Japonski recept za zdravje

Po svetovnih podatkih so Japonci že nekaj let na prvem mestu kot najbolj zdrav narod na svetu. To bi bilo lahko glede na vse tisto, kar pri nas vemo (tega pa, resnici na ljubo, ni veliko) o Japoncih, težko razumljivo. Japonci zelo veliko delajo, delati začnejo že zelo zgodaj in zdi se, da je njihova življenjska pot začrtana že skoraj od rojstva. Zdi se, da živijo zelo hitro, da nimajo časa zase, da je njihovo življenje zelo stresno. Kako so potem lahko najbolj zdrav narod na svetu?

Starodavna japonska arhitektura, čas cvetočih češenj in v ozadju gora Fuji

Japonska ima 127 milijonov prebivalcev, ki živijo na štirih glavnih otokih (Hokaido, Honšu, Kjušu in Šikoku) in otočjih na južnem delu, Ryukyu in Okinawi. Slovenija bi se z Japonsko glede tega le težko primerjala. Imajo 32 odstotkov prebivalcev, starejših od 60 let in 34 starejših od sto let na sto tisoč prebivalcev, se pravi okrog 1270 stoletnikov (oziroma takih, ki imajo več kot sto let). Samo štiri odstotke prebivalstva sodi po telesni masi med debele, še nedolgo jih je bilo še manj kot toliko. Potem pa so tja prišli Američani, ki so, tako kot marsikje drugje po svetu (na primer na prej izredno zdravi Kreti) predvsem japonski mladini ponudili svojo hitro prehrano. Odstotki debelih so se začeli povečevati.

Japonci živijo najdlje

Japonci imajo tudi najdaljšo pričakovano življenjsko dobo. Za njimi si na tej lestvici med moškimi sledijo: Singapur, Švica, Španija, Italija, Avstralija, Kanada, Andora, Izrael in Južna Koreja. Med ženskami so prav tako na prvem mestu Japonke, sledijo pa jim Južna Koreja, Španija, Singapur, Tajvan, Švica, Andora, Italija, Avstralija in Francija. Slovenije na nobenem od teh seznamov ne najdemo. Videti je, kot da najdlje živijo ljudje v toplih krajih. Toda, če bi bilo to pravilo, kaj lahko rečemo za Švico in Andoro, da o Japonski z znano ostrimi zimami na severu države niti ne izgubljamo besed. Mora biti še kaj drugega. Japonci imajo dobro zdravstveno zavarovanje za vse svoje državljane. Zdravstvene storitve so dostopne vsem. Pri zdravnikih pa so bistveno pogosteje kot Slovenke in Slovenci, celo 11 ali 12 krat na leto je povprečje. Pa pravijo, da smo v Sloveniji pravi manijaki, kar zadeva obiske pri zdravniku s povprečno sedmimi obiski na prebivalca na leto. Japonci slovijo po samomorih, ki sodijo v njihovo tradicijo. Samomore razlagajo kot pranje časti neke osebe oziroma njegove družine, zelo poenostavljeno povedano. Vendar je polovica samomorov zaradi bolezni. Je morda za tako zdrav narod zaslužna njihova kultura, tradicija? Če odštejemo samomorilstvo, ima kultura

s tradicijo zagotovo precejšnjo vlogo pri tem, saj vključuje duhovnost, naravno zdravilstvo, starodavne, preizkušene recepte, s katerimi še danes pri zdravstvenih težavah poskusijo (ne sicer vsi, večina pa vendarle) najprej, šele potem obiščejo zdravnika, če to ne pomaga. Imajo tradicionalne zeliščarje, zdravilce, kiropraktike, ki rešujejo mišično skeletne težave; imajo na stotine akupunkturistov, raznih maserjev, poznajo akupresurne točke in še marsikaj bi lahko našteli.

Japonci se znajo umiriti

Predvsem pa so mojstri pri tem, da se znajo obvladati in pomiriti. Zagotovo h kulturi in tradiciji sodijo tudi njihovi medsebojni, predvsem družinski odnosi. Točno se ve, da starši poskrbijo za otroke, na stara leta pa otroci skrbijo za svoje starše. Tu ni nobene dileme, tako je in to spoštujejo vsi. Ostareli starši imajo v družini posebej spoštljivo mesto, vendar pri življenju v družini ves čas pomagajo. Pri tem je verjetno v veliko pomoč, da so globoko v starost povečini zdravi. Tudi življenje v družini je bolj umirjeno, norost vsakdanjega tekanja za zaslužkom se za vrati družinskega doma konča. Od rojstva se (iz zgledov starejših) učijo obvladovanja sebe. Poleg tega je njihova vera do njih veliko prijaznejša kot naša, krščanska. Ni groženj z ognjem in mečem, s hudičem in peklom. Tudi skrb za sočloveka je tradicionalna, pa tu niso vključeni le ožji družinski člani, pač pa tudi daljni sorodniki in sosedje. Veliko se pogovarjajo in čeprav čustev ne kažejo, znajo opraviti s posledicami stresa, česar se zahodni človek nikakor ne more naučiti. Japonci so tudi izredno čisti, za nas morda celo pretirano. Znajo se umiti le v skodelici vode, a vendar temeljito. Veliko potrebo tradicionalno opravljajo čepe, kar je daleč najbolj zdravo. Res pa je, da so tudi to navado začela izpodrivati angleška stranišča. Čepeče odvajanje blata zagotavlja boljše zdravje prebavil, nič napenjanja, nobenih hemoroidov. Danes pa je vse bolj jasno, da redna prebava pomeni temeljni kamen za dobro zdravje. Na Japonskem mnogih zahodnih bolezni sploh ne poznajo. Nimajo raka na želodcu, nimajo prav veliko srčno žilnih bolezni, čeprav je res, da tudi to število narašča. Nimajo bolezni ščitnice, ki so tako značilne za Slovenijo. Od drugih so odvisni predvsem zaradi duševnih in nevroloških bolezni, na primer multiple skleroze. Imajo tudi nekaj slabih navad: radi pijejo alkoholne pijače, predvsem žganje.

Veliko kadijo.

V čem je potemtakem skrivnost njihove dolgoživosti in zdravja?

Preprosto življenje na japoskem otoku Okinawa

Verjetno gre za skupek nekaterih značilnosti, ki veljajo samo za Japonce: način življenja, prehrana, obvladovanje stresa, ljubezen v medsebojnih odnosih, veliko gibanja, malo posedanja, spanje na trdih tleh (uporabljajo samo tanke žimnice). Pa si malo bolj podrobno poglejmo, kaj povprečen Japonec je. Na prvem mestu pri njihovi prehrani so že stoletja ribe. Marsikomu je neznanka, da so imeli Japonci do leta 1868 prepovedano uživanje mesa živali s štirimi nogami. Med ribami so največji porabniki tunine na svetu. Jedo pa seveda vse ribe. Največja specialiteta je meso ribe napihovalke. Da lahko gostom postreže to meso, se moški uči skoraj celo življenje. Kar je po svoje razumljivo, saj je uživanje mesa ribe napihovalke smrtno nevarno. Riba ima namreč zelo strupena jetra, ki se jih z nožem ne smejo niti dotakniti, sicer lahko povzročijo smrt tistega, ki bo meso jedel. Meso se postreže narezano na tanke rezine in sodi med največje specialitete. Tisti zahodnjaki, ki so ga poskusili, pravijo, da je to nekaj najboljšega, kar so do tedaj zaužili. Seveda je meso te ribe (kot še marsikaterih drugih rib) treba jesti surovo. Tukaj se kriva še en ključ do zdravja: surovo meso. Vsi poznamo suši, riževe zvitke, prepojene z riževim kisom, zavite v črne lističe nori alge, na sredini pa so koščki surovega mesa katerekoli ribe. Ali pa so sušijo malo drugačni: samo riževi zvitki, na vrhu pa je položena rezina surove ribe, katerekoli že. Zelo priljubljeni so tudi rakci, vendar na Japonskem niso roza barve (vsaj večinoma ne), ker jih prej ne kuhajo. Pri nas boste med zmrznjenimi rakci vedno naleteli na rožnate, kar pomeni, da so kuhani. Izjema so škampi, ki imajo oklepe oranžno roza barve tudi, če niso kuhani. Potem je tu priljubljena jed, sašimi, se pravi rezine surove ribe. Tako kot suši jih pomakajo v sojino omako, v katero so zamešali malo strupeno zelenega ostrega japonskega hrena, imenovanega wasabi.

Vse to je za zdravje izredno koristno. Surove ribe imajo svoje encime, jedec torej ne uporablja tistih, ki jih ima v telesu (imamo samo omejeno Miso juha - tradicionalna japonskla jed količino encimov in če jih redno porabljamo za presnovo hrane, se lahko s pomanjkanjem začnejo težave in to se kar naprej dogaja). Japonski hren vsebuje kapsaicin, ki preprečuje raka prebavil in koristi je še marsikaj drugega. Poleg tega Japonci pojedo veliko morskih alg, ki vsebujejo mnogo vitaminov in mineralov v človeku najbolj dostopnih oblikah. Pojedo pa tudi veliko druge zelenjave, predvsem iz družine križnic, se pravi zelja, brokolija, cvetače, špinače vseh vrst, ohrovta, brstičnega ohrovta in podobno. Vendar pa je japonski obrok v primerjavi z našim zelo majhen. Njihove jušne skodelice so tako velike kot naše skodelice za čaj oziroma le malo večje od kavne skodelice. Krožnički za glavne jedi pa so manjši od naših desertnih. Imajo tradicionalno pravilo, da se nikoli ne najedo do sitega, pač pa nehajo jesti, še preden imajo občutek polnosti. Kar je očitno dovolj. Jedo pa zelo pogosto in večinoma počasi, tradicionalno s palčkami. Ko so japonske ženske vprašali, katero jed najraje skuhajo za svojo družino, so ženske večinoma odgovorile, da je to v jušni osnovi na hitro popražena sveža zelenjava. Ste kdaj poskusili? Pri nas je veliko ljudi vajenih, da mora biti zelenjava kuhana do mehkega. S tem je uničeno čisto vse, kar vsebuje, razen vlaknin. Zelenjava je pravilno kuhana ali pečena, če še hrusta.

Najstarejši živijo na Okinawi

Velik del življenja Japoncev je njihova filozofija, ki tudi vpliva na njihovo umirjenost. Največ najstarejši Japoncev živi na otočju Okinawa. Tam je doma karate, borbena veščina, ki so se jo otočani sami naučili, ker jim je oblast prepovedala nošnjo orožja. Karate pomeni prazne roke, torej brez orožja in je veščina, ki je namenjena zgolj obrambi. Ni nekaj agresivnega, pač pa agresivnost iz ljudi odpravlja. Karate človeka popolnoma pomiri. Prebivalci Okinawe imajo nekaj priporočil za vse, ki bi želeli čim dlje ostati zdravi: pojesti največ živil iz skupine, ki je najnižje v prehranski verigi (to so pa v glavnem rastline), trikrat tedensko je treba jesti ribe (za njih je ena postrv, na primer,

Japonska umetnost in poslikave zmaja na obrazu

dovolj za trikrat za eno osebo); jesti je treba veliko celih semen, zelenjave, izdelkov iz soje, alge, lignje, sipe in hobotnice, ker vsebujejo veliko taurina, ki znižuje holesterol in krvi tlak. Njihova lokalna hrana vsebuje rdečkasti sladki krompir (tega lahko kupite tudi pri nas), ki vsebuje flavonoide in karotenoide, vitamin E, likopen, grenke kumare pa znižujejo krvni sladkor. Seveda velja posebej poudariti pitje zelenega čaja v velikih količinah, pojedo pa tudi veliko kurkume, ena od začimb, ki jo zahodni svet odkriva kot steber zdravja. Na Okinawi se radi predajajo tradiciji: starostniki radi plešejo stare plese, ves čas veliko hodijo, ukvarjajo se z domačo obrtjo, nikoli ne živijo v brezdelju.

RECEPT:

TRADICIONALNA JAPONSKA MISO JUHA

Potrebujemo naslednje sestavine:

1 liter jušne osnove (zelenjava) 220 g udon rezancev 120 g tofuja 2 mladi čebuli 120 g sojinih kalčkov 1,5 palčke alge wakame 2 žlica olja 4 žlice miso paste 2 žličke sezamovih semen malo soli, čili in koriander

Priprava: Koriandrovo vejico operemo, osušimo, osmukamo lističe in jih sesekljamo. Kalčke operemo pod tekočo mlačno vodo in jih osušimo. Čili operemo, ga razpolovimo, odstranimo semena in ga narežemo na trakce. Čebulici operemo, očistimo in narežemo na tanke kolobarje. Wakama alge namočimo v hladni vodi za pet minut. Tofu operemo, dobro obrišemo in narežemo na kocke.

Udon rezance skuhamo v vreli vodi in jih nato odcedimo ter oprhamo s hladno vodo. V kozico prilijemo zelenjavno jušno osnovo in jo zavremo. Primešamo miso.

Segrejemo vok, dodamo olje, na kratko popražimo sojine kalčke in čili. Sledijo še sezamova semena, dobro premešamo in odstavimo. Namočene alge odcedimo in narežemo. Pripravimo si štiri skodelice, v katere razporedimo testenine, alge, prepražene sojine kalčke in nekaj tekočine, v kateri smo namakali alge. Vse sestavine prelijemo z vročo juho in posujemo s koriandrom. pasto in mešamo toliko časa, da se popolnoma raztopi. Znižamo temperaturo in začinimo s soljo ter poprom. Nato dodamo še na kocke narezan tofu in vse skupaj kuhamo pet minut. Čisto na koncu dodamo še narezani mladi čebulici in odstavimo.

Alge dodamo žitaricam in predvsem stročnicam, saj naredijo jed lažje prebavljivo (po pasulju, v katerem se je kuhal trak kombu alg, nas ne bo napenjalo). Alge uporabljamo kot začimbe. Čeprav imajo kup dragocenih lastnosti, jih uporabljamo zmerno – po ščepcih in na centrimetre (primer: v juho na osebo dodamo po tri centimetre traku kombu alge). Predavateljica Milka Krapež v kimonu

Predavanje o Japonski in ljudeh je pritegnilo veliko zanimanja...

...in napolnilo dvorano v portorškem hotelu Slovenija