21 minute read
Žalost je nujno čustvo na poti k sebi
Gre za notranji odgovor na izgubo, izgub pa smo nenehno polni vsak dan, saj je svet po svoji definiciji v neprestanem spreminjanju, poln minljivosti, družba pa nas v ojačanem tempu sili v odločitve in dogodke, kjer zagotovo tudi izgubimo, pove zdravnica Urška Lunder, priznana strokovnjakinja na področju paliativne oskrbe.
Med najhujše izgube vsekakor sodi smrt ljubljene osebe in proces žalovanja, ki sledi, lahko pomeni priložnost za rast,ko gre za moč duše, da se prelevi v vso svojo polno obliko, a je to tudi čas, ko »srce krvavi«, ko boli vsaka celica, ko se zgubljamo v krogu žalosti in ko se nas okolica po svoje v vsem našem trpljenju včasih tudi boji.
Advertisement
Izražanje bolečine naj najde svoje mesto
»Čeprav je žalovanje tako vsakdanje v vseh nas, pa ostaja najmanj izraženo čustvo. Kajti ob tem, ko je najbolj prisotno globoko v nas, je obenem najmanj odobravano. Stisnemo ustnice in gremo »močni« naprej. Štejejo le učinkovitost, praktičnost, nenehni razvoj in prodornost. Vesel nasmejan obraz kot v oglasih. In ni časa za postanek, za samorefleksijo, za počasen vdih in počasen izdih« zapiše v svoji najnovejši knjigi dr. med. Lunder in nadaljuje:« Brez prave pozornosti za svojo žalost se gibamo med novimi doživetji in kopičimo podobne zadržane občutke, da se končno izrazijo na vse preveč nenavadne načine.«
A negativnih čustev pravzaprav ni
« Delitev čustev na pozitivna in negativna je v osnovi napačna, saj favorizira prijetna čustva, kot pozitivna ali dobra in obsoja neprijetna čustva. Takšno mišljenje nas usmerja k temu, da se slabim čustvom izogibamo, obenem pa s stalnim iskanjem prijetnih dražljajev, kot je gledanje televizije, igranje računalniških igric in nekaterimi substancami kot so alkohol in mehke droge izzvati čimveč prijetnih čustev, ki pa niso pravi odraz naše življenjske situacije. Prijetna čustva so nekakšna duševna nagrada za vedenje, ki nas je pripeljalo do zadovoljitve pomembnih potreb in želja in so povezana s kakovostjo življenja. V nasprotju z njimi so neprijetna čustva povezana s preživetjem. Evolucijsko gledano, so se neprijetna čustva razvila iz nagona po samoohranitvi in nas motivirajo da poskrbimo zase, kadar ocenjujemo da je ogroženo naše življenje, imetje, družinski člani ali sorodniki. V kontekstu preživetja so neprijetna čustva pomembnejša od prijetnih« pove Leo Ivandič iz Šole čustvene inteligence.
Od kod strah pred žalovanjem
Leo Ivandič o strahu pred neprijetnimi čustvi meni, da ima vsak posameznik za to svoje razloge.« Razlog za odmik od nekaterih čustev lahko najdemo v pogojih, v katerih je posameznik odraščal in se razvijal. Ravnanja
s čustvi se povečini naučimo in starši igrajo v tem procesu ključno vlogo. Če straši otroka kritizirajo in zavračajo, kadar izraža določena čustva, se bo ta čustva naučil prikriti ali jih celo potisniti, tako da jih ne bo več čutil. S tem bo izgubil del sebe, v zameno pa bo dobil ljubezen in spoštovanje staršev. Posledica potiskanja čustev je, da človek izgubi doživljajski stik s pomembnim čustvom in se zaveda samo telesne reakcije, ki je povezna z njim. Na primer ne čuti strahu, doživlja pa telesno reakcijo, kot je razbijanje srca, potenje in vznemirjenje. Tako je na eni strani onemogočen, da bi se v situacijah, ko je ogrožen ustrezno in celostno odzval, kar povzroča frustracije, dogajanje v telesu pa napačno ocenjuje kot bolezenski simptom, ki nima jasnega in prepoznavnega vzroka. To pri marsikomu ustvarja začaran krog«in ob tem poudari, da je soočanje z vsemi čustvi zelo pomembno.
Pogovor o smrti
Ampak ali mora biti žalovanje res vedno tako grozljivo, kot nam to kažejo dramatični filmi in tragične zgodbe o izgubljenih ljubeznih? Se o žalovanju sploh dovolj pogovarjamo? In zakaj tako zelo tabuiziramo smrt, da vse svoje življenje krojimo, da bi se izognili pogovorom o za ene zadnji postaji ali za druge novem začetku? A največja težava, ki jo na poti dojemanja smrti doživljamo, je prav strah pred bolečino nas, tistih, ki ostajamo. In prav tukaj je priložnost, da se počasi naučimo žalovati in da dojamemo, da ni z jokom, žalostjo in z jezo prav nič narobe. In da so vprašanja »Zakaj prav jaz?«, »Kje je v takšnih primerih Bog?« in »Zakaj umirajo vedno najboljši?« povsem normalna in si jih v bolečini ne postavljamo le mi.
Spoznati žalost
Vsekakor je zelo pomembno žalost na neki način realizirati, a lažje nam je, ko poznamo faze njenega razvoja oz. poti, po katerih se preliva. »Žalost je naraven odziv na našo izgubo; predstavlja občutek negotovosti, ki ob takšnih priložnost z vso silo privre na dan. Eni se posledično zaprejo, drugi glasno izražajo svoje
strahove in dvome. A vse boli. A prav to, da se ob takšnih priložnostih naše negotovosti dvignejo na površje, nam po svoje ponuja priložnost za spopadanje z njimi in njihovo odpravo,« zapiše James Van Praagh, ki sodi med novodobne strokovnjake s področja alternativnega sprejemanja smrti. Je medij, ki s svojo rahločutnostjo zmore pogovore z dušami oz. energijami in v eni izmed svetovnih knjižnih uspešnic Zdravljenje žalosti poda kopico nasvetov, kako pozdraviti svojo žalost in ob tem zoreti. Van Praagh pravi, da ob izgubi ljubljene osebe sveta, na katerem smo utemeljili svoj sistem prepričanj, ciljev in življenja na splošno, nenadoma ne obvladujemo več. Čeprav se večina rada tem neprijetnim čustvom – kolikor se da – izmika, so za razvoj zdrave in odrasle uravnovešene osebnosti ravno tako pomembni. Modreci pravijo, da če ne bi okusili neprijetnih čustev, tudi prijetnih ne bi znali ceniti in verjetno je resnica tudi v tem, da je prav ta pestrost nasprotij, ki dela človeško naravo tako popolno in posebno. In pomembno je, da se sprejmemo v vsej svoji mavrici čustev in si tako omogočimo duhovno rast. Pri dojemanju žalosti je treba razumeti, da ne gre za bolezen, ampak tok občutij in telesnih stanj, ki se kažejo pri vsakem posamezniku drugače. Nikakor ne moremo poenostavljati, kdaj je žalovanja dovolj in koliko je še »normalna«žalost.
Za nekoga bo žalost le prehodno obdobje do nove stopnje zrelosti, nekdo se bo hudo sprl s svojim notranjim otrokom in svetom na splošno, tretji pa se bo povsem predal vlogi žrtvi. Ker so stopnje razvoja naše duhovnosti zelo različne, je tudi čas, ko nas sreča smrt, lahko zelo različen. Van Praagh opaža, da se na izgubo najprej odzovemo s šokom ali z nejevero. Čez čas izgubo dojamemo
in naša čustva se spremenijo v žalost,
jezo, osamljenost, krivdo in v celo vrsto čustvenih in telesnih tegob ter fizičnih stanj. Naša žalost se včasih zdi kot neskončen proces, kot bi bili brez prave možnosti pobega in neizogibnega padca v brezno. A kako se konstruktivno spopasti z njo?
Pogovarjamo se
Vsekakor je nastopil čas, ko se moč odprte komunikacije pozicionira Utrip Srca
>>na različnih strokovnih področjih razvoja osebnosti in žalovanje pri tem nikakor ne sme izostajati. Bolečine in vseh čustev, ki vas prevevajo, ne zatirajte. Vas skrbi za okolico? Kaj si bodo mislili sosedi, ko bomo jokali sredi trgovine, kaj bodo rekli domači, ko bomo izgubili voljo do domačih opravil, in kaj bodo rekli sodelavci, ko se bomo močno ujezili? Vzemite si pravico do svojih čustev in se z okolico ne obremenjujte. Žal se žalovanju skoraj nihče ne more izogniti in če se bomo skupaj kot družba naučili zdravega načina žalovanja, bo v vseh nas popustil velik krč. In mogoče, ko boste videli
nekoga, ki joče, ne boste v strahu, da mu ne znate pomagati obrnili straha, ampak boste pristopili in ponudili svojo ramo. Pa naj zveni še tako znanstvenofantastično, je mogoče. Drži pa tudi, da smo še prepogosto vpeti v sovražne odnose in da se težko v takšnih primerih, ko si želimo kot žalosten otrok, ki izgubi igračo,»mamino tolažbo«, odpremo okolici, ki jo sicer čutimo kot ogrožajočo. Pogosto je prav ta vpetost v socialne odnose razlog, zakaj ne želimo jokati in izkazovati svoje žalosti. Lahko pa sodimo v skupino tistih, ki se bojijo izražati bolečino, ker imajo v svojem umu močno informacijo preteklih izkušenj, da se je bolečini bolje izogniti in jo z različnimi obrambnimi mehanizmi utišati. Naj si bo to alkohol, iluzije ali popoln umik, vedno gre za to, da se izogibamo življenju in s tem priložnosti za razvoj.
Ne zanikajte bolečine
»Ker bi kot družba raje skrili in zanikali smrt in izgubo, namesto da bi jo sprejeli in se o njej poučili, nismo nikoli prav vedeli, kako naj žalujemo,« zapiše Van Praagh. Ker je bolečina prehuda, jo raje zanikamo, saj menimo, da bo tako minila. Žalovanje je proces, ki potrebuje čas in veliko mero samospoštovanja. To, da si dovolimo biti in da se sprejmemo tudi, ko nismo »popolni«.
Pravica do žalosti
Tako je povsod po svetu. Razlika je mogoče le v tem, kako žalujemo. In pravica do žalovanje je nekaj, kar si moramo vzeti ne glede na dobronamerne nasvete okolice, da moramo na to čim prej pozabiti in nadaljevati svoje življenje. In pri tem ne jemljite za sveto različnih raziskav in znanstvenih študij, ki v želji, da okvirijo čustva in realnost na splošno, podajajo različne teorije o tem, kaj naj bi bilo normalno. O svojih čustvih vemo še daleč premalo, da bi se lahko zanašali na polovičarske interpretacije realnosti.
Poslušajte se, učite se in sprejmite odhod ljubljene osebe kot nujno stopničko v fazi osebnega razvoja in sprejemanja življenja. Če namreč ne odžalujemo, ostane žalost zadušena in le čaka svojo priložnost, da izbruhne. Kot vulkan, ki prej ali slej mora na dan. Upoštevati je vredno dejstvo, da tudi proces navezovanja na ljubljeno osebo traja nekaj časa. In da odnosa, ki ga gradimo in pletemo več let, lahko tudi desetletij, preprosto ne moremo takoj razvezati. Nekatere vezi z umrlimi ostanejo prisotne še zelo dolgo in se v veliko primerih nikoli povsem ne pretrgajo.
A namen ni v tem, da bi kar koli trgali, ampak postavili na svoje mesto. Namen je, da osebo postavimo »v svojem srcu« ali zavesti na posebno mesto in ji dovolimo biti tudi, ko je ni. Pogosto se razume konec faze žalovanja tudi kot konec ljubezni do osebe, ki nam je bila blizu, kar je povsem zgrešeno razmišljanje. Opustite iluzijo o tem, kaj naj bi bilo kulturno sprejemljivo žalovanje in vsaj v teh trenutkih bolečine si dovolite biti. Vzemite si pravico do svoje bolečine, a tudi pravico do občutka veselja, sreče in tkanja nove ljubezni. •
Bolezen venskega ožilja (CCSVI) in multipla skleroza
Konec leta 2009 je kot strela z jasnega udarila v svet novica o revolucionarni metodi zdravljenja multiple skleroze, imenovani liberation treatment. Oče tega odkritja je dr. Zamboni, ki svoje delo opravlja v bolnišnici Sveta Ana v Ferrari v Italiji. Teorija, ponekod v svetu tudi že praksa, govori, da imajo osebe z MS zožene vene. Povezava med MS in zoženimi vratnimi venami se je pojavila že v 19. stoletju. Takrat je teorijo prvi objavil francoski nevrolog Charcot. Kasneje jo je razvijal dr. Putnam (1935).
Naslednji pomemben zdravnik, ki se je ukvarjal s tem problemom, je bil dr. Schelling (1986). Dr. Zamboni je navdih za odkrivanje vzroka MS dobil pri svoji ženi Eleni, ki se je spopadala s to boleznijo. Kako veliko delo je opravil, je bilo jasno šele, ko je zaključil s pilotsko študijo na 65 osebah z MS. Ta študija je vključevala tudi zdrave ljudi in ljudi z drugimi avtoimunskimi boleznimi. Rezultati so bili pozitivni. Med raziskovanjem je razvil tehniko diagnosticiranja z UZ doppler aparatom. S to tehniko je mogoče opaziti, kako del krvi teče nazaj proti možganom, če je vena zožena. V zdravih venah takega pretoka ni, v njih teče kri v normalnem curku iz možganov v srce. Povezava med multiplo sklerozo in zoženimi vratnimi venami v njegovi študiji je bila izjemna! Poleg te povezave je odkril tudi, da zdravi ljudje, vključeni v raziskavo, niso imeli nepravilnosti v svojem venskem sistemu. Naslednji korak so bili posegi na teh deformiranih venah, na delih, kjer so bile zožitve. Posege je opravljal z že dolgo znano angioplastiko. Podobni posegi se v medicini na arterijah opravljajo rutinsko z majhnim balončkom. Tega s pomočjo katetra po venskem sistemu pripeljejo
do zoženega dela, kjer se prične njegovo napihovanje. To napihovanje balončka traja tako dolgo, dokler vena ne zavzame zdrave oblike, oblike brez stenoze (zožitve). Dve leti po posegu je bilo 73 % oseb z MS brez ponovnih zagonov, drugim pa so se pričeli vračati simptomi MS. To nazadovanje se je pojavilo, ker so se tem obolelim razširjene vene ponovno zožile in so morali poseg ponoviti. Dr. Zamboni v študiji ni uporabljal stentov (žilnih podpornic) zaradi morebitnih komplikacij zdravljenja po posegu. Pregledi in posegi se izvajajo na jugolarnih in azigos veni. Nekateri pacienti so opazili razlike na bolje že nekaj minut po posegu. Dobili so občutek boljše prekrvavitve v nogah, noge so postale po daljšem času spet tople, vrnil se je občutek
tako v noge kakor tudi v roke. Kasneje so počasi pričeli izginjati tudi drugi simptomi multiple skleroze in kakovost življenja se je tem ljudem pričela izboljševati. S slikanjem možganov teh oseb je dr. Zamboni dokazal, da po posegu niso nastajale nove lezije. V tej študiji je tudi ugotovil, zakaj je prisotnost lezij največja prav na območju možganov. Odgovor mu je dal ravno nepravilni tok krvi, ki je zaradi zožitev silila nazaj v možgane. Ker se kri ne odvaja iz možganov pravilno, se v okolici ven pojavijo velike količine železa. Zaradi prevelike količine železa možgani pričnejo odmirati in tako, po njegovem mnenju, nastajajo lezije. Zaradi nenehnega kopičenja železa v možganih se stanje oseb z MS nenehno slabša. Z odmašitvijo ven se železo ne kopiči več, ker kri steče po normalni poti proti srcu. Zdravljenje so poimenovali liberation treatment zaradi osvoboditve krvi, ki pred posegom ni tekla po naravni poti iz možganov v srce, ko pa se je prepreka odpravila, se je kri »osvobodila«. Rezultat vseh teh študij je: prej ko se na osebi z MS opravi poseg, manj železa se bo skladiščilo v možganih, posledično bodo možgani manj poškodovani. Zato dr. Zamboni poziva k čimprejšnjim pregledom in kasneje tudi posegom. Čim prej bo pretok krvi normalno stekel skozi vene, tem laže se bodo osebe z MS vrnile v zdravstveno stanje, v kakršnem so bile pred MS. Elena, žena dr. Zambonija, ki je poseg opravila pred petimi leti, do danes še ni imela zagona, njeni nevrološki pregledi kažejo, da je »osvobojena«. Največja študija na področju CCSVI in MS se odvija v Ameriki v Buffalu, izvaja jo dr. Živadinov. Najnovejši vzorec ljudi, zajetih v to raziskavo, bo dosegel število 1000. Prvi rezultati, dobljeni od 500 oseb (oboleli za MS, zdravi ljudje in ljudje z drugimi avtoimunskimi boleznimi), so: 55 % - 62 % oseb z MS ima zožitev v vratnih venah, tudi pri 22 % - 25 % zdravih oseb je zasledil zožitev ven. Ti rezultati še niso dokončni, zdaj poteka še študija na preostalih 500 osebah. V tej študiji se za diagnostiko uporabljata v osnovi dva načina: prvi je podobno kot pri dr. Zamboniju UZ-doppler, drugi pa je opravljen z magnetno resonanco, katere moč je kar 7 T. Drugje po svetu so že pred časom pričeli izvajati tako zdravljenje z diagnostiko in s posegi. Med prvimi v svetu je posege uspešno pričel izvajati dr. Simka na Poljskem. Njegov odstotek med povezavo MS in CCSVI je krepko večji kot ta v Buffalu in se približuje dr. Zambonijevemu: številke se gibljejo okoli 90 %. Podobno kot na Poljskem posege izvajajo tudi v Bolgariji, kjer opravljata liberation treatment dr. Grozdinski in dr. Petrov. Posegi se že kar lep čas izvajajo tudi v Srbiji v Nišu, in to pri dr. Miliću in dr. Živiću. Njihovi posegi so pod okriljem zdravstvenega zavarovanja Srbije. Zdravstveno
Nekateri pacienti so opazili razlike na bolje že nekaj minut po posegu. Dobili so občutek boljše prekrvavitve v nogah, noge so postale po daljšem času spet tople, vrnil se je občutek tako v noge kakor tudi v roke.
zavarovanje krije stroške za te posege tudi v državi Kuvajt. Tudi tam se povezava med MS in CCSVI giblje okoli 90 %. Države, kjer izvajajo liberation treatment, so še: Avstralija, Indija, Amerika, Nemčija, Škotska, itd. Poročanja obolelih z vseh strani sveta so zelo obetajoča in jih je potrebno jemati zelo resno. Pri nas so se, s pričetkom letošnjega poletja, CCSVI posegi pričeli izvajati v medicinskem centru Medicor v Izoli. Idejni vodja slovenske študije je spoštovana zdravnica, histologinja in kardiologinja dr. Metka Zorc. Njena strokovna sodelavca sta nevrolog dr. Miro Denišlič (vodja raziskave) in interventni radiolog dr. Zoran Miloševič. Tej ekipi pomaga še tim zdravnikov, ki so specializirani in usposobljeni za to vrsto posegov. Do sedaj jih je bilo uspešno izvedenih 50, od tega je bilo 38 pacientov s tako imenovano sekundarno napredujočo obliko multiple skleroze. Povprečna starost pacientov v raziskavi je bila 44 let, povprečno trajanje bolezni pa 12 let. V vmesnem času so rezultati raziskave vzpodbudni. Ugotovljena je zmanjšana stopnja prizadetosti, izboljšanje hitrosti hoje, oblike hoje, manj motenj mokrenja, v velikem odstotku se je zmanjšala tudi utrujenost, bolniki navajajo tudi spremembe z vidom, slika je bolj jasna z izrazitejšimi odtenki barv itd. Ker je študija še v izvajanju, bo potrebno na končne rezultate še nekaj časa počakati.
Več informacij o posegih na venah in multipla sklerozi dobite na Facebook skupini Multipla skleroza:
http://www.facebook.com/group. php?gid=252724932337&ref=nf
O eftanju ali tapkanju je bilo že kar nekaj oddaj po televiziji in člankov v časopisih. Vendar še vedno veliko ljudi te tehnike sproščanja ne pozna. Breda Torkar Kampuš Izvajalec metode EFT 2. stopnja
Je še zelo mlada tehnika, stara je komaj 15 let. Njen avtor je Gary Craig, po poklicu strojni inženir. Na internetu je spletna stran, kjer se zbirajo pisma, ki so jih pisali različni ljudje, terapevti, zdravniki, sestre, ki so uspeli z metodo EFT. Nekje sem prebrala, da si Gary zasluži Nobelovo nagrado in mislim, da je to res. Strojni inženir, ki se s strojništvom nikoli ni ukvarjal, je pa ohranil svojo inženirsko natančnost, je 40 let študiral, da bi odkril popolno tehniko za osebni razvoj, ki bi delovala vedno
in povsod. Potem, ko je spoznal psihologa Rogerja Kalahana, ki je ugotovil, da se lahko s tapkanjem po telesnih meridianih vpliva na psihično počutje, se je dve leti trudil, in pilil svojo metodo z namenom, da bi bila tako enostavna, da bi se jo vsakdo lahko takoj naučil. Metoda je bila narejena kot nadgradnja psihoterapiji. Zato se tudi imenuje tehnika doseganja čustvene svobode, ali Emotional freedom tehnique (EFT). Gary si je predstavljal, da jo bodo zdravniki posredovali pacientom, pa se to žal ni zgodilo.
Pred petnajstimi leti je napisal je priročnik, ki ga je imenoval »neprecenljivo darilo« in ga podaril svetu. Napisan je zelo enostavno, da je razumljiv vsakomur, preveden je v več jezikov in vsakdo ga lahko dobi na internetu. Kasneje se je pokazalo, da je metoda učinkovita pri fizičnih težavah prav tako, kakor pri psihičnih. Učinki so lahko vidni
takoj, včasih pa je potrebno malo več časa. Na prvi strani priročnika piše «zdravniško odobreno«. Metoda ne zdravi, le sprosti telo, ki se potem pozdravi samo. Ko se tapkamo po koncih telesnih meridianov, smo sam svoj bioenergetik. Na prvi pogled deluje res malo nenavadno, je pa zelo učinkovita metoda. Med tem, ko se tapkamo po telesnih meridianih, si govorimo določene afirmacije in temu kar mi mislimo, naše telo sledi. Tehnika je učinkovitejša od hipnoze in od marsikatere psihoterapije. Največja prednost metode je v tem, da jo lahko uporabimo vsak trenutek in kjerkoli. Če je kraj neprimeren in se ne moremo tapkati z rokami, se lahko tapkamo v mislih in tudi deluje.
Pomagamo lahko tudi bolnim tako, da uporabimo nadomestno tapkanje, kar pomeni, da tapkamo sebe, namesto njih. Če se sami ne morejo, lahko tapkamo tudi mi njih tapkamo, seveda z njihovim dovoljenjem. Nadomestno tapkanje je primerno tudi za živali, ne samo za ljudi. Gary pravi: «Poskusi jo na vsaki stvari«. In je res, ko sam poskusiš, vidiš, da res deluje. Včasih tudi tam, kjer zdravniki ne znajo pomagati. Ko tehniko nekaj časa uporabljamo, se začnejo dogajati neverjetne stvari. Postanemo bolj mirni, sproščeni, imamo več energije, nekatere težave same izginejo, tudi bolečine, izboljša se spanje, spomin in postanemo bolj domiselni in ustvarjalni. Metoda je učinkovita tudi pri učenju in odpravljanju treme pred javnim nastopanjem ter pri izboljšanju športnih rezultatov.
Druženje in simpozij v Portorožu
Dovolite še meni, da ob otvoritvi rehabilitacijskega centra povem nekaj misli.
Ne bom vam pripovedoval o rehabilitaciji, ki smo je srčni bolniki po posegih tako zelo potrebni. O tem ste tako že veliko slišali. Rad bi vam povedal le to, da smo bolniki globoko hvaležni za vsako novost, ki pomeni izboljšanje našega zdravljenja. Še posebej, ker so v letih krize takšni dogodki vse bolj redko posejani. Predvsem pa bi rad povedal, zakaj smo bolniki, ki delamo v Društvu na srcu operiranih, tako zelo dejavni, da gremo včasih komu verjetno na živce. Vse to izvira prav iz občutkov globoke hvaležnosti do zdravnikov v MC Medicor, ki imajo do nas odnos, ob katerem lahko kljub temu, da ležimo razgaljeni na postelji ali operacijski mizi, ohranjamo svoje človeško dostojanstvo. Hvaležni smo, ker so ti zdravniki dojeli, da nas je v nekem določenem trenutku strah in da smo v tem strahu osamljeni in nebogljeni, da potrebujemo nekoga, ki nas bo pomiril. Hvaležni smo medicinskim sestram, ki ne prenašajo svojih tegob na naša ramena, čeprav vemo, da niso vsi dnevi rožnati in da ni mogoče biti nenehno le dobre volje. Hvaležni smo, navsezadnje, vsem, ki so, ki še in ki morda šele bodo sodelovali v Medicorjevi zgodbi. Ne želim biti osladen. Je že tako, da je ta zgodba stkana z veliko požrtvovalnosti, neplačanega dela, z natančno vizijo in strategijo, strokovnostjo, ogromno po vsem svetu nabranega znanja, pa tudi z etiko in ljubeznijo. Zato še enkrat: Medicor, hvala ti. Posebej pa hvala prof. dr. Metki Zorc. Brez nje marsikoga od nas ne bi bilo več med živimi. Prav tako kot je naša hvaležnost stalnica, je očitno stalnica tudi, da skoraj ne mine teden, da se nam ne bi bilo treba spopadati z medijskimi napadi na našo ustanovo ali pa kar na prof.Zorčevo. Že večkrat smo povedali, da bi bilo za vso našo družbo veliko bolj koristno, če bi se lahko ukvarjali z drugimi, za slovenske bolnike p o m e m b n e j š i m i stvarmi, namesto da se trudimo odgovarjati po časopisih na nesmiselna podtikanja in diskreditacijo Medicorja, kot tudi prof.dr. Zorčeve - same. Tega smo se že navadili in smo postali skoraj profesionalci na tem področju. Naša skrb je usmerjena v slovenskega bolnika. Takega, ki nima zvez, ki ne ve, kaj naj stori, ko mu zdravnik sporoči novico o hudi bolezni, ki nima denarja, da bi si privoščil privatnike ali da bi skakal čez čakalno vrsto, ki ga je strah negotove usode in ki ga pot pripelje do nas, da mu lahko pomagamo. Vsak človek je pomemben, vsako življenje je dragoceno. Že mnogo let govorimo o preventivi bolezni srca in ožilja. Mnogi med vami ste veliko naredili na tem področju. Toda vse kaže, da bomo morali še bolj napeti svoje moči. Bolezni srca in žil še vedno pokopljejo preveč ljudi v najbolj ustvarjalnih letih. Naša dežela s tem mnogo izgublja. Prav tu je treba opraviti veliko dela. Mi, bolniki, člani Društva na srcu operiranih, želimo pri tem tvorno sodelovati. Radi bi povedali ljudem, ki brezskrbno uživajo v nezdravih navadah, ki se jim zdi zdrav življenjski slog dolgočasen in ki raje posedajo pred televizijo, kot pa da bi šli pretegnit noge v naravo, da se vse to hudo maščuje. Bolezen tiho pride izza vogala in ti svet postavi na glavo. Nenadoma se ti življenje odvrti pred očmi z vsem, kar si storil, da si ji na široko odprl vrata. Obžalovanje je nesmiselno. Marsikdo ne razume, da je to lekcija, ki ti jo da življenje in da nima vsak možnosti, da bi karkoli popravil. Mnogi pa se le kaj naučimo in to želimo posredovati drugim. Največja neumnost se je učiti iz lastnih napak. Dosti bolje, udobneje, manj boleče in cenejše se je učiti iz napak drugih. Poglejte naše zgodbe, naučite se nekaj iz njih! Svetovno združenje za zdravo srce je letošnji dan srca posvetilo zdravju na delovnem mestu. Delam s srcem, je geslo. To lahko pomeni, da si med delom v pisarni ali kjerkoli vzamemo čas za odmor, da se razgibamo. Da poskrbimo, da nam bo srce hitreje bilo. Da se nadihamo svežega zraka. Da se sprostimo. Tisti, ki so že uspeli zajadrati v pokoj, imajo delovno mesto povsod, torej je treba za zdravo srce skrbeti povsod. Pokoj danes ne pomeni počivanje, ležanje, posedanje, to je enako čakanju na koščeno gospo s koso. Dolgo uživanje v pokoju bo mogoče samo, če bomo poskrbeli za svoje zdravje. Za svoje zdravje smo najprej odgovorni sami. Ob tej priložnosti bi povabil vse, ki ste danes tukaj, pa tudi tiste, ki jih bo naše sporočilo doseglo kje drugje, da se nam konec septembra pridružite ob praznovanju svetovnega dneva srca, ki ga bomo združili z zborovanjem članov Društva na srcu operiranih. Zborovanje se je pokazalo kot nujno potrebno, ker želimo javno povedati, kaj si mislimo o sedanjih razmerah v zdravstvu in sicer brez dlake na jeziku. Želimo odkrito spregovoriti o pomenu tretjega srčnega centra za nas, bolnike. In tudi o tem, kako mi vidimo dogajanje med zdravniki, početje Zdravniške zbornice in predvsem posledice tega početja, ki se konec koncev odraža tudi v vse bolj zmanjšanem ugledu te ustanove. Zato vas že zdaj pozivam, da si konec septembra vzamete čas, da se ponovno srečamo na zborovanju, kjer bo imel vsak priložnost, da pove, kar misli. Zdaj pa vas prepuščam veselemu praznovanju ob novi pridobitvi.
