So lahko zdavniki sploh krivi

from Revija utrip srca, št.15, december 2013

Naj nenadno ne bo tudi končno

Zdravniške napake so čisto posebna zgodba. Ljudje jih občutijo kot nekaj, kar se sicer dnevno dogaja, se o njih celo kaj sliši, vendar pa je zanje redko kdo kaznovan. Zdravniki pa bi najraje, da jih sploh ne bi kazensko preganjali, da bi se raje odločili samo za javljanje napak in s tem večjo možnost, da se ne bi ponavljale, ker bi bilo to bolj koristno. Po svoje imajo prav. A te napake se kazensko preganja povsod po svetu.

So lahko zdravniki sploh krivi?

Tekst: Milka Krapež

“Navadni” ljudje imamo s tem težave, ker očitno ne razumemo ne zdravnikov ne pravnikov. Za nas so stvari dokaj preproste: ta ga je polomil, naredil napako, s tem nekomu škodil, zato mora biti kaznovan. Pravniki (s Pravne fakultete v Ljubljani) pravijo čisto drugače. Najprej, da se tistemu, kar mi imenujemo zdravniška napaka, reče zdravstvena napaka, ker jo lahko naredi tudi kdorkoli drug v zdravstvenem sistemu. To napako označujejo kot ukrepanje v nasprotju s predpisi medicinske znanosti in stroke. Vsake posebej, ker se tudi ti dve včasih razlikujeta. Vendar pa o tem ne morejo presojati pravniki, ker nimajo tega znanja, pač pa medicina sama. Zaradi tega je izjmeno pomembno, da je oseba oziroma več oseb, ki o tem odločajo, popolnoma umaknjen od vseh medicinskih ustanov. Kajti v malih, zatohlih sistemih, kjer eden drugemu delajo usluge, drugače to ne more delovati. Enostavno povedano: ali je nekdo naredil zdravstveno napako, ocenjujejo zdravniki. To pa morajo biti neodvisni strokovnjaki, ki niso bili vpleteni v zdravljenje prizadetega bolnika, ki niso bili ali so še zaposleni v ustanovi, kjer je do napake prišlo, ki niso nadrejeni zdravniku, ki je prizadetega zdravil. Če takega strokovnjaka v državi ni, ga je treba poiskati v tujini. Pomembne so tudi lokalne posebnosti Tudi s tujimi strokovnjaki je problem: poznajo medicinsko znanost in stroko, vendar pa jim niso znane naše “posebnosti”, standardi, ki lahko močno vplivajo na zdravljenje. Tisti, ki bo v oceni upošteval še to, mora biti slovensko pravo. Odgovoriti pa mora na vprašanje: je bila nakapa storjena ali ne. Možna sta samo ta dva odgovora, da ali ne, nobene vmesne vrednosti ni. Sodni izvedenec lahko reče, da ne ve. Vendar pa je to sumljivo, ker pomeni, da stroka nima ustreznih pravil glede neke konkretne stvari. Če je ugotovljeno, da napake ni bilo, se pravo s tem ne bo ukvarjalo. Kazenski postopek so bo ustavil. Vendar so v življenju stvari redko tako črno-bele. Lahko je bilo, na primer (kar se navadno dogaja) v posameznem primeru veliko o k o l i š č i n , ki bi lahko bile drugačne, da bolnik ne bi utrpel škode. Kljub temu kazenski postopek s tem nima nič. To je področje civilnega,

odškodninskega prava. Te razlike ljudje ne razumejo. Še posebej ob gledanju mnogih ameriških nadaljevank, kjer je bolnikom ali njihovim svojcem prisojena visoka odškodnina. Ta je rezultat civilnega postopka, ne pomeni pa, da je nekdo v zdravstvu naredil napako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Napaka še ne daje krivca Če pa se ugotovi, da je bila napaka storjena, to še ne pomeni,

da imamo že krivca, ki bo obsojen. Pomeni le, da je potrjeno, je prišlo do odstopanja od pravil medicinske stroke. Šele takrat se pravo odzove z ustreznimi postopki. Tako naj bi namreč bilo. Pa ni, ker tega odziva dostikrat ni. Ljudje so premalo ozaveščeni (če sploh), da bi svoj sum javili pravosodnim organom. Velikokrat se zgodi, da ne pridejo do podatkov, ki bi jim jih zdravstvo moralo dati in iz katerih bi lahko sklepali, da je prišlo do napake. Pravniki pravijo, da je tu cel kup sistemskih ovir, ki preprečujejo, da bi postopki stekli. Ko pa se to že zgodi, je treba najprej poiskati odgovorno osebo, ki je lahko pravna ali fizična. Enostavneje je, kadar gre za posameznika. Recimo, da gre za kirurga, ki je operiral brez rokavic ali pa je operiral vinjen. Pravniki imajo za nadaljevanje nekaj korakov, s katerim vrednotijo. Kot rečeno, prvi korak je ugotovitev, da je bila napaka storjena. Sledi odgovor na vprašanje, ali je bilo to protipravno, ali zaradi posebnih okoliščin ni bilo (če se je zgodila naravna nesreča, se je bolnišnica podirala, je gorelo).

Privolitve in zavrnitve

Najbolj pogosto protipravno ravnanje v Sloveniji zadeva privolitve oziroma zavrnitve. Kot razlagajo pravniki, gre za privolitev v vsak poseg, v vsako zdravljenje, v vse diagnostične postopke, za vsako poseganje v telo, tudi z zdravili. S tem imamo težave vsi, bolniki in z d r a v n i k i .

Zdravniki še posebej, ker izhajajo iz n a d r e j e n e g a položaja, neke imunitete, ki jim jo je v preteklosti dajala medicina kot “edina zares humana dejavnost” človeštva. Ona pač najbolj ve, kaj je dobro za bolnika. Bolnik tega ne more vedeti, ker nima ustreznega znanja, zato privolitev ni potrebna. Kazensko pravo je to dolgo podpiralo, potem pa se je (dvajset let nazaj) to spremenilo. Pri nas se je spremenilo s sprejemom nove ustave, botrovala pa je tudi nemška kazenska zakonodaja. Človekova avtonomija je bila postavljena v ospredje. Saj je bila tam tudi prej, samo da ni imela posledic. Kršena je bila kar naprej. Zdaj so stvari drugačne. Če je avtonomnost človeka kršena, ima to za kršitelja konkretne posledice. Enostavno povedano: če privolitve ni bilo, je to telesna poškodba. Ob tem se lahko vsak vpraša: me je zdravnik vprašal, če se strinjam, da mi jemljejo kri, da me pošlje na to ali ono preiskavo, če se strinjam z njegovo izbiro zdravljenja, zdravil? Zdravnike to poplnoma šokira. Tega niso vajeni. Seveda je res tudi, da mnogi bolniki tega niti ne želijo vedeti, da ne želijo biti avtonomni. Odgovornost želijo preložiti na zdravnika, kar je tudi razumljivo. Pravzaprav gre s povečano avtonomnostjo človeka za neke vrste politično odločitev države, ki noče, da so državljani ovce.

Vprašljive privolitve

V naši zakonodaji je vse lepo določeno, tudi nadomestna privolitev (če gre za otroka), domnevna privolitev in primer skrajne sile, ko gre za življenje. Pravo s tem nima problemov, pač pa realno življenje, praksa. Najprej zato, ker se ljudje ne zavedajo, da je potrebna njihova privolitev. In potem zato, ker se tega ne zavedjao zdravniki (pa bi se morali!). Nakar imamo še tipizirane privolitvene obrazce brez ustreznega konkretnega pojasnjevanja. Kot pravijo pravniki, je taka privolitev, tudi če jo zdravstvo ima, dostikrat sumljiva. Verjetno predvsem zato, ker je močno kršena tudi pojasnilna dolžnost. Zdravniki bi morali vsakomur vse razložiti, da bi jih razumel. Torej, za kakšen postopek gre, so možni tudi drugi, kakšni so lahko stranski učinki, kakšne so posledice, če ga odkloni, skratka vse. Bolnik mora predlagano razumeti, preden se odloči, ali bo privolil ali ne. Prav zato so pri nas mnoge privolitve vprašljive. Če privolitve ni, je tak poseg, pa če je bil še tako objektivno utemeljen, zdravstvena napaka in pravo ga tako tudi obravnava (kot telesno poškodbo). Na primer, če zdravnik nekomu poseže v oko, ne da bi oseba v to privolila, gre za telesno poškodbo, pa čeprav bo ta človek na koncu bolje videl. Dejanje je s pravnega vidika označeno enako, kot če ropar nekoga suni v oko. Kar pomeni, da zdravnik nima prav nič več pravic kot kdorkoli drug, da posega v človekovo telo. Jasno pa je, da je kridva zdravnika v takem primeru bistveno manjša kot je krivda roparja. Krivda je poseben primer, drugi korak.

Vsak misli, da lahko presoja o krivdi. Znotraj kazensko pravne doktrine je krivda sekundarna, je čisto na koncu. Sprašuje se takole: kršitev je bila, protipravno je bilo, toda, ali je imel storilec ali storilka možnost ravnati drugače? Krivda je drugačna, možne so vse razsežnosti, vendar sta dve temeljni obliki: naklepna in iz malomarnosti. V medicini je naklepnih kršitev veliko, vsak dan, pri nas in v svetu. Zgodi se, recimo, da vam zdravnik arogantno reče, kaj boste zdaj vi mene spraševali in zahtevali, da vas učim medicine. Če vas zanima, jo pojdite študirat, jaz pa nimam ne časa ne interesa za to, da bi vam razlagal, kako je z vami. To je primer naklepne kršitve, ker zdravnik ve, da bi vam moral vse pojasniti. Te kršitve so včasih zelo grobe, celo na meji razžalitve. Včasih kršijo to samo zato, ker se jim mudi. A kršijo naklepno, ker vedo, da bi morali pojasniti. Seveda bodo zdravniki rekli, da se to ne dogaja. Kaj pa bolniki in njihovi svojci? Sicer pa to velja za vse delavce v zdravstvu, ne samo za zdravnike. Laiki pri pojmu zdravniška oziroma zdravstvena napaka najprej pomislimo, da je šlo pri operaciji kaj narobe ali pa, da so postavili napačno diganozo in podobno. Toda tega ne neradijo nalašč, naklepno. To je lahko malomarnost. Malomarnost je lahko zelo groba, lahko je pa tako malenkostna, da se je treba vprašati, ali je storilec sploh še kriv. To so torej trije glavni koraki v pravu, ki jih je treba opraviti. Vsak zase je cela znanost, za laično javnost prestrokovna, da bi jo sploh še zanimala. Po drugi strain pa jo krivda fascinira. Prav zato javnost ni primeren sodnik. Zanimivo je, da je za nekaj zdravnikov, ki se tudi sami ukvarjajo s področjem zdravstvene napake, najbolj pomembno, da se napake javlja zato, da bi jih odpravili, da do njih ne bi več prišlo. Trdijo, da sistem kazenske odgovornosti zdravnikov to onemogoča, hromi, češ, napake ne bo nihče javil, če tvega, da bo na koncu obsojen. Zato bi zdravniki radi, da bi se napake zgolj javljale, ne pa

Zdravniki bi morali vsakomur vse razložiti, da bi jih razumel. Torej, za kakšen postopek gre, so možni tudi drugi, kakšni so lahko stranski učinki, kakšne so posledice, če ga odkloni, skratka vse. Bolnik mora predlagano razumeti, preden se odloči, ali bo privolil ali ne.

tudi kazensko preganjale. Resnici na ljubo morda res ni najbolj koristno, da bi zdravnika za nekaj let strpali v zapor (kar se tako ali tako ne dogaja), če se bo enaka napaka drugič zgodila drugemu zdravniku. Pomembno je, da se iz napak nekaj naučijo, da se torej možnosti za ponovno napako preprečijo. Za odpravljanje napak kazensko pravo ni primerno orodje, pravijo pravniki. Toda, ko se neka napaka zgodi, je prav kazensko pravo poklicano, da se vplete, pa čeprav delavcem v medicini to ni všeč. Nemogoče je namreč, da bi jih izvzeli iz sistema. Tudi politično je to nemogoče. Kako postaviti mejo, kdaj se bo kazensko pravo vmešalo, pa je velika znanost. Naše pravo je zelo zadržano. Pravi, da je zdravstvena napaka kaznivo dejanje šele, če se zaradi tega komu zdravje poslabša, kar je izredno visok standard. Če je bolnika, na primer, operiral pijani kirurg in v njegovem telesu pozabil inštrument, nakar je to popravil, bolnik je dobil zdravila in se je pozdravil, potem sploh ne gre za napako, ker ni bilo občutnega poslabšanja bolnikovega zdravja. Pravniki pravijo, da je ta standard verjetno postavljen previsoko. Pri medicinski napaki, ki krši bolnikovo privolitev, pravzaprav ne pride pogosto do poslabšanja bolnikovega stanja, zato je bil uveden pojem telesne poškodbe. Vsekakor ne bi bilo prav, da bi prepustili to področje kar zdravnikom samim, saj tudi drugih storilcev ne sprašujejo, kako bi jih lahko inkriminirali. Naši pravniki so povedali, da ima Slovenija področje zdravstvene napake v zadnjem času bolj usklajeno z evropskim, ki zdravstveno napako različno preganjajo. Ponekod so bolj strogi, drugod malo manj, preganjajo jih pa povsod. Veliko ljudi meni, da je stik z medicino tvegan. Najbolje se ji je izogibati. Medicina same sebe ne bo preganjala. Samo ena izjema je: kadar se nekdo iz njihovih vrst loti alternativne metode zdravljenja, pa naj bo to katerakoli že. Tega bo takoj in brez pomislekov “zažgala na grmadi”.