Pes na recept

“Pes na recept”

Jožef Ivan Ocvirk je podpredsednik Društva na srcu operiranih. Kakor vsi naši člani pripoveduje zanimivo življenjsko zgodbo, ki je poučna za vse, za zdrave in bolne. Verjetno prav zaradi tega, ker je njegovo zdravljenje v veliki meri odvisno od njega samega, od tega, koliko se je voljan potruditi.

Nekaj časa sva se pogovarjala na toplem, za mizo, a ni trajalo dolgo, ko sva z njegovim kosmatim prijateljem, psom Najkom krenila na dolg sprehod ob koseškem bajerju v Ljubljani. Jože mi je povedal, da toliko in še več prehodita vsak dan dvakrat. Psa bi priporočil vsakemu bolniku. Je boljši od recepta.

Kakšne težave ste imeli? Kako so se najprej pokazale vaše zdravstvene težave?

»Bil sem zelo slaboten. Dokler nisem imel srčnih težav, sem lahko v vsaki roki nesel vrečo cementa, po 50 kilogramov v vsaki roki. Kadarkoli sem prišel na zdravniški pregled, je zdravnica rekla, da je moje srce zdravo. Saj je verjetno res bilo, le žile niso bile. Sčasoma pa sem postajal vse bolj utrujen. Ni bilo sanjati, da bi hodil v hrib. Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil bolj utrujen kot zvečer, ko sem šel spat. Včasih sem razmišljal, ali bi sploh šel v službo. Potem sem se počasi vlekel skozi dan do večera. Nekoč sem srečal dr.Kornhauserja in mu potožil, kako se zjutraj počutim. Namesto besed tolažbe pa mi je dr.Kornhauser rekel, da se v Ameriki nihče ne upa na glas povedati, če se slabo počuti, ker se boji, da bo odpuščen. Mislil sem, da mi bo dal kakšen nasvet, pa sem se očitno zmotil.«

Danes se veliko govori o življenjskem slogu, ki naj bi v dobri meri pripomogel k razvoju srčne bolezni. Kaj lahko poveste o svojem življenju?

»Moj vsak dan je bil sestavljen in službe in dela z gradnjo hiše na Gorenjskem. Zaposlen sem bil kot grafik, to pa je zelo stresen poklic, ker je vse vezano na časovne roke, kar pa pomeni poseben pritisk na človeka. Poleg tega sem od 40. leta starosti dalje sladkorni bolnik. Sladkorna bolnica je bila tudi moja mama, jaz pa sem bolezen od vseh otrok dobil najprej. Najprej sem se dolgo zdravil samo z dieto.«

Kakšna je bila ta dieta? Čemu ste se morali odpovedati?

»Včasih sem imel zelo rad testenine, špagete z omakami. Temu sem se začel izogibati, raje nisem poskusil, ker bi me sicer zaneslo. Izogibal sem se torej hrani, ki vsebuje veliko ogljikovih hidratov, tudi krompirju. Na mojem jedilniku je od tega ostal samo še kruh, pa še ta v omejenih količinah: zjutraj in zvečer po dva kosa polnozrnatega opečenca. Seveda pa ne smem jesti sladkih stvari, niti piti sadnih sokov, pa čeprav so sveže iztisnjeni. Navodila sem zelo strogo upošteval. Najprej je črtal tudi sadje, potem pa sem ga

znova začel jesti, saj je treba nekaj ogljikovih hidratov vseeno dobiti.«

Sladkorni bolniki so znano v večji nevarnosti, da zbolijo za srčno boleznijo in doživijo srčni infarkt. Je bilo tako tudi pri vas?

»Leta 2000, ko sem bil star 56 let, sem doživel infarkt. Bil sem ravno naročen pri zobozdravniku. Čakal sem, da bom na vrsti, ko me je zagrabilo. Že med vožnjo sem se slabo počutil. V čakalnici pa me je nenadoma začelo zelo boleti v levi rami, levi roki, v prsnem košu. Mislil sem, da mi bo srce vrglo ven, roke da bodo odpadle. Boleli sta me obe roki, vendar leva še bolj. Držal sem se za obešalnike in gledal naokrog za pomoč. A kot zakleto ni bilo nikogar, da bi mi priskočil na pomoč. Potem je prišla snažilka, pa sem jo prosil, če je kje kakšno mesto, kjer bi se lahko za trenutek ulegel. Našla mi je tak prostor, nakar je prišel mimo dežurni zdravnik, po naključju kardiolog, ki mi je takoj dal zdravila, nakar so poklicali rešilca in me odpeljali na urgenco.«

Imeli ste srečo, to je šlo očitno ekspresno?

»Ne tako zelo. Kardiolog je napisal napotnico za rešilca, reševalec pa je hotel imeti še potni nalog. Mislil sem, če se bodo tako dolgo obirali z birokracijo, me lahko vmes še pobere. Na urgenci pa je šlo potem res zelo hitro, poklicali so dr.Marka Noča, ki je bil tedaj čisto drugačnega videza z gostimi lasmi, da sem si mislil, kaj bo zdaj tale mladenič naredil. Prišel je od doma, ker je bil dežurni na čakanju. Dr. Noč je zame zelo dobro poskrbel. Med drugim sem dobil žilno opornico. Kot sem kasneje izvedel, je infarkt poškodoval spodnji zadnji del srca. Nato sem dobil zdravila proti strjevanju krvi, pa tudi druga zdravila, proti holesterolu, za zniževanje krvnega tlaka, hkrati pa sem moral seveda še naprej jemati zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni. Kar precej zdravil torej.«

Se je vaše zdravje po tem zapletu z jemanjem zdravil kaj izboljšalo?

»Težko bi rekel, saj se zlepa nisem mogel popraviti. Ker se nisem in nisem dobro počutil, sem kakšno leto dni hodil okrog zdravnikov. Ugotovili so, da potrebujem operacijo in so me vpisali na čakalno listo. Čakal sem približno leto dni, nakar je sledila operacija (Jožef Ivan Ocvirk ni bil operiran v Medicorju, saj takrat Medicor še ni imel svoje klinike, op.a.). Dobil sem tri obvode. Ko sem po posegu okreval, sem pričakoval dosti boljše počutje. Pa tudi operacija ni dala pravega učinka. Še vedno sem se počutil zelo slabo. Ponovno so mi naredili koronarografijo in rekli, da je potrebna reoperacija. Razložili so mi, da so obvode naredili preveč skupaj, da je prišlo do tako imenovanega tekmovalnega toka,

poenostavljeno povedano. In to naj bi potem popravili. V sobi sem bil skupaj z zelo zabavnim bolnikom, ki je ves čas pripovedoval duhovite zgodbe, da sem zdravstvene težave komaj občutil. Videti je bilo, kot da niso vedeli, kaj bi z menoj počeli. Najprej so me hoteli kar odpustiti, sledila so pregovarjanja, nakar je konzilij sklenil, da me je treba še enkrat operirati. To naj bi se zgodilo kar takoj. Morda so mislili, da bom operacijo tako na hitro odklonil. A sem pristal nanjo in so me začeli pripravljati. Vzeli so mi nekaj ampul krvi, brise, obrili so me, skratka, bil sem pripravljen. Potem pa so operacijo odpovedali, češ, da imajo bolj nujne primere. Ne vem, kaj se je dogajalo.«

To je najbrž precej stresno za bolnika?

»Seveda je. Tam si prepuščen na milost in nemilost. V bolnišnici sem bil še 14 dni. V tem času so naredili še eno koronarografijo, v dveh tednih so mi torej naredili dve. Rekli so mi, da so med koronarografijo razširili aorto in da je zdaj vse v redu. Poslali so me domov. Jaz pa se vseeno nisem prav nič bolje počutil, a sem imel dovolj. Začel sem iskati druge možnosti. Zahteval sem dokumentacijo, ki mi je niso hoteli takoj dati, a sem jo potem dobil. Med iskanjem drugih možnosti zdravljenja sem brskal po spletu in tako naletel na ime Vlada Petka, predsednika Društva na srcu operiranih bolnikov Slovenije. Poklical sem ga in ga prosil, če mi lahko pomaga. Obljubil je, da bo takoj poskrbel za pomoč zame. Uredil je, da sem prišel v Medicor na pregled. Za Medicor prej še slišal nisem. Prišel sem na pregled k prof. Metki Zorc, ki me je še enkrat poslala

Jože in Najki sta oba uživala na svežem zraku ob koseškem bajerju v bližini živalskega vrta v Ljubljani.

na koronarografijo, da bi se prepričala, kakšno je moje stanje. Pokazalo se je, da imam pomembne žile precej zamašene, vendar so mi ponovno operacijo odsvetovali z razlago, da je ta trenutek še vedno najprimernejše zdravljenje z zdravili. Vendar moje stanje stalno spremljajo.«

To pomeni, da se »mehansko« ni nič spremenilo, pač pa kemijsko. Kako se zdaj počutite?

»Najprej moram povedati, da sem začel načrtno hoditi. K temu me je prisilil moj štirinožni prijatelj, pes Najki. Vsak dan potrebuje pošten sprehod dopoldne in popoldne. Prve dni sem zmogel sto metrov, potem pa vsak dan več, danes prehodiva po več kot štiri kilometre dvakrat na dan, kar je očitno precej izboljšalo tudi moje zdravstveno stanje. Bolje mi je, seveda pa ves čas uživam zdravila.«

Pes je poskrbel, da ste telesno aktivni. Zanimivo, da človek sam zase ne bi naredil tistega, kar naredi za žival, zato pravimo, da bi morali dobiti psa na recept. Kaj pa je z vašo prehrano? Ste še vedno tako pazljivi?

»Po toliko letih nisem več tako natančen pri prehrani kot nekoč. Včasih me zanese, a se trudim, da ne pretiravam. Nedavno sem bil na kontroli pri diabetologinji, ki je ugotovila, da imam glikemični indeks 6, 1, kar je, po njenih besedah, za moja leta zelo dobro. Če pa bi tako pazil, kot sem na začetku, ko so mi ugotovili sladkorno bolezen, bi bilo verjetno še dosti bolje. A včasih je kakšen greh neizogiben. Ker imam ravno priložnost, bi rad vsem članicam in članom zaželel lep in vesel božič v krogu družine, pa zdravo, veselo, zadovoljno in obilja polno novo leto. Da bi se manj vznemirjali, da bi znali v krog svoje družine, prijateljev in znancev vnašati veliko veselja in nič slabe volje. Da bi bili prizanesljivi do sebe in do drugih. In da bi se ob letu spet veselili skupaj.«