ŽIVLJENJE NA DOTIK edicija 11 by EPK 2012 MARIBOR

319

ŠT. KUHARJEV

5.000 VEČ KOT

(PRODUCENTOV)

OBROKOV (DOGODKOV)

Št. gurmanov (po mesecih)

x2 JAN

FEB

MAR

APR

MAJ

JUN

20.440

128.641

34.835

85.607

70.462

835.583

JUL/AVG 395.836

SEPT 340.452

OKT 50.575

Št. vseh gurmanov

2.000.000 VEČ KOT

NOV 46.232

DEC 30.000

Dostavljamo tudi:

7172,85

752.000

KILOMETROV STRAN, IN SICER V WASHINGTONU, JE POTEKALA PREDSTAVITEV EPK.

IZVODOV PUBLIKACIJE EPK OB ZAČETKU PROJEKTA (dostava v vsako slovensko gospodinjstvo).

EPK

DOSTAVA

700.000

Y PON

ESS EXPR

IZVODOV EDICIJE ŽIVLJENJE NA DOTIK (10 številk v letu 2012).

EPK

E FF

NAJVIŠJI OBISKOVALEC INFO TOČKE JE MERIL

2,17 m

3500 UR JE INFO TOčKA OBRATOVALA V LETU 2012.

NAJMLAJŠI OBISKOVALEC:

7 DNI.

400 VEČ KOT

FOTOGALERIJ JE BILO NALOŽENIH NA SPLETNO STRAN WWW.MARIBOR2012.EU.

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE prebujanje

Proces iskanja novih poti

Ni scenarija za scenarij

maribor je mesto

mitja čander

Suzana Žilič Fišer Alma Čaušević

Peter Tomaž Dobrila

TERMINAL 12 Kdo je Maribor? ALEŠ ŠTEGER

ključi mesta Vrata so odprta Boris Cizej

URBANE BRAZDE Ko se v Mariboru zgodi narod, je mogoče čisto vse, tudi tisto, kar se pred tem ni dalo niti misliti

Ponuditi publiki tisto, kar še ne ve, da si želi

Velike in male zgodbe, ki so oživile sivino

Vile ustvarjalnosti za prihodnje čase

»Kaj pa, če prispevka ne bomo objavili?«

Kritično in neposredno na ulicah mesta

Odziv in predvsem vzpostavljene povezave obetajo

CAAP: Življenje ni projekt!

Jana Pavlič, Tomaž Toporišič

Simona Vidmar

Igor Saksida

Nina Cijan

Marko Kumer Murč

Maša Malovrh

Karolina Babič

Pomembnost samoorganiziranja in avtonomnega dostopa do informacij

Tomaž Gregorc, Ajda Šoštarič, Andrej Arh

E vropska prestolnica kulture

MARIBOR 2012 – Evropska prestolnica kulture Vetrinjska ulica 30 2000 Maribor

www.maribor2012.eu

epk@maribor2012.eu

twitter: @maribor2012

facebook: Maribor2012

MARTA GREGORČIČ

Hazemina Đonlić, Petra Jurič

Združenje Frekvenca

življenje na dotik

Trajnostna lokalna preskrba je končno definirana

Brez semena nič ne zraste, niti semenska knjižnica

Novim skupnostnim vrtovom naproti

Edicija Življenje na dotik (ŽnD); prva izdaja, letnik I., številka 11; brezplačna publikacija

Zakaj Maribor potrebuje kolesa?

Aleš Čar

Mariborske fantazije Življenja na dotik

ALEŠ ČAR

Mateja Kolerk

kulturne ambasade Kulturne ambasade v letu 2012: Kulturo je treba zahtevati, ne zgolj želeti Nataša Kos

DARJA DEMŠAR

prostovoljstvo na epk S prostovoljci na EPK

Nina Turčin

univerza Oaza univerzitetnega razuma

UROŠ LOBNIK

PARTNERSKA MESTA

22 24 26

kreativna področja Perspektiva velikega dogodka z literaturo in ob njej

Zdravko Duša, Petra Narat Palčnik

28 30

Neklasično o klasičnem ... našem

Miroslav Akrapović

Perverzno čakanje na čudeže ali 3 % za najbolj določujoče kulturno področje 21. stoletja

Martina Gumzi

Ana Schnabl

Borut Pelko

Nismo dosegli maksimuma, smo pa dosegli optimum

Mesto miru v razburkanem letu

Velenjska pot

SANDRA BORŠIČ

Doroteja Stoporko ANA GODEC

Čista energija in čisti zagon Ptuja

Uf, Murska Sobota

MAJA LEBER

mapiranje maribora Sovraštvo do Maribora Boštjan Narat

Odgovorni urednik IzvršnA urednicA

Komaj na začetku smo

MOJCA BREŠČAK

Pod okriljem muze Polihimnije

Darja Koter

Matej Zonta Josip Rotar

priložnost za vse Kultura ni ovira, temveč stanje vključenosti

Milojka Fekonjar

Oblikovalec vizualne podobe

Rok Klemenčič

izvedbeno oblikovanje

Katja Pirc, Rok Klemenčič

UREDNIŠKI ODBOR

Aleš Čar, Ana Schnabl, Rok Klemenčič, Alma Čaušević, dr. Samo Rugelj, Roman Didovič, Maša Malovrh LektURA

Nina Beguš, Manca Stare

korektura

Ana Duša

Generalna direktorica zavoda Maribor 2012

Dr. Suzana Žilič Fišer Programski direktor zavoda maribor 2012

Mitja Čander

Izdajatelj

UMco d.d., Leskoškova 12, 1000 Ljubljana dr. Samo Rugelj, direktor tisk

Delo, d.d., Tiskarsko središče Leto in kraj izida: 2012, Maribor Nosilec avtorskih pravic

Zavod Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture Naklada: 70.000 izvodov

Edicijo v celoti financira Zavod Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture Mednarodni identifikator ISSN Generalni pokrovitelji evropske prestolnice kulture

2232-514X

4 5

foto boŠtjan lah

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

Mitja Čander

programski direktor Maribor 2012

Prebujanje

aš čas je prejkoslej čas pragmatizma in cinizma. Utrujeni smo od velikih idej. Zasledovanje utopičnega nas je tolikokrat dotolklo, da kot da ne zmoremo več. A kljub vsem lažnim obljubam je prav horizont utopije edina rešitev. Še enkrat je treba odločno reči ne utopiji kot revolucionarni spremembi, ki vedno znova najprej požre lastne otroke. Taka utopija je negacija dejanske svobode. Argentinski pisatelj Julio Cortazar je nekoč nakazal drugačen tip utopije, utemeljene na naši prikovanosti na zemljo, na naš realni tukaj in zdaj. Ko se nenadoma vzpostavi nevidna skupnost, zavezništvo ali – kot piše v Ristancu – kibuc hrepenenja. Tudi veliki kulturniški projekti, pa najsi bodo infrastrukturni, programski ali kombinacija obojih, so se pogosto ponašali z utopičnimi epiteti, za katerimi so se praviloma skrivali najrazličnejši vzgibi in interesi. Od političnih in finančnih kalkulacij, do osebnih obsesij in iskanja posmrtne slave. Uspelo je samo tistim, ki so utopično dimenzijo gradili na realnih okoliščinah in potrebah ter jih s pomočjo domišljije in dejanske zaveze umetnosti nevidno spreminjali. Evropska prestolnica kulture ni le eden najbolj vidnih in po naravi celoletnega dogajanja najbolj prestižnih evropskih projektov na polju kulture, ampak tudi poligon številnih interesov, vizij in pričakovanj. Na nek način vseobsežna na eni in nedefinirana na drugi strani. Vse in nič. Mariborska prestolnica je bila zasnovana v časih, ko je bila gospodarska rast nekaj

tako samoumevnega, kot je bil za Francisa Fukuyamo neizpodbiten konec zgodovine. Zato je bilo v njenem izhodišču obilje idej in predvsem velikopotezni gradbeni načrti. Mesto, ki je v dvajsetem stoletju večkrat prelomilo z lastno identiteto, naj bi doživelo popolno transformacijo, nekakšno kulturno eksplozijo. Realnost naslednjih let je spodsekala velika pričakovanja in projekt skorajda uničila. Recesija je odplavila zlasti najpomembnejše infrastrukturne načrte in dodobra sklestila tudi programski proračun. A valiti vso krivdo na krizo bi bilo preenostavno. Ne-dialog med državo in mestom, podprt s številnimi navzkrižnimi interesi v ozadju, ima velike zasluge pri minimiziranju prvotnih idej, nastalih v KIBLI – program – in na občini – investicije. Pomenljiv pokazatelj odsotnosti skupne volje je bilo dolgotrajno ustanavljanje nosilne institucije, ki se je na koncu realiziralo v formiranju najbolj rigidne organizacijske oblike, ki je morda še primerna za stalno dejavnost, za projektno pa vsekakor ne. Preigravanja so generirala prazen tek v času, ko bi bilo treba prvotne zamisli redefinirati in zgostiti. Zdelo se je, da bo po vseh velikih besedah vse utonilo v že znanem in pogosto povprečnem, neizzivalnem. Takrat se je pojavil Tomaž Pandur, ki mu resda ni uspelo z idejo novega kulturnega središča MAKS, je pa zato programski zgodbi vdihnil ambicioznost in svetovljanstvo. Pomembno vlogo pa je predvsem v konsistentnem registriranju najrelevantnejših mestnih produkcijskih potencialov opravil tudi Aleš Novak. Sam sem bil na mesto programskega direktorja imenovan sredi oktobra 2010.

»EPK je pokazal, da premore Maribor – in z njim vzhodna Slovenija – dovolj odprtosti in lastnega kreativnega potenciala za samozavestno pozicioniranje v državi in Evropi. Ne gre zgolj za to, da obstajajo številni projekti, ki imajo izrazit potencial za prihodnost. Bolj gre za sunek v smer spremembe razmišljanja tako pri snovanju kot pri izvedbi kreativnih idej.« Takrat so bile še žive nekatere ključne investicijske ideje, čeprav se je iz meseca v mesec bolj jasno nakazovalo, da bodo ostale zgolj želje. Vseskozi je bilo odprto tudi vprašanje financiranja samega programa. Ob vsem tem se je bilo treba nemudoma skoncentrirati na program, vzpostaviti jasno vizijo in jo s pomočjo z vseh vetrov nabrane ekipe popeljati v smer konkretizacije. Vsako mesto mora najti svoj slog, odkriti mora lastno zgodbo. Osnovna vizija, opredeljena dobro leto pred izvedbo, je temeljila na premisleku o mestu, njegovih potencialih in potrebah. Vzpostavljeni so bili štirje temeljni programski sklopi. Terminal 12 – umetnost, še posebej tisti njen del, ki izziva prihodnost. Ključi mesta – identiteta mesta, ostanki preteklosti, pregneteni z novimi pogledi in pristopi. Urbane brazde – opolnomočenje izključenih in

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

»EPK je na nek način nastal v gverilskih razmerah, polnih improvizacije.« odrinjenih. Življenje na dotik – medijska platforma novega tipa. Mesto je bilo zajeto skozi identitetne lege, fizično locirane v mestnem središču. Na družbenih robovih so se snovali pilotski projekti novih socialnih in ekoloških pristopov. V digitalni sferi se je zrcalilo fizično dogajanje in raslo v nove svetove. V osrčju pa je delovala umetnost kot srčika ustvarjalnega duha. Ob taki mreži smo dodali še RAZUM – univerzo kot ključno žarišče razvoja, Kulturne ambasade kot platformo mednarodnega povezovanja in Priložnost za vse kot aktivno politiko vključevanja ljudi s posebnimi potrebami in prostovoljcev. Takšna vizija pa ni temeljila zgolj na poskusu najti odgovor na izzive mesta in pripomoči k njegovi reanimaciji. V njeni podstati je želja po redefiniciji pojma kulture in njenega mesta v družbi. Kulturo smo na Slovenskem praviloma razumeli kot umetnost, zadnjih dvajset let pa smo jo prejkoslej dojemali kot dekoracijo, zabavo za posvečeno elito, v najboljšem primeru kot geto alternativnih iskanj. Programski koncept EPK poskuša razširiti vsebino pojma kultura v smer kreativnosti kot širše vrednote. Od tod priložnost za povezovanje z drugimi družbenimi polji, od ekologije, sociale, znanosti, diplomacije, športa, medicine do gospodarstva. Kultura zmore v taki zastavitvi odigrati bistveno pomembnejšo družbeno vlogo. Ponovno utegne premikati meje v glavah. Vzpostavlja avtorefleksijo in odkriva nove bivanjske možnosti. Seveda je vizija zgolj okvir konkretnih iskanj. Ta se vseskozi dogajajo na ravni konkretnih idej, ki se vklapljajo v in hkrati preizprašujejo osnovni koncept. Novonastala institucija ni nikoli delovala kot zgolj paradržavno ali paraobčinsko telo za redistribucijo javnega denarja. Prisluhniti je bilo treba številnim predlogom, jih ustrezno sooblikovati in hkrati iniciirati povsem svoje zamisli. Zlagoma se je spletla mreža producentov in umetnikov, kakršne pri nas v praksi še nismo videli. Kljub številnim težavam, ki spremljajo takšen proces, smo lahko vzpostavili številna sodelovanja. Ta so s konceptom EPK kot regionalne zgodbe bistveno presegla zgolj mestni okvir. Mesto je postalo dinamično in pretočno.

EPK je neke vrste laboratorij. Nikoli ni bilo mogoče napovedati rezultatov posameznih projektov niti učinka celote. Kljub vsem črnim napovedim o polomu še ene mariborske zgodbe se je zgodila splošna mobilizacija. Raznotere javnosti so se prepoznale v različnih zgodbah. Veliko projektov je naletelo na veliko boljši odziv publike, kot bi ga doživeli, če bi se dogajali izolirano. Kljub vsej skepsi do kulture se je zgodilo presenečenje: prav kultura je v težavnih časih nagovorila ljudi. EPK pa se kaže tudi kot sodobna platforma kulturne politike, ko ne gre več zgolj za izolirane institucije, ampak za mrežo zelo različnih subjektov. Če se je sprva marsikomu zdelo, da gre zgolj za preživetveni denar, se je doslej že jasno pokazalo, da bodo največ iz zgodbe potegnili tisti producenti, ki so zazrti v prihodnja leta, tisti, ki so letos vzpostavili drugačne načine delovanja in se bodo v prihodnosti sposobni široko povezovati in hkrati nagovoriti ciljno publiko, ki so ji po svoji definiciji zavezani. EPK je na nek način nastal v gverilskih razmerah, polnih improvizacije. Seveda je tukaj najprej kriza kot obči okvir trenutnega stanja v družbi. Maribor je izrazito prizadela, po dvajsetih letih od propada industrije se je spet znašel blizu točke nič. Težave bank, stečaji firm, dihanje na škrge še preživelih. Proračuni države in mest se nižajo. A kriza ni bila in ni edini dejavnik negotovosti. Dejstvo je, da se je v času končne priprave in izvedbe projekta destabilizirala tudi politična scena. Najprej na državni ravni, kjer ne najdemo skupne volje in vizije. Na videz počasneje, a zato toliko bolj silovito tudi na lokalni ravni, ko je okorela mestna oblast pred popolnim sesutjem prav ob koncu evropske prestolnice. V razmerah brez vizij se zdi včasih Sizifov posel uveljavljati nek konkreten koncept. Zdi se, da veliko opazovalcev še tik pred začetkom ni prav verjelo, da EPK sploh bo. Podobno bi ga pozabili, kot smo naglo pozabili univerzijado, razen seveda grozeče odškodnine za njeno odpoved. Spet drugim se je zdelo, da bo vse skupaj zgolj kulisa. EPK je iz dneva v dan gradil mozaik zgodb, pletel nevidne niti kot v kakem Calvinovem mestu in nas pravzaprav vse skupaj presenečal. Novo samozavest so dobile raznotere javnosti, dogajala so se sodelovanja in interakcije, skorajda vsakdo se je tako ali drugače spotaknil ob kulturo, v mesto

so prišli drugi, bodisi kot ustvarjalci bodisi kot konzumenti. Delne raziskave že kažejo pozitivne učinke. Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je nova samozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomemben že vsaj od konca druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje. EPK je pokazal, da premore Maribor – in z njim vzhodna Slovenija – dovolj odprtosti in lastnega kreativnega potenciala za samozavestno pozicioniranje v državi in Evropi. Ne gre zgolj za to, da obstajajo številni projekti, ki imajo izrazit potencial za prihodnost. Bolj gre za sunek v smer spremembe razmišljanja tako pri snovanju kot pri izvedbi kreativnih idej. Če bomo s to smerjo nadaljevali, bo možen globlji in obsežnejši premik. Maribor je na prelomni točki. Mora uveljaviti kreativnost in inovativnost kot svojo prednost. To mu bo ne nazadnje omogočilo resen pristop do evropskih sredstev, ob siceršnjih rezih edinega razvojnega denarja. Potem bodo meščani lahko res meščani in potem bodo v mesto prihajali tudi drugi. Maribor je letos tako ali drugače dokazal, da ni nujno zgolj kraj, koder se – kot je nekoč dejal Bregović – ustaviš le, če ti poči guma. Bo politika – tako lokalna kot državna – tokrat dovolj pametna, da bo mestu spodrezanih korenin tokrat dala priložnost? Bo Slovenija dojela mariborsko sporočilo kot nagovor ali zgolj kot beračenje? Prav kultura bo preizkusni kamen. ▪

»Seveda je vizija zgolj okvir konkretnih iskanj. Ta se vseskozi dogajajo na ravni konkretnih idej, ki se vklapljajo v in hkrati preizprašujejo osnovni koncept. Novonastala institucija ni nikoli delovala kot zgolj paradržavno ali paraobčinsko telo za redistribucijo javnega denarja. Prisluhniti je bilo treba številnim predlogom, jih ustrezno sooblikovati in hkrati iniciirati povsem svoje zamisli.«

6 7

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

Suzana Žilič Fišer

generalna direktorica EPK Maribor foto marko pigac

Proces iskanja novih poti

eto prestolovanja se formalno končuje in vse bolj je jasno, da gre za proces, ki zaznamuje širok spekter področij, pa tudi posameznike in skupine. Naštevanje dogodkov, obiskovalcev in nočitev pogosto služi za legitimiranje mestne odločitve za projekt. Istemu namenu služijo tudi preštevanja infrastrukturnih dosežkov v mestu. Tovrstne ocene so koristne, pomembne, a prepogosto analiza projektov Evropskih prestolnic kulture spregleda bistvene učinke, ki jih tovrstno dogajanje lahko nudi. Morda tudi zato, ker nikoli ne moremo biti prepričani, ali je to za vse resnično koristno. Nismo si enotni v tem, ali je kreativnost resnično spodbuda za razvoj družbe. Preobrazba, ki jo dosegamo, pomeni sposobnost odpiranja navzven, sposobnost, da prepoznamo raznolikost kot prednost, da je odprtost duha res olajšanje. Za razumevanje in podpiranje kreativnost potrebujemo okolje, ki spodbuja kreativnost kot prednost, kot priložnost iskanja novih poti. Da je naše okolje do kreativnosti zelo togo, sem spoznala šele, ko sem v tujini spoznavala izobraževalni sistem, vse od primarnega do univerzitetnega

»Preobrazba, ki jo dosegamo, pomeni sposobnost odpiranja navzven, sposobnost, da prepoznamo raznolikost kot prednost, da je odprtost duha res olajšanje. Za razumevanje in podpiranje kreativnost potrebujemo okolje, ki spodbuja kreativnost kot prednost, kot priložnost iskanja novih poti.«

izobraževanja. Spodbujanje razmišljanja, izražanje drugačnih pogledov na tematiko je bilo zaželeno, na vsakem koraku spodbujano. Napredna družba prepozna, da se v vsakem posamezniku skriva danost, talent za nekaj, in šele z njegovim odkrivanjem, spodbujanjem lahko družba dobiva presežne vrednosti. Ne množica uniformiranih posameznikov, sledečih eni resnici, enemu zgodovinskemu »prav«, temveč samo množica suverenih posameznikov lahko odgovorno kreira družbeni napredek. Morda nam ni uspelo v resnici spremeniti sistema, a na obzorjih se kažejo obrisi tistega, kar družbo lahko pripelje korak dlje. Dlje pa smo lahko le ob zavedanju, da v demokraciji prav vsi prevzemamo svoj del odgovornosti, zavedanju, da je aktivno državljanstvo pogoj za resno »vladavino ljudstva«. V resnici je biti odgovoren precej težavna naloga, saj se zavestno spopadaš s posledicami svoje prihodnosti. Prihodnost pa moraš znati kreirati, tega pa v slovenski družbi nismo bili vajeni, ne naučeni, nismo bili vzgajani v duhu, da ta prostor soustvarjamo. Tudi zato je politika pogosto ostala na ravni obračunavanj med našimi in njihovimi, med eno in drugo preteklostjo, med eno in drugo razlago zgodovine. Odpiranje preteklosti je zmeraj pomenilo nov družbeni konflikt, ki ga sedanje mlade generacije tako niti več ne razumejo. Konflikt lahko presežeš le z distanco in toleranco do drugačnega, različnega mišljenja. Eden izmed pomembnih ciljev, ki sem ga videla v EPK, je bil zagotovo sprejemanje različnosti, spodbujanje kreativnosti, sodelovanje in dvigovanje kulture na različnih ravneh. Morda se pobožne želje izpred dobrih dveh let kažejo danes kot

»EPK je projekt, ki nima svojega konca, saj je proces, ki odpira nova obzorja, nove poglede, ki vznemirja, vzburja, preseneča, tako tiste, ki so si ta projekt v Evropi zamislili, kot tiste, ki projekt živimo.« nujnost, če želimo najti boljše rešitve za našo družbo. In zato se je nekoč utopični projekt obrnil v proces, ki spreminja mesto na način, da nikoli ne bo več takšno, kot je bilo pred letom 2012. Pred letom sem izrazila, da je cilj, da pokažemo, da zmoremo z različnimi mesti, različnimi institucijami vzpostaviti sodelovanje, ki bo v prid partnerjem, iskati sinergične učinke v okolju. Sodelovanje ni nekaj, kar bi nam v Sloveniji šlo dobro od rok, trmasto je bilo treba vztrajati, a uspelo je bolj, kot smo pred letom upali sanjati. Institucije sodelujejo, koprodukcije so postale model delovanja tudi v prihodnje, mesta so, ne le deklarativno, temveč dejansko vzpostavila mehanizme sodelovanja, prostovoljstvo je postalo vrednota. To so razlogi, zaradi katerih je bilo vredno vztrajati, sprejemati mnoge nezaupljive opazke, prepričevati mnoge nejeverne Tomaže o tem, da je v Sloveniji izjemen potencial, ki ga ne prepoznamo dovolj. EPK je projekt, ki nima svojega konca, saj je proces, ki odpira nova obzorja, nove poglede, ki vznemirja, vzburja, preseneča, tako tiste, ki so si ta projekt v Evropi zamislili, kot tiste, ki projekt živimo. Ekipa entuziastov na barki je projekt prav divje živela in na naše veliko zadovoljstvo so ga živeli tudi mnogi meščani. V resnici brez izjemnih meščank in meščanov EPK ne bi mogli živeti. Četudi je politika s svojo neodgovornostjo mnogokrat zatajila, onemogočala mnoge korake – od tistih začetnih, ko niso vedeli, kakšna institucija naj projekt vodi, do tistih, ko so ministrstvo in občine bili na svojih sovražnih bregovih, do tistih, ko so ustanovili javni zavod kot najbolj neposrečeno obliko organizacije projekta, do množice finančnih težav in nedorečenosti – nam je vendarle uspelo. Uspelo zaradi vas, bralk, bralcev, obiskovalk, obiskovalcev, ustvarjalcev, meščank, meščanov ali tistih, ki ste nas spremljali zelo od daleč, državljank, državljanov. Preprosto hvala, ker ste soustvarjali ta proces Evropske prestolnice kulture. ▪

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

Alma Čaušević glavna producentka EPK Maribor in pomočnica programskega direktorja za produkcijo

Ni scenarija za scenarij

deja je kot kraj, do katerega vodi več poti. Do vsakega kraja lahko pridemo po eni ali mnogih poteh, se zadržimo na določenem mestu nekaj časa, gremo dalje ali pa krožimo okrog in okrog in se zopet kdaj pozneje vrnemo. A vendarle je vsakič, ko ponovno obiščemo kraj neke ideje, ta malce drugačen, obogaten s spomini in izkušnjami pretekle poti. Vzdolž istih ali novih smeri potujemo tudi z drugimi osebami in morda izmenjamo kakšno idejo, a glede na to, da vsakdo izmed nas s sabo nosi partikularne značilnosti prejšnjih popotovanj, izkustvo poti nikoli ne bo na obeh straneh enako. Nekaj pa je gotovo – če ne bi bilo premikov, ne bi bilo niti krajev, niti idej samih. Vendar se, šele ko pogledamo nazaj in iščemo predhodnosti novih stvari, ideje pokažejo prej kot stvaritve izoliranega uma ukleščenega v telo kot pa postaje na poti ljudi, ki se gibljejo skozi svet. Portugalski arhitekt Alvaro Siza je nekoč dejal: »Nikoli nisem bil zmožen oblikovati ali zgraditi prave stavbe, temveč zgolj kompleksen stroj, v katerem se vsak dan nekaj pokvari.« Znan, moderen arhitekt torej izdela načrt za revolucionarno, novo stavbo, ki je svet še ni videl in zato ga častimo. A vendarle bo njegov načrt le skica na papirju, dokler se gradbeniki ne bodo lotili gradnje. Gradnja pa ni stvar trenutka, zanjo je potreben čas, med katerim se svet ne bo ustavil, kar pomeni, da bo po končanem delu stavba stala v okolju, ki ga ob nastanku načrta ni bilo mogoče predvideti. Za gradnjo je potreben material, ki ima svoje specifične lastnosti ter zakonitosti in ni namenjen zgolj prilagajanju točno določenim oblikam, ki jih predvideva načrt, kaj šele večnemu trajanju. Potrebni so tudi ljudje, ki morajo

uporabiti svoje veščine in izkušnje, da način gradnje in gradbeni material lahko prilagodijo arhitektovi zamisli. Nesmiselno je predvidevati, da bo stavba ostala takšna, kot jo je arhitekt prvotno načrtoval – za vedno ista in nespremenjena. Da bo lahko ustrezala mnogoterim in vedno spremenljivim namenom in potrebam uporabnikov, bo med svojim obstojem prešla razne modifikacije in adaptacije, hkrati pa bo podvržena raznim zunanjim vplivom, kot so na primer obiski ptic, pajkovcev, glodavcev in plesni. Sčasoma bo stavba zaradi (upo)rabe potrebovala različne intervencije vodovodarjev, čistilcev, krovcev in drugih obrtnikov; ti pa jo skupaj s stanovalci in drugimi uporabniki nenehno po-ustvarjajo. Ne glede na to, da ideja arhitekta lahko predstavlja pomemben trenutek v zgodovini človeštva, njegovega življenja ne gre izolirati od življenj drugih ljudi. V svojem vsakdanjem življenju je namreč nenehno in neodtujljivo vpet v družbeno, na isti način kot ostali pripadniki družbe, ki prav tako kot arhitekt uporabljajo ulice mest, ki so jih ne nazadnje pomagali načrtovati. In prav v tem sobivanju arhitektove ideje dobijo formo. Um, kot opaža metafizik Andy Clark, je izredno luknjast organ, ki se upira temu, da bi ostal izoliran znotraj lobanje, ampak se brezsramno spaja s telesom in svetom, spremljajoč delovanja posameznika. Karkoli najde na poti, preobrača v pripomočke za reševanje svojih lastnih problemov. Medtem ko se spaja s svetom, je delovanje uma neločljivo od celotne matrice odnosov, v katero je vtisnjeno, v katero se podaljšuje in katere razširitev je bistvena za proces družbenega življenja. Jasnega scenarija za družbeno in kulturno življenje ni, vendar znotraj njega zagotovo

»Družbeno življenje ni nekaj, kar bi oseba počela, ampak nekaj, kar oseba izkuša. Je proces, v katerem ljudje ne delajo oz. gradijo družbe, ampak s tem, da živijo družbeno, delajo oz. gradijo sami sebe.« — Tim Ingold

obstajajo scenariji. Da pa se odmaknemo od padanja v ekstreme in začaranega kroga ugibanj o tem, do kolikšne mere je življenje pravzaprav zrežirano, poglejmo na stran življenja samega. Življenje nikoli ne more biti popolnoma kodificirano kot proizvod sistema pravil in predstav, ker življenje ne izbira svoje poti po površini sveta, kjer je vse določeno in na pravem mestu, temveč je gibanje skozi svet, ki narašča, se širi. Da posameznik lahko nadaljuje, mora biti odprt in dovzeten za nenehno spreminjajoče se okoljske pogoje in razmere. Sistem, ki bi bil strogo zavezan izvršitvi vnaprej napisanega delovanja, ne bi bil zmožen reagirati, odgovarjati in se prilagajati ter bi potemtakem propadel že ob najmanjšem odklonskem manevru. Družbeno življenje ne napoveduje presenečenj – preprosto zato, ker si niti ne prizadeva napovedovati. Če si sposodimo formulacijo, s katero je Pierre Bourdieu označil generativno, vselej spreminjajočo se zmožnost habitusa, je način, v katerem delamo, delujemo, mislimo, »oddaljen od ustvarjanja nepredvidljivih novosti toliko, kot je oddaljen od avtomatične reprodukcije začetnih pogojev«. Tako v življenju ne gre za načrtovanje prihodnjih stanj, temveč sledenje tokov, vzdolž katerih se tovrstna stanja oblikujejo. Nasprotno od poizkusov omejevanja sveta skuša življenje kot takšno najbolje izkoristiti neštete možnosti, ki so na razpolago za to, da teče. Svet se namreč nikoli ne more dokončno omejiti in vselej sledi svoji lastni smeri ne glede na to, kaj imamo pripomniti. Povedano drugače, življenje tega sveta bi lahko bilo posledica nenehnih presenečenj, vendar njegova pojavnost ni presenetljiva, dokler se ne pretvarjamo, da ga lahko nadzorujemo ali sodimo. ▪

eVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

Peter Tomaž Dobrila svetovalec za intermedijsko povezovanje

Maribor je mesto Jakobova lestvica EPK 2012: od čiste energije do skupnega vrtenja

anes ne obstaja dualizem levih in de- 2012. Kiblin predlog je bil izhajati iz cesnih strank, ampak dualizem politi- lotne države, da prikažemo najboljše, kar ke na eni in ljudstva na drugi strani. premoremo, s središčem v enem mestu, za nas seveda v Mariboru. Tako smo želeKo je Kulturno izobraževalno društvo li slovenski evropski prestolnici kulture KIBLA leta 2000 pričelo sodelovati v predstaviti tudi druge potenciale, ki jih evropskih konzorcijih in je leta 2002 premoremo, ampak zaradi teh in onih pridobilo prve evropske projekte – takrat politik ne morejo na primarni kulturni je namreč Slovenija postala upraviče- zemljevid. Julija 2006 je to isto ministrna do črpanja sredstev Evropske unije stvo objavilo javni razpis za kandidatuprograma Kultura –, je bilo za nami dol- ro za Evropsko prestolnico kulture 2012, goletno mednarodno udejstvovanje, ki omejen na mestne občine, mariborska pa je leta 1996 (po pobudi leta 1992) tudi je objavila lokalni razpis za pripravo dovzpostavilo Multimedijski center KIBLA kumentacije in prijavo na državni razpis. kot institucijo za spoznavanje z novimi Med tremi prijavljenimi je bila za Maribor mediji in sodobnimi vsebinami. Tako izbrana Kibla. Septembra 2006 smo se losmo že leta 2004 sodelovali v progra- tili pripravljanja prijavne dokumentacije mu Kulturne olimpijade v Atenah, ki ter delali dneve in noči do zaključnega je potekala vzporedno z Olimpijskimi roka, 27. februarja 2007, ko smo preko igrami, in bili povabljeni k organizaciji 120 kilogramov materiala, urejenega in slovenskega programa v Evropski pre- zloženega v ličnih kartonastih škatlah, stolnici kulture – Cork 2005, prve ura- odpeljali v Ljubljano in ga predali na vlodne predstavitve Slovenije po pristopu k žišču Ministrstva za kulturo. Evropski uniji 1. maja 2004. Kot narav- Druga mesta, ki so oddala prijavo, so bila no so sledila sodelovanja v Sibiu 2007, še Celje, Koper in Ljubljana. Maribor se Liverpoolu 2008, Vilni in Linzu 2009, je edini odločil za večregijsko in policenIstanbulu 2010 in Talinu 2011. trično kandidaturo ter povezal večino mestnih občin t. i. vzhodne kohezijske Leta 2005 je Ministrstvo za kulturo po- regije (razen Celja, ki je odklonilo sodezvalo Kiblo in še dve drugi organizaciji lovanje zaradi samostojne kandidature) iz Ljubljane k izdelavi projektne na- in tudi večino slovenskih mestnih občin loge, kako se v Sloveniji lotiti projekta – od enajstih se nas je povezalo šest. Da Evropska prestolnica kulture, ki je bil ne bo zablode, takšno mreženje je čisto skupaj s Portugalsko določen za leto Kiblina ideja, nihče drug nima veze z njo,

8 9 »Zastaviti je treba novo paradigmo, ki bo temeljila na sonaravnem razvoju, samooskrbi, socialni vključenosti, enakopravnosti in bo podpirala kulturo, izobraževanje, znanost, umetnost, okolje in družbo, h kateri bo lahko prispeval vsakdo po svojih zmožnostih in ne bodo nikomur kratene osnovne pravice javnega: šolstva, kulture, zdravstva, socialnega zavarovanja, pokojnine, komunikacije, mobilnosti, energije, vode.« sami smo se vozili po mestnih občinah, obiskovali župane in se pogajali z njimi. Čista energija! Še več, vrli politični in kulturniški lokal-patrioti so idejo več mest prej zavirali kot podpirali, za višek pa večkrat ponovili vprašanje, kako se s strani kasnejših nosilcev projekta EPK rešiti partnerskih občin. Dejansko nihče od vodilnih ni prebral kandidature in zato razumel strateškega okvira, začrtanih vsebin in parametrov poslovno-trženjskega načrta, kaj šele, da bi vedeli, kakšne so prioritete operativnih programov in potencialnega črpanja evropskih vsebinskih, socialnih in infrastrukturnih sredstev. Če bi kdo prebral kandidaturo Maribora in partnerskih mest, Murske Sobote, Novega mesta, Ptuja, Slovenj Gradca in Velenja, oz. če bi kdo prebral ta najboljši predlog v vseh ozirih po izboru mednarodne ekspertne komisije maja 2007, ne bi šlo tako navzdol. Maja 2008 smo zato tisti, ki smo soustvarjali projekt EPK 2012, ustanovili Znanstveno raziskovalno združenje za umetnost, kulturno izobraževalne programe in tehnologijo EPEKA: 25 ustanovnih članic in članov, da bi vzdržali. Da rešimo, kar se rešiti da. Seveda ni bilo zraven nikogar iz javnih (mestnih in državnih) zavodov, mi pa prihajamo iz vse Slovenije. Pobudnica KIBLA, leta 2008 najuspešnejša kulturna organizacija Programa Kultura v Evropi, je bila istočasno odsekana od nadaljnje

eVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

koordinacije projekta EPK. In ko smo po vseh šlamastikah, grabežljivosti in nevednosti že skoraj obupali, je vskočila država. Najprej pasivno, nato aktivno, finančno in organizacijsko. V funkciji generalnega direktorja Direktorata za umetnost sem se jeseni 2009, ko so se izjalovili vsi poskusi ureditve razmer in so bili sestanki samo še poskus upravičevanja izgub, lotil priprave ustanovnega akta nečesa, kar je kasneje postalo javni zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Ko smo z Mestno občino Maribor pripravili vse podlage in je bil akt v začetku 2010 sprejet, pa si nisem mislil, da bo trajalo še skoraj celo leto, preden bo zavod dobil vse organe, svet in programski svet ter upravo (generalnega, programskega, poslovnega direktorja) in šele 2011 dejansko pričel polno obratovati. Danes, ko bomo opravili z izpeljanim projektom EPK 2012, se šele lahko oziramo naprej. Analize preteklega bodo stvar drugih, naša so snovanja prihodnjega. Eden od poglavitnih postulatov kandidature je bila trajnost, h kateri spada tako forma kot vsebina. Institucije z ljudmi in programi, ki so se sestavili v tem času, iščejo pot naprej. Skozi deželo, ki so ji ukradli sanje in zamenjali dan za noč. Kjer je nekdo ugasnil luč, da pridejo do izraza ognjemeti, spačeni od politično-finančne kleptokracije. Za ogradami oboroženi s pendreki in solzilci tolčejo po drevesih. Negibnih. Nema debla največ povedo v odzvanjanju lesa. Brez boja, z zvokom. Takšnim, kot po lobanji. Bi bil kriv, če bi les počil? Kriv, ker je rasel tam? Ker se lipa ni premaknila na ukaz? Slišijo se rotenja, čeprav smo samo tukaj, med nami so otroci, ženske, starejši, nad njimi doni iz helikopterja: »Uporabili bomo vsa prisilna sredstva.« »Bodo tudi streljali?« vprašam prijateljico, ki kmalu zatem izgine v množici. So res sposobni v imenu ljudstva streljati narod? V imenu koga? In svetiti po množici z žarometom iznad moje Prve gimnazije? Slika, vredna Orwellovega 1984, Fahrenheita 451 Françoisa Truffauta, Brazila Terryja Gilliama. Podoba simbol postane. Izgubili so se Ključi mesta. Tega prizora ne bom nikdar pozabil. Kot ne bom pozabil nečesa drugega, čez reko, na desnem bregu Drave, kjer si roko podajata dva pristopa. Na Valvazorjevi je

nastal Kiblin portal, najsodobnejše razstavišče v Sloveniji z razstavo desetletja, Soft Control – Mehki nadzor. Aktualne tehnologije, postavljene v ustvarjalne postopke in vprežene v umetniško razmišljanje o jutri. Za 21. stoletje. Spodaj je Center alternativne in avtonomne produkcije – CAAP kot ekstrakt Urbanih brazd. Dva programa v eno, trajnost umetnosti in znanosti, kulture, sociale, samooskrbe, enakopravnosti, vključenosti, biologije, kemije, tehnologij, informacijsko-komunikacijskih tehnologij v impozantni industrijski dediščini. Vrata spoznanja. Pogled skozi okno zazija v luknji ne nedokončane, ampak nikoli začete investicije v infrastrukturo, ki bi morala nositi program EPK 2012. Dve sodobnosti, dva načina, konstrukcija in destrukcija. Pazljivost, občutek, sobivanje v primerjavi nasiljem, sesuvanjem, izključevanjem. Sprva tvornost, umeščenost, pazljivost in sodelovanje z drugimi partnerskimi mesti, v primeru Soft Control s Slovenj Gradcem in Koroško galerijo likovnih umetnosti ter pridobitev evropskih sredstev, kot je Kibla projekt EPK 2012 zastavila. In uresničila. In kot odraz uradne kulturne in politične vizije luknja na mestu, kjer je nekoč stala podobno mogočna stavba, ki bi lahko bila industrijska dediščina. Pa več ne more biti. Popoln fiasko stroke in politike, ki spomnita, kaj so takšne kombinacije (ne) sposobne narediti. V mestu, ki se od evropskega kulturnega prestolovanja poslavlja z najbolj množično prireditvijo, v kateri sodeluje tako rekoč celotna družba, otroci, upokojenke in upokojenci, brezposelni in zaposleni, dijaki in dijakinje, študentje in študentke, meščanke in meščani v koreografiji z organi (ne) reda in (ne)mira, psi, konji, mačkami in ognjenim in pokajočim spektaklom. S solzilcem nad sedeče, s kletvicami nad stoječe, v kostumih in eksplozivno, celo tako prepričljivo, da nekateri končajo na urgenci. Participatorni dogodek, ki mu v zgodovini EPK ni para. Oder med nebom in zemljo. Terminal 12. Leto 2013 – četudi nemara še slabše, ne bo pa (nas) konec – naj bo (ponovno) sestavljanje koščkov za finančno perspektivo 2014–2020. Takrat dobimo novo priložnost. V tem času se lahko dogovorimo, kako naprej kot kulturna družba s socialnim čutom. Spet nam bodo ponujeni

viri za sodelovanje. A moramo znati sobivati. Tudi takrat, ko ne govorimo istega jezika in ne pišemo enake pisave. Tudi takšni, ki sanjamo, ko drugi navijajo. Tudi tisti, ki pojemo, ko vi tolčete. Tudi mi in tudi vi in tudi oni. V letih pred nami bo v Sloveniji vzhodna kohezijska regija upravičena do prejemanja sredstev evropskih strukturnih skladov. Z njimi lahko pomagamo ne samo sebi, ampak celotni državi, vsem prebivalkam in prebivalcem. Zastaviti je treba novo paradigmo, ki bo temeljila na sonaravnem razvoju, samooskrbi, socialni vključenosti, enakopravnosti in bo podpirala kulturo, izobraževanje, znanost, umetnost, okolje in družbo, h kateri bo lahko prispeval vsakdo po svojih zmožnostih in ne bodo nikomur kratene osnovne pravice javnega: šolstva, kulture, zdravstva, socialnega zavarovanja, pokojnine, komunikacije, mobilnosti, energije, vode. Leta 2025 je Slovenija spet na vrsti za Evropsko prestolnico kulture. Razmislimo, katero mesto bi umestili vanjo med izbrane za Mariborom in partnerskimi mesti. Se odločimo za eno ali še enkrat poskusimo z mreženjem. Ali si izmislimo kaj tretjega, izven ozkih kriterijev in okostenelih norm lokalnih, državnih in evropskih institucij. Endemični kulturni tok bo takrat imel nove dimenzije, novo sliko, jezik, pisavo, zvok. Od McLuhanove globalne vasi, kjer smo globalni vaščani, naj nastane globalno mesto z globalnimi meščani. Življenje naj bo kot dotik, saj nas dotik nič ne stane, ker nam je dano in je takšno, kot ga imamo. Možnosti je ogromno. Tudi če se spremeni, bo še vedno samo naše in nam ga nihče ne more vzeti, niti mi sami. ▪

»Dejansko nihče od vodilnih ni prebral kandidature in zato razumel strateškega okvira, začrtanih vsebin in parametrov poslovnotrženjskega načrta, kaj šele, da bi vedeli, kakšne so prioritete operativnih programov in potencialnega črpanja evropskih vsebinskih, socialnih in infrastrukturnih sredstev.«

10 11

TERMINAL 12

P ro G ra

ALEŠ ŠTEGER

vodja programskega sklopa Terminal 12

Kdo je Maribor?

&PI

E NT

TI TE

22.

oktobra 2010 sem si v prvem ohranjenem razmišljanju o obrisih strukture in vsebin programa EPK zabeležil: »Kar potrebujemo, je prežarčenje. Kar potrebujemo, je oživitev vseh kreativnih sil mesta. Potrebujemo misel, ki bo trajno delovala na vse dele mesta, jih povezala in vzajemno inspirirala, misel, ki ne bo diskriminirala, marveč prepoznavala in povezovala dele v celoti.« Dve leti kasneje najdemo to misel na ulici, vpije jo desettisočglava množica protestnikov na tako imenovani drugi mariborski vstaji. Misel je kratka, premore zgolj tri besede: Mi smo Maribor. Kolikor mi je znano, prihaja ta misel z ulice. Ni ne posebej izvirna ne nova. Njena posebnost pa je, da je morala prepotovati neke vrste stranpot, da bi bila slišana in poosebljena. Da bi jo protestniki množično uporabili za svoj slogan, je misel morala prehoditi pot transformacije. To seveda ne pomeni, da protestov ne bi bilo brez te misli in njene poti, a bi to bržkone bili protesti z drugačno oblikovano mislijo in tako z drugačnim nabojem in sporočilnostjo. Zato na tem mestu zapišimo prvo odkrito spoznanje: Maribor ni nikoli potreboval evropske prestolnice kulture. Maribor je prestolnica srednjeevropske kulture sam po sebi. Maribor je evropsko prestolnico

»Drugi pomenski odtenek stavka Mi smo Maribor prihaja iz te situacije kot izziv, iz nič narediti marsikaj, obrniti neko težko, da ne rečem na videz zavoženo situacijo na dobro. Za to je potrebna prekomerna investicija energije, časa in visoka umetnost improvizacije.«

faust

foto miha sagadin

kulture potreboval kvečjemu zato, da je po ovinku ustvaril neko misel in z njo neko skupnost. Po ovinku: z ulične rabe slogana Mi smo Maribor v avtorjeva usta, iz avtorjevih ust v risarjevo dlan, iz risarjeve dlani na zapuščen zid sredi mesta in od tod v usta protestnikov na ulici. Pred letom dni je ulični strip avtorjev Damijana Stepančiča in Zdravka Duše s pomenljivim naslovom Violator katapultiral slogan Mi smo Maribor na velik plakat v centru prestolnice. Po letu pasivne indoktrinacije naključnih mimoidočih je junak stripa skupaj s sloganom sestopil z zidu, postal eden osrednjih protestnih vzklikov na demonstracijah. In to ne le med Violami, ki so slogan poznali že poprej. Oktobra 2010 in tudi kasneje sem mariborsko »skupnost« dojemal kot nadvse zaprto. Tu ni šlo le za folkloristično opozicijo Ljubljani. Sam prihajam s Ptuja lučaj proč od Maribora, a so mi ob prihodu v mesto številni ne nepomembni akterji v mariborskem kulturniškem vesolju nemudoma dali vedeti, da nisem Mariborčan. Mi smo Maribor, stavek zveni v mojih ušesih v dveh pomenskih odtenkih. Prvi je provincialno ozek v smislu tradicionalnega jadikovanja Mariborčanov nad vsesplošno prevlado Ljubljane. S tem tipom rezoniranja se nisem nikoli strinjal. V pretiranem vztrajanju na folklorni pripadnosti Mariboru sem videl znamenje provincialne zatohlosti in kontraproduktivnega lokalnega protekcionalizma, da ne rečem kar šerivstva. Podobno mislim

TERMINAL 12

ODER MED NEBOM IN ZEMLJO različnih predstav (22 ponovitev), 1 svetovna premiera, 6 različnih prizorišč, 139 izvajalcev, 62 živali, 9035 gledalcev.

rebecca horn

droge so me obdržale pri življenju

še vedno, le da je v zadnjih dveh letih prišlo do določene korekture perspektive. K temu je pripomogel brezplodni boj sprva za Maks, kasneje za halo TVT, nazadnje za novo Umetnostno galerijo Maribor. Nič od tega ni bilo realizirano zavoljo številnih razlogov. A ko je prišlo do zadnje točke in je bil zaradi prostorske stiske ogrožen programski sklop EPK Terminal 12, ki ga programsko vodim, sem začel neukrepanje nacionalne politike vse bolj interpretirati kot žrtev dislociranosti problema od Ljubljane. Še vedno sem prepričan, da se v Ljubljani infrastrukturni fiasko načrtovanih investicij v kulturne objekte v okviru EPK ne bi mogel zgoditi, vsaj ne v takem obsegu. Drugi pomenski odtenek stavka Mi smo Maribor prihaja iz te situacije kot izziv, iz nič narediti marsikaj, obrniti neko težko, da ne rečem na videz zavoženo situacijo na dobro. Za to je potrebna prekomerna investicija energije, časa in visoka umetnost improvizacije. Ko zdaj demonstranti vzklikajo ta slogan, implicitno opozarjajo na to, da se trenutno vsa država nahaja pred podobnim izzivom. Kdo je Maribor? To naenkrat niso več le prebivalci Maribora, tisti, ki tukaj plačujejo davščine. To smo naenkrat vsi, ki nam je mar. Če pogledam nazaj, je bil projekt EPK obsojen na propad. Vzrokov za to je več. Prvi in največji prav gotovo tiči v apriornem nezaupanju med lokalno in državno politiko, ki je zastavila organizacijski okvir

foto mediaspeed

foto miha sagadin

konjenikova pot

EPK kot javni zavod z mestno občino Maribor kot ustanoviteljem in državo kot sofinancerjem. Vsakdo, ki je kdaj delal v javnih zavodih, ve, da so to institucije, namenjene nekemu bolj ali manj togemu izvajanju rednih, utečenih programov in projektov, saj jih za neko bolj dinamično produkcijsko delo, ki poteka relativno kratek čas in kjer je nemogoče vnaprej načrtovati prav vse segmente, preveč omejuje zakonodaja, javna naročila, predpisi itd. A to ni bilo vse, kar je hromilo izvedbo vsebin EPK. Nedorečena so bila tudi razmerja med partnerskimi mesti, državo in EPK. Leto dni pred začetkom EPK tako še sploh ni bila definirana izvedbena struktura zavoda in suverene obljube iz preteklosti so se začele rušiti kot hišice iz kart. Sledil je odstop vodje programskega sveta. Odstop v. d. finančne direktorice. Odstop vodje sveta zavoda. Obenem je naraščala negativna naperjenost medijev (spomnim lahko na osmrtnico EPK, ki jo je v sobotnem Objektivu objavil Dnevnik ob otvoritvi EPK), predvsem pa nenehno preigravanje finančnega okvirja, v katerem se EPK sploh lahko dogaja, neuspelih poskusov prostorskih rešitev, ki jih je mesto obljubljalo, na koncu pa ni izpeljalo. V ključnih trenutkih, tik pred pričetkom EPK, so potem priprli še mariborskega župana, malo kasneje pa je sledila vladna kriza in padec vlade, ki je bila, vsaj kar zadeva infrastrukturne rešitve, še edini preostali potencialni sogovornik. Mi pa smo bili Maribor.

foto mp produkcija

Zato na tem mestu zapišimo drugo odkrito spoznanje: le norci z nerazumljivim viškom entuziazma gredo v takih okoliščinah prevzet izvedbo projekta takih dimenzij, kot je EPK. V zadnjem času mi je več ljudi reklo, da je mariborski model EPK model prihodnosti. Med njimi so bili evropski parlamentarci, ki sedijo tudi v evropskem odboru za kulturo, Jack Lang, dva programska direktorja nekdanjih EPK, direktorji več slovenskih in tujih nacionalnih kulturnih institucij, muzejev, gledališč itn. Že, že, odvrnem, a to, kar se je zgodilo v Mariboru, je na tak način neponovljivo. Ne morete resno računati, da boste v drugih okoliščinah ponovno našli skupino norcev, ki bo delala nemogoče. Ki bo rekla Mi smo Maribor kljub temu, da jim bodo številni Mariborčani rekli: vi ste Žabarji, vi ste Ptujčani, skratka, vi ste lopovi ... Kdo je Maribor? Upam, da so lahko v letu 2013 Maribor tudi tisti, ki tam ne živijo. Že to bi bil velik korak dalje. Zato na tem mestu zapišimo tretje, odkrito samohvalno spoznanje: mariborski EPK, z vsemi svojimi hibami in težavami, je pozitivna zgodba. Če se vrnemo leto nazaj, ko ni prav nihče, razen par norcev v Vetrinjskem dvorcu, sedežu EPK, verjel, da se lahko apokaliptična klima okrog EPK obrne v nasprotje, je to pravi mali mariborski mirakel. Običajno vprašanje ob zaključku: kaj pa ostane? Pri tem vprašanju ljudje mislijo predvsem na beton in zidove in nova

TERMINAL 12

400

Umetnost zmeraj zmaga različne razstave in 25 dogodkov, ki jih je obiskalo 12220 ljudi.

študentov in 37 vrhunskih strokovnjakov z vsega sveta se je pridružilo projektu 100YC (Stoletno mesto).

črne maske

foto mediaspeed

delovna mesta. Prehitro pa pozabljajo, da po eksploziji dogajanja v letu 2012 ostajajo kriteriji, nivo, obenem obča zavest, da se tudi v Mariboru lahko zgodi izjemna intenzivnost kreativnega dogajanja, ostajajo na novo stkane mreže, intelektualni pretok, novi izvedbeni standardi, pričakovanja publike in izkušnje. Vse to seveda ne more ostati brez učinka. Marsikdo od mariborskih producentov na področju kulture bo moral na novo premisliti tako svoje vsebine kot izvedbene pristope. Z EPK smo še posebej pri Terminalu 12 poskušali nakazati nezaslišane možnosti, ki jih Maribor in partnerska mesta skrivajo. Po eni strani se kultura (še posebej tista, ki se sama rada imenuje »visoka«) vse preveč dogaja znotraj obzidij institucij. Projekti, kot je bil cikel mednarodnih gledaliških presežkov Oder med nebom in zemljo, so deklarativno iskali nova, drugačna prizorišča, da bi jih osmislili za prihodnost. Od Purcaretejevega Fausta, ki je bil izveden v industrijskem objektu TVT, preko Konjenikove poti, ki je vrhunsko kulturo selil za izjemno naravno kuliso kamniškega konjeniškega kluba, pa do skupine New Burlesque, ki je Narodni dom spremenil v hedonistični kabaret. Tudi številni drugi projekti so bili umeščeni v »netradicionalna« okolja, koncert The stroj na prizorišču Surovine ali koncert Laibachov v Velenjskem premogovniku, pregledna razstava zadnjega stoletja slovenske umetnosti Skoraj pomlad v hotelu Slavija, Ulayeva rezidenca

»Le norci z nerazumljivim viškom entuziazma gredo v takih okoliščinah prevzet izvedbo projekta takih dimenzij, kot je EPK.«

v Mariboru je oživila mariborski arhitekturni biser, Sodni stolp, in ga iz skladišča spremenila v eminentni razstavni prostor. Trg Leona Štuklja je s številnimi koncerti (spomnimo se le koncerta Sigur Rós) in drugimi prireditvami začel dihati z mestom. Salzburški paviljon White noise je pokazal, da lahko prava vsebina na pravi lokaciji pritegne ogromne številke ljudi, razstavo avstrijskega dizajna si je v pičlih štirinajstih dneh ogledalo devet tisoč gledalcev. Skratka EPK je pokazal, da so drugačni prostorski pristopi ne le dobrodošli, marveč nujni, saj mesto s spremembo perspektive zelo hitro zraste do nepričakovanih dimenzij in možnosti. Znotraj Terminala 12 smo oblikovali težišče projektov, ki so bolj ali manj eksplicitno zastavljali vprašanje prihodnosti, bolj ali manj utopično, bolj ali manj vizionarsko, bolj ali manj mednarodno. Tu ne mislim le na cikel obiskov eminentnih ustvarjalcev in mislecev v okviru projekta Dvanajst (se spomnite na obisk Garyja Kasparova? Pa Jacka Langa? Pa Hansa Magnusa Enzensbergerja?), ki jih bomo še lahko spremljali po nacionalni televiziji, že omenjenega cikla Oder med nebom in zemljo, ki je preizpraševal prihodnost praks na področju uprizoritvenih umetnosti, marveč tudi projektov Radar in Architectual Intelligence (Ai) 2112, ki je vzpostavil trajno mednarodno platformo za premišljevanje arhitekturnih in urbanističnih konceptov na primeru Maribora, kot si ga eminentni arhitekti predstavljajo čez sto let. Projekt Ai 2112 je uspešno predstavljal Slovenijo na beneškem Arhitekturnem bienalu in tako tvoril vsebinsko povezavo med mariborskim EPK, bienalom in Ars electronico v Linzu.

gary kasparov

foto miha sagadin

Dandanes je Maribor je v očeh marsikaterega ustvarjalca, producenta in institucije iz tujine umeščen na mednarodni zemljevid. To seveda velja izkoristiti v prihodnje. To je nek bonus, ki ga Maribor sedaj premore, ki pa ni sam po sebi umeven in ne bo večen. Tu se skriva priložnost, ki bi jo mariborski ustvarjalci in vsi mi, ki smo Maribor, morali zgrabiti z odprtimi rokami. Ni realno pričakovati, da bo model nacionalne kulture, kot smo ga v Sloveniji brez večjih sprememb izgrajevali od konca druge svetovne vojne dalje, preživel v bodoče. Treba bo vzpostaviti sodobne izvedbene standarde, se iz lokalnih in nacionalnih jasli preusmeriti na mednarodno ali vsaj meddržavno regionalno vpete projekte, skladno z njimi pa na nek drug način razmišljanja. Projekti znotraj EPK, kot so koncerti Laurie Anderson, Chick Corea Tria, nastop zvezd Marinskega teatra, razstave Rebecce Horn, Soft Control in Oscarja Kokoschke, avtorski gledališki projekti Jana Fabra in Tomaža Pandurja, produkcija Črnih mask in When the mountain changed its clothing Heinerja Goebbelsa in Carmine Slovenice (in še dolgo bi lahko naštevali) pričajo o velikih umetniških potencialih, ki se skrivajo v mednarodnih koprodukcijah na najvišjem nivoju. Zato naj na tem mestu napišemo zadnje spoznanje: evropska prestolnica kulture predstavlja šele začetek. Zdaj, ko je misel izoblikovana, potrebujemo nadaljnja dejanja. ▪

Urbane brazde

Terminal12 Finančna kriza je zanimiv kulturni fenomen. Bančnike in borzne posrednike je naredila za zabavne in seksi – nekaj, kar se je zdelo skoraj nemogoče udejanjiti še nekaj let nazaj. — Boris Groys

Vidite, spoštovani gospod predsednik, to je moja zgodba. Velika ljubezen. Morda dovolj velika, da bi bila lahko celo usodna. Vi poznate Slovenijo. (…) Prišepnite ji, da jo poznam. Da vem, da se kranjska klobasa je s kislim zeljem. Da vem, kje štorklje posedajo po drogovih. Da vem, v katerem delu je Soča najbolj smaragdna. Da vem, kako si želi dostopa na odprto morje. (…) Da vem, kako izredne ljudi rojeva. Spoštovani gospod predsednik, Slovenija bo vedno moja. Četudi jaz ne bom nikoli njen. — Prosilec za azil (Pismo predsedniku države)

GOSTI Slobodan Nezirović ▪ Jasmina

Kulturne ambasade Univerzum nas bo še naprej ignoriral. Kar je pomembno, je naš vrt. In če imamo občutek, da lahko kaj prispevamo, moramo poiskati tiste, ki nas potrebujejo. — Jean Claude Carrièr (Zgodovina ima svoje lastne odgovore)

GOSTI Luca Missoni ▪ Jean-Claude Carrier

GOSTI Edward Clug ▪ Tomaž Pandur, Boris Groys ▪ Tzvetan Todorov ▪ Hans Magnus Enzensberger ▪ Ivo Pogorelich ▪ Jan Fabre ▪ Laurie Anderson ▪ Charles Simic ▪ Hans Arp ▪ Marcel Duchamp ▪ Ulay ▪ Aleš Berger ▪ Silvio Purcarete ▪ Viskas Swarup ▪ Rebecca Horn ▪ Felicitas Hoppe ▪ Chick Corea ▪ Richard Tognetti ▪ Hugo Wolf ▪ Gari Kasparov ▪ Victoria Chaplin ▪ Jean Baptiste Thierree ▪ Oskar Kokoschka ▪ Antony Rizzi ▪ Jack Lang ▪ Dmitry Bulatov ▪ Laibach ▪ Siddhartra ▪ European Jazz Orcherstra ▪ Rosenberg Trio …

Ahmetaj ▪ Danilo Türk ▪ Zdenka ČebašekTravnik ▪ Hazemina Đonlić ▪ Veljko Kajtazi ▪ Hedina Sijerčić Tahirović ▪ Ljatif Demir ▪ Marcel Courtiade ▪ Samanta Baranja ▪ Bajram Haliti ▪ Martina Bavec ▪ Milojka Fekonja ▪ Suzana Črnčec ▪ Boris Fras ▪ Vida Šavli ▪ Petra Pucko ▪ Stanislav Klemenčič ▪ Marjan Skalicky ▪ Matej Zonta ▪ 150 uporabnikov Skupnostnega urbanega eko vrta ▪ Mladen Jovičič ▪ Predrag Topić – Peđa ▪ Aigul Hakimova ▪ Tjaša Pureber ▪ Boštjan Pihler ▪ Uršula Lipovec Čebron ▪ Miha Novak ▪ Bratko Bibič ▪ Tomaž Gregorc ▪ Matevž Krivic ▪ prosilec za azil (avtor pisma predsedniku države) ▪ Aida Hadžiahmetović …

▪ Gilles Deleuze ▪ Jean-Michel Fordon ▪ Nil Baskar ▪ Luka Zagoričnik ▪ Bruno Heuze ▪ Uršula Berlot ▪ Stefan Leclercq ▪ Arnaud Villani ▪ Francesco Bruni ▪ Fabio Fonde ▪ Ciril Zlobec ▪ Eduard Ballester ▪ Walter Salles ▪ Gilberto Fonesca ▪ Alfonz Kodrič ▪ Anna Cortils ▪ Kawamoto ▪ Mimimo No Toji ▪ Aberto-Chino-Arcos ▪ Alejandro Gonzáles ▪ Analía Amaya ▪ Juan Carlos Alom ▪ Erich Lessing ▪ Gustav Klimt ▪ Harri Stojka ▪ Uroš Djurić ▪ Peter Downsbrough ▪ Luciano Fabro ▪ Charley Case ▪ Jacques Charlier ▪ Edith Dekyndt ▪ Ann Veronica Janssens ▪ Didier Mahieu ▪ Jean-Luc …

Ključi mesta

Življenje na dotik

Univerza

Za tak pogovor, še zlasti pa, če bi naj pri njem asistirala literatura, je torej potrebna vzajemna radovednost. In skupni boj proti pozabi. Nevednost in pozaba delata ljudi preveč samozavestne in arogantne. V evropski pogovor lahko torej literatura prinese veliko več kot interesi. Prinese lahko občutek za šibkost, za drugačnost in prinese – spomin. — Drago Jančar (Kot se v Parizu pozabi sploh vse)

Vsi – vsak posameznik, vsaka družba in kultura – imajo svoje strahove in stežka določimo, kateri so hujši, kajti pogosto so brce in žalitve bolj boleče od smrti. Strah je trd zapor, ki duši vse oblike svobode; vdira v človeka in se razraste po njem kakor rak, da postane del njega; kvari mu misli, občutke, vzgibe, percepcijo do take mere, da človek izgubi smisel za realnost in odeva v meso in kosti prikazni, ki kot vampirji pijejo kri svoji žrtvi. — Claudio Magris (O pogumu)

To velja tako za pogled na celoto, kot na oddelek ali posameznika. Ukazovanje, toga hierarhija poveljevanja, kjer informacije tečejo od spodaj navzgor, ukazi pa od zgoraj navzdol (nam je znano?), avtoritativno vodenje brez upoštevanja idej posameznikov ali neformalnih skupin, so bistveno manj učinkoviti kot dogovarjanje, spodbujanje in skupno iskanje rešitev (možgansko viharjenje na primer). —Danijel Rebolj (Ven iz škatle)

GOSTI Peter Nadas ▪ Peter Esterhazy ▪ Mladen Dolar ▪ Dubravka Ugrešić ▪ Renata Salecl ▪ Ivan Štuhec ▪ Andrej Nikolaidis ▪ Claudi Magris ▪ Jani Virk ▪ Dragan Velikić ▪ Mihael Šiškin ▪ Igor Grdina ▪ Faruk Šehić ▪ Dušan Čater ▪ Ivo Svetina ▪ Robert Perišić ▪ Daša Drndić ▪ Suzana Tratnik ▪ Tatjana Greif ▪ Tibor Keresztury ▪ Jagna Pogačnik ▪ Teofil Pančič ▪ Agnes Heller ▪ Aleksander Genis ▪ Gonçalo M. Tavares ▪ Jan Cvitkovič ▪ Igor Marojević ▪ Thomas Hylland Eriksen ▪ Srečko Horvat ▪ László Szilasi ▪ Asja Bakić ▪ Marko Pogačar ▪ Ahmed Burić ▪ David Albahari ▪ Ivana Simić Bodrožić ▪ Mirko Lorenci ▪ Rene Maurin ▪ Primož Obrežan ▪ Gregor Kosi …

GOSTI Muhammead Yunus ▪ Jean-Marie Lehn ▪ Lučka Kajfež Bogataj ▪ Vesna Vuk Godina ▪ Andrej Fištravec ▪ Harold Pinter ▪ Boris Vezjak ▪ Andrej Hrausky ▪ Bogdan Reichenberg ▪ Miha Dešman ▪ Matevž Čelik ▪ Janez Koželj ▪ Peter Gabrijelčič ▪ brata Grimm ▪ Svetlana Makarović ▪ Ali Žerdin ▪ France Bučar ▪ Tomaž Petrač ▪ Andrew Pickering ▪ Stelarc ▪ Oron Catts ▪ Ionat Zurr ▪ Polona Tratnik ▪ Leo Peschta ▪ Robert Musil ▪ Ursula Damm ▪ Andy Gracie ▪ Bill Vorn ▪ James Auger ▪ Jimmy Loizeau ▪ Tadej Golob ▪ Orlando Uršič ▪ Gregor Lozar ▪ Zdenko Kodrič ▪ Andrej Predin ▪ Jaka Pucihar ▪ Bojan Adamič ▪ Anton Martin Slomšek …

GOSTI Macy Gray ▪ Vlatko Stefanovski

▪ Marko Mandić ▪ Jernej Lorenci ▪ Mirko Lazar ▪ Esma Redžepova ▪ Dušan Jovanović ▪ Jože Tisnikar ▪ Vladimir Veličković ▪ Drago Jančar ▪ Janja Vidmar ▪ Goran Vojnović ▪ Ivica Buljan ▪ Lila Prap ▪ Wilhelm Tegetthoff ▪ Karl-Markus Gauss ▪ Mircea Cărtărescu ▪ Vasko Atanasovski ▪ Nataša Prosenc Stearns ▪ Goro Osojnik ▪ Marko Nabršnik ▪ Tomaž Lorenz ▪ Jerko Novak ▪ Rok Vilčnik ▪ Matjaž Latin ▪ Hišnik Maribora ▪ Aljoša Ternovšek ▪ Jasmina Cibic ▪ Tommy Emmanuel ▪ Stochel Rosenberg ▪ Sigur RÓs ▪ Rosenberg Trio ▪ Gogol Bordello ▪ Kultur shock ▪ Kiril Džaikovski ▪ New Young Pony Club ▪ The Toronto Drug Bust …

ULIČNI STRIP - VIOLENT

foto jože bantur

Vrata so odprta Boris Cizej

vodja programskega sklopa Ključi mesta

ajprej je treba malo nazaj. Maribor je bil novembra 2010 eno najbolj žalostnih mest na površini zemlje – trajno »nokautirano« in polno napadalnega cinizma, sicer pa v svoji vsakdanjosti pust in počasen kraj, tako fizično kot mentalno. Njegov propad, ki se je začel po letu 1990, je dosegel vrh ali bolje rečeno dno. Takrat se je zbirala ekipa, ki je prišla opravit »mission impossible« – zamisliti si in izvesti program EPK Maribor 2012. Sam v njej sodelujem dvojno: splošno kot vrnjeni Mariborčan in posebno kot avtor zamisli o reanimaciji mestnega jedra s pomočjo različnih umetniških

in splošnokulturnih praks. Takrat, torej novembra 2010, je bil projekt EPK milo rečeno v razvalinah – jasno viden je bil popolni klinč vseh akterjev, ki so do tedaj tako legalno kot intelektualno peljali projekt, položaj ni vzbujal zaupanja ne strokovni ne splošni javnosti. Po prihodu nove programske ekipe se je po nekaj hitropoteznih partijah moči in izločanja oblikoval notranji intelektualni krog, ki je od tedaj poganjal vse aktivnosti, ki so naposled pripeljale do programske knjige v oktobru 2011 in nadalje do dejanskega izvajanja programa v letu 2012. Programski sklop Ključi mesta – ki je dolgo nosil delovni naslov Reanimirani Maribor – smo si zamislili kot temeljni, osnovni del EPK. Izhodišče je bil premislek o položaju »osnovne celice zgodovine«, torej meščanov in meščank Maribora, in načinov, kako nanje »pripeti« prireditev, kot je EPK, jo narediti njihovo. Za to se je kot najprimernejša pokazala »klasična« postmoderna praksa, ki je takrat predstavljala in še zdaj predstavlja najširšo možno ustvarjalno platformo. Tema programskega sklopa je zgodba o urbanosti Maribora, cilj pa zanimivo, življenjskega utripa polno mestno središče. Kajti od tam vse pride in tja se vse vrača. In točno tako je po Aristotelu povedal

»Kajti mesto, smo rekli z Aristotelom, ljudje potrebujejo, da izrazijo svoje vrline in sposobnosti na najboljši možni način. Še več: mesto zrcali ves svet in tudi ves čas, ki ga človek živi.« Jančar, namreč, da »ljudje potrebujejo mesta, da lahko izrazijo svoje vrline in sposobnosti na najboljši možni način … mesto zrcali ves svet in tudi povsem točno ves čas, ki ga človek živi kot zoon politikon« in potem sam o kulturi, da »si bo morala postaviti visoke kriterije, se upreti dekonstrukciji visoke kulture, izgubljanju stika s tradicijo in metafizičnim kontekstom, vzpostaviti vrednote idealizma namesto pragmatizma, če bo hotela znova postati gojišče idej, drznih in provokativnih estetskih in družbenih zamisli, središče, kjer se plodno stikata nacionalna identiteta in kozmopolitska dinamika«. Tako.

ključi mesta

130

koncertov je Klub 2012 gostil v 320 dneh svojega obratovanja.

226 klub 12, robert perič

foto mediaspeed

koncertov se je med majem in septembrom zvrstilo na mariborskih Odrih.

RAZSTAVA NEMCI IN MARIBOR

foto MP PRODUKCIJA

Začelo se je dobesedno z majhnimi koraki. Najprej s postavitvijo dveh delovnih skupin, saj je bilo jasno, da tu nič ne bo pomenil božanski navdih ustvarjalnosti, pač pa trdo, natančno delo. Tako je prva skupina, skupina terenskih producentov, raziskala dejansko fizično in mentalno situacijo zadevnega mestnega prostora in poiskala tako osebne kot splošne zgodbe in možne nastavke projektov. Druga skupina, intelektualni delavci, pa je z metodo pospešenega »brainstorminga« selekcionirala ali gradila projekte do njihove virtualne oblike. Sledilo je definiranje in PR do vseh važnejših socialnih in kulturnih podskupin v mestu (bolnica, Viole, cerkev, gasilci, univerza, mestni posebneži …). Nato odločitev za strategijo – »plaz« dogodkov in »kvaliteta za mase«. Zatem miselna zamejitev prostora, torej v našem primeru mestnega obzidja, ki predstavlja simbolični »kraj« urbanosti; rezultat je projekt Svetlobno obzidje. Potem polnitev praznega ali uničenega prostora v središču mesta; rezultat so projekti različnih intervencij v prostoru, ki izpostavljajo ali dodajajo nove vsebine, kot so Cvetlična ulica, Šum reke, Mestna izpovednica, Mozaik EPK, Promenada, Namizna poezija in Ulični strip. Sem sodijo tudi projekti, kot so Severni sij, Objemi in poljubi, Razstava starih fotografij Maribora v izložbah v središču mesta. Potem v sodelovanju z univerzo Hiša znanosti – center eksperimentov v eni od glavnih ulic mesta. Seveda poštene zgodbe Maribora ni brez pogleda na zgodovino njegovih Nemcev;

14.474

obiskovalcev si je v 90 dneh ogledalo razstavo Nemci in Maribor

INTELEKTUALNE KURBE

zato velika razstava v prostorih nekdanje Velike kavarne na Glavnem trgu. Potem nadgradnja duhovnega prostora; projekt Bombardiranje Maribora, projekt Situacija Anophthalmus hitleri, projekt Intelektualne kurbe. In oddelek off-off gledališča s predstavami Was ist Maribor, Safari tour in Jalova, ki koristi prostore in situacije izven tradicionalnega gledališča. In vse skupaj skozi oči Hišnika Maribora, miniserije na spletu. Vsi ti projekti – uspelo jih je uresničiti kakih sto – so z različnimi sinergijami napolnili fizični in duhovni prostor mesta, povezali meščane z mestom in dajali osnovo, razpoloženje dogajanju Evropske prestolnice kulture. Poleti je k temu odločilno pomagalo tudi sedem letnih odrov z različnim, predvsem glasbenim programom. Programski sklop Ključi mesta je od začetka deloval v prepričanju – še enkrat po Jančarju –, »da kulturen, to je radoveden in ustvarjalen človek, po definiciji multikulturen, v nobeni kulturni avtarkiji

foto Rok Klemenčič

ne more obstati«. Treba je odprto živeti s človeškimi, jezikovnimi, kulturnimi in ustvarjalnimi razlikami, še več, treba jih je varovati in jih razvijati. Razlike pa je mogoče živeti samo z ustvarjalnostjo, ki sama po sebi pomeni prestopanje vsakršnih meja, tudi socialnih. V mestu in svetu. Kajti mesto, smo rekli z Aristotelom, ljudje potrebujejo, da izrazijo svoje vrline in sposobnosti na najboljši možni način. Še več: mesto zrcali ves svet in tudi ves čas, ki ga človek živi. Tako. ▪

»Izhodišče Ključev mesta je bil premislek o položaju »osnovne celice zgodovine«, torej meščanov in meščank Maribora, in načinov, kako nanje »pripeti« prireditev, kot je EPK, jo narediti njihovo.«

16 17

URBANE BRAZDE

Ko se v Mariboru zgodi narod, je mogoče čisto vse, tudi tisto, kar se pred tem ni dalo niti misliti OTVORITEV CENTRA ALTERNATIVNE IN AVTONOMNE PRODUKCIJE V MARIBORU

MARTA GREGORČIČ

vodja programskega sklopa Urbane brazde

o besedilo pišem v torek zjutraj, dan po drugi mariborski vstaji, rahlo vročična od solzivca in glasnega skandiranja »Gotof je!«. Slogan je včeraj zvečer v Mariboru zamenjal tisti klasični pozdrav »Zdravo!«. Zgodil se je narod, pravijo povsod naokrog ljudje, ki vedo, kaj to v Mariboru pomeni. Zakaj narod? Vsaka večja skupina ljudi, ki se zbere vkup, organizira, da bodisi nekaj ustavi, bodisi nekaj ustvari – to je narod tu v Mariboru. In včeraj je narod dokončno ustavil Kanglerja. Neprecenljiva dragocenost, ki jo je težko najti drugod po Sloveniji, da pridejo trenutki ali pa tedni, ko ljudje tu okrog natančno vedo, kaj hočejo, česa nočejo, kdaj je dovolj in kdaj je treba začeti. Kar si zastavijo, bodo dosegli zlepa ali zgrda. Dolgo so molčali, morda celo predolgo, zdaj, ko imajo dovolj, so začeli in ne ustavi jih ne konjenica, gumijevke, ne Gorenakove laži, ne horde policistov, uvoženih iz drugih spečih delov Slovenije. Naroda ne bo ustavila niti vojska, če jo bodo poslali na naslednjo vstajo. Dogaja se nekaj, česar politika noče slišati. Kangler je namreč že padel, kajti narod tu nikdar ni rekel »Gotof bo!«, ves čas je že gotof, samo še

vsem preostalim, ki tega še ne vedo, dopovedujemo: »Gotof je!« Dopovedujemo pa tudi tistim, ki bodo prav tako kmalu gotofi, ker ne poslušajo in ne gledajo, kaj se v Mariboru dogaja, podpirajo samodržca, ki uničuje mesto, ljudem pa jemlje zadnje, kar še imajo – dostojanstvo! Baterijski reji samodržcev, ki se je razpasla po Sloveniji, je odklenkalo. Če nimajo stika s svojim okoljem, zaradi katerega so se v svoje sobane sploh lahko nastavili, so gotofi. Edino vprašanje, ki morebiti ostaja odprto, je – ali bo Kanglerja fizično odnesel narod ali pa se bo, če ima kanček posluha za politiko in za ljudi v mestu, odnesel sam. Seveda bi bilo najbolje, da se odnese sam, danes ali jutri, čez teden bo prepozno tako zanj kot še za marsikoga drugega v Mariboru, Trebnjem, Novem mestu, morda kmalu za koga v Ljubljani, kjer je nedvomno največ za pomesti in počistiti.

»Morda je programu Urbanih brazd zares lahko uspelo le v Mariboru, kajti tu so ljudje, ki marsikaj hočejo, pa tudi veliko takih, ki so prodali vse, ne pa tudi svoje svobode. Nobenemu programu ali projektu, pa naj bo spisan še tako prvovrstno, pa ne more uspeti, če ga ljudje ne posvojijo, če ga ne vzamejo za svojega. Upajmo, da se je to zgodilo Urbanih brazdam v Mariboru.«

Da tod že vsak otrok, ne pa tudi župan, ve, da je gotof, povedo slogani, ki jih sestavljajo otroci. Štiriletna deklica, ki hodi v vrtec, je včeraj ponoči namesto risanke gledala poročila o protestih, z mamico sta nam na demonstracije poslali tale slogan: »Ringa ringa raja, Franci pa nagaja, radar že gori, Kangler gotof si!« Sodelavec je na demonstracije včeraj prinesel slogan svoje petletne hčerke, ki si ga je izmislila dan pred demonstracijami: »Idi stran, idi stran, nisi več naš župan!« Če to vedo že štiri- in petletne deklice, pa bo, menda, to vedel tudi Franci, razumel dr. Vinko in slišal Janez? Kajti tu že skandirajo: »Janez Janša, ko osvobodimo Maribor, pridemo še po tebe!« Kar se dogaja v Mariboru, bi se nemara moralo dogajati po vsej Sloveniji. Dogaja se drugod po Evropi, a tega mediji ne vidijo, o tem mediji ne pišejo. Tisti, ki protestirajo, so malodane zlikovci, lenuhi, prevaranti, izgredniki …, ki bi živeli od socialne pomoči in bi afne guncali!? Čeprav je iz dneva v dan več ljudi zatiranih, razžaljenih, obubožanih, a prisiljenih plačevati davke in grehe tistih, ki se igrajo politiko uničevanja, se pretvarjanje, da vse gre in da bo šlo še sto let tako naprej, ne izplača več. Kajti samo za nas, pa naj bomo posamezniki, meščani, ljudstvo ali narod, veljajo pravila, kazni, sankcije. Prav nihče drug v tej državi ni dotakljiv, kaj šele zamenljiv. Samo mi imamo dolžnosti in obveze, slabo vest in gorečo željo, da se kaj spremeni, da bomo

URBANE BRAZDE

10.000 nekoč spet svobodni, da bomo v tej državi kaj vredni, saj jo gradimo iz dneva v dan, vsak po svojih močeh. Toda obravnavani smo kot drhal, priskledniki, norci, ki jih bodo še naprej prinašali naokrog, če se jim bomo le pustili. V Mariboru je narod pokazal, da bodo letele glave, ne le jajca, če ne bo nikogar, ki bi jih slišal, videl, razumel. Nikogar, ki bi jih spoštoval. Nikogar, ki bi priznal, da se je zmotil, zašuštral, zmanipuliral, provociral. Samopašnost in samovolja v političnih vrhovih se nadejata, da bomo tod in okrog ljudje še naprej tiho sprejemali, kar so nam servirali skozi leta in tudi preteklo noč, da s tem, ko so nas razgnali kot živali, ne bo več odmevalo »Dost je!« »Mi smo Maribor!« »Gotof je!«. V tem narodu je preveč zavezništva, preveč raznolika in pisana druščina, prepolne ulice, da bi se jih dalo razgnati s puhlico o nelegalnem protestu, tudi preveč pokončnih in ponosnih delovnih teles, da bi se jih dalo podkupiti ali kako drugače zmanipulirati. Pa saj nismo protestirali – vstali smo, ker je gotof, in to smo povedali še vsej Sloveniji, saj vam mediji tega sporočila itak ne bi prenesli. To sporočilo ni bilo več samo za Kanglerja, že zdaj je bilo za vlado, to in preteklo, za samodržce in samohodce, ki mislijo, da se da mirno teptati narod. Ko smo pred dobrima dvema letoma prišli v Maribor s programom Urbane brazde, se nam je zdela lokalna situacija tu z več vidikov nemogoča, nerešljiva, neprepustna. A še preden smo se dobro zavedli, se je ta narod tu začel vključevati v programe in postajati gonilna sila Urbanih brazd. Morda nas to ne bi smelo presenetiti, kajti tu si ljudje nekaj vbijejo v glavo in tako se tudi zgodi. Ljudje tu stvar speljejo do konca – ne do nekam vmes. Kje drugje, če ne v Mariboru in njegovi okolici, bi našli trideset kmetov, ki zdaj vodijo prva socialna podjetja za preskrbo obratov javne prehrane in meščanov s svežo sezonsko in živo hrano, združeni v Zadrugo Dobrina. Direktorica direktorata za kmetijstvo je pred dnevi priznala, da jo je sram, da celotna agronomska stroka ni bila sposobna zagnati tovrstnih projektov; v Mariboru

URBANI VRTOVI

ljudi je protestiralo na 2. ma riborski vstaji, dne 26.11.2012

foto VANJA BUČAN

pa se že devetnajst vrtcev, šol in drugih javnih institucij vsaj delno preskrbuje z lokalnimi pridelki in izdelki, s čimer se krepi lokalna ekonomija, vzajemnost in zavezništvo med ruralnim in urbanim, javnimi uslužbenci, kmeti in starši. Kje drugje, če ne v Mariboru, kjer čez noč vstane narod, bi se samoorganizirali vrtičkarji in v pičlega pol leta pognali prvovrstni projekt skupnostnega, ekološko certificiranega urbanega vrta, s katerega zdaj plodove pobira prek 80 družin, ki sanjajo o novih tovrstnih programih in urejanju okolice za skupno, javno rabo. V Mariboru se je zbudila skupnost veliko bolj, kot bi kateri koli projekt lahko predvideval ali načrtoval. Urbane brazde je v dveh letih tako ali drugače soustvarjalo in uresničilo prek dva tisoč ljudi, od varuhov semen, delavcev migrantov, beguncev, vrtičkarjev, pridelovalcev, šolarjev, učiteljev, staršev, gospodinj, brezposelnih, upokojencev, kolesarjev, pešcev ... Ob otvoritvi Centra alternativne in avtonomne produkcije na Valvasorjevi 42 in v tednu odprtih vrat centra nas je obiskalo prek 1300 ljudi. Številni ljudje so center vzeli za svojega in v njem vidijo tako infrastrukturo kot priložnost za svoje potrebe, želje, srečevanje in ustvarjanje.

»Baterijski reji samodržcev, ki se je razpasla po Sloveniji, je odklenkalo. Če nimajo stika s svojim okoljem, zaradi katerega so se v svoje sobane sploh lahko nastavili, so gotofi.«

»Ringa ringa raja, Franci pa nagaja, radar že gori, Kangler gotof si!«

družin pobira plodove iz skupnostnega, ekološko certificiranega urbanega vrta

Morda je programu Urbanih brazd zares lahko uspelo le v Mariboru, kajti tu so ljudje, ki marsikaj hočejo, pa tudi veliko takih, ki so prodali vse, ne pa tudi svoje svobode. Nobenemu programu ali projektu, pa naj bo spisan še tako prvovrstno, pa ne more uspeti, če ga ljudje ne posvojijo, če ga ne vzamejo za svojega. Upajmo, da se je to zgodilo Urbanim brazdam v Mariboru. Zato naj se, ob vsem, kar se je Urbanim brazdam v zadnjih dveh letih dogajalo, zahvalimo narodu v Mariboru, ki se je vključeval in pomagal uresničevati nove pristope samoorganiziranja skupnosti, vzpostavljati odgovorno ekonomijo, varovati in obnavljati semenski material kulturnih rastlin in biodiverziteto, vsem, ki ste ob zapiranju gradbenih in drugih podjetij stopili zraven in podprli delavce iz Bosne in Hercegovine, begunce iz Somalije in Sudana, pa tistim, ki ste videli priložnost tudi za nadgradnjo romskega jezika. Vsem, ki ste se na cesto podali s kolesom ali peš, predvsem pa tistim, ki ste za Maribor pripravljeni zastaviti tudi svoja telesa. Samo s tako odločnostjo se lahko zasleduje razvojne cilje, sanja vizije in samo s takim pogumom se lahko gradi skupnost! Naj živi mariborski narod! Gotof je! ▪

18 19

življenje na dotik

Mariborske fantazije Življenja na dotik ALEŠ ČAR

vodja programskega sklopa Življenje na dotik

»M

aribor kot drugo največje mesto še ni začelo delovati v takšni meri, da bi se monolog Ljubljane spremenil v dialog med tema mestoma in da bi vsako od njiju imelo razvito svojo sceno (…), je ugotovil v ponedeljkovem intervjuju za beograjsko Politiko in dodal, da je v Sloveniji vse (kulturno) dogajanje omejeno na ‚monolog enega mesta, tri dnevne časnike, tri literarne revije in še nekaj drobnarij‘. Iz tega spoznanja je nastala pobuda za odpiranje proti drugim, bližnjimi kulturam.« Datum tega zapisa: 31. december 2001. Razlog, da se spuščam v skrajno neokusno citiranje samega sebe, pa je zapiranje kroga. Enajst let kasneje, decembra 2012, se Maribor kot mesto izvija iz klinča degradacije na eni (socialne, kadrovske, finančne, vodstvene …) in vloge žrtve na drugi strani (v prvem koraku razumljive, v drugem koraku tudi za samo mesto tako zelo udobne …). Klinč, ki je mestu jemal sapo. Kriza ima tisoč in en obraz. Med njimi so tudi paradoksalni. In kjer je paradoks, tam je smiselno iskati Maribor. Teza: V času, ko kultura, znanost, šolstvo, mediji in nasploh celoten javni prostor pri nas doživljajo dezintegracijo, ko se dejansko dogaja proces redefinicije vrednot in vrednostnih sistemov, konkretno, ko se ključni civilizacijski dosežki, vezani na solidarnost, socialno državo, človeško dostojanstvo in digniteto, selijo iz polja samoumevnosti in vrednot na polje sramu in prezira, v času, ko se pri nas in po Evropi pišejo razne variacije Putinovih in

dokumentiranih intervencij v javni prostor

Orbanovih avtokratičnih sanj, v času, ko se je ostala Slovenija začela spuščati, se je Maribor začel dvigati. Kriza je primerjalna prednost Maribora pred ostalim delom države. Kriza je za Maribor normalno stanje. Kriza je pravzaprav, če se poigramo s to perspektivo, mala kulinarična demonstracija mariborske degradacije in bede za ostalo Slovenijo, toliko da še ostali deli okusijo gravitacijo socialne bede, v katero se Mariborčani vsako jutro prebujajo na svojih posteljah in se zazrejo v svetlo brezizhodnost. Ključna razlika med Mariborom ter zahodnim in centralnim delom države, s poudarkom na Ljubljani, je gibanje v nasprotnih smereh. Medtem ko so se ostali deli države v naši kratki in zlati dobi konjunkture in kreditov dvigovali, je Maribor ves čas padal, v najboljšem primeru stagniral. Stečaji, nategi, beda je bila na meniju vsak dan. Kriza je bila samo zadnja kaplja, s pomočjo katere je potopljeno mesto ob Dravi dokončno začutilo trdna tla – bodimo natančni – dno pod nogami. Ko so se ostali deli države začeli spuščati in padati, se je Maribor odrinil od tal in se začel dvigovati. Ne, ne (še) v BDP-ju. Pravzaprav v veliko pomembnejših aspektih in vidikih. Redefinicija »duha« Maribora v zadnjem letu je očitna. Iz začetne faze, ki bi jo lahko mozaično sestavili iz naveze jeze, frustracije, destruktivnega cinizma in prepričanja, da ni mogoče v mestu nič storiti, je mesto prešlo v stanje, ki diši po samozavesti, odločnosti, artikulirani smeri, tudi vitalizmu. Maribor in vzhodna kohezija sta bila konsistentno

»Redefinicija ‚duha‘ Maribora v zadnjem letu je očitna. Iz začetne faze, ki bi jo lahko mozaično sestavili iz naveze jeze, frustracije, destruktivnega cinizma in prepričanja, da ni mogoče v mestu nič storiti, je mesto prešlo v stanje, ki diši po samozavesti, odločnosti, artikulirani smeri, tudi vitalizmu.« in sistematično izpostavljena kreativni radiaciji skozi celotno leto 2012, leto dni se je spuščalo elektrošoke v socialno tkivo mesta, leto dni se je dan na dan vabilo in vlačilo ljudi na ulice v najrazličnejših smislih in pomenih, iz meseca v mesec, iz tedna v teden, iz dneva v dan je srčna črpalka EPK potiskala kri po zamašenih žilah socialnih mrež. In po letu dni, kakor koli obrnemo, krasi Maribor drugačna samozavest, artikuliranost, drža, krasi ga zavedanje, da je mogoče tudi drugače, tudi bolj kultivirano, civilizirano, preprosto normalno in človeško. Programski sklop Življenje na dotik je v tej zgodbi odigral vlogo, ki morda ni prva in najpomembnejša, je pa odigral svoje dosledno, z držo in do konca korektno. Osnovno programsko se je ŽnD v začetku leta 2011 artikuliral na sledeč način: »ŽnD bo v osnovi zasledoval dva cilja, prvi je prenos čim bolj zaokrožene slike programa in dogajanja v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) Maribor 2012 prek spleta v širše kontekste (…), drugi cilj pa je vnos (avto)refleksije v projekt, in sicer po dveh trakovih. Prvi del razmišljanj bo usmerjen v spremljanje in (avto)refleksijo programa, dogodkov in vsebin, ki jih prinaša EPK Maribor 2012 (…), drugi trak refleksije pa se bo vezal na premislek širših kulturnih in geopolitičnih kontekstov, ki so vplivali in določali prostore vzhodne kohezijske regije, torej dogajalni prostor EPK tako skozi zgodovino kot danes.« Na koncu tej začetni tezi ni kaj dodati. ŽnD je opravil vlogo prenašalca, interpreta, konverterja za vsebine EPK, metastaziral je vsebino EPK skozi vse mogoče in razpoložljive komunikacijske kanale in pri tem uporabil

712

strani vsebin ste lahko prebrali v ŽnD tiskani ediciji.

življenje na dotik

vse žanre, načine, možnosti, modifikacije in inovacije, da bi dogajanje in njegovo substanco pripeljal do vas, kjer koli že ste. Tiskana edicija ŽnD (zadnjo številko pravkar držite v rokah) in vse možnosti, ki jih ponuja digitalno okolje. Programski rdeč trak je ŽnD prerezal 24. maja 2011, ko smo v Perspektivah in refleksijah objavili prve tri tekste Aleša Debeljaka (»Če si mi, evropski državljani, želimo resnično živeti skupaj, se moramo najprej natančno seznaniti s kulturnimi posebnostmi različnih evropskih narodov.«), Jelene Lengold (»Mislila sem, da je zrelost videti drugače. Da strah izgine. Da izgine tudi kolebanje. Da neodločnost prepusti mesto absolutnemu obvladovanju situacije.«) in Mileta Stojića (»Spokojni v naši socialistični pravljici smo uživali ta kapitalistični greh – ob požirkih prvega domačega šampanjca smo gledali umetnico, ki se ob ritmu glasbe počasi slači. V obnovljenem hotelu danes ne samo, da ni striptizet, temveč je iz njega izgnan tudi alkohol.«). Naslednji dan ste lahko brali razmišljanje Marka Pogačarja (»Večina diktatur in podobnih avtokratskih režimov je utrjevala svojo oblast ter urejala in homogenizirala svojo čredo z jezikovno politiko.«) in Tiborja Kereszturya (»… po revanšizmu leta 1956 je bilo treba dolgo čakati na takšno petletno obdobje, v katerem bi se pokazali telebanstvo, neotesanost, politični diletantizem, žaljivi infantilizem, arogantnost, ozkoglednost, zlovolja, ki želi poteptati drugega, sovraštvo, ki škropi naokrog, globoko medsebojno preziranje, lopovščine, finančne malverzacije, manipulacija v tako lepi, senzacionalni in v kemično čisti obliki nizkega leta kulture.«). Vmes, od 24. maja 2011 do tega 30. novembra 2012, se je zgodilo dobesedno vse. In kar koli že sledi v prihodnosti, ni je sile na svetu, ki lahko prepreči, da ŽnD 15. decembra 2012, ko se bo spustila zavesa na EPK, ne spremeni svoje osnovne raziskovalne in invencijske medijske narave v najbolj zaokrožen in celovit arhiv v zgodovini Evropskih prestolnic kulture do tega trenutka. Po EPK in letu 2012 boste lahko popotovali skozi informativne in refleksivne tekstovne žanre, skozi fotografijo, prostorsko fotografijo, lahko boste učili svoje otroke zgodovine Maribora skozi igrico ali interaktivno slikanico, odigrali šahovsko partijo, prebrali Kasparov portret, pogledali pogovor z njim v celoti ali

prebrali esej o šahu. Lahko boste potovali skozi veliko večino projektov, lahko si jih boste ponovno ogledali na video zapisih, ali pa v skrajšanih reportažnih formah ali intervjujih, ki jih je video ekipa prilagodila novemu okolju in izpilila do pravih malih antoloških miniatur. Izbirali boste lahko žanre, popotovali skozi EPK skozi problemske vreze (ključne besede), mesta, projekte, sklope, entitete … Aktivna drža med projektom in zaokrožen arhiv v obliki aktivnega digitalnega spomina pa seveda ne bo edina zapuščina ŽnD-ja. Za sabo puščamo, oziroma bolje povedano, v prihodnost se odpravlja človeška mreža, ki je sestavljena iz človeške kvalitete, mladosti in izkušenj, znanja in volje ter sposobnosti. Mreža, ki jo boste lahko videvali v parcialnih oblikah, na raznih projektnih in v raznoraznih oblikah in na najrazličnejših projektih – velika hvala Maša, Urban, Anuška, Nina, Žiga, Marko, Tanja, Duš, Ana, Boštjan, Andrej, Žan, Bor, Rok, Katja, Jelka, Miha, Stanč, Taras, Vitez, Šarky, Staša, Dijana, Mitja, Jutka,

79.498

ogledov vseh doslej objavljenih Hišnikov Maribora

»Navadil sem se, da pred jutranjim pregledom tiskanih medijev na internetu najprej pogledam na mariborsko spletno stran, kjer me po pravilu čaka zanimiv tekst. V kratkem času se je formiralo neko virtualno ozemlje, katerega obstoj doživljam v povsem konkretnih dimenzijah. Spominja na naftno ploščad, na delček umetnega kopna v brezmejnem oceanu, ker se z mentalnim naporom iz globin kostnega mozga vlečejo obrazložitve in razlage za mnoge pojave, dogodke, enigme in fenomene, ki predstavljajo skupni imenovalec resničnosti naše regije in širše.« – Dragan Velikić

110 video refleksij v lastni produkciji

ekipa MARŠ-a … velika hvala vsem 214 avtorjem, ki so tako ali drugače stopili na teritorij ŽnD in postali del mozaika in skupne slike ŽnD-ja in seveda velika hvala dodatnim 112 avtorjem P&R iz 17-ih držav. Enemu od njih, Draganu Velikiću, prepuščam zadnjo besedo: »Že skoraj pet mesecev na www.zivljenjenadotik.si v rubriki Perspektive in refleksije vsak dan zasveti tekst prebivalca naše regije. Teme so različne. Pogledi nenavadni. Navadil sem se, da pred jutranjim pregledom tiskanih medijev na internetu najprej pogledam na mariborsko spletno stran, kjer me po pravilu čaka zanimiv tekst. V kratkem času se je formiralo neko virtualno ozemlje, katerega obstoj doživljam v povsem konkretnih dimenzijah. Spominja na naftno ploščad, na delček umetnega kopna v brezmejnem oceanu, ker se z mentalnim naporom iz globin kostnega mozga vlečejo obrazložitve in razlage za mnoge pojave, dogodke, enigme in fenomene, ki predstavljajo skupni imenovalec resničnosti naše regije in širše. Tako v preteklosti kot v sedanjosti. Toliko avtorjev različnih generacij na kupu, formiranih v različnih kulturoloških matricah. Vsem je skupna osnovna naravnanost k toleranci. Kakšna transfuzija pameti v siv vsakdan. Kakšna promocija normalnosti. Kakšno kritično mišljenje, ki ne pušča nepokritega niti koščka realnosti, tam, kjer skorumpirani politiki izvajajo čarovniške predstave, na žalost zelo uspešno. (…) Z nekaj pretiravanja si lahko predstavljamo, kako neki nizozemski zgodovinar na začetku 23. stoletja, strokovnjak za spletne strani v Evropi na prehodu iz drugega v tretje tisočletje, odkrije, da je pred skoraj dvesto leti obstajala ena slovenska spletna stran, registrirana v Mariboru, kjer so se zbirali umetniki in intelektualci iz regije in javno izpovedovali tolerantnost, enakost in pacifizem. Z analizo te strani, njenega utopičnega značaja v kontekstu razvoja takratne Evrope, bi nizozemski zgodovinar naznanil, da je evropska družba potrebovala še dve stoletji, da se zave neizogibnosti diktature kot najpravičnejše in najuspešnejše forme družbene ureditve. Fenomen slovenske spletne strani na začetku 21. stoletja bi poimenoval mariborske fantazije.« ▪

kulturne ambasade

Kulturne ambasade v letu 2012

ton soli je prekrilo tla razstavnega prostora v Vetrinjskem dvoru med modno-zvočno-kulinaričnim performansom So(l) Dragane Ognjenović, na dogodku je v vlogi manekenk sodelovalo 15 sodelavk, zaposlenih v zavodu Maribor 2012.

20 21

Kulturo je treba zahtevati, ne zgolj želeti Nataša Kos

pomočnica programskega direktorja za mednarodno sodelovanje

PROJEKT SO(L)

foto arhiv Kulturne ambasade

Stkala se je mreža partnerstev in sodelovanj, ki je ponudila priložnosti za medsebojno bogatitev preko kulturnih razlik tudi v prihodnosti.

Vse je temeljilo na medsebojni zavezi, na komunikaciji, ki je mnogokrat razkrila to neizmerno raznolikost, ki bogati naš svet in je temelj evropske zgodbe. S preko 80 tujimi partnerji smo zapečatili naše delo in razprli krila za let do vedno višjih ciljev. Med njimi je bilo največ vladnih ustanov – 31 veleposlaništev tujih držav s sedežem v Ljubljani in na Dunaju ter 15 tujih kulturnih inštitutov s sedežem v Sloveniji in regiji (med njimi je le eden odprl svoje predstavništvo v Mariboru); sodelovali smo s tujimi nevladnimi organizacijami in kulturnimi fundacijami, nekdanjimi, sedanjimi in bodočimi evropskimi prestolnicami kulture ter mesti, ki se za ta naziv šele potegujejo. Kar 35 javnih in nevladnih kulturnih in izobraževalnih ustanov ter zasebnih družb iz Maribora in partnerskih mest je v tem letu gostoljubno sprejelo ta mednarodno pisan program.

Mnoštvo kulturnih identitet 205 različnih dogodkov, od razstav vizualnih umetnosti, fotografije in arhitekture, plesnih, gledaliških in lutkovnih predstav, koncertov klasične in popularne glasbe, simpozijev in okroglih miz, bogatega filmskega programa ter intermedijskih dogodkov je prikazalo raznolikost in bogastvo evropskih in svetovnih kultur. Ob koncu našega prestolovanja iskreno čutimo, da smo naš osnovni cilj presegli: skozi kulturo in umetnost povezati Evropo in cel svet ter preko komunikacije in izmenjave idej stkati partnerstva na vseh področjih družbenega ustvarjanja. K temu cilju so v največji meri prispevali člani evropske mreže kulturnih inštitutov EUNIC Slovenija, ki so s svojimi programi postali pomemben partner pri spodbujanju medsebojnega razumevanja in temeljnih evropskih načel dialoga in sodelovanja. Projekt As we speak – Jeziki prihodnosti, ki ga je izvedel Goethe Institut, je pokazal, kako sočasno upoštevati posebnosti lokalnega okolja in umetnike, ki v njem ustvarjajo. Maribor je postal kreativni prostor so-ustvarjanja

aribor je v preteklem letu na novo odkril svojo energijo. Sprejel je 31 različnih kultur z vsega sveta, več sto umetnikom ponudil prostor za ustvarjanje, njihove majhne in velike zgodbe prepletel s svojimi vrlinami in hibami. Na svojih odrih, trgih in dvoranah je predstavil kulturne posebnosti šestnajstih držav iz Evropske unije in petnajstih izven tega območja.

nemških in slovenskih umetnikov pri raziskovanju procesov prevajanja različnih jezikov in zvokov v lokalnem okolju. V sodelovanju s svetovnim dogodkom mladih umetnikov, ki je v Nottinghamu spremljal olimpijske igre London 2012, pa so se julija v Mariboru predstavili trije britanski in trije slovenski umetniki, ki so odprli prostor za izmenjavo svojih kreativnih izkušenj. Program Kulturnih ambasad je slavil tudi nekaj vrhuncev umetniške produkcije: od 49 razstav, ki so oživele Vetrinjski dvor, Salon 2012 in Fotografski muzej, naj spomnimo na pionirja op-arta Victorja Vasarelyja v madžarskem kulturnem mesecu, velikega mojstra barv Ottavia Missonija v italijanskem kulturnem mesecu, krilate kipce Jorga Marína v mehiškem kulturnem mesecu in čarobne poljske gledališke

»Ob koncu prestolovanja smo prepričani, da je eden naših bistvenih dosežkov vzpostavitev evropske mreže umetnikov, kulturnih in izobraževalnih ustanov ter tkanje trajnih partnerstev med mesti in državami. A vendarle smo šli še dlje, kot s(m)o pričakovali. Evropa je bila naša kreativna osnova, njene meje pa smo kmalu prestopili in povabili k dialogu umetnike iz drugih držav sveta. Razumevanje tega, kako nas vidijo drugi, izostri razumevanje naše lastne samopodobe.«

kulturne ambasade

20.000 Več kot

OGNJENE SKULPTURE

obiskovalcev razstav v Vetrinjskem dvoru in 10.600 obiskovalcev razstav na dislociranih enotah.

foto MP PRODUKCIJA

kg žebljev in 6 ton sena je bilo porabljenih za izgradnjo konstrukcije ognjenih skulptur, ki so bile postavljene in zažgane na Glavnem trgu.

lutke. Eden najbolj znamenitih dokumentarnih fotografov Erich Lessing je s svojo razstavo »Evropa, Evropa« v avstrijskem kulturnem mesecu predstavil najpomembnejše dogodke, dosežke in osebnosti, ki so oblikovali Evropo, s čimer je v današnjem času finančne in ekonomske krize Evropske unije opozoril, da je ustvarjanje Evrope neprestan in nedokončan proces. Španska kulturna ambasada je pokazala svojo plesno tradicijo z mednarodno premiero plesne produkcije skupin Gelabert Azzopardi La muntanya al teu voltant – Gora okrog tebe. Francija se je poklonila velikanom svetovne glasbe Massenetu in Debussyju ter svoji bogati filozofski tradiciji, Nemčija pa je opozorila na svojo razvito tehnologijo s številnimi koncerti nove elektronske glasbe in video umetnosti. Program italijanskega kulturnega meseca je povezal Italijanski kulturni inštitut v Ljubljani, veleposlaništvo Italijanske republike v Sloveniji ter italijansko in slovensko narodno manjšino s številnimi glasbenimi in literarnimi dogodki. Japonska se je predstavila s tradicionalnim in sodobnim lutkovnim gledališčem, z japonskimi pesniki, ki so v delavnicah skupaj s slovenskimi prevajali svojo poezijo, ter z rezidencami slovenskih plesalcev in fotografa na Japonskem. Proces spoznavanja kulturnih razlik je spodbudil in razvil zaupanje med narodi. Preplet evropskih prestolnic kulture Lanskoletni evropski prestolnici kulture Turku in Talin sta z ognjenimi skulpturami in elektronsko nočjo z Jimijem Tenorjem slavnostno odprli program Kulturnih ambasad. Z zbirko svetovno znane tovarne unikatnega porcelana iz Zsolnaya se je predstavil Pécs 2010, Ruhr 2010 je predstavil svoje lokalne junake, Ravena 2019 je razstavila kopije antičnih mozaikov, Riga

MOJSTER BARV - OTTAVIO MISSONI

GALA VEČR BALETNIH ZVEZD ST. PETERSBURGA

foto MEDIASPEED

2014 pa fotografije secesijske arhitekture. Beograd 2020 je gostoval s plesno predstavo kompanije Bitef, z Monsom 2015 pa smo izvedli pisateljsko izmenjavo. Iz Marseilla 2013 so na rezidenci v Mariboru ustvarjali umetniki intermedijsko-raziskovalne skupine Otto Prod s pionirjem zvočnih raziskav Fouadom Bouchuchajem, Košice 2013 pa so se predstavile z umetniškimi uniformami skupine Kassaboys. Šestinpetdeset zračnih kilometrov razdalje med Mariborom in Gradcem – najbližjo evropsko prestolnico kulture – je posnel graški umetnik in arhitekt Markus Jeschaunig, ki je ustvaril unikaten in živahen portret teritorialnega mreženja. Skupno zgodovino obeh evropskih prestolnic kulture je raziskoval projekt Maribor – Graz, 100 let – 100 dni, ki je preko osebnih vidikov prič časa in dejstev prikazal življenje in razvoj obeh mest v preteklih stotih letih, vsak dan na novih plakatih. Projekt Maribor –edu– Graz pa je iz manka umetniških akademij v obeh mestih povezal umetnike v procesu raziskovanja alternativnih načinov umetniškega izobraževanja in

foto MP PRODUKCIJA

improviziranih kontekstov komunikacije, ki se bodo nadaljevali v Transnacionalni gverilski šoli umetnosti. S portugalskim Guimarãesom smo razvili kar nekaj skupnih projektov, ki temeljijo na izmenjavah med mladimi iz obeh mest, ki so skupaj spoznavali razlike, podobnosti, razmišljali o prihodnosti, s tem pa prinesli nove poglede na čas po letu prestolovanja. Bogata pesniška dediščina obeh dežel bo predstavljena z dvojezičnima antologijama portugalskih in slovenskih pesnikov 20. stoletja, ki je med drugim povezala pesnike in univerze iz obeh držav. Naprej in preko Program Kulturne ambasade je vsekakor tisti kamenček v mozaiku Evropske prestolnice kulture, ki je ponotranjil tako imenovano evropsko dimenzijo projekta. Če si pod njo predstavljamo vključenost evropskih umetnikov v program, smo jo izpolnili. Če jo razumemo kot uresničenje koprodukcij, sodelovanj in izmenjav z drugimi evropskimi mesti in državami, smo jih uresničili. Če smo si zadali cilj, da razvijamo evropske teme, obravnavamo vidike skupne evropske zgodovine, identitete in kulturne dediščine, ki v mestu že obstajajo, hkrati pa spodbujamo dejavnosti, ki odražajo bogato evropsko kulturno raznolikost, smo premagali naš največji izziv. ▪

22 23

priložnost za vse

Kultura ni ovira, temveč stanje vključenosti DARJA DEMŠAR

koordinatorka sklopa Priložnost za vse – Kultura ni ovira foto smetumet delavnice NATURA NI OVIRA

leto Evropske prestolnice kulture smo vstopili z odprtimi rokami. Iskali smo poti in načine sodelovanja s predstavniki invalidskih organizacij, organizatorji prireditev EPK in kulturno-ekološkim društvom Smetumet, ki je prevzelo projekt celoletnih aktivnosti Kultura ni ovira. Znotraj entitete Priložnost za vse smo želeli leto 2012 izkoristiti kot priložnost, da sodelujemo pri oblikovanju boljše, bolj dostopne in odprte podobe mesta Maribor in njegovih prebivalcev. Postavili smo nekaj temeljev, ki so omogočali lažji in dostopnejši način vključevanja v program EPK za vse obiskovalce. Fizična dostopnost prizorišč je bila prva usmeritev našega delovanja. Na spletni strani smo z natančnimi opisi in fotografijami prizorišč ter označevanjem dogodkov z ikonami dostopnosti posredovali informacije o stanju trenutne prilagojenosti prizorišč. V sodelovanju s Svetom invalidov Mestne občine Maribor smo pregledali 42 kulturnih institucij v Mariboru in s konkretnimi predlogi spodbujali njihove lastnike ter upravljavce k boljši ureditvi dostopnosti. Nudili smo možnost opreme prostorov z začasnimi prostorskimi prilagoditvami Smetumet. Sedemnajst prizorišč se je tako opremilo s klančinami, orientacijskimi in kontrastnimi oznakami, napisi v brajevi pisavi ter smerokazi, pet upravljavcev pa se je odločilo, da bodo

prostore prilagodili sami. Poleg fizične dostopnosti prizorišč smo v koledarju dogodkov z ikonami in opisi označili tudi vsebinske dostopnosti dogodkov, kar je omogočilo lažjo odločitev in pripravo na obisk prireditev. Prilagodili smo spletno stran z vmesnikom eSova, ki omogoča prebiranje spletnih vsebin slepim in slabovidnim ter barvno slepim. Informirali smo posamezne skupine gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih ter oseb z motnjo v duševnem razvoju o dogodkih, ki so primerni ali prilagojeni njihovim potrebam, ter omogočali povezovanje umetnikov, producentov, organizatorjev dogodkov, prostovoljcev in obiskovalcev. Izobraževanja smo ponudili prostovoljcem in zaposlenim sodelavcem EPK, med organizatorji in koproducenti pa smo spodbujali odgovornost do zagotavljanja ustrezne prilagoditve dogodkov. Uspešno smo se povezovali s Svetom invalidov MOM, invalidskimi društvi, podjetji, šolami, z vzgojno-varstvenimi in drugimi organizacijami. Podprli smo poklicno rehabilitacijo storitvenih in invalidskih podjetij, sodelovali s člani invalidskih organizacij pri delavnicah in akcijah v javnem prostoru, oblikovali pot s trajnimi instalacijami v Mestnem parku in okolici ter organizirali okroglo mizo za dvig ravni komuniciranja in naslavljanja teh družbenih skupin v medijih in družbi. V redni program EPK je bilo vključenih šest predstav, razstav in drugih projektov invalidskih organizacij

in posameznikov, zajamčenih pa je bilo še dodatnih pet projektov. Zadovoljni smo s pregledom izvedenega programa aktivnosti in menimo, da smo uspeli vzpostaviti ustrezno raven zavedanja, pozornosti, informiranja in možnosti vključevanja vseh družbenih skupin v program Evropske prestolnice kulture. To potrjujejo tudi dobri odnosi s Svetom invalidov MOM in člani invalidskih organizacij, ki smo jih prek sodelovanja uspeli vzpostaviti v letošnjem letu. Vendarle pa moram poudariti, da je bila to pot, ki smo jo gradili postopoma in šele v sredini leta uspeli vzpostaviti določena sodelovanja, za katera je bila najprej potrebna dovolj visoka raven zaupanja in medsebojnega razumevanja skupnih ciljev in prizadevanj. Prve akcije v javnem prostoru, ki jih je izvajalo društvo Smetumet, so naletele na kritiko s strani članov invalidskih organizacij. Medtem ko so se mediji in javnost navduševali nad akcijami Za šalo(m) okoli ovire in (s)LEPI grafiti, ki so na igriv način opozarjale na vključevanje slepih in slabovidnih v družbo, se člani invalidskih društev niso želeli vključiti in njihovi odzivi so zgolj poudarili razdaljo med »nami« in »vami«. Glavni razlog za zadržek naj bi bil nepravilen odnos in

»Šele takrat, ko se bomo zavedali, da je vsak izmed nas poseben in edinstven ter bomo to lahko tudi samoumevno sprejemali, nas bo ta raznolikost tudi osrečila in obogatila.«

priložnost za vse

»Zadovoljni smo s pregledom izvedenega programa aktivnosti in menimo, da smo uspeli vzpostaviti ustrezno raven zavedanja, pozornosti, informiranja in možnosti vključevanja vseh družbenih skupin v program Evropske prestolnice kulture.«

je število, ki zaznamuje delovanje projekta Priložnost za vse: pri opremljanju lokacije Vetrinjskega dvora za zagotavljanje dostopnosti vsem družbenim skupinam niso zabili niti enega žeblja, saj to zaradi zaščite kulturne dediščine ni bilo dovoljeno. Pri otvoritvi projekta Natura ni ovira niso imeli nobenih plastičnih lončkov in krožnikov. Smeti raje uporabijo kot material za nov izdelek.

PLESNA PLOŠČAD

NATURA NI OVIRA - instalacija

neprofesionalen način opozarjanja na te družbene skupine. Seveda z veseljem pozdravljamo profesionalno ureditev mesta Maribor, za katero je prejelo priznanje »Občina po meri invalidov«. Sami se nismo želeli osredotočati na zakonske in pravnomočne zahteve enakosti vseh družbenih skupin, temveč smo s posameznimi akcijami v javnem prostoru želeli dvigniti nivo zavedanja in empatije v družbi. Treba je bilo zrahljati napetosti v odnosih, ki so nastale predvsem zaradi nesproščenosti in strahu pred nerazumevanjem in morebitnimi napačnimi odzivi drugih. Ustvarjanje priložnosti za spontana srečanja, druženja in neformalno komuniciranje so bili vodilo za veliko bolj uspešno izvedbo zadnje akcije (u)LIČNI mozaiki in poletnih delavnic NATURA NI OVIRA. Prek igrivih intervencij in sproščenega vzdušja smo uspeli povezati številne posameznike in družbene skupine v javnem prostoru. Poudarjali smo, da so dogodki namenjeni vsem obiskovalcem, ne le osebam s posebnimi potrebami, z namenom pravega vključevanja in medsebojnega prepletanja znanj in izkušenj, ki jih ima vsak izmed nas. Zagotovili smo, da so bila prizorišča in dogodki znotraj sklopa Kultura ni ovira dostopni vsem. Poskrbljeno je

bilo za tolmačenje v znakovni jezik in prisotnost prostovoljcev, ki so po potrebi pomagali posameznikom pri orientaciji in izvajanju delavnic. S postavitvijo trajnih instalacij NATURA NI OVIRA na poti po Mestnem parku, na vrtu Doma invalidskih društev in Muzeja NO smo uspeli ustvariti kreativni javni prostor za sproščeno preživljanje prostega časa ter priložnost za spontana srečanja in druženja tudi v prihodnje. Spodbuda socialne integracije in aktivnega sodelovanja tako med člani invalidskih organizacij kot med širšo družbo je bila v Mariboru nujna in bo potrebna tudi po izteku leta Evropske prestolnice kulture. Interaktivne instalacije plesne ploščadi, prostora za druženje in tipne mize, zgodbe dreves v Mestnem parku, zvočne in naravne instalacije ter eksponat Septarijskih konkrecij omogočajo vsestransko senzorično doživljanje okolja, predstavljajo popestritev javnih prostorov ter posredujejo obiskovalcem izkušnjo in način zaznavanja drugače čutečih. Pot je dostopna za gibalno ovirane, del poti pa je označen tudi za slepe in slabovidne osebe. Načrtovana pot po Mestnem parku in bližnji okolici je predstavljena na tipnem zemljevidu in opremljena z digitalnim vodičem, do katerega se lahko dostopa prek mobilnih aparatov s posnetkom QR kode ali spletne povezave. Projekt je prek MOM vključen tudi v sistem Učnih točk Life Learning Akademije in bo predstavljen različnim turističnim agencijam, šolam, hotelom, ministrstvom in ostalim organizacijam in posameznikom, vključenim v ta sistem. S tem smo skušali zagotoviti čim večjo prepoznavnost in uporabnost trajnih instalacij NATURA NI OVIRA.

OTVORITEV PROJEKTA NATURA NI OVIRA

Za uspešen zaključek projekta smo se odločili organizirati okroglo mizo o stanju vključenosti in odnosu do oseb s posebnimi potrebami v družbi in medijih. Tema okrogle mize je naslavljanje, ponotranjenje in reproduciranje javnega govora o ljudeh s posebnimi potrebami. S tem želimo opozoriti na nepravilno uporabo pokroviteljske dikcije s strani medijev in posameznikov v družbi, ki s poudarjanjem enakosti, pretirano obzirnostjo in osebnimi okoliščinami izpostavljenih posameznikov s posebnimi potrebami pogosto reproducirajo predsodke in predstave o drugačnosti. Naše izkušnje kažejo, da je najboljša sproščena nevtralna komunikacija, ki ni obremenjena s predsodki in opombami. To pa lahko dosežemo šele z zadostnim opozarjanjem in prevpraševanjem odnosa do vsakega posameznika oziroma do samega sebe. Šele takrat, ko se bomo zavedali, da je vsak izmed nas poseben in edinstven ter bomo to lahko tudi samoumevno sprejemali, nas bo ta raznolikost tudi osrečila in obogatila. Srčno upam, da smo v tem letu Evropske prestolnice kulture uspeli zasejati nekaj dobrih semen, ki bodo klila in se postopno širila v vse pore družbenih sfer. ▪

24 25

prostovoljstvo na epk

700 Približno

ur opravljenega prostovoljskega dela, približno 1800 opravljenih posameznih prostovoljskih del.

PROSTOVOLJSKI PIKNIK

S prostovoljci na EPK Nina Turčin

koordinatorka programske entitete S prostovoljci na EPK

rojekt S prostovoljci na EPK smo vzpostavili v okviru entitete Priložnost za vse, kot obliko aktivnega vključevanja lokalnega prebivalstva v projekt Evropske prestolnice kulture. Projekt je bil zasnovan na podlagi potreb programskih sklopov in entitet kot servisna podpora dogodkom v produkciji zavoda Maribor 2012. Kot pomembna partnerja pri vzpostavitvi in izpeljavi projekta sta se izkazala Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva, in projekt City Volunteers. Skladno z načeli vseživljenjskega učenja smo želeli razviti in vzpostaviti enoten sistem priznavanja organiziranega prostovoljskega dela kot učne izkušnje. Želeli smo, da vključeni prostovoljci pridobijo in okrepijo svoje sposobnosti in znanja, povečajo kompetence na področju kulture in umetnosti ter koristno preživijo svoj prosti čas.

K sodelovanju smo s koncem leta 2011 povabili predvsem prostovoljce iz Maribora, saj smo s tem želeli razširiti in utrditi vključenost lokalnega prebivalstva v prostovoljske aktivnosti ter jih vpeti v projekt Evropske prestolnice kulture 2012. Tako smo sodelovali s 87 prostovoljci in prostovoljkami, ki so redno ali občasno ter po svojih sposobnostih in interesih voluntirali skozi vse leto 2012. Za vse prostovoljce smo pripravili obvezna uvodna usposabljanja, predstavitve programskih sklopov in entitet, za zainteresirane pa še dodatni usposabljanji za delo na protokolu in za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Prostovoljcem je na dan dela pripadalo nezgodno zavarovanje ter povračilo stroškov za malico in mestni avtobusni prevoz. Za identifikacijo so dobili izkaznice in majice, ponudili smo jim vstopnice za nekatere prireditve, različna podjetja – prijazni podporniki

foto ANJA MIKL

prostovoljstva – pa so prostovoljcem ponudila različne ugodnosti. V projekt smo vključili tudi dvajset mentorjev in mentoric, ki so na različnih sklopih skrbeli za navodila in podporo prostovoljcem. Kdo so bili naši prostovoljci? Enotnega profila prostovoljca Evropske prestolnice kulture 2012 ni. Starost prostovoljcev in prostovoljk se razpenja med 16 in 68 let, naši prostovoljci so dijaki, študenti, zaposleni, brezposelni in upokojenci, vendar je pri pregledu strukture prostovoljcev in prostovoljk močno opazno dejstvo, da je velika večina žensk. Prostovoljci in prostovoljke so lahko izbirali med več kot štiridesetimi prostovoljskimi deli na vseh programskih sklopih, entitetah in službah zavoda Maribor 2012. Med drugim so pomagali pri organizaciji in izvedbi različnih prireditev, delavnic in drugih dogodkov, sprejemanju gostov, usmerjanju obiskovalcev, spremljanju umetnikov in ljudi s posebnimi potrebami, postavljanju in podiranju razstav, pri izvedbi protokolarnih in promocijskih aktivnosti. Samoiniciativno se je oblikovala tudi ekipa prostovoljcev, ki je pripravila bilten, v katerega so zlili svoje prostovoljske izkušnje in poglede na EPK. Vsi prostovoljci in prostovoljke so skupaj opravili več kot 7000 ur prostovoljskega dela, največ v okviru programskega sklopa Ključi mesta. Projekt Evropske prestolnice kulture 2012 je z vključitvijo prostovoljcev, poleg konkretnih opravljenih prostovoljskih del in lažje izvedbe programov, pridobil tudi na kakovosti.

prostovoljstvo na epk

»Z zaključevanjem leta, ko se Maribor poslavlja od naziva Evropska prestolnica kulture in se zaključuje projekt S prostovoljci na EPK, nam preostane le še to, da se zahvalimo vsem prostovoljcem in prostovoljkam, ki ste z veliko mero srčnosti, odgovornosti in pozitivne energije pripomogli k izvedbi programov. Brez vas, brez vsakega izmed vas, ki ste prispevali v mozaik naše Evropske prestolnice kulture, projekt ne bi bil tako uspešen. Hvala!« Vsak angažiran prostovoljec namreč predstavlja dodano vrednost projektu EPK v obliki dodatne energije, svežih idej in širjenja vizije EPK med občani Maribora in širše. Lokalno prostovoljsko zgodbo smo pomladi razširili na nacionalno raven, saj je Slovenska filantropija pod okriljem prostovoljstva na EPK izvedla Piknik prostovoljcev – nacionalno srečanje prostovoljcev, ki se ga je udeležilo 300 prostovoljcev iz vse Slovenije. Piknik je poleg sproščenega druženja in spoznavanja posameznikov s sorodnimi interesi ponudil širok izbor delavnic, ki so bile zasnovane tako, da so prostovoljci delili, predvsem pa pridobili nova znanja in veščine, ki jim bodo prišle prav pri opravljanju prostovoljskega dela. V Mariboru se je zaradi EPK število prostovoljcev povečalo. Večina vključenih se je namreč s prostovoljskim delom srečala prvič prav letos v okviru zavoda Maribor 2012. Več kot 90 odstotkov udeleženih prostovoljcev želi z opravljanjem prostovoljskega dela nadaljevati v drugih organizacijah tudi po koncu projekta S prostovoljci na EPK. Stik prostovoljcev z obiskovalci dogodkov je pripomogel k širjenju prepoznavnosti prostovoljstva in njegovih vrednot ter k prepričanju, da lahko skupina ljudi s svojim prostovoljnim delom pomaga pri preoblikovanju mesta in mišljenja tistih, ki v njem živijo. Brez dvoma lahko rečemo, da projekt predstavlja velik prispevek k razvoju

PROSTOVOLJSKI PIKNIK

foto ANJA MIKL

EPK PROSTOVOLJCI NA DELU

foto ARHIV EPK

manj razširjene oblike prostovoljstva v Sloveniji – prostovoljstva na velikih kulturnih dogodkih. Nina Arsenovič, direktorica Mladinskega in kulturnega centra Maribor, to prepoznava kot dobro priložnost: »Razvoj prostovoljstva na (velikih) kulturnih dogodkih je z izvedbo projekta S prostovoljci na EPK vsekakor doživel velik razmah – tako v lokalnem kot v nacionalnem merilu. V okviru Evropske prestolnice kulture 2012 se je program izvajal za potrebe zavoda Maribor 2012, menim pa, da bi bilo v prihodnje treba projekt prilagoditi, nadgraditi in organizirati tako, da bi se lahko izvajal tudi v drugih organizacijah. Glede na to, da se aktivnosti v okviru Evropske prestolnice kulture 2012 kmalu zaključijo, bi se s koncem leta 2012 žal zaključil tudi projekt S prostovoljci na EPK. Zaradi vseh pozitivnih učinkov, ki ga je projekt prinesel v lokalno okolje, smo na MKC Maribor z veseljem dali pobudo, da bi se projekt, seveda v delno spremenjeni obliki, nadaljeval v okviru našega zavoda tudi po končani Evropski prestolnici kulture 2012.« ▪

prostovoljcev in prostovoljk, 16 let starost najmlajšega prostovoljca, 68 let starost najstarejšega prostovoljca.

PROSTOVOLJKA V GALERIJI K8

foto MAJA LESAR

26 27

univerza

Oaza univerzitetnega razuma

UROŠ LOBNIK

koordinator projekta RAZ:UM EPK 2012

niverza v Mariboru je pri Evropski prestolnici kulture sodelovala s programskim sklopom RAZ:UM EPK 2012. V njegovem okviru je z več kot štiridesetimi projekti vzpostavila in razvila platformo Raziskovalnega in umetniškega središča Univerze v Mariboru (RAZ:UM – Research and Art Zone at University of Maribor). V pritličju stavbnega kareja rektorata in Univerzitetne knjižnice Maribor smo usposobili dva prostora, pisarno RAZ:UM-a in razstavišče RAZ:UM. Projekte so izvajali študentje in učitelji mariborske univerze s povabljenimi zunanjimi sodelavci. Sinergično povezovanje različnih strokovnih profilov je bilo izvedeno z vzpostavitvijo sedmih programskih sklopov: Out of the Box – ideje izven škatle, Hiša znanosti, Umetnost-zdaj, ŠOK, Hiša arhitekture Maribor, Univerzitetna knjižnica ter Filozofska fakulteta. Idejni koncept projekta RAZ:UM EPK 2012 je bil zasnovan maja 2011 po usklajevalnih razgovorih, dokončno pa je bil zasnovan decembra 2011. Univerzitetni arhitekt Uroš Lobnik je vzpostavil sedem sklopov, ki so delovali pod okriljem rektorata Univerze v Mariboru, ki je omogočil pravno formalno izvajanje, predfinanciranje in poskrbel za infrastrukturni del projekta. RAZ:UM EPK 2012 je začel delovati na prvi dan prestolnice kulture z otvoritvijo Parka skulptur pred Pedagoško fakulteto in z otvoritvijo Hiše arhitekture Maribor. Programski sklop Out of the box je bil zasnovan kot platforma za širitev neformalnega, kreativnega razmišljanja znanstvenoraziskovalne in umetniške stroke. Na različnih lokacijah v mestu so se preko leta izvajala predavanja številnih strokovnjakov oz. umetnikov, poleg

idejna zasnova središča RAZ:UM

študentje 2. letnika študijskega programa arhitektura Fakultete za gradbeništvo postavljajo instalacijo pred vhod v Hišo arhitekture Maribor. foto U. Lobnik

HIŠA ARHITEKTURE

foto UROŠ LOBNIK

tega pa so se v okviru projekta izvajala številna znanstvena srečanja. Vrh dogajanja je predstavljala 1. konferenca Out of the Box Conference 2012 z več kot dvajsetimi vabljeni predavatelji, med njimi so bili trije Nobelovi nagrajenci, in sicer N. S. Dalajlama, Muhammad Yunus in Jean-Marie Lehn. Junijska konferenca Ali gospodarstvo, znanost in umetnost govorijo isti jezik? je potekala v obliki moderiranega, aktivnega dialoga med gosti in obiskovalci ter pomembno prispevala k podobi mariborske univerze izven škatle. Septembrska konferenca Kultura in razvojni potenciali je s skoraj dvajsetimi predavatelji obravnavala povezavo kulture z razvojem mesta oz. regije. Oktobra je bila izvedena mednarodna konferenca Uneecc (mreža univerz evropskih prestolnic kulture) z več kot tridesetimi predavatelji na temo

Ageing Society, Ageing Culture?, Univerza v Mariboru pa je postala članica ene od najbolj razširjenih in dejavnih mednarodnih univerzitetnih mrež. Programski sklop Umetnost: Zdaj je bil vzpostavljen kot torišče ustanavljanja Akademije za umetnosti Univerze v Mariboru, da bi urejal pogoje za kvalitativno rast umetnosti in kulture v regiji. Sklop so sestavljale razstave in delavnice. Razstava UZ: INTERIER je predstavila nedavni likovni trenutek regije z osmimi avtorji z Univerze v Mariboru in tremi vabljenimi ustvarjalci. Slikarska, kiparska, grafična in fotografska dela so od junija do avgusta v stavbi rektorata vzpostavljala posamične likovne celote kot presečne prostore med umetnostjo in javnim. V razstavišču RAZ:UM je bila julija in avgusta Razstava v nastajanju, ki je združila več projektov profesorjev

univerza

OUT OF THE BOX dogodkov 53 akademikov, raziskovalcev, Nobelovcev, znanstvenikov, umetnikov, družboslovcev in študentov, ki so nastopili na dogodkih, 2000+ slušateljev in obiskovalcev, 19 stalnih članov organizacijske in tehnične ekipe.

in študentov Oddelka za likovno umetnost Pedagoške fakultete. S projektom PODHODI so študentje aprila poslikali Gregorčičev podhod, maja so poslikali del vrtca Sončnica in stene telovadnice OŠ Tone Čufar. Projekt PODHODI se je razvil v interdisciplinarno platformo za širjenje pozitivnih idej po stenah šol v mestu Maribor; študenti Pedagoške fakultete so se povezali z osnovnimi šolami po mestu in njegovi okolici in projekt vključili v pedagoške procese. Programski sklop Hiša znanosti je v prvih treh mesecih poskrbel za preureditev prostorov na Glavnem trgu 19 in vzpostavitev digitalne platforme. Hiša znanosti je delovala v sodelovanju s Centrom eksperimentov Maribor. Prepoznavna dejavnost hiše so bila predavanja znanih imen znanosti, večinoma povezanih z Univerzo v Mariboru, izvedena v ciklusu Znanost in zgodbe. Ciklus se je osredotočil na analizo zgodovinskih dejavnikov razvoja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v mestu in regiji ter pregledoval aktivnosti specifičnih znanstvenih področij. V povezavi z omenjenim ciklusom sta delovala še cikel Fiziologija v vsakdanjem življenju in Dosjeji Ψ. V okviru sklopa je bil izveden tudi projekt DIGIREAL – FFC (Free Form Chalenge Digireal), ki je predstavil proces virtualnega modeliranja – novo smer oblikovanja, ki podpira izdelavo geometrično kompleksnih in strukturno

»Projekt RAZ:UM EPK 2012 se je izkazal za dodano vrednost Univerze v Mariboru. Dokaz, da je bil projekt trajnostno naravnan, vidimo v nadaljevanju aktivnosti številnih programskih entitet v naslednjih letih, tudi v okviru Evropske prestolnice mladih.«

Projekt idejne zasnove platforme RAZ:UM

zelo zahtevnih izdelkov s tehnologijo 3D tiskanja. Z izvedbo mednarodnega oblikovalskega natečaja FFC (Free Form Chalenge) so bila septembra organizirana predavanja že uveljavljenih avtorjev (Lionel T Dean, Michaella Janse van Vuuren, Terry Wohlers, itd), v razstavišču RAZ:UM pa je bila postavljena razstava oblikovalskega natečaja FFC. Razstava se decembra seli v slovaške Košice, Evropsko prestolnico kulture 2013. Programski sklop Študentska oaza kulture (ŠOK) je vzpostavil kreativno polje delovanja študentov in ostale mladine po metodi študenti za študente. ŠOK je skozi vse leto skrbel za medijsko pokritost projekta RAZ:UM EPK 2012. V sklopu projekta ŠOK so potekale Video-reportažne in fotografske delavnice. Junija je bil na Slomškovem trgu izveden projekt Hyde Park – Govorniški ek, s katerim so študentje obudili javno razpravo o različnih aktualnih družbenih temah različnih področij. S projektom Srečevalci je triindvajset Sreče-valcev deset dni po mestnem središču nudilo nasmehe, pozdrave, objem in turistične informacije. Programski Sklop Hiša arhitekture Maribor je v sodelovanju z drugimi združenji poskrbel za predstavitev in promocijo sodobne arhitekture, urbanizma in prostorskega načrtovanja. Hiša arhitekture Maribor je postala prostor in institucija za razstave, okrogle mize, delavnice, hkrati pa je vzpostavila prepoznaven spletni portal na domeni ham.raz.um.si. Pod okriljem sklopa so potekali trije projekti: projekt Prenova mestnih interierjev

je prinesel mestu in lastnikom, ki so se prijavili na razpis, deset novih atraktivnih prostorov, projekt Maribor©enter je ustvaril sodoben mestni vodnik (izdaje v slovenskem, angleškem, nemškem in ruskem jeziku), ki je nastal v sodelovanju s predavatelji in študenti Oddelka za arhitekturo. Projekt Mikrourbanizmi je z interdisciplinarno delavnico junija z začasnimi instalacijami odmevno preuredil Mestni park. Decembrski projekt Prostori Igre prinaša razstavo in delavnico otroška igrišča v urbanem okolju. Programski sklop filozofske fakultete je vključeval projekte, ki raziskujejo vlogo in pomen ohranjanja slovenskega jezika v zamejstvu z mednarodno konferenco Europhras 2012, raziskujejo zgodovino slovenske umetnosti (projekt Umetnost okoli 1400) ter ponujajo projekte sožitja med kulturami. Literatura na cesti se je novembra izvajala v vseh partnerskih mestih EPK, v njenem okviru je potekal tudi znanstveni simpozij Pinter na tujem. Programski sklop Univerzitetna knjižnica Maribor je oblikoval projekte z namenom zviševanja bralne ter informacijske pismenosti. Pod okriljem projekta Se beremo so svojo literaturo predstavljali Glazerjevi nagrajenci, zelo odmevna je bila trimesečna razstava Mariborski admiral: Wilhelm Tegetthoff in bitka pri Visu 1866. Avgusta je sledila razstava Izgubljene iluzije nekega časa – opomnik ob uničenju Vijećnice in mednarodni simpozij. Oktobra je potekal projekt Domofil(m) s sedemnajstimi sklopi dokumentarnih filmov z domoznansko tematiko. ▪

28 29

KREATIVNA PODROČJA - LITERATURA

K re AT iV

P OD

čJA

Perspektiva velikega dogodka z literaturo in ob njej Zdravko Duša

ekspertni svetovalec za program Petra Narat Palčnik

strokovni svetovalec za področje literature

KNJIŽNI SEJEM MARIBER

erspektiva »velikega dogodka« je zmeraj obrnjena v dve smeri – prinaša velike formate v manjše okolje ali projicira manjše okolje med velike formate. Oboje ima torej opraviti s povečavo in preko nje z osvobajanjem kreativnih energij in domišljije. Nekakšno izhodišče in opredelitev, zapisano ob začetku EPK-ja, je praksa kasneje razdelila na več producentov: večji formati – Severni sij, festival Poezija in vino, Dvanajst – so dobili poseben status ali pa so bili v domeni Terminala 12, prav tako je v poseben okvir prišla literarna ustvarjalnost za otroke. EPK je na področju literature, branja, mišljenja in izdajanja knjig podprl okrog 60 projektov in v njihovem okviru približno desetkrat toliko dogodkov. Med prijavljenimi lokalnimi projekti je bilo kar nekaj tradicionalnih in že uveljavljenih: večinoma literarni festivali, pri katerih je obveljalo načelo, naj bo leto EPK-ja priložnost za vsebinsko obogatitev, nove poskuse, včasih tudi širitev na mednarodno raven (Dnevi knjige, Evropski pesniški turnir). Obmejni prostor je že pred tem odprl mnoge povezave, v času EPK so se ti vsakdanji mednarodni projekti pomnožili in odprli nove priložnosti. Lokalno založništvo je, razumljivo, dobilo možnosti in spodbudo za izdaje, ki so se lahko kvalitetno posvetile lokalnim

foto MIHA SAGADIN

avtorjem in temam. Nastal je Leksikon mariborske družbe in kulture, pojavilo se je nekaj antologij mariborskih avtorjev, tudi s prevodi v angleščino in nemščino. Maribor je znova odkrival in ovrednotil svoje avtorje. Ne govorimo le o Dragu Jančarju, ki je s serijo dogodkov in postavitvijo svetlobnih napisov v okviru projekta Severni sij postal ikona Prestolnice in je bil tudi del marketinškega programa Zavoda EPK. Knjižnice in literarni producenti so pripravili kar nekaj serij srečanj z živimi ustvarjalci ter pogovore o poglavjih iz lokalne literarne zgodovine. Omenim naj samo projekt Mariborske knjižnice Literarne postaje, kjer so se na vsakomesečnem srečanju mariborski avtorji na različnih prizoriščih srečevali predvsem z domačo publiko. Mariborska Univerza je v letu prestolovanja sodelovala z več projekti, povezanimi z literaturo, jezikom ali literarnim ustvarjanjem. Tretja izdaja projekta Literatura na cesti je prinesla časovno in vsebinsko doslej najbolj osredotočeno šestdnevno dogajanje, ki so ga v partnerskih mestih Evropske prestolnice kulture predstavili skozi štirinajstdnevni časovni pas. Glavni nameni konference Europhras 2012 so bili predstaviti in ciljno povezati vrhunska znanstvena in strokovna znanja o frazeološkosti v jeziku nasploh in o frazeologiji posameznih jezikov;

KREATIVNA PODROČJA - LITERATURA

»Odziv na Mariber in predvsem vzpostavljene povezave obetajo, da se bo dogajanje že naslednje leto razširilo in končno v Sloveniji utrdilo mednarodno knjižno manifestacijo, ki bo ob koncu spomladanske sezone povabila založnike iz širše regije in jih združila ob najbolj plodnih temah slovenskega založništva. Pri tem že razmišljamo o širitvi prireditve iz mariborske Stare kavarne na druga, tematsko zaznamovana in mednarodno atraktivna prizorišča.« gostim besedo

foto ugm

»Česa mi je žal? Da se nismo bolj posvetili zelo praktični zadevi in razvili sistema za promocijo literature in knjige.«

severni sij

foto mediaspeed

ustvariti inovativni prostor za medpodročno in mednarodno sodelovanje in izmenjavo idej med strokovnjaki in laiki na izbranem področju; odpreti prostor za povezovanje različnih oblik vednosti in tehnologij in tako presegati trenutne področne meje v raziskovanju in izobraževanju na izbranem področju. V Maribor so povabili tudi mednarodno priznane pinterologe, med katerimi so bili vodilni raziskovalci in gledališki ustvarjalci s tega področja, srečanje pa je bilo namenjeno predvsem razvoju in promociji pinterjanskih študij in študiju sodobne dramatike. Univerzitetna knjižnica je v Glazerjevi dvorani gostila prejemnike Glazerjevih listin za dosežke v kulturi, postavili so dve izjemni razstavi, na kateri so se dolgo intenzivno pripravljali: razstava Iz zakladnice je postregla z najdragocenejšim, kar hranijo v arhivih, mednarodno sodelovanje in želja, da se oddolžimo slavnemu generalu, pa razstavo Mariborski admiral: Wilhelm Tegetthoff in Bitka pri Visu. Med daljnosežnejšimi projekti sta bila posebne pozornosti deležna vzpostavitev literarne hiše in knjižni sejem Mariber. Literarna hiša se je razvila na prizorišču

in dejavnosti Mariborske literarne družbe v Vojašniški ulici. Prostori Literarne hiše so na voljo vsem mariborskim literarnim in knjižnim ustanovam ter društvom ne glede na usmeritev in nameravajo biti referenčna točka literarnega dogajanja. V partnerstvu z Društvom slovenskih pisateljev je nastal program Gostim besedo z domačimi in tujimi ustvarjalci. Nadaljevanje seveda predvideva redne stike z literarnimi hišami v tujini in programsko sodelovanje z njimi, organizacijo rezidenčnih gostovanj in neposredno povezavo z Društvom slovenskih pisateljev. V naslednji fazi bo vsekakor potrebno obnoviti prostore propadajoče sosednje stavbe in zaokrožiti kompleks. Knjižni sejem Mariber je zastavil novo sejemsko in festivalsko prireditev s tendenco, da se razvije v regionalno srečanje založnikov in avtorjev. Okrog sedemdeset dogodkov je v petih dneh ponudilo ne le izbran pregled knjižne produkcije, z izobraževanjem je zaposlilo tudi strokovno javnost. Prireditve so bile zasnovane s širšega založniškega vidika – in tako je Mariber dobil ton, ki ga razlikuje od uveljavljenih literarnih festivalov. Ne gre

(zgolj) za leposlovje, ampak za vse zvrsti in žanre, ki se seštejejo v knjižno produkcijo. Odziv in predvsem vzpostavljene povezave obetajo, da se bo dogajanje že naslednje leto razširilo in končno v Sloveniji utrdilo mednarodno knjižno manifestacijo, ki bo ob koncu spomladanske sezone povabila založnike iz širše regije in jih združila ob najbolj plodnih temah slovenskega založništva. Pri tem že razmišljamo o širitvi prireditve iz mariborske Stare kavarne na druga, tematsko zaznamovana in mednarodno atraktivna prizorišča. Česa mi je žal? Da se nismo bolj posvetili zelo praktični zadevi in razvili sistema za promocijo literature in knjige. Morda je beseda ‚promocija‘ že zastarela, govorim o distribuciji informacij v okolju novih tehnologij in komunikacijskih praks; o miksu dogodkov, sporočil, sprotnih dosežkov IT onkraj preproste dileme, ki jo pogrevajo strokovna srečanja na temo ‚klasična ali e-knjiga‘. In frustriran sem bil, ko sem moral gledati, kako se je skozi razstave, simpozije in tudi publikacije začel obujati duh nemštva – kot revizija zgodovine, ‚nov pogled‘ na stara dejstva, nekakšna orkestrirana arheologija, ki si je morda izbrala EPK za to, da širi erozijo slovanstva po razpokah, ki jih je Mariboru prineslo prvo in najbolj brutalno razsutje gospodarstva v slovenski državi. Če se motim, sem srečen. ▪

30 31

kreativna področja – klasična glasba

Pod okriljem muze Polihimnije Darja Koter

svetovalka za področje klasične glasbe

lasbena umetnost si je skozi tisočletja priborila pravico biti čaščena muza. K njej se zatekajo tisti, ki iščejo duhovno uteho in oni, ki skušajo prelisičiti svet in se vsaj za urico ali dve odmakniti od pogosto sivega vsakdana. V množici oboževalcev glasbenih zvokov se najdejo tudi takšni, ki jim je Polihimnija svet v malem in kos vsakdanjega kruha. Brez nje bi bilo življenje pusto in prazno, radijski valovi osiromašeni, koncertne dvorane bi samevale in tisoče talentov bi gojilo neizpete sanje. Na vse to in še mnogo več je želela opozoriti tudi Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, ko je med osrednje programske sklope uvrstila tudi klasično glasbo. Kulturna ambasadorka Melina Mercouri je promovirala umetnost kot množičen pojav, ki naj ne bo namenjen zgolj izbrancem, temveč vsem, ki jo lahko začutijo, ustvarjajo in poustvarjajo. Po Evropi in svetu je v slogu misijonarstva zagovarjala, naj bodo kulturne stvaritve

»Ali smo skovali prave ideje, ki bodo kot uresničeni projekti trajno oplemenitile naše okolje, kar je ena temeljnih poslanic projekta? Smo ob tem večletnem procesu znali prepoznati strokovnjake, ki jim bomo zaupali tudi v prihodnje, jim priznali njihovo integriteto in jih podpirali? Se zavedamo, da je kreativnost mogoča le, če je v rokah pravih ljudi in ne nazadnje, ali se zavedamo, da je kreativen utrip mesta duša sožitja in kakovosti bivanja?«

KONCERT POD ZVEZDAMI

foto MEDIASPEED

in dogodki del urbanega okolja in ne le pojavi v zaprtih, kulturi namenjenih prostorih. Pozivala je, naj skušamo odkrivati primerne prostore v meščanskih hišah, palačah, atrijih, na trgih in gradovih. Množičnost, raznolikost, ustvarjalnost, inovativnost, tudi provokativnost naj bodo bolj izražene, glasnejše, povednejše. Ustvarjalcem in poustvarjalcem je položila na dušo, da so njihova dejanja plemenita in humana ter je ne nazadnje poudarjala, da je umetnost dobrina, ki naj bo dostopna vsem in vsakomur. Poslanstvu Meline Mercouri skušajo slediti povsod po svetu, ne le v sredinah Evropskih prestolnic kulture, njen glas naj se širi v vsako vas, tudi na podeželje. Če sta v urbanih okoljih bolj doma visoka in alternativna kultura, je drugod morda bolj plodno okolje za razmah ljubiteljstva, ki se lahko po svoji sporočilnosti in vrednotah povsem primerja s tako imenovano visoko umetnostjo. Vse to in še mnogo več smo imeli pred očmi, ko smo pred leti skupaj s partnerskimi mesti zasnovali Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012. Spraševali smo se o tem, ali je naše okolje dovolj izborno, da se pokaže svetu, ali so dosežki slovenske umetnosti evropsko in svetovno primerljivi, ali imamo primerno znanje, da izpeljemo vsebinsko in organizacijsko zahtevne projekte. In ne nazadnje, ali je naše okolje spodobno prepoznati vrednote, ki jih umetnost nudi človeštvu, in jih postaviti pred materialne dobrine, ki so

v današnji družbi prevečkrat v ospredju. Ali smo skovali prave ideje, ki bodo kot uresničeni projekti trajno oplemenitili naše okolje, kar je ena temeljnih poslanic projekta? Smo ob tem večletnem procesu znali prepoznati strokovnjake, ki jim bomo zaupali tudi v prihodnje, jim priznali njihovo integriteto in jih podpirali? Se zavedamo, da je kreativnost mogoča le, če je v rokah pravih ljudi in ne nazadnje, ali se zavedamo, da je kreativen utrip mesta duša sožitja in kakovosti bivanja? Na vsa izpostavljena vprašanja in smernice Evropske prestolnice kulture odgovarjajo tudi dogodki na področju klasične glasbe, ki so celoti vtisnili močan pečat. Dolga vrsta ustvarjalcev in poustvarjalcev, med katerimi so bili tako glasbeni ljubitelji kot vrhunski umetniki, je predstavljala celotno vertikalo glasbenih dogodkov, kot jih potrebuje in želi vsaka kulturna sredina. Iz ljubiteljskih vrst so zrasle Harmonije – nastopi in koncerti ljubiteljskih glasbenih in plesnih skupin, ki se nesebično predajajo kulturni ustvarjalnosti in jo ponujajo tako v neurbanih kot v urbanih sredinah, na ulicah in trgih ter v koncertnih dvoranah najvišjega ranga. Harmonije so s številnimi dogodki oplemenitile vsakdanjost vseh partnerskih mest in potrdile svoje veliko poslanstvo. Čeprav je tovrstna glasbena dejavnost zelo živahna, trdoživa in na Slovenskem močno razvejana, je v letu 2012 dobila nov polet in potrditev, da je

kreativna področja – neklasična glasba

»Geslo ‚vsakomur nekaj‘ je preživelo – v globalnem in lokalnem okolju je potrebno vizionarstvo, ki edino pripomore k temu, da se okolje kultivira, razvija in ohranja kakovost življenja.«

Neklasično o klasičnem ... našem Miroslav Akrapović

FESTIVAL MARIBOR

foto DEJAN BULUT

ena izmed temeljev naše kulture, ki jo je treba negovati in nadgrajevati tudi v prihodnje. Prav iz ljubiteljskih vrst namreč pogosto rastejo različni vrhunski ansambli, kot so folklorne skupine in pevski zbori, ki dosegajo mednarodno prepoznavnost. Potrditev povedanega je odličnost zborovskih tekmovanj v slovenskem in mednarodnem merilu ter zaupanje strokovne javnosti, ki je Maribor uvrstila med prizorišča zborovskega tekmovanja za Veliko nagrado Evrope, ki je bilo v letu 2012 eno vrhuncev muze Polihimnije. Številne vrhunce je bilo mogoče doživeti tudi z glasbeniki iz profesionalnih vrst, pri čemer so se enakovredno izkazali mladi umetniki, ki se na poklicno pot šele pripravljajo (ciklus študentov Akademije za glasbo Slovenija/Evropa) ali uspešno uveljavljajo (ciklus komornih koncertov Carpe artem), ter domači in tuji poustvarjalci najvišjega kova. Koncertni cikel Festine, ki ga odlikuje lastna produkcija, je postregel s številnimi novitetami slovenskih skladateljic in skladateljev, katerih dela uspešno odmevajo tudi na evropskih odrih, in s tem utrdil pomen domače poustvarjalnosti. Prav s spodbujanjem novih glasbenih projektov je Maribor 2012 dosegel velik preboj (slovenska praizvedba opere C. Monteverdija Orfej na Ptuju, mednarodno solopevsko tekmovanje Hugo Wolf v Slovenj Gradcu, razširitev glasbene dejavnosti festivalov in koncertnih ciklov vseh partnerskih mest …), podoben pomen pa ima tudi vseslovenski epekajevski dogodek Leto Bojana Adamiča, ki je sistematično spodbudil izvajanje Adamičevih del ter postregel z novimi znanstvenimi spoznanji o njegovih

življenjskih prelomnicah in glasbenih dosežkih, primerljivih s svetovno dediščino. Med dogodki, ki so še posebej odmevali ter Mariboru 2012 prinesli svež veter in mednarodno prepoznavnost, sta izstopala projekta Povezovanje z glasbo in Mednarodnim orkestrom (MIO2012), ki sloni na izobraževanju mladih glasbenikov z vsega sveta, in Festival Maribor, ki preseneča z dovršeno idejno zasnovo globalnih razsežnosti. Zaupali smo vsem sodelujočim in načrtovali z optimizmom, ob tem pa gojili prepričanje, da bo izpolnjeno tudi osrednje poslanstvo, to je premostiti bariere slovenske državne in lokalne politike, ki se le redko zavedata, da slovenstvo in njegova identiteta slonita na nacionalni kulturi, in se naslonili na sinergijo mednarodnega prostora. Geslo »vsakomur nekaj« je preživelo – v globalnem in lokalnem okolju je potrebno vizionarstvo, ki edino pripomore k temu, da se okolje kultivira, razvija in ohranja kakovost življenja. V letu Evropske prestolnice kulture, ko so za nami številni dogodki in uspehi, na katerih se je izkazalo, kako bogata je naša kultura, kako odlični so naši umetniki, kako znamo biti dobri gostitelji in ne nazadnje, kako zvesto publiko imamo, se je potrdilo, da je bila pot prava in da smo zasejali plodno seme. Občinstvo se je z Evropsko prestolnico kulture iz dneva v dan bolj istovetilo. Če smo bili še nekaj mesecev nazaj v dvomih, ali bosta slovenska in mednarodna javnost znali prepoznati dobrine dogodkov, ki jih skupaj s partnerskimi mesti prinaša Evropska prestolnica kulture Maribor 2012, smo že zdavnaj prepričani, da je v širšem slovenskem okolju zavel nov veter. Ne le zaradi raznolikosti in množičnosti kulturnih dobrin, ki so se nam ponujale domala vsak dan, temveč predvsem zaradi tega, ker sta se umetnost in občinstvo zlila v svojevrstno simbiozo. ▪

svetovalec za področje neklasične glasbe

soju spontanih prednovoletnih ljudskih ognjemetov, ki jih je Maribor deležen v dneh, ko pišem ta tekst, se mi zdi prevožena glasbena pot evropskega mesta kulture sila malenkostna reč. Za nogomet – Maribor vsekakor je resnično nogometno mesto – dostikrat uporabljajo izraz »najbolj postranska stvar na svetu«. S tem ga želijo razglasiti za manj pomembnega, a jasno je, da se brez njega ne more niti živeti. Zdi se mi, da je tako tudi z glasbo. Nočem zveneti kot nekdo, ki narcisoidno brani okope svojega popularnega glasbenega področja, zato bom slednje skušal tudi argumentirati. V dveh letih redefiniranja programskega sklopa na področju popularne glasbe se je moja svetovalna odisejada zdela kot misija, ki se bo vseskozi gibala po robu, tanki črti, ki ločuje razumevanje popularne glasbe na način mainstreamovskih in alternativnih kategorij. V tej sila nehvaležni vlogi sem bil že enkrat prej kot urednik Videospotnic – lestvice slovenske glasbe. A naj ne zvenim samopomilovalno, ker to ni moj namen. Moj svetovalni angažma za Evropsko prestolnico kulture 2012 Maribor je imel od samega začetka popolnoma jasno vizijo. Moj pristanek na sodelovanje je temeljil na treh postulatih, za katere ve ne ravno majhen krog ljudi, udeleženih v gospodarjenju z EPK Maribor. Prvi je bil, da se v Mariboru ustoliči poletni glasbeni festival, ki je imel tudi svoje delovno ime SummerSnow. Poletni, približno tridnevni festival ob vznožju pohorskega smučišča, ki bi v sodelovanju z lokalnimi koncertno-glasbenimi promotorji in t. i. major label glasbenimi hišami pri nas poskrbel za kakovosten nabor sodobnih izvajalcev iz širokega

32 33

»Eni so v kulturi, drugi pa mislijo, da so kulturni.«

SIGUR RÓS NA TRGU LEONA ŠTUKLJA

spektra popularnih glasbenih praks. Seveda vse v povezavi z gospodarskimi vejami, ki bi morale svoj marketinški delež usmerjati predvsem na generacijo, ki je dejansko tudi največji odjemalec tovrstne glasbene kulture. To ni nič novega. Prakse tovrstnih glasbenih dogajanj na odprtem so znane – od Otočca, Gradca, prek Zagreba, pa vse do Novega Sada, če omenim le Mariboru najbližje poletno-festivalske destinacije. Druga pomembna iniciativa je povezana s Kinom Udarnik, ki bi postal mariborski pajdaš ljubljanskega Kina Šiška. Seveda ob vsej potrebni adaptaciji znotraj in zunaj. Za pojasnjevanje prostorske in programske primerjave teh dveh klubov ni treba izgubljati preveč besed. Tretja in najbolj utopična je bila vizija neodvisne založniške hiše, ki bi snemala, shranjevala in producirala celotno glasbeno dogajanje znotraj Evropske prestolnice kulture ter postala središčna točka povezovanja lokalnih glasbenih ustvarjalcev ne glede na žanrsko pripadnost – le z enim poglavitnim ciljem, in sicer decentralizacijo glasbene produkcije, ki je bolj ali manj v rokah ali studijskih vajetih prestolnice. In? … Po vsem na-povedanem se ne bi spuščal v kakršnokoli debato o ne-realizaciji naštetega. Grenak priokus naj spere gospodarska kriza in vsi njeni politično-družbeni konteksti! Posvetimo se dobrim vsebinam – kar naj bi bil v končni fazi tudi smisel tega skromnega spisa.

Dobro je bilo …

Na prvem mestu koncerta Sigur Rós in Melodrom. Zakaj? Slednji je zagotovo razblinil medijske ekspertize, natolcevanja po kulturniških kuloarjih in

foto MIHA SAGADIN

»Obisk Sigur Rós ni bil le koncert, ki bi reflektiral Maribor kot Evropsko prestolnico kulture, ampak je bil zagotovo eden od vrhuncev koncertne ponudbe na celotnem koncertnem območju Slovenije.« ulične zgodbe, da Maribor ne vsebuje prepotrebne kritično mase, ki bi obiskovala koncerte nekonvencionalnih izvajalcev, med katere vsekakor sodijo tako omenjeni gostje z Islandije kot tudi naši predstavniki melodramatičnega popa. In še več! To ni bil le koncert, ki bi reflektiral Maribor kot Evropsko prestolnico kulture, ampak je bil zagotovo eden od vrhuncev koncertne ponudbe na celotnem koncertnem območju Slovenije. To je podatek, ki ne govori le o samih izvajalcih, temveč tudi o obiskovalcih. Laurie Anderson? Diskreten šarm intelektualnega glamurja s politično in družbeno ozaveščenostjo časa, ki ga živimo. Garage Explosion Festival, Rokerji pojejo pesnike, Etnika, Kiblix so ne glede na svojo organizacijsko lokalnost uspeli pridobiti mesto v širšem kontekstu domače glasbene ponudbe, glasbenega izobraževanja, širjenju glasbenih in družbenih obzorij ter se z internacionalno udeležbo znotraj svojega programa postaviti v vlogo povezovalnega člena med različnimi kulturami in subkulturami. V 21. stoletju je pojem subkultura odvečen. Stara, arhaična in konservativna delitev ali opredelitev kulture, ki jo ločuje na subkulturo, kulturo in visoko kulturo … ne obstaja več. Ali je kultura ali je ni! To se nanaša tudi na vse mariborske

PUBLIKA NA FESTIVALU MARS

foto MIHA SAGADIN

frakcije elektronske glasbe ali, če sem bolj natančen, elektronske glasbene kulture ter vse njene fragmente in segmente. Upam, da je dogodek, kot je Evropska prestolnica kulture 2012, uspel združiti njihove produkcijske, idejne in organizacijske potenciale, ki bi morali biti nad posplošenim in banalnim žanrskim razčlenjevanjem, ki je vsakemu boju za adekvatne klubske prostore ali medijsko prisotnost le v škodo. Kot novinar lahko iz prve roke poročam o resnični škodljivosti vsakršne nepotrebne delitve na »vaše – naše – njihove«. Morda te fraze delujejo znotraj našega političnega in družbenega miljeja, toda za kulturo, ki si skuša izboriti svoje mesto pod skupnim soncem, so povsem odveč in neproduktivne. Ta klic miru in spravljivosti naj bralca ne zmede, kajti vedno je treba ohranjati kritično distanco in kritiki dati prosto pot. Le na ta način bo tudi Maribor kot mesto kulture živel tudi potem, ko se ugasnejo »evropski« reflektorji. Zato bom tudi svoj skromni spis končal v kritiškem duhu in to na straneh ŽND, ki se mi zdi ena od najbolj pomembnih pridobitev Evropske prestolnice kulture 2012 Maribor. Kot svetovalec sem bil v krogu ljudi, ki odločajo o programu, kaj naj nas torej predstavlja kot del glasbene kulture in kaj ne. To je bila sila nehvaležna in zame dokaj neprijetna izkušnja. A naj jo strnem tako: eni so v kulturi, drugi pa mislijo, da so kulturni. ▪

kreativna področja – film

Perverzno čakanje na čudeže ali 3 % za najbolj določujoče kulturno področje 21. stoletja Martina Gumzi

kreativna producentka za področje filma

FILMSKA PROJEKCIJA V ATRIJU VETRINJSKEGA DVORA

“Filmski medij je brez dvoma najbolj do- po drugi strani pa je delovala z vsem ločujoče kulturno področje 21. stoletja.” svojim potencialom. V tem kontekstu — Jožko Rutar, Bomo ostali je treba razumeti »osnovne danosti«, v leru ali bomo šli lahko po svoje? s katerimi sta se kolega režiser Vlado V: Pogledi, 14. november 2012. Škafar in producent Miha Černec soočila pri idejnem snovanju programa: filmisel, ki narekuje to pisanje, je ska oziroma avdio-vizualna umetnost razpeta med nasprotujoče si je bila znotraj prestolniškega projekta občutke in dileme. Poglavitni podprta z najnižjim odstotkom finančnih vzrok za omajano suverenost, s katero sredstev, obenem pa je bilo za izvajanje se lotevam kratkega rezimeja filmskega programa zadolženih najmanj ljudi. S programa Evropske prestolnice kulture tem je filmska EPK popolnoma prevzela 2012, je širši kontekst tega programa ter enačbo »osnovnih danosti«, s katero drmešanica občutkov glede pomena eno- žava Slovenija definira svojo nacionalno letnega dela, ki mu ta zapis simbolično kinematografijo. Da bi filmu od celotne natika pentljo. finančne pogače EPK pripadel zajetnejši kos od tistega, ki mu ga že leta dodeljuje Trije odstotki ali kontekst slo- država, bi bilo revolucionarno. Enako venskega filma revolucionarno bi bilo imeti na voljo Evropska prestolnica kulture je bila v povsem drugačne kapacitete, kadre in filmskem smislu nekakšen ekstrakt navade, ki sicer oblikujejo slovenski filmske kulture in njene (ne)urejenosti film. Revolucije na tem področju pač na nacionalnem nivoju. Ker je filmska ni bilo. Z drugimi besedami: filmski umetnost praviloma umetnost kolektiva EPK v marsičem ni mogel »pobegniti« in ker se skoznjo steka relativno veliko filmski Sloveniji, enako kakor filmska denarja in ker kolektiva ne gre ustvariti umetnost ne more zaobiti sistemske ali spremeniti v enem letu, denarnih ureditve države. tokov pa ne povečati ali preusmeriti, Ker je s časovnimi parametri, znotraj lahko na filmsko EPK gledamo kot na katerih se udejanja, in s strukturami, od majhno ogledalo slovenske filmske katerih je odvisna, tako močno vpletena v kulture v splošnem. državni DNK, je državna filmska kultura Evropska prestolnica kulture se je v med vsemi kulturnimi panogami morda letu 2012 kot producent in organizator najbolj neposredna pokazateljica vitalavtomatično vključila v nacionalno nosti države. Po drugi strani je filmska filmsko okolje in se v okviru svojih ome- produkcija po svoji naravi predraga in jitev – mislimo predvsem na efemernost vpleta preveč ljudi iz preširokega spekprojekta – spopadla na eni strani z vsemi tra visoko specializiranih kadrov, da bi težavami in pomanjkljivostmi področja, kinematografija neke države lahko bila

foto SAMI RAHIM

podvržena sreči ali nesreči naključij ter posamičnim čudežnim navdihom. In vendar se zdi, da Slovenija od filmarjev pričakuje prav to – čudežna naključja. Slovenski film je pastorek, za katerega se zdi, da mu strežejo po življenju. Verjetno najbolj zgovoren dokaz pomanjkanja volje po urejanju področja, ki z gospodarsko krizo nima prav nobene zveze, je bilo prazno mesto pričakovanega in nepričakovano nenavzočega področnega ministra na letnem strokovnem posvetu o stanju slovenskega filma. Vesoljna filmska Slovenija od istega ministra več kot pol leta po pomilostitvi obglavljenja Slovenskega filmskega centra še zmeraj čaka na odgovor glede možnosti sprememb zakonodaje za prenovitev zakrnelega sistema financiranja filmske umetnosti iz izvenproračunskih naslovov. In čaka. Medtem ko je stroki dejstvo, da upravlja slovenska nacionalna kinematografija približno 3 % letnega državnega proračuna, namenjenega kulturi, dobro znano, to dejstvo začuda še zmeraj ni bilo dovolj jasno plasirano v javnost. Zato od začetka: za skupnost približno

»Ker je s časovnimi parametri, znotraj katerih se udejanja, in s strukturami, od katerih je odvisna, tako močno vpletena v državni DNK, je državna filmska kultura med vsemi kulturnimi panogami morda najbolj neposredna pokazateljica vitalnosti države.«

34 35

kreativna področja – film

Proračuni celovečernih filmov v nekaterih evropskih državah

milijoni €

5 4 3 2 1 0

6.4 3.4 2.8 2.6

1.47

2008

5.5

5.1 4.0 3.4 3.2

4.1 3 2.5

1.39

1.42

2009

2010

proračun celovečernih filmov v nekaterih evropskih državah

Primer: Revija slovenskega dokumentarnega filma

Vpričo teh dejstev bodo morali biti uspehi filmskega programa EPK žal zabeleženi v nekem drugem prispevku, drugič. Tam bodo med drugim natančno popisane polne dvorane premiernih projekcij enajstih dokumentarnih filmov, ki so nastali ob spodbudi in v koprodukciji EPK. Popisani bodo ob vsaj dveh izjemnih dokumentarnih produkcijah tudi fantastični kratki filmi, ki so nastali v okviru novo vzpostavljene regionalne Mreže filmskih delavnic, in seveda nepozabna avgustovska projekcija odprtja ptujskega Kina brez stropa. Popisana bosta mednarodna dogodka, ki sta s svojimi razgledi preskočila lokalno filmsko izvedbeno okolje; druga edicija mednarodnega festivala animiranega filma Stoptrik ter marčevsko gostovanje sklepnega srečanja mednarodnega

Nemčija

Španija Italija

Slovenija

vir slovenski filmski center

Vir: Facts & Figures 2008 - 2011, Slovenski filmski center

1200 slovenskih filmskih delavcev, ki jih produkcijsko organizira približno 30 neodvisnih producentov, je namenjeno vsega skupaj 3 % letnega državnega proračuna, namenjenega kulturi. In še enkrat, tokrat nekoliko drugače; celotni aktualni letni proračun Slovenskega filmskega centra je nižji od povprečnega proračuna enega samega francoskega celovečernega filma – enega od 272, kolikor jih je bilo, denimo, sproduciranih v letu 2011. Podatki so pomenljivi in lahko zapomnljivi in težko je razumeti, kako je mogoče, da v trenutni borbi za obstanek slovenskega filma v javnosti niso udarili odločneje.

Francija

REVIJA SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA

»Slovenski film je pastorek, za katerega se zdi, da mu strežejo po življenju.« filmskega izobraževanja European Short Pitch. Slednji je v Maribor pripeljal več kot 70 filmarjev iz vse Evrope, kar je dogodek, ki ga Slovenija pred tem ni imela. Ne bomo pozabili dveh MEDIAdeskovih strokovnih okroglih miz, ki sta podčrtali slovensko sušo organiziranega strokovnega diskurza. Popisan bo nenazadnje nesramno gverilski Kino Udarnik, ki se je prebil čez leto z mestoma izjemnim rednim kinematografskim programom. Vsi ti posamični uspehi in dosežki filmskega leta 2012 bodo v nekem prihodnjem prispevku iskali način, kako postati spodbuda za nove cilje. Danes pa se nam mudi povedati naslednje: v trenutku tega pisanja je najbolj perspektivni filmski projekt, ki si ga je Evropska prestolnica kulture zamislila in ga v letu 2012 vzpostavila kot nekakšen pilotni primer za dolgoročni prispevek mestni, regionalni in državni (filmski) kulturi, Revija slovenskega dokumentarnega filma, močno ogrožen. Kljub suvereni organizaciji mlade ekipe, toplemu odzivu javnosti, nespornemu prepoznanju trajnostnega potenciala projekta s strani stroke ter nedvoumni skladnosti vizije projekta z vizijo razvoja nacionalne kinematografije je projekt glede na rezultate javnega razpisa za razvoj filmskih festivalov za naslednje

leto ostal brez vsake področne podpore. Novica je za vse, ki so bili v letu 2012 v kakršnemkoli smislu del filmskega programa EPK, v trenutku tega pisanja še nerazumljiva zaušnica. Po celem letu, ko so bili v primežu krčev trenutne slovenske kulture s sistematičnim delom vendarle doseženi nekateri lepi rezultati, se zdi, da nas država izkazanim možnostim navkljub kriči: znajdite se. Državi odgovarjamo: ne, hvala. Država nas definira: umetniki naj bodo potrti reveži, producenti pa šerifi. Ponovno odgovarjamo: ne, hvala. Jokali ne bomo, a tudi na čudeže ne bomo čakali. Če bo po prestolnici v slovenskem filmu vse čisto tako, kakor je bilo pred njo, ali še slabše, bomo raje, vsaj mlajši med nami, dvignili sidra. ▪

»V trenutku tega pisanja je najbolj perspektivni filmski projekt, ki si ga je Evropska prestolnica kulture zamislila in ga v letu 2012 vzpostavila kot nekakšen pilotni primer za dolgoročni prispevek mestni, regionalni in državni (filmski) kulturi, Revija slovenskega dokumentarnega filma, močno ogrožen.«

foto miha sagadin

kreativna področja – UPRIZORITVENE UMETNOSTI

Ponuditi publiki tisto, kar še ne ve, da si želi Jana Pavlič, Tomaž Toporišič

svetovalca za področje uprizoritvenih umetnosti

uprizoritvenim programom Terminala 12, še posebej pa s ciklom Oder med nebom in zemljo, se je v Mariboru in širši regiji zgodil zanimiv fenomen: predstave in koncerte v Mariboru in Murski Soboti si je ogledalo nominalno več gledalcev kot podobne dogodke v Ljubljani. Zgodilo se je nekaj, kar so si tukajšnji ljudje že dolgo želeli. Os, ki je od časa Pandurja naprej ostajala usmerjena proti Ljubljani, se je ponovno obrnila proti vzhodni Sloveniji. Slovenija se je začela (ponovno) decentralizirati. Tudi mediji so končno začeli obširno poročati o dogodkih v Mariboru, jim posvečati pozornost in s tem počasi nagovarjati publiko k obisku drugih mest. To se je zgodilo tako rekoč z vsemi tujimi predstavami cikla, pa tudi s slovensko premiero skupnega projekta Heinerja Goebbelsa in Carmine Slovenice, festivalom Fronta v Murski Soboti, rock opero Matjaža Bergerja Človek z bombami na Otočcu, premiero Buljanove postavitve V samoti bombaževih polj v industrijski hali v Kidričevem.

Gledališki dogodki za raznovrstno publiko

Naš namen je bil, da bi ustvarili gledališke dogodke, ki bi pritegnili raznovrstno publiko. Želeli smo si veliko mlade publike, družin z otroki, pa tudi veliko starejše publike. Najbolj smo si želeli, da bi prišli v gledališče ljudje, ki tega skoraj nikoli ne počnejo, da se ne bi dolgočasili, da bi jim ti dogodki ostali v spominu kot lepo

NEVIDNI CIRKUS

foto miha sagadin

geografiji, od Japonske do Romunije, flamske Belgije, Maroka, Švice do ZDA.

Mesto velikih potencialov CHOUF OCHOUF

foto MEDIASPEED

zanimivo doživetje, da bi se še kdaj vrnili v gledališče. In to je na veliko srečo uspelo. Skušali smo se izogniti trenutnim hitom in modnim imenom in se bolj osredotočiti na imena, ki žarijo že desetletja ter na domače obetavne mlade ustvarjalce, ki pa vztrajno prodirajo med velike, kot sta na primer Zimmermann in de Perrot iz Švice. Občinstvo je to tveganje bogato nagradilo. Podobno je bilo z avtorji, ki so žive legende na svojih področjih, ki pa niso nikoli gostovali v Sloveniji, JeanBaptiste Thierrée in Victoria Chaplin, na primer, ali pa Ushio Amagatsu in njegova plesna skupina Sankai Juku. Program je postal zaključena celota, ki je, kot so ugotovili tudi mediji in občinstvo, zaobjela celotno paleto odrskih izrazov od plesnega gledališča s kraljevskimi konji iz Versaillesa do velikega odrskega spektakla, kot je Faust Silvia Purcareteja, ki sodi med največja evropska režiserska imena, ali underground striptiza New Burlesque; ne samo po tematiki, ampak tudi po

Drugi pomemben dosežek programa na področju uprizoritvenih umetnosti oziroma že kar geokulturni premik je dejstvo, da je Maribor z EPK uspel v letu dni ustvariti odlično usposobljeni kader. V kadrovski strukturi prevladujejo visoko izobraženi mladi brez prakse. Hkrati pa v vlogah svetovalcev in programskih sodelavcev nastopajo tisti z dolgo kilometrino, kot na primer Peter Tomaž Dobrila. Od njih so mladi črpali znanje in se le v dobrem letu usposobili do te mere, da bodo sposobni samostojnega delovanja. Delo v tako težkih pogojih te prisili, da se naučiš hitrega načrtovanja in izpeljave.

»Najbolj smo si želeli, da bi prišli v gledališče ljudje, ki tega skoraj nikoli ne počnejo, da se ne bi dolgočasili, da bi jim ti dogodki ostali v spominu kot lepo zanimivo doživetje, da bi se še kdaj vrnili v gledališče. In to je na veliko srečo uspelo.«

36 37

Velike in male zgodbe, ki so oživile sivino Simona Vidmar

svetovalka za področje vizualne umetnosti WHEN THE MOUNTAIN CHANGED ITS CLOTHING

foto ARHIV SNG

Maribor, ki še pred letom ni premogel skoraj nič produkcijsko-promotorskega kadra, ga ima zdaj v izobilju. Tako kot je preplavljen z novimi pobudami in odlično zastavljenimi novimi projekti. V letu 2012 je postalo jasno tudi, da mesto premore odlične in mednarodno izjemno odmevne ustvarjalne potenciale. Najpomembnejši med njimi je gotovo Carmina Slovenica, ki je najprej navdušila z izdajo svojega festivala nove glasbe in gledališča, potem pa z glasbeno predstavo When the mountain changed its clothing v režiji Heinerja Goebbelsa in odlični izvedbi mladih pevk pod vodstvom Karmine Šilec dokazala, da lahko slovenski umetniki sodelujejo tudi z vrhunskimi ustvarjalci. Njihov novi projekt v režiji ene največjih ustvarjalnih osebnosti našega časa je bil premierno predstavljen na festivalu Ruhtriennale in bo izveden na mnogih priznanih mednarodnih festivalih in prizoriščih. Eksplozija uprizoritvenih praks Tudi nekatere druge slovenske premiere so prinesle zanimive plodove sodelovanj slovenskih in tujih umetnikov različnih zvrsti. Od novih stvaritev gledaliških in plesnih stvaritev SNG Maribor, poklona avantgardnemu gestusu Matjaža Bergerja in APT Novo mesto Človek z bombami preko odkrivanja novih prostorov odrskih umetnosti v sodelovanju med slovenskimi in japonskimi ustvarjalci, skupinama Betontanc in The Original Tempo. Prepletanje programov je tako v Maribor in partnerska mesta prineslo dialog med svežimi energijami sodobne gledališke,

plesne, lutkovne, medmedijske in drugih uprizoritvenih praks. Tako je vzhodna Slovenija postala prava eksplozija uprizoritvenih praks. Od »novomeške pomladi«, eskurzov v neznano Mestnega gledališča Ptuj, živahne plesno-gledališke produkcije Zavoda Flota v Murski Soboti do raznolike institucionalne in neinstitucionalne scene v Mariboru kot presečišču kreativnih energij regije: od SNG Maribor preko plesnih in medmedijskih iniciativ (Kibla, Pekarna, Plesna izba …) do z novo dinamiko navdahnjenega Lutkovnega gledališča Maribor. Projekt EPK je postal tudi priložnost za združevanje, bogatenje in nadgrajevanje festivalskih iniciativ v Mariboru in partnerskih mestih; prepletanje programov programskega sklopa Terminal 12 s festivali, kot so Borštnikovo srečanje, festival sodobnega plesa Front@, NagiB, Ana Desetnica, Choregie aka Choregie, Prestopi, Performa, Klovnbuf. Uprizoritvene prakse kot proces tkanja vezi med različnimi umetniškimi usmeritvami in zvrstmi so našle svoje nove prostore igre na številnih lokacijah. Publiki pa je EPK ponudila to, kar smo si želeli in kar si je, ne da bi se tega zavedala, želela tudi sama: polno gledaliških užitkov, prijetnih presenečenj in nepozabnih doživetij. ▪

»Skušali smo se izogniti trenutnim hitom in modnim imenom in se bolj osredotočiti na imena, ki žarijo že desetletja ter na domače obetavne mlade ustvarjalce, ki pa vztrajno prodirajo med velike.«

ot se za predsilvestrski čas spodobi, podajam letni rezime v popularni obliki izbora treh top in flop dogodkov ali po domače vrhuncev in spodrsljajev preteklega leta. Šundovska oblika letnega pregleda je izbrana z namenom, da s svojo lahkotno in neobremenjeno dikcijo odvzame nekaj teže in usodnosti podanim ocenam, kar se v tem dobronamernem času leta pričakuje. Namreč, Maribor je v času Evropske prestolnice kulture doživel miselni preskok in to dokazal z določenimi projekti, odvilo se je tudi veliko malih zgodb, ki so oživile sivino, lahko pa bi veliko projektov doživelo tudi drugačen, bolj prepričljiv razvoj. Spodaj izbrani projekti so nekakšen pars pro toto, ki poskuša na izkušnjah izvedenih projektov odpirati vprašanja za prihodnost. TOP 1. Dva nova naslova za vizualno umetnost v Mariboru Ko smo že mislili, da se na področju vizualne umetnosti ne bo zgodilo nič velikopotezno novega in bo Maribor Evropsko prestolnico kulture preživel znotraj obstoječih zidov in lastnih mej, se je pred zaključkom leta zgodil velik preobrat. Dve instituciji sta poiskali nove, popolnoma nepričakovane prostore za umetnost in ju (sicer začasno) spremenili v verjetno najbolj privlačni galeriji v Sloveniji. KID Kibla je svoj zaključni projekt – veliko mednarodno razstavo Soft Control/ Sofisticiran nadzor – postavila v industrijskem kompleksu, propadli tovarni

kreativna področja – vizualnA UMETNOST

»Če so ob prihodu Jana Fabra v Maribor skeptiki dvomili, da lahko sicer mednarodno priznana zvezda sodobne umetniške scene pove še kaj novega, predvsem po predhodnem gostovanju v Ljubljani, je mag performativne umetnosti in mojster zamenjave identitet popolnoma presenetil.«

MTT na Studencih in odprla 2000 m2 grobo sofisticiranega prostora, ki po vseh kriterijih spominja na beneški Arsenale. Tako primernega prostora za sodobne umetniške prakse v Sloveniji do sedaj še ni bilo. Umetnostna galerija Maribor je presenetila z decembrskim poletom nad mesto – v zadnjem, 11. nadstropju bivšega Hotela Slavija, danes poslovne zgradbe, je za pol leta odprla svojo sodobno depandanso in v njej za začetek predstavila drugi del zgodbe o skorajšnji pomladi slovenske vizualne umetnosti oz. najprodornejše slovenske avtorje 21. stoletja. Gre za galerijo z najboljšim razgledom, kar smo jih v Sloveniji do sedaj lahko doživeli. Institucija Evropske prestolnice kulture sicer ni bila iniciatorka vzpostavitve novih prostorov za vizualno umetnost, vendar so akterji z njeno spodbudo in mehkim pritiskom lahko prestopili meje danega in uprli pogled v prihodnost. 2. Hiša arhitekture Maribor Maribor je s sicer majhnim in nekoliko skromnim prostorom Hiše arhitekture dobil prvi profesionalni prostor za predstavitev in dialog o sodobni arhitekturi. Če je na začetku leta še kazalo, da bo to predvsem prostor izmenjav med študenti in profesorji, je v drugi polovici leta Hiša močno prestopila okvire lokalnega in nacionalnega in postala resen in tudi popularen prostor za arhitekturo v najširšem smislu. Hiša arhitekture je prostor, ki ga Maribor za prihodnost potrebuje in je primer infrastrukture, ki ob finančni dostopnosti ponuja možno platformo za diskusije o razvoju mesta.

ALMOST SPRING: razstava v hotelu SLAVIJA

»Celotna akcija umetnosti za revitalizacijo je bila vodena premalo ambiciozno, brez jasno določenega cilja in smiselnih povezav. Tukaj je Evropska prestolnica kulture zamudila moment, ki ga mesto lahko popravi v naslednjih letih.«

foto MIRJANA RUKAVINA

STELARC

3. Celostna umetnina Jan Fabre Če so ob prihodu Jana Fabra v Maribor skeptiki dvomili, da lahko sicer mednarodno priznana zvezda sodobne umetniške scene pove še kaj novega, predvsem po predhodnem gostovanju v Ljubljani, je mag performativne umetnosti in mojster zamenjave identitet popolnoma presenetil. Pod taktirko umetniškega vodje Terminala 12, Aleša Štegra, je Jan Fabre med seboj povezal mariborske galerijske prostore, gledališki oder in založniško hišo ter postal prepričljivo najboljši model dobre prakse tega leta. Začelo se je s pregledno razstavo Umetnost me je obranila zapora!, kjer je predstavil svoje najpomembnejše performanse in svojo obsesijo z risanjem kot obrambo pred samodestrukcijo. Nadaljevalo se je z dnevniškimi zapiski iz umetnikovih mlajših, formativnih let, ki so se izkazali za najboljše EPK branje tega poletja, vrhunec pa je Fabrova »rezidenca« v Mariboru doživela s katarzično svežo in naelektreno gledališko premiero Droge so me ohranile pri življenju.

foto matej kristovič

Dokazali smo, da je medinstitucionalno povezovanje in s tem pridobljeni širina in velikopoteznost lahko zgodba o uspehu in model za prihodnost. FLOP 1. Umetniške intervencije za revitalizacijo mestnega jedra Maribor je bil ob začetku leta 2012 soočen z velikim problemom oziroma potencialnim izzivom, nobeden od občinskih projektov revitalizacije starega mestnega jedra namreč ni bil uresničen: Koroška cesta, Glavni trg, Čeligijev stolp, Sodni stolp, Žički dvor, nabrežje Lenta so bili prepuščeni svoji desetletja dolgi obskurnosti. Zato je bila toliko večja odgovornost Zavoda Maribor 2012, da z umetniškimi intervencijami poskuša preobraziti in prebuditi zapuščene in zanemarjene prostore v mestnem jedru. Posamezni projekti vizualnih umetnikov so sicer na simpatičen način uporabili arhitekturne usedline mesta – kot Ulayevo očiščenje Sodnega stolpa ali simbolna

38 39

kreativna področja – vizualnA UMETNOST

ograda okoli ogroženega Čeligijevega stolpa Aleksandre Saške Gruden, vendar pa je ob zaključku leta jasno, da je bila celotna akcija umetnosti za revitalizacijo vodena premalo ambiciozno, brez jasno določenega cilja in smiselnih povezav. Tukaj je Evropska prestolnica kulture zamudila moment, ki ga mesto lahko popravi v naslednjih letih. 2. Intervencije v javnem prostoru Umetniške instalacije, perfomansi ali velikopotezne intervencije v vsem dostopnih, javnih prostorih mesta, kot so trgi, ulice, mostovi, nabrežja ali manj urbani prostori na periferiji, so za vsak večji kulturni projekt odlično orodje komunikacije in identifikacije. Skozi leto smo lahko sledili nekaterim posrečenim, praviloma manjšim posegom v javni prostor – kot je umeten oblak sredi vročega poletja na Pohorski strmini mariborskega umetnika Boruta Popenka ali vesoljske galaksije na mariborskih ulicah mladega umetnika Miroslava Cukovića. Močno pa smo pogrešali presežne projekte v javnih prostorih, ki bi že ob prvem stiku z mestom zagotavljali občutek dinamičnosti in vsesplošne umetniške preobrazbe. Področje ostaja neizkoriščeno in možno področje aktivnosti v letih, ki sledijo. 3. Festivali Nazadnje, čeprav nič manj pomembno, bi želela izpostaviti še festivale s področja vizualne umetnosti, tako v Mariboru kot v drugih partnerskih mestih, ki so bili, da ne bo pomote, vsi izpeljani korektno in profesionalno ter so pomembno pripomogli k povišanemu srčnemu utripu izbranih mest v poletnih mesecih. Kar je manjkalo, je bil preskok v drugo miselno dimenzijo, presežek ustaljenih modelov, iskanje novih vsebin ali novo pozicioniranje, ki ga je to leto zahtevalo in tudi soomogočalo. Verjetno z edino izjemo ptujskega festivala sodobne umetnosti Art Stays, ki je v letu 2012 izrazito zrasel in se začel bolj samozavestno ozirati tudi po svetovnih akterjih tega področja, so festivali, kot so npr. Magdalena v Mariboru in Fotopub v Novem mestu sicer navdušili, vendar nekako zaspali na svojih lovorikah, brez presežnih idej in odpiranja novih smeri. Festivali, ki so izrazito žive tvorbe, lahko ta spodrsljaj sicer hitro nadoknadijo že v prihodnji ediciji. ▪

Vile ustvarjalnosti za prihodnje čase Igor Saksida

svetovalec za področje otroške in mladinske ustvarjalnosti

apisati kratek potopis prehojene poti na področju otroške in mladinske ustvarjalnosti v letu, ki se izteka, je prav zares misija nemogoče. Večjih projektov, ki so vključevali vrsto posameznih dogodkov, je bilo namreč toliko, da bi vsakemu lahko »pripadlo« le nekaj suhih besed. Če se le spomnimo vseh kulturnih dejavnosti Lutkovnega gledališča Maribor (Lutke Minoriti), Narodnega doma Maribor (Art kamp, Čitalnica na jasi) in Mariborske knjižnice (Evropska pravljica) ter projektov partnerskih mest (Aye festival, KUD Čar Griča, Ptuj; Pikin festival, Festival Velenje), postane jasno, da je bolje ubrati drugo pot – ne da bi ob tem kakor koli zmanjševali vlogo in »ustvarjalni domet« omenjenih uglednih kulturnih ustanov in njihovih izvrstnih dosežkov. Potopis se tako začne pri svojem cilju: predstaviti tiste dosežke, ki niso bili zasnovani kot dejavnosti za otroke, ampak so jih v kar največji meri sooblikovali mladi sami. Pot se vedno začne s prvimi koraki. Mali arhitekti s čarobnim svinčnikom (avtorici: Manica Klenovšek Musil in Teja Kovač Lozar) so brali slikanico, risali hiše in iz gline oblikovali zgradbe ter jih sestavljali v sodobno mesto. V projekt je bilo vključenih dvanajst mariborskih osnovnih šol in deset vrtcev. Novoletna okrasitev mesta in razstava na mestnem trgu sta bili naključnim mimoidočim pa tudi bolj pozornim opazovalcem otroške ustvarjalnosti vsekakor zanimiva estetska informacija. Na glasbenem področju ni mogoče obiti izvrstnega koncerta Otroškega pevskega zbora EPK (Osnovna šola bratov Polančičev

Maribor). Raznovrsten, radoživ ter prepričljiv nastop mladih pevk in pevcev je poslušalce povabil v sporočilno bogastvo uglasbene sodobne slovenske otroške poezije ter slovenske in tuje otroške ljudske pesmi. Klobučki sreče v barvah mest Evropske prestolnice kulture so tako pokrili domišljijske besedno-glasbene svetove iz sodobnega časa in preteklosti ter sestavili izvrsten mozaik igre, smeha in začudenja. O svetu raznolikosti, v katerem je mogoče vsaj verjeti v kulturo pogovora in sožitja med ljudi, je spregovorila Mlada Evropa (Zavod A. M. Slomšek); s tem osrednjim sporočilom je vsekakor nagovarjala obiskovalce vseh starosti, hkrati pa jim predstavila splošne informacije o Evropski uniji, možnosti mednarodnega sodelovanja ter aktivnega evropskega državljanstva in solidarnosti. Možnosti prepleta kritične misli in ustvarjalnosti mladih v sodobnem mestu je odstrl Mladibor (Bunker, Ljubljana), ki

kreativna področja – otroška in mladinska ustvarjalnost

PIKIN FESTIVAL V VELENJU

ŠOLSKA EPK IN KULTURNI DNEVI

foto Lana Semečnik

OTROŠKI PEVSKI ZBOR EPK

foto MEDIASPEED

Mali arhitekti s čarobnim svinčnikom

foto rok klemenčič

foto ZVONKA BRAČKO

je združil raziskavo o preživljanju prostega časa ter nekajmesečno delo mladih v delavnicah fotografije, filma, glasbe, gledališča, arhitekture ipd., z veliko javno manifestacijo pa je Maribor preoblekel v barve in zvoke mesta mladih. Preplet kulturnih sporočil in radovednosti mladih se je odrazil tudi v dveh sklopih kulturnih dni (spomladi in jeseni), ki so potekali v okviru programa Šolski EPK. Udeležilo se jih je nekaj tisoč učencev in dijakov, sooblikovali so plesne delavnice, si ogledali gledališko predstavo Pink ter projekcije dokumentarnih in animiranih filmov, obiskali razstavo, gostili avtorje literarnih del, se sprehodili po Čevljarčkovi poti in doživeli še mnogo drugega. Šolski EPK je ponudil tudi možnost predstavitve šol; tako se je z razstavo Malo mesto grafitov v Hiši Znanosti – Center Eksperimentov predstavila Osnovna šola Toneta Čufarja, Maribor. Šolski EPK je bil tudi priložnost za doživljanje gledaliških predstav in koncerta – velika priložnost

za srečanje velikih in malih v mestu, ki tako zaživi drugače … Sprehod po mestu, ki ga je zaznamovala otroška in mladinska ustvarjalnost, se tako počasi zaključuje. Če greš danes po Trgu Leona Štuklja in naprej po mestni promenadi proti Trgu svobode in gradu, zagledaš podobe minulega – fotografije ljudi, ki se »pogovarjajo« z glinastimi hišicami pod drevesi. S hišicami, ki so take, kot da bi se v njih skrivali palčki ali škratje. Pa saj se morda res: vsepovsod se skrivajo dobre vile domišljije in ustvarjalnega hotenja, ki nas spodbujajo, da sanjamo o lepšem svetu. Bomo znali in zmogli te dobre vile ohraniti in jih med nami varovati, tudi ko se bo zavesa Evropske prestolnice kulture v Mariboru zagrnila? ▪

»Vsepovsod se skrivajo dobre vile domišljije in ustvarjalnega hotenja, ki nas spodbujajo, da sanjamo o lepšem svetu. Bomo znali in zmogli te dobre vile ohraniti in jih med nami varovati, tudi ko se bo zavesa Evropske prestolnice kulture v Mariboru zagrnila?«

40 41

KREATIVNA PODROČJA - VIDEO VSEBINE ŽND

»Kaj pa, če prispevka ne bomo objavili?« Nina Cijan

urednica video vsebin pri ŽND

»I

ilustracija Jernej Žumer

n kaj se bo zgodilo, če prispevka ne bomo objavili?« je dejal mimogrede in pogledal nekam proti stopalom. Nikakor mu ne bi mogli očitati ignorance, nesramnosti ali nespoštovanja – tega se mlad in vihrav ni zavedal – a je bodica njegovega vprašanja zadela vse prisotne v sobi. Kot video odsek multimedijske platforme Življenje na dotik, kamor se stekajo tako informativni dnevni zapisi, povezani z različnimi dogodki kulturnega prestolovanja Maribora, kot refleksivni eseji najbolj cenjenih domačih in evropskih avtorjev, smo se – postavljeni ob bok tekstovnemu polu – velikokrat znašli na križišču: slediti hipnim potrditvam, ki so nam jih prinesli izdelki kratkih, butičnih, pretežno informativnih vsebin, ali se raje posvetiti bolj poglobljenim zgodbam, portretom zanimivih ustvarjalcev, kratkim dokumentarcem, ki pa od majhne ekipe zahtevajo vse preveč časa in produkcijskih kapacitet. Ta diskrepanca je nas, vizualne pripovedovalce, dokumentariste mariborske

realnosti in popisovalce kulturne renesanse mesta ob Dravi, postavljala pred nenehno preizpraševanje smiselnosti in utemeljenosti naših izbir in istočasno tudi določala ritem našega dela. Informativni liniji smo sledili z rubrikama Reportaža na eks! in Videominuta, ki smo ju zasnovali kot kratka video zapisa dogodkov v Mariboru in v partnerskih mestih Evropske prestolnice kulture. V rubriki 6 kratkih smo nekaj odbitih vprašanj zastavljali zanimivim gostom, ki so se na svoji poti ustavili v Mariboru. Kako Mariborčanke in Mariborčani doživljajo svoje mesto, kakšen pogled imajo na tematike in problematike, ki so bile izpostavljene na številnih kulturnih dogodkih, pa nas je zanimalo v rubriki Eno vprašanje, več odgovorov. Po drugi strani pa so nam daljši portreti izjemnih – tako mladih mariborskih ustvarjalk in ustvarjalcev kot tudi uveljavljenih gostujočih umetnikov – ponujali možnost ustvarjanja intimnih in poglobljenih zgodb. Takšni portreti so nastajali v rubrikah Portret in V fris!. Zagnano in ambiciozno smo zastavili rubriko Dok na eks!, v kateri smo si želeli mesečno pripraviti krajši dokumentarec, vendar nam je ob precej majhni ekipi in obilici sprotnih prispevkov zmanjkovalo časa za njihov resnejši razvoj. Kljub temu smo pripravili kratki dokumentarni film Kurent, ki slika življenje pisanega demona s ptujskega polja, krajši dokumentarec o mariborskem študentskem radiu MARŠ, video o centru alternativne in avtonomne kulture na Dunaju, dokumentirali smo protestno predvajanje Križnarjevega filma Oči in ušesa Boga v Berlinu, pripravili smo tudi video o pouličnem performansu Intelektualne kurbe. Ob raznih tehničnih zapletih smo vseeno uspeli izpeljati »live streaming« cikla Dvanajst, kar pomeni, da smo na splet v živo prenašali pogovor z eminentnimi intelektualci in umetniki, ki so obiskali Maribor. Sicer se ne moremo pohvaliti z dejstvom, da se nam je količina vloženega truda povrnila s številom ogledov »prenosa v živo«, a so posneti pogovori vseeno dragocen arhivski dokument. V Lifetouch video dokumentaciji imajo posebno mesto tudi Žive legende, ki so celotni platformi prinesle novo dimenzijo, ki jo hibridna zvrst multimedijskega videa

VIDEO EKIPA ŽND NA SNEMANJU PORTRETA MAFALDE NEVES

foto video epika ŽnD

»Še vedno se posvečamo raziskovanju in modificiranju žanrov (trenutno predvsem dokumentarističnemu) in četudi so nas različne preizkušnje vedno znova postavljale pred vprašanje pripadnosti, vztrajnosti in zmožnosti sodelovanja, se je v času kulturnega prestolovanja izoblikovalo jedro ustvarjalcev, ki bomo svoje izkušnje združevali tudi pri našem nadaljnjem delu.« ponuja, ter portrete šestnajstih izjemnih posameznic in posameznikov nadgradile tudi v multimedijski razstavi. Enemu izmed glavnih tematskih fokusov Perspektiv in refleksij smo si vseskozi želeli dodati tudi gibljivo sliko. Prvotna ideja je bila v pripravi filmskega omnibusa, ki bi združeval tri poglede na temo strahu. Predvsem zaradi pomanjkanja časa in kapacitet prvotne ideje ne bomo mogli realizirati v takšni meri, kot smo si jo zadali.

KREATIVNA PODROČJA – INTERVENCIJE ŽND

Kritično in neposredno na ulicah mesta Marko Kumer Murč

kreativni izvajalec video produkcije in intervencionist

K Vseeno pa bomo svoje delo zaključili s tremi večjimi dokumentarnimi zgodbami: Zeleno utopijo, ki govori o prvem skupnostnem urbanem vrtu v Mariboru, dokumentarcem o Guimaraesu, mestecu, kjer se je rodila Portugalska in ki skupaj z Mariborom letos nosi naslov Evropske prestolnice kulture, ter dokumentarnim feljtonom o 20. obletnici enega največjih festivalov na prostem v Evropi, Festivalu Lent. Nič usodnega se ne bo zgodilo, če prispevka, omenjenega v prvih vrsticah tega zapisa, ne bomo objavili. Vseeno pa bi bilo mogoče vprašanje, ki nam ga je zastavil eden od sodelavcev, brati kot rezultat celoletnega vzpostavljanja, oblikovanja in strukturiranja ustvarjalne ekipe, kot tudi raziskovanja medija, ki nam ga je Evropska prestolnica kulture ponudila. Video program Življenja na dotik, ki je nastajal v sodelovanju z društvom Smehomat, je po letu dni še vedno nemogoče stlačiti v jasno postavljene organizacijske, vsebinske ali oblikovne okvirje. Še vedno se posvečamo raziskovanju in modificiranju žanrov (trenutno predvsem dokumentarističnemu) in četudi so nas različne preizkušnje vedno znova postavljale pred vprašanje pripadnosti, vztrajnosti in zmožnosti sodelovanja, se je v času kulturnega prestolovanja izoblikovalo jedro ustvarjalcev, ki bomo svoje izkušnje združevali tudi pri svojem nadaljnjem delu. ▪

o je ŽND (Multimedijski sklop Evropske prestolnice kulture) pod vodstvom Aleša Čara začel kreirati vsebinske okvire delovanja, je bilo iz njih razvidno, da ne bo šlo samo za novičarsko spremljanje dogodkov EPK-ja. Tekstovni del je kopičil kritična besedila piscev, z video ekipo smo ustvarjali nove video forme, še bolj neposredni pa smo skušali biti z izvedbo kulturnih intervencij v javni prostor. Koncept je začel nastajati na koncu zdaj že daljnega leta 2011, v resnici pa tik pred zdajci. Ekipa je bila ob znanih finančnih problemih zavoda kadrovsko podhranjena; o ekipi je sploh težko govoriti, največkrat je šlo namreč za delo enega ali dveh sodelavcev sklopa ŽND. Soočali smo se z različnimi problemi, ki so bili tudi posledica tega, da smo želeli biti neposredni, naši dogodki pa so bili glede na nekatere ostale prireditve EPK

»Koncept intervencij je začel nastajati na koncu zdaj že daljnega leta 2011, v resnici pa tik pred zdajci. Ekipa je bila ob znanih finančnih problemih zavoda kadrovsko podhranjena; o ekipi je sploh težko govoriti, največkrat je šlo namreč za delo enega ali dveh sodelavcev sklopa ŽND.«

zgolj miniature. Občasno smo imeli probleme z izdajo dovoljenj za souporabo nekaj kvadratnih metrov MOMovih površin. Očitno se je župan Kangler odločil, da mu na tem področju pač ne bodo dokazovali zlorab in korupcije – striktno in strogo. Pri pridobivanju dovoljenj za izvedbo intervencije Smetiščna poezija avtorice Miše Gams, ki je iz košev za smeti pobirala odvržene odpadke in jih reciklirala v grafike s kritično vsebino, so se odgovornim na MOM naježili lasje. Razširili so novico, da bodo ŽND-jevci po Lentu metali smeti, zaradi česar je završalo tudi po EPK-ju. Na koncu so se strasti pomirile, MOM sicer ni izdala dovoljenja, mi pa smo intervencijo vseeno izvedli in pri tem čutili še posebno zadoščenje. Na žalost ni bilo časa za natančnejšo razčlenitev projektov. Željo po tem, da bi bili bolj odtrgani in drzni, smo v neki pijanski debati slišali tudi iz ust vodstva EPK. Odtrganost, drznost, neposrednost. Vse to smo si želeli vsi, le da so nas čakali zidovi. Prva vsebinsko in izvedbeno resnejša intervencija, ki smo jo želeli postavitvi v razbitem Kazinoju, je bila ustavljena. Kazino je bil mesec ali dva kasneje osrednji prostor EPK-jevskega sklopa Ključi mesta, kritična vsebina ŽND-ja je bila zaradi tega preprečena. Človek se strezni. Pa da ne bomo samo po slovensko kritizirali, preglejmo še to, na kar smo ponosni. Želja, v mesta EPK pripeljati mini dogodke, ki se pričnejo in minejo v hipu, po vsebini pa so kritični ali vsaj angažirani, ni bila realizirana čisto tako, kot smo si jo zamislili. Na natečaj se je sicer prijavilo dovolj izvajalcev (več kot dvajset tudi iz tujine), vendar vsebine po večini niso bile ustrezno angažirane. Kljub vsemu ste na sprehodu skozi mesto lahko trčili

42 43

KREATIVNA PODROČJA – INTERVENCIJE ŽND

Odziv in predvsem vzpostavljene povezave obetajo Maša Malovrh

producentka programskega sklopa Življenje na dotik

PLES ČRK - POULIČNA KALIGRAFIJA

AQUA NATURALE

ob dvanajst kulturnih dogodkov, pri katerih smo sodelovali (sklop je deloval v okviru koprodukcije društva Smehomat). Naključna publika je dogodke sprejela z zmesjo čudenja, odobravanja, prestrašenosti in ignorance, nekako v stilu »kar koli že delate, samo ne vpletajte mene«. Intervencije bi lahko našteval in bi se potem moral opravičevati tistim, ki so jim bili priča, zato bom raje diplomatsko namignil, da si jih poglejte na naslovu www. zivljenjenadotik.si/natecaji-in-intervencije. Velik doprinos k uličnim intervencijam je ravno to, da smo na spletni strani vse leto zbirali in sistematično arhivirali različno kulturno dogajanje na ulici. Seveda je bilo najprej treba opredeliti, kaj sodi pod umetniško ali kulturno intervencijo v javni prostor. Na koncu smo se odločili za metodo hrčka in skupaj nagrmadili vse, kar nam je uspelo ujeti, ne glede na

foto murč

kvaliteto, ki jo je bilo mogoče doseči (tudi zaradi zelo toge spletne strani, ki jo je izdelal in upravljal Aeris d.o.o. – preverite na supervizorju). Posebnega poudarka so bili deležni tisti dogodki s kritično naravnanostjo, ki so vsebovali element presenečenja ali pristope, ki v gledališču in galeriji niso mogoči. Poleg novinarskih opisov in fotografij so številne intervencije dobile všečne video feljtone. Ker še vedno velja mnenje, da EPK ni bil zastavljen trajnostno in bodo resnični sadovi EPK semen piškavi, smo še bolj ponosni na konkreten sad našega sklopa. Do konca leta bo izšla brošura z izbranimi, približno dvajsetimi najboljšimi produkcijami ulične umetnosti v našem prostoru. Tiskovino bomo poslali tujim festivalom in organizatorjem dogodkov, s čimer želimo ustvarjalcem utirati pot in zagotoviti nove možnosti ponovnega uprizarjanja del. ▪

o MARŠ res dokončno zašel v brezizhodni položaj nore misije alternativnega in družbeno kritičnega radijskega programa ter v letu, ko je Maribor Evropska prestolnica kulture, doživel vrhunec cinizma? Odgovor na zgornje vprašanje so Marševci iskali na rektoratu Univerze Maribor, v uradih Mestne občine Maribor in v študentskih domovih. Iskanja se je skupaj z njimi lotil tudi programski sklop EPK Življenje na dotik. Na začetku projekta t so nas najprej popeljali nazaj v 80. in 90. leta prejšnjega stoletja, ko se je iz potrebe po drugačnosti in spremembi enoličnega medijskega prostora v Mariboru razvila ideja študentskega radia. Kot bi dejal vsak zavedni podpornik legendarne študentske institucije, je bila to »zlata doba MARŠ-a«, ki jo je neizprosno prekinila usodna sprememba privatizacije medijev. Potem je šlo le še navzdol, so rekli, sledilo je viharno obdobje, ko je bil v nekaj sunkih opustošen finančni račun, kader in program mariborskega študentskega radia, ki mu nekje v preteklosti ni bil zaman dodeljen celo status medija s posebnim pomenom. Pa smo zavihali rokave in še mi skočili v akcijo, čeprav tako nismo razbili njihove ravnodušnosti. Že dolgo nazaj so izgubili upanje v boljšo prihodnost radia. V življenju se je včasih treba najprej oprijeti bazičnih zakonov, kot je denimo denarna podpora. Par evrov je torej še

KREATIVNA PODROČJA – MARŠ

»Čeprav v primerjavi z višino financiranja nekaterih projektov Evropske prestolnice kulture projekt MARŠ na Zemljo! ni prejel več, kot je nujno potrebno za preživetje, je bilo to dovolj, da so bili trdoživi in najbolj vztrajni radijci pripravljeni prisluhniti našim predlogom in so privolili v sodelovanje.« vedno bolje kot nič evrov. Čeprav v primerjavi z višino financiranja nekaterih projektov Evropske prestolnice kulture projekt MARŠ na Zemljo! ni prejel več, kot je nujno potrebno za preživetje, je bilo to dovolj, da so bili trdoživi in najbolj vztrajni radijci pripravljeni prisluhniti našim predlogom in so privolili v sodelovanje. Kako bi bilo lahko stanje MARŠ-a takrat sploh še slabše? Poleg tega, da so v rednem programu intenzivneje pokrivali program EPK v Mariboru in partnerskih mestih, je bistvene spremembe prinesla izvedba avdicije za nove radijske moderatorje, novinarje in studijske tehnike oktobra lani. Kljub določenim nestrinjanjem so bili na avdicijo posebej povabljeni študenti Medijskega inštituta FERI. Rezultat je prijetno presenetil tudi najbolj skeptičnega Marševca, saj so pridobili precej mladih, ki sicer na prvi pogled niso ustrezali modelu Marševca – na srečo tudi proces učenja lahko poteka v dveh smereh. Tako so se tudi Marševci spomnili, da smo bili enkrat vsi le zeleni novinci. Od tod dalje se je vse odvijalo malo laže, ideje so postale uresničljive, motivirani vajenci pa kar niso in niso odšli, ampak so se vedno znova vračali na vaje in radijsko prakso MARŠ-a. Letos so na MARŠ-u poleg mnogih drugih sprememb novembra izvedli tudi drugo avdicijo. Tudi »starejši« radijci so bili opogumljeni in razbremenjeni, zato so se lahko začeli ukvarjati s kakovostnimi nadgradnjami programa v živo in, še pomembneje, z

foto Arhiv radia Marš

načrtovanjem in vlaganjem v prihodnost. Če so na slabo stanje radia MARŠ ob začetku EPK opozarjali in ga grajali Zofijini ljubimci, lahko njihov trenutni molk na to temo očitno vzamemo kot dobro znamenje. MARŠ ostaja na razpotju med univerzo, študentskimi organizacijami in lastnim propadom, a še vedno deluje na isti frekvenci 95,9 MHz, ki jo je obdržal vse od začetka oddajanja. Kaj sledi, kako se bo saga končala? Hladno dejstvo je, da se situacija kljub prizadevnim faktorjem pomoči, med katere sodi tudi transfuzija Življenja na dotik, ni bistveno izboljšala, pravi problemi se niso še niti v celoti razkrili, kaj šele poskusili zares reševati. In ne nazadnje – zakaj aktivni MARŠ še vedno obstaja? Odgovori so lahko različni, vendar je skupni imenovalec oz. povezovalni element vsem enako blizu: ustvariti skupno platformo neodvisne produkcije marginalnih in alternativnih družbenih skupin, ustvarjalcev ali aktivistov, na kateri bodo tisti, ki so ostali brez priložnosti, končno dobili svoj glas. Sklop Življenje na dotik se Marševcem pridružuje pri postavljanju in podpori takšne platforme, ki bi obdržala odmev vseh izraženih glasov še dolgo po tem, ko bo Evropska prestolnica kulture že zdavnaj mimo. Vse, kar se je dogajalo v okviru projekta MARŠ na Zemljo!, ste lahko spremljali na spletni strani www.življenjenadotik.si, na kateri MARŠ-u lahko še vedno prisluhnete in projektu izrazite svojo podporo. ▪

foto Arhiv radia Marš

»Poleg tega, da so v rednem programu intenzivneje pokrivali program EPK v Mariboru in partnerskih mestih, je bistvene spremembe lanskega oktobra prinesla izvedba avdicije za nove radijske moderatorje, novinarje in studijske tehnike.«

44 45

kreativna področja – caap

CAAP Življenje ni projekt! Karolina Babič

center alternativne in avtonomne produkcije, Urbane brazde

Projekt CAAP

enter alternativne in avtonomne produkcije – CAAP je najprej seveda projekt. Projekt, ki je bil sprejet v financiranje Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Kaj je projekt? Pojem projekta je precej mlad in je zelo vplival na razvoj zahodnega sveta v zadnjih nekaj desetletjih. Če pomislimo, se iz svojega otroštva te besede sploh ne spomnimo, danes pa nam šestletniki govorijo, da v šoli delajo projekte. Znatni del javnega financiranja razvoja na različnih področjih je podvržen t. i. projektnemu financiranju, tako na državni kot na ravni evropskih sredstev. O projektih govorijo v šolah, v podjetjih, v nevladnih organizacijah, v javnih institucijah, EPK je konec koncev projekt. Zato se moramo ob izteku leta 2012 resneje vprašati o pojmu projekta.

»Kako pretentati to papirnato časovnico projekta, ki se vedno zaključuje s terminom ‚zaključek projekta‘? Na tem mestu namreč vsak projekt zadane ob realnost: življenje ni projekt, družba ni projekt, mesto ni projekt, človek ni projekt. In ne morejo biti.«

CAAP NA VALVASORJEVI 42 V MARIBORU

foto POLONCA PODGORŠEK

Projekt v prvi vrsti pomeni zamisel in načrt za izvedbo nečesa in nato dejansko realizacijo tega. Vsak projekt ima najprej svojo papirnato obliko, ki je običajno sestavljena iz dveh delov: vsebinskega opisa ter finančne konstrukcije. Vsebinski opis običajno vsebuje kratko vsebino, utemeljitev, cilje (splošne in specifične) ter rezultate, aktivnosti in seveda časovnico. Kakšen dolgčas! Vselej iste kvačke in čičke-čačke. In prav takšen je tudi CAAP na papirju, prav takšen je CAAP kot projekt. Lahko ga celo definiramo: »CAAP je projekt vzpostavitve socialnega centra v Mariboru, skupnostnega centra, kjer se razvijajo nove socialne, ekološke in socialno-podjetniške prakse.« Pred letom in pol je projekt pristal na papirju in zdaj je realiziran na Valvasorjevi 42. Razen specifičnih elementov, ki jih nismo mogli predvideti, smo projekt realizirali v skladu z načrti, finance smo porabili gospodarno in transparentno, zadostili vsem splošnim in specifičnim ciljem projekta itd. Skratka, bili smo pridni in gremo lahko zdaj mirno domov. Takšna je projektna logika, ki spremlja večino vseh projektov od kulture, do zdravsta, kmetijstva, gospodarstva, šolstva itd.

Trajnost

Ob to projektno logiko smo trčili, ko smo se lani pri Urbanih brazdah odločili, da naši projekti ne bodo zgolj projekti, da bodo preživeli projektni čas in ostali v mestu. »Trajnostni učinki EPK« so fraza, ki jo pogosto slišimo, ni je pa ravno lahko udejanjiti. Kako doseči, da bo nekaj, kar je po definiciji projekt in zato začasno, postalo nekaj trajnega? Kako pretentati to papirnato časovnico projekta, ki se vedno zaključuje s terminom »zaključek projekta«? Na tem mestu namreč vsak projekt zadane ob realnost: življenje ni projekt, družba ni projekt, mesto ni projekt, človek ni projekt. In ne morejo biti. Projekt je himera, ki pade v to realnost, v večini primerov življenje po izteku projekta teče dalje, kot da se nič ni zgodilo. Po nekaterih statistikah samo 20 % vseh projektov za sabo pušča trajne učinke. Ne materialne učinke v smislu obnovljenih zgradb ali natisnjenih publikacij, ampak trajne učinke v smislu spremenjenih tokov razvoja in spremenjenih občutkov ljudi. Koliko projektov EPK bo šlo skozi to ozko grlo? Bo šel CAAP skozi to ožino? Kot materialni prostor, ja, seveda. Ne bomo zaprli vrat 1. januarja 2013, niti 30. junija 2013. A vprašanje, ki je večje od vprašanja organizacijskega in finančnega preživetja CAAP, je vprašanje organske potrebe in želje

kreativna področja – rizom

1000 ljudi se je udeležilo dneva odprtih vrat, ki je konec novembra potekal v Centru alternativne in avtonomne produkcije.

caap znotraj

foto ANDREJ CVETNIČ

mesta po takšnem prostoru. Trenutno so odzivi več kot odlični. Zdi se, kakor da je želja mesta po takšnem socialnem centru nedvomna.

Hazardiranje

Dobro se zavedamo, da zdaj prehajamo v fazo hazardiranja. Karte so razdeljene in prava igra se šele začenja. Kako nas bodo sprejele obstoječe javne in nevladne organizacije v mestu? Ali se bodo prebivalci mesta še naprej vključevali v to zgodbo? Kolikšen delež te obilne moralne podpore, ki smo je deležni zdaj ob otvoritvi, se bo konkretiziralo v dejanja, ko bomo to krvavo potrebovali? Bo CAAP med razvojnimi deležniki v mestu sprejet kot partner ali kot dodatna konkurenca? Bodo mladi CAAP prepoznali kot priložnost ali zgolj kot še en hang out prostor? Bo država v nas prepoznala dober model, ki ga je nujno širiti v ostala mesta, ali zgolj dodatno breme za javna sredstva? Barve kart so mnoge in nimamo veliko vpliva na to, kako se bodo kombinirale in kakšen bo končni izid. Imamo pa vpliv na to, da smo do onemoglosti vztrajni in optimistični ter odprti za vse, ki so pripravljeni z nami na ta način vztrajati. Družbene spremembe so vselej velik napor, tega se vsi zavedamo. Še posebej zato, ker konkretni učinki prihajajo počasi, po koščkih in skoraj neopazno.

»To, kar prihaja zdaj, je tisto, česar lani nismo mogli zapisati v elaborat projekta. To je tisto, česar ni mogoče načrtovati. Kot smo rekli, življenje ni projekt. Prihodnje družbene realnosti ni mogoče skalkulirati. So stvari, ki so, kot je rekel Jon Elster, bistveno stranski proizvodi. Medtem ko mi natančno načrtujemo in pišemo projekte, se določene stvari kar zgodijo. Tega ne moremo obvladovati z našimi preračunljivimi glavami.« To, kar prihaja zdaj, je tisto, česar lani nismo mogli zapisati v elaborat projekta. To je tisto, česar ni mogoče načrtovati. Kot smo rekli, življenje ni projekt. Prihodnje družbene realnosti ni mogoče skalkulirati. So stvari, ki so, kot je rekel Jon Elster, bistveno stranski proizvodi. Medtem ko mi natančno načrtujemo in pišemo projekte, se določene stvari kar zgodijo. Tega ne moremo obvladovati z našimi preračunljivimi glavami. Tako kot ne moremo načrtovati ljubezni in ne moremo načrtovati demokracije, tako tudi ne moremo načrtovati družbenih sprememb. Lahko se samo neskončno trudimo v tej smeri in pri tem upamo še na kanček »srečnega naključja«. CAAP torej ni zgolj projekt, ampak je trud, je naprezanje, ki upa, da mu življenje mesta stopi naproti. ▪

Pomembnost samoorganiziranja in avtonomnega dostopa do informacij Tomaž Gregorc, Ajda Šoštarič, Andrej Arh

združenje Rizom, Urbane brazde

avno v obdobju, ko smo v okviru Urbanih brazd začeli postavljati temelje za projekt Digitalno nomadstvo, je v Mariboru prišlo do dveh socialno-ekonomskih sprememb. Prvo zaznamuje propad dveh velikih podjetij – CPM in MTB –, ki je za sabo pustila grmado migrantske in domače delovne sile, delavce z neplačani prispevki, neizplačanimi plačami, oropane regresov, delavce, ki so jim grozili z deportacijo v Bosno in Hercegovino in jo na koncu tudi uresničili. Druga, skoraj neopazna sprememba, pa je bil sprejem osmih beguncev iz Somalije in Sudana v mariborsko Integracijsko hišo v okviru evropskega projekta EUREMA (EU relocation of refugees from Malta), ki jo je izvedlo ministrstvo za notranje zadeve RS v sodelovanju z oblastmi iz Malte. Osem beguncev je imelo do leta 2010 na Malti službe, stanovanja in socialne mreže, a v Slovenji, kamor smo jih povabili po zgledu drugih EU držav, so ostali brez vsega. Tako delovna sila iz sosednjih držav kakor teh osem oseb iz afriške celine, so prišli v Slovenijo zaradi lažnega imaginarija, da se tukaj cedita med in mleko, da kot država članica EU spoštujemo delavske in človekove pravice, da je pravo na strani ljudi, skratka, da tukaj veljajo pogoji, ki se spodobijo za civilizacijo. A prav vsi so na svoji koži občutili opekline realnosti na »sončni strani Alp«.

46 47

kreativna področja – rizom

100 DIGITALNO NOMADSTVO

foto Tomaž Gregorc

»Poleg večjega števila manjših ‚dosežkov‘ so samoorganizirani delavci zaustavili deset prisilnih deportacij.« Ob vsem tem smo se pognali na teren in v neposredni komunikaciji z ljudmi, ki jih je izkoristil kapital, država pa opeharila ali pustila na cedilu, začeli spraševati,kako razviti prakse, ki bi presegale klasične oblike pomoči. Projekt Digitalno nomadstvo se je rojeval počasi, na predpostavki, da migranti niso žrtve sistema, temveč kreativni producenti našega skupnega vsakdana. Iz neskončno dolgih pogovorov na terenu smo tako izluščili dvoje: potrebo po metodah samoorganiziranja in nujnost premoščanja digitalne ločnice. Na prvo potrebo smo odgovorili z intenzivno serijo izobraževanj o različnih pristopih samoorganiziranja in z vzpostavitvijo mreže alternativnih sindikatov, gibanj in razpršenih delavcev v Mariboru. Poleg večjega števila manjših »dosežkov« so samoorganizirani delavci zaustavili deset prisilnih deportacij. Na drugo potrebo, ki se je kazala v tem, da je migrante zaobšel tok digitalizacije, smo odgovorili z Za-nič kišto, delavnicami digitalnega opismenjevanja na odprti kodi. Po uspešno opravljenih delavnicah je vsak udeleženec prejel v trajno last prenosni računalnik. Tako se odslej po Mariboru sprehaja 21 avtonomnih digitalnih nomadov. Presečišče obeh aktivnosti je dejstvo, da so vsi udeleženci izobraževanj sedaj avtonomni pri dostopanju do (digitaliziranih) informacij, poznajo svoje pravice, se znajo samoorganizirati in preprečiti nadaljevanje verige izkoriščanja.

delavnic in drugih aktivnosti je bilo izvedenih v okviru projekta Digitalno nomadstvo. 700 ljudi se je udeleževalo najrazličnejših izobraževalnih aktivnosti.

Najbolj »prizemljena« dimenzija sprememb, do katerih je prišlo pri izvajanju projekta Digitalno nomadstvo, je dejstvo, da so ljudje začeli prihajati v center mesta (kjer je potekal del izobraževanj) z drugačnim namenom: ne več samo zato, da si uredijo papirje na referatu za tujce ipd., temveč tudi zato, da kreativno in dostojanstveno preživljajo svoj prosti čas in razvijajo svoje potenciale, ter nenazadnje zato, da se družijo. Na podlagi »feedbacka« ljudi pa si upamo trditi, da smo ljudem, podvrženim sistemski in strukturni diskriminaciji, povrnili kanček dostojanstva, z njimi ustvarili primer dobre prakse avtonomnega digitalnega udejstvovanja in postavili temelje za informativno-digitalno platformo, ki ne bo koristila zgolj migrantom, temveč vsem prebivalcem Maribora, s tem pa izničili ideološko razliko med nami in njimi. Slednje pa je tudi glavna popotnica za nadaljnje delovanje in ustvarjanje. ▪

»Projekt Digitalno nomadstvo se je rojeval počasi, na predpostavki, da migranti niso žrtve sistema, temveč kreativni producenti našega skupnega vsakdana. Iz neskončno dolgih pogovorov na terenu smo tako izluščili dvoje: potrebo po metodah samoorganiziranja in nujnost premoščanja digitalne ločnice.«

Združenje Frekvenca Hazemina Đonlić, Petra Jurič

projekt Etnomobil, Urbane brazde

Etičen pristop kot možnost sprememb tnomobil je kreativni prostor, kjer sobiva najštevilčnejša romska skupnost v Sloveniji, ki ohranja gurbetski dialekt romskega jezika predvsem v nepisani obliki. Raziskovalna skupina, ki je dve leti delovala v okviru Urbanih brazd, je ugotovila, da sta potreba in želja po izobraževanju med Romi samimi velika in da posebej poudarjajo potrebo po izobraževanju na področju jezika. Za raziskovanje in ohranjanje romskega jezika večini posameznikov iz romske skupnosti primanjkuje dodatnih znanj in kompetenc, zato smo v okviru projekta izvajali usposabljanja, kjer smo z udeleženci iskali »luknje v znanju« ter jim na podlagi tega podajali manjkajoča znanja, s pomočjo katerih bi lahko oni sami postali nosilci podobnih projektov v prihodnje.

Zaradi izredno slabih izkušenj v preteklosti smo pri izvajanju projekta posebno pozornost namenili prav gradnji medsebojnega zaupanja in integraciji etičnih načel, ki so ena izmed najpomembnejših temeljnih prvin socialnega dela, s katerimi dosegamo opolnomočenje. Odrasli člani romske skupnosti so se vključevali previdno in počasi, vse dokler niso bili prepričani, da je namen sodelovanje in da je projekt zastavljen tako, da se ravna po metodah antirasističnega socialnega dela. Z otroki smo delali po metodi socialno-kulturnega dela. Ko so izpostavili probleme pri rednem šolanju, smo začeli razvijati (in izvajati) še učno pomoč in zagovorništvo. Tako smo skupaj uresničili vse tri zastavljene cilje projekta Etnomobil: redno tedensko izvajali ustvarjalne, športne, terapevtske in druge delavnice v soseski Poljane,

kreativna področja – etnomobil

20.000

gesel zajema slovensko-romski slovar, ki je izšel letos.

»Dosegli smo primer dobre prakse, da namreč s preventivnim delom v skupnosti lahko omogočimo kakovostno preživljanje prostega časa otrok in odraslih v soseski, ki do sedaj ni nudila velikih možnosti za njihovo javno vključevanje in promocijo njihove kulture.«

PEVSKI NASTOP NA OTVORITVENEM DOGODKU CENTRA CAAP

foto ANDREJ CVETNIČ

kjer je veliko število romskih družin; izdali prvi obsežnejši slovensko-romski slovar in prvi roman romske avtorice – Jasmine Ahmetaj. otrok s starši je bilo Najpomembnejši dosežki so prav tisti, ki vključenih v delavsmo jim priča danes. Mlajša generacija nice Etnomobila, Romov se je začela aktivno vključevati ki so se odvijale v blokovskem naselju v v projekte in zagovarjati interese svoje Poljanah. skupnosti. Pridobljena znanja jim bodo koristila pri snovanju novih projektnih vsebin, raziskovanju potreb in uporabi Dosegli smo primer dobre prakse, da različnih metod pri delu v skupnosti. namreč s preventivnim delom v skupnosti lahko omogočimo kakovostno preživljanje prostega časa otrok in odraslih v soseski, »Zaradi izredno slabih ki do sedaj ni nudila velikih možnosti za izkušenj v preteklosti smo njihovo javno vključevanje in promocijo pri izvajanju projekta njihove kulture. Z izdajo slovarja smo poposebno pozornost stavili temelje za raziskovanje romskega namenili prav gradnji jezika v lokalnem okolju. Z obiski podobmedsebojnega zaupanja in nih organizacij in društev v slovenskem integraciji etičnih načel.« prostoru smo se povezovali z romskimi

organizacijami in predstavljali dosedanje delo in prijeme, s katerimi smo okrepili romsko skupnost v Mariboru. V prihodnje bo po našem mnenju treba s skupnimi močmi Romov in Neromov podpirati in krepiti romsko skupnost in druge etnije, ki so velikokrat »pozabljene« in odrinjene na sam rob družbenega življenja. Zakon o romski skupnosti, ki od leta 2007 Romom omogoča (na videz) večjo participacijo v medijskem in javnem prostoru, enostavno ni dovolj. Še naprej bo treba razvijati etičen pristop ter aktivno podpirati podajanje strokovnih znanj članom romske skupnosti in drugih etnij, ker se država (pre) počasi odziva na njihove potrebe. Svoj doprinos, poleg nevladnih organizacij, bi v tej smeri morali dodati ne le vsi posamezniki, ki spodbujajo pozitivne spremembe, predvsem bi bil nujen konstruktiven dialog z vladnim sektorjem in konkretni rezultati v praksi. Kot akterji nevladnega sektorja smo pobudniki sprememb in ustvarjalci kreativnega mobilnega prostora, kjer je dobrodošel vsak, ki si, ne glede na etično pripadnost, želi soustvarjati skupnostni prostor. ▪

48 49

kreativna področja – zadruga dobrina

Trajnostna lokalna preskrba je končno definirana Milojka Fekonja

strokovna sodelavka Zadruge Dobrina, Urbane brazde

33 TRGOVINA ZADRUGE DOBRINA V CENTRU CAAP

kmetij deluje v okviru projekta Trajnostna lokalna preskrba Zadruga Dobrina. Zadruga ima 70 rednih odjemalcev tedenskih zabojčkov z lokalno pridelano zelenjavo in dostavlja lokalno pridelano in predelano hrano v 19 obratov javne prehrane.

foto ANDREJ CVETNIČ

rajnostna lokalna preskrba je bila definirana z začetkom Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Z delom in razvojem v okviru projekta Urbanih brazd in širše je postopoma postajala prav to, kar jo definira. Pravilno jo je razumela tudi strokovna javnost ter jo pri trdem pilotnem delu podprla. Mogoče je naključje, ali pa tudi ne, da so se prav na območju osrednjih Slovenskih goric v Jurovskem Dolu prvi odzvali kmetje, ki so začutili misel o povezovanju, skupnem delu in dobrem, ki ga mora biti za vse dovolj, da bomo lahko govorili o trajnosti. Vzpostavitev celostnega samoorganiziranja malih tradicionalnih pridelovalcev, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih izključeni s trga, se je začela. Začelo se je angažirano delo vseh vključenih: pridelovalcev in predelovalcev, zaposlenih v Zadrugi Dobrina, ravnateljev in ravnateljic, organizatorjev prehrane, direktorjev domov za starejše občane in njihovih odgovornih za to področje, ekologov, posameznikov in še bi lahko naštevali. Kmetje so po letu dni usposabljanj in izobraževanj vstopili v preusmeritveno

obdobje ekološke pridelave, nekateri tudi v shemo kakovosti z integrirano pridelavo ali dopolnilno dejavnostjo na kmetiji ter se povezali v skupnostno socialno podjetje zadruga Dobrina – Zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe, d.o.o. Zadruga Dobrina kot kooperativa kmetovalcev rešuje potrebe in probleme pomanjkanja lokalnih pridelkov in izdelkov, ki jih distribuira v nekatere vrtce in šole na območju Maribora in njegove okolice. Z vstopom Zadruge Dobrina na lokalni trg se je povečala preskrba lokalno pridelanih pridelkov in izdelkov. Prek trideset kmetov je dobilo

»Vzpostavitev celostnega samoorganiziranja malih tradicionalnih pridelovalcev, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih izključeni s trga, se je začela.«

priložnost, da preseže dolgoletne v večini neuspele poskuse organiziranja in vstopa na trg. Zadruga Dobrina je ustanovljena po načelu socialnega podjetništva, zato so njene naloge, da se osredotoča na trajno izvajanje socialno podjetniških dejavnosti pomoči kmetom, kmečkim gospodinjam pri pridelavi in predelavi hrane ob spodbudah k preusmeritvi v ekološko pridelavo, ob tem pa ne pozablja na spodbujanje razvoja lokalne skupnosti, ohranjanja kulturne, tehnične in naravne dediščine s področja kmetijstva. Zadruga Dobrina je z letošnjo pridelovalno sezono začela prodajati tedenske zabojčke z zelenjavo in sadjem z izdelki s kmetij – distribucijski sistem, ki ga uporablja že 70 meščank in meščanov. Pred dvema tednoma pa je v okviru Centra alternativne in avtonomne produkcije odprla še trgovino, kjer so vsi pridelki in izdelki s kmetij iz zaledja Maribora na voljo meščankam in meščanom vsak dan v tednu razen nedelje. Lokacija trgovine se nahajala na Valvasorjevi ulici 42. Z vidika potreb po varni, živi hrani pa zadruga veliko pozornost namenja prehranjevanju otrok in starejših, ki

kreativna področja – semenska knjižnica

le-to najbolj potrebujejo. Brezplačna dostava na dom je tako zagotovljena starejšim nad 65. let in osebam z omejenimi gibalnimi sposobnostmi. Pomen lokalne preskrbe je prepoznalo že devetnajst javnih institucij na območju Maribora in njegovega zaledja, ki so začele okušati in svojim »varovancem« vsaj enkrat v tednu nuditi lokalno pridelano živo hrano. Veliko truda smo vložili v to, da smo javnim institucijam predstavili, da lahko posežejo po lokalno pridelanih pridelkih in izdelkih z manjših kmetij. Zakonodajne ovire, ki nastopijo v tem primeru, so najbolj boleče za otroke in starše, ko ne morejo do žive lokalne hrane v šolah, vendar se nam je z veliko volje, nepopustljivosti in včasih celo trme uspelo skupaj z organizatorji prehrane prebiti do vsaj kratkoročnih rešitev. V dveh letih dela je svoje napore k spremembi zakonodaje in za dolgoročne rešitve vložilo tudi ministrstvo za okolje in prostor, zato upamo, da bodo predstavljene spremembe, na katere poskuša vplivati tudi Zadruga Dobrina, čim prej sprejete. Kooperativa ponuja še prodajo prek spletne strani ter kmečki catering, s katerim promovira lokalne, tradicionalne dobrote Slovenskih goric, ki jih v našo in vašo slast pripravljajo kmečke gospodinje. S krepitvijo trajnostne lokalne preskrbe se po eni strani povečujejo ekonomske, socialne in kulturne dobrine prebivalstva na podeželju, ohranjajo se kmetijske in kulturne dejavnosti, prostor za aktivno preživljanje prostega časa, tudi urbanega prebivalstva, ki vedno pogosteje išče kotičke urejenega podeželja, vendar so v zadnjih dveh desetletjih številni kmetje povsem opustili pridelavo (povprečje za Slovenijo kaže, da vsak dan propadeta dve kmetiji). Na drugi strani pa je veliko otrok, zaposlenih v šolah, vrtcih, staršev in organizatorjev prehrane v mestu začelo s svojim vzgledom spodbujati uporabo lokalnih pridelkov in izdelkov kmetij. In krog je sklenjen – vzpostavljamo vzajemnost – ohranjamo in povečujemo pridelavo in skrbimo za ljudi, ki jim je na voljo varna in živa hrana iz njihove bližine. To je trajnostna lokalna preskrba. ▪

Brez semena nič ne zraste, niti semenska knjižnica Mateja Koler

koordinatorca projekta Semenska knjižnica, Urbane brazde

ajprej je bila ideja. Iz nje se je izoblikovala shema. Iz sheme se je razvila knjižnica. In to ne kakršnakoli. Ta knjižnica v sebi hrani prav poseben zaklad – semena rastlin.

varuhov semen je delovalo v okviru projekta Semenska knjižnica.

Pred dobrim letom dni je društvo Varuhi semen dobilo priložnost, da v okviru ambicioznega in za Evropsko prestolnico kulture malce nenavadnega programskega sklopa Urbane brazde razvije sistem semenske knjižnice. Sistem, ki proaktivno odgovarja na nezadržno izumiranje številnih pomembnih prehranskih rastlin in z njimi povezanih dragocenih znanj in izkušenj. Danes ta besedna zveza označuje semenski arhiv, v katerem se hrani in iz katerega se izposoja 137 tradicionalno pridelovanih sort kulturnih rastlin, laboratorij in skupnost več kot petdesetih varuhov. Skupaj nam je uspelo zazidati temelje neodvisnega in celostnega modela ohranjanja agrobiodiverzitete. Od začetkov projekta pa do njegovega skorajšnjega konca se je marsikaj spremenilo. Pridobilo smo nova znanja, kompetence, razvili smo pristna prijateljstva. Skupaj z varuhi smo zastavili vizijo. O semenih smo se začeli pogovarjati ne samo kot o osnovi prehranske varnosti, temveč kot o njenem esencialnemu bistvu. Kratenje pravice do semen se danes tako smatra enako kršenju osnovnih človekovih pravic. In prav v tem prelomnem obdobju pisanja novih razvojnih strategij nas Evropska komisija preseneča z novim predlogom zakona o varovanju in distribuciji rastlinskih genskih virov. Predlog, o katerem slovenski strokovnjaki iz tega področja ne vedo nič, v marsikaterem členu skriva številne omejitve in obremenitve za vsakogar, ki se loti pridelave, hranjenja in distribucije semen kmetijskih rastlin. Še

enkrat smo soočeni s kontradiktornostjo resničnih potreb in želja civilne družbe in zakonov. Pred nami se tako odpira novo obdobje. Obdobje novih izzivov in majhnih korakov. A naša vizija ostaja neomajna. Model semenske knjižnice bomo ohranjali živ in dostopen vsakemu zainteresiranemu posamezniku. Skozi čas ga bomo nadgrajevali in poskušali razviti knjižnico v vsej razsežnosti biotske pestrosti. V začetku novega leta bomo tako pričeli z izposojo semen na podlagi posodobljenega digitalnega herbarija. Na novo bomo zasadili živ muzej naravne dediščine v skupnostnem urbanem vrtu (Borova vas) in v centru Maribora uredili še en vrtiček, v katerem se bodo lahko kratkočasili predvsem naši najmlajši in varni za zidovi dvorišča spoznavali lepote narave in semen. Naše delo z najmlajšimi pa se tukaj še zdaleč ne konča. Pravkar uspešno zaključene Kalinčkove delavnice pripravljamo tudi za prihodnje leto, kajti verjamemo, da se bo čas, ki ga vlagamo v aktivno in edukativno preživljanje časa z otroki, v prihodnosti obrestoval. Okrepljeni s številnimi izkustvenimi doživetji, znanji in informacijami mladi dobivajo priložnost za odgovornost do biotske pestrosti, ki jo je naša generacija skoraj pokopala. Ob vsem tem pa nismo pozabili na malo starejše in že aktivne varuhe, ki se bomo lahko v svet semen poglobili preko novih, še bolj pestrih izobraževanj, delavnic in spletnih vsebin. Pri tem bomo za dosego čim bolj

50 51

kreativna področja – semenska knjižnica

Novim skupnostnim vrtovom naproti Matej Zonta

koordinator projekta Skupnostni urbani vrt, Urbane brazde foto vanja zupan

116

akcesij vrtnin in žit se je zbralo v semenskem arhivu knjižnice.

učinkovitega podajanja in izmenjave dobrih praks izkoristili poglabljanje sodelovanj s sorodnimi organizacijami in partnerstvi širom Evrope. To je samo delček kratkoročne vizije. Kolesje semenske knjižnice se bo vrtelo naprej in delalo premike na vseh začetih področjih. Tudi na področju osveščanja in zakonodaje. Pri tem se zavedamo, da delo, ki nas čaka, ni enostavno. Ampak z močno voljo in tonami energije imamo možnost, da nam uspe premagati vse izzive na zastavljeni poti. In ne glede na to, kaj bo prinesla prihodnost, bo semenska knjižnica živela naprej, tudi ko zidovi podležejo vplivu časa. Še posebej, če bomo potenciale naravnega bogastva še naprej nadgrajevali s povezovanjem in sodelovanjem ljudi vseh starosti ali pripadnosti. In kot pravi citat: »Sanje so semena sprememb. Brez sanj se nič ne spremeni in brez semena nič ne zraste.« ▪

SEMENSKA KNJIŽNICA

foto ANDREJ CVETNIČ

»Kratenje pravice do semen se danes tako razume kot enako kršenju osnovnih človekovih pravic. Prav v tem prelomnem obdobju pisanja novih razvojnih strategij nas Evropska komisija preseneča z novim predlogom zakona o varovanju in distribuciji rastlinskih genskih virov. Predlog, o katerem slovenski strokovnjaki s tega področja ne vedo nič, v marsikaterem členu skriva številne omejitve in obremenitve za vsakogar, ki se loti pridelave, hranjenja in distribucije semen kmetijskih rastlin. Še enkrat smo soočeni s kontradiktornostjo resničnih potreb in želja civilne družbe in zakonov.«

red dobrim letom dni, 11. novembra 2011, se je na hladen in meglen dan čez oblake pririnilo zadnje jesensko sonce. Če bi ostalo le pri tem, tega dne ne bi bilo več treba vlačiti v ospredje, še posebej ne v historiat Evropske prestolnice kulture. Poseben je postal zaradi meščank in meščanov Maribora, ki so se tedaj prvič zbrali na zapuščeni, z odpadki okrašeni parceli v neposredni bližini stanovanjskih blokov, kjer živijo. Z delavno akcijo so očistili zaraščeno površino in zasadili prve sadike avtohtonega sadnega drevja in grmičevja. Tovrstne delovne akcije so se ponavljale še v naslednjih mesecih, vse dokler ni s pomladjo zaživel prvi Skupnostni urbani eko vrt v Sloveniji. V manj kot letu dni so ob Pekrskem potoku zrasle lope, gredice za invalide, čebelnjak, vrtiček Semenske knjižnice, igrala za otroke, skupnostni objekt, opremljen s fotovoltaiko, prodnate stezice … in organizirana skupina vrtičkark in vrtičkarjev, združenih v Društvo Urbani eko vrt. Prav slednje in pa povsem novi načini samoupravljanja skupnega so tisto, kar presega ustaljeno pojmovanje vrtov v mestih. Tistim, ki vrtičke še vedno razumejo le kot košček zemlje, na katerem pridelaš nekaj solate in krompirja, skupnostni vrt širi obzorja pridelave. Če so mnogi mislili, da se na zemlji gojijo le rastline, so se v zadnjem letu lahko prepričali, da na vrtovih lahko zrastejo tudi odnosi. Vzajemna solidarnost, prijateljstvo, tovarištvo, skupnost zacvetijo v trenutku,

kreativna področja – skupnostni urbani vrt

družin je začelo letos na skupnostnem urbanem eko vrtu obdelovati in žeti svoje vrtičke.

SKUPNOSTNI URBANI VRT V MARIBORU

ko jih zalijemo s pravo mešanico želja, potreb, prijateljstva, veselja. Tega napoja je bilo v zadnjem letu, od tistega hladnega, a vendarle sončnega novembrskega dne na vrtu v Borovi vasi veliko. Morda marsikdo tega ne bo opazil, a za mnoge je skupnostni vrt postal drugo, če ne že prvo domovanje. Ko vidiš vrtičkarje, ki tudi v dežju odločno ostajajo na vrtu in ki sredi poletne pripeke v senci pod pergolo prebirajo romane, veš, da je vrt več kot le korenje in paprika. Ko jih obiščeš na sestankih, kjer razrešujejo nesoglasja in snujejo načrte za prihodnost, veš, da je skupnostni vrt zaživel in da navkljub občasnim nestrinjanjem presega vsa pričakovanja. Da se iz družbe atomiziranih posameznikov začne oblikovati skupnost vrtičkarje, je potrebna mala iskra in vztrajnost na tej poti novih odnosov. Skupnostni urbani eko vrt v Mariboru je pokazal eno možnost oblikovanja prostora in gojenja odnosov. Pokazal je tudi zmožnost lokalnega prebivalstva, da gradi skupno in skupnost in to brez prevelikega poveličevanja in idealiziranja, kajti težave seveda so bile, so in zelo verjetno bodo tudi v bodoče. Vprašanje je le, ali smo jih sposobni rešiti s kolektivnim naporom. Pomen mariborskega primera danes

SKUPNOSTNI URBANI VRT V MARIBORU

odmeva v širši regiji in je nedvomno pripomogel k novim iniciativam in pobudam, ki prihajajo iz Vrhnike, Kranja, Kamnika, Ljubljane, Domžal, Slovenj Gradca … To so le nekatera mesta, kjer se oblikujejo zamisli o novih skupnostnih vrtovih. V nekaterih primerih so občine že izkazale pripravljenost za nove ureditve zelenih površin za skupnostno rabo, skoraj povsod pa ostaja težava s finančno podporo takim pobudam in nerazumevanje prednosti skupnostnega ekološkega vrtičkarstva. Občine, ki imajo razpoložljiva, a neobdelana zemljišča, naj si bodi kmetijska ali stavbna, bi morale za simbolno zakupnino dati ta zemljišča v skupno rabo prebivalstvu. Izgovarjanje na nekakšne plane in načrte o pozidavi, ki na teh zemljiščih še desetletja ne bodo realizirane, je ravnanje za kapital in proti potrebam prebivalstva. Dokler zemlje ne zaduši beton, naj na njej rastejo rastline in diha skupnost, kajti glede na potrebe prebivalstva bi bilo nujno ustvariti vsaj en skupnostni vrt v vsaki mestni četrti in to ne velja le za Mestno občino Maribor. Zemljišče še zdaleč ni edina prepreka, še večja ovira je pridobivanje javnih sredstev. Pa čeprav je to v prvi vrsti težava mestnih planerjev in nekaterih dežurnih estetov.

S pomočjo financiranja takega projekta je možno ustvariti celostno urejena območja v zelo kratkem času. Seveda je za dolgoročno delovanje potrebo upoštevati in vključiti skupine vrtičkarjev v vse faze, od priprav do izvedbe, in jim prepustiti odločanje. V kolikor ni razpoložljivih

»Vsem novim pobudam zato svetujemo, da si zagotovijo zemljišča v neposredni bližini čim bolj gosto poseljenega dela mesta, da se organizirajo, izobražujejo, sestavijo idejni načrt ureditve, ki bi kar najbolj ustrezala njihovim potrebam, željam, kulturi, zgodovini in si kolektivno zarišejo principe, na podlagi katerih bodo delovali.«

52 53

kreativna področja – skupnostni urbani vrt

Zakaj Maribor potrebuje kolesa? Josip Rotar

koordinator projekta Teleport, Urbane brazde

kolesarskih paradah se je zbralo okoli 800 posameznikov.

SKUPNOSTNI URBANI VRT V MARIBORU

sredstev v mestni, državni ali drugi javni blagajni pa je potrebno vedeti, da se bo skupnostni vrt razvijal in razvil, a bo za to potreboval več let, energije, volje in sredstev samih vrtičkarjev. Poleg tega pa skoraj zagotovo ne bo ustrezal estetskim standardom oblastnikov ampak predvsem zmožnostim in znanjem vseh, ki so aktivno in prostovoljno prispevali k rasti še enega skupnostnega vrta. Vsem novim pobudam zato svetujemo, da si zagotovijo zemljišča v neposredni bližini čim bolj gosto poseljenega dela mesta, da se organizirajo, izobražujejo, sestavijo idejni načrt ureditve, ki bi kar najbolj ustrezala njihovim potrebam, željam, kulturi, zgodovini in si kolektivno zarišejo principe, na podlagi katerih bodo delovali. Če je mesto pripravljeno odstopiti zemljišče, a nima sredstev za ureditev, naj to ne predstavlja nepremostljive ovire. Bo pač le ena manjša lopa za vse vrtičkarje, potke bodo travnate, igrala bolj improvizirana. Kjer pa poleg sredstev ni možno prepričati ne občine in ne države, da odstopita košček zemlje, ostane vsem prebivalcem domišljija in iznajdljivost – brez tega ne zrase noben vrt, niti skupnostni urbani eko vrt v Borovi vasi. ▪

»Če so mnogi mislili, da se na zemlji gojijo le rastline, so se v zadnjem letu lahko prepričali, da na vrtovih lahko zrastejo tudi odnosi. Vzajemna solidarnost, prijateljstvo, tovarištvo, skupnost zacvetijo v trenutku, ko jih zalijemo s pravo mešanico želja, potreb, prijateljstva, veselja.«

6 Na

o sem pred dvema letoma prvič slišal za programski sklop Urbane brazde, mi je bilo jasno, da bo to program, ki bo poskušal z najrazličnejšimi načini, idejami, praksami in iznajdljivimi prijemi odgovoriti na današnje družbene probleme. In predvsem na probleme lokalnega okolja v Mariboru. Brazde so me spomnile na sejalnico in hkrati na to, da imamo edinstveno priložnost, da v Mariboru posejemo nekaj, kar bi moralo rasti in ostati. Seme je bilo sestavljeno iz dveh nabojev: ekološkega in socialnega. Maribor je torej postal poligon, urbana njiva za oranje brazd, če hočete. Predvsem zame kot prometnega inženirja, ki sem se po diplomi na Fakulteti za gradbeništvo že posvečal vodenju Mariborske kolesarske mreže, društva za vzpodbujanje kolesarjenja in trajnostnega prometa, je to bila velika odgovornost, da v Mariboru zaženem in vzpostavim nekaj, kar še ni bilo nikoli zagnano. Izziv je bil ogromen in doživljal sem ga kot velikansko neosvojljivo goro. Predvsem me je podžigalo dejstvo, da več kot 70 odstotkov prebivalcev Maribora za svoje vsakodnevno prevozno sredstvo uporablja osebno motorno vozilo – avtomobil. Po drugi strani javni potniški promet v Mariboru predstavljajo avtobusi, ki bolj spominjajo na piksne. Pešci so omejeni na svoje rezervate v pešconah, parkih in nakupovalnih središčih. Kolesarji pa svojih površin praktično sploh nimajo, ampak so se pristojni na njih spomnili šele pred kratkim in jim odstopili nekaj prostora na že tako preozkih pločnikih. Statistika, ki Maribor v evropskem merilu uvršča v sam vrh med avtomobilnostno odvisnimi mesti. Takšno je bilo torej zatečeno stanje prometnega sistema v Mariboru, ko sem postal sodelavec Urbanih brazd in prevzel

vodenje projekta Teleport – kolesarjem in pešcem prijazna skupnost. Zakaj ravno kolesarji in pešci? Ker sta ta dva načina mobilnosti oz. premikanja po prostoru v Mariboru najmanj razviti. Ker sta ti dve skupini v primeru prometnih nesreč najbolj izpostavljeni hudim posledicam. Ker so kolesarji in pešci nemotorizirani, torej neodvisni od uvožene nafte. Ker sta bili ti dve skupini v preteklosti pri načrtovanju Maribora najbolj prezrti in zapostavljeni. Ker izkušnje iz mnogih mest po vsem svetu jasno kažejo, da so ljudem prijazna tista mesta, ki namenoma prilagajajo svoj urbanistični razvoj potrebam kolesarjev in pešcev. Ker so gospodarsko in socialno uspešnejša tista mesta, ki pri svojem razvoju dajejo prednost pešcem in kolesarjem. In ker je v Mariboru evidentno, da je nekontroliran pro-avtomobilski razvoj v mnogih mestnih predelih povzročil razkroj mikrogospodarstva in ljudi medsebojno odtujil. Že v začetku mi je bilo jasno, da se proti tako obsežnemu toku problemov ne bom mogel boriti sam in da bo njihovo reševanje potekalo bistveno dlje, kot je dolgo leto mariborskega kulturnega prestolovanja. Zato sem si projekt Teleport zamislil predvsem kot zagonsko platformo, odskočno desko, kot začetni korak v procesu dolgotrajnega spreminjanja mesta in njegove okolice. Časa ni bilo veliko na voljo, potrebno pa je bilo narediti vse. Sestaviti ekipo, analizirati situacijo, premisliti ukrepe, obvladati prijave na razpise in računovodske osnove, biti menedžer in hkrati idejni vodja, iskati mednarodne povezave in sklepati lokalna zavezništva ter zagotoviti obstoj programov tudi po koncu EPK. Ko smo se z ostalimi projekti znotraj Urbanih brazd dogovorili o ustanovitvi Centra avtonomne in alternativne produkcije (CAAP), smo vedeli, da se bodo v tej instituciji

kreativna področja – teleport

»Izkušnje iz mnogih mest po vsem svetu jasno kažejo, da so ljudem prijazna tista mesta, ki namenoma prilagajajo svoj urbanistični razvoj potrebam kolesarjev in pešcev. Gospodarsko in socialno uspešnejša so tista mesta, ki pri svojem razvoju dajejo prednost pešcem in kolesarjem. V Mariboru je evidentno, da je nekontroliran proavtomobilski razvoj v mnogih mestnih predelih povzročil razkroj mikrogospodarstva in ljudi medsebojno odtujil.«

22 foto vanja bučan

foto ANDREJ CVETNIČ

naše ideje začele materializirati. Velika nevarnost projektov današnjega časa je namreč, da se o problemih na veliko govori, nič pa se ne naredi za njihovo reševanje. In ravno CAAP nam je dal to osnovo. Prav neverjeten je potencial njegovih raznolikih iniciativ in našega medsebojnega povezovanja. Ker smo šele na začetku, se prav veselim naših prihodnjih izzivov. Mestna četrt Studenci in na njej locirana Valvasorjeva ulica je pravi laboratorij. Zagotovo nam bo že v naslednjem letu uspelo pritisniti na občino, da nariše kolesarski pas na cesto, umiri promet na

mobilnih kolesarskih delavnic, ki se jih je udeležilo preko 450 ljudi, je bilo izvedenih v letih 2011 in 2012.

prehodih za pešce in postavi kolesarska stojala. Tudi do sedaj nam je to uspevalo. Naša naloga je namreč tudi ta, da mestni oblasti vedno znova dopovedujemo, kako se da s poceni ukrepi priti do kakovostnih rešitev. Ne potrebujemo milijonov, ampak pametne ukrepe. Če vzamemo primer nedavnih mariborskih radarjev. Imeli so potencial postati uspešen ukrep, če bi le občina znala vložiti energijo v kakovostne procese javne razprave in promocije. Le nasmehnem se lahko, kako smo s preprosto analizo kolesarskega parkiranja, ki smo jo posredovali občini, z lahkoto dosegli postavitev stojal za kolesa na več kot 40-ih lokacijah v Mariboru. Dobra volja se torej splača. Prav tako smo z nekoliko dobre volje dosegli postavitev prvega ukrepa za mešanje kolesarjev z motornim prometom na Trgu revolucije. Čeprav gre zgolj za 3 piktograme, narisane na cesto, je ukrep v svojem bistvu zelo napreden. Dosedanjo prometno hierarhijo obrača na glavo, saj daje kolesarjem prednost pred motornimi vozili na njihovem voznem pasu. Avtomobili so torej na svojem voznem pasu po novem postavljeni v vlogo

gostov. Prav zanimivo je bilo, da so se o tem ukrepu pri nas pozanimali tudi prometni strokovnjaki z Dunaja. Dokaz več, da prenos dobrih praks lahko poteka tudi v obratni smeri. In ko naključni obiskovalci ob koncu leta 2012 hodijo po mestu, lahko opazijo, da so kolesa kljub zimi parkirana povsod; pred rektoratom, pred lokali, pred fakultetami, pred železniško postajo, skratka povsod, kjer so postavljena kolesarska stojala. Tudi to je bil del naše strategije, da v prometni sistem Maribora in njegov obtok lansiramo čimveč kolesarjev. Že spomladi bomo z zagonom prvega sistema izposoje rabljenih koles pospešili kolesarjenje tudi med študentsko populacijo. Na ta način bomo svoje pobude lahko resneje utemeljevali in jih še bolj dejavno realizirali. Projekt Teleport je nedvomno pokazal, da je Maribor lahko kolesarsko mesto, in utrl pot tovrstnemu razvoju tudi v prihodnje. ▪

54 55

PARTNERSKA MESTA

P ar TN

er SK

M es TA

Komaj na začetku smo Borut Pelko

koordinator partnerskih mest EPK

b pisanju tovrstnih tekstov se mora človek vedno potruditi, da ne napiše česa nekrologu podobnega. Časi res niso rožnati, morda bi bil nekrolog celo povsem na mestu. Bil bi na mestu, če bi pisal o splošnem stanju v državi. Bil bi na mestu, če bi pisal o apatiji neke, moje generacije. Ne nazadnje bi bil na mestu, če bi pisal izključno o finančnem stanju projekta, katerega povzetek sem želel predstaviti v nekaj naslednjih odstavkih. Da, bilo je brutalno, na trenutke tudi morilsko, saj veste, kako je s šakali in njihovim plenom, a ne bojte se, ne boste brali nekrologa. Potrudil se bom, da bo članek kar se da kratek, govoril bo o delu in življenju, a ne nedavno umrlega, temveč nečesa, kar smo šele zasejali, nečesa, kar že klije, nečesa, kar bo še raslo … Evropske prestolnice kulture. Z vidika izvedenih umetniških in družbenih projektov bi skoraj ne moglo biti bolje, z vidika izvedenih investicijskih in gradbenih projektov bi učinek zagotovo lahko bil boljši, z vidika odmevnosti in prepoznavnosti se nimamo kaj pritoževati, saj se je o nas ves čas ‘nekaj pisalo’, z vidika angažiranosti ustvarjalcev in obiskovalcev pa moramo biti naravnost navdušeni. Malce hecno, a hkrati navdihujoče je zato takole ob izteku prestolnega leta, ko človek šteje vse otvoritve, predstave, razstave, projekcije, instalacije, koncerte,

11 Kurentovanje

zaporednih dni v februarju 20.000 sodelujočih 150.000 obiskovalcev 150 različnih dogodkov

diskusije, knjige, članke, fotografije, prevožene kilometre, neprespane noči, noči, prespane na kavču v pisarni, vikende zdoma, telefonske pogovore, nove vnose v telefonski imenik, naslove prebranih in neprebranih elektronskih sporočil, še dobro, da vsaj ‘čivkam’ ne, ugotoviti, da smo šele na začetku. A ravno zaradi že omenjene angažiranosti akterjev pravzaprav smo na začetku. In veseli moramo biti, da smo do tega začetka sploh prišli. Da, do začetka! Do začetka nečesa novega. Morda niti ne tako novega, temveč po vseh teh letih demokracije, ki to ni bila, enakosti, ki to ni bila, in svobode, ki to ni bila, zopet priklicanega. Ponovnega zavedanja, da nas lahko v boljšo prihodnost popeljejo le trdo delo, vsakdanje odrekanje, solidarnost in seveda tisto več, kulturna zavest v najširšem pomenu besede. Zavest, ki je našemu narodu od nekdaj tako blizu, a jo moramo žal vsake toliko, vsakič znova, skoraj izgubiti, da se zopet zavemo njenega pomena. Če so kulturne

200.000

obiskovalcev kulturnih prireditev v Murski Soboti, od tega 40.000 obiskovalcev na 4 dnevnem festivalu Soboški dnevi 345 sedežev Gledališča Park je bilo ob vsaki produkciji polno zasedenih

PARTNERSKA MESTA

Pikin festival zaporednih dni ustvarjalnosti in zabave v septembru 4.000 sodelujočih 100.000 obiskovalcev 165 ustvarjalnih kotičkov dnevno

prireditve v najširšem pomenu besede tiste, ki nam pomagajo pri ohranjanju in priklicu kulturne zavesti, potem jih imejmo vsak dan. Naj bo vsak dan Lent, naj bo vsak dan Soboško poletje, naj bo vsak dan Jazzinty, naj bo vsak dan Kurentovanje, naj bo vsak dan Oživljeni zven preteklosti in naj bo vsak dan Pikin festival. Seme je posejano. Pa ne zaradi množice otvoritev, predstav, razstav, projekcij, instalacij, koncertov, diskusij, knjig in člankov, temveč zaradi premikov v naših glavah, v naših srcih, v naši zavesti. Kako bo seme kulture klilo, drevo življenja raslo in kateri sadovi človeštva se bodo obirali v Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Ptuju, Slovenj Gradcu in Velenju je odvisno predvsem od mest samih, od nas meščanov samih. Zasevki so dobri. Negujmo jih! Ne zato, ker smo zanje bojda zapravili preveč, temveč ker prinašajo boljši jutri. Jutri, v katerem ne bomo govorili o Evropskih prestolnicah kulture, temveč o Evropi, prestolnici kultur.

»Seme je posejano. Pa ne zaradi množice otvoritev, predstav, razstav, projekcij, instalacij, koncertov, diskusij, knjig in člankov, temveč zaradi premikov v naših glavah, v naših srcih, v naši zavesti.«

10.504 obiskovalcev razstave ART@ CRAFT EUROPE, sodelovalo je 13 držav s skupaj 87 razstavljalci

mladih pevcev in 11 pianistov se je udeležilo mednarodnega tekmovanja samospevov Huga Wolfa

Mariboru, Murski Soboti, Novemu mestu, Ptuju, Slovenj Gradcu in Velenju – predvsem srečno! Ne samo v 2013, temveč tudi v vseh naslednjih letih. Vam, ki berete, predvsem vse najlepše! Ne samo v 2013, temveč tudi v vseh naslednjih letih. Alešu, Danielu, Brigiti, Mojci, Sandri, Francu, Maji, Aleksandri, Doroteji, Ani, Petru in Mateji pa predvsem hvala! Ne samo za 2012, temveč za vse v tem letu! ▪

Jazzinty dogodkov na 7 lokacijah, med njimi tudi podelitev edine domače nagrade za najboljšo džez skladbo Jazzon

»Malce hecno, a hkrati navdihujoče je zato takole ob izteku prestolnega leta, ko človek šteje vse otvoritve, predstave, razstave, projekcije, instalacije, koncerte, diskusije, knjige, članke, fotografije, prevožene kilometre, neprespane noči, noči, prespane na kavču v pisarni, vikende zdoma, telefonske pogovore, nove vnose v telefonski imenik, naslove prebranih in neprebranih elektronskih sporočil, še dobro, da vsaj ‘čivkam’ ne, ugotoviti, da smo šele na začetku.«

56 57

PARTNERSKA MESTA - NOVO MESTO

odkritje spomenika Leonu Štuklju

Nismo dosegli maksimu ma, smo pa dosegli optimum

odelovanje občine Novo mesto pri partnerskem projektu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 je bilo dragoceno, saj smo se povezali z regijo, ki je od Novega mesta relativno oddaljena. Novo mesto namreč že pregovorno gravitira k Ljubljani in Zagrebu. Izkušnje, znanja in programi, ki smo jih izmenjali z Mariborom, Mursko Soboto, Ptujem, Slovenj Gradcem in Velenjem so bogate in odpirajo možnosti sodelovanja tudi po letu 2012.

Novo mesto je bilo deležno kulturnih presežkov, ki so jih ustvarili novomeški producenti. Ker so bila finančna sredstva izdatnejša, jim je to omogočilo ustvariti nove kulturne produkte ali SANDRA BORŠIČ kvalitativno nadgraditi že obstoječe. koordinatorka EPK v Novem mestu Prav tako je bilo Novo mesto predvsem foto Boštjan Pucelj / ZAL v nacionalnih in mednarodnih medijih deležno večje medijske pozornosti, kar je za mesto redka priložnost. Posameznim producentom je EPK predstavljal izjemen izziv in večina ga je tudi sprejela kot možnost za kvalitativno nadgradnjo ali za vzpostavitev platforme za nove projekte, ki naj bi v Novem mestu potekali tudi v prihodnjih letih. Hkrati jim je blagovna znamka Evropska prestolnica kulture 2012 tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru in pri kandidiranju na razpisih prinesla dodatne reference. Največja pridobitev v investicijskem delu

je bila rekonstrukcija in modernizacija Anton Podbevšek Teatra v letu 2010, saj smo bili poleg Slovenj Gradca edino partnersko mesto, ki je na Javnem razpisu Ministrstva za kulturo prejelo sredstva za investicijo. S pridobljenimi sredstvi in dvajsetodstotnim deležem občine smo obnovili ter posodobili Anton Podbevšek Teater v gradbenem in tehnološkem smislu, pridobili pa tudi novo vizualno in avdio tehnologijo za potrebe teatra. V programskem delu so Novo mesto zaznamovali številni dogodki žive kulture skozi celo leto, kvalitetne delavnice s področja jazza in fotografije. Ob teh dogodkih, izmenjavah, mrežnih in skupnih projektih partnerskih občin kot trajni zgodovinski mejniki ostajajo zapisi v obliki fotografskega arhivskega gradiva in spomeniki kulturne dediščine. To so stalna

»Novo mesto je bilo deležno kulturnih presežkov, ki so jih ustvarili novomeški producenti. Ker so bila finančna sredstva izdatnejša, jim je to omogočilo ustvariti nove kulturne produkte ali kvalitativno nadgraditi že obstoječe.«

»Največja pridobitev za Novo mesto v investicijskem delu je bila rekonstrukcija in modernizacija Anton Podbevšek Teatra v letu 2010, saj smo poleg Slovenj Gradca bili edino partnersko mesto, ki je na Javnem razpisu Ministrstva za kulturo prejelo sredstva za investicijo.«

Muzejska zbirka razvoja avtomobilske in prikoličarske industrije - UF INDUSTRIJA foto ROK KLEMENČIČ

Teden kultur

ČLOVEKA Z BOMBAMI

arheološka zbirka v Dolenjskem muzeju s strokovno publikacijo in filmom, projekt Zgodovina Novega mesta 1848 do 1918, stalna etnološka razstava, obeleževanje kulturne dediščine v mestnem jedru, stalna zbirka avtomobilov, prikolic in polpriklopnikov, kip Leona Štuklja in projekt Kronist Novega mesta. V času EPK sta festivala Jazzinty in Fotopub prispevala k izjemni oživitvi mestnega jedra, saj sta privabila številne udeležence delavnic ter turiste iz Slovenije in tujine. Prav tako je Založba Goga beležila izjemen obisk na prireditvah v poletnem času. Svojo dejavnost je iz atrija preselila na ulico in prispevala k živahnemu in urbanemu utripu mestnega jedra. Živahno je bilo tudi na Festivalu Rock Otočec, ki je privabil vrhunske tuje in domače rock skupine. Poseben je bil tudi zato, ker se je na predvečer začetka festivala zgodil spektakel de-tonacija ČlovekA z bombami v režiji Matjaža Bergerja. Novo mesto so zaznamovali pomembni projekti kulturne dediščine Novega mesta ter zgodovinski projekti, ki jih je zaokrožil Dolenjski muzej. Situlska umetnost Novega mesta Projekt je svojo zaokroženo celoto in podobo začel pridobivati v času priprav na leto 2012. Poleg stalne razstave Arheološka podoba Dolenjske, ki je bila odprta v letu 2008, kataloga in dokumentarnega filma

foto BORUT PETERLIN

je Dolenjski muzej Novo mesto pripravil še računalniško dopolnitev stalne razstave, prestižno monografijo o novomeški situlski umetnosti s fotografsko-dokumentarno razstavo o situlah Novega mesta in zloženko, ki predstavlja vse spomenike situlske umetnosti, odkrite v Novem mestu. V letu 2012 je bila Kapiteljska njiva, na kateri je največ arheoloških izkopanin iz obdobja halštata, s strani Občinskega sveta mestne občine Novo mesto razglašena za Arheološki park Marof Novo mesto. Zgodovinska razstava Novo mesto 1848– 1918 Zgodovinska razstava predstavlja najbolj pomembno obdobje v zgodovini mesta od njegove ustanovitve leta 1365 dalje, to je obdobje od leta 1848 do 1918, ki je tudi na splošno eno najbolj razgibanih obdobij v evropski zgodovini. V mestu so se takrat pojavile prve fotografije in razglednice mesta, napisana je bila prva knjiga o mestni zgodovini, prvič na Slovenskem je bila uprizorjena gledališka predstava Matiček se ženi, izdan prvi ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, sezidan prvi narodni dom na Slovenskem, ustanovljena številna slovenska narodna društva, zgrajena prva javna bolnišnica v mestu, nova mestna hiša, železni Kandijski most in železnica, s čimer je v mesto pripeljal prvi vlak, itd.

Muzejska zbirka razvoja avtomobilske in prikoličarske industrije sodi med skupne projekte partnerskih mest v okviru Uf, industrij. Muzejska zbirka predstavlja razvoj dostavnih vozil, prikolic in avtodomov ter osebnih vozil. V novem mestu smo z lastnim razvojem dostavnih avtomobilov, nato pa še avtomobilskih prikolic in avtodomov začeli leta 1958. Tehnologija se je začela razvijati – od ročnega dela, preko polavtomatskega, robotskega, do laserskega dela. Iz majhne agroservisne delavnice je začel nastajati gigant, tovarna avtomobilov in tovarna prikolic v Novem mestu. IMV je leta 1973 začel sodelovati s francoskim Renaultom. Današnja tovarna v Novem mestu na leto proizvede več kot 210 000 vozil ali več kot 900 avtomobilov dnevno. Veleblagovnica Situla in Info točka EPK v Novem mestu se je vključila v skupni projekt Ključi mesta in nastavke uspešne zgodbe Hostla Situla nadgradila z vsebinami EPK produkcije. Srečajte zgodbe daljne preteklosti (Meet the stories of distant past) je slogan, s katerim neprofitni Zavod Situla na temeljih kulturne dediščine iz halštatskega obdobja promovira in razvija mladinski turizem ter kulturno podobo na Dolenjskem. ▪

PARTNERSKA MESTA – slovenj gradec

soft control

izvedenih projektov v 2012, od tega 8 skupnih in mrežnih 8 gostujočih dogodkov

foto primož podjavoršek

Mesto miru v razburka nem letu

eto 2012 je bilo za Slovenj Gradec prav posebno leto. Kljub temu da je najmanjše partnersko mesto EPK 2012, se je zapisalo v nizu preostalih kot člen, ki je tvoril zanimivo in pestro programsko ponudbo. Raznolikost umetniških zvrsti ter vsebin za vse generacije je pritegnila veliko pozornost domačih in tujih obiskovalcev.

Doroteja Stoporko EPK 2012 v partnerskem mestu Slovenj pomočnica koordinatorke Gradec se je pričel z otvoritveno sloveEPK v Slovenj Gradcu snostjo Modra odsevanja in video projekcijo na prostem. Sledil je Mednarodni festival mlade literature Urška 2012, katerega nosilec je Javni sklad za kulturno dejavnost – OI Slovenj Gradec. V sklopu tega festivala se je v celem letu odvilo dvaindvajset prireditev z različnimi vsebinami – od literarnih večerov, plesnih in gledaliških predstav, do predstavitve uglasbene poezije ter razstave likovnih del natečaja Tekst v podobi. Zelo pomemben projekt za naše partnersko mesto je bila razstava ART@ CRAFT EUROPE 2012 v organizaciji Podjetniškega centra Slovenj Gradec. V času trajanja tega projekta se je odvijalo več vzporednih dogodkov, ki so predstavljali domače in tuje rokodelce in umetno obrt, med njimi razstava delovnih invalidov Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, razstava izdelkov po izložbah v mestu, rokodelski festival, lajnarski festival in srečanje koroških rokodelcev. Odvijala se je tudi mednarodna rokodelska konferenca. Osrednji dogodki v okviru EPK so potekali tudi v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Zvrstile so se razstave Bogastvo vizualne realnosti, Angeli apokalipse (skupna razstava Jožeta Tisnikarja in

angeli apokalipse

foto rok klemenčič

Vladimirja Veličkovića) in Soft control, ki prikazuje, kako razširiti razumevanje sodobne realnosti in identitete s pomočjo robotike, nanotehnologije in biomedicinskih rešitev. Slovenj Gradec je mesto Glasnik miru, zato je organizacija mirovniškega festivala Od ljudi za ljudi logična izbira. S tem projektom je mesto stkalo vsa svoja prizadevanja in aktivnosti v domačem in širšem slovenskem okolju ter tudi v mednarodnih povezavah. Pomembni so zlasti projekti, ki jih je izvajal Koroški pokrajinski muzej. V okviru projekta Oživljeni zven preteklosti je v rojstni hiši skladatelja Huga Wolfa na ogled stalna razstava Življenje in delo skladatelja Huga Wolfa. V začetku septembra je potekalo v muzeju mednarodno tekmovanje samospevov H. Wolfa, ki se ga je udeležilo dvaindvajset mladih

»Tudi na področju povezovanja je EPK odigral pomembno vlogo, saj so se vsa partnerska mesta s sodelovanjem in mrežo prireditev resnično nanizala na ogrlico, ki jo bo vredno ohraniti.«

PARTNERSKA MESTA – slovenj gradec

900

obiskovalcev si je ogledalo otvoritveno slovesnost Modra odsevanja v Slovenj Gradcu

300

slovenjgraško poletje

foto peter zajc

sodelujočih v mrežnem projektu Harmonije

pevcev in enajst pianistov. Predstava Nova ljubezen, kjer je prikazano njegovo življenje, pa je gostovala po partnerskih mestih EPK in tudi v Gradcu. Pomemben nosilec dogajanja je tudi Kulturni dom Slovenj Gradec, ki je sodeloval v skupnem in mrežnem projektu Luksuz produkcije, kjer je skupaj s Centrom srednjih šol Slovenj Gradec in pod okriljem režiserja Uroša Zavodnika nastal film Bom j‘s plačal. Film se osredotoča na življenje in težave današnje mladine, njihovo komunikacijo in prilagajanje okolju. V množici manjših produkcij, ki so slovenjgraška prizadevanja še dodatno poglobila, je treba omeniti Moža s krokarjem, film režiserke Sonje Polanec, ki obravnava življenje in delo slikarja Jožeta Tisnikarja. Premierno je bil prikazan v Slovenj Gradcu, gostoval je tudi v Mislinji, rojstnem kraju Jožeta Tisnikarja. Instituciji, kot sta Koroška galerija likovnih umetnosti in Koroški pokrajinski muzej, sta s preostalimi zavodi in pomembnimi udeleženci v kulturnem življenju (društva, zasebne muzejske zbirke…) poskrbeli za vrhunski program. Pri vsem tem pa se ni pozabilo na ljudi s posebnimi potrebami. Vključilo se jih je pri oblikovanju projektov, ki so bili namenjeni prav mladim ljudem z manj priložnostmi. Leto

mož s krokarjem

foto david haskaj

prestolovanja je nadgradilo že obstoječe programe in pridobilo veliko novih. V obstoječi mozaik kulture je uspešno vključil, nove, inovativne projekte. Ne smemo zanemariti dejstva, da se je mesto Slovenj Gradec pripravljalo na projekt že pred letom 2012 tudi z investicijami v obnovo mestnega središča, v posodobitev galerije in muzeja ter obnovo rojstne hiše Huga Wolfa. Središče mesta so projekti EPK vsekakor oživili in popestrili tudi ponudbo lokalov. Z drugimi partnerskimi mesti je Slovenj Gradec poglobil stike in izmenjal programske vsebine. Torej je tudi na področju povezovanja EPK odigral pomembno vlogo, saj so se vsa partnerska mesta s sodelovanjem in mrežo prireditev resnično nanizala na ogrlico, ki jo bo vredno ohraniti. ▪

»Kljub temu da je Slovenj Gradec najmanjše partnersko mesto EPK 2012, se je zapisalo v nizu preostalih kot člen, ki je tvoril zanimivo in pestro programsko ponudbo. Raznolikost umetniških zvrsti ter vsebin za vse generacije je pritegnila veliko pozornost domačih in tujih obiskovalcev.«

60 61

PARTNERSKA MESTA – velenje

2. festival vezenja, velenje

4000 Okoli

delovnih ur gradnje plavajočega mesta 25 kubičnih metrov lesa 11000 vijakov različnih dimenzij 630 rezov na potezni žagi potrebuje izdelava ene kupole, ki zahteva 1000 vijakov. 30 recikliranih IBC zabojnikov uporabljenih za plovnost. VODNO MESTO ELVISA HALILOVIĆA

Velenjska pot ANA GODEC

koordinatorka EPK v Velenju

foto osebni arhiv

elenjski program gradi na kulturni prenovi mesta, ki si jo je Velenje postavilo kot cilj vključitve v projekt Evropske prestolnice kulture 2012. Štiriindvajset velenjskih zgodb komunicira tako z lokalno skupnostjo kot s programskimi usmeritvami programa Evropske prestolnice kulture. Posamezne zgodbe odklepajo prezrte potenciale mesta, obujajo tradicijo, nadgrajujejo uspešne zgodbe, ki zarisujejo kulturno identiteto mesta ali pa radovedno in ambiciozno posegajo na nova, v širše družbeno okolje odprta ustvarjalna področja. Velenjski projekti so razdeljeni v tri kulturne stebre, ki slonijo na spoštovanju lokalne tradicije, krepitvi uveljavljenih kulturnih platform in programov ter prepoznavanju neizkoriščenih potencialov. V prvo skupino projektov, ki se naslanjajo na tradicijo in obujajo mestne zgodbe, sodijo naslednje vsebine: Mednarodno tekmovanje pihalcev, ki povezuje tradicijo s sodobno ustvarjalnostjo, Evropa pleše, obujena blagovna znamka, ki je iz plesne prireditve na velenjskem kotalkališču prerasla v gostiteljico Evropskega prvenstva v standardnih in latinsko ameriških plesih, Festival vezenja, ki je spletel niti mednarodnega sodelovanja vezilj, predstavil etnološke mojstrovine in prispeval k ohranjanju bogate tradicije in kulturne dediščine, ter Max klub jazz festival, ki se je s kvalitetno zastavljenim jazz programom vrnil k svojim

VODNO MESTO ELVISA HALILOVIĆA

koreninam in ponovno poletel ob vrhunskih jazzovskih nastopih, ki so zadovoljili tudi najzahtevnejšo publiko. Naslednji kulturni steber predstavljajo uveljavljeni velenjski programi, ki temeljijo na medgeneracijskem sodelovanju. Ta zajema zlasti skrb za kvalitetno kulturno vzgojo vseh generacij – tako za skozi vse umetniške zvrsti podprto spodbujanje otroške kreativnosti kot za živ, mladosten utrip mesta ter kvaliteto bivanja srednje in starejše generacije. V to programsko skupino kot prvi vstopa Pikin festival, ki s pomočjo Pike Nogavičke kulturno vzgaja in zabava najmlajše. Sledi mu Festival mladih kultur Kunigunda, ki jadra na vetru združenih mladostnih in kreativnih sil ter prinaša v mesto drzno in alternativno produkcijo. V tem letu so se aktivneje vključili dijaki velenjske umetniške gimnazije in skozi projekte Inventura 12, Velenje – mesto mladih in Mladi – prihodnost v kulturi predstavili lastno in ustvarjalnost ostalih slovenskih umetniških gimnazij. Na raziskovalnem področju mladih svojo dolgoletno tradicijo nadaljuje in nadgrajuje tudi Ericov raziskovalni tabor. Za kulturno zadovoljstvo zrelejše generacije skrbijo Poletne kulturne prireditve, ki z žanrsko različnimi kulturnimi poslasticami neizmerno prispevajo k urbanemu utripu in višji kvaliteti bivanja v mestu. Mednarodni Lirikonfest vsako leto razveseli literarne navdušence s festivalom poezije. Muzej premogovništva Slovenije je pomembno prispeval na področju vizualne umetnosti

HALILOVIĆA

KATJA DRAKSLER IN JURE PUKL NA MAX JAZZ FESTIVALU

»Dvig kulturnega nivoja je bogato prispeval k okrepljeni identiteti mesta ter požel veliko odzivnost tako obiskovalcev kot ustvarjalcev, ki so dokazali, da je prav, da mesto dela in gradi na vzpostavljeni višji kakovosti bivanja.«

foto osebni arhiv

gorenje z vizijo

foto ARHIV EPK VELENJE

s kvalitetno razstavo in prostorsko instalacijo Laibach kunst. Medgeneracijsko sodelovanje in ljubiteljsko ustvarjanje pa je doseglo vse na novo postavljene kreativne cilje s projektom Velika forma. Tretji programski steber predstavljajo projekti, ki odstirajo nove potenciale in dokazujejo, da je vredno graditi na svežih idejah, ki širijo kulturna obzorja in razživijo ustaljen mestni utrip. Sem sodi dogodek Šaleški študentski oktet v mestu, ki se je poigral z združevanjem stand-upa z vokalnim petjem in presenetil meščane z zanimivim kreativnim vdorom, flash mobom v centru mesta. V veličastno umetniško celoto združen projekt instrumentalnih, pevskih in vizualnih ustvarjalnih sil, ki je začaral množico obiskovalcev, je bila priredba Carmine Burane v izvedbi Slovenskega tolkalnega projekta (SToP). Tris razstav je s tremi samostojnimi razstavami predstavil dela domačih akademskih slikarjev Anje Jerčič Jakob, Uroša Potočnika in Nataše Tajnik Stupar. Projekt Promenada je v raziskovanje prostorskih rešitev vključil mlade, v knjigi združil ideje za prenovo ene izmed najbolj frekventnih ulic mesta in projekt obeležil s postavitvijo urbanega elementa. Na temo kulture bivanja in okoljskih rešitev Šaleške doline so snovali prihodnost študentje Visoke šole za varstvo okolja z razstavo Sustainart.

Hiša mineralov je s tremi gostujočimi razstavami v EPK partnerskih mestih predstavila bogastvo obsežne geološke zbirke mineralov. Projekt Izgubljeni kraji v novi luči je osvetlil dragocen del šaleške zgodovine in se z razstavo poklonil zaradi premogovništva izgubljenim vasem na območju današnjih jezer. Jezero je motiviralo in združilo tudi literarno ustvarjalnost v knjigi kratkih zgodb Jezero na robu mesta. Imaginarne eSence so z multimedijsko predstavo odstrle pogled Staneta Špegla na posamezna EPK partnerska mesta, Bela Tehnika Črna Magija pa se je osredotočila na industrijsko dediščino Velenja, o kateri je spregovorila v jeziku sodobnih umetniških praks. Na novo zgrajen Ligijev oder je v premogovniškem rovu gostil skupino Laibach in z unikatnostjo dogodka privabil množice obiskovalcev iz vse Slovenije. Na jezeru plavajoče Vodno mesto Elvisa Halilovića pa je z novo vzpostavljeno platformo smiselno združilo in povezalo vse na jezero vezane zgodbe ter usmerilo pogled na prihodnja kreativna povezovanja in iz tega izhajajoča zanimiva sobivanja. Poleg velenjskih projektov so v okviru Evropske prestolnice kulture zaživeli tudi mrežni projekti, ki so se izvajali v vseh partnerskih mestih EPK. Najvidnejši med njimi je projekt Gorenja in Galerije

Velenje Uf, industrija, ki je skozi oblikovalske, marketinške in grafične komunikacije predstavil pot kreativne industrije Gorenja. V sklopu mrežnih programov so se odvile tudi filmske delavnice in delavnice animiranega filma ter različni glasbeni in plesni nastopi. Konec izvajanja projekta Evropska prestolnica kulture v Velenju je pripeljal do novega začetka in snovanja premišljenega lokalnega programa kulture. Pozorno bdenje nad vsebino in operativno izvedbo programov, prepoznavanje in gradnja rdeče niti vseh EPK projektov ter iskanje potencialov za nadaljevanje uspešnih zgodb so ustvarili temelje za postavitev nove kulturne strategije mesta, ki bo ohranjala dosežen nivo kulturne produkcije in povezovala kulturo z ostalimi področji družbenega življenja. Ustvarjena kulturna platforma omogoča nadaljevanje lokalne kulturne strategije, ki vključuje vse generacije in vsa umetniška področja. S svojo aktualnostjo nagovarja širše družbeno okolje in zagotavlja poln izkoristek izkazanih potencialov. Nov ustvarjalni izziv je prinesel kakovostnejše produkte, dvig kulturnega nivoja pa je bogato prispeval k okrepljeni identiteti mesta ter požel veliko odzivnost tako obiskovalcev kot ustvarjalcev, ki so dokazali, da je prav, da mesto dela in gradi na vzpostavljeni višji kakovosti bivanja. ▪

PARTNERSKA MESTA – ptuj

V SAMOTI BOMBAŽEVIH POLJ

RAZSTAVA ZBIRKE DEL OSKARJA KOKOSCHKE

foto ARHIV EPK PTUJ

foto mediaspeed

Čista energija in čisti zagon Ptuja MAJA LEBER

koordinatorka EPK na Ptuju

PK 2012 je partnerski projekt šestih mest, zasnovan na skupnih programskih sklopih, ki določajo posamezne kulturne produkcije. Te so morale biti predhodno definirane s potrebami in možnostmi partnerskega mesta, katerega del so. Izhodišče za oblikovanje ptujske strategije izvedbe projekta so nudili prva skupna kandidatura za naziv EPK 2012, pri čemer smo v skladu z dogovorom oblikovali najbolj primeren vsebinski sklop, Festival umetnosti in dediščine, specifiko našega mesta ter cilj, h kateremu projekt stremi. Tovrstno osmišljenje projekta smo razumeli kot edino naravno pot, ki bo lahko vodila k trajnim učinkom. Kulture namreč ne ustvarijo nove dvorane, odmevni dogodki in številčna tuja publika. Kultura je vse, kar ljudje v življenju počnemo, kot živo tkivo je integrirana v okolje in samo kot taka vzpostavlja kvaliteto življenja ter edinstveno izkušnjo, ki jo lahko ponudimo obiskovalcu. Izhajajoč iz bogastva nesnovne in nepremične kulturne dediščine mesta Ptuj smo zasnovali Festival umetnosti in dediščine, povorko prepletajočih se dogodkov, ki so pri nas bodisi že udomačeni bodisi so novonastala posledica potrebe po prevetritvi lokalne sfere. Prvi medcelinski EtnoFest je bil doslej največji prikaz etnografske pustne dediščine sveta, ki je z edinstveno skupino Namahage iz Japonske, skupino iz Arube, Moldavije, Rusije, Nizozemske itd. združil več kot 60 skupin in 2000 udeležencev iz enajstih držav. ArtFest z glasbeno-gledališkim spektaklom Kurentova svatba, mednarodnim likovnim natečajem Ex tempore in drugimi umetniški dogodki, KarnevalFest z Mednarodnim srečanjem pihalnih godb, 52. Mednarodno

RIMSKE IGRE

foto ARHIV EPK PTUJ

povorko z več kot 100 skupinami in 4500 udeleženci iz 8 držav ter Mednarodnim rajanjem vrtcev so bili vrhunci festivala, ki skupaj z dodatnimi animacijskimi, dobrodelnimi in znanstvenimi dogodki predstavljajo presežno vrednost tudi v mednarodnem prostoru. Posebej razveseljuje izrazita mobilizacija okolja, ki se kaže v izredno aktivni vključenosti številnih organizacij, kar zagotavlja uspešen nadaljnji razvoj našega največjega projekta. Institucije so letos nedvomno pokazale vso svojo kreativnost ter nam v tem letu postregle z vrhunskimi mednarodnimi in domačimi produkcijami, med katerimi vsekakor velja izpostaviti Dantonovo smrt in predstavo V Samoti bombaževih polj v produkciji Mestnega gledališča Ptuj. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj je znova pokazala in opozorila na odnos do odličnih osebnosti s projektom, posvečenim dr. Štefki Cobelj, medtem ko projekt Knjižnice pobratenih mest postavlja nove standarde in izzive v povezovanju ter čezmejnem sodelovanju. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož je upravičil sloves največjega muzeja pri nas s pridobitvijo organizacije 4. Mednarodnega kongresa svetil ILA. Nova postavitev zbirke mask je povečala muzejski prostor z novim razstaviščem in etnografski zapuščini končno dala tisti pomemben poudarek, ki ga zasluži. Zagotovo moramo poudariti eno najodmevnejših razstav v zgodovini našega mesta, razstavo zbirke del Oskarja

»Kulture namreč ne ustvarijo nove dvorane, odmevni dogodki in številčna tuja publika. Kultura je vse, kar ljudje v življenju počnemo, kot živo tkivo je integrirana v okolje in samo kot taka vzpostavlja kvaliteto življenja ter edinstveno izkušnjo, ki jo lahko ponudimo obiskovalcu.«

DANTONOVA SMRT

foto ARHIV EPK PTUJ

Kokoschke, ki prikazuje njegov vpliv na na Ptuju rojeno Elso Oeltjen Kasimir in Jana Oeltjena. Spodbude niso bile samo enosmerne – Kokoschka je denimo upodobil Elso v znanem slikarskem delu Moč glasbe. Eden najdragocenejših nadaljnjih projektov Evropske prestolnice kulture 2012 na Ptuju, ki vzgaja in razvija kulturno ozaveščenost mesta, je zagotovo združen projekt ptujskih osnovnih šol, De te fabula narratur – upajmo, da se bo ta zgodba pripovedovala še nekaj časa. Tretji vsebinski sklop predstavljajo poletni festivali, tako močno prežeti z okoljem in mestom, da bi izven zidov starega Ptuja zagotovo izgubili svoj čar in pomen. Uvod predstavlja Festival otroške ustvarjalnosti, ki z raznolikimi rokodelskimi in ustvarjalnimi delavnicami privablja tudi nekoliko večje otroke. Sledil je glasbeni festival Arsana, ki je »unovčil« najlepša ptujska prizorišča od minoritskega samostana do Ptujskega gradu in postregel z najrazličnejšimi koncerti. Glasbenemu se pridružuje eden največjih evropskih festivalov sodobne likovne umetnosti, v letu 2012 že 10. Art Stays Ptuj, s predstavitvijo sodobne umetnosti 26 evropskih

držav in ostalih šestih kontinentov ter posebnih projektov, kot so instalacije evropskih akademij, performansi svetlobne umetnosti, intermedijski performans, glasbeni performansi umetnikov iz ZDA, Nemčije in Italije in še veliko več. Naše mesto je gostilo še en velik evropski festival, Dneve poezije in vina 2012. Letos se je na festivalu zvrstilo več kot 60 dogodkov, od tega 25 pesniških branj, na katerih je v 18 jezikih bralo 27 pesnikov iz 19 različnih držav. Ob festivalu sta izšli tudi dve knjigi: dvojezični izbor poezije Brodišče nizozemskega častnega gosta Toona Tellegena in Zbrane zbirke enega najbolj znanih slovenskih pesnikov Milana Jesiha. Festivalski zbornik je letos nadomestilo 18 dvojezičnih knjižic, zbranih v dveh lično zapakiranih zbirkah. Na Ptuju obujamo tudi dva tisoč let stare rimske zgodbe – letošnje V. Rimske igre so bile v počastitev 1943. obletnice zbora vojskovodij v Petovioni, na katerem jih je Markus Antonius Primus nagovoril, da so potrdili Vespazijana za cesarja. Rimski zgodovinar Tacit v zgodovinskem delu Historia opisuje ta dogodek iz leta 69 kot enega ključnih v zgodovini rimskega

imperija in je prvi pisni vir, ki omenja mesto Ptuj. Zadnje poletne večere v letu 2012 je na Ptuju obarval filmski festival Kino brez stropa, katerega poslanstvo je popularizacija filmske umetnosti in art produkcije. Zvrstilo se je več žanrsko, vsebinsko in po geografskem poreklu raznolikih filmov za odrasle, evropski filmi za otroke ter povsem edinstvena otvoritvena projekcija, ki je pod naslovom Filmski Ptuj združila kratke dokumentarne in igrane filme, nastale v okviru mednarodnega Filmskega kampusa. Začetek septembra smo pričakali s folklornim festivalom Kimačevi dnevi, največjim dogodkom ljubiteljske kulture na Ptuju, ki je tekom leta ponudila še zimske nedeljske matineje ter publikacijo Podoba in beseda. Ker je Evropska prestolnica kulture medgeneracijska, me izredno veseli vključenost Kluba ptujskih študentov s projektoma Terasafest in Vino ni voda, ki oba združujeta zabavne, ustvarjalne in izobraževalne vsebine ter naše mesto oživljata že nekaj let. Z Evropsko prestolnico kulture in vizijo o prenovi duha želimo sporočiti, da se nam ponovno ponuja priložnost za vzpostavljanje nekoč pretrganih vezi z različnimi kulturami in narodi, ki so soustvarjali bogato zgodovino našega mesta. To je čista energija, z vso variabilnostjo interpretacij, in je čisti zagon, ki izvira iz sprave med »prej« in »zdaj«, da lahko vodi v mogočen in pozitiven »potem«. ▪

64 65

PARTNERSKA MESTA – murska sobota

»from page to space« foto bettina brach

galerija epk

semafor, skulptura

Uf, Murska Sobota MOJCA BREŠČAK

koordinatorka EPK v Murski soboti

avtor slavko tihec

eto Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 se je v partnerskem mestu Murska Sobota formalno začelo s slavnostno otvoritvijo v soboto, 4. februarja 2012, v Gledališču Park, ki je navdušila tako gledalce v Gledališču Park kot tiste za malimi zasloni. Mesto je skupaj s svojimi ustvarjalci pripravilo izreden program, ki je navduševal domačine, obiskovalce in nastopajoče. V mestu se je v letu 2012 odvilo dvajset koprodukcijskih projektov, ki so obogatili kulturno dogajanje v mestu ob Muri ter opozorili na dediščino, na katero večkrat pozabljamo. Leto 2012 je v našo sredo pripeljalo vrhunska imena svetovne, evropske in domače umetniške sredine ter dalo priložnost mladim, še neuveljavljenim umetnikom. Gostilo nepozabne dogodke, razstave, delavnice. Povezalo ustvarjalce doma, med partnerskimi mesti in širše. Utrdilo prijateljstvo med partnerskimi mesti in poglobilo njihovo sodelovanje.

foto ARHIV EPK PTUJ

Vrhunec je mesto doživljalo ob predstavah sodobnega plesa v okviru Mednarodnega plesnega festivala Front@ sodobnega plesa, ob gledaliških predstavah v okviru projekta Novi gledališki izzivi, pri katerem je potrebno nedvomno izpostaviti predstavo Nevidni cirkus z Victorio Chaplin in Jean-Baptistom Thiérréejem, ob vrhunskih razstavah, kot so Zbirka iz Muzeja konkretne umetnosti Ingolstadt, From Page to Space oz. Od strani do prostora, Odkrito/zakrito, Mura odprto in Tü Mo – slovanska poselitev Prekmurja. Svoje leto so doživeli tudi otroci, saj jim je bil posvečen projekt Moje mesto, kjer so se poleg svojih idolov srečali z umetnostjo na delavnicah, ki so potekale celo poletje. Tradicionalno že uveljavljeni festivali PAC-ov glasbeni maj, Soboški dnevi in Soboško poletje niso razočarali občinstva. Okrepili so se z vrhunskimi izvajalci in nas popeljali v svet klasične glasbe, popa in roka, etno glasbe in jazza. Posnet je bil dokumentarni film Radgona 1991 – osamosvojitvena vojna za Pomurje, ki nas je popeljal v čas osamosvojitvene vojne ter predložil nova dejstva, spoznanja, pričevanja in do takrat še ne videne posnetke ter seveda razburil duhove. S svojim svežim in novim pristopom pa je opozoril nase tudi projekt Prejk 12, ki je z intervencijami v prostor opozoril na še vedno aktualno Novakovo arhitekturo ter mesto predstavil iz drugega zornega kota. Svoje delo je zaključil jeseni z

PARTNERSKA MESTA – murska sobota

mura odprto

foto ARHIV EPK PTUJ

Front@ sodobnega plesa

krožišča

foto ARHIV EPK PTUJ

izbranimi zvoki elektronske glasbe in raznimi delavnicami. Projekt Digitalna Klasika, glasbeni projekt skupine a la fetish je bil namenjen glasbenim sladokuscem in je bil zagotovo nekaj posebnega, saj je združil klasično in elektronsko glasbo ter performans zaokrožil z umetniškimi ambientalnimi plesalci, plesalci tanga in z vragolijami na trakovih. Leto 2012 je bilo tudi leto pisane besede. Festival narečne književnosti Dialekta je v mesto pripeljal ustvarjalce in poustvarjalce slovenske narečne besede ter strokovnjake, ki spremljajo njihovo dejavnost ne samo v Prekmurju, temveč v celotni Sloveniji in preko njenih meja. Osrednje slovensko srečanje avtorjev in založnikov mladinske književnosti Oko Besede je tematiziralo številna vprašanja s področja literarnega ustvarjanja in objavljanja in za leto 2012 podelilo Večernico, ugledno nagrado najboljšemu delu za mlade, Dimu Zupanu za knjigo Hektor in zrela hruška, ki je izšla pri založbi Mladika.

Pisana beseda se je v projektu Murske balade in romance prelila v glasbo, roman Sprehajališča za vračanje izpod peresa Ferija Lainščka pa je z glasom Simone Kopinšek oživel in nastal je nepozaben zvočni performans, ki se je predstavil tudi poslušalcem. Jeseni se je Murska Sobota obogatila s štirimi povsem novimi skulpturami, deli domačih likovnih umetnikov. V projektih Krožišča in Sledi panonskih muz so nastala enkratna dela, ki bodo še dolgo opominjala obiskovalca na leto, ko je bila tudi Murska Sobota del Evropske prestolnice kulture. Kulturna prestolnica pa je s katalogom Mura Odprto opozorila tudi na dragocena kiparska dela iz dediščine tovarne Mura, ki so postale del mesta. Dogodke v Murski Soboti so popestrili mrežni projekti, kjer so sodelovali tudi domači ustvarjalci, kot so projekt Harmonije, namenjen društvom in amaterjem, Glasba brez meja, ki je prikazala izredno delo učencev domače glasbene

foto ARHIV EPK PTUJ

»V mestu se je v letu 2012 odvilo dvajset koprodukcijskih projektov, ki so obogatili kulturno dogajanje v mestu ob Muri ter opozorili na dediščino, na katero večkrat pozabljamo. Leto 2012 je v našo sredo pripeljalo vrhunska imena svetovne, evropske in domače umetniške sredine ter dalo priložnost mladim, še neuveljavljenim umetnikom. Gostilo nepozabne dogodke, razstave, delavnice. Povezalo ustvarjalce doma, med partnerskimi mesti in širše. Utrdilo prijateljstvo med partnerskimi mesti in poglobilo njihovo sodelovanje.« šole, Kultura na dlani, ki je poročal o dogajanju v mestu in poskrbel za arhiv, Evropska pravljica, ki je približala škotske zgodbe, in Uf, Industrija, ki je opozorila na neprecenljiv dizajn tovarne Mura. Vse to je zaznamovalo leto, ko nam je bilo dano biti del središča in pozornosti evropskih javnosti, ki kulturo nosijo v svojem srcu in jo cenijo. ▪

66 67

mapiranje maribora

foto Boris B. VOGLAR

Boštjan Narat

Sovraštvo do Maribora

osebni zgodovini vsakogar izmed nas verjetno obstaja nenapisan seznam ljubih pogledov. Pogled na MacDougal street v New Yorku ob sedmih zjutraj, ko pred vsemi tistimi prijetnimi lokali namesto kozmopolitskega konglomerata gostov bivakirajo smeti, ker ... ker je to pač moj New York; pogled, ki se na štajerskem odseku slovenskega avtocestnega križa odpre, ko se na levi izriše Pohorje, ves preostali zorni kot zasede Dravsko polje in potnika, ki je ravno pomislil, da bi se ustavil na hitri kavi, opozori na dejstvo, da je do (spet: mojega) Maribora samo še dobrih petnajst minut. Drug, podobno pomemben in prav tako nikoli zapisan seznam tvorijo spomini na prijetne občutke. Občutek blagega hladu na topel pomladni dan v nepokriti cerkvi toskanskega San Galgana, vonj vročega moskovskega asfalta takoj po poletni nevihti ter občutek, ki se pojavi vselej, kadar vlak zapelje čez Dravo, in ki se povsem nehote oblikuje v stavek: »Zdaj sem pa doma.« Na obeh seznamih ima mesto, ki me je rodilo, iz katerega sem odšel in v katero se neprestano vračam, pomembno mesto. Zakaj torej pišem o sovraštvu? Sovraštvo v tem pisanju predstavlja dvoje: je prispodoba in parafraza, v obeh primerih pa igra vlogo miselnega pomagala. Priznam, z Mariborom imam težave, kar je precej tipično za odnose, ki jih po eni strani zaznamuje navezanost na izvor in nevidno dediščino, po drugi pa zgolj občasna prisotnost in na trenutke vzajemno pomanjkanje razumevanja. Pascal Quignard v svojem nenavadnem besedilu »Sovraštvo do glasbe« vpeljuje koncept

sovraštva kot teoretsko berglo, ki razmišljujočemu omogoča vzpostavitev kritične distance do obravnavanega, ki torej ponuja tisti dobro znani »pogled s strani«. Po drugi strani Quignard izhaja iz prepričanja, da je tovrstno sovraštvo možno zgolj v relaciji do nečesa, kar smo nekoč ljubili oziroma kar še zmeraj (skrivaj) ljubimo. V tem smislu je sovraštvo tudi prispodoba, prispodoba nemoči in oropanosti, negotovosti in izgube. Vse to na neki ravni velja za moj odnos do mesta, o katerem pišem. Še več: že samo dejstvo, da se, ko razmišljam o Mariboru, zatekam k parafrazi in prispodobi, priča o moji nemoči. Parafraza je orodje negotovih in prispodoba orožje šibkih, negotovost in šibkost pa spremljata vsak moj sprehod po ulicah mesta, ki me je rodilo. Z Ljubljano teh težav nimam. V Ljubljani živim, z Ljubljano sem zadovoljen, ne bi je zamenjal za nobeno drugo mesto, niti za moj New York ne. Z Ljubljano sva zmenjena vse. Z Mariborom se ne morem zmeniti nič. Maribor me dela žalostnega. Ko se parafraza in prispodoba izpojeta, nam ostane čista emocija. In ta emocija zveni banalno, vem. Kadar pišemo o umetnosti, kadar se igramo teoretike in intelektualce, ki si jemljejo pravico komentirati svet okoli sebe, spadajo izrazi, kot je »žalosten«, v sfero prepovedanega, saj ne povejo ničesar, poleg tega pa še izpričujejo piščevo nesposobnost ubesedovanja na ravni, ki bi bila višja od osnovnošolske. Žalosten človek je majhen in preprost, žalost je otroško čustvo. In ko hodim po mariborskih ulicah, sem majhen in preprost, zataknjen v nekem minulem času, negotov, šibek in po malem izgubljen. V Ljubljani sem odrasel moški, Maribor pa

iz mene potegne tistega malega dečka, ki je na nekem pradavnem zimovanju v državi, ki je takrat nosila še drugo ime, zmrzoval in potiho jokal. Ker je bil sam in ker ga je bilo strah. Verjetno zato sovražim Maribor. In verjetno ga imam zato neizmerno rad. Mesto, ki me je rodilo, me vsakič znova olupi vsega, kar so mi prinesla leta: samozavesti, gotovosti vase, trdnosti in suverenosti, s katerima počnem vse, kar pač počnem. Maribor iz mene naredi otroka, kar pa ni idila. Verjetno je razumljivo, da si včasih zaželim, da bi tak kraj, kot je Maribor, igral v moji osebni zgodovini in topografiji drugačno vlogo. Ampak po drugi strani: prav je, da se samozavest občasno zazre v zrcalo, ki ne ponuja vselej najlepše podobe. To mi dela mesto, ki me je rodilo, in do tega ima vso pravico, saj me brez njega ne bi bilo. Ljubljana je odgovorna za mojo vsebino, Maribor za mojo golo eksistenco. In zato ga bom, svojega temnega spremljevalca, vedno sovražil. Z največjo ljubeznijo. ▪

»Verjetno je razumljivo, da si včasih zaželim, da bi tak kraj, kot je Maribor, igral v moji osebni zgodovini in topografiji drugačno vlogo. Ampak po drugi strani: prav je, da se samozavest občasno zazre v zrcalo, ki ne ponuja vselej najlepše podobe. To mi dela mesto, ki me je rodilo, in do tega ima vso pravico, saj me brez njega ne bi bilo. Ljubljana je odgovorna za mojo vsebino, Maribor za mojo golo eksistenco.«

1070 JUMBO PLAkATOV

VZHO D

N A K O H E ZIJS

REGIJ A

AVTOMOBILOV SO RAHLO POŠKODOVALI EPEKAJEVCI.

ŠT. PREBIVALCEV

49%

1.079.169

54%

VSEH PREBIVALCEV SLOVENIJE

Bruto domači proizvod

160.000 SKORAJ

57%

SEKUND RADIJSKIH OGLASOV NA 7-ih RADIJSKIH POSTAJAH.

110 2

ELEKTRONSKO SPOROČILO Z ZAPOREDNO ŠTEVILKO 2012 JE NA INFO@MARIBOR2012.EU POSLALA ITALIJANSKA ŠTUDENTKA, KI JO JE ZANIMAL PROGRAM V ZAKLJUČKU MESECA MAJA.

765.000 OBISKOV SPLETNE STRANI WWW.MARIBOR2012.EU.

2.620.661 KLIKOV NA SPLETNI STRANI.

VIDEO REFLEKSIJ V LASTNI PRODUKCIJI JE PODPISALA VIDEO EKIPA ŽIVLJENJA NA DOTIK (www.zivljenjenadotik.si).

43%

Število prebivalcev

V MESTIH, VKLJUČENIH V PROJEKT EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE 2012. NOVO MESTO

MURSKA SOBOTA

11.590

23.375

MARIBOR 94.984 PTUJ

18.127 SLOVENJ GRADEC

7.557

VELENJE

25.378

Pojedine

RITEV ŽIVO S PREMLJALO OTVORE. EVR TU

JE V

OPSKE PRESTOLNICE KUL

14.474 OBISKOVALCEV SI JE V 90-ih DNEH OGLEDALO RAZSTAVO NEMCI IN MARIBOR.

7000

226

KONCERTOV SE JE MED MAJEM IN SEPTEMBROM ZVRSTILO NA MARIBORSKIH ODRIH.

UR OPRAVLJENEGA PROSTOVOLJNEGA DELA IMAJO ZA SEBOJ POSAMEZNIKI, VKLJUČENI V PROJEKT S PROSTOVOLJCI NA EPK.

NOBELOVI NAGRAJENCI SO BILI GOSTJE KONFERENCE OUT OF THE BOX.

DRUŽIN JE ZAČELO LETOS družin je začelo letos NA SKUPNOSTNEM na skupnostnem URBANEM EKO VRTU urbanem eko vrtu OBDELOVATI INobdelovati ŽETI SVOJE VRTIČKE. in žeti svoje vrtičke.

ŠT. OBROKOV V LETU 2012 JAN

FEB

MAR

APR

MAJ

JUN

JUL/AVG

132

203

244

461

608

814

1467

SEP

401

OKT

359

NOV

211

292.497 NOČITEV V DESTINACIJI MARIBOR – POHORJE (OD JAUARJA DO KONCA OKTOBRA 2012).

400 VEČ KOT

MEDIJSKIH OBJAV V TUJIH MEDIJIH JE ZABELEŽILO MARIBOR IN EPK.

Med njimi so bili med drugimi Wiener Zeitung, Lonely Planet, The Sunday Tepegraph, The Observer, The Guardian, Independent, The Sunday Post, Chicago Tribune, La Repubblica, Večernji list, Vijesti, BBC in celo Al Jazeera.

38 %

RAST NOČITEV OKTOBRA 2012 V MARIBORU V PRIMERJAVI Z ENAKIM OBDOBJEM LANI.

ŽIVALI JE NASTOPILO V OKVIRU PROJEKTA ODER MED ZEMLJO IN NEBOM.

10,8%

RAST TURISTIČNIH NOČITEV V PRVEM POLLETJU 2012 V PARTNERSKIH MESTIH EPK KOT V ENAKEM OBDOBJU LANI.