta 1923. A zasanjano mesto po prvi vojni ni več kazalo uporniškega duha predvojne secesije in se ni burno odzvalo na ekstremno ustvarjanje in življenje ekspresionistične skupine Die Brücke. Mladi prijatelji so svobodo ustvarjalne energije našli v umetnosti. Skozi kreativnost so povezovali življenje in umetnost, ohranjali svežost in naivnost vzburjenj ter moč in iskrenost vizij.

Čudež v Miheličevi galeriji

Razstava v Miheličevi galeriji na Ptuju, ki predstavlja ustvarjanje mladih Else Oeltjen Kasimir, Oskarja Kokoschke in Jana Oeltjena, je osredotočena na izbor del, nastalih med letoma 1906 in 1920, ki kažejo medsebojne ustvarjalne in osebne povezave. To je čas, ki pokriva nastanek in zrelo obdobje ekspresionistične faze v njihovih opusih. Po letu 1920 so bile življenjske in ustvarjalne poti treh umetnikov zelo različne. Razstava je mali čudež – kar se ni zgodilo za časa umetnikovih življenj, je zaživelo sedaj. Prvič v zgodovini so trije umetniki združeni pod isto streho na eni razstavi. Zdi se, kot da bi zakonca povabila OK na obisk v kraje, kamor sta se sama naselila in v katerih sta obujala mladostno prijateljstvo, in kot da bi se OK vabilu ljubeznivo odzval. Intimnost prijateljskih odnosov se izraža tudi skozi manjši format del. Med njimi so izjemne in umetnostnozgodovinsko pomembne stvaritve. To so Sanjajoči dečki

»Razstava je mali čudež – kar se ni zgodilo za časa umetnikovih življenj, je zaživelo sedaj. Prvič v zgodovini so trije umetniki združeni pod isto streho na eni razstavi. Zdi se, kot da bi zakonca povabila OK na obisk v kraje, kamor sta se sama naselila in v katerih sta obujala mladostno prijateljstvo, in kot da bi se OK vabilu ljubeznivo odzval.« OK iz leta 1908, narejeni še v secesijski maniri, ki jo je mladi OK srkal pri svojem velikem vzorniku Gustavu Klimtu. Z risbami iz leta 1909 pa je že stopil v drugi, bolj ekstremni svet. Kar je bilo v secesiji umirjeno in ornamentalno, je prekrila brutalna nervoza ekspresionizma. Razstava je ena od redkih priložnosti za ogled del zakoncev Kasimir Oeltjen, o katerih pri nas vemo malo. Elsa sploh ni vključena v nacionalni pregled umetnosti v Sloveniji, čeprav je naše gore list in čeprav se je v zadnjih desetletjih v svetu odnos do nacionalnega in ženskega ustvarjanja dokaj spremenil. Če so bile umetnice potisnjene ob stran zaradi svojega spola, so sedaj rehabilitirane. Zgodnja ekspresionistična faza v ustvarjanju zakoncev med letoma 1914 in 1916 je izjemno dragoceno kulturno gradivo, saj govori o tem, kako se je estetski model ekspresionizma utelesil v samem središču in kako je umetnikova veličina pogojena z razumevanjem okolja. In prav to razumevanje izpričuje razstava na Ptuju. ▪

Razstava Razstava v Miheličevi galeriji na Ptuju, ki predstavlja ustvarjanje mladih Else Oeltjen Kasimir, Oskarja Kokoschke in Jana Oeltjena, je osredotočena na izbor del, nastalih med letoma 1906 in 1920, ki kažejo medsebojne ustvarjalne in osebne povezave. To je čas, ki pokriva nastanek in zrelo obdobje ekspresionistične faze v njihovih opusih.

42 43

vizualna umetnost

»Prostori v nastajanju«

Jasmine Cibic Zora Žbontar

vtorica Jasmina Cibic, prepoznavna predvsem po svojih intervencijah v javnih prostorih, trdi, da umetnost ne more biti hobi. Biti mora način življenja, pa če se to sliši še tako stereotipno in skorajda groteskno v produkcijskih pogojih, v katerih živimo. V projektu »Situacija Anopththalmus hitleri«, ki bo na ogled od 9. novembra 2012 v mariborskem Salonu 2012, problematizira podajanje nacionalnih ikon, lokalnih specifik in etničnih raznolikosti. Projekt, ki se tesno naslanja na kontekst Maribora kot Evropske prestolnice kulture, je nastajal v sodelovanju s številnimi strokovnjaki in sodelavci, med drugim z več kot 40 mednarodnimi entomologi ter znanstvenimi ilustratorji. Ker je avtorica razpeta med Ljubljano in Londonom, je pričujoči intervju izsek iz pisne korespondence.

»Zagotovo vsaka država vzpostavlja druge parametre, tako za produkcijo kot branje umetniških praks in njihovega predstavljanja. Nesmiselno se mi zdi govoriti o pomanjkanju umetniškega trga pri nas, ker je to pač dejstvo, ki se na žalost ne spreminja dosti. Veliko slovenskih umetnikov je naravnost izvrstnih in škoda je, da jih veliko odhaja v tujino.«

V projektih »Ponarejena ozemlja« (2006), »Ustvarjanje mitov kot taktika kolonizacije« (2007), »Ideologija predstavljanja« (2008) posredno primerjate živalske vrtove in fiktivne pripovedi galerijskih razstav. Z Inscenacijo nagačenih živali le-te postavite na nivo kulturnih objektov. Tudi v projektu »Situacija Anopththalmus hitleri« se naslanjate na karakteristike zoološke vitrine. Na kakšen način vzporejate ta dva svetova? Ideja zoološke vitrine ter tega, kaj in na kakšen način je v njej razstavljeno, se je v polju moje prakse začela razvijati z razmišljanjem o formi in funkciji galerijskega prostora v povezavi z gledalčevim pogledom. Slednji namreč zarisuje avro umetniškemu delu, razstavljenem znotraj umetniških institucij. Ko pa umetniško delo iz tovrstne inštitucije izstopi v (bivši) javni prostor, mu avro dodeli pogled slučajnega mimoidočega ali pa turista. Prav to me je pripeljalo do razmišljanja o korelacijah funkcioniranja umetniškega dela ter živalskih vrtov, specifično modernističnih rešitev za slednje. Takrat se namreč prvič pojavi ideja vseobsegajočega gledalčevega pogleda, pred katerim se nobena žival ne more skriti. V svojem delu pogostokrat podčrtate, da se mehanizmi delovanja prostorov konzuma in umetnostnih galerij bistveno ne razlikujejo. Kakšen namen želite doseči z odkrivanjem mehanizmov delovanja umetniškega sistema? Glede odkrivanja mehanizmov delovanja umetniškega sistema lahko rečem sledeče: ti mehanizmi niso nič izjemnega in nič novega. Na vseh poljih globalnega neoliberalnega kapitalizma smo priče enakim strategijam, taktikam in mehanizmom delovanja in podrejanja zahtevam trga. Posebnost v umetniškem sistemu je le, da gre za tretma paradigme osebnega sistema, in sicer personalne fikcije, ki jo umetnik ali umetnica izgradi. In tukaj leži moč umetnosti – v formuliranju fikcije, ki pa jo realno življenje vsrka v svoj mehanizem. Z več zornih kotov osvetlite pomen oblikovalskega izdelka v kulturni produkciji. Od izdelanih produktov, ki poganjajo tovarno sanj, se vse bolj zahteva dovršen značaj. Tudi vaša dela so privedena do čiste estetske

Boutique Airports II

z dovoljenjem umetnice in galerije Škuc, Ljubljana

izkušnje. Zavestno prepletete ti dve doživetji? V svojih projektih sledim gonilu, da mora biti estetski značaj dela čim bolj depersonaliziran ter da lastni umetniški praksi ne pripišem toliko osebne poetike, pač pa tisto, ki jo angažma specifičnega dela zahteva. Pri mojem delu gre za izčiščeno prezentacijo, ki pa je tam zato, da nadgradi idejo dela in ponudi premislek o njegovi prezentaciji. Na začetku ste omenili avro objekta v »javnem« prostoru … V mnogih svojih projektih želite podčrtati, da je umetnost konvencija, gledalec s svojim pogledom razstavljeni objekt dokončno vzpostavi kot umetnino. Na ta način pokažete, da ni nikoli samo enega odziva na vidno realnost. Zdi se, da za svoje umetniške akcije in intervencije iščete prostore, kjer za vse udeležence veljajo ista pravila. Umetniški objekt ne obstaja oziroma ne funkcionira, dokler nima gledalca, opazovalca ali kogarkoli, ki si ga je umetnik ali umetnica zamislila kot njegovega »fruittora«. Odzivi so druga stvar. Osebno me ne zanimajo, saj so nepomembni za utemeljitev delovanja umetniškega objekta kot takega. Ko pa gre za performativne intervencije, delegirane performanse

situacija Anophthalmus hitleri

in drugo aktiviranje publike, so odzivi seveda pomembni, saj so del internega funkcioniranja umetniškega dela ter vplivajo na njegovo končno podobo. Kar pa zadeva prostore, kjer za vse udeležence veljajo ista pravila – vsi že dolgo vemo, da umetniški prostor oziroma umetniške institucije ne generirajo demokratičnega prostora. Ne trdim, da mora biti kritično validna umetnost demokratična, daleč od tega, je pa pomembno, da se zavedamo, s kakšnim prostorom operiramo in kakšna je njegova pomenska vrednost za njegove uporabnike. Po sledeh takšnega razmišljanja sem prišla do zanimanja za prostore, kjer za vse udeležence veljajo ista pravila: mejne prehode, letališča, »javne« trge in urbane atribute s posebnim pomenom. V svojih intervencijah sem raziskovala vpliv generirane fikcije na naključne uporabnike teh prostorov. V večletnem procesu ste v različnih performativnih site-specific projektih na letališču Jožeta Pučnika, »Airport projects« (2006/07/08), intervenirali v prazen prostor, nekraj, kjer posameznik ne pričakuje nikakršnega doživetja. S kakšnim n a menom s te ž elel i z a s u k at i ustaljene vzorce življenja, samoumevnosti in pričakovanja naključnih posameznikov? Letališče me je zanimalo kot specifična situacija zaradi številnih razlogov. Eden je bil prav gotovo povezan z njegovo realnostjo predprostora, kjer čakamo na obljubljeno doživetje. Hkrati sem želela delati v arhitekturnem prostoru, ki je najboljši emblem »dobrodošlice« ter nacionalne samoprezentacije – torej mednarodno letališče. Kot tako pa predstavlja direktno, linearno povezavo s služenjem pogledu

z dovoljenjem umetnice in galerije Škuc, Ljubljana

vizualna umetnost

Drugega. Imela sem srečo, da sem lahko sledila izgradnji novega terminala v stavbi, preden jo je naselil katerikoli marketinški mehanizem. Tako sem lahko parafrazirala strategije oglaševalske in potovalne industrije ter njihovega »pakiranja« geopolitične eksotike. Uporabljala sem enake elemente, ki tvorijo realnost letališkega vsakdana; tablo odhodov in prihodov, policijski orkester Republike Slovenije ter naključne popotnike. Kaj vam prestavlja sodelovanje pri delu? V svojih projektih namreč pogostokrat sodelujete z različnimi izvajalci, naj jih naštejem le nekaj: Sid Moss, Bojan Salaj, Boris Trobec, policijski pihalni orkester, idrijska čipkarska šola … Osebno me vprašanja delegirane izvedbe dela ne zanimajo s stališča etike reprezentacije, pač pa razmišljanja o tem, kakšno avtoriteto nosi v sodobnem stanju tisti, ki generira izkustvo. Parafraziram – če pokličemo mizarja, ki izdela podstavek za mojo skulpturo, to vnese druge pomenske vrednosti, kot če isto delo opravi modernistični kipar. Na podoben način jaz povabim sodelavce, katerih profesije oziroma zgodovina dopolnijo branje mojega dela. ▪

»Na vseh poljih globalnega neoliberalnega kapitalizma smo priče enakim strategijam, taktikam in mehanizmom delovanja in podrejanja zahtevam trga. Kar je v umetniškem sistemu edino drugače, je paradigma osebnega sistema, in sicer personalna fikcija, ki jo umetnik ali umetnica izgradi. In tukaj leži moč umetnosti.«

Situacija Anopththalmus hitleri Projekt »Situacija Anopththalmus hitleri« Jasmine Cibic izhaja iz zgodbe o odkritju endemita, ki živi samo v nekaj jamah v Sloveniji in ki je v zadnjih letih zgolj zaradi svojega imena postal ogrožen. Leta 1933 je Vladimir Kodrič v eni izmed jam v okolici Celja naletel na hrošča, za katerega je bil prepričan, da predstavlja novo vrsto. Leta 1937 je entomolog Oskar Scheibel to potrdil ter kot nacistični simpatizer insekt poimenoval Anophthalmus hitleri. Ime organizma se lahko spremeni samo v izjemnih okoliščinah, ki pa so vezane na razvoj znanosti. Politično občutljivih imen ni moč popraviti, zato so bili vsi dosedanji poskusi preimenovanja hrošča neuspešni. Jasmina Cibic za projekt izgradi okolje, ki se naslanja na arhitekturne karakteristike zoološke vitrine in je v nasprotju s funkcionalistično naravo arhitekture razstavljanja predstavljen namerno kot kiparski punktum instalacije. Gre za posnetek podzemske jame, ki spominja na turistične znamenitosti države. »Situacija Anophthalmus hitleri« je zasnovana specifično za kontekst mesta Maribor v letu, ko nosi ime Evropske prestolnice kulture. Ob tovrstnih dogodkih se države pogosto trudijo predstaviti lokalne specifike in etnične diverzitete kot hkrati unikatne in benigne. Z osredotočenjem na fenomen Anophthalmus hitleri projekt kritizira težnje k novim asemblažem kritično praznih ikon nacionalnega izvoza, katerih zgodovinsko breme in novi kulturni konstrukti identitete niti približno niso razrešeni.

Razstava svoja vrata odpre 9. novembra, zapre pa 1. decembra v mariborskem Salonu 2012.

44 45 »... piti sem hotel to destilirano romantiko starih razmršenih vinogradov s pomešanim naborom trt, ki jih je bolj kot razum gospodarja zasajala sama usoda.«

Mešančki klemen košir

o nikogaršnji otroci, krščeni z neosebnimi krajevnimi in pokrajinskimi imeni. Haložan, Pekrčan, Ljutomerčan, Ritoznojčan, Belokranjec, Konjičan, Bizeljčan, Vrtovčan. Rojeni v preprostem in skromnem okolju niso in nikoli ne bodo del elite s pedigrejem, medaljami in zvenečimi nazivi. So tihi spremljevalci življenja, o katerih se ne razpravlja. Opazi jih le tisti, ki vidi skozi vidno, tisti, ki jih je vedno dobil prvi, ki mu ni bilo prizanešeno, ki je moral biti tih in neviden tudi sam. Prepoznajo se enaki med seboj, zavohajo se, začutijo v bolečini. Zjeban človek ne bo naročil tujega vina in pil iz buteljke, niti ne bo govoričil o cvetici, telesu in citronastem okusu nezrele papaje. Barve, znaki in liki ga ne bodo premamili. Sanjave zgodbe so za prince, etikete za slepe. Mešančke se spoštuje, kot se spoštuje psa čuvaja, kravo na paši ali človeka na šihtu. Objektu se ne priklanja, temveč

»Če sem med vandranjem poprosil za vodo, so mi dali vina in če sem prosil vina, so mi ga dali še.«

se ga izkorišča. Rodiš se, delaš in umreš. Natočiš, spiješ, odložiš. Opevajo jih izgubljeni sinovi v deliriju nostalgije in lažni trubadurji – naklonjenost izhaja iz čustvene praznine, ne ljubezni. Nihče ne časti revščine, bede, še najmanj tisti, ki je iz nje prišel. Kdor je res v stiski, ne kriči in ne posega po metaforah. Izgubljeni sin in lažni trubadur sem prehodil deželo, da bi ujel margino, ker se mi ni dalo brati Geneta ali pa sem se preveč zaljubil v reflektirano mladost Camusa. Koprneč sem se zaletaval v pijane mornarje na Kozjanskem, temačne bajtarje ozkih sotesk ob Sotli, iskal sem izgubljene duše na terasastih hrbtih Haloz in prešernejših koncih Slovenskih goric. Želel sem postati del preprostih kmečkih ljudi, vsaj za en dan, popoldne, ujet spomin, utrinek, zapis. V mislih sta me spremljali fotografiji Stojana Kerblerja, Koline in Zdenka, iskreni in neposredni podobi slovenskega podeželja iz sedemdesetih let. Več čustev in sporočilnosti nosita v sebi kot večina tekstov, posvečenih vinorodnim deželam in njenim ljudem. Če sem med vandranjem poprosil za vodo, so mi dali vina in če sem prosil vina, so mi ga dali še. Bili so prijazni, velikodušni, pa zadržani in deloma nezaupljivi. Merili so me in težkali ali pa želeli zgolj

poklepetati in si popestriti vsakodnevno rutino. Tujec sem bil, brez avta, v raztrgani vetrovki in z zmedenimi vprašanji. Spraševal sem za plavcem, rizvancem, ranino, kraljevino, šentlovrenko, črnino, portugalko in se zadovoljil s šiponom, laškim rizlingom in modro frankinjo. Katera vina so za rezanje, me je zanimalo, od kje so prišle trte, kdo jih je prinesel v kraje in zakaj so nekatere sorte obstale in druge ne. Vedeli so, da sem iz mesta. Meščani sprašujejo povsem druge reči kot sosedje na vasi. Nisem želel prebrskati podstrešja za skrito balo ali bakreno kozico, niti ne kupiti toplarja ali kar domačije, ukrasti sem želel spomine in identiteto. V vinu sem videl tisti napoj, ki me lahko približa njihovim življenjskim izkušnjam. Videli so moje snažne roke in hlastajoče oči, vedeli so, da mi je namenjen drugačen kozarec od njihovega in da so posvečena vina tista, ki lahko zadovoljijo požrešne čute. Jaz pa sem se oziral za skurbanimi kmečkimi zmesmi, piti sem hotel to destilirano romantiko starih razmršenih vinogradov s pomešanim naborom trt, ki jih je bolj kot razum gospodarja zasajala sama usoda. Kdor mi je začel govoriti o zvrstnem vinu ali cuvéeju, je postal za moja ušesa nemi pripovedovalec. Ko mešanček dobi zgodbo, je prodana duša z novim imenom in obrazom. Toliko sem se že naučil med pohajanji po zamaknjenih zaselkih in goricah, da se jim ne namenja pozornosti, kajti če jo dobijo, postanejo prevzetni in nečimrni. Zato se pijejo iz soda, pletenic, plastičnih kanistrov ali litrske steklenice, ob delu, obisku, postanku, kratki utehi. Velikih dogodkov je premalo, da bi se pilo vsak dan, tako kot so buteljke po vsebnosti preveč omejene. Le od kje se je prikradlo teh ničpetinsedemdeset litra? Mešančki imajo najraje majhen, decilitrski kozarec iz debelejšega stekla, brez brušenja in ornamentov. Čvrsto se mora

enologija

»Da te stari gospod povabi v svoj dom in s tresočo roko natoči kozarec svojega vina tebi, žejnemu popotniku, je biblična prispodoba, ki nosi v sebi sporočilnost, da smo ljudje tisti, ki se potrebujemo.«

foto klemen košir

prilegati dlani in držati vina za dolg požirek, da se hitro izprazni in hitro napolni. Ker spiješ na dušek, mora biti dno konkretno debelo, ker ga z enako energijo tudi odložiš na mizo. Snažni prt je že znak urejenega, nastavljenega okolja, kjer vladata organizacija in red. Bliže jim je plastičen pogrinjek ali šank, čeprav je primeren prostor povsod tam, kjer lahko steklenico odložiš in v miru poklepetaš. Milje restavracij jim ne diši, ker jim kultura sama z vsemi konstrukti ne ustreza. Tudi filozofira se ne ob njih. Debatira, možuje, to že, a brez velikih idej in težko izgovorljivih besed. So neposredni in napake so jim bliže kot popolnost. Tisti, ki se bojijo stvari samih po sebi, bodo to dojeli kot grobost. Ne potrebujejo posrednikov in vmesnikov – prospekti, recenzije, vzdihovanja in krilati traktati so za občutljive boječe duše. Gre za požirek brez analiziranja, ker je pozornost drugje. Povej, Franc, te žena še sekira, ti, a veš, da bodo dvignili davek na dodano vrednost, madona, Rode da je oče? Namesto iskanja absolutnega ali sofisticiranega gre bolj za to, da se prebiješ skozi dan. Vrhunec je spontanost, ko se po košnji odžejaš s kozarcem špricerja, poklepetaš s sosedom ali po službi zaviješ na enega. In ni prostora za blef. Vsi želijo biti boljši, uspešnejši in lepši, razen mešančkov, ki zgolj so. Ne rinejo v ospredje, niti ne

cukajo za rokav domišljavih ljudi. Kot samorastniki bodo preživeli napuhle konstrukte umetnega raja, evolucija je na njihovi strani. Z razponom sort v vinogradu se razprši tveganje slabe letine in slabega vina. Vročina ustreza eni sorti, senca in dež drugi, nekatere so zgodnje in druge pozne, različno se odzivajo na bolezni in zajedalce, zato je bil kmet v vinogradu predhodnik borznega agenta s portfeljem naložb. Pogosteje se bo zgodilo, da ti ga bodo dali kot prodali. Gre za tiste vrste dobrino, ki je namenjena lastni uporabi, pogostitvi in poklonu. Če že ima ceno, je le-ta simbolna. Z njim ti bodo postregli ob obisku, v plastenke ti ga bodo nalili in dali v vrečki za s seboj, ker vino se deli, tako kot kruh. Tisti, ki imajo najmanj, ti ga bodo prvi dali. Da bi ga kupil v trgovini, nima toliko čara, ker se izgubi ta avtentičnost osebnega okolja, v katerem mešančke pridelujejo in jih ponujajo v pitje. Mesto ima druge zakonitosti, tu se dela denar in kupuje zgodbe na drugačen način. Anoraki, kolesa in pohodni čevlji imajo svoj čar. Zlobni vinoljubci pravijo, da regijska ali deželna vina ne zdržijo poti od področja pridelave do trgovine in da jih je treba popiti kar tam, kjer so se rodila in donegovala. Dam jim prav. Pa ne zaradi vina, ampak zaradi primarnega človeškega stika. Da te stari gospod povabi v svoj

dom in s tresočo roko natoči kozarec svojega vina tebi, žejnemu popotniku, je biblična prispodoba, ki nosi v sebi sporočilnost, da smo ljudje tisti, ki se potrebujemo. Pri velikih vinih velikokrat ne dojamemo poante, z mešančki pa je srce bliže tej preprosti resnici. ▪

Vino ni voda – festival za ugled žlahtne kapljice Festival »Vino ni voda« skrbi za ugled žlahtne kapljice, ki jo predstavlja predvsem kot kulinarično dobroto in ne le alkoholno pijačo. Glede na vinorodni okoliš, v katerem se nahaja mesto Ptuj, je projekt izjemnega pomena predvsem zaradi tesne vezi med lokalno družbo in kulturo pitja vina.

Kavarna ptujskih študentov, romanski palacij Ptujskega gradu, mestni trgi in ulice Ptuja 15.9.2012 - 10.11.2012

46 47

Vesna Vuk Godina:

»Imamo umetnike, ki se samo še igračkajo« tekst in foto Žiga Brdnik

v resnici dostopno samo nekaterim, in sicer tistim, ki si lahko privoščijo časopis in imajo internet. Če vzameva čisto konkretno ploščad Glavnega trga, bi tam po mojem morala biti neka kupola ali šotor, v katerega bi se vsak ‚zaletel‘, ko bi prišel v Maribor. Tam bi dobil informacije, tam bi se stalno nekaj dogajalo. Tako pa se stvari sicer dogajajo, ampak so te zaprte v prostore, ki so znani tistim, ki pač tja hodijo. Vse ostaja v ozkih krogih.

r. Vesna Vuk Godina je kulturna in socialna antropologinja, profesorica in predavateljica na filozofski fakulteti v Mariboru in fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V svoji predavalnici je »diktatorka«, saj, kot pravi, »v prenašanju znanja ne sme biti demokracije«, v svojih številnih javnih nastopih pa silovit kritik hegemonističnega diskurza sodobnega kapitalizma in vseh spremljajočih pojavov – nedemokratičnosti slovenske in globalne politike ter družbe, socializacijskih vzorcev, ki množično proizvajajo patološke narcise, silovitega padca kakovosti v izobraževanju, nekritične asimilacije pod diktatom zahodne kulture … V okviru sodelovanja Univerze z EPK vodi z dr. Andrejem Fištravcem serijo pogovorov z naslovom Družabno družboslovje.

Kako kot kulturna antropologinja gledate na projekt Evropska prestolnica kulture? EPK je velika priložnost, ki pa žal ne bo izkoriščena, kot bi lahko bila. Če bi bila izkoriščena, bi to pomenilo za Maribor ne samo, da se ljudje v tem letu stekajo v mesto na kopico kulturnih dogodkov, ampak se mi zdi bolj bistveno, da bi mesto v tem času zgradilo močna socialna omrežja, ki bi ga tudi po koncu projekta umestila v širši evropski prostor. Bojim se, da se zaradi vseh težav, ki so bile povezane z organizacijo in pretirano dolgo improvizacijo, to ne dogaja.

EPK vsebuje tudi zelo odprte in dolgoročno naravnane projekte, ki tudi neposredno vključujejo Mariborčane in so namenjeni prav njim, na primer sklop Urbane brazde. Mogoče bo Urbanim brazdam dejansko uspelo, ker gre za projekt, ki ljudi zanima, saj gre za njihovo vsakodnevno življenje in je narejen s ciljem dolgotrajnejših učinkov za mesto in prebivalce. A kako se bo cela reč končala, je odvisno od tega, ali bo volja po nadaljevanju teh dejavnosti tudi po koncu EPK. Škoda je, da takšnih projektov, ki bi živeli z Mariborčani, ni več. Imamo veliko močnih ljubiteljskih dejavnosti, na primer ples, a ne vem, zakaj niso predstavljene širšemu krogu ljudi na dostopen način, na primer na trgu. Zdaj je tako, da sodelujoči izpeljejo prireditev, ki je obiskana ali pa ne, a tri četrtine Mariborčanov sploh ne ve, da se je zgodila.

Vidite spremembe v miselnosti, kulturnosti mesta kot posledici projekta? Ne, ker je EPK zgrešil v eni bistveni za- EPK se odvija v Sloveniji v za kulturo devi: ni prisoten v življenju in zavesti zelo napetem in skorajda že sovražnem Mariborčanov. To, da se o dogodkih ozračju, saj se kulturnike označuje informira prek spleta in v časopisih, je za lenuhe, ki nič ne delajo in samo

UNIVERZA - DRUŽABNO DRUŽBOSLOVJE

»EPK je zgrešil v eni bistveni zadevi: ni prisoten v življenju in zavesti Mariborčanov.« trošijo javna sredstva. Kako gledate na ta odnos? To je vsekakor ena od katastrof, ki se nam trenutno dogajajo. Govoriti o tem, da je kultura nesmiselna ali pa da je umsko, intelektualno delo strošek in samo za lenuhe, je lažna percepcija realnosti, ki ne upošteva tega, da fizično delo izumira in ga zamenjujejo stroji. Prav v sferi kulture in izobraževanja bi morali najbolj intenzivno vlagati, razmišljati o novih delovnih mestih in o infrastrukturi. Zakaj ne bi imeli kulturnih institucij, ki bi bile profitabilne in kamor bi hodili Hrvati, Italijani in Avstrijci, kot so deloma že? Očitno ljudje niso sposobni, da bi jih takšne naredili. To videnje, da je kultura potratna in za lenuhe, je posledica dejstva, da ljudje živijo v preteklosti. V tej perspektivi pa takšno stališče ni nič čudnega, saj morate razumeti, da je slovenska kultura kmečka kultura. Svojega meščanstva v resnici nikoli nismo imeli in tudi v socializmu je bilo le fizično delo pravo delo. Tradicija fizičnega dela kot edinega pravega se je ohranila vse do danes, kar pa je velik problem, ker ne razumemo, da je tega obdobja za vedno konec. Treba je misliti vnaprej, 30, 50 let, in kultura je takšno področje, kamor bi se moralo s to mislijo ogromno vlagati. Po drugi strani pa vidim tudi drugi problem, saj smo s članstvom v Evropski uniji pristali na položaj kolonije. Te pa so vedno vodene v skladu z interesom metropole. To se nam zdaj izrazito dogaja, saj kapital ljudem, ki vodijo Slovenijo in očitno ničesar ne razumejo, servira tovrstne rešitve. Možnost za spremembo tovrstne prakse je, moram reči, izgubljena. Ali ni to poudarjanje storilnosti in ekonomske koristnosti kulture tudi že zgrešeno, saj ima kultura mnogo širšo vlogo v družbi? Seveda ima kultura razne funkcije, zgoraj sem hotela le izpostaviti napačno percepcijo, da je kultura le strošek, saj bi ob pravem razumevanju dejansko lahko bila profitabilna, gonilo napredka. V osnovi je kultura antropološko gledano svet simbolnega, svet izmislekov, to je

sfera opomenjanja sveta. Te temeljne funkcije kulture nikakor ne gre podcenjevati, ker nobena etnična skupina ne more obstajati, če ne producira in aktualizira sveta pomenov, kar je danes poseben problem. Če namreč v današnjem svetu globalizacije in uvažanja zahodnih kulturnih svetov privolite v to, da svojih izmislekov ne boste posodabljali, ampak samo sprejemali tuje, to dejansko pomeni asimilacijo. Tukaj se ne morem odločiti, ali politične elite tovrstno prakso pri nas prakticirajo zavestno ali pa so le tako neumne. V vsakem primeru so njihovi ukrepi na področju kulture in izobraževanja, ki je pomembno posebej za mlade generacije, velika katastrofa. Že v naslednjih 100 letih bo to pomenilo osrednji problem za slovensko etnično skupino.

velikokrat individualno opomenjenje oziroma rešitev neke stiske. Ta rešitev je posebej katarzična za osebo, ki jo izpelje, je pa seveda lahko katarzična tudi za druge, če obstaja stik s publiko. To ni ista funkcija, kot jo ima izobraževanje, potrebni pa sta vsekakor obe. Da ljudje lahko funkcionirajo v neki družbi pod stalnimi pritiski nujnega podrejanja svojih interesov interesom skupnosti namreč potrebujejo te katarzične momente. Neevropske družbe so to večinoma dosegale z obrednimi dejanji, medtem ko ima v zahodnih družbah v veliki meri to vlogo umetnost. Ideja, da lahko ljudje funkcionirajo brez tega katarzičnega momenta, je zmotna, in če se bo proti komu obrnila, se bo proti vladajočim. Če ljudje namreč nimajo teh katarzičnih izhodov, potem se nezadovoljstvo in napetost akumulirata do te Pa lahko kultura in umetnost nadome- mere, da se to konča ali s posledicami za stita ta družbeni manko, ki nastaja v mentalno zdravje ljudi ali pa to privede izobraževanju in na drugih družbenih do socialnih nemirov. področjih? Mislim, da ne, saj je treba ta področja Koliko pa se je v sodobni kapitalistični in njihove funkcije v družbi med seboj družbi, v vladavini hegemonističnega ločevati. Pri izobraževanju gre za to, diskurza kapitala, spremenil položaj da morate prevzeti vedenja prejšnjih kulture? generacij in jih nadgraditi. Problem Kapitalu je uspelo kulturo, tako kot je, da je način izobraževanja, temelječ znanost, vključiti v svoje vladajoče mena reprodukciji, ki je funkcionalen za hanizme. Gre za ekstremno sposobnost posameznike in v končni fazi tudi za kapitala, da vsako alternativo, ki bi ga ekonomijo, nevaren za politiko. Kaže, lahko rušila, absorbira in jo uporabi v da so v naši državi politični razlogi svojo korist ter tako v skladu s svojo pomembnejši od vseh preostalih, kar logiko redefinira socialne realnosti. bi nas moralo zelo skrbeti. Razlika v To moramo vsi, ki delamo na področju primerjavi z umetnostjo pa je v tem, da znanosti in umetnosti, vzeti v zakup. so umetniška dejanja, dobre umetnine Kaj dejansko lahko zlomi sodobni kapitalizem? Marxove analize njegovega delovanja so bile v glavnem točne, ampak »Kultura je ena stvar, ki je takrat držala, danes pa je antropološko gledano napačna, je ideja, da ga bo zrušil delavski razred. Zdaj je že popolnoma jasno, da se svet simbolnega, svet to ne bo zgodilo. Bojim se, da tudi kultura izmislekov, to je sfera nima več te moči, saj je zreducirana na opomenjanja sveta. že omenjene individualne katarzičTe temeljne funkcije ne momente. Tisti, ki bi lahko danes kulture nikakor ne zrušili kapitalizem, so znanstveniki. gre podcenjevati, ker Kapitalizem je namreč znanstveno voden nobena etnična skupina sistem, in če bi milijoni ekonomistov, ki ne more obstajati, če ne vsakodnevno s svojim delom vzdržujejo producira in aktualizira ta sistem, iz njega izstopili, bi se zrušil v sveta pomenov. Že v enem dnevu, ker ga lastniki ne znajo več naslednjih 100 letih bo sami upravljati. To pa je seveda precej utopična perspektiva, saj so tisti, od to osrednji problem tudi katerih je sistem tako odvisen, dovolj za slovensko etnično dobro plačani, da tega ne bodo naredili. skupino.«

UNIVERZA - DRUŽABNO DRUŽBOSLOVJE

To je trenutno eden večjih problemov, ki ga lahko zasledite tudi pri Slavoju Žižku in pri večini sodobne levice, ki se sprašuje, kaj sploh v takšni situaciji narediti. Hegemonski diskurz današnjega kapitala je namreč tako totalitaren, kot ni bil še nikoli. Ali kultura s tem izgublja tudi enega od svojih osnovnih pomenov za družbo, da predstavlja strategijo za preživetje neke skupnosti? Mislim, da ne, ampak se ta funkcija še dodatno krepi. Individualni katarzični moment, potreba po tem, da napetost v sebi predelate, je namreč danes še večja, saj sta količina pritiskov na posameznika in hitrost našega življenja neprimerljivo večji kot kdajkoli doslej. Je pa treba razumeti, da je tudi to že postal trg in na njem poleg kulturnih možnosti za katarzo obstajajo razne druge možnosti, kot so farmacevtski izdelki v obliki antidepresivov, tu so droge in podobno. Kako pa vidite v tej sodobni družbi vlogo umetnika, v katerem se lomita vedno bolj prevladujoč način socializacije, tj. patološki narcis, in skorajda že izginjajoči moralni posameznik? Opisali ste pozicijo klasičnega umetnika, kakršnega poznamo iz zahodne tradicije, v Sloveniji sta to na primer Cankar in Franček (op. a. Prešeren), ki sta vsekakor bila funkcionalno neodrasla moška, alkoholika, odvisnika, ampak hkrati osebi z močno moralno držo. In iz tega lomljenja je dejansko prišlo marsikaj, kar danes pri njiju cenimo. Pri klasičnem umetniku imate konflikt med narcisizmom, ki je normalna dimenzija vsakega, tudi moralnega posameznika, in med moralnim imperativom. Bojim pa se, da v sodobni situaciji družbe, ki jo v vedno večji meri tvorijo dejanski patološki narcisi, moralni imperativ kot protipol sploh več ne obstaja. Tako pa dobite posameznike, kjer do tega konflikta oziroma loma ne more priti. In tudi posamezni umetnik, če je socializiran v narcisistični kulturi in je patološki narcis, postaja oseba, ki tvori umetnine, da bi požel socialni aplavz, in zato dela, kar je ljudem všeč. To pa pomeni nevtralizacijo ravno tiste socialne dimenzije klasične umetnosti, ki je na podlagi moralnih kategorij

preizpraševala družbene normalnosti. Stavek Thatcherjeve ‚Družbe ni, so samo posamezniki‘ je lepa elaboracija premika, ki se je zgodil v drugi polovici 20. stoletja, ko se je interes iz socialne sfere premaknil v privatno. Temu pravimo thatcherizem v znanosti in po mojem za sodobno umetnost velja enako, da je namreč nevtralizirala ta zlom v umetniku, ki je dejansko produktivno jedro njegovega ustvarjanja in ga naredi za brezčasnega. Zato imamo umetnike, ki se samo še ‚igračkajo‘ – kot dojenčki. Zakaj nihče ne postavi socialno angažiranega teatra? Če je kdaj bil čas za to, potem je danes. Ampak premik v smeri družbene angažiranosti v programih gledališč, na primer Slovenskega mladinskega gledališča ali tudi ljubljanske Drame, je čutiti … Nekaj se vsekakor premika, ampak morate razumeti, da to primerjam s 70. in 80. leti prejšnjega stoletja. Takrat je v gledališču in na vseh možnih frontah obstajal organizirani diskurz proti oblasti. Zdaj pa vsi poudarjajo, kako je važen estetski učinek. Seveda je važen in v tem razumem umetnike, ampak hočem reči, da se estetski učinek proizvaja tudi pri igračkanju, medtem ko je pri dobri umetnini, ki te bo nagovorila tudi čez petsto let, nujno potrebna tudi moralna instanca umetnika. Verjetno je potem toliko bolj nujno, da se vsak posameznik, ki v sebi začuti ta moralni imperativ, tudi javno angažira. Tudi sami ste javno angažirana

»Kapitalu je uspelo kulturo, tako kot znanost, vključiti v svoje vladajoče mehanizme. Gre za ekstremno sposobnost kapitala, da vsako alternativo, ki bi ga lahko rušila, absorbira in jo uporabi v svojo korist. To moramo vsi, ki delamo na področju znanosti in umetnosti, vzeti v zakup.«

»Umetnik, če je socializiran v narcisistični kulturi in je patološki narcis, postaja oseba, ki tvori umetnine, da bi požel socialni aplavz, in zato dela, kar je ljudem všeč. To pa pomeni nevtralizacijo socialne dimenzije klasične umetnosti, ki je na podlagi moralnih kategorij preizpraševala družbene normalnosti.«

48 49

intelektualka, a velikokrat poudarjate, da je pri nas to nezaželjeno in sumljivo, medtem ko je na kapitalističnem zahodu ravno obratno sumljiv tisti intelektualec, ki se javno ne želi izpostavljati. V tujini, posebej celinski Evropi, obstaja tradicija javnega intelektualca, saj so bili vsi največji intelektualci javni, če pa to želiš biti v Sloveniji, bodo rekli, da sploh nisi znanstvenik. To je posledica dejstva, da imamo v Sloveniji politično kulturo nevidnosti, ki je posledica razmer, v katerih je etnična skupina stoletja preživela. Če si bil neviden, si bil varen, in ta logika obstaja še naprej. Ni problem v tem, da ne bi imeli intelektualnega potenciala, da rešimo težavne razmere v slovenski družbi, a ta potencial ostaja zgolj v akademski sferi. Ta je prav tako organizirana kot tovarna, kjer je treba objaviti čim več člankov v čim bolj eminentnih revijah, s čimer se že v osnovi zahteva, da se akademik ideološko korigira v skladu s kapitalsko logiko in se ga dejansko spreminja v mezdnega delavca. Kapital je absorbiral intelektualno sfero, ki mu je postala nevarna. Mene moralna instanca sili, da moram javno posredovati. Nimam dovolj denarja, da bi vsem ljudem, ki nimajo dovolj za življenje, dala denar, imam pa znanje, da posredujem za izboljšanje njihovih razmer. Če bi bila pozicija javnega intelektualca v Sloveniji sprejeta, kakor je na Zahodu, kjer so seveda prav tako vedno bolj vpeti v mezdno logiko, potem bi bilo tistim na oblasti bistveno težje. Kulturniki so se na primer povezali proti ukinjanju ministrstva in

UNIVERZA - DRUŽABNO DRUŽBOSLOVJE

»Če bi organizirana skupina intelektualcev redno opozarjala na probleme in javno ‚nabila‘ vsako vlado, kamor spada, bi to imelo čisto drugačen učinek. Skupine pritiska so nujen korektiv družbi in tega nam manjka.«

zmanjševanju sredstev, vedno več intelektualcev tudi javno izraža svoja stališča o teh problemih … Se dogaja premik na bolje? Mislim, da je to premalo. Kar potrebujemo, in o tem smo se že tudi pogovarjali in bomo storili korake v to smer, je močna, organizirana socialna mreža. To, da se le tako lahko postavimo po robu oblasti, smo se naučili že ob koncu socializma v 80. letih. Kakšen učinek ima na primer Žižek na dogajanje v Sloveniji? Vsekakor je genialec in razglasili so ga za kapitalu najbolj nevarnega intelektualca na svetu, ampak niti na slovensko družbo nima nobenega učinka. Vsak za sebe trenutno pišemo kolumne v časopisih, bralci jih preberejo, vsi smo zadovoljni in se podpiramo med sabo. A kakšen učinek ima to na vlado? Tako bo zaostrila gospodarske razmere, da noben časopis ne bo preživel. Če pa bi organizirana skupina intelektualcev redno opozarjala na probleme in javno ‚nabila‘ vsako vlado, kamor spada, bi to imelo čisto drugačen učinek. Skupine pritiska so nujen korektiv družbi in tega nam manjka. Problem je, da so slovenski intelektualci tudi sami ideološko razklani. To seveda je problem in na to opozarjam tudi druge. Pravim jim: a ne bi enkrat pozabili na to, kaj

drug o drugem mislimo in kateri je najpametnejši, in skupaj naredili nekaj, kar je treba generalno postoriti za celotno družbo. Morate pa razumeti, da je tudi to del slovenske tradicionalne kulture, saj so Slovenci vedno preživeli na svoji domačiji in v svoji vasi. Vsi, ki niso bili iz domače vasi, so že bili tujci in sovražniki. Vaška mentaliteta zaupa samo ozki domači skupini. To je seveda stoletja dolga tradicija, ki jo je težko preseči v 20-ih letih, ampak vsekakor bi se morali s tem ukvarjati. Problem je, skratka, da vladne garniture nimajo močnega, artikuliranega sogovornika, in to je del zgodovinske krivde nas intelektualcev za to, kar se dogaja. Hegemonski diskurz ne more tako močno prevladovati v družbi, če ga organizirane skupine neprestano postavljajo pod vprašaj. ▪

»Govoriti o tem, da je kultura nesmiselna ali pa da je umsko delo strošek in samo za lenuhe, je lažna percepcija realnosti, ki ne upošteva tega, da fizično delo izumira in ga zamenjujejo stroji.«

50 51

RADIO MARŠ

Oscilacije Mariborskega radia Študent Kolektiv radia MARŠ

lternativna in neodvisna gibanja so vseskozi v velikih finančnih težavah. Oblast noče podpirati tistih, ki ji ne stojijo ob strani. Vendar brez družbene kritike ni razvoja. Slovenija je na področju zagotavljanja medijskega pluralizma blizu absolutni ničli. Kakšne so torej možnosti tistih, ki želijo pobliže spoznati radio, a za to nimajo finančnih možnosti ali poznanstev? Na primer študentje, ki želijo spoznati delovanje radia in preko njega izpolnjevati 39. člen Ustave RS, ki govori o svobodi izražanja. Na žalost sta edini radijski oddaji v Sloveniji, ki bi sprejemali alternativne domislice javnega izražanja, le Mariborski Radio Študent – MARŠ in ljubljanski Radio Študent. MARŠ je začel nastajati leta 1984 kot civilnodružbena iniciativa takratnega MK ZSMS. Ideja se je razvila iz potrebe po drugačnosti in spremembi enoličnosti medijskega prostora. Radio so ves čas spremljale finančne, kadrovske in druge težave, vse dokler niso dobili sredstev iz Sorosove fundacije. Kljub temu je začel MARŠ pravno-formalno obstajati šele s podpisom Akta o ustanovitvi radijskega programa z Univerzo v Mariboru. Leta 1994 je MARŠ-u grozil odvzem frekvence, saj ni bil registriran. Zato se je uredništvo odločilo ustanoviti zavod, pogajanja z UM pa niso bila uspešna. Takratni rektor Ludvik Toplak je nato vložil tožbo proti MARŠ-u zaradi domnevne protipravne odtujitve družbene lastnine. V odnosu med UM in MARŠ-em je bilo najbolj opazno prerekanje okoli lastništva in vpliva na program. Po takratnem mnenju UM bi moral radio delovati neodvisno prouniverzitetno. Je to sploh mogoče? MARŠ je po več letih pravdanja tožbo izgubil in s tem tudi pravico do oddajanja. Poslušati ga je bilo mogoče le prek

inteneta. Decembra 2001 sta Društvo za podporo radiu Marš in ŠOU Maribor kot ustanovitelja Zavoda MARŠ sklenila Pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Nastal je nov zavod, radio je (tudi zaradi glasne podpore javnosti in nekdanje predsednice Sveta za radiodifuzijo Sandre Bašič Hrvatin) ponovno dobil svojo staro frekvenco. Kazalo je, da bo delovanje radia nemoteno. Tako je ostalo vse do leta 2007, ko je nadzorni svet ŠOUM soglasno sprejel sklep o odstopu od soustanoviteljstva zavoda MARŠ. S tem enostranskim dejanjem je bilo konec financiranja radijske dejavnosti, zato so radio (spet) zapustili mnogi ustvarjalci in prišlo je novo vodstvo, ki je škodovalo obstoju radia z neplačevanjem računov, najemanjem nekritih kreditov in celo z neupravičenimi dvigi z bančnega računa radia. Kazalo je, da se ne da iz MARŠ-a nič več izžeti, a je nasprotno dokazal direktor, ki je prevzel vajeti leta 2009. Stanje, v katerem je bil takrat MARŠ, ni bilo rožnato, prav zato je bilo pričakovati, da si vodstvo ne bi izplačevalo honorarjev, enormnih vsot potnih stroškov, kupovalo drage opreme in podobno, hkrati pa v obraz sodelavcem govorilo, da denarja ni in da je treba še malo potrpeti. Poleti 2009 se je celo ekipa ljubljanskega RŠ podala v Maribor, v boj za obstanek radia MARŠ, kjer so z agitiranjem in izobraževanjem ustvarili vsaj osnovne pogoje za delovanje radia. V svet zavoda je bila poslana nezaupnica direktorju. Svet je pozval direktorja, naj razloži, zakaj se ni prijavil na razpis za EPK ter na medijski razpis Ministrstva za kulturo ter naj odgovori na obtožbe sodelavcev radia. Svojih dejanj ni smotrno utemeljil, zato se je svet zavoda odločil za krivdno razrešitev in imenovanje novega vodstva.

foto Arhiv radia Marš

Situacija se je poslabšala in dolgovi do različnih upnikov so narasli. Začela se je obnova študentskega bloka VI, kjer ima radio prostore, zato je prihajalo do občasnih motenj delovanja. Rednih, sistemskih finančnih prilivov razen s strani Mestne občine Maribor pa ni bilo. Prav tako so v vodo padli dogovori z UM, kar se je morda zaradi nedavnih rezov v visoko šolstvo izkazalo za relativno dobro taktično potezo. Navkljub finančni podhranjenosti je še vedno smiselno razmišljati v smeri sodelovanja. In smo na začetku. Nikakor ne na koncu. Nadaljuje se borba, ki se kaže v dolgotrajnem prostovoljnem delu vseh zainteresiranih, s čimer bi lahko radio MARŠ nemara uvrstili neposredno in v celoti med t. i. skupnostne radijske postaje (»community radio«), kar pa nekako nikoli ni hotel biti. Kje torej lahko najdejo svoje mesto alternativni mediji, kot sta RŠ in MARŠ? V (re) produkciji in (re)distribuciji glasbe in kulturno-umetniških ter marginaliziranih vsebin, ki jih drugi (»mainstream«) mediji ne predvajajo. ▪

RADIO MARŠ

Prevetrimo eter JURE GOJIĆ

i se nam treba slepiti. Glasbeno ozračje v podalpju je zatohlo, soparno in nasploh bolj ali manj zadušljivo. Saj ne, da je drugod kaj drugače, prej bi lahko rekli, da je tudi podalpska glasbena klima padla pod vpliv ciklonskega vala, ki svojo moč črpa iz korporativističnih ideologij z druge strani oceana in je prek vremenskih pojavov, ki jih na kratko lahko povzamemo z besedno zvezo »korporativna globalna vas«, prišlo tudi nekam vmes med alpsko vižo in popevko ter obe ali izrinilo ali pa preoblikovalo v potrošniku prijazno obliko. Te besede nimajo namena iskati krivca za nastalo situacijo. Prav tako ni možno obelodaniti vseh posledic, ki so jih spremembe v (re)distribuciji glasbe prinesle. Niti se ne bomo podali na pot iskanja povezav med korporativno ideologijo in distribucijo. In ne nazadnje namen tega pisanja ni kritizirati določenih (z zakoni podkrepljenih!) vzvodov, ki so nastali kot posledica tako imenovane tranzicije ali liberalizacije, kot nekateri pravijo, apropriaciji marsikatere družbene dobrine in izkoriščanju le-te v privatne namene. Ne, izpostaviti je treba probleme pri (re)distribuciji glasbe, s katero se večina medijev in/ali glasbenih založb praviloma ne ukvarja. Krivda ne leži izključno na medijih oz. založbah, krivda je tudi v družbenih pogojih, v katerih se večina nima časa ukvarjati s čimerkoli drugim kot zgolj z lastnim preživetjem oz. preživetjem družine, pri čemer je trend širšega poslušalstva bolj naklonjen »preprostim«, »poslušljivim« ali kako drugače miselno neobremenjujočim glasbenim zvrstem. Uniformizacija družbe predpostavlja, da rutina vsakdana potrebuje tudi venomer isto glasbeno ozadje, s pomočjo katerega se posameznik oz. posameznica laže (?) prebije skozi čas na delovnem mestu, prevozu v službo in iz nje ter tudi v domačem okolju največkrat ponavlja iste vzorce poslušanja glasbe, ki so večinoma podrejeni interesom kapitala, temu pa je v interesu ohranjanje poslušnega poslušalstva, ki bo skozi vsakodnevno rutino ponavljalo tudi potrošniško

Grožnje avtonomiji izhajajo iz tega, da svet umetnosti in svet denarja vse bolj prenikata drug v drugega. Pierre Bourdieu Drugačnost je deviza prihodnjega uspeha. V simbolnem smislu je drugačnost edina deviza, ki jo premorejo alternativne radijske postaje. Rajko Muršič rutino in s tem tvorilo sklenjen krog, iz katerega zaradi korporativnih interesov skorajda ni mogoče pobegniti. Govora je o mediju, ki je največji »krivec« za množičnost popularne glasbe, namreč o radiu. Vendar se na tem mestu poskušajmo prebiti ravno iz tega »začaranega kroga« s spoznanjem, da obstajajo tudi taki radii, ki se ne podrejajo praznini ponavljajočega se vsakdanjika in skušajo razbiti monotonost glasbenega ozračja. Če nočemo enoumja in monopola nad komunikacijskimi sredstvi, med katera spadajo tudi radijski programi, moramo dopustiti možnost, da se del radijske produkcije financira neodvisno od kapitalskih interesov, saj le tako lahko zagotovimo izpad neposrednih in posrednih kapitalskih pritiskov (komercializacije in posledično homogenizacije) na medije. Smotrno bi bilo predpostaviti, da je treba pustiti privat(izira)nim radijskim postajam delovanje po vzorcu profitno naravnanih radijskih postaj, hkrati pa omogočiti obstoj alternativnih radijskih postaj (kot sta npr. RŠ in MARŠ) skozi avtonomno in zgolj namensko pogojeno financiranje njihovega programa. Večina radijskih postaj deluje na principu poslušanosti (več kot je poslušalcev, višje cene oglasnega prostora lahko postavijo), alternativne radijske postaje pa so izključno nekomercialno naravnane in nemalokrat nagovarjajo prav manjšinske populacije, kar seveda pomeni, da zavestno ciljajo na maloštevilno publiko in ji namenjajo več pozornosti. To s seboj nosi nezmožnost (če za trenutek odmislimo tudi nezaželenost) financiranja na način komercialnih radijskih postaj. Naslednji moment, ki ga je treba upoštevati, je dajanje priložnosti mladim, neuveljavljenim, vendar polnim elana in idej, ki na komercialno naravnanih radijskih postajah ne najdejo smisla, na nacionalnih radijskih postajah pa je selekcija dolgotrajna, vse prevečkrat ciljno selektivna in na koncu uredniško-politično

Celotna zgodovina tonalne glasbe kot tudi klasične politične ekonomije poskuša prepričati ljudi v harmonično in sporazumno predstavo o svetu. Jacques Attali Popularna glasba narekuje sebi lastne navade poslušanja. Theodor W. Adorno manipulirana. Alternativni mediji dajejo priložnost različnim karakterjem in različnim interesom, nudijo izobrazbo in uvajanje v delovanje (radijskega) medija in s tem pripomorejo k ohranjanju »kritične mase«, ki ima potencial razvoja. Obstoj alternativnih možnosti udejstvovanja in ustvarjanja, ki jih omogočajo tudi študentske radijske postaje (RŠ in MARŠ), bo v prihodnosti velikega pomena za razvoj in pomoč pri restrukturaciji in vertikalnem izenačevanju družbenih razredov prek izobraževanja, dajanja priložnosti marginaliziranim skupinam, širjenja (glasbenih in drugih) obzorij in bo torej nujen element odprte družbe. Skozi odprte medijske kanale lahko alternativne glasbene strukture sprožajo upor proti monotonosti, brezosebnemu kapitalizmu in korporativnemu upravljanju svobodnih človeških misli. Temeljna težava pri tem je – paradoksalno – pomanjkanje kapitala. Alternative je nemalokrat težko uveljaviti nasproti etabliranim institucijam, ki po pravilu imajo redne (javne) vire financiranja, večinoma pa se lahko financirajo kar same, npr. s pomočjo oglasov ali drugih propagandnih kanalov. Če neka kulturna politika stremi k heterogenosti in spodbujanju različnosti, mora (tudi finančno) poskrbeti za (re)produkcijo alternativnih kulturnih vsebin. Če se to ne zgodi, naj se zbudi zainteresirana populacija in vzpostavi oz. zahteva nove strukture neodvisnega financiranja, ki bi omogočile alternative monotoni kulturno-glasbeni industriji, saj se z znašanjem (glasbene) umetnosti na logiko profita razblini ves ustvarjalni potencial, zato je nujno ohranjati odprt prostor, ki omogoča (re)produkcijo in (re)distribucijo umetniškega materiala – neodvisno od interesov kapitala. Torej, prevetrimo eter in odprimo prostore neodvisnega mišljenja ter razgradimo korporativno določene glasbeno-kulturne vzorce, tako da omogočimo obstoj alternativnih radijskih postaj, kot sta RŠ in MARŠ. ▪

52 53

RADIO MARŠ

Kaj je Marš na Zemljo? Klemen Šali

reprosto povedano je Marš na Zemljo projekt, ki ga je radio Marš prijavil na EPK in je bil dodeljen pod okrilje Življenja na dotik. Projekt se je začel izvajati v drugi polovici lanskega leta in kmalu po pričetku so se že pojavile težave. Uredništvo radia je sestavljalo devet ljudi, ob njih pa še enkrat toliko zunanjih sodelavcev – avtorjev oddaj, kar je bistveno premalo za izvedbo rednega radijskega programa na dnevni bazi. Zato je kmalu prišlo do ideje o izpeljavi avdicije in izobraževanja za nove sodelavce radia. Na avdicijo se je prijavilo kar nekaj mladih in nadobudnih obrazov. Za večino od njih bi težko rekel, da bi se brez pomoči in motivacije Življenja na dotik in fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko znašli na Maršu. Namreč na avdicijo so se prijavili študentje, za katere nismo bili povsem prepričani, da razumejo, kaj naj bi Marš sploh bil. Dajali so vtis, kot da so željni ustvarjati radijski program, kakršnega poznajo s komercialnih radijskih postaj, ki jih v Mariboru in okolici ne primanjkuje. Niso pa dajali vtisa, vsaj večina od njih, da so pripravljeni na večje napore za izboljšanje govora in branja. Izkazalo se je, da bo z nekaterimi treba delati zelo previdno. Zato je bila prva stvar, ki jo je bilo treba storiti, selekcija. Pri izboru nismo bili pretirano izbirčni, saj je radio potreboval ogromno, in ne samo veliko ljudi za svoj obstoj. Po selekciji so se začela izobraževanja, ki smo jih vodili sami. Lovljenje na začetku? Vsekakor! To, kar si opravljal sam kot vajenec, si moral posredovati naprej. Vse. In to niso bile osebe, ki bi jih vsaj na videz poznal že od prej. Tako se pojavi težava, kako ostati resen, dovolj poučen, da se mladinci kaj naučijo, in zanimiv

ter zabaven, zato da ne odnehajo, ko naletijo na težave, in kako pri vsem skupaj ostati nekdo, ki se piše Šali in večino časa daje vtis, da se dejansko šali. Prvič sem namreč imel opravka z ljudmi, ki jih ne poznam in jim na pleča nalagam za njih čudne dihalne vaje, jih silim k temu, da se pred začetkom branja segrejejo, kot da bi šli tekat, skačejo po prostoru in podobno. Ko z muko to sprejmejo, je na vrsti branje. Nato doživiš nov šok: kako jim dopovedati, tem bodočim marševcem, ki še vedno nimajo izdelanega mnenja o tebi, naj berejo te čudne besedne zveze v stilu F-V-VAH in pri tem pozabijo na vejice in pike ter da branje, ki so se ga učili v šoli, ni bilo pravilno. Ko ekipa zna govoriti in brati ter vsaj nekoliko razume, zakaj se mora poskusiti odreči svojemu narečju, preidemo k vsebini. Radio Marš je namreč radio, kjer spiker ne dobi že ob svojem prihodu programa na krožniku. Na Maršu je spikerski program delo, pod katerega se podpiše on sam. Zato je bilo vajence treba navaditi, da novice s prvih strani slovenskih spletnih portalov ali zavihka „zanimivosti“ pač niso novice, ki so Maršu prijazne. Tako smo počasi in z veliko vloženega dela prišli do stopnje, ko so bili le-ti pripravljeni stopiti pred mikrofon in začeti moderirati dvourni vajeniški spikerski program. Nato ponovno zavladata v ekipi zmeda in blagi preplah, saj trema nikoli ni bila to, česar bi si človek želel. Vendar se kaj kmalu stvari pomirijo in s prvim aprilom novinci začnejo delati

samostojno oziroma v standardnih trojkah – glasbeni opremljevalec, tehnik, spiker. Tako so novinci počasi spoznali, da radio Marš ni le peskovnik, v katerega so se prišli igrat in je bil postavljen prav za njih, ampak je nekaj, kar je samo videti kot peskovnik, ko pa prideš bližje, so ruševine nekoč velikega radia. In iz teh ostankov je z nekaj novega materiala in veliko dela treba zgraditi hišo. Nekateri od njih se bolj, drugi spet manj angažirajo. A najbolj pomembno je to, da postanejo ekipa. Ekipa, ki zaradi svoje velikosti daje posameznikom, ki se sicer na Maršu nekako ne bi znašli, vnemo, da vztrajajo. In ekipa, ki dojame, da je Marš ena tistih stvari, za katero je vredno vztrajati, tudi če ti ne gre ravno najbolje in tudi če radio kot institucija ni v najbolj zavidljivem položaju. Tako ekipa dobiva vztrajnostni moment in postaja ekipa marševcev. Počasi začenjajo na določene stvari gledati drugače: začenjajo jih zanimati drugačne stvari in tudi sami postanejo malenkost drugačni. Vsaj tak vtis so dajali. Ko tiste, ki so se zanimali za moderiranje, začne zanimati tudi tehnika in izdelovanje glasbenih oprem in ko tehniki z vsebinami od tu in tam obogatijo program, potem opaziš, da Marš počasi spet raste. Naslednja pomembna stvar pri ekipi je, da novinci pritegnejo še več novih ljudi, ki jih delo na radiu zanima. Tako ekipa raste kar sama od sebe. Po preživetih študijskih počitnicah se nazaj k delu na radiu Marš vrne večina mlajše ekipe z voljo in željo po boljšem, na Maršu se začenjajo sestanki o programskih dopolnitvah in drugih, tudi kadrovskih izboljšavah. In tako se počasi začenjajo aktivnosti

RADIO MARŠ

Manja Potočnik: Simon Cigula za izpeljavo nove avdicije, ki jo je pomagala izvesti tudi generacija lanskoletnih vajencev. Avdicija bo potekala v podobnem času kot lani, a več o tem kdaj drugič. Poleg avdicije, ki je po mojem mnenju najpomembnejši del sodelovanja Življenja na dotik in radia Marš, je tukaj še pojavnost in promocija Marša s strani Življenja na dotik, ki ponovno viša prepoznavnost in s tem tudi poslušanost Marša. Ena manjših, a pomembnih stvari je tudi ta, da je na spletni strani Življenja na dotik objavljena pasica s predvajalnikom radia Marš. Opažen je bil namreč velik porast v poslušanosti po objavi pasice in izvedbi avdicije. Seveda je govora o internetnih poslušalcih, saj še vedno nimamo denarja za izvedbo javnomnenjskih anket, ki bi pokazale dejansko poslušanost radia preko radijskih valov. Sodelovanje Marša in Življenja na dotik pa se kaže tudi v določenih ne tako radijskih projektih, kot na primer: člani ekipe so oblikovali zvok za igrico Čevljarček in prispevali zvočne kulise za projekt Sanjalci/letalci. Evropska prestolnica kulture je s svojimi vsebinami poskrbela za marsikatero kost, ki je bila oglodana v programu. Od tistih pozitivnih, kot so najave, recenzije dogodkov ter intervjuji z izvajalci projektov in nastopajočimi, do tistih negativnih, ob katere se je treba obregniti. Pod okriljem Špikerske sekcije za ornitologijo – azila za novinarske race je bil ustanovljen peti programski sklop Leteči stoli/Flying chairs, ki je dobil ime po incidentu med gospodom Živadinovim in gospodom Čandrom, ko so se metali stoli. Sedaj pa prerašča okvire satire in je postal društvo. A o tem spet ob drugi priložnosti. ▪

Kaj se je spremenilo? Kaj je drugače? Pred MARŠ-em in zdaj so se stvari spremenile. Korenito. Na svet, družbo, dogodke, splošno stanje in vse ostalo gledam iz druge perspektive. Vsekakor bolj kritično kot prej, ne sprejmem vsega takoj in brez premisleka. In pa, seveda, priložnosti so na vsakem koraku – le izkoristiti jih je treba.

»Robotsko branje, »bullshit«, kdo ga rabi? Široko odpiranje ust? Ja, če si porno zvezda … sem si mislila, ko sem začela z uvajanjem na radiu Marš. Ko se sedaj, po enem letu, ozrem nazaj, pomislim, da so me res mučili, velikokrat mi je bilo neprijetno, vendar vem, da ni bilo zaman. Dali so mi veliko življenjskih napotkov in mi pomagali iti preko določenih predsodkov, predvsem pa priredili prijetno vzdušje, v katerem se zelo enostavno ustvarja. Rečem lahko le, da v trenutku, ko delo, ki ga opravljaš, postane zabava, veš, da je bil ves tvoj trud poplačan.«

Jože Pepevnik

Za avdicijo radia MARŠ sem izvedel bolj kot ne naključno na enem od plakatov za avdicijo pred vhodom na FERI. MARŠ sem poznal že od prej, mi je pa avdicija in možnost dela na radiu predstavljala priložnost, da ga spoznam še bolje. Sama avdicija je potekala v sproščenem vzdušju, vseeno pa sem se o govorjenju pred mikrofonom veliko naučil. S tem delom pred prihodom na MARŠ namreč nisem imel nobenih izkušenj. Delo na radiu MARŠ, ki ga zaradi drugih obveznosti sicer neredno opravljam, vidim kot priložnost za izboljšanje svojih govornih sposobnosti, pridobivanje »kilometrine« pred mikrofonom in razvijanje lastnega voditeljskega stila. Radio MARŠ mi torej ponuja svobodo pri razvijanju, hkrati pa nudi nasvete posameznikov, ki se z delom v medijih ukvarjajo dalj časa.

Oskar Štrajn

Bum. Študent se znajde v Mariboru. Sam je in nobenega ne pozna. Sprehaja se po Mariboru in išče kakšen kul kotiček, kjer bo lahko preživel in prežural študentska leta. In na kaj naleti? Harmoniko, dance štancarijo, zrabljene kitarske rife in popeglane deške vokale. Hmm, kaj pa je to Pekarna? Hmm, kdaj se tam kaj dogaja? Hmm, kje lahko o tem kaj izvem?? Takrat pa zagledaš tisti plakat z vpadljivim prometnim znakom prepovedane smeri, v katerega se tlačijo spermiji ... aaa! To pa bo to! Radio je združil moje veselje do glasbe, veselje do nastopanja, veselje do svobodnega razmišljanja in seveda študentskega žuranja! Je delo, je zabava in je izkušnja, ki je ne bi mogel pridobiti nikjer drugje. Hvala MARŠ!

Aljaž Tepina

Marš je mrtev radio. Le da tega nihče ni povedal ljudem, ki na Maršu delajo. In zato Marš živi dalje. Kajti včasih sta potrebna le slepa naivnost in dovolj kljubovanja, da frekvenca utripa dalje – kot srčni utrip pacienta v komi. In tako jaz vidim Marš. Ne zanimajo me umazane igrice v ozadju, ne zanimajo me dolgovi ter pogodbe. In ne zanima me, da je po vseh kapitalističnih pravilih naš obstoj nemogoč. Tukaj sem, ker so tu dobra glasba in prijazni ljudje. Kajti to hodi z roko v roki – kjer bo dobra glasba, tja bomo slej ko prej prišli tudi ljudje. Kot jamskega človeka nas vleče k toplini ognja. K svetli točki v noči slovenskih lokalnih radijev. Hkrati pa je Marš masovna črna luknja. In v naravi človeka je, da mora vsako luknjo zapolniti. Zapolniti z idejami, z vsebino, z žmohtom. Šele pred kratkim mi je postala jasna metaforika plakata, polnega spermijev, ki nas je, vajence, leto nazaj vabil na Marš. Oplodite ta peskovnik zvokov. Stopite pred mikrofon, povejte, kaj vas žuli. Kajti počasi bi bil čas, da generacija, ki nima nič za povedati, najde svoj glas. Pa čeprav bo sprva tih in sramežljiv. Tak, kot so bili naši glasovi leto nazaj. In če smo se mi naučili jasno spregovoriti v mikrofon, potem ni vrag, da se tudi naša generacija ne bi naučila povedati, kaj sploh hoče od sveta. In potem stopiti korak nazaj ter ugotoviti, da je povedano verjetno totalna bedarija. Se pač učimo. In jaz sem se na Radiu Marš naučil, kako ljudem dati glas. Moje ime je Aljaž Tepina in sem tehnik.

54 55

perspektive in refleksije

Jani Virk

»Smo družba, ki razpada pri živem telesu« VID SAGADIN

eseda je tekla o razkrajanju družbenega tkiva, o vprašanju odgovornosti, vrednotah, o simptomih prostora in njegovih zgodbah, o akademskem, kulturnem, šolskem in padanju standardov v družbi, vsesplošni politizaciji, privatizaciji in trivializaciji ... Jani Virk je eden ključnih ljudi v medijskem in pisateljskem polju, nepogrešljiv, drugačen in redek, hkrati pa kot da ne dovolj izkoriščen glas, anatomijo resničnosti razgalja z lucidnostjo in prodornostjo.

»Drug problem so slovenski intelektualci leve in desne provenience. Namesto da bi delovali kot korektiv politike in njenih politikov znotraj svoje hemisfere in jo širili v odprto polje odprte družbe, se vedno znova ustrežljivo puščajo instrumentalizirati svojim političnim Gospodarjem.«

Pred nekaj dnevi smo proslavljali 140-letnico Društva slovenskih pisateljev (DSP). Kako se bere zgodba tega društva v navezavi z aktualnim trenutkom? Je v njem še kaj moralnega kapitala, je še kaj volje do aktivne drže, premore društvo fleksibilnost, da lahko nagovarja ljudi v 21. stoletju? Je izgubo ministrstva za kulturo mogoče brati kot simptom, ki govori o družbi nasploh? Društvo slovenskih pisateljev je v korpusu slovenske družbe naredilo dramaturški lok, ki se končuje. Ne zaradi tega, ker ne bi več zmoglo moralnega kapitala, še vedno ga ima, ampak ta kapital pri tistih, ki upravljajo to družbo, pa tudi v javni sferi, očitno nima več nobene menjalne vrednosti. Postali smo tako dezorientirana, nestrukturirana družba, da lahko vsak korporativistični novinar ali politik, pisec bloga ali vsak pisec neartikuliranih sporočil na twiterju ali facebooku obračuna z besedo kakšnega premišljenega filozofa, avtorja, predsednika Akademije ali DSP, jo razvrednoti, izvotli, spotoma pljune nanjo. To pa je že problem javnega prostora in javnih medijev, ki so v razsulu ali na robu razsula in dogajanja večinoma ne znajo relevantno ovrednotiti. Smo družba, ki razpada pri živem telesu, ob vseh slabih zunanjih okoliščinah prvenstveno po lastni krivdi. Z ukinitvijo MZK pa je tako, kot je sugerirano v vprašanju. Ni samo simboličnega pomena, je signal trenda ukinjanja, ki lahko

temeljito spremeni konfiguracijo družbe, v kateri živimo. Ja, saj vsi vemo, da je zlata doba socialne države, razcveta tisočerih cvetov kulture (saj lahko priznamo, kdaj tudi potratnega in nablefiranega), odprte družbe in podobnega v zatonu in da prihaja čas zniževanja že doseženih standardov. Če pogledamo s širše, evropske in/ali globalne perspektive permanentne krize na vseh mogočih ravneh, od finančne, gospodarske do etične in kulturne – kakšna zgodba se izrisuje iz tega vsesplošnega kriznega mozaika v širšem in ožjem smislu? V določenem smislu je Zahod v zatonu, na to dejstvo že nekaj let opozarjajo številni pronicljivi analitiki stanja. Zahod izgublja privilegije, s katerimi je vstopil v prostor globalizacije, desetletja in stoletja izčrpavanja materialnih bogastev in ljudi z drugih kontinentov se nepreklicno končujejo. Na stotine milijonom Kitajcev, Indijcev, Brazilcev, Turkov se standard srednjega razreda dviguje, v Evropi praktično povsod pada, kar je seveda povezano. V globalni igri, kjer nekateri vladajo (večinoma z ekonomskimi in vojaškimi mehanizmi) in izkoriščajo, drugi pa so vladani in izgubljajo, se privilegiji Zahoda končujejo. In ker se Zahod skoraj že izključno utemeljuje na ekonomski in vojaški moči, ne pa na civilizacijskih kvalitetah, utemeljenih v javni in kulturni sferi (socialna država z neekonomskimi

perspektive in refleksije

kriteriji na področju šolstva, zdravstva, kulture, javnih medijev), izgubljamo odprtost, ustvarjalnost, perspektivo, vizijo, skratka, prihodnost kulturnega in civilizacijskega modela, ki je prosperiral dve, tri povojne generacije, zdaj pa se sesipa vase. Ko bodo vedno večje množice stolčenih Evropejcev preplavile tloris Evrope, to ne bo prineslo nič dobrega in bo spomin na horde podivjanih nogometnih navijačev s kakšnih angleških ali balkanskih stadionov samo blag spomin na majhne, neškodljive ekscese. Mogoče tretja Evropa lahko pride šele po ponovnem popolnem razsulu, kot po koncu Rimskega imperija. In bodo naši potomci pač nekaj generacij delali za azijske ali arabske Gospodarje. Iz česa lahko po vašem začne poganjati »micelij, ki bo neobčutljiv za vertikalne ukaze, micelij, ki bo lahko nemoteno horizontalno prenašal človeško in kulturno energijo iz Novega Sada v Ljubljano, iz Skopja v Bilbao, iz Bratislave v Coimbro, iz Soluna v Cordobo«, če citiram vaš tekst v ŽnD? In kako razmišljati tretjo Evropo, Evropo jutrišnjega dne? Micelij lahko začne poganjati samo iz pravočasnega upora in iz letargije prebujene volje: pa ne temne in udarne schopenhauerjevske ali nietzschejanske volje, volje po tem, da želimo, zahtevamo, da se paradigma prilaščanja, stopnjevanja merkantilistične moči (od katere ima dobiček, kot ponavlja izrabljena mantra, samo peščica) razleti in da jo nadomesti nek inteligentnejši, manj ubijalski in hkrati manj suicidalen civilizacijski model. Ne v pomenu kakšnega mehkega new age, pa vsi se imejmo radi, pa rožice tukaj, pa biosolatka tam, ampak na način brezpogojne zahteve po prihodnosti za naše otroke, vnuke, ki jim je treba predati svet, v katerem ne bodo vladali zakoni volčje družbe. Javni prostor, naravo, vodne vire, hrano, osnovne stvari je treba vrniti ljudem. Na vseh nivojih je pač treba uveljavljati paradigmo, ki bo povezovala ljudi po celem zahodnem svetu (kjer več kot 90 odstotkov ljudi dobro ve, česa iz repertoarja političnih, finančnih, korporativističnih trikov nočejo več) v

»Ukinitev MKZ ni samo simboličnega pomena, je signal trenda ukinjanja, ki lahko temeljito spremeni konfiguracijo družbe, v kateri živimo.«

tem, kar zagotavlja prihodnost njihovim potomcem, in tako pripraviti teren za neko novo generacijo politikov, ki bodo dejansko zastopali ljudi in bolj ali manj konsenzualno sprejete vrednote neke odprte, solidarne, ustvarjalne družbe. Kaj bi lahko naredili, pa nismo, in kaj smo, če smo, žrtvovali v krizi? Kaj in kje je medijski prostor, kaj se dogaja z intelektualci, kje je njihov glas, ali nemara s svojo pasivnostjo ne legitimizirajo in celo prispevajo k moralnemu in siceršnjemu razkroju prostora? V tej skrajno bipolarno razcepljeni slovenski družbi smo v širši kulturni sferi po mojem od devetdesetih let do danes najbolj zdrsnili na področju medijev. Najvplivnejšim tiskanim in elektronskim medijem se ni uspelo izviti izpod nadzora politike in postati avtonomen sistem v javni sferi, ki lahko verodostojno zastopa interese javnosti, državljana; javni mediji v Sloveniji v resnici bolj zastopajo interese posameznih političnih in merkantilističnih skupin kot državljanov, to je dejstvo. In če politiki z desne ali leve sfere medijem očitajo, da so pristranski, to večinoma drži, le da so zato v resnici krivi sami. Ne enim ne drugim ni v interesu, da bi bili mediji v resnici avtonomna družbena sfera, v Sloveniji pa tudi ni dovolj kritične mase novinarjev in kapitalskega zaledja, da bi do tega prišlo mimo političnih ali drugih korporativističnih sistemov. Za ponazoritev lahko omenim samo preiskovalno novinarstvo, paradnega konja novinarstva v bitki za neodvisno novinarstvo kot zastopnika javne sfere, njegovega prebivalca običajnega državljana. Praktično vsi dokumenti iz nabora tako imenovanega preiskovalnega novinarstva pridejo v medijski obtok neposredno iz rok politikov ene ali druge politične orientacije, so orožje, s katerim oba politična pola bizarno obračunavata med sabo na plečih državljanov. Drug problem so slovenski intelektualci leve in desne provenience. Namesto da bi delovali kot korektiv politike in njenih politikov znotraj svoje hemisfere in jo širili v odprto polje odprte družbe, se vedno znova ustrežljivo puščajo instrumentalizirati svojim političnim Gospodarjem, se tako rekoč neprestano sami javljajo na uslugo in so še kako prekleto sokrivi za nevzdržno bipolarno razcepljenost slovenske družbe.

»Kaj smo žrtovali v krizi? Upanje, vitalnost, zaupanje v prihodnost, postali smo samotrpeča, sadomazohistična, samoukinjajoča se družba. Ob tem, da še vedno živimo v privilegiranem obdobju in privilegiranem delu sveta, je ta suicidalni nastavek katastrofa, poškodba, izraz globokega nerazumevanja položaja in nehvaležnosti.« Kaj smo žrtvovali v krizi? Upanje, vitalnost, zaupanje v prihodnost, postali smo samotrpeča, sadomazohistična, samoukinjajoča se družba. Ob tem, da še vedno živimo v privilegiranem obdobju in privilegiranem delu sveta, je ta suicidalni nastavek katastrofa, poškodba, izraz globokega nerazumevanja položaja in nehvaležnosti. Dramaturški lok našega in širšega prostora gre menda nekako takole: zadnje desetletje Jugoslavije, nato optimistični in konjukturni del samostojne države in zadnja faza, v današnjem času, popolna prevlada ekonomskega diskurza varčevanja, rezov, negotovosti in strahu. Kaj se je v tem obdobju spremenilo, kaj je ostalo isto? Kaj se lahko naučimo iz te svoje adolescentne zgodbe? Ta tridelni cikel, ki je značilen za tridelno tipologijo Evropejcev in učinkovit v kontekstu zahodnjaškega mišljenja in prakse, od troedinega Boga na eni strani do, če se malo, pa ne preveč, pošalim, trikotnega tridelnega napada Chicago Bullsov pod taktirko Phila Jacksona in z Jordanom v glavni vlogi na drugi strani, še najlažje opišem v kontekstu Popperjeve odprte družbe. Osemdeseta so bila definitivno labodji spev neke zaprte družbe (ki se je ohranjala z mehanizmi prisile in strahu, definitivno pa je imela v sebi nastavke upanja in optimizma), devetdeseta s svojim podaljškom v naslednje desetletje so bila, vsaj zame, obdobje odpiranja družbe in razcveta upanja in optimizma, njuna implementacija v realno družbeno dogajanje, zadnje obdobje se je pred

56 57

perspektive in refleksije

»Smo družba, ki razpada pri živem telesu, ob vseh slabih zunanjih okoliščinah prvenstveno po lastni krivdi.« nekaj leti začelo s turbulentnimi tresljaji negotovosti in v naraščajoči atmosferi strahu, ki vodi k paralizi, samoukinjanju in se opoteka nazaj proti zaprti družbi. Zdi se mi, da je ob vseh negativnih konkretnih parametrih (blokada in razpadanje bančnega sistema, propad vitalnih in še pred leti uspešnih gospodarskih panog od lesne do tekstilne industrije, popoln ali delen propad gradbenega ali prehrambno-predelovalnega sektorja) glavni problem v Sloveniji psihološki. Ne najdemo sodobnega, vitalnega, iznajdljivega, povezljivega inteligentnega načina komunikacije in sobivanja, ki bi nam pomagal hitreje in lažje preveslati teh nekaj kriznih let in nas prilagoditi na dejstvo, da najbrž še ne bo konca sveta, le spremenil se bo. Strašen psihološki problem je, da se je družba tako atomizirala, razsula, da ljudje čutijo, kot da bodo vse težave iz bančnega, gospodarskega sektorja padle prav na njihove rame, da ni nobenega družbenega, državnega amortizatorja, ki jih bo ubranil pred tem, da jih ta mehanizem čisto neposredno ne stre.

drugim so v 12. stoletju nastali tudi novi meniški redovi kot korektura posvetnih napak in šibkosti Cerkve. Evidentno je, da bo morala današnja Cerkev ob moralnih in finančnih škandalih tako rekoč bibličnih razsežnosti, ki so jo prerešetali v zadnjih letih in desetletjih, najti podobne alternative, če hoče obstati. In najti odgovor na vprašanje, kako in koliko sploh še lahko vpliva na razvoj ali vsaj obstoj zahodne civilizacije, kako sploh lahko ohrani svoj status neke moralne instance in pooblaščene institucije za komunikacijo s sfero religioznega.

Sicer pa se mi zdi srednji vek organsko povezan s časom, v katerem živimo. Je začetek kroga, ki se mogoče nepreklicno zaključuje. Če je v 12. stoletju iz sive, amorfne mase kolektivističnih mehanizmov pokukala individualistična pojava in samozavestno zajela svež zrak, se zdaj, na začetku 21. stoletja, ta individualistična glava, obuškana, stolčena in povaljana od še mnogo bolj brutalnih kolektivističnih mehanizmov, vrača nazaj v sivo, amorfno maso. Ki je mnogo bolj strupena, kot je bila takrat. Samo še vprašanje časa je, če bo šlo tako naprej, kdaj bo ta glava zadnjič vdihnila zrak, preden se bo zadušila, ne s kepo pepela Daneta Zajca, s kovinskimi, elektronskimi, transakcijskimi, kemičnimi, klonomanskimi ostanki neke Vaša najnovejša knjiga z naslovom Kar civilizacije, ki je bila na robu obljubljene je odnesla reka, kar je odnesel dim je dežele, pa je ponovno previsoko zgradila umeščena v srednji vek. Kako blizu svoj babilonski stolp. ▪ oziroma daleč smo od tistega časa, če smo? Kje so vzporednice v človeku, kje so razlike v Cerkvi? »Strašen psihološki Srednji vek je med drugim v zahodno ci- problem je, da se je vilizacijo prinesel kar nekaj kvalitet, na družba tako atomizirakaterih zahodna kultura temelji še dala, razsula, da ljudje nes. Predvsem srednjeveška renesansa čutijo, kot da bodo vse v 12. stoletju je pognala marsikaj, kar se težave iz bančnega, je v polnem zamahu razvilo v italijanski gospodarskega sekrenesansi tri stoletja pozneje in kar nas zaznamuje še danes. Razvoj mestnih šol torja padle prav na in univerz kot bolj ali manj avtonomnih njihove rame, da ni središč mišljenja, občutje individualite- nobenega družbenega, te, ki je prišlo najbolj do izraza v filozofiji državnega amortizaAbelarda in literaturi trubadurskih pesni- torja, ki jih bo ubranil kov, anarhistična individualistična drža v pred tem, da jih ta pesmih vagantov in vagabundov, razvoj mehanizem čisto neposrednjeveških mest kot območij relativne sredno ne stre.« svobode pred cerkvenimi in posvetnimi gospodarji, tehnološki in obrtni napredek, ki se je najbolj očitno materializiral v gradnji gotskih katedral in podobno. Med

Jani Virk, 15. 5. 2012

Ljubljanskonovosadski blues za tretjo Evropo Je takšna nova Evropa možna brez udarne anarhične energije, ki razsuje korporativno navezo bankirjev in politikov, ki si prilaščajo, kar ne sme biti njihovo, in hkrati brez vitalnosti slovanskih, majhnih, obrobnih kultur, ki jih zanima, kaj je za mejami njihovega sveta, ki so ravno toliko zaostale v civilizacijskem razvoju, da so ohranile spomin na način življenja, kjer ne vlada obrestna mera, ampak mera srca. Je namesto discipline, odrekanja, eksistenčnega strahu, izolacionizma, namesto pragmatične in storilnostne kulture prišel čas za kulturo radovednosti, solidarnosti, povezljivosti, novega punka in rokenrola, čas bistrih pobalinov z obrobja sveta, ki jih babilonski stolp prve Evrope ni pokopal pod sabo, ki jim zlom velike borze ni vzel nič, ker tam tudi ničesar niso imeli, sem se spraševal za veliko stekleno šipo sijajnega hotela v središču Novega Sada. Ni že skrajni čas, da nehamo poslušati trde glasove ukazov, ki v vseh državah z istim brezdušnim jezikom&tonom prihajajo skozi zvočnike finančnih in političnih regulatorjev in začnemo spet govoriti s svojimi osebnimi govoricami, z vztrajnimi in vitalnimi jeziki majhnih enot, majhnih in občutljivih družbenih skupin, majhnih dialektov in dežel in držav, v naših slovenščinah, makedonščinah, galicijščinah, slovaščinah, retoromanščinah, katalonščinah, da začnemo med vsemi temi deželami odpirati prostor za nek nov micelij, čez katerega ne bo več mogoče poveznit železnega pokrova, popisanega z zavajajočimi gesli finančnih in političnih regulatorjev. Micelij, ki bo neobčutljiv za vertikalne ukaze, micelij, ki bo lahko nemoteno horizontalno prenašal človeško in kulturno energijo iz Novega Sada v Ljubljano, iz Skopja v Bilbao, iz Bratislave v Coimbro, iz Soluna v Cordobo. ▪ Esej Ljubljansko-novosadski blues za Evropo lahko v celoti preberete na www.zivljenjenadotik.si

perspektive in refleksije

Gonçalo M. Tavares Lizbona Prevedla

BARBARA JURŠIČ

Gonçalo M. Tavares si je med kritiki prislužil naziv »največjega odkritja v portugalski literaturi v zadnjih letih«. Prejel je številne pomembne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Aktiven je tudi kot profesor na Univerzi v Lizboni, kjer uči teorijo znanosti.

»Uredniška izbira v časopisu je bila neke vrste razdelitev terenov, območij: odločitve in diskusije o tem, katerim novicam dati več pozornosti, bi lahko povzeli takole: - Ta novica bi morala zavzemati prostor 20 krat 30! - Ne. Še pomembnejša je: morala bi meriti 22 krat 34. Izkušenejši novinarji so že prihajali v redakcijo rekoč: - Prinašam novico za 35 krat 24 centimetrov.«

Popoln park (14)

Cortázarja je mučila še ena mora. Stal je ne sredi parka, temveč sredi množice vrtnarjev. Ja, res je: prava mora. Sredi na stotine vrtnarjev (le kaj je to: stavka, letno srečanje?) je Cortázar le spraševal: - Je kdo videl kakšno rožo? Trapasto vprašanje, seveda. Vsak od vrtnarjev je držal v rokah običajne pripomočke svoje stroke: ogromne škarje (katere vitalne dele mojega telesa lahko odrežejo s takšnimi pošastnimi orodji, je razmišljal trepetaje Leandrito), grablje, ki lahko odčesnejo glavo bizonu, in še druge zelo ostre naprave srednjih in večjih dimenzij. - Je kdo videl kakšno rožo? – je ponovil Leandrito. Ne, ni videl nobene rože. - Vendar je med nami – je rekel eden od vrtnarjev – med nami je plevel. Cortázar se je ozrl okoli sebe. Da: vsi so bili vrtnarji, vsi pravilno opremljeni, s popolno vrtnarsko uniformo, vrtnarskimi škornji in celo z mirnim izrazom na obrazu, vrtnarskim obličjem – če lahko tako rečemo. Zavedal se je, kako je oblečen in kako očitna je razlika med njegovo opravo in njihovo. Razumel je namig. On je bil tisti plevel! Cortázar ni mogel več dvigniti glave. Vendar mu niti na tleh oči niso nudile olajšanja: z njimi je očitno videl razliko med svojimi elegantnimi čevlji in trpežnimi škornji mož, ki so ga obkrožali. Cortázar se je že potil na čelu, po hrbtu, vendar ga je isti vrtnar, ki je malo prej spregovoril in je še vedno držav v rokah gromozanske škarje s špicami, obrnjenimi navzdol, pomiril: - Ne skrbite. Nedelja je. Plevel pulimo samo ob delovnih dneh. Cortázarju se je zarisal nasmešek, počutil se je tako olajšanega, da niti ni bil pozoren na to, kako je ura dvanajstkrat odbila, ker je bila polnoč.

»Ne skrbite. Nedelja je. Plevel pulimo samo ob delovnih dneh.«

merskim pripomočkom. Dejansko so najpomembnejše novice zasedale vso stran, manj pomembne pa so bile včasih le drobne sledi na enem od robov. Šlo je torej za vprašanje območij – po dolžini in širini. Da bi vedel, kaj se je najpomembnejšega zgodilo na določen dan, si moral poznati dimenzije vsake novice. Novica je lahko zavzemala 30 centimetrov širine časopisa (največja širina) in 50 centimetrov višine (največja višina), medtem ko je bila neka druga lahko omejena na 3 krat 2 centimetra. Uredniška izbira v časopisu je bila neke vrste razdelitev terenov, območij: odločitve in diskusije o tem, katerim novicam dati več pozornosti, bi lahko povzeli takole: - Ta novica bi morala zavzemati prostor 20 krat 30! - Ne. Še pomembnejša je: morala bi meriti 22 krat 34. Izkušenejši novinarji so že prihajali v redakcijo, rekoč: - Prinašam novico za 35 krat 24 centimetrov. Ali pa: - Dan je bil bolj kilav: prinašam eno za 3 krat 4 centimetre. Težava je v tem, da so tiste dni, ko se ni dogajalo nič, morali nekatere 3-krat-4-centimetrske novice preoblikovati v 30-krat-40-centimetrske novice, ali pa bi nekaj strani časopisa ostalo nepopisanih – kar bi bilo vsekakor najslabše znamenje – in dokaz nesprejemljive nestrokovnosti. Zato so imeli že dolgo časa pri vsakem časopisu strokovnjake za preoblikovanje 3-krat-4-centimetrskega območja v 30-krat-40-centimetrsko območje z redundantnim pomnoževanjem besed; imeli pa so tudi strokovnjake za obratne operacije – ki so bile tudi koristne – se pravi, da so 30-krat-40-centimetrsko območje preoblikovali v 3-krat-4-centimetrsko. O neki državi – ki je bila zelo ponosna na svojo svobodo tiska– se je govorilo, da nobene noPolitično nadzorovano ravnilo (19) vice ne izločijo zaradi cenzure, oziroma je ne Cortázar je že dolgo tega doumel, da po- vključijo zaradi političnega pritiska, temveč da membnost vsake novice v časopisu lahko ima vlada težavno nalogo, da razdeli območja izmerimo kar z ravnilom – najodličnejšim novic po skrajno slabonamernih kriterijih. ▪

16 15

58 59

NAPOVEDNIK

oktober — november

torek, 16. okt MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI

Lokacija: Gasilski dom Globodol, Mirna Peč Ura: ob 17:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

Lokacija: SNG Maribor - Velika dvorana, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: GLASBA, GLEDALIŠČE, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 29 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

Mali knjigobus: Mavrična karavana

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Dijaški abonma: Morilci na kolektivca (In Bruges)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

LITERARNE POSTAJE Gost Vladimir Kos

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: Mariborska knjižnica Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE Predstavitev literarnega časopisa Lichtungen 129/2012 Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Ura: ob 18:30 Področje: LITERATURA Producent: Kulturna ambasada Avstrije Vstopnine ni

SALZBURŠKI PAVILJON WHITE NOISE Deset (otvoritev razstave) Lokacija: Trg svobode, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: SKUPNOST, RAZSTAVA Producent: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture, Zavod Kultivacija Zg. Polskava Vstopnine ni

MLADI GLASBENIKI MARIBORA(CARPEARTEM) Godalni kvartet Feguš

Lokacija: Vetrinjski dvor Gledališka dvorana, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: Društvo za komorno glasbo Amadeus Vstopnina: 6 €; 4 € dijaki, študentje

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Program Cinema Feministe: Made in India

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

When the mountain changed it’s clothing

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Ljubezni Blanke Kolak

Lokacija: Planet Tuš, Maribor Ura: objavljena naknadno Področje: FILM Producent: Ekran, revija za film in televizijo Vstopnina: 5,3 € (redna cena) / 4,8 € (upokojenci) / 4,6 € (študenti, dijaki, otroci)

sreda, 17. okt RAZ:UM: LITERATURA NA CESTI

Gost Andrej Predin: Odraščanje

Lokacija: Po mestu, Velenje Ura: od 11:00 do 12:00 Področje: DOGODKI V MESTU, LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

DIGITALNO NOMADSTVO Alternativni sindikati, samoorganizirane skupine (javni posvet)

Lokacija: CAAP - Center alternativne in avtonomne produkcije, Valvasorjeva 42, Maribor Ura: od 17:00 do 20:00 Področje: SKUPNOST Producent: KUD Anarhiv Vstopnine ni

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi I: Mariborske zgodbe; Leon Štukelj in njegovo stoletje (pofilmski klepet z gosti: dr. Zoran Medved, Franček Jauk, Lidija Pauko, Tomaž Zajc, mag. Klemen Bedenik) Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE Komisarji na delu (Otvoritev) Ura: ob 17:30

Komisarji na delu: Schnell Ermittelt Stafel 4-Ivonne Werner Ura: ob 18:00

Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens: Berlin ist das Paradies Ura: ob 19:00

Komisarji na delu: Hunkeler und die Augen des Oedipus Ura: ob 20:00

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Področje: FILM Producent: Kulturna ambasada Avstrije, Nemčije in Švice Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA Libertation art project (otvoritev razstave)

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

LIBERATION ART PROJECT: SKUPAJ – MITEINANDER – TOGETHER – ENSEMBLE Literatura in jazz: Krilate besede in izbruhi zvoka

Lokacija: Salzburški paviljon White Noise, Trg svobode, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: GLASBA, LITERATURA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

PLACEBO ALI KOMU POTOK SOLZ NE LIJE (premiera filma)

Lokacija: SNG Maribor - Kazinska dvorana, Maribor Ura: ob 21:00 Področje: GLASBA, UPRIZORITVENE UMETNOSTI, FILM Producent: Zbor Carmina Slovenica Maribor Vstopnine ni

KLUB 2012

Kabadayas (koncert)

Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Arpol d.o.o. Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Na svidenje v naslednji vojni

četrtek, 18. okt DELAVNICE USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA Lokacija: Kulturni dom Slovenj Gradec, Slovenj Gradec Ura: od 09:00 do 19:00 Področje: FILM, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo Vstopnine ni, prijave na: matija@zvviks.net

RAZ:UM:UNeECC

Letna konferenca »Ageing Society, Ageing Culture?« in UNeECC portal

Lokacija: Rektorat Univerze v Mariboru - Velika dvorana, Maribor Ura: od 10:00 do 20:00 Področje: ZNANJE, INTERMEDIJSKA UMETNOST Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

ESCAPE (koncert)

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: ob 12:00 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Marko Krageljnik s.p. Vstopnine ni

NAPOVEDNIK

petek, 19. okt MEDNARODNI FESTIVAL MLADE LITERATURE URŠKA 2012

Polne vreče zgodb Nataše Kramberger Lokacija: Cerkev Sv. Duha, Slovenj Gradec Ura: od 15:00 do 18:00

Mednarodna okrogla miza o mladi evropski literaturi Lokacija: Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec Ura: ob 16:00

Mednarodni literarni večer

Lokacija: Hiša Huga Wolfa, Slovenj Gradec Ura: od 20:30 do 18:00

Družabno srečanje z glasbeno skupino JOHNNY & BAND

Lokacija: Hiša Huga Wolfa, Slovenj Gradec Ura: ob 22.30 Področje: LITERATURA, ZNANJE, RAZSTAVA, GLASBA Producent: JSKD Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens, Wo wir sind, ist vorne Ura: ob 17:00

Komisarji na delu: Schnell Ermittelt Stafel 4 - Horst Bauer Ura: ob 18:00

Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens, Der Überfall Ura: ob 19:00

Komisarji na delu: Schnell Ermittelt Stafel 4-Roswitha Thaler Ura: ob 20:00

Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens: Der Verrat Ura: ob 21:00

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Področje: FILM Producent: Kulturna ambasada Avstrije, Nemčije in Švice Vstopnine ni

RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV

Ali je bila Titova Jugoslavija totalitarna država?

Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: DOGODKI V MESTU, ZNANJE Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

OBRAZI NOTRANJE MOČI Likovni umetniki iz partnerskih mest EPK 2012

Lokacija: Galerija Ars sacra, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Zavod Antona Martina Slomška Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA Literarni večer (Lučka Zorko in Felix Titan)

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

ARHITEKTURA = (otvoritev razstave)

Lokacija: Razstavišče RAZ:UM, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: ARHITEKTURA IN OBLIKOVANJE, RAZSTAVA Producent: Društvo arhitektov Ljubljana Vstopnine ni

ODKRITO/ZAKRITO (razstava)

Lokacija: Pomurski muzej, Murska Sobota Ura: ob 19:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Pomurski muzej Murska Sobota Vstopnina: 3 € / 2 € (otroci, mladina)

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Mesto Goga (Pogovor s prof. dr. Vesno Vuk Godino) Lokacija: Terasa Goga, Novo mesto Ura: ob 19:00 Področje: LITERATURA, ZNANJE Producent: Založba Goga Vstopnine ni

SPEKTER ZVOKOV Koncert: Kvartet Tartini

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor Ura: od 19:00 do 22:00 Področje: GLASBA Producent: Evropski kulturni in tehnološki center Betnava Vstopnina: 8 €

VINO NI VODA

Predstavitev Vinogradništva Turčan in nastop Bernardke in pevk s Strmca Lokacija: Kolnkišta, Ptuj Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

HARMONIJE

Koncert mešanega zbora

Lokacija: Stolnica Maribor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

OBRAZI NOTRANJE MOČI 5. ponovitev multimedijskega recitala Obrazi notranje moči

Lokacija: Zavod sv. Stanislava, Ljubljana Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, GLASBA Producent: Zavod Antona Martina Slomška Vstopnine ni

KLUB 2012

The Toronto drug Bust (koncert) Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Arpol d.o.o. Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Veter v mreži

MEDNARODNI FESTIVAL MLADE LITERATURE URŠKA 2012 Polne vreče zgodb

Lokacija: Po mestu, Slovenj Gradec Ura: od 10:00 do 17:00

Uršljanske matineje

Lokacija: Po mestu, Slovenj Gradec Ura: ob 11:00

Urškini literarni pogovori z avtorji novih knjig iz zbirk revije Mentor) Lokacija: Mestna kavarna, Slovenj Gradec Ura: ob 16:00

Razglasitev nagrajencev za 2012 Lokacija: Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec Ura: ob 20:00 Vstopnine ni

Področje: LITERATURA, RAZSTAVA Producent: JSKD Vstopnine ni

RAZ:UM: LITERATURA NA CESTI Dim Zupan, Živali

Lokacija: Po mestu, Maribor Ura: od 11:00 do 12:00 Področje: LITERATURA, DOGODKI V MESTU Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

RAZ:UM: Oaza Kulture - ŠOK Kultura na cesti

Lokacija: Grajski trg, Maribor Ura: od 11:00 do 17:00 Področje: FILM, GLASBA, LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

DOMOFIL(M)

LIGIJEV ODER

LAIBACH: Kohle ist brot (koncert) - industrijska suita

Lokacija: Muzej premogovništva Slovenije, Velenje Ura: ob 18:30 in ob 20:30 Področje: GLASBA Producent: Muzej premogovništva Slovenije Vstopnina: 35 €

KULTURNE AMBASADE Linijski polet Gradec-Maribor: Markus Jeschaunig Lokacija: Vetrinjski dvor, Maribor Ura: od 19:00 do 20:00 Področje: DOGODKI V MESTU, INTERMEDIJSKA UMETNOST Producent: Kulturna ambasada Avstrije Vstopnine ni

VINO NI VODA

Predstavitev Vinske kleti Štoka Lokacija: Atrij Knjižnice Ivana Potrča, Ptuj Ura: ob 19:00

Koncert glasbene skupine Samson Lokacija: Kolnkišta, Ptuj Ura: ob 22:00

Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

OSKAR KOKOSCHKA

Zgodnja grafična dela in njegov vpliv na Elso Kasimir Oeltjen in Jana Oeltjena (otvoritev razstave) Lokacija: Miheličeva galerija, Ptuj Ura: ob 19:00 Področje: SKUPNOST, RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož Vstopnine ni

Lokalne filmske pripovedi II – matineja, Mariborske zgodbe

OBRAZI NOTRANJE MOČI

Lokalne filmske pripovedi II - Umrli gigant: TAM

Lokacija: Zavod Friderik Irenej Baraga, Novo mesto Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, GLASBA Producent: Zavod Antona Martina Slomška Vstopnine ni

Ura: ob 11:00

Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

HARMONIJE

Matinejski koncert zbora Bachchor

6. ponovitev multimedijskega recitala Obrazi notranje moči

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI

Oni živijo (V iskanju nultega teksta)

KULTURNE AMBASADE

Lokacija: SNG Maribor - Stara dvorana, Maribor Ura: ob 20:30 Področje: GLEDALIŠČE, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 10 €, 13 €, 16 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

Ura: ob 17:00

FESTIVAL ETNIKA

Lokacija: Hiša Huga Wolfa, Slovenj Gradec Ura: ob 12:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

Komisarji na delu: Schnell Ermittelt Stafel 4 - Jonas Wultz

Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens, Nur ehrliche Liebe ist gute Liebe Ura: ob 18:00

Komisarji na delu: Schnell Ermittelt Stafel 4 - Wilma Waber Ura: ob 19:00

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Področje: FILM Producent: Kulturna ambasada Avstrije, Nemčije in Švice Vstopnine ni

Parno Graszt (koncert)

Lokacija: Kulturni center Pekarna - dvorana Gustaf, Maribor Ura: ob 21:00 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Zavod Etnika Vstopnina: določena naknadno (več na: www.maribor2012.eu)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Veselica

60 61

NAPOVEDNIK

sobota, 20. okt EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI Svet na dlani, vodstvo v slovenskem jeziku Ura: od 10:00 do 11:00

KULTURNE AMBASADE Komisarji na delu: Silberkiesel - Hunkeler tritt ab Ura: ob 16:00

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI III furije

Lokacija: SNG Maribor - Velika dvorana, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 16 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

Svet na dlani, vodstvo v angleškem jeziku

Komisarji na delu: Im Angesicht des Verbrechens, Rosen fallen vom Himmel

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Kino Partizan, Maribor Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Področje: FILM Producent: Kulturna ambasada Avstrije, Nemčije in Švice Vstopnine ni

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

MULTIKULTI

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: RAZSTAVA, FILM, GLASBA Producent: Mitra, razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga Vstopnina: 5 €, 3 € (študenti, dijaki, upokojenci)

Ura: od 11:00 do 12:00

Pravljična sobota (Pogumni krojaček) Lokacija: Knjigarna Goga, Novo mesto Ura: od 10:00 do 12:00 Področje: LITERATURA, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Založba Goga Vstopnine ni

MEDNARODNI FESTIVAL MLADE LITERATURE URŠKA 2012 Literarna delavnica z dr. Davidom Bandljem

Lokacija: Knjižnica Ksaverja Meška, Slovenj Gradec Ura: od 10:00 do 13:00 Področje: LITERATURA, RAZSTAVA Producent: JSKD Vstopnine ni

LUTKE MINORITI IN KULTURNE AMBASADE Japonska jesen - Ninja

Lokacija: Lutkovno gledališče Maribor, Maribor Ura: ob 10:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Lutkovno Gledališče Maribor in Kulturna ambasada japonske Vstopnina: 5 €

UMETNOST ZMERAJ ZMAGA

Maribor Project / Rebecca Horn & gostje (vodstvo po razstavi)

Lokacija: Umetnostna galerija Maribor, Maribor Ura: ob 11:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA Producent: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture, Umetnostna galerija Maribor Vstopnine ni

RETRO PROMO EPK Stari Maribor (razstava)

Lokacija: Fotogalerija Rjava razglednica, Dravska ul.7 Ura: ob 11:00 Področje: DOGODKI V MESTU, RAZSTAVA Producent:Rjava razglednica, turistični atelje Šinkovič, d.o.o. Vstopnine ni

GLEDALIŠKI FESTIVAL GLUHIH 2012 Lokacija: Narodni dom - Velika dvorana, Maribor Ura: od 16:00 do 18:00 Področje: GLEDALIŠČE Producent: Društvo gluhih in naglušnih Podravja Maribor Vstopnine ni

Ura: ob 17:30

Palestina

OBRAZI NOTRANJE MOČI 7. ponovitev multimedijskega recitala Obrazi notranje moči

Lokacija: Finžgarjev dom, Trst Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, GLASBA Producent: Zavod Antona Martina Slomška Vstopnine ni

EVROPA PLEŠE

Evropsko prvenstvo v standardnih in latinsko-ameriških plesih 2012 Lokacija: Rdeča dvorana, Velenje Ura: ob 19:30 Področje: DOGODKI V MESTU, GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Festival Velenje (Verena Šulek) Vstopnina: 25 € parter ob mizah 10 € tribuna 5 € otroci in mladina

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Na svoji zemlji

nedelja, 21. okt ŠOLSKA EPK

OŠ Borcev za severno mejo - razstava likovne delavnice »Pobarvajmo EPK - barve jeseni« Lokacija: Qlandia, Maribor Ura: ob 14:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Zavod EPK Vstopnine ni

LUTKE MINORITI

Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. Lokacija: Lutkovno gledališče Maribor, Maribor Ura: ob 17:00 in ob 20:00 Področje: GLEDALIŠČE, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Lutkovno Gledališče Maribor Vstopnina: 10 €

Družinski dnevnik

ponedeljek, 22. okt NOVI GLEDALIŠKI IZZIVI Štirje muzikanti

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: ob 09:15, ob 10:45 in ob 17:00 Področje: GLEDALIŠČE Producent: Javni zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota Vstopnina: 4 €

RAZ:UM: LITERATURA NA CESTI Simona Kopinšek, Imeti rad …

Lokacija: Grajsko dvorišče, Murska Sobota Ura: od 11:00 do 12:00 Področje: DOGODKI V MESTU, LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi III – matineja - Ipavci, 1. epizoda: Franc Ura: ob 11:00

Lokalne filmske pripovedi III - Ipavci, 1. epizoda: Franc in 2. epizoda: Benjamin Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

SALZBURŠKI PAVILJON WHITE NOISE Monoblock - modul mentalne strukture prostora (otvoritev) Lokacija: Trg svobode, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, VIZUALNA UMETNOST Producent: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture, Zavod Kultivacija Zg. Polskava Vstopnine ni

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI

Patrik Ouředník - Europeana

Lokacija: Lutkovno gledališče Maribor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 16 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

KULTURNE AMBASADE Cellomania

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 19:30 Področje: GLASBA Producent: Kulturna ambasada Hrvaške Vstopnina: 6 €

FESTIVAL ETNIKA

Stanley Jordan (solo koncert)

Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 20:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Etnika Vstopnina: 11 € (do 15.10.2012) , 13 € (do 21.10.) , 15 € (na dan koncerta)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Dobro morje

torek, 23. okt NOVI GLEDALIŠKI IZZIVI Štirje muzikanti

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: ob 09:15 in ob 10:45 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Javni zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota Vstopnina: 4 €

RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV

Dan odprtih vrat v okviru varovanja in ohranjanja okolja Ura: 10:00 do 17:00

Eksperimentalna miza razmišljanja Ura: ob 18:00

Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

KULTURNI DNEVNIK Lutkovna delavnica »Maestro« za Zeleni red Ura: ob 10:00

Glasbena pravljica »Maestro« za Zeleni in Rumeni red Ura: ob 11:00

Lutkovna delavnica »Maestro« za Rumeni red Ura: ob 12:00

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Narodni dom Maribor Vstopnina: abonma 20 €

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Mali knjigobus: Živalska karavana Lokacija: Gasilski dom Globodol, Mirna Peč Ura: ob 17:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

NAPOVEDNIK

LITERARNA HIŠA

Repatriacije, Janko Jezovšek Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

SREDNJEVEŠKE IN RENESANČNE KNJIŽNE UMETNINE IZ ZAKLADNICE NADŠKOFIJE MARIBOR (razstava) Lokacija: Andreanum, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA, LITERATURA Producent: Evropski kulturni in tehnološki center Maribor Vstopnina: 2 € / 1 € (dijaki, študenti)

NATALIJA ŠERUGA DRAGICA ČADEŽ LAPAJNE (likovno-kiparska razstava) Lokacija: Galerija Festić, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Galerija Festić Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Christophoros

sreda, 24. okt RAZ:UM, Umetnost: ZDAJ Med nevidnim in prisotnim odtisom (performativna akcija)

Lokacija: Univerza v Mariboru - Rektorat, Maribor Ura: od 10:00 do 15:00 Področje: RAZSTAVA, DOGODKI V MESTU Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV

Delavnica »Viden in neviden svet, svet kristalnih mrež mineralov« Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Ura: od 10:00 do 12:00 Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

RAZ:UM: LITERATURA NA CESTI

Vesna Radovanovič, Vozila domišljije Lokacija: Po mestu, Slovenj Gradec Ura: od 11:00 do 12:00 Področje: DOGODKI V MESTU, LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Mali knjigobus: Živalska karavana Lokacija: Dnevni center Brezje – Vrtec Pikapolonica, Novo mesto Ura: ob 15:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi IV Ipavci, 3. epizoda: Benjamin in 5. epizoda: Josip (pofilmski klepet z gosti: Karmen Podlesnik Marčič, ddr. Igor Grdina, dr. Manica Špendal, Andreja Zakonjšek Krt, Simon Dvoršak) Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA

Ivan Vinovrški: Portreti Borštnikovcev (razstava)

Lokacija: Literarna hiša - Galerija RRRudolf, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, RAZSTAVA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI Jan Fabre - Car neuspeha

Lokacija: SNG Maribor - Velika dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 13 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

LIBERATION ART PROJECT: SKUPAJ – MITEINANDER – TOGETHER – ENSEMBLE Liberation 45 (otvoritev razstave) Lokacija: Literarna hiša - Galerija RRRudolf, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, RAZSTAVA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

KLUB 2012

Pavle Kavec & OKO, A Tribute To Jimi Hendrix (koncert) Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Arpol d.o.o. Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Ko zorijo jagode

četrtek, 25. okt DELAVNICE USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA Lokacija: Kunigunda - Regionalni multimedijski center, Velenje Ura: od 09:00 do 19:00 Področje: FILM, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo Vstopnine ni, prijave: matija@zvviks.net

NOVI GLEDALIŠKI IZZIVI

LITERARNA HIŠA

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: ob 09:30 in ob 11:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Javni zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota Vstopnina: 5 €

Lokacija: Institut für Slawistik, Graz Ura: od 19:00 do 22:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

Pikica in Tonček

RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV Glasbena delavnica Ura: od 10:00 do 12:00

Predstavitev projekta Urbana preža Ura: ob 18:00

Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Področje: DOGODKI V MESTU, ZNANJE Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

12. MEDNARODNA LIKOVNA DELAVNICA IN RAZSTAVA MLADIH

Razstava - Moje mesto Maribor

Lokacija: Pedagoška fakulteta, Maribor Ura: od 10:30 do 19:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Center za sluh in govor Maribor Vstopnine ni

HEIKO BECK V MARIBORU Delavnica Post-It

Lokacija: Koroška 2, Maribor Ura: ob 16:00 Področje: VIZUALNA UMETNOST, DOGODKI V MESTU Producent: Katja Kos, samozaposlena v kulturi Vstopnine ni

BORŠTNIKOVO SREČANJE: MOSTOVI Sovražim resnico

Lokacija: SNG Maribor – Mali oder, Maribor Ura: ob 18:00

Ivona, princesa Burgundije Lokacija: SNG Maribor - Stara dvorana, Maribor Ura: ob 19:00

Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, SKUPNOST Producent: SNG Maribor Vstopnina: 13 €, 15 % (abonenti SNG Maribor, upokojenci, člani slavističnega društva, dijaki in študentje), 50 % na vstopnico 15 min pred predstavo

KROŽIŠČA (otvoritev umetniških intervencij)

Lokacija: Galerija Murska Sobota,, Murska Sobota Ura: ob 18:00 Področje: DOGODKI V MESTU, RAZSTAVA Producent: Društvo likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije Vstopnine ni

VINO NI VODA

Predstavitev Vinarstva Fürst in Gross ter nastop glasbenikov GŠ Karol Pahor Ptuj Lokacija: Minoritska klet, Ptuj Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

Literarni večer z Nežo Maurer

Maribor EDU Graz

Transnacionalne gverilske šole umetnosti

Lokacija: Razstavišče Glavni trg 22, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU, RAZSTAVA, ZNANJE Producent: ROTOR - association for conteporary Art Vstopnine ni

MURSKE BALADE IN ROMANCE

Murski baladniki in romantiki (otvoritev fotografske razstave Denisa Cizarja)

Lokacija: Mladinski informativni in kulturni klub, Murska Sobota Ura: ob 20:00 Področje: RAZSTAVA, DOGODKI V MESTU Producent: Društvo Argo Vstopnine ni

PARIZ, LONDON, BERLIN V GALERIJI 3X

Oktobrsko srečanje v Galeriji 3X: Milan Đaković, Od risbe do slike

Lokacija: Galerija 3X, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Jasna Kozar, samozaposlena v kulturi Vstopnine ni

AVDIOVIZUALNA UMETNOST

LIVE@Udarnik: Kanda, kodža i Nebojša (Srbija) (koncert) Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 7 €

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Deseti brat

petek, 26. okt PIKIN FESTIVAL – spremljevalni dogodek

1. mednarodno klavirsko tekmovanje »Aci Bertoncelj«, 1. del tekmovanja Lokacija: Glasbena šola Velenje Ura: ob 9:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Festival Velenje Vstopnine ni

RAZ:UM: LITERATURA NA CESTI Janja Vidmar, Biti drugačen

Lokacija: Po mestu, Novo mesto Ura: od 11:00 do 12:00 Področje: DOGODKI V MESTU, LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

62 63

NAPOVEDNIK

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi V – matineja: Ipavci, 3. epizoda: Benjamin Ura: ob 11:00

Lokalne filmske pripovedi V: Ipavci, 4. epizoda: Gustav; Fran Žižek: TV portret in Rojstvo slovenske televizije Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI Svet na dlani, vodstvo v slovenskem jeziku Ura: od 10:00 do 11:00

Svet na dlani, vodstvo v angleškem jeziku Ura: od 11:00 do 12:00

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Kino Partizan, Maribor Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

RAZ:UM, Umetnost: ZDAJ

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Lokacija: Univerza v Mariboru - Rektorat, Maribor Ura: ob 16:00 Področje: DOGODKI V MESTU, RAZSTAVA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

Lokacija: Knjigarna Goga, Novo mesto Ura: od 10:00 do 12:00 Področje: LITERATURA, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Založba Goga Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA

MEŠČANSTVO NA SLOVENSKEM – MARIBOR

Med nevidnim in prisotnim odtisom (razstava)

Literarni večer (Živijo: Nada Gaborovič)

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

VINO NI VODA

Predstavitev španskih vin in nastop Mateje Turk acoustic dua Lokacija: Stari zapori, Ptuj Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Krč

sobota, 27. okt PIKIN FESTIVAL – spremljevalni dogodek

1. mednarodno klavirsko tekmovanje »Aci Bertoncelj«, 2. del tekmovanja Lokacija: Glasbena šola Velenje Ura: ob 9:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Festival Velenje Vstopnine ni

LETO BOJANA ADAMIČA

Pravljična sobota (Tačka čarovniška mačka)

Srce in možgani naše kulturePodobe in prostori meščanstva na slovenskem Štajerskem med svetovnima vojnama

Lokacija: Velika kavarna Maribor, Glavni trg 1, Maribor Ura: od 10:00 do 19:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Muzej narodne osvoboditve Maribor Vstopnine ni

SALZBURŠKI PAVILJON WHITE NOISE Kultura uživanja v siru

Lokacija: Trg svobode, Maribor Ura: od 10:00 do 13:00 Področje: SKUPNOST, DOGODKI V MESTU Producent: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture, Zavod Kultivacija Zg. Polskava Vstopnine ni

LUTKE MINORITI IN KULTURNE AMBASADE Gledališče Noriyukija Sawe: Pravljice

Lokacija: Lutkovno gledališče Maribor, Maribor Ura: ob 10:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Lutkovno gledališče Maribor in Kulturna ambasada Japonske Vstopnina: 5 €

VINO NI VODA

Predstavitev Vinarstva Gaube Lokacija: Stari zapori, Ptuj Ura: ob 19:00

Krema Kawa (koncert) Lokacija: Slovenski trg, Ptuj Ura: ob 22:00

Simpozij o Bojanu Adamiču

Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

Otvoritev razstave o Bojanu Adamiču in razstava fotografij

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU

Koncertni dan s skladbami Bojana Adamiča

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor Ura: 09:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor Ura: 11:00

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 19:30

Področje: GLASBA Producent: JSKD in Zveza godb Slovenije Vstopnine ni

Ambasada kinoteka: Imitacija življenja (Imitation of Life)

LITERARNA HIŠA Branje grozljivk

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: od 21:00 do 00:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Cvetje v jeseni

nedelja, 28. okt PIKIN FESTIVAL – spremljevalni dogodek

1. mednarodno klavirsko tekmovanje »Aci Bertoncelj«, 3. del tekmovanja Ura: ob 9:00

Zaključni koncert 1. mednarodnega klavirskega tekmovanja pianistov »Aci Bertoncelj« Ura: ob 19:00

Lokacija: Glasbena šola Velenje Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Festival Velenje Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Jara gospoda

ponedeljek, 29. okt DELAVNICE USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA Lokacija: Center interesnih dejavnosti, Ptuj Ura: od 09:00 do 19:00 Področje: FILM, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo Vstopnine ni, prijave: matija@zvviks.net

LITERARNA HIŠA

Literarni večer (Mariborski avtorji: Rok Vilčnik) Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

MARIBORSKA MLEČNA CESTA

Predstavitev knjige o intervenciji v javnem prostoru

Od zore do mraka: druženje s Kultivacijo

Lokacija: Vetrinjski dvor Gledališka dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA, DOGODKI V MESTU Producent: Mladinski kulturni center Maribor Vstopnine ni

Polentina sladko-slana sladoledarnica

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET

Lokacija: Trg svobode, Maribor Področje: SKUPNOST, DOGODKI V MESTU Producent: MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture, Zavod Kultivacija Zg. Polskava Vstopnine ni

SALZBURŠKI PAVILJON WHITE NOISE Ura: od 10:00 do 19:00

Ura: od 11:00 do 13:00

LETO BOJANA ADAMIČA Koncertni dan s skladbami Bojana Adamiča

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 10:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD in Zveza godb Slovenije Vstopnine ni

VINO NI VODA

Izlet na Vinsko domačijo Puklavec (Miklavž pri Ormožu)

Lokacija: Pred železniško postajo Ptuj, Ptuj Ura: ob 11:00 Področje: SKUPNOST, DOGODKI V MESTU Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnina: 15 € (vključen prevoz)

II. MEDNARODNI TRIENALE KERAMIKE UNICUM 2012

II. mednarodni trienale keramike Unicum 2012, Sijoče črno, črna prazgodovinska lončevina Novega mesta (razstava) Lokacija: Dolenjski muzej, Novo mesto Ura: ob 19:00 Področje: RAZSTAVA Producent: ZDSLU Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov Vstopnine ni

Oda Prešernu

torek, 30. okt K8

Evangeličanski Maribor (otvoritev razstave)

Lokacija: K8, Koroška cesta 8, Maribor Ura: od 18:00 do 19:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski arhiv Maribor Vstopnine ni

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Dijaški abonma: Persepolis

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

VINO NI VODA

Druženje z vini Pullus in čokolado Lucifer

Lokacija: Ptujska klet, Ptuj Ura: ob 18:00 Področje: DOGODKI V MESTU, SKUPNOST Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnina: Potreben je dvig brezplačnih vstopnic v Kavarni ptujskih študentov.

NAPOVEDNIK

VEČEROVI DUELI

Večerovi dueli: Karmina Šilec in Uroš Lajovic Lokacija: Vinagova klet, Maribor Ura: od 19:00 do 20:30 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, DOGODKI V MESTU Producent: Časopisna založniška družba Večer Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Lucija

sreda, 31. okt ČAJNIKI V ČAJEKU (razstava)

Lokacija: Čajek Café, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Š.K.R.A.T. Bojan Žuran s.p. Vstopnine ni

AVDIOVIZUALNA UMETNOST

Udarnik Horror Halloween

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 21:00 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 5 € (do polnoči) , 7 € (po polnoči)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Na klancu

četrtek, 1. nov EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Kekec

petek, 2. nov DELAVNICE USTVARJANJA ANIMIRANEGA FILMA

Lokacija: Center interesnih dejavnosti, Ptuj Ura: od 09:00 do 19:00 Področje: FILM, OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: ZVVIKS, zavod za film in avdiovizualno produkcijo Vstopnine ni, prijave: matija@zvviks.net

VINO NI VODA

Delavnica o sladkornih stopnjah v vinu Ura: ob 18:00

Predstavitev Vinotoča kleti Jelenič in koncert Tadeja Žibrata Ura: ob 20:00

Lokacija: Hotel Mitra, Ptuj Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA Živijo (France Filipič)

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET

Kekčeve ukane

Pastirci

nedelja, 4. nov

torek, 6. nov

VINO NI VODA

KULTURNI DNEVNIK Ura: ob 10:00

sobota, 3. nov

Lokacija: Pred železniško postajo Ptuj, Ptuj Ura: ob 09:00 Področje: SKUPNOST, DOGODKI V MESTU Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnina: 15 € (vključen prevoz)

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET

Srečno Kekec

Svet na dlani, vodstvo v slovenskem jeziku Ura: od 10:00 do 11:00

Svet na dlani, vodstvo v angleškem jeziku Ura: od 11:00 do 12:00

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Kino Partizan, Maribor Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Pravljična sobota - Alica v čudežni deželi

Lokacija: Knjigarna Goga, Novo mesto Ura: od 10:00 do 12:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU IN KULTURNE AMBASADE Kratki animirani filmi Kihachira Kawamota

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 11:30 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik in Kulturna ambasada Japonske Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

VINO NI VODA

Predstavitev Vinarstva Štekar Lokacija: Stari zapori, Ptuj Ura: ob 19:00 Vstopnine ni

Čompe (koncert)

Lokacija: Kolnkišta, Ptuj Ura: ob 22:00 Vstopnina: 3 € Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Ambasada kinoteka: Pevec jazza (Jazz Singer)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

Izlet na Vinsko domačijo Zidarich (Kras) in Vinarstvo Ščurek (Brda)

Balada o trobenti in oblaku

ponedeljek, 5. nov DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi VI – matineja: Hugo Wolf: poklican in izbran Ura: ob 11:00

Lokalne filmske pripovedi VI: Carmina Slovenica; Hugo Wolf: poklican in izbran Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

ETNOMOBIL

Romani Čhib – Romski jezik. Predstavitev romskoslovenskega slovarja

Lokacija: CAAP - Center alternativne in avtonomne produkcije, Valvasorjeva 42, Maribor Ura: od 16:00 do 18:00 Področje: SKUPNOST, LITERATURA Producent: FREKVENCA, Socialnokulturno združenje nemirnih in aktivnih Vstopnine ni

KULTURA NA DLANI

Lokacija: PeTV, RTS Maribor, Vaš Kanal, TvAS, VTV, Maribor Ura: od 18:00 do 22:00 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST Producent: PeTV, VTV, TV AS, Vaš kanal, Tele 59 d.o.o Vstopnine ni

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Foto.Fashion.Klub

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

Ribič Taro, lutkovna predstava za Zeleni red

Tehnična delavnica - izdelava magnetnih ribic za Zeleni red Ura: ob 11:00

Lokacija: Lutkovno gledališče, Maribor Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Narodni dom Maribor Vstopnina: abonma 20 €

LITERARNA HIŠA Živijo (Herman Vogel)

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE In a Nutshell: Sodobno hrvaško oblikovanje

Lokacija: Vetrinjski dvor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA Producent: Kulturna ambasada Hrvaške Vstopnine ni

OBRAZI NOTRANJE MOČI Govorec v Stolnici

Lokacija: Stolnica Maribor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Antona Martina Slomška Vstopnine ni

ODER MED NEBOM IN ZEMLJO Nevidni cirkus

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: od 19:30 do 21:35 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Zavod Exodos, MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture Vstopnina: 17 € (1. kategorija), 13 € (2. kategorija), 10 € (študenti, dijaki, upokojenci)

EPK V KGB

Tadej Toš v živo! (predstava) Lokacija: Klub KGB, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Darja Pernat GTS d.o.o Vstopnina: 5 €

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Nepopisan list

64 65

NAPOVEDNIK

sreda, 7. nov PINTER NA TUJEM: DRUGI ODRI, DRUGI PROSTORI Predavanje Pinter doma in na tujem

Lokacija: Filozofska fakulteta, Maribor Ura: ob 14:00 Področje: LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Mali knjigobus: Srčna karavana Lokacija: Dnevni center Brezje – Vrtec Pikapolonica, Novo mesto Ura: ob 15:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi VII: Ezl ek; Maribor in njegova najstarejša trta na svetu; Kleščar (pofilmski klepet z gosti: mag. Matej Dasko, Aljoša Ternovšek, Matjaž Latin, dr. Peter Simonič) Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

HARMONIJE Literarni večer

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA

Revija pihalnih orkestrov 1 Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

MEDNARODNI FESTIVAL MLADE LITERATURE URŠKA 2012 Urškina sreda, predstavitev zbornika Lokacija: Kulturni dom Slovenj Gradec, Slovenj Gradec Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD Vstopnine ni

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

Kipi bratov Straub (razstava) Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

ČRNO-BELI SVET

Svetovno mladinsko prvenstvo v šahu Lokacija: Snežni stadion, Pohorje, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: Šahohlačnik d.o.o. Vstopnine ni

ODER MED NEBOM IN ZEMLJO Nevidni cirkus

TEATER (premiera performansa)

Lokacija: Španski borci, Ljubljana Ura: ob 19:30 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: En - Knap Vstopnina: 12 €, 8 € (študenti, dijaki)

VELIKI BRILJANTNI VALČEK (drama)

Lokacija: SNG Maribor - Stara dvorana, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: SNG Maribor Vstopnina: 14 €, 11 €, 8 € v predprodaji; 16 €, 13 €, 10 € na dan dogodka

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Poletje v školjki - I

četrtek, 8. nov PRESTOLNICA OKUSOV Teden restavracij

Lokacija: Po mestih v Sloveniji Ura: v odpiralnem času restavracij Področje: DOGODKI V MESTU Producent: Vivi d.o.o. Vstopnine ni

RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV Delavnica »Gradim okolju prijazno« Ura: od 10:00 do 12:00

Predstavitev zbornika Oddelka za umetnostno zgodovino Ura: ob 12:00

Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

LEP POZDRAV IZ STARE EVROPE

Spremljevalna razstava Stari Guimaraes

Lokacija: Vetrinjska ulica 30, Maribor Ura: ob 10:00 Področje: DOGODKI V MESTU, RAZSTAVA Producent: Rjava razglednica, turistični atelje Šinkovič, d.o.o. Vstopnine ni

RAZ:UM: UMETNOST OKROG 1400 (izdaja zbornika) Predstavitev zbornika Art and Architecture around 1400 in razstava mask Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Ura: ob 12:00 Področje: LITERATURA, ZNANJE Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

KULTURNI DNEVNIK Likovna ustvarjalnicakolaž za Modri red Ura: ob 13:00

Sledimo soncu, zborovski koncert Carmine Slovenica za Modri in Rdeči red Ura: ob 14:00

Likovna ustvarjalnicakolaž za Rdeči red Ura: ob 15:00

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Narodni dom Maribor Vstopnina: abonma 20 €

HARMONIJE Literarni večer

Lokacija: Stara steklarska delavnica, Ptuj Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

dr. Matthias Wenuger: Dela Johanna Baptista Strauba na Bavarskem (predavanje) Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: VIZUALNA UMETNOST Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA

Literarni večer: Marica Škorjanec Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

Predstavitev knjige Koščki v mozaiku prijateljstva

Lokacija: Knjigarna Goga, Novo mesto Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE Reimagining Guimarăes (razstava): Otvoritev kulturne ambasade Portugalske Ura: ob 19:00

European eyes on Japan: Bojan Radovič in Jose Pedro Cortes Ura: ob 20:00

Lokacija: Vetrinjski dvor, Maribor Področje: DOGODKI V MESTU Producent: Kulturna ambasada Portugalske Vstopnine ni

VINO NI VODA

Predstavitev vin Krajnc in koncert glasbenikov Glasbene šole Karol Pahor Ptuj Lokacija: Minoritska klet, Ptuj Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

ODER MED NEBOM IN ZEMLJO Nevidni cirkus

TEATER (plesna predstava) Lokacija: Španski borci, Ljubljana Ura: ob 19:30 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: En - Knap Vstopnina: 12 €, 8 € (študenti, dijaki)

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Program Cinema Feministe: Made in India

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

EPK V KGB

Vasko Atanasovski in The Mood for love (predstava) Lokacija: Klub KGB, Maribor Ura: ob 20:30 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Darja Pernat GTS d.o.o Vstopnina: 5 €

MARIBUM

The Way trio z gosti (koncert) Lokacija: Kulturni center Pekarna - dvorana Gustaf, Maribor Ura: ob 21:00 Področje: GLASBA Producent: Plesna izba Maribor Vstopnine ni

KLUB 2012

Sixtynine (koncert)

Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Arpol d.o.o. Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Poletje v školjki - II

NAPOVEDNIK

petek, 9. nov DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi VIII – matineja: Kavarna Astoria Ura: ob 11:00

Lokalne filmske pripovedi VIII: Na tirih življenja: Umetnostni zgodovinar Dr. Sergej Vrišer; Portret Gabrijela Kolbiča; Gabrijelca je med tem odrasla; Kavarna Astoria Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU IN KULTURNE AMBASADE Celovečerni animirani film Kihachira Kawamota: Sisha no sho / Knjiga mrtvih

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 11:30 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik in Kulturna ambasada Japonske Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

MEDNARODNI FESTIVAL VEZENJA VELENJE 2012 Lokacija: Rdeča dvorana, Velenje Ura: od 14:00 do 18:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA, GLASBA Producent: Andragoško društvo Univerza za III. življensko obdobje Velenje Vstopnina: 1 €

JASMINA CIBIC: SITUACIJA ANOPHTHALMUS HITLERI (razstava) Lokacija: Salon 2012, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Jasmina Cibic, samozaposlena v kulturi Vstopnine ni

VINO NI VODA

Dobrodelna dražba vin v festivalu sodelujočih vinarjev Lokacija: Ptujski grad Slavnostna dvorana, Ptuj Ura: ob 18:00 Vstopnine ni

Predstavitev penin Radgonskih goric Lokacija: Romanski palacij Ptujskega gradu, Ptuj Ura: ob 20:00 Vstopnine ni

Brina (koncert)

Lokacija: Kolnkišta, Ptuj Ura: ob 23:00 Vstopnina: 3 € Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA, SKUPNOST Producent: Klub ptujskih študentov

LITERARNA HIŠA Literarni večer: Nataša Švikart Žumer

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

Revija pihalnih orkestrov 2

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

JALOVA

Lokacija: Knjigarna Goga, Novo mesto Ura: od 10:00 do 12:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

HARMONIJE

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

Lokacija: II. gimnazija, Maribor Ura: ob 19:30 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: KUD Borza Vstopnina: določena naknadno (več na: www.maribor2012.eu)

ODER MED NEBOM IN ZEMLJO Nevidni cirkus

AVDIOVIZUALNA UMETNOST

Live@Udarnik: Praha Depart (Japonska ) & N’toko & DJ’s Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 7 €

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Idealist

sobota, 10. nov MEDNARODNI FESTIVAL VEZENJA VELENJE 2012 Lokacija: Rdeča dvorana, Velenje Ura: od 10:00 do 18:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA, GLASBA Producent: Andragoško društvo Univerza za III. življensko obdobje Velenje Vstopnina: 1 €

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI Svet na dlani, vodstvo v slovenskem jeziku

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Kino Partizan, Maribor Ura: od 10:00 do 11:00

Kipi bratov Straub (vodstvo v slovenskem jeziku) Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: od 10:30 do 11:30

Svet na dlani, vodstvo v angleškem jeziku

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Kino Partizan, Maribor Ura: od 11:00 do 12:00

Kipi bratov Straub (vodstvo v angleškem jeziku) Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: od 11:30 do 12:30

Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

Pravljična sobota, Pegasta jagoda

MEDNARODNI FESTIVAL VEZENJA VELENJE 2012 Lokacija: Rdeča dvorana, Velenje Ura: od 10:00 do 18:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA, GLASBA Producent: Andragoško društvo Univerza za III. življensko obdobje Velenje Vstopnina: 1 €

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU IN KULTURNE AMBASADE Kratki animirani filmi Kihachira Kawamota Ura: ob 11:30

Celovečerni animirani film Kihachira Kawamota: Sisha no sho / Knjiga mrtvih Ura: ob 11:30

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik in Kulturna ambasada Japonske Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

VINO NI VODA Kostanjev piknik

Lokacija: Slovenski trg, Ptuj Ura: ob 17:00 Področje: DOGODKI V MESTU, SKUPNOST Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

ROKERJI POJEJO PESNIKE (koncert)

Lokacija: Studio televizije RTS, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Subkulturni azil Vstopnine ni

HARMONIJE

Revija pihalnih orkestrov 3 Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

POpMLAD

Pesem povezuje (koncert)

Lokacija: Frančiškanski samostan, Novo mesto Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: MPZ Pomlad Vstopnine ni

KULTURNE AMBASADE

The Brave Sound of the Drums/ Joăo Botelho , In Honor of St.Gualter/Rui Simőes, Let’s All Play Together To Hear Better/ Tiago Pereira (Portugalska)

Lokacija: Vetrinjski dvor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU Producent: Kulturna ambasada Portugalske Vstopnine ni

JALOVA

Lokacija: II. gimnazija, Maribor Ura: ob 19:30 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: KUD Borza Vstopnina: določena naknadno (več na: www.maribor2012.eu)

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Japonski animirani filmi

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 19:30 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

VINO NI VODA

Zaključek festivala Študentsko martinovanje

Lokacija: Slovenski trg, Ptuj Ura: ob 20:00 Področje: DOGODKI V MESTU, SKUPNOST Producent: Klub ptujskih študentov Vstopnine ni

FESTIVAL ETNIKA Terrafolk (koncert)

Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 20:30 Področje: GLASBA, DOGODKI V MESTU Producent: Zavod Etnika Vstopnina: določena naknadno (več na: www.maribor2012.eu)

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Ambasada kinoteka: Pojmo v dežju (Singing in the Rain)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 21:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Hudodelci

nedelja, 11. nov MEDNARODNI FESTIVAL VEZENJA VELENJE 2012 Lokacija: Rdeča dvorana, Velenje Ura: od 10:00 do 19:00 Področje: ZNANJE, RAZSTAVA, GLASBA Producent: Andragoško društvo Univerza za III. življensko obdobje Velenje Vstopnina: 1 €

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

Kipi bratov Straub (vodstvo v slovenskem jeziku) Ura: od 10:30 do 11:30

Kipi bratov Straub (vodstvo v angleškem jeziku) Ura: od 11:30 do 12:30

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

66 67

NAPOVEDNIK

ČUTIM GLASBO, SLIŠIM PLES

Heartbeat hears the beat (1. mednarodni festival plesa gluhih) Lokacija: Lutkovno gledališče Maribor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI, DOGODKI V MESTU Producent: KD Center plesa Vstopnina: več na www.maribor2012.eu

KULTURNE AMBASADE Novais’ Ghost/Margarida Gil (Portugalska)

Lokacija: Vetrinjski dvor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: DOGODKI V MESTU Producent: Kulturna ambasada Portugalske Vstopnine ni

JALOVA

Lokacija: II. gimnazija, Maribor Ura: ob 19:30 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: KUD Borza Vstopnina: določena naknadno (več na: www.maribor2012.eu)

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Torinski konj (A Torinói ló)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Čisto pravi gusar

ponedeljek, 12. nov NOVI GLEDALIŠKI IZZIVI Odspejsani

Lokacija: Gledališče Park, Murska Sobota Ura: ob 11:00 in ob 13:00 Področje: GLEDALIŠČE IN UPRIZORITVENE UMETNOSTI Producent: Javni zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota Vstopnina: 7 €

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi IX – matineja: Ciklus Evropejci: Drago Jančar Ura: ob 11:00

Lokalne filmske pripovedi IX: Ciklus Evropejci: Drago Jančar; Edvard Kocbek: pesnik v pogrezu zgodovine Ura: ob 17:00

Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

HARMONIJE

EX-GARAŽA

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: GLASBA Producent: JSKD-ji Vstopnine ni

Lokacija: EX-garaža 1 (Gregorčičeva ulica 56), Maribor Ura: od 18:00 do 21:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Fundacija Sonda Vstopnine ni

Regijska revija mladinskih pevskih zborov- Attacca

ČUTIM GLASBO, SLIŠIM PLES

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Torinski konj (A Torinói ló)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Ples v dežju

torek, 13. nov KULTURNI DNEVNIK Tehnična delavnica – izdelava glasbila, glasbena ustvarjalnica za Zeleni red Ura: ob 10:00

Kraljestvo glasbe, zborovski koncert Carmine Slovenica za Zeleni in Rumeni red Ura: ob 11:00

Tehnična delavnica – izdelava glasbila, glasbena ustvarjalnica za Rumeni red Ura: ob 12:00

Lokacija: Dvorana Union, Maribor Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST Producent: Narodni dom Maribor Vstopnina: abonma 20 €

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU

EX-garaža 11 (dogodek)

SOBA ZA GOSTE

Spoznaj umetnico/Tamara Erde (Francija).

Lokacija: Galerija na Koroški cesti 18, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: VIZUALNA UMETNOST, INTERMEDIJSKA UMETNOST Producent: Pekarna-magdalenske mreže Vstopnine ni

MLADI GLASBENIKI MARIBORA(CARPEARTEM) Duo Nikolaj Sajko, violončelo in Miha Haas, klavir Lokacija: Konservatorij za glasbo in balet Maribor, Maribor Ura: ob 19:00 Področje: GLASBA Producent: Društvo za komorno glasbo Amadeus Vstopnina: 6 €, 4 € dijaki, študentje

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Torinski konj (A Torinói ló)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Učna leta izumitelja polža

sreda, 14. nov PINTER NA TUJEM: DRUGI ODRI, DRUGI PROSTORI Prevajalska delavnica Prevajanje Pinterja v slovenščino Lokacija: Filozofska fakulteta, Maribor Ura: ob 14:00 Področje: LITERATURA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

Dijaški abonma: Izlet

MESTO GOGA (HIŠA KULTURE)

LITERARNA HIŠA

Lokacija: Dnevni center Brezje – Vrtec Pikapolonica, Novo mesto Ura: ob 15:00 Področje: OTROŠKA IN MLADINSKA USTVARJALNOST, LITERATURA Producent: Založba Goga Vstopnine ni

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

Gost Zdenko Kodrič

Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

Mali knjigobus: Mavrična karavana

DOMOFIL(M)

Lokalne filmske pripovedi X: Pot na Šumik: portret Andreja Brvarja; Portret pesnika Franceta Forstneriča (pofilmski klepet z gosti: Borut Gombač, Melita Forstnerič Hajnšek, Andrej Brvar, Marijan Kramberger) Lokacija: Univerzitetna knjižnica Maribor - Glazerjeva dvorana, Maribor Ura: ob 17:00 Področje: FILM Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

Kipi bratov Straub (vodstvo v slovenskem jeziku) Ura: ob 17:30

Kipi bratov Straub (vodstvo v angleškem jeziku) Ura: od 18:30 do 19:30

Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA

Literarni večer Sonja Votolen Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

HIŠA ARHITEKTURE MARIBOR

Arhitekturna beseda (razstava)

Lokacija: Hiša arhitekture Maribor, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: ARHITEKTURA IN OBLIKOVANJE, RAZSTAVA Producent: Univerza v Mariboru Vstopnine ni

SPEKTER ZVOKOV

Klavirski recital Tomaža Petrača Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor Ura: od 19:00 do 22:00 Področje: GLASBA Producent: Evropski kulturni in tehnološki center Betnava Vstopnina: 8 €

SOFT CONTROL: UMETNOST, ZNANOST IN TEHNOLOŠKO NEZAVEDNO

Z dna navzgor (otvoritev razstave) Lokacija: Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec Ura: ob 19:00 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, RAZSTAVA Producent: Koroška Galerija likovnih umetnosti, Kibla Maribor Vstopnina: 2 € / 1,50 € (mladina)

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Torinski konj (A Torinói ló)

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

NAPOVEDNIK

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Maja in vesoljček

četrtek, 15. nov RAZ:UM: HIŠA ZNANOSTI - CENTER EKSPERIMENTOV Matematična delavnica

KLUB 2012

Miro Kadoić quartet (koncert) Lokacija: Klub 2012 - Satchmo, Maribor Ura: ob 21:30 Področje: DOGODKI V MESTU, GLASBA Producent: Arpol d.o.o. Vstopnine ni

EKRANOVIH 50 DNI ZA EKRANOVIH 50 LET Coprnica Zofka

INFO TOČKI MARIBOR 2012

Info točki MARIBOR 2012 sta odprti v okviru Evropske prestolnice kulture in delujeta pod okriljem zavoda MARIBOR 2012. V info točkah domače in tuje goste informiramo o programu EPK, prodajamo vstopnice za prireditve in spominke. Vzpostavljen je tudi klicni center, ki omogoča pridobivanje informacij o EPK preko telefona in elektronske pošte.

Ura: od 10:00 do 12:00

Kdo je skeptik in kaj skeptik.si? Ura: ob 18:00

Lokacija: Glavni trg 19, Maribor Področje: ZNANJE, DOGODKI V MESTU Producent: EKTC Maribor, Univerza v Mariboru Vstopnine ni

LITERARNA HIŠA

Literarni večer: Evald Flisar Lokacija: Literarna hiša, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: LITERATURA Producent: JSKD OI Maribor, KD Mariborska literarna družba Vstopnine ni

EVROPA V MUZEJU - MUZEJ V EVROPI

dr. Polona Vidmar: Josef Straub, najpomembnejši poznobaročni kipar na slovenskem Štajerskem (predavanje) Lokacija: Pokrajinski muzej Maribor - Viteška dvorana, Maribor Ura: ob 18:00 Področje: RAZSTAVA Producent: Pokrajinski muzej Maribor Vstopnine ni

SOFT CONTROL: UMETNOST, ZNANOST IN TEHNOLOŠKO NEZAVEDNO Louis Philippe Demers: Tillerjeve plesalke (robotski performans)

Lokacija: Portal, Maribor Ura: od 20:00 do 20:30 Področje: INTERMEDIJSKA UMETNOST, RAZSTAVA Producent: Koroška Galerija likovnih umetnosti, Kibla Maribor Vstopnine ni

KINEMATOGRAFSKA DEJAVNOST V MARIBORU Program Cinema Feministe: Made in India

Lokacija: Kino Udarnik, Maribor Ura: ob 20:00 Področje: FILM Producent: Zavod Udarnik Vstopnina: 4 €, 3 € (študentje, dijaki in upokojenci)

CENTRALNA POSTAJA Rene Rusjan, Jure Markota in Sodobna hrvaška fotografija II (razstava) Lokacija: Centralna postaja, Koroška cesta 5, Maribor Ura: od 20:00 do 00:00 Področje: RAZSTAVA, INTERMEDIJSKA UMETNOST Producent: Zavod uho; oko: Maribor Vstopnine ni

Trg Leona Štuklja 2 2000 Maribor Klicni center:

(+386) (0)2 2281 300 Delovni čas:

9.00-19.00 vse dni v tednu E-pošta

Mestni trg 17 1000 Ljubljana Telefon:

(+386) (0)1 252 42 80 Delovni čas:

9.00-19.00 vse dni v tednu

info@maribor2012.eu

MEDIJSKI PARTNERJI

»V Sloveniji nočemo, ne upamo odpreti točke konflikta, čeprav lahko situacijo rešiš samo skozi konflikt. In da ne bo pomote, s tem ne mislim nasilja. Preko konflikta bi lahko delali nove korake in ustvarjali tolerantno družbo, v kateri bi bil prostor za vsakogar.« Marta Gregorčič (intervju na str. 14)