Revija RUDA 2012 by ZDRUŽENJE ZA OHRANJANJE RUDARSKE DEDIŠČINE SLOVENIJE

stran 1

Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije December 2012

DECEMBER 2012 / stran 02

Ruda Revija Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Das Magazin der Vereinigung zur Erhaltung des Bergbauerbes Sloweniens 1 / 1, 2012 ISSN 2232-6642 Izdajatelj / Herausgeber Združenje za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije Trg svobode 1, 2392 Mežica zdruzenje.ruda@gmail.com Predsednik / Vorsitzender Tadej Pungartnik Uredniški odbor / Redaktionsteam Primož Frajle, Jože Hribar, Darja Komar, Tadej Pungartnik, Tomaž Vencelj Jezikovni pregled / Korrekturlesen Nina Petek Prevod / Übersetzung Melita Jurc, Lenka Rojs Oblikovanje / Design Atelje JK, Jasna Kalčič s.p. Naklada / Auflage 800 izvodov / Exemplare Naslovnica / Titelbild Anglesit z limonitno prevleko, Revir Igrčevo, Rudnik svinca in cinka Mežica, zbirka turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece. Foto: Aleksander Rečnik. Anglesit mit Limonit-Überzug, Revir Igertzberg, Blei- und Zinkbergwerk Mežica, Sammlung des Touristischen Bergwerks und Museums - Podzemlje Pece. Foto: Aleksander Rečnik. Za vsebino svojih prispevkov odgovarjajo avtorji. Die Verantwortung für den Inhalt der Beiträge tragen die Autoren. Pokrovitelj / Förderer Občina Mežica

Tadej Pungartnik 3 Uvodnik Leitartikel Jakob Likar 4 Popotnica reviji Der Zeitschrift auf den Weg Tadej Pungartnik 5 Prva redna skupščina Združenja RUDA Die erste ordentliche Generalversammlung der Vereinigung RUDA Jože Hribar 6 Etnološko društvo srečno: Ohranjanje rudarske dediščine Ethnologischer Verein Srečno: Erhaltung der Bergbauerbe Primož Frajle 8 Kratka zgodovina Rudarske godbe Hrastnik Kurze Geschichte der Bergkapelle Hrastnik Urška Perko 9 Rdeči revirji Die roten Reviere Stanislava Radunovič 10 Turistično društvo Ruardi Zagorje Touristischer Verband Ruardi Zagorje Stanislava Radunovič 11 V Zagorju že 6. skok čez kožo In Zagorje schon der 6. Ledersprung Marjan Vončina 12 Kulturno društvo Moški pevski zbor Mežiški knapi Kulturverband Männerchor Mežiški knapi Dejan Ulcej 13 Srečno iz Mežice Glück auf aus Mežica Darja Komar 14 Turistično društvo Mežica Touristischer Verband Mežica Ivana Leskovec 15 Dediščina živega srebra Almadéna in Idrije vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine Die Quecksilbererbschaft aus Almadén und Idrija in der Liste der UNESCO-Welterbe Suzana Fajmut Štrucl 17 Geopark Karavanke: Ohranjanje naravnih in zgodovinskih vrednot – nova priložnost za trajnostni razvoj območja Geopark Karawanken: Erhaltung von Natur- und Geschichtswerten – neue Gelegenheit für die nachhaltige Entwicklung des Gebietes Miha Jeršek 19 Mineraloške posebnosti rudnika Sitarjevec Mineralogische Besonderheiten von dem Bergwerk Sitarjevec Jakob Likar 21 Posebnosti gradnje železniškega predora pri Godoviču v času I. svetovne vojne Merkmale bei dem Bau des Eisenbahntunnels bei Godovič während des Ersten Weltkrieges Zmago Žorž 26 Rudniki železa in železovi minerali Štajerske Eisenbergwerke und Eisenminerale Steiermarks Jože Rihtar 27 Hiša mineralov Das Haus der Minerale Betka Gornik Robin 28 Stari spomini na rudnik in Mežico Alte Erinnerungen an das Bergwerk und Mežica Draga Simetinger 29 Moji spomini na rudarjenje v Mežici Meine Erinnerungen auf das Bergwesen in Mežica

Spoštovane bralke, spoštovani bralci,

Sehr geehrte Leserinnen und Leser,

pred vami je prva, čisto sveža številka nove revije, ki bo v prihodnje izhajala enkrat na leto ob rudarskem prazniku, godu sv. Barbare. Revijo smo poimenovali RUDA, enako kot se glasi skrajšana oblika izdajateljevega imena. Ruda v našem primeru ne pomeni samo mineralne surovine, temveč nosi precej širši pomen. Je skovanka besedne zveze rudarska dediščina. Rudarska dediščina v sodobni družbi vzbuja vse večje zanimanje. Postaja vse pomembnejša podlaga trajnostnemu razvoju. Je tista zakladnica, iz katere lahko črpamo, ustvarjamo in razvijamo nova delovna mesta oziroma celovito turistično in kulturno ponudbo. Rudarstvo je v različnih predelih Slovenije pustilo zelo močan pečat, ki se ne zrcalil samo v okolju in stavbarstvu, ampak predvsem v ljudeh. Rudarji so čutili močno pripadnost svoji socialni skupini, ki se je kazala tudi v različnih šegah in navadah. Danes se upokojeni delavci z radostjo spominjajo svojih knapovskih let, mlajši pa imamo nalogo, da to dediščino ohranimo in jo iztrgamo pozabi. V lokalnih okoljih delujejo številna društva in posamezniki, ki se trudijo ohranjati izročilo svojih rudarskih prednikov. Tako še vedno lahko prisluhnemo rudarskim godbam, moškim pevskim zborom, se udeležimo skokov čez kožo in prisostvujemo različnim praznovanjem ob godu sv. Barbare. Poleg ljubiteljskih akterjev pa so v naši okolici tudi podjetja in inštitucije, ki profesionalno skrbijo za rudarske muzeje in arhive ter načrtujejo razvoj vse bolj priljubljenega geoturizma. Prerez skozi aktivnosti, ki so jih izvajali člani našega združenja v letu 2012, je predstavljen v reviji, ki jo pravkar listate. Poleg tega predstavljamo še prispevke o vpisu idrijske dediščine živega srebra na Unescov seznam svetovne dediščine, o nastajanju geoparka Karavanke ter o posebnostih gradnje železniškega predora pri Godoviču med prvo svetovno vojno. Na koncu objavljamo še kratke spomine dveh rudarskih hčera na mladost in delo v Mežici. Želim vam prijetno branje, v prihajajočem letu 2013 pa zdravja in osebnega zadovoljstva! Srečno! Tadej Pungartnik, predsednik Združenja RUDA

vor Ihnen liegt die erste, ganz neue Zeitschrift, die einmal im Jahr, am Feiertag der heiligen Barbara, der Schutzpatronin der Bergleute erscheinen wird. Die Zeitschrift heißt RUDA (ERZ), nach der gekürzten Form des Ausgebernamens. Ruda in unserem Fall bedeutet nicht nur den Mineralrohstoff sondern hat eine viel breitere Bedeutung. Das Wort ist eine Neuprägung von Wortverbindung der Bergbauerbe. Das Interesse der modernen Gesellschaft an der Bergbauerbe nimmt heutzutage immer mehr zu. Diese wird immer wichtiger als Basis der nachhaltigen Entwicklung. Sie ist eigentlich die wahre Fundgrube, aus welcher wir neue Arbeitsplätze bzw. das gesamte touristische und kulturelle Angebot schöpfen, schaffen und entwickeln können. Die Bergbauindustrie hat verschiedene Gebiete Sloweniens sehr stark geprägt, was sich nicht nur in der Umgebung und Baukunst abspiegelt, sondern insbesondere in Menschen. Bergleute hatten ein eindrucksvolles Gemeinschaftsgefühl für ihre Sozialgruppe, welches ihren Ausdruck in zahlreichen Bräuchen und Sitten findet. Heute erinnern sich die pensionierten Bergleute noch immer mit Freude an ihre bergmännischen Jahren. Es liegt aber an uns, an der jüngeren Generation diese Erbschaft zu erhalten und sie der Vergessenheit zu entreißen. In der lokalen Umgebung arbeiten viele Vereine und Einzelpersonen, die sich bemühen, die Überlieferung ihrer bergmännischen Vorfahren zu erhalten. Wir hören noch immer gerne den Bergkapellen, Männerchors zu, nehmen an Ledersprung teil und beteiligen uns an der Feier am Namenstag der Heligen Barbara. Nebst der Bergfreunde befinden sich in unserer Umgebung die Unternehmen und Institutionen, die sich profesionell für Bergbaumuseen und –archive kümmern und die Entwicklung von Geotourismus planen, der an Beliebtheit immer mehr gewinnt. Der Querschnitt dieser Aktivitäten der Mitglieder unserer Vereinigung im Jahr 2012 ist in der vorliegenden Zeitschrift präsentiert, die Sie hier durchblättern. Dazu finden Sie noch interessante Artikel über die Eintragung der Quecksilbererbe in Idrija in die Liste der UNESCO-Welterbe, über die Entwicklung des Geoparks Karawanken und über Besonderheiten bei dem Bau des Eisenbahntunnels bei Godovič während des Ersten Weltkrieges. Zum Schluss können Sie noch interessante Erinnerungen zweier Bergtöchter auf ihre Jugend und Arbeit in Mežica lesen. Wir wünschen Ihnen viel Spaß beim Lesen, in dem kommenden Jahr 2013 aber viel Freude, Glück und Erfolg! Glückauf! Tadej Pungartnik, Vorsitzender der Vereinigung RUDA

Reviji na pot ...

Der Zeitschrift auf den Weg …

Razvoj človeštva v povezavi z rudarstvom se skozi zgodovino kaže v raznih oblikah, saj so rudarska dela za potrebe proizvodnje mineralnih surovin stara toliko kot človek. To pomeni, da so bili iskanje rud in drugih mineralnih surovin ter rudarska dela vseskozi – in bodo tudi v prihodnje – povezana z zemeljsko skorjo kot neločljivim sestavnim delom življenja človeka in razvoja civilizacij. Lahko uporabimo rek, da se zgodovina ponavlja tudi v rudarstvu vse od prehoda kamene dobe v bakreno, bronasto, železno, silicijevo do sedanjega časa. Rudarstvo je gonilo in sestavni del razvoja civilizacije, je pa tudi vseskozi izpostavljeno spremembam na mednarodnih trgih, kar zahteva neprekinjeno vlaganje v znanje o novih materialih in ne nazadnje inovativnost ob skrbi za varnost in humanizacijo dela. Podobno kot drugje so tudi na ozemlju današnje Republike Slovenije v preteklih tisočletjih rudarske aktivnosti intenzivno prispevale k razvoju različnih tehnologij in posredno ali neposredno vplivale na blaginjo prebivalstva. Če preskočimo rudarske aktivnosti v času Rimljanov in še prej ter se osredotočimo na tiste v srednjem veku, naletimo na urejeno dokumentacijo, ki jasno pokaže dogajanje na področju mineralnih surovin od 13. stoletja naprej. Kovine in pozneje premog so bili predmet raznovrstnih poročil, ki so zbrana v arhivih po Evropi, predvsem v deželah severno od Slovenije. Glavne rudarske knjige za posamezna območja so relevantni viri za razumevanje tehnično-tehnoloških posebnosti pridobivanja mineralnih surovin, njihove primarne predelave, bogatenja in ne nazadnje žganja oziroma taljenja v za tiste čase tehnološko dodelanih pečeh. Rudarstvo in metalurgija sta imela na slovenskem ozemlju bogato zaledje, kar je omogočilo tudi uveljavljanje novih tehnologij na različnih področjih. Inženirstvo na slovenskih rudarskih območjih je slovelo po svoji inventivnosti in razvojni naravnanosti daleč po Evropi in širše. Zdrava tekmovalnost in načrtno preučevanje rudišč se je v 18. stoletju najprej začelo v Idriji in se širilo prek meja tedanjega cesarstva. Pričujoča nova revija s pomenljivim imenom RUDA predstavlja pomembno priložnost, da se ne samo zgodovinsko pomembni dogodki, temveč tudi opisi raznih tehnologij, ki so bile razvite in uporabljene v rudarstvu in pri drugih inženirskih posegih v hribinskih okoljih, strokovno predstavijo, in sicer z namenom, da se izognejo pozabi in obenem spodbudijo sedanje in bodoče inženirje k tehničnem razmišljanju ter snovanju novih tehnik in tehnologij na več področjih inženirstva v zemeljski skorji. Srečno! prof. dr. Jakob Likar, dekan Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani

Die Entwicklung der Menschheit verbunden mit dem Bergwesen spiegelt sich in verschiedensten Formen die ganze Geschichte durch wider, da Bergarbeiten für den Bedarf der Produktion von Mineralrohstoffen genau so alt sind wie der Mensch. Dies weist auf die enge Verbindung zwischen dem Suchen nach Erzen und Mineralrohstoffen, zwischen Bergbauarbeiten und der Erdkruste als dem untrennbaren Bestandteil des Menschenlebens und der Entwicklung von Zivilisationenen hin. Und das ist ein kontinuierlicher Prozess, der auch in die Zukunft hinausreicht. Wir können leicht sagen, dass sich die Geschichte auch beim Bergwesen wiederholt, von dem Übergang der Steinzeit in die Kupfer-, Bronze-, Eisen- und Siliciumzeit bis zu das heutige Zeitalter. Das Bergwesen ist die treibende Kraft und der Bestandteil der Entwicklung der Zivilisation. Es ist aber gleichzeitig auch ständigen Veränderungen auf internationalen Märkten ausgesetzt, was kontinuierliche Investitionen in die Kenntnisse über die neuen Werkstoffe und, nicht zuletzt, die Erfindungskraft bei der Vorsorge für die Sicherheit und Humanisierung der Arbeit erfordert. Ähnlich wie auch auf den anderen Gebieten der Republik Slowenien haben die Bergbauarbeiten in den vergangenen Jahrtausenden intensiv zur Entwicklung der anderen Technologien und, direkt oder indirekt, zum Wohlstand der Bevölkerung beigetragen. Wenn wir die Bergbauaktivitäten in der Zeit der Römer und auch noch früher überspringen und uns auf den Bergbau im Mittelalter konzentrieren, müssen wir die gut geordneten Dokumente erwähnen, die sehr klar auf die Ereignisse auf dem Gebiet der Mineralrohstoffe nach dem 13. Jahrhundert hinweisen. Metalle und später die Kohle waren im Mittelpunkt dieser Berichte, die wir in Archiven Europas, insbesondere in Ländern nördlich von Slowenien finden können. Die Hauptbergbaubücher für einzelne Gebiete sind die relevanten Quellen, um das Verständnis von technisch-technologischen Merkmalen der Rohstoffgewinnung, deren primärer Verarbeitung, Aufbereitung und nicht zuletzt von dem Brennen bzw. Schmelzen in den für die damaligen Zeiten hochtechnologischen Öfen zu gewinnen. Der Bergbau und die Metallurgie hatten einen reichen Hintergrund in dem damaligen slowenischen Gebiet, was auch die Durchsetzung von neuen Technologien auf verschiedensten Gebieten ermöglicht hat. Das Ingenieurwesen auf den slowenischen Bergbaugebieten war breit bekannt nach seiner Erfindungsgabe und Ausrichtung in die Entwicklung in der ganzen Europa und auch noch breiter. Der gesunde Wettbewerb und gute planmäßige Erforschung von Erzstätten begann in dem 18. Jahrhundert zuerst in Idrien und breitete sich dann über die Grenzen des damaligen Kaiserreichs aus. Die vorliegende Zeitschrift mit dem bedeutsamen Namen RUDA (ERZ) bietet eine gute Gelegenheit dafür, dass nicht nur historisch wichtige Ereignisse sondern auch die Beschreibung verschiedener Technologien, die im Bergwesen und bei den anderen Ingenieureingriffen in die Gebirgsumgebungen entwickelt und eigengesetzt wurden, auch von der Fachsicht her präsentiert werden, und zwar mit der Absicht, nicht in die Vergessenheit zu geraten und gleichzeitig auch, die heutigen und zukünftigen Ingenieure zum technischen Denken und Schaffen von neuen Techniken und Technologien auf mehreren Ingenieurgebieten in der Erdkruste anzuregen. Glückauf! Prof. Dr. Jakob Likar, Dekan der Fakultät für Naturwissenschaften und Technik der Universität Ljubljana

stran 5

Prva redna skupščina Združenja Ruda V soboto, 21. 1. 2012, je v Mežici potekala prva redna skupščina Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Slovenije, krajše Združenje RUDA. Združenje so v lanskem letu ustanovila tri lokalna društva: Pihalni orkester Rudnika Mežica, Moški pevski zbor Mežiški knapi in Turistično društvo Mežica. Združenje je bilo ustanovljeno kot nevladna, samostojna in prostovoljna organizacija, ki dela v javno dobro. Glavni namen ustanovitve je povezovanje slovenskih društev in posameznikov, ki s svojim delovanjem

skrbijo za ohranjanje in popularizacijo rudarske dediščine v najširšem pomenu. Osnovni cilji združenja so raziskovanje, ohranjanje in popularizacija rudarskih ritualov na območju Slovenije. Kmalu po ustanovnem zboru smo trije predstav-

niki združenja odpotovali v Heerlen na Nizozemsko, kjer so 14. in 15. maja 2011 potekali 14. Evropski rudarski in topilniški dnevi. Pod tem imenom se vsako drugo leto odvija sklop različnih prireditev s področja ohranjanja rudarske dediščine. Prireditve potekajo pod pokroviteljstvom Združenja evropskih rudarskih in topilniških društev – Vereinigung Europäische Bergmannsund Hüttenvereine (v nadaljevanju združenje VEBH). Uradni del prireditev se je začel z redno skupščino združenja VEBH, na katero smo bili prvič povabljeni tudi predstavniki združenja RUDA, ki bo v ustroju VEBH zastopal interese slovenskih društev. Do takrat so bile članice združenja VEBH Nemčija, Avstrija, Nizozemska, Francija, Češka, Slovaška, Poljska in Madžarska, od 14. maja 2011 naprej pa tudi Slovenija.

Zamisli, da bi lahko tudi slovenska društva sodelovala v sklopu VEBH, so začele tleti leta 2010, ko je v Mežici potekala parada rudarskih godb. Takrat je bil na paradi tudi generalni sekretar združenja VEBH Helmut Hribernigg, ki je prepoznal naš trud in nas tudi ves čas spodbujal, da stopimo korak dalje in postanemo enakopravni člani evropskega združenja. Omenjeno združenje je bilo ustanovljeno 6. februarja 1965 v Luisenthalu v Nemčiji. Ob ustanovitvi se je imenovalo Federation Europeene des Mineurs et Siderurgistes. Leta 2007 se je preimenovalo v Vereinigung Europäische Bergmanns- und Hüttenvereine. Za spremembo imena so se odločili zato, ker velika večina članov prihaja iz nemško govorečih dežel, zato je nemščina postala tudi uradni jezik združenja. Na podlagi statuta VEBH vodi petčlanski

Fotografija 1: Predsednik združenja Tadej Pungartnik in podpredsednik Janez Lipec. Fotografija 2: Udeleženci prve redne skupščine.

DECEMBER 2012 / stran 6

rudarski prezidij, katerega člani v tem mandatnem obdobju prihajajo iz Avstrije, Nemčije in Češke. Kot člani omenjenega evropskega združenja bomo veliko lažje sodelovali in si izmenjavali izkušnje z društvi iz drugih držav. Do sedaj so posamezna društva iz Slovenije uspešno sodelovala predvsem na prireditvah v Avstriji. V prihodnje pa želimo izkoristiti priložnost, da se predstavimo tudi v drugih državah in da člane zdru-

ženja Vereinigung Europäische Bergmanns- und Hüttenvereine povabimo na gostovanje v Slovenijo. Povezanost slovenskih akterjev, ki jim ni vseeno za bogato rudarsko dediščino, je prvi korak k uspešnemu delu v prihodnosti. Naša naloga je, da ohranimo tovarištvo in znanje, ki so nam ga zapustili rudarji v obliki ustnega izročila ali s pisnimi dokumenti. S ponosom lahko zapišemo, da se nas je na prvi redni skupščini Združenja RUDA zbralo 23 predstav-

nikov devetih društev in inštitucij iz Mežice, Zagorja ob Savi, Hrastnika, Idrije, Griž in Leš. Na skupščini smo sprejeli program dela za leto 2012, potekale pa so tudi volitve organov združenja. V devetčlanski izvršni odbor so bili imenovani: predsednik Tadej Pungartnik (Turistično društvo Mežica), podpredsednik Janez Lipec (Turistično društvo Ruardi Zagorje ob Savi), tajnica Darja Komar (Turistično društvo Mežica) in člani: Primož Frajle (Rudarska

godba Hrastnik), Tomaž Vencelj (Godbeno društvo rudarjev Idrija), Jože Hribar (Etnološko društvo Srečno), Drago Krevh (Pihalni orkester Rudnika Mežica), Jakob Naveršnik (MPZ Mežiški knapi) in Miran Prošt (Podzemlje Pece). Člani nadzornega odbora so postali Suzana Fajmut Štrucl, Danica Gradišnik in Slavko Bobek, člani častnega razsodišča pa Stanislava Radunovič, Edi Rastočnik in Simon Ipavic. Tadej Pungartnik

Fotografija 3: Skupščina je potekala v prostorih Glasbenega doma v Mežici. Fotografija 4: Družabno srečanje po uradnem delu skupščine. Tadej Pungartnik, predsednik Združenja Ruda, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: pungartnik.tadej@gmail.com

Na obrobju Spodnje Savinjske doline, pod severnim Posavskim hribovjem, sta zabukovška in libojska kadunja, iz katerih so rudarji skoraj dve stoletji pridobivali

naravno bogastvo – rjavi premog. Začetek rudarjenja sega v zadnja desetletja 18. stoletja, premogovnik Zabukovica so zaprli 1966., premogovnik Liboje pa leta 1972.

Kadar beseda nanese na Rudnik Zabukovica-Liboje, se naši očetje o njem še danes ponosno pogovarjajo. Mnogim je pomenil kruh, čeprav črn in težko prigaran. V letu 2004 se je okrog Etnološkega društva Srečno zbrala rudarska druščina, ki jo povezujeta ljubezen

do rudarskega poklica in navezanost na nekdanji rudarski revir Zabukovica-Liboje. Odločili so se, da bodo oživljali, raziskovali in predstavljali rudarsko dediščino svojega kraja. Isto leto so v kulturnem hramu uredili sodobno zasnovan in urejen rudarski muzej. V njem deluje Etnološko

stran 7

društvo Srečno, ki skrbno opravlja svoje poslanstvo. Člani ohranjajo rudarsko in kulturno dediščino, negujejo rudarsko izročilo in iščejo etnološke posebnosti kraja, ki mu je svoj

žujejo novi člani, sedaj šteje že 50 rudarjev v enotnih rudarskih oblekah. Med njimi je le še polovica rudarskih veteranov, ki so pred štirimi desetletji delali v Zabukovici in Libojah.

pečat pustilo večstoletno rudarjenje. Zaradi narave dela je bila med rudarji močno razvita stanovska zavest, občutek za skupnost. Ena od najvidnejših zanimivosti je rudarska četa, ki je nastala po zaprtju premogovnikov v Zabukovici in Libojah. Ker se četi vsako leto pridru-

Prek rudarske druščine se rudarsko izročilo prenaša izvirno in verodostojno. Delo opravljajo prostovoljno, obenem pa je to, tako kot nekdaj, priložnost za druženje »rudarskih kameradov«. Pri ljubiteljskem delovanju ne moremo mimo vseh simpatizerjev v kraju, zlasti mladih.

Pri Etnološkem društvu Srečno je vzklilo društvo mladih osnovnošolcev, ki so si izbrali ime Društvo Srečno. Pridno čistijo muzejske parke in sodelujejo na rudarskih prireditvah. In kaj so člani Etnološkega društva Srečno postorili v osmih letih od ustanovitve? Rudarski muzej Zabukovica-Liboje je v Kulturnem domu Svoboda Griže. Muzejski prostori v prvem nadstropju obsegajo preddverje muzeja, sobe z rudarsko zbirko, predstavitveno sobo z avdio- in videopripomočki ter informacijsko pisarno društva. Najnovejša pridobitev pa je muzejska knjižnica. V preddverju stoji vhod v rudniški rov z jamskim vozičkom, kjer obiskovalci dobijo prvi vtis domačnosti, prijaznosti in urejenosti muzeja, v katerega vstopajo. V predstavitveni sobi, polni bogatega gradiva o rudniku, nas očara praznična črna rudarska uniforma, na kateri se bleščijo zlati gumbi in rudarska kladivca. Iz sobe je lep pogled na jamski rov. Skrivnostna globina v ozadju takoj zamika obiskovalca, da bi stopil v jamo, kjer ga pozdravi zavetnica rudarjev – sv. Barbara. Muzej je tudi izhodiščna točka za strokovno vodene oglede

rudarskih muzejev na prostem, ki so pred Osnovno šolo Griže, v Zabukovici in pred šolo v Libojah. Članom društva se je ob njihovem delu utrnila tudi ideja o izdajanju knjižne zbirke Izviri naše dediščine. Leta 2007 je izšel prvi zvezek z naslovom Rudarska dediščina Zabukovica-Liboje, sledili so zvezki Rudarstvo in skok čez kožo, Godba Zabukovica, Delavke knapovke, za izid pa pripravljajo zvezek Liboje skozi čas. V lokalno okolje so člani društva aktivno vpeti tudi tako, da snemajo dokumentarne etnografske in igrane filme. Rudarska izročila ohranjajo in negujejo tudi s prireditvami ob vsakoletnem praznovanju dneva slovenskih rudarjev – 3. julija in 4. decembra ob godu sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Etnološko društvo Srečno pod vodstvom dr. Jožeta Hribarja aktivno sodeluje v Delovni skupini za ljubitelje etnologije pri Slovenskem etnološkem društvu. To je leta 2010 Etnološkemu društvu Srečno in dr. Jožetu Hribarju podelilo Murkovo listino za ohranjanje rudarske dediščine. dr. Jože Hribar

Fotografija 1: Rudarska četa Zabukovica-Liboje. Fotografija 2: Podmladek Etnološkega društva Srečno. Fotografija 3: Rudarska muzejska zbirka. dr. Jože Hribar, predsednik Etnološkega društva Srečno, Griže 74, 3302 Griže, e-naslov: jozef.hribar@gmail.com

DECEMBER 2012 / stran 8

Kratka zgodovina Rudarske godbe Hrastnik Med kulturnimi društvi imajo vsekakor najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja v Zasavju rudarske godbe na pihala. V Hrastniku je rudarska godba, ki je štela pet članov, pričakala prvi vlak 16. septembra 1849. Pobudniki prvih godb v Zasavju so bila vodstva rudnikov, ki so poskušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) vzbuditi zavest pripadnosti rudarskemu stanu, ki naj bi preprečila prelahko menjavo šihtov. Za ustanovitveno leto godbe velja leto 1853. Takrat je že dobila prvega kapelnika, Jerneja Puncerja, v zasedbi je bilo 12 mož. Na začetku svojega delovanja je bila godba vezana na rudnik in rudniško gospodo, zaradi tega je imela predznak privatnosti. Kljub temu je bila narodno zavedna, saj so se leta 1868 udeležili slovenskega narodnega tabora v Žalcu. Zaradi tega je nemško vodstvo rudnika godbenike kaznovalo z odvzemom enotedenske plače, ki je takrat znašala pet goldinarjev. Za godbo in hrastniško dolino je bil leta 1879 pomemben obisk nemške princese Viktorije1, ki je prišla iz Rimskih Toplic na ogled žičnice ojstrškega rudnika.2 Sprejel jo je direktor ojstrškega rudnika Wilhelm Ihne, in sicer 1

ob postroju 80 rudarjev z rudarsko godbo. Po letu 1890 so začeli tudi v slovenskih deželah praznovati praznik dela, 1. maj. Godba je 1. maj z rudarji prvič praznovala leta 1891. V jutranjih urah je pospremila ojstrške in hrastniške rudarje na Dol, k maši. Godba je v času Avstro-Ogrske in pozneje prve Jugoslavije k maši na Dol rudarje redno spremljala tudi ob prazniku njihove zaščitnice, sv. Barbare. V času prve Jugoslavije je bila godba delavsko usmerjena. Že leta 1922 so se vključili v Delavsko društvo Svoboda, kjer je delovala vse do razpusta oziroma preimenovanja iz Svobode v Vzajemnost leta 1935. V Kraljevini Jugoslaviji je še naprej

igrala na tradicionalnem prazniku rudarjev, sv. Barbari, popestrila je gasilske in sokolske veselice, imela samostojne koncerte ter igrala ob državnih praznikih. Leta 1939 se je godba udeležila celo prvega tekmovanja slovenskih godb, ki je bilo organizirano v Kranju. Godbeniki so bili (in so še) svobodomiselni ljudje. Ob okupacije Jugoslavije aprila leta 1941, že prvo leto vojne, je iz vrst hrastniške godbe šest članov odšlo v partizane. Leta 1944 je Jože Brun (kapelnik godbe od 1942. do leta 1945) v štabu NOV in POS dobil nalogo, da godbo pripelje v partizane. Odhod je uspel 11. junija 1944. Partizansko vojaško vodstvo je godbo na Dolenjskem razdelilo,

Hči angleške kraljice Viktorije. 2 Hrastniška dolina je imela v 19. stol. dve rudniški entiteti – hrastniško in ojstrško.

Fotografija 1: Godba na taboru v Žalcu leta 1868.

tako je del Hrastničanov okrepil godbo Glavnega štaba NOV in POS, glavnina Hrastničanov pa je predstavljala godbo VII. korpusa. Dvanajst hrastniških rudarskih godbenikov je v drugi svetovni vojni izgubilo življenje, šest jih je padlo v partizanih, štirje so bili ustreljeni kot talci, dva pa sta umrla v taboriščih. V Titovi Jugoslaviji je godba leta 1953 praznovala svojo 100-letnico delovanja. Za svoj okrogli jubilej je godba dobila svoj dom. Tega so prostovoljci (godbeniki in rudarji) zgradili v treh mesecih in 18 dneh. Delali so na roke, vsi prostovoljci skupaj pa so opravili 13.998 delovnih ur. V 50. in 60. letih je pod kapelnikom Viktorjem Malovrhom, podkapelnikom Stankom Plahuto in

stran 9

ob strokovni pomoči Jožeta Bruna kakovostno napredovala in dosegala lepe uspehe na tekmovanjih. Na državni (jugoslovanski) ravni so se leta 1960 odlično odrezali na tekmovanju amaterskih orkestrov na Paliču v Srbiji. Koncerte so redno izvajali tudi za prebivalce po krajih v Beli krajini, kjer so bili nastanjeni med drugo svetovno vojno. V samostojni Sloveniji je

rudarska godba leta 1993 zakorakala v svoj 140. rojstni dan. Godba je za hrastniško publiko še naprej prirejala promenadne in slavnostne koncerte, igrala ob državnih prazniki, 1. maju in sv. Barbari, ter sodelovala z drugimi društvi po Sloveniji. Vidno je napredovala pod taktirko Jožeta Baniča. V Ilirski Bistrici na tekmovanju slovenskih pihalnih godb leta 2002 je bila v

prvi kakovostni skupini najbolje ocenjena godba. Danes jo vodi predsednik Jurij Bantan, orkestru pa dirigira Aleš Stopinšek. Med zadnjimi vidnejšimi uspehi godbe je nastop na tekmovanju koračnic v Mengšu, kjer je godba osvojila pokal za najboljšo koračnico iz arhiva kot tudi pokal za najboljšo izvedbo koračnic; po štirikratni zmagi ga je dobila v trajno last. Poslanstvo godbe je

skozi vso zgodovino do danes ostalo isto – igrati v veselje ljudem ob raznih priložnostih. Redno izvaja tudi novoletne koncerte, na katere včasih povabi tudi katero znano pevko, na primer Nušo Derenda ali Alenko Godec. Godba ima danes 50 članov, v letu 2013 pa bo praznovala že 160 let neprekinjenega delovanja. Primož Frajle

Fotografija 2: Spominska plošča padlim godbenikom pred vhodom v Godbeni dom Hrastnik. Fotografija 3: Rudarska godba Hrastnik ob 140-letnici. Fotografija 4: Rudarska godba ob odprtju godbenega doma leta 1956. Viri in literatura: Cillier Zeitung 4/75, 18. 9. 1879, http://www.dlib.si/ Deutsche Wacht 16/36, 3. 5. 1891, http://www.dlib.si/ Hacin, Nevenka et al.: Srečno… Črne doline. Trbovlje: Zasavski muzej, 2001. Planinc, Marko: 150 let Rudarske godbe Hrastnik. Razvoj : časopis Regionalnega centra za razvoj Zagorje 5/2, 2003, 36. Slovenski narod, 84, 17. 10. 1868, http://www.dlib.si/ Primož Frajle, član UO Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: primoz.drdr@gmail.com

Rdeči revirji Rdeči revirji je ime tradicionalnega festivala uprizoritvenih umetnosti, ki poteka vsako leto konec maja v Hrastniku. Ime festivala izhaja iz sinonima za tri zasavske doline, in sicer Hrastnika, Trbovelj in Zagorja. Kraji so v preteklosti predstavljali vrelišče boja za pravice delavskega razreda.

Festival Rdeči revirji že od leta 2002 skrbi za kulturno dogajanje v rudarsko-steklarskem mestu. Njegov temelj je povezovanje tradicionalnih in sodobnih vsebin, predstavlja tudi različne načine in oblike kulture ter umetnosti v lokalnem okolju, s čimer vsako leto pridobiva novo občinstvo in ohranja ter vzpostavlja tradicionalne človeške vrednote. Idejni vodja festivala je domačin Branko Potočan,

ki na ulice Hrastnika vsako leto pripelje najrazličnejše kulturno-umetniške dogodke, ki so namenjeni prebivalcem vseh starosti. V sklopu festivala so obiskovalcem na voljo likovne in fotografske razstave, lutkovno gledališče, delavnice za odrasle in otroke, literarna branja, koncerti … Najbolj obiskane prireditve so koncerti, ki zajemajo vse od etnične do kantavtorske in urbane glasbe, ter kino pod zvezdami,

kjer se predstavljajo filmi slovenskih avtorjev. Festival traja štiri dni, obisk in vsi dogodki na njem so brezplačni in tako namenjeni prav vsem obiskovalcem. Osnovni cilj in motiv Rdečih revirjev sta namreč vseskozi enaka – oživiti mesto Hrastnik in mu dati to, kar potrebuje in si zasluži. Letos je festival praznoval že desetletnico obstoja, na njem so se predstavili Rudarska

DECEMBER 2012 / stran 10

godba Hrastnik, mažoretke Steklarske godbe, za kulinarično popestritev pa so poskrbeli učenci kuharskega krožka

Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik pod vodstvom lokalnih kuharskih mojstrov, zanimiv je bil tudi pogovor Romana

Rozine s Sonjo Šikovec, ki je v svoji diplomski nalogi raziskovala zagorske »knapovske« besede. To je le peščica nastopajočih,

zato vas vabim, da se nam na festivalu pridružite prihodnje leto. Urška Perko

Fotografija 1: Na festivalu je sodelovala tudi rudarska godba. Fotografija 2: Prizor s festivala. Urška Perko, tajnica Rudarske godbe Hrastnik, Cesta padlih borcev 1, 1430 Hrastnik, e-naslov: urska.perko@gmail.com

Turistično društvo Ruardi Zagorje

Turistično društvo Ruardi Zagorje deluje od leta 1994. Sedež ima v krajevni skupnosti Franc Farčnik v Zagorju ob Savi. Društvo je povzelo ime po znanem meščanskem podjetniku Viktorju Ruardu, ki je imel od leta 1840 v lasti grad Gamberk in zagorski rudnik.

Ruardi se imenuje tudi del rudniških površin, kjer danes vodijo sprehajalne poti do vasice Vine in Evroparka mimo letališča ultralahkih letal Letalskega kluba Zagorje in poligona zagorskih lokostrelcev. Dejavnosti društva so: ohranjanje rudarske tradicije, organizacija izletov po Zagorju ob Savi in Zasavju ter nordijska

hoja in pohodništvo. Posebno mesto v našem društvu imajo že od vsega začetka člani skupine Orlek, ki radi zaigrajo na naših prireditvah. Po več kot 250-letnem rudarjenju so se leta 2008 v Zagorju ustavile še zadnje rudarske aktivnosti. Zagorski rudarji so končali zadnji »šiht«, jame so sanirane in zaprte. Del knapovske preteklosti hrani

urejeni muzej v Kisovcu; ujeta je v dokumentiranih zapisih, prav tako pa se še vedno kaže v različnih vidikih tukajšnjega življenja. Zasavski revirji so se nekoč ponašali s prestižnimi rudniki rjavega premoga in četrt tisočletja rudarjenja je v našem najstarejšem premogovniku pustilo globoke sledi. V tem času je bilo v Zagorju izkopanih okrog 40 milijonov

Fotografija 1: Petra Majdič in biatlonci z inštruktorji nordijske hoje – Alpinin pohod z zvezdami, Rogla, 8. september 2012. Fotografija 2: Grad Gamberk v okolici Zagorja.

stran 11

V Zagorju že šesti skok čez kožo

ton premoga in okoli 600 kilometrov rovov. Turistično društvo Ruardi je na dan rudarjev, 3. julija 2007 s KS Rudnik Toplice in KS Franc Farčnik podpisalo sporazum o skupnem ohranjanju rudarske tradicije v Zagorski dolini. Naša etnografska dediščina se ohranja prek obujanja starih rudarskih običajev, ki jih organiziramo avgusta v sklopu praznovanja praznika KS Franc Farčnik: skok čez kožo in Perkmandeljc vabita v Zagorsko dolino – tudi z drugimi aktivnostmi. V sklopu te prireditve se nam pridružijo tudi druge krajevne skupnosti. Društvo je leta 2009 ustanovilo tudi Sekcijo uniformiranih rudarjev. V njej sodelujejo vsi rudarji, ki imajo svoje rudarske uniforme in želijo sodelovati pri ohranjanju rudarske tradicije v Zagorju ob Savi. Zasavje in Zagorje z gotovimi koraki postajata vse bolj zanimivi destinaciji za enodnevne pa

tudi večdnevne izlete. Turistično društvo Ruardi organizira vodene izlete po Zagorju in Zasavju za zaključene skupine. Izleti so naravnani tako, da udeleženci ob ogledu znamenitosti občutijo pridih rudarskega življenja, obenem pa dan preživijo v čudoviti naravi in okusijo specifično zasavsko kulinariko. Nordijska hoja je oblika klasične hoje, pri kateri se uporabljajo palice, z vključitvijo zgornjega dela trupa pa se močneje obremenijo mišice. Vadba je tako bolj učinkovita in pozitivno vpliva na zdravje ter obliko telesa. Naši vodniki nordijske hoje so člani slovenskega in mednarodnega združenja INWA (International Nordic Walking Association) z opravljenim mednarodno priznanim tečajem za vodnike. Pred kratkim smo se uspešno udeležili Alpininega pohoda z zvezdami na Rogli.

Preteklost, sedanjost in bodočnost se med seboj prepletajo, česar se v Zagorju še posebno zavedamo. Zato je pri nas v črnih revirjih, kot so pravili nekoč, ohranjanje rudarske dediščine nadvse pomembna naloga. V Zagorju se Turistično društvo Ruardi trudi že vrsto let, da se med drugim ohrani tudi star rudarski običaj – skok čez kožo. Letos je tovrstna prireditev izvedena že šestič, in sicer z nazivom Perkmandelc vabi v svojo deželo. Generalno sponzorstvo pripada občini Zagorje, a svoje moči in znanje so združile krajevne skupnosti Rudnik Toplice, Franc Farčnik, Jože Marn, Kisovec Loke in Turistično društvo Ruardi. Med častnimi gosti so bili prisotni naši dragi prijatelji – predstavniki Združenja za ohranjanje rudarske dediščine Ruda iz Mežice, Rudi Medved, direktor občinske uprave Zagorje, poslanka Katarina Hočevar in številni drugi gostje. Prireditev je potekala na ploščadi za zagorskim Regionalnim centrom za razvoj Zagorje. Živahno praznično vzdušje se je najprej zaiskrilo v delavnicah za najmlajše. Izkušena vizažistka je malčkom zanimivo poslikala obraze, lahko so si okrasili majico s sliko jamskega škrata, frizerka Mojca pa je deklicam pletla kitke; celo Perkmandelc se je jim je pridružil pri sproščenem klepetu. Prijetno so nas presenetili tudi pohodniki, ki so se kljub vročini v velikem številu zbrali pred KC DD Zagorje in se potem preko hriba napotili navzdol proti prizorišču in si med potjo ogledali znamenja ter spomenike zagorske rudarske dediščine. V kulturnem programu so se najprej predstavili Vrhovški ofirači, nadaljeval pa je Pihalni orkester SVEA, vse dokler iz Vašhave ni prispela slavnostna povorka, v kateri so bili poleg častnih gostov letošnji kandidati za skok čez kožo – 11 fantov in tri dekleta. Po številnih preizkušnjah bodoče knape običajno čaka še ena – skok čez kožo. To je tradicija iz 16. stoletja, ki ima svoje korenine v čeških in slovaških rudnikih. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti jašek. Ko so čez čas odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je moral imeti vsak rudar, da se je lahko

Stanislava Radunovič 1

Fotografija 3: Rudarski muzej v Kisovcu. Stanislava Radunovič, predsednica TD Ruardi, Cesta 9. avgusta 68, 1410 Zagorje ob Savi, e-naslov: stanislava.radunovic@gmail.com

Fotografija 1: Prihod novincev s spremstvom iz Vašhave.

DECEMBER 2012 / stran 10

po drčah spustil v jamo. Danes je malo drugače: dva starejša člana pred sodom držita kožo, kandidati po vrsti stopajo na sod, se predstavijo in odgovorijo na vprašanja vodje ceremoniala ali Perkmandelca, izpijejo vrček piva, potem pa s soda čez kožo skočijo k svojemu botru, ki je odslej njihov zaščitnik in svetovalec. Letos je prva skakala častna skakalka, akademska kiparka in slikarka Irena Brunec Tebi, ki je naš kraj polepšala s kar štirimi kipi. Sledili so ji Samo Šiles, akademski slikar, Sanja Šinkovec, ki je napisala Slovarček rudarskih besed, naš gost iz Mežice, Simon Ipavic, podpredsednik Pihalnega orkestra Rudnika Mežica, Marko Pavlovič, predsednik MC Zagorje, njegova kolegica Maja Drobne, Janez Lipec ml., podpredsednik društva Vox Humana, iz Lok v Kisovcu so prišli Miha Ševerkar, Tadej Ocepek in Jernej Pikl. Bodočim knapom sta se pridružila še Safet Crnovršanin in Alojz Bizjak. Program je vodila simpatična Petra Lipec Vran. Po uradnem delu prireditve je vse prisotne pozno v noč zabaval trio Čudežni dečki. TD Ruardi bo skupaj z Občino Zagorje, zagorskimi krajevnimi skupnostmi in vsemi, ki spoštujejo našo preteklost, tudi vnaprej storilo vse, da se bo bogata rudarska dediščina v naših krajih ohranjala še vrsto let. Stanislava Radunovič Fotografija 2: Častna skakalka Irena Brunec Tebi. Fotografija 3: Skakal je tudi gost iz Mežice, Simon Ipavic. Fotografija 4: Brez gasilske ne gre.

Kulturno društvo moški pevski zbor Mežiški knapi Leta 1969, ko so v mežiških rudnikih še kopali svinčevo in cinkovo rudo ter je bilo podzemlje Pece dan in noč osvetljeno z jamskimi svetilkami rudarjev, je bil v Mežici ustanovljen moški pevski zbor Mežiški knapi. Od takrat je minilo že 43 let. Za zgodovino je to bežen trenutek, za tiste, ki v tem zboru vztrajajo od vsega začetka, pa je to dolga doba. Kdo bi vedel, koliko prostega časa je bilo vloženega v priprave za nastope na mnogih proslavah, prireditvah, gostovanjih in samostojnih koncertih. Ves ta čas smo kot kulturno

društvo pomagali ohranjati lepo slovensko narodno in umetno pesem, tudi pesem rudarjev in našo, čeprav malo otožno, a kljub temu prelepo koroško pesem. Izdali smo dve zgoščenki, eno ob 35-letnici delovanja, drugo pa ob 40-letnici, ko smo izdali tudi barvno brošuro z naslovom 40 let Mežiški knapi. Z delovanjem želimo ohraniti spomin na tristoletno rudarjenje v podzemlju Pece. Člani zbora smo zelo aktivni, 25. junija letos smo ob dnevu državnosti organizirali veliki koncert Mežica poje in igra, na katerem je nastopilo sedem zborov in nekaj igralcev. Zbor že šest let vodi Marko Kavtičnik. Marijan Vončina

Fotografija: MPZ Mežiški knapi. Marijan Vončina, tajnik Kulturnega društva Moški pevski zbor Mežiški knapi, Ulica Kralja Matjaža 11, 2392 Mežica, e-naslov: marjan.vonina@siol.net

stran 13

Srečno iz Mežice! Pred dobrimi 111 leti, natančneje za velko noč leta Gospodovega 1901, se je pred cerkvijo v Mežici zbralo nekaj nadobudnih mežiških knapov, ki so javnost presenetili z igranjem sakralnih pesmi. Pred njimi je stal Anton Schlossar, ki je skrbel za sinhrono in taktno muziciranje, ki so se ga takrat novopečeni kulturniki naučili v gostilniški sobi delavske menze na Poleni v Mežici. To je bil krstni nastop godbe v Mežici, ki so jo takrat poimenovali Rudarska godba Mežica. Od takrat naprej ta godba ni prenehala s svojim muziciranjem, do živega pa ji nista prišli niti obe svetovni vojni. Skozi leta je godba prerasla v večji orkester, ki danes šteje 60 članov in se ponaša s številnimi državnimi ter mednarodnimi odličji, z mladimi talenti in sodobnim glasbenim domom. V teh 111 letih obstoja orkestra se je zamenjalo kar sedem dirigentov, tri domovanja in številne generacije muzikantov, ki so v Mežici pustile velik kulturni pečat. Od leta 1991 orkester vodi

Janez Miklavžina, pod njegovim vodstvom pa sta se razvili tako diskografija kot tudi videografija orkestra. Orkester se lahko pohvali z dvema kasetama, dvema zgoščenkama, videokaseto ter devedejem. V počastitev 111-letnice neprekinjenega delovanja je Pihalni orkester Rudnika Mežica pripravil dva večja dogodka, in sicer veliki slavnostni koncert in mednarodno parado godb. Koncert je potekal 26. maja 2012 v športni dvorani Osnovne šole Mežica, ki so jo obiskovalci in predstavniki drugih godb popolnoma napolnili. Orkester je pripravil tako umetniški kot narodnozabavni program. Slednjega je izvedel skupaj z ansamblom Igor in zlati zvoki in tako odigral nekaj znanih viž, ki so jih obiskovalci pospremili z živahnim ploskanjem. Svojo živahnost pa so skozi muziciranje in prepevanje pokazali tudi godbeniki sami, ki jih je poleg Janeza Miklavžine vodil še nadomestni dirigent Dušan Štriker. Med koncertom sta predstavnik Zveze godb Slovenije Miran Šumečnik in predstavnica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Jožica Pušnik godbenikom podelila priznanja za godbeniški staž. Kar osem članov iz vrst orkestra je prejelo priznanja za 40 ali več let muziciranja. Prav tako so čestitke v obliki daril prinesli predstavniki drugih orkestrov in društev iz

širše regije iz Slovenije in Avstrije. Drugi del praznovanja oglate obletnice je potekal v znamenju mednarodne parade godb, ki je potekala 23. junija 2012 v Mežici. Na njej se je predstavilo 13 godb, ki so korakale skozi Mežico do

predstavile še s krajšimi koncertnimi programi, vso dogajanje pa je na koncu popestril ansambel Igor in zlati zvoki. Pihalni orkester Rudnika Mežica je dogodke ob praznovanju pospremil tudi z izdajo tretjega albuma oziroma druge

Narodnega doma Mežica, kjer sta jih pozdravila župan Občine Mežica Dušan Krebel in delegacija domačega orkestra. Poleg vseh koroških godb so bile prisotne tudi vse slovenske rudarske godbe ter rudarska in topilniška godba iz Podkloštra na avstrijskem Koroškem. Po skupno odigranih koračnicah so se godbe

Fotografija 1: Rudarska godbe leta 1901. Fotografija 2: Pihalni orkester leta 2012 pred Narodnim domom Mežica.

zgoščenke, hkrati pa tudi prvega devedeja. Večina videospotov na devedeju vsebuje prizore, ki se nanašajo na rudarsko tradicijo in njeno gospodarsko dediščino. Prav rudarska tradicija pa je tista, ki društva in člane Združenja RUDA tovariško povezuje in omogoča priložnosti, ki jih velja v prihodnosti

DECEMBER 2012 / stran 14

bolje izkoristiti. Kot člani združenja RUDA se zato zahvaljujemo vsem našim kolegom iz

drugih rudarskih godb in kulturnih društev za kulturni prispevek, ki so ga prispevali k naši

111-letnici. Prepričani smo, da se bodo naše prijateljske vezi v rudarskem duhu in ob

različnih priložnostih tkale še naprej. Srečno! Dejan Ulcej

Fotografija 3: Utrinek z jubilejnega koncerta. Fotografija 4: Parada godb 2012. Dejan Ulcej, tajnik KD Pihalni orkester Rudnika Mežica, Polena 6, 2392 Mežica e-naslov: info@orkestermezica.si

Turistično društvo Mežica

Turistično društvo Mežica je bilo ustanovljeno 18. decembra 1983. Danes šteje 16 aktivnih članov in 10 podpornih, ki priskočijo na pomoč pri vseh večjih prireditvah. Društvu trenutno predseduje Lidija Zapečnik. Poleg tradicionalnih prireditev, katerih organizator je turistično društvo, slednje pomaga tudi pri večjih občinskih prireditvah, veliko pa je tudi sodelovanja med društvi

na občinski in regionalni ravni. TD Mežica je že več kot desetletje pobrateno z dornavskim društvom TED Lükari. Intenzivno sodelovanje med društvoma poteka v času pustnih karnevalov in ob lükarskem prazniku v avgustu. Globok pečat našemu kraju je pustila večstoletna rudarska dejavnost. Prvi pisni viri o izkoriščanju svinčeve rude na našem območju segajo v leto 1665, in zato je to leto zabeleženo tudi kot začetek rudarjenja v zgornji Mežiški dolini. Mežica ima torej bogato rudarsko dediščino in za

ohranjanje le-te se trudi tudi turistično društvo. Da se bodo te neprecenljive zapuščine zavedali tudi naši zanamci, vsako leto priredimo Barbarin sejem in v sodelovanju s Podzemljem Pece, d.o.o., še božično-novoletni koncert v rudniku svinca in cinka Mežica. Vsako prvo soboto v decembru oziroma ob prazniku svete Barbare, ki je zavetnica rudarjev, torej pripravimo Barbarin sejem. Na sejmu se iz leta v leto predstavlja več ponudnikov z adventnim okrasjem, nakitom, voščilnicami in pleteninami. Kupiti

je mogoče tudi medene izdelke in kulinarične dobrote s koroških kmetij. Sejem vedno popestrimo tudi s kratkim kulturnim programom; lani smo lahko prisluhnili moškemu pevskemu zboru Mežiški knapi, izvedli pa smo tudi skok čez kožo – stari ritual sprejemanja novincev v rudarski stan. V Mežici se je skok čez kožo sicer izvajal le ob posebnih priložnostih, kot so obletnice in jubileji, v Sloveniji pa ta ritual še danes ohranjajo na fakulteti za rudarstvo in geotehnologijo v Ljubljani in v Premogovniku Velenje. Tradicionalni božično-

Fotografija 1: Uprizoritev skoka čez kožo na Barbarinem sejmu v Mežici. Fotografija 2: Božično-novoletni koncert v podzemlju Pece.

stran 15

novoletni koncert bomo v tem letu priredili že 15. zapored. Koncert organiziramo vsako leto na Štefanovo, 26. decembra, v nekdanjem frlescimru oziroma klicni sobi v centralnem delu rudnika, kjer so se ob prihodu na delo zbirali rudarji. Tu je danes urejen prostor, namenjen kulturnim in zabavnim prireditvam. V tem zanimivem okolju so se nam do danes predstavili že številni priznani glasbeniki, kot so skupine Orlek, Katalena, Kontrabant, Čompe, Samo Šalamon New Quartet, Matjaž Pikalo & Autodafe, Quatro sax, Koroški kvintet, Milan Kamnik, Adi Smolar, Mihail Parushev, The stroj, Koroški brass band, Jure Tori, Ewald Oberleitner, Ganesh Anadan, Halgato, Monika

Pučelj in mnogi drugi. Lani smo lahko 600 metrov pod površjem prisluhnili skupini Ana Pupedan. Poleg omenjenih prireditev je Turistično društvo Mežica še organizator pustnega karnevala, ki bo naslednje leto že 58. po vrsti. Aktivno sodelujemo tudi pri projektu Mežiško poletje, to leto smo bili glavni koordinatorji. V oktobru smo priredili Pravljični svet Kralja Matjaža, na katerem lahko obiskovalci spoznajo pravljična bitja iz naše okolice, kot so Kralj Matjaž in njegova Alenčica, Perkmandelc, Žal žena, Gozdni mož in Divja jaga. Sledila je še druga slavnostna trgatev mežiškega grozda, potomca najstarejše trte na svetu, modre kavčine, ki domuje na Lentu v Mariboru. V decembru ob občinskem prazniku bomo

podelili priznanja najlepše urejenim domovom z okolico v občini, saj društvo s subvencionirano prodajo balkonskega cvetja skrbi za lep in urejen kraj. Koliko nam je mar za čistost našega mesta, dokažemo tudi z udeležbo na vsakoletni čistilni akciji. Leto se v našem kraju konča s tako imenovanim veselim decembrom. K pestrosti prireditev prispeva tudi TD, in sicer z izvedbo

živih jaslic in že omenjenega božično-novoletnega koncerta. Kjer je volja, tam je moč. Dobro uigrana ekipa in zadovoljni izrazi obiskovalcev naših prireditev nam dajejo zagon za organizacijo dogodkov ter za reševanje vseh težav, s katerimi se moramo soočiti med pripravami na prireditve. Darja Komar

Fotografija 3: Frlezcimer, prizorišče božično-novoletnega koncerta. Darja Komar, tajnica TD Mežica, Trg svobode 1, 2392 Mežica, e-naslov: komar.darja@gmail.com

Dediščina živega srebra Almadéna in Idrije vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine

Fotografija 1: Živo srebro (Foto: Jani Peternelj, Občina Idrija). Fotografija 2: Antonijev rov, v muzej urejeno idrijsko podzemlje (Foto: Samo Trebižan, Rudnik živega srebra Idrija).

DECEMBER 2012 / stran 16

Idrija leži na drugem največjem nahajališču živosrebrove rude na svetu, večje je le v Almadénu v Španiji. V svojem času je idrijski rudnik spadal med najbolj napredno opremljene obrate v Evropi. Njegov razvoj in napredek so omogočale ugodne gospodarske razmere, ki so bile posledica uspešnega nastopanja na svetovnem trgu. Ob tem velja izpostaviti, da je bil postopek amalgamacije – pridobivanja zlata in srebra s pomočjo živega srebra, prvič uporabljen leta 1555 v Južni Ameriki – nepredstavljivo je povečal gospodarski pomen živega srebra in tistih, ki so ga proizvajali. Nova metoda pridobivanja žlahtnih kovin je pomenila neke vrste industrijsko revolucijo, ki je omogočila izjemen porast količin zlata in srebra na trgu in s tem splošni razcvet gospodarstva. Le-ta je pomenil tudi razcvet ustvarjalnosti, znanosti in kulture. S svojim živosrebrovim rudnikom je Idrija pri tem svetovnem procesu odigrala pomembno vlogo. Priznanje za to je dobila nedavno, in sicer z vpisom svoje dediščine – dediščine živega srebra – na Unescov seznam svetovne dediščine. Španija in Slovenija sta si že od leta 2006 s skupno nominacijo »Dediščina živega srebra. Almadén in Idrija« prizadevali za ta vpis. Končno je bila na

zasedanju Odbora za svetovno dediščino Unesco v Sankt Peterburgu v soboto, 30. 6. 2012, sprejeta odločitev, da se predlagana dediščina vpiše na seznam dediščine vsega človeštva. Ocenjeno je bilo, da nominirano območje izpolnjuje pogoj izjemne univerzalne vrednosti oziroma celovitosti in avtentičnosti. Utemeljitev temelji na dejstvu, da sta bila Almadén in Idrija dva najpomembnejša svetovna rudnika za pridobivanje živega srebra, da sta bila zgodovinsko povezana, da sta ohranila raznoliko in edinstveno industrijsko ter tehnično dediščino v zvezi s pridobivanjem živega srebra, oba sta tudi ustrezno predstavljata različne vidike »kulture živega srebra« – tako v tehniškem, industrijskem in gospodarskem kot tudi v splošnokulturnem, urbanem, socialnem in ekološkem smislu. Idrija in Almadén sta v novem veku pomembno sooblikovala svetovno zgodovino. V teh dveh rudnikih pridobljeno živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra in zlata od srede 16. stoletja uporabljalo v procesu amalgamacije za pridobivanje teh žlahtnih kovin. Zlato in srebro se je kot bogastvo vračalo v Evropo in spodbujalo razvoj gospodarstva, znanosti, umetnosti oziroma kulture nasploh. Na seznam vpisana dediščina v Idriji zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu besede: živosrebrovo rudišče, podzemne rove in jaške, vhodne stavbe, skladišče živega srebra in žita, upravne stavbe,

topilnico, stanovanjske hiše, šolske zgradbe, cerkve, poti, po katerih se je živo srebro tovorilo v svet … Med vsem velja na prvem mestu izpostaviti Antonijev rov – v muzej urejeno idrijsko podze-

kamšt, topilnico, vodne pregrade klavže, rudniško žitno skladišče, rudniško gledališče in idrijsko rudarsko hišo. Pomembna sestavina predstavitve in utemeljitve te dediščine pa je tudi tako imenovana

mlje, grad Gewerkenegg, v katerem domuje najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, idrijsko

živa dediščina, ki se v Idriji prvenstveno kaže skozi idrijsko čipko in rudarsko oziroma rudniško pihalno godbo. Ivana Leskovec

Fotografija 3: V gradu Gewerkenegg je nekdaj delovala uprava drugega največjega živosrebrovega rudnika na svetu, danes v njem domuje Mestni muzej Idrija (Foto: Dunja Wedam, STO). Fotografija 4: Mestni trg v Idriji (Foto: Anton Zelenc, Mestni muzej Idrija). Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, Prelovčeva 9, 5280 idrija, e-naslov: ivana.leskovec@muzej-idrija-cerkno.si

stran 17

Geopark Karavanke

Ohranjanje naravnih in zgodovinskih vrednot – nova priložnost za trajnostni razvoj območja slika 1

Območje med Peco in Uršljo goro oz. območje Vzhodnih Karavank se po svoji geološki zgradbi razlikuje od drugih slovenskih območji in tudi od večjega dela Alp. Tu so že v daljni geološki preteklosti nastale kamnine, ki vsebujejo redke minerale ekonomskega in estetskega pomena. Prvo je bilo vzrok temu, da so že pred več stoletji na pobočjih Pece, Uršlje gore in Obirja začeli rudariti, drugo pa temu, da mežiški minerali, predvsem Slika 1: Območje Geoparka Karavanke.

wulfeniti, krasijo številne zbirke mineralov po vsem svetu in s tem širijo prepoznavnost našega območja. Da gre za posebno območje z zelo pestro zgodovino, so v Mežici vedeli že dolgo, tega so se začeli zavedati ob zapiranju rudnika. Takrat je bila sprejeta odločitev, da je treba bogato naravno, tehnično in kulturno dediščino ohraniti in zavarovati, vsekakor pa so v tem prepoznali priložnost za razvoj novih dejavnosti in možnost nadaljnjega raziskovalnega in izobraževalnega dela. Že v tem času so bile izpostavljene ideje geoloških strokov-

njakov z dr. Ivom Štruclom, dr. Vladislavom Placarjem, dr. Stankom Buserjem in Brankom Hladom na čelu. Bili so mnenja, da je tu treba narediti geološki park ali geološke pohodne poti, ki bi se navezovale tudi na poti drugih geoloških posebnosti po Sloveniji. Tako smo tudi v Mežici pri širitvi turističnega rudnika in muzeja razmišljali o tem, kako bi našo dejavnost nadgradili. Prvotna ideja je bila, da bi vzpostavili Geopark na območju mežiških rudnikov. Ravno v tem času pa se je oblikovala evropska mreža geoparkov, ki je postavila vzorec, kaj je geopark. Na osnovi teh meril smo se odločili, da k sodelovanju poleg petih slovenskih občin pova-

bimo še občine v bližini Pece na avstrijski strani. S čezmejnim geoparkom bi lažje dosegli zastavljene cilje in okrepili ter poglobili čezmejno sodelovanje. In kaj se skriva pod pojmom geopark po definiciji Evropske mreže geoparkov? Geopark je območje, ki vsebuje številne geološke in geomorfološke naravne vrednote posebnega pomena, izjemne redkosti ali estetske posebnosti. Naravna dediščina je del celotnega koncepta varovanja, izobraževanja in trajnostnega razvoja. Je območje z jasno definiranimi mejami, dovolj veliko, da omogoča lokalni ekonomski in socialni razvoj, predvsem skozi

DECEMBER 2012 / stran 18

turizem. Vključuje celotno geografsko območje z vso drugo ponudbo (športno, kulturno, turistično …). Geološke vrednote znotraj parka morajo biti ustrezno zavarovane, a dostopne obiskovalcem. Geopark vodi obstoječa lokalna uprava ali več lokalnih subjektov z vzpostavljeno upravljavsko infrastrukturo, z ustreznim kadrom in finančno podporo. Vzpostavitev geoparka je velik proces, ki mora biti zasnovan na močnem konceptu, s politično voljo, dolgoročno finančno podporo in profesionalno menedžersko strukturo. Vključen mora biti v lokalno politiko, in sicer za trajnostni, socialno-ekonomski in kulturni razvoj. Uspeh je lahko zagotovljen samo z močno lokalno podporo. Geopark Karavanke leži na širšem območju Vzhodnih Karavank med alpskima dvatisočakoma Peco in Košuto. Njegova administrativna meje sledi mejam 13 občin, petim na slovenski (Črna na Koroškem, Mežica, Prevalje, Ravne na Koroškem, Dravograd) in osmim na avstrijski strani (Zell/Sele, Gallizien/ Galicija, Bad Eisenkappel/ Železna Kapla, Sittersdorf/ Žitara vas, Globasnitz/ Globasnica, Bleiburg/Pliberk, Feistritz ob Bleiburg/ Bistrica pri Pliberku, Neuhaus/Suha. Celotno območje obsega 977 km2 in ima 50.378 prebivalcev. Slogan Geoparka Karavanke je »Skrivnosti zapisane v kamninah«. Na območju Geoparka Karavanke je registriranih 48 geoloških znamenitosti, od tega 14 znamenitosti geoparka. Nekatere najpomembnejše geološke točke geoparka so: nahajališče karnijskih krinoidov, ki

spada med tri najbogatejša nahajališča v Evropi, locus tipicus minerala dravita v Dobrovi pri Dravogradu in minerala wulfenita v Mežici. Mežiško nahajališče je tudi najbogatejše evropsko nahajališče tega svetovno znanega minerala, znano pa je predvsem po dolgoletni rudarski tradiciji. Cinkovo-svinčevo rudišče Topla je v svetovnem merilu posebno zaradi svojega nastanka, Obirska jama velja za najlepšo kapniško jamo v Avstriji, obstajajo številni vidni dokazi kontakta dveh plošč – Jadranske in Evrazijske plošče t. i. Periadriatskega lineamenta, dokazi vulkanskega delovanja na Smrekovškem pogorju in v obirski soteski, veliko je izvirov mineralnih voda … Zaradi pestre geološke podlage so na območju Geoparka Karavanke nastali tudi izjemni življenjski prostori z redkimi, tudi endemičnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. V letu 2012 je bil vzpostavljen Geopark Karavanke, ki ga upravlja čezmejna partnerska struktura, v katero so vključeni: oba Centra Geoparka (Podzemlje Pece, d.o.o., turistični rudnik in muzej ter Obirske jame), lokalne skupnosti in podporne institucije s področja varovanja naravne in kulturne dediščine ter regionalnega razvoja. V sklopu Geoparka Karavanke potekajo številne aktivnosti, ki bogatijo bogato ponudbo obeh že delujočih infocentrov Geoparka Karavanke. Na Lešah so obnovili kapelico in Frančiškov rov, v prizivnici pa je bila postavljena zbirka v spomin na leške rudarje. Že drugo leto je bil v mesecu maju organiziran Teden Geoparka Karavan-

ke, ki je namenjen predvsem lokalnemu prebivalstvu. Organizirani so bili dogodki za različne ciljne skupine, vse aktivnosti pa so potekale tako v slovenskem kot tudi v nemškem jeziku. Organizirani so bili vodeni ogledi, različne delavnice za šolarje, javne razprave, odprtja in predstavitve razstav, dnevi odprtih vrat, izleti in ekskurzije, delavnice, prek katerih smo predstavili bogato geološko ter drugo naravno in kulturno dediščino Geoparka Karavanke. Velik poudarek dajemo izobraževalnim vsebinam.

Pod sloganom »Zabavno, poučno, nič mučno« so organizirane geodelavnice za otroke v vrtcih in šolah pa tudi izobraževanja za njihove vzgojitelje, učitelje in vodnike po geoparku. V sklopu tega smo izdelali raznovrstne izobraževalne programe za različne ciljne skupine (geodogodivščine, skrivnostni svet kamnin, mineralov in fosilov, geoprojektne dneve, mednarodne izmenjave, vodene izlete po geolokalitetah, oglede preostale naravne in kulturne dediščine Geoparka Karavanke), izšla je tudi prva številka Novičk

Fotografija 2: Mineral dravit. Fotografija 3: Mineral wulfenit. Fotografija 4: Potopljen del mežiškega rudnika (Foto 2-4: Tomo Jeseničnik).

stran 19

Geoparka Karavanke. Geopark predstavljamo na številnih sejmih in konferencah EGN. V prihodnjih mesecih na območju Geoparka Karavanke načrtujemo vzpostavitve številnih novih informacijskih in interpretacijskih točk, učnih poti, pripravlja se še več turističnih paketov,

označitev območja in še bolj poglobljeno sodelovanje z lokalnim prebivalstvom. To bo omogočilo še uspešnejše delovanje geoparka, varstvo in promocijo geološke kot tudi druge dediščine, ter povečalo večjo prepoznavnost in seveda turistični obisk območja.

V letu 2011 smo vložili tudi prijavo za vključitev v Evropsko mrežo Geoparkov pod okriljem UNESCA. V juniju 2012 nas je obiskala komisija, ki je preverjala ustreznost Geoparka Karavanke za vključitev v mrežo. Z odpravo manjših pomanjkljivosti pričakujemo, da bomo vključeni leta 2013.

To namreč pomeni znak odličnosti in omogoča sodelovanje z drugimi podobnimi območji, hkrati pa pomaga postati v svetu bolj prepoznaven, česar se nadejamo tudi v Geoparku Karavanke. mag. Suzana Fajmut Štrucl, mag. Mojca Bedjanič in Lenka Rojs

mag. Suzana Fajmut Štrucl, direktorica Podzemlja Pece, d.o.o., Glančnik 8, 2392 Mežica, e-naslov: suzana.fajmut@cpm-gm.si mag. Mojca Bedjanič in Lenka Rojs, Zavod RS za varstvo narave, OE Maribor, Pobreška cesta 20, 2000 Maribor

Mineraloške posebnosti rudnika Sitarjevec IZVLEČEK Nedaleč od Ljubljane, pri Litiji, je opuščen rudnik svinca, živega srebra in barita. Izkoriščali so ga že Kelti in kasneje Rimljani. V zadnjih 400 letih so večkrat začeli z rudarjenjem, dokončno pa so to dejavnost opustili leta 1966. Rudnik Sitarjevec je znan po velikih kristalih ceruzita, ki so bili razstavljeni na znameniti svetovni razstavi v Parizu. Poleg samorodnega živega srebra so ohranjeni tudi do 6 cm veliki kristali cinabarita. Med redkostmi v svetovnem merilu so tudi črvičasti skupki samorodnega svinca. Posebnost so še limonitni kapniki, ki zrastejo v povprečju tudi do 4 cm/leto. Litija s širšo okolico ima zelo bogato tradicijo rudarjenja. Številni manjši in večji rudniki ter edinstvene najdbe mineralov so Litijo in glavni rudnik Sitarjevec

umestili v evropski vrh rudarske in mineraloške dediščine. Arheološke najdbe pričajo, da so v okolici Litije rudo kopali že Kelti in pozneje Rimljani. Prvi pisni vir o rudarjenju je nagrobni spomenik priseljenemu nemškemu protestantu in upravniku rudnika ter topilnice Krištofu Bruckerschmiedu iz leta 1537 v stari cerkvi v Šmartnem pri Litiji. V času protireformacije so večino protestantskih rudarjev kakor tudi luterana in tedanjega lastnika rudnika Antona Ungnada izgnali v Nemčijo. Rudnik so okoli leta 1560 zaprli. Opuščen rudnik omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Rudarjenje v Litiji in okolici se je ponovno obudilo leta 1793, ko je rudarsko glavarstvo v Celovcu koncesijo za izkoriščanje rude

podelilo Alojziju Kranjcu iz Šmartnega. Sledilo je odpiranje manjših odkopov in rudnikov, dokler posesti teh rudnikov 1852. niso prešle v Rudarsko združbo s sedežem v Zagorju ob Savi (Gewerkshaft am Savestrome). Rudarjenje so opustili leta 1860. Raziskovanja rudnih teles so obnovili leta 1873. Odkritje bogate rude v Sitarjevcu je vzpodbudilo ustanovitev Rudarske združbe Litija, ki je ostala lastnica rudnika vse do nacionalizacije leta 1946. Leta 1880 so v Litiji zgradili tudi talilnico rude, v kateri so talili rudo tudi iz drugih rudnikov. Zaprli so jo pred prvo svetovno vojno zaradi visokih odškodnin kmetom in čebelarjem, saj so izpusti plinov povzročali škodo na pridelkih in pri čebelah. Med nemško okupacijo so med letoma 1942 in 1944 rudnik upravljali iz Celovca (Bleiberger Bergwerks

Union). Po drugi svetovni vojni so 1947. ponovno obudili raziskovanja v rudniku in so predvsem v šestdesetih letih še intenzivno odkopavali rudo. Zadnji upravitelj rudnika je bil mežiški rudnik svinca in cinka. Z rudarjenjem v Sitarjevcu so prenehali 23. aprila 1966. Osrednji rudnik Sitarjevec leži tik ob Litiji na desnem bregu reke Save v istoimenskem hribu. V dolgoletni zgodovini rudarjenja so odkopali več kot 15 kilometrov rovov. Pridobili so več kot 50.000 ton svinca, 2784 kilogramov srebra, 158 ton živega srebra in 32.000 ton barita. Širšo okolico Litije sestavljajo kremenovi peščenjaki, sivi konglomerati in črni glinavci karbonske starosti. Rudni minerali, predvsem sulfidi, so kristalili iz mezo- do epitermalnih rudonosnih raztopin v času asturske tektonsko-

DECEMBER 2012 / stran 20

Fotografija 1: Živo srebro je bilo nekoč pomembna strateška surovina. V rudniku Sitarjevec je tudi v obliki kapljic. Zbirka Davorina Preisingerja, foto Miha Jeršek. Fotografija 2: Najpomembnejša živosrebrova ruda je cinabarit. V rudniku Sitarjevec so našli do tedaj največje kristale tega minerala, saj so merili tudi do šest centimetrov. Na sliki sta dva kroglasta skupka delno korodiranih kristalov cinabarita, ki izraščajo iz masivne cinabaritne podlage, poleg pa lahko opazimo še cinabarit v ozkih lističastih pojavnih oblikah. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Miha Jeršek. Fotografija 3: Srebrnaksto-sivi kristali svinčevega karbonata ceruzita so bili razstavljeni na svetovni razstavi v Parizu kot tedaj največji kristali tega minerala sploh. Na sliki so kristali iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije, foto Miha Jeršek. Fotografija 4: Barit je barijev sulfat in je bil pomembna ruda v rudniku Sitarjevec. Njegovi kristali so večinoma majhni s številnimi tekočinskimi vključki, zaradi česar so na robovih beli. Na sliki je skupek baritovih kristalov iz zbirke Gorana Velikonje, foto Miha Jeršek.

-vulkanske faze. Oruden je del od Štangarskih Poljan na zahodu do Mamolja na vzhodu. Ob dvigu celotnega ozemlja so minerali oksidirali in ob tem je nastala pestra mineralna združba. Glavni rudni mineral v Sitarjevcu je galenit – svinčev sulfid. Običajno je siv in masiven. Na njem in v votlinicah znotraj masivnega galenita lahko najdemo drobne, do enega centimetra velike kristale svinčevega karbonata, imenovanega ceruzit. Kristali so brezbarvni ali beli in imajo diamanten sijaj.

Poleg samskih kristalov lahko najdemo tudi kristale dvojčke. V času aktivnega rudnika so našli skupke ceruzitovih kristalov v skupkih, velikih nekaj deset centimetrov, ki so bili razstavljeni kot največji tedaj znani kristali tega minerala na znameniti svetovni razstavi v Parizu. Danes so največji skupki ceruzita iz Sitarjevca ohranjeni v mineraloški zbirki Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, nekoliko manjše pa hrani tudi Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani.

Rudnik Sitarjevec je bil pomemben tudi zaradi živosrebrove rude, ki je bila nekoč strateška surovina. Poleg samorodnega živega srebra, ki je v drobnih srebrnkasto sivih kapljicah, je najpomembnejši rudni mineral za pridobivanje živega srebra cinabarit. Prav v Sitarjevcu so odkrili do tedaj največje kristale tega minerala, saj so merili tudi do šest centimetrov. Največkrat je cinabarit masiven in je skupaj s piritom. Barit je v Sitarjevcu najpogosteje masiven in bel. Med kristali, ki jih lahko občudujemo s prostim

očesom, lahko ločimo povsem brezbarvne kristale barita in takšne, ki imajo številne primarne tekočinske vključke, ki sledijo smerem rasti v kristalih barita in so zato na videz conarni ter mlečno bele skupke, ki zapolnjujejo razpoke v masivnem baritu. Še nekaj je mineralov, ki rudnik Sitarjevec postavljajo na pomembno mesto med rudniki z raznovrstno mineralno združbo. Mineraloška posebnost v svetovnem merilu so črvičasti skupki samorodnega svinca, v katerih lahko zasledimo tudi živordeč

stran 21

cinabarit. Zelo redke so najdbe samorodnega bakra. Ta kemična prvina je v Sitarjevcu po navadi v halkopiritu. Sekundarni bakrovi minerali so malahit, azurit in halkantit. Slednjega najdemo v suhih delih rudišča, bolj znan pa je kot modra galica. V bližini galenita in ceruzita lahko najdemo tudi prozorne ali bele dolgoprizmatske kristale piromorfita. Razpoke v kremenovem karbonatu in kremenovem peščenjaku so lahko zapolnjene z manjšimi pa tudi nekoliko večjimi kristali kremena. Običajno niso večji od dveh centimetrov, posamezni skupki so

lahko veliki tudi do deset centimetrov in več. Pred nekaj leti so geologi v nekaterih delih rudnika odkrili kapnike in druge sigaste tvorbe iz limonita. Večinoma so ti zrasli potem, ko se je rudarjenje končalo. Nekateri so visoki skoraj dva metra, kar pomeni, da lahko zrastejo tudi do štiri centimetre na leto. Poleg limonita lahko najdemo tudi predele, kjer so natečne oblike iz črnega goethita. Kadar sta limonit in goethit skupaj in v naravnem okolju, kjer je dovolj vode in kjer se še vedno izločata, sta pravo čustveno doživetje za vsakega ljubitelja lepot podzemnega sveta.

Zgodovina rudarjenja v Litiji in njeni okolici priča o tem, kako pomembne so bile nekoč surovine. Že majhna rudna telesa so bila dovolj, da so jih izkopali in predelali v kovino. Rudarjenje je pomenilo tudi velik poseg v prostor, saj je bila podoba Litije zaradi tega povsem drugačna kot danes, saj naključni mimoidoči sploh ne opazi, da je bil tu nekoč zelo pomemben rudnik. Če pa se sprehodimo po Sitarjevcu, bomo lahko odkrili posamezne rove, iz katerih lahko odteka rudniška voda, ki je ponekod zaradi limonita rumeno-rjavkasta, ali nehote naletimo na kakšen prezračevalni

jašek, na kar naj bodo pohodniki precej pozorni. Na koncu lahko še omenim, da so v spomin na prvo pridobljeno srebro iz rudnika Sitarjevec leta 1886 izdali kovanec, ki ima na sprednji strani prikazano pobočje Sitarjevca z rudniškimi obrati, rudniško žičnico in alkimističnimi simboli, ki označujejo srebro, svinec in živo srebro. Rudnik Sitarjevec je postal evropsko in svetovno znan zaradi nekaterih mineraloških posebnosti, pomembno je zaznamoval tudi razvoj Litije in njene okolice. dr. Miha Jeršek

Viri in literatura: Drovenik, Matija, Mario Pleničar in Franc Drovenik: Nastanek rudišč v SR Sloveniji. Geologija 23, 1980, 1–162. Herlec, Uroš, Mirko Dolinšek, Andraž Geršak, Mateja Jemec Auflič in Sabina Kramar: Minerali žilnih rudišč v Posavskih gubah in rudnika Sitarjevec pri Litiji. V: Miha Jeršek (ur.), Mineralna bogastva Slovenije. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2006 (Scopolia, Supplementum, 3), 52–65. Jeršek, Miha. Rudarjenje v Litiji: Nekoč in danes iz prve roke. Gea, 20, 2010, 8–9. Mlakar, Ivan, Dragomir Skaberne in Matija Drovenik: O geološki zgradbi in orudenju v karbonskih kameninah severno od Litije. Geologija 35, 1992, 229–286. Mlakar, Ivan: O problematiki Litijskega rudnega polja. Geologija 36, 1993, 249–338. dr. Miha Jeršek, muzejski svetovalec, Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, e-naslov: mjersek@pms-lj.si

Posebnosti gradnje železniškega predora pri Godoviču v času I. svetovne vojne IZVLEČEK Tehniška dediščina s področja gradnje podzemnih objektov, najpogosteje predorov, je bila do sedaj manj privlačna v primerjavi z drugimi arhitekturnimi in inženirskimi objekti, ki so bili zgrajeni v preteklosti.

V zadnjih desetletjih povečane potrebe po izrabi podzemnega prostora pa so posredno povzročile tudi interes po bolj nadrobnem pogledu v zgodovino tovrstnih gradenj. Ena izmed večjih prelomnih faz gradnje podzemnih objek-

tov je vezana na gradnjo predvsem železniških in vodnih predorov, ki so se dogajale v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. V pričujočem prispevku so prikazani zgodovina in vzroki gradnje predora pri Godoviču, potek tedaj načrtovane trase

s primerjavo današnjih razmer. S ciljem ohranjanja tehniške dediščine so podane tudi geološko-geomehanske razmere na tem področju ter osnove tehnologije gradnje. Cilj prispevka je tudi oceniti vrednost tehniškega spomenika in

DECEMBER 2012 / stran 22

raziskati možnosti vpisa na seznam objektov tehniške dediščine v Republiki Sloveniji. UVODNA POJASNILA Gradnja predorov za potrebe infrastrukturnih projektov je v preteklosti dosegala zavidljive parametre učinkovitosti gradnje, predvsem v smislu hitrosti gradnje ter zagotavljanja predpisane kakovosti, skladno s standardi, ki so takrat veljali. Čeprav je bilo

v Evropi. Zanimivo je, da so razen nekaj izjem metode gradnje dobile imena po državah, kjer so bile razvite oziroma uporabljene v praksi. Čeprav med nekaterimi ni bistvenih razlik, saj se razlikujejo le v podrobnostih, imajo različna imena, kar posredno kaže na ozko naravnanost strokovnjakov pri udejanjanju svojih ožjih nacionalnih interesov. Zapleti okrog imena Nove avstrijske metode gradnje predorov (NATM) so se

način kot danes, vendar so se izvajala s preprostejšo opremo, manj učinkovitim odvozom izkopanega materiala in z dostavo potrebnih materialov ter podpornih elementov za normalno napredovanje izkopa z uporabo predvsem lesenih podpornih sistemov, saj takrat še niso poznali brizganega betona (Slika 1 in Slika 2). Predor, ki ga v pričujočem prispevku opisujemo, je bil grajen z upoštevanjem principov avstrijske in belgijske metode gradnje. Kot je v nadaljevanju pojasnjeno in razvidno s

izvedeno najprej v kaloti, v stopnici oz. na obeh bokih pa je bila obloga vgrajena posebej, kot je to shematsko prikazano na Sliki 2. PODATKI O TRASI NAČRTOVANE ŽELEZNIŠKE POVEZAVE Zaledje soške fronte je bilo med 1. svetovno vojno na avstrijski strani prepredeno z žičnicami in železnicami različnih tirnih širin. Fronta na Banjšicah se je preko Trnovskega gozda oskrbovala predvsem iz Logatca. Položen je bil »feldbahn« – ozkotirna železniška proga iz

1 3

veliko del opravljenih delno ročno, delno pa z za današnji čas enostavno mehanizacijo, so bili terminski in organizacijski plani realno in skrbno izdelani. To kaže na zgleden način priprave in izvajanja zahtevnih del pri izkopu in vgradnji notranje obloge in je povezano tudi z dejstvi, da so bile starejše metode gradnje predorov razvite v času izvajanja velikih infrastrukturnih projektov, predvsem

kazali na več ravneh in na žalost še danes niso odpravljeni. Če se posvetimo tistim starejšim metodam, ki so bile razvite tako, da so se dela na izkopu in vgradnji podporja izvajala v deljenem profilu z namenom, da so lažje obvladovali spremenljive hribinske napetosti oz. pritiske, lahko vidimo, da je izkop potekal od zgoraj navzdol. To pomeni, da so bila dela organizirana na podoben

Slika 1: Faze gradnje predora po avstrijski metodi s prikazom spodnjega in zgornjega rova, presipnikov, začasnega lesenega podporja ter betonske obloge, (Szechy, 1966). Slika 2: Prikaz belgijske metode gradnje predorov z zgornjim in spodnjim rovom ter načina vgradnje betonske obloge, (Szechy, 1966).

priloženih fotografij, je bila nedokončana gradnja, ki vsebuje posamezne faze gradbenih del, načrtovana in izvedena z vgradnjo betonske obloge od zgoraj navzdol. To pomeni, da je bilo betoniranje obloge

prefabriciranih kosov po obstoječih cestah, in sicer z logaške železniške postaje skozi Kalce, Hotedršico, Godovič in Črni Vrh do Zadloga. Septembra 1916 je bil zgrajen odcep te železniške proge iz Godoviča

Slika 3. Fotografija prikazuje feldbahn – ozkotirno železniško progo iz prefabriciranih kosov po obstoječih cestah, in sicer iz logaške železniške postaje skozi Kalce, Hotedršico, Godovič in Črni Vrh do Zadloga, spodnja pa prikazuje Godovič v sedanji podobi (avtor spodnje fotografije in montaže: P. Rupnik).

stran 23

v Idrijo, oktobra 1917 pa je bila ta proga podaljšana še do Dolenje Trebuše (Logatec–Dolenja Trebuša: 63 km). Sprva so štiriosne vagončke (z nosilnostjo 2,5 tone na os) vlekli s konji, ko pa je krme pa tudi konj začelo primanjkovati, so začeli uporabljati vagončke z vgrajenim motorčkom (3,5 kW, dvovaljni, zračno hlajeni). Ko se je leta 1916 frontna črta na Banjšicah premaknila proti Logatcu, je bil to alarm, da je treba tudi na transportnem področju nekaj storiti. Bilo je namreč jasno, da samo s »feldbahnom« ne bo mogoče zadostiti vsem povečanim potrebam na fronti, saj je bilo treba prepeljati nekaj sto ton materiala in razstrelilnih sredstev. Nemudoma so začeli graditi normalnotirno železniško progo iz Logatca proti Črnemu Vrhu. Naredili so novo železniško postajo (zahodno od Napoleonovega drevoreda v Logatcu), prebili predora Naklo in Kalce ter oba predora v Godoviču. Material iz predorov in usekov so seveda porabili za nasipe, premog, na katerega so naleteli v predoru Naklo, pa so porabili za kurjenje parne lokomotive, s katero so si pomagali pri gradnji železniške proge. Sprojektirani sta bili dve različici trase normalnotirne železnice Logatec–Črni Vrh. Za dva kilometra krajša različica bi se ognila Godoviču in do postaje Podjesen ne bi imela predorov. Odločili so se za daljšo, verjetno zaradi bližine Idrije, ki je bila tedaj drugo največje mesto na Kranjskem.

Planirali so še normalnotirno železniško povezavo Črni vrh–Col in razmišljali o navezavi na železnico v Ajdovščini, tako da so bile izdelane tri različice poteka trase. Mimogrede – ta trasa bi bila nemara zanimiva še danes, in sicer kot trasa hitre železnice na koridorju Kijev–Lion s kakšno manjšo korekcijo.

prej obstala tako, da je predor nekoliko daljši (Slika 4); 24. oktobra 1917 se je namreč zgodil »čudež pri Kobaridu« – frontna črta se je preselila na Piavo in Godovič se je nenadoma znašel globoko v zaledju. Gradnja železniške proge ni bila več potrebna, Avstro-Ogrska je razpadla, oba godoviška predora pa sta

A B

D 4

Originalni načrti proge Logatec–Črni Vrh so po nenavadnem spletu okoliščin pristali v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Idrija. Iz njih razberemo, da je bila projektirana dolžina predora pod Kovačevim hribom južno od Godoviča 338 metrov; severni portal (na vseh današnjih kartah je označen kot jama, čeprav tam danes ni ničesar) je bil lociran na stacionaži 19,09 železniškega kilometra, južni pa na 19,43 kilometra, vendar so dela

pripadla Italiji. Krajši predor so preuredili v cestnega, po njem se vozimo še danes. Severni del daljšega predora so Italijani prezidali v podzemeljsko utrdbo v sistemu Vallo Alpino, severni portal tega predora v sklopu teh del pa so zasuli tako, da o njem na terenu ni več sledu. GEOLOŠKA ZGRADBA OBMOČJA GRADNJE PREDORA Spodnjekredna starost apnenca, v katerem je

Slika 4: A–B: obstoječi cestni predor, C–D: nedograjeni železniški predor pri Godoviču (sestavil: P. Rupnik.)

izdelan rov, je dokazal že Lipold (1874) z najdbo kaprotin, potrdil pa Kossmat (1910) z ostanki školjk iz rodu Requienia. Ker so rekvienije vodilne školjke za spodnjo kredo, se za obravnavane kamnine uporablja tudi ime rekvienijski apnenec. Poznejši raziskovalci poročajo o številnih najdbah spodnjekrednih školjk med Idrijo, Godovičem in Črnim Vrhom (Čar, 2010). Spodnjekredne plasti sestavlja temnosivi do rjavkasti bituminozni apnenec z lečami tankoplastnatega temnosivega zrnatega dolomita. Apnenec je srednje plastnat. Debelina plasti je od 20 do 40 centimetrov. Njihov vpad se v širši okolici vhoda v rov sicer nekoliko spreminja, v splošnem pa vpadajo za od 20 do 25° proti jugozahodu. Spodnjekredne kamnine, ki pripadajo tako imenovani Koševniški krovni luski, so na Idrijskem zgoraj in spodaj omejene z narivnima ploskvama. V podlagi ležijo flišne kamnine Hrušiškega pokrova, ki jih najdemo na površju v Lomeh pri Črnem Vrhu, prekrivajo pa jih zgornjetriasni dolomiti Čekovniške krovne luske. Dolomitne plasti Čekovniške krovne luske prekrivajo kredne plasti v širši okolici Godoviča. Apnenci so precej pretrti – delno zaradi narivanja, predvsem pa zaradi bližine močnega Zalinega preloma, ki poteka okrog 300 metrov severovzhodno od vhoda v rov. Kraški pojavi na območju predora Predor je izdelan v precej

DECEMBER 2012 / stran 24

čistih apnencih spodnje krede, ki so zelo ugodni za zakrasevanje, zato se na več mestih pojavljajo manjše zasigane kaverne. Za večino velja, da so delno prenikle lokalne padavinske vode, vendar v času, ko je bilo karbonatne krovnine še bistveno več – torej pred najmanj 0,5 Ma. Zaradi stalnega zniževanja je površje na nivoju predora danes že tako blizu, da voda prenika še bolj ali manj razpršeno, drobnih dotokov v predor pa je zato mnogo. Graditeljem se hujših vdorov, kakršne poznamo v globljih tunelih, ni bilo treba bati. Dve kaverni sta večji – delno so ju uporabili za odlaganje izkopanega materiala – in bi lahko bili del preostanka freatičnega prevodnika oz. sistemskega odtoka. Ali je temu tudi res tako, bi ugotovili s podrobno raziskavo jamskih sedimentov, posebnega pomena pa odgovor na vprašanje ne bi imel, saj so te votline danes že visoko nad gladino podtalnice. Bolj kritično bi bilo razlitje škodljivih snovi; predor se namreč nahaja že v porečju Idrijce in onesnaženju izvirov v Podroteji se skorajda ne bi bilo mogoče izogniti. ZNAČILNOSTI UPORABLJENE METODE GRADNJE PREDORA V prvih dveh desetletjih 20. stoletja pred in v času 1. svetovne vojne je bila gradnja predorov, tako kot je marsikje še danes, strokovni izziv za inženirje in graditelje. Obvladovanje spremenljivih hribinskih razmer s tehnološkimi prijemi in razpoložljivo opremo je zahtevalo

veliko improvizacije in ne nazadnje tudi inovativnosti. Gradnja na območjih, ki jih gradijo trdne kamnine, je bila do neke mere otežena zaradi tehnoloških pomanjkljivosti vrtanja in miniranja, v mehkejših in strukturno ter tektonsko poškodovanih hribinah pa je lahko bila problematična zaradi težav pri obvladovanju deformacij, možnih porušitev hribin v blokih, klinih ipd., ki so se dogajale pri napredovanju izkopnih del. Dodatne težave so povzročali dotoki hribinskih vod v napredujoči izkopni prostor in vdori eksplozivnih in do zdravja škodljivih plinov. Pogosto so se pri gradnji globokih in dolgih predorov, predvsem v Alpah, pojavljale povišane temperature hribine in

Metoda gradnje železniškega predora, ki je bila osnova za izdelavo projekta in nedokončane izvedbe, je temeljila na postopnem izkopu, vgradnji začasnega lesenega podpornega sistema, ki so ga nadomestili z betonsko oblogo – najprej v kaloti, nato pa v stopnici oz. na obeh bokih predorske cevi. Iz podatkov, ki so na voljo, je moč razbrati, da so bile delovne ekipe, ki so gradile predor, dobro organizirane in izkušene, saj je bilo delo v več fazah organizirano na več mestih. Vsekakor je nedokončana gradnja, ki je kljub daljšemu, skoraj 100-letnemu časovnemu razmiku ohranila svojo podobo z minimalnimi porušitvami po oslabljenih prelomnih conah in medplastnih razpokah (Slika 5).

zraka, kar je poleg drugih težav še dodatno slabšalo delovne razmere.

Potek vgradnje betonske obloge z debelino od 30 do 60 centimetrov je

Slika 5: Južni vhod v nedokončan predor z zgornjim in spodnjim rovom ter porušitve kamnine vzdolž razpok med plastmi apnenca v stopnici predora, ko so že bili izkopani zgornji in spodnji rov ter kalota (foto: P. Gedei).

viden na Sliki 6 in Sliki 7 za različni delovni fazi. Spoj med betonsko oblogo v kaloti in stopnici je izveden kakovostno, tako da je zagotovljena mehanska stabilnost. Ocenjujemo, da je bila za tiste čase razpoložljiva tehnologija priprave in vgradnje betona na visokem nivoju, kar je pozitivno vplivalo na časovni obstoj obravnavanega predora. Vsekakor si predor zasluži veliko pozornosti tako z geološkega kot tudi z gradbenega gledišča. OCENA SEDANJEGA STANJA PREDORA Čeprav se bliža 100-letnica zaključka izvajanja del na predoru, ki ni bil nikoli dokončan in nikdar ni služil svojemu namenu, je sedanje stanje zadovoljivo. Delno je k temu prispevala tudi stabilna in samonosilna geološka zgradba območja predora. Dostopa sta možna z obeh strani, kar je ugodno za prezračevanje, čeprav so dotoki hribinske vode v predor na več mestih, kar posredno zahteva primerno obutev in obleko pri ogledu predora. Vsekakor je treba v prihodnje računati na določene stabilizacijske posege in ureditev odvodnjevanja, če bi se pokazala možnost odprtja predora za obiskovalce oz. za tiste, ki bi jih to zanimalo. Na priloženih fotografijah so prikazane dejanske razmere v predoru. Posebno pozornost zaslužijo tisti odseki, ki omogočajo razumevanje tedaj uporabljene metode gradnje, na primer kratki vertikalni jaški oz. presipniki, ki so služili za odvoz izkopanega materiala iz

stran 25

predora po spodnjem rovu, vgrajena betonska obloga v kaloti pri neodkopani ali le delno odkopani stopnici. Kot je bilo že omenjeno, je en del predora služil kot utrdba oz. bunker s poseb-

nim vhodom, ki je bil zgrajen okrog leta 1930 pred 2. svetovno vojno. Vsekakor je zanimivo tudi to, da hribinska voda, ki doteka v predor, od začetka gradnje ne povzroča zmanjšanja

Slika 6: Vgradnja notranje obloge v stopnici potem, ko je bila obloga v kaloti že vgrajena, in prikaz prehoda z odseka z vgrajeno betonsko oblogo v območje z izkopano kaloto in spodnjim rovom (foto: P. Gedei). Slika 7: Prehod iz kalote z vgrajeno betonsko oblogo v stopnico z ostanki lesenega podporja in izkopom na desni strani predorske cevi, ter splošno stanje v predoru (foto P: Gedei).

stabilnosti predorske cevi, razen na tistih odsekih, kjer je hribina močno preprežena s prelomi in prelomnimi conami, ki vsebujejo mehkejše gline in podobne materiale. MOŽNOSTI ZA OHRANITEV TEHNIŠKE DEDIŠČINE S PODROČJA GRADNJE PODZEMNIH OBJETOV Predori spadajo med tiste gradnje, pri katerih po zaključku del razen praznega prostora »ne ostane nič«. Gradnja predora pod Kovačevim hribom pa je bila prekinjena sredi del in hribina – glede na gradbeno fazo – še ni bila povsod odstranjena v celoti. Zato so povsem razvidne vse gradbene faze, ki jih prikazuje Slika 2. Predor je veliko več kot »muzej v naravi« – to je odličen živi primer gradnje predorov po avstrijski oz. belgijski metodi. Kot tak je prvovrsten primer tehniške

dediščine in ni pomemben samo za Slovenijo, ampak tudi za Evropo. V tem smislu bi ga (skupaj z utrdbo) kazalo čim prej vsaj formalno-pravno zavarovati oz. vpisati v tehniško dediščino Republike Slovenije. Razmejiti bi bilo treba ingerence nad predorom med lokalno skupnostjo in državo oz. ga vključiti v pristojnosti določenega ministrstva. V nadaljnjih korakih bi bilo treba urediti dostop in pristop ter dodatno odvodnjevanje v vlažnejših letnih časih, vodniško službo ter postaviti informativne table. Vzporedno pa bi bilo treba poskrbeti za publiciteto o različnih vidikih obstoja predora, ki so v tem članku samo nakazani. Glede na to, da so takšni primeri redki – ali pa je ta morda edini –, bi ob primerni dokumentaciji zelo verjetno lahko računali tudi na evropska sredstva.

Slika 8: Objekti v predoru, ki so bili zgrajeni okrog leta 1930 pred 2. svetovno vojno (foto P. Gedei).

DECEMBER 2012 / stran 26

POVZETEK Tehniška dediščina s področja podzemnih gradenj je v primerjavi z drugimi tehniškimi področji relativno malo zastopana in odprta za javnost. Gradnja železniškega predora pri Godoviču, ki

zaradi višje sile ni bila dokončana, nudi tehničnim in drugim strokovnjakom izjemno možnost za boljše razumevanje tedanje metode gradnje predorov. Dostopnost do več faz gradnje in delno ohranjena predorska cev po 100-le-

tnem obdobju omogočata strokovno oceno obnašanja hribin in betonske obloge v dolgem časovnem presledku. Velika škoda bi bila, če bi tako pomemben objekt tehniške dediščine pustili propasti in s tem preprečili nam in našim

zanamcem vpogled v zgodovino gradnje predorov. dr. Jakob Likar, Aleš Lajovic, dr. Jože Čar, dr. France Šušteršič, Primož Rupnik in mag. Blagomir Černe

Viri in literatura: Čar, Jože: Geološka zgradba idrijsko–cerkljanskega hribovja: Tolmač h geološki karti idrijsko–cerkljanskega hribovja med Stopnikom in Rovtami 1 : 25.000. Ljubljana: GZS, 2010. Kossmat, Franz: Erläuterungen zur geologischen Karte Bischoflack. Wien : Verlag der k.k. Geologischen Reichsanstalt, 1910. Lajovic, Aleš: Pozabljeni železniški tunel v Godoviču. Bilten JKŽ 26, 2008, 55–58. Lajovic, Aleš: Idrijska železnica. Nova proga julij–avgust, 2010, 24–27. Lajovic, Aleš: Idrijska železnica – mit ali resničnost. Komutator – časopis FMR–Media 10/47, 12–14. Lipold, Markus Vincenz: Erläuterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain. Jahrbuch der k.k. Geologischen Reichsanstalt 10, 425–456. Széchy, Károly: The art of tunnelling. Budapest: Akádemiai Kiadó, 1966. Vončina, Anka: Idrijska železnica ali feldban 1916–1917. Idrijski razgledi 56/2, 46–56. dr. Jakob Likar, dekan, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana Aleš Lajovic, Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana dr. Jože Čar – Beblerjeva 4, 5280 Idrija, Slovenija dr. France Šušteršič, upokojen profesor, Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana Primož Rupnik – Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ulica Luize Pesjakove 11, 1000 Ljubljana mag. Blagomir Černe, Holding Slovenske železnice, d.o.o., Služba za strateški razvoj, Ljubljana

Rudniki železa in železovi minerali Štajerske Na osnovi najdenih pisnih virov lahko zapišemo, da so na območju današnje Socke, ki spada v občino Vojnik, nekoč pa je bila del gospoščine Einöd, Johannu Jakobu že leta 1625 podelili koncesijo za kosarno. Založnik oziroma naročnik v omenjeni kosarni je bil dunajski meščan Krištof Kollar. Obstoj kosarne na ozemlju gospoščine Einöd potrjujejo tudi faksimile dokumentov iz let 1618 in 1639. Domnevamo lahko, da so železovo rudo, ki so jo potrebovali

v Socki, pridobivali in topili nekje v bližini. Prvi dokumenti, ki konkretno potrjujejo obstoj rudnikov na tem območju, so šele iz leta 1807. Omenjeni dokument so dejansko mesečna poročila vodstva mislinjske železarne. Do sedaj še ni bil najden kakšen zgodovinski dokument, ki bi Socko natančneje obravnaval kot rudarsko ali fužinarsko naselje. V Koroškem deželnem arhivu v Celovcu je bil najden le drobec. V fevdni knjigi krške škofije (Lehensprotokol Gurk) obstaja zapis iz let 1403 in 1404, ki se glasi in Erczt in der Aynat (Kfk, f. 230) in tako potrjuje obstoj rudnika.

Fotografija: Rekonstrukcija keltske talilne peči in prikaz taljenja železove rude na avstrijskem Štajerskem leta 2011.

stran 27

Prve znane pisne omembe številnih naših krajev se pojavljajo v urbarjih salzburške nadškofije v 12. in 13. stoletju. Zato lahko predvidevamo, da so naselja obstajala že vsaj nekaj desetletij prej. Posamezni prebivalci so se morda ukvarjali tudi z iskanjem in predelavo rude. Drugi primer, ki se navezuje na Štajersko, so minoriti s Ptuja. Znano je, da so omenjeni samostanski bratje že pred letom 1682 posedovali koncesijo za žebljarno. Dokument z oznako sch 233 N.22/1682, ki ga hranijo v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, govori o podaljšanju privilegija za žebljarno. Z rudarstvom so se ukvarjali tudi minoriti iz Olimja. Arhivski viri poročajo, da so po vztrajnem iskanju v okolici Olimja le našli železovo rudo in jo od leta 1780 tudi topili. Na

istem območju se pozneje, leta 1826, omenja Jožefov površinski kop, ki ga je odprl fužinar Steinauer. Nedaleč stran, v okolici Podčetrtka, so nadaljnjih 30 let uspešno odkopavali bogat, do sedem sežnjev debel sloj rude. Pavel Blaznik je zapisal, da je najstarejši do sedaj znani dokument, ki se navezuje na to območje, iz daljnega leta 1353 in govori o opuščenem rudniku. Najdena je bila tudi kopija, ki omenja Drenovec, vas pri Bukovju na Bizeljskem: Eytzenperg … vnez auf den aufgeschuetten perch… vnez an die hoche ob dem Trenabitz ... (kopija LA). Omenja se tudi Rudnica, vas in potok zahodno od Podčetrtka. Leto 1412: ob dem hoff Rewdnicz perhrecht... (Kfk. f. 80). Leto 1428: pergrecht in dem Rudensperg ... (Kfk f. 103). Železno, zaselek v Gor-

janah pri Podsredi. 18. 10. 1355: dez erstens von dem Eysenperg daz geschaid him vmb hincz auf den auffgeschutten perg ... Sappelberg – Šapole pri Podsredi, Trenabicz – Drenovce pri Podsredi, Viezznicz – Brestovec, Lezkabicz – Leskovec, zaselek v Šempetru pri Kozjem: von dem selben gemerch hin wider in den Eysenperg ... (Lg, št. 537-2, str. 474 – die Salzburgen Lehen in Steiermark bis 1520. 1. 1930, 2. 1939 in 3. 1947). Na osnovi navedenih primerov lahko sklepamo, da je bilo rudarjenje na današnjem slovenskem Štajerskem mnogo bolj živahno, kot nam govorijo uradni zgodovinski viri. Začetki rudarjenja zagotovo segajo nekaj tisoč let nazaj, saj vemo, da so takratni prebivalci živeli le od naravnih danosti, ki so jih imeli v svoji

bližini. Bili so zelo dobri poznavalci svoje okolice. Poznali so nahajališča rude, postopke, načine topljenja in predelavo železa v uporabne ter okrasne predmete. To nam potrjujejo predmeti, ki so jih arheologi našli pri svojih izkopavanjih. Najdenih pa je bilo tudi precej ostankov talilnih peči. Na osnovi teh najdb danes ob posebnih priložnostih marsikje poskušajo pripraviti rekonstrukcije topljenja železove rude, kot so jo izvajali Kelti ali Rimljani. Podoben prikaz so leta 2011 pripravili domačini pod hribom Kicek, ki se nahaja južno od Weittendorfa na avstrijskem Štajerskem in je znan po kamnolomu bazalta. Tam so znana prazgodovinska nahajališča hematita, arheologi so našli tudi veliko ostankov peči iz keltskega obdobja. Zmago Žorž

Literatura: Blaznik, Pavel: Historična topografija II.: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Zmago Žorž, Ulica pod Perkolico 52, 2360 Radlje ob Dravi, e-naslov: zmago.zorz@gmail.com

Hiša mineralov Edinstvena Hiša mineralov deluje pod vodstvom Muzeja Velenje od 12. 2. 2011. V njenih prostorih je razstavljenih več kot 3.000 primerkov mineralov in nekaj fosilov – tako iz Slovenije kot tudi z vsega sveta. Nedvomno je to velika pridobitev ne le za Velenje, ampak za vso Slovenijo.

V njej imajo obiskovalci priložnost, da prek mineralov, kristalov in fosilov ob ustreznem pedagoškem vodstvu spoznajo teme, kot so nastanek vesolja in Zemlje, surovine in okolje, saj je v mineralih zapisano vse. Na 90 kvadratnih metrih – v dveh sobah so minerali Slovenije, v eni večji pa minerali z drugih delov sveta – so na ogled minerali slovenskih rudnikov: Sitarjevec,

Mežica, Premogovnik Velenje, Remšnik, Idrija … Predstavljeni so: barit, piromorfit, cinabarit, goetit, vulfenit, anglezit, sfalerit, galenit, kalcit, malahit, azurit, halkopirit, rosasit, živo srebro, edinstven primerek jantarja iz Premogovnika Velenje in drugi. Pobudo za odprtje muzeja sta dala lastnik razstavljene zbirke, Jože Rihtar, ki je z inovativno idejo navdušil Občino Velenje in njene-

ga takratnega župana Srečka Meha, in Premogovnik Velenje pod vodstvom Milana Medveda. Tako je Občina odstopila in uredila prostore v Starem Velenju, Jože Rihtar pa je v vitrinah razstavil svojo obsežno zbirko. Hišo mineralov je v prvem letu delovanja obiskalo veliko ljudi. Predvsem pomembni so obiski predšolskih otrok, šolarjev in dijakov, ki si ob ogledu pridobivajo

DECEMBER 2012 / stran 28

nova znanja in izkušnje, ki bogatijo njihovo že obstoječe znanje in vzbujajo zanimanje za nova raziskovanja ter nadaljnje učenje. Hiša mineralov je v Velenje privabila tudi veliko tujih obiskoval-

cev, kar je pomembna pridobitev za turizem. Predvsem velja omeniti to, da so obiskovalci Hiše mineralov prijetno presenečeni in navdušeni nad ogledom in ponudbo, veliko se jih v muzej po-

novno vrača. V Hiši mineralov si vsak lahko kupi različne minerale za spomin ali obogatitev svoje zbirke, na voljo je tudi nekaj knjig o mineralih in fosilih. Hiša mineralov je

odprta vsak dan, razen v ponedeljek, od 10. do 17. ure, za najavljene skupine pa tudi po dogovoru. Vljudno vabljeni! Jože Rihtar

Jože Rihtar, lastnik muzejske zbirke Hiša mineralov, Stari trg 19, 3320 Velenje, e-naslov: rihtar.joze@gmail.com

Stari spomini na rudnik in Mežico Moj oče Franc Gornik je rudaril od svojega osemnajstega leta starosti do upokojitve. Veliko mi je pripovedoval o svojem delu pri rudniku Mežica. Najprej je delal kot kopač, nato kot strojnik, nazadnje pa kot hišnik in vrtnar na glavni upravi. Rože je imel zelo rad in tudi uspevale so mu, zato je bil, čeprav že zelo bolan, v zadnji službi najsrečnejši. Kot prvorojenec je moral že zelo zgodaj oditi na kmete za pastirja, da je materi pomagal pri preživljanju še štirih mlajših bratov. V tistem obdobju je bilo življe-

nje zelo trdo, velikokrat je primanjkovalo kruha, zato je bil zelo vesel, ko mu je očim kasneje priskrbel šiht v rudniku Mežica. Pripovedoval je, da se je s to službo njegovo življenje šele resnično začelo. Dobil je svoj prvi denar, s katerim si je lahko kupil novo lepo obleko, prej je večinoma nosil le lanene srajce in hlače. Seveda pa je bilo lepo tudi to, da so knapi ob koncu tedna lahko šli lumpat v gostilne. Slednjih je bilo več kot preveč, mladi rudarji pa so vedno imeli polne žepe denarja. Tako nam je oče večkrat pripovedoval, da je včasih spil toliko, da ni mogel sam domov. Takšni so bili rudarji – v primerjavi

z drugimi pravi mali gospodiči. Glede socialne varnosti so bili dobro preskrbljeni, saj je pri rudniku obstajal sklad, imenovan bratovska skladnica, ki je pomagal rudarjem in njihovim družinam v stiski. Ko so se rudarji poročili, so kmalu dobili lepa stanovanja z vsemi pritiklinami, kot so drvarnice, kleti, vrtovi in še kaj. Naša družina je imela svoj dom v tako imenovanem Jeruzalemu na današnjem Trgu svobode. Ta zgradba je bila v davni preteklosti konjušnica, bila je v lasti posestnika Krauta. Za njo je stala še svinjska štala, ki so jo pozneje, po preureditvi, domačini poimenovali Betlehem. Vse te zgradbe je rudnik

odkupil, jih lepo preuredil v stanovanjske hauze in vanje nastanil rudarske družine. Z veseljem lahko zapišem, da smo imeli otroci iz teh hauzov zelo srečno mladost. Manjkalo nam ni ne kruha ne zabave. Igrali smo se na dvoriščih, najraje okoli velikih drvarnic. Svoje mladosti ne bi zamenjala za današnje čase, čeprav imajo mladi vsega na pretek, nimajo pa tistega, kar smo imeli mi, otroci mežiških knapov. Moji spomini so odtavali v čase, ko smo odraščali in spoznavali svet. Zdelo se nam je samoumevno, da moramo poleg igre poprijeti tudi za resno delo. Nočnih žurov nismo poznali, smo pa staršem vedno pomagali pri delu. Imeli smo

stran 29

velike vrtove, tudi njive, da smo lahko pridelali dovolj zelenjave. Prav tako smo nekateri otroci imeli nalogo, da smo h kmetom hodili po mleko. Poleg popoldanskega dela smo resno jemali tudi šolo. To ni bilo težko, saj je bila naša šola največja in najlepša v vsej Mežiški dolini. V naši soseščini sta stali tudi dve rudniški vili. V manjši sta živela inženirja Gogala in Krivičenko s svojima družinama, v večji pa je živel generalni direktor rudnika Bargate, ki je bil po rodu Anglež. Rudarski otroci smo velikokrat špegali skozi plot Bargetove vile, saj smo bili zelo radovedni, kaj se dogaja okoli te imenitne hiše. Včasih smo zalotili ženo generalnega direktorja, kako se sonči na nam takrat še neznanih ligeštulih. Zdela se nam je tako lepa in mila, da smo jo res občudovali. Ko so bile na njihovem vrtu zrele češnje, smo čez plot stegovali svoje ročice, da bi kakšno odtrgali. Enkrat nas je gospa ujela pri kraji sladkih pregrešnih sadežev. Vsi prisotni smo otrpnili in s strahom pričakovali, kaj se bo

zgodilo, saj so nas doma vedno vzgajali, da je kraja greh. Zelo dolgo sem že na tem svetu, pa še danes ne morem pozabiti prijaznosti te lepe gospe. Približala se nam je in vprašala, ali so njihove češnje dobre. Otroci smo seveda prestrašeni ostali brez besed. Gospa Bargate je poklicala njihovega vrtnarja in mu naročila, naj za nas nabere velik cekar češenj in jagod. Danes si je otrokom verjetno težko predstavljati, kako prijeten občutek je bil zobati sladke češnje z direktorjevega vrta. Enkrat na leto so imeli v vili baklado, nekakšen večerni sprejem za goste. Takrat je bila vila razsvetljena z baklami. Ob tem dogodku smo tudi sosedje pasli radovednost in skozi ograjo opazovali razsvetljen vrt ter rdeče preproge, ki so bile položene po stopnicah in terasi. Otroci smo ob tej priložnosti dobili piškote, še danes se spominjam, kako so bili dobri. Ta dogodke sem opisala zato, da se bo vedelo, da v preteklosti ni bilo vse slabo, kot se danes nekateri spominjajo svojega otroštva. Razlike med reveži in bogataši so res bile, vendar so

slednji do otrok velikokrat znali pokazati sočutje in razumevanje. Tudi za božič smo bili otroci s strani rudnika obdarjeni. Vsako leto smo komaj čakali, da smo ta dan dobili klobaso in žemljo, pa še kakšen zvezek zraven. Spomnim se tudi velike krize, čeprav sem takrat imela šele pet let. Oče je odhajal na šiht samo enkrat na teden, saj so zaradi pomanjkanja dela tega razporedili tako, da je lahko vsak rudar vsaj nekaj zaslužil za vsakdanji kruh. Kot pomoč smo dobili vreče koruzne moke, zato se je takrat uveljavil izrek živel koruzni duš. Za zajtrk je bil na mizi močnik, za kosilo tirken tomerle, nekakšna različica riževega narastka iz koruznega zdroba, za večerjo pa dobri koruzni žganci, zabeljeni z grumpi. Po tej krizi pa nam je začelo iti spet na bolje. Vse se je spremenilo. Očetje so imeli spet reden šiht, mame pa so doma redile prašiče, kokoši in zajce. Za veliko noč je bila navada, da so pri skoraj vseh rudarskih družinah jedli pohano kozličje ali jagnječje meso. Oblečeni nikoli nismo bili slabo, saj so skoraj vse

mame znale šivati, plesti in kvačkati. Čevljarji so nam izdelali tako dobre čevlje, da so jih lahko nosili vsi otroci v družini, od najstarejšega do najmlajšega. Nas je bilo pet, čevlji pa so romali še do katerega sosedovega otroka. Še veliko različnih spominov je na otroštvo, otroke, rudarske družine in očete, ki so vsak dan odhajali v temen rudnik, kjer so kopali rudo za boljši kos kruha. Oh, da bi le še lahko danes dajal tako potreben kruh mnogim družinam! A to so le še sanje rudarjeve hčerke, ki je hvaležna svojim staršem za ves trud pri vzgoji pa tudi rudniku Mežica za lepe spomine nanj. Včasih so ljudje iz sosednjih krajev radi rekli, da so Mežičani hohštaplerji. Pa saj so lahko bili, ker so bili po zaslugi dobro delujočega svinčenega rudnika zelo dobro preskrbljeni. Rudnik je žal usahnil, ker je začelo močno primanjkovati rude. Ostajajo pa rime: Moj oče je knap, zna rudo kopat, jaz sem pa hčerka njegova, znam kuhat pa prat pa tud jezik dobro sukat … Betka Gornik Robin

Betka Gornik Robin, upokojenka, Čečovje 55, 2392 Ravne na Koroškem

Moji spomini na rudarjenje v Mežici Prebivalce Zgornje Mežiške doline je zaznamovalo več kot tristoletno rudarjenje v mežiškem rudniku, kjer so naši dedje in

očetje služili vsakdanji kruh za preživetje svojih velikih družin. Njihove karbidovke so razsvetljevale tudi naše življenjske poti.

Otroštva v rudarski družini se rada spominjam, tudi očeta, ki je kot mlad fant delal v jami in mi je o tem velikokrat pripovedoval. V njegovi družini so bili trije fantje in štiri dekleta. Njihov

oče ni bil rudar, delal je kot žagarski mojster na žagi pri Štoparju. Njegova želja je bila, da se vsi fantje zaposlijo v jami, ker je bil rudarski poklic spoštovan in je omogočal socialno varnost.

DECEMBER 2012 / stran 30

Ko so fantje končali osnovno šolo, je šel ded za vsakega posebej prosit za sprejem na delo. Ko je šel prosit za mojega očeta, so ga vprašali, kakšen fant je. »Tako fejst, kot sem jaz,« se je odrezal ded. Res so ga sprejeli in tako se je začelo njegovo prvo delo v jami. Najprej je delal kot laufer, potem pa je opravljal še različna lažja dela v jami. Poleg mladih fantov so v jami zaposlovali tudi mlada dekleta, vendar ne tako številčno. Več se jih je zaposlilo zunaj jame v izbiralnici, in sicer kot prebiralke rude ali perice. Tudi vse očetove sestre so opravljale to delo, dokler se niso poročile. Že v zgodnjih jutranjih urah so se zbrale v Mežici in na Poleni ter se peš podale proti Žerjavu, kjer je bila izbiralnica. Obute so bile le v lesene cokle, s seboj pa so nosile kanglice, v katerih so imele malico: mrzvo ripico ali oljev fižov. Včasih pa le kos kruha in jabolko. Ves dan so pridno prebirale rudo, a so včasih kljub trdemu delu, ko so se vračale domov, v kanglice nabrale še borovnice in brusnice. Tu in tam so ob prihodu v Mežico zavile še v gostilno Keup na krahrle. Tam so se kar v coklah

veselo zavrtele ob zvokih muzikanta Čekona, za kar pa jih je župnik v nedeljo pri maši pred vsemi okaral s prižnice. V času svetovne krize so začeli odpuščati delavce, predvsem samske, če pa sta pri rudniku delala oba zakonca, so na delu vedno obdržali enega. Dekleta so v jami delala tudi v obdobju po drugi svetovni vojni. S samokolnico so odvažala rudo v drče, opravljala so tudi druga jamska dela. Tudi dekleta, zaposlena v pisarnah, so morala občasno nekaj dni na mesec udarniško delati v jami. Po pripovedovanju očetovih sorodnic jih je bilo v jami najbolj strah pokanja in perkmandelca. Tudi mene je leta 1958 življenjska pot vodila med knape. Vendar ne v jamo, ker takrat ženske po novem zakonu niso smele več delati pod zemljo. Zaposlila sem se kot kemijski tehnik v kemijskem laboratoriju v Žerjavu, ki so ga zgradili leta 1930. Moje delo je bilo povezano z vzorci rude, ki so jih na podlagi rudarskogeoloških raziskav v laboratorij prinašali iz različnih delov jame. Tu smo analizirali in ugotavljali vsebnost svinca ter cinka

Draga Simetinger, upokojenka, Senčna vas 27, 2392 Mežica.

in njunih spremljevalnih elementov. Z analizami smo spremljali tudi proces predelave rude v izbiralnici. Še danes se rada spominjam obiska jame in jemanja vzorcev za analizo. Spomnim se tudi, kako smo člani Kluba mladih proizvajalcev obiskali premogovnik v Velenju. Prijazno so nas sprejeli in nas s strokovnim predavanjem seznanili o delovanju njihovega premogovnika, ki smo si ga tudi ogledali. Po nekaterih delih jame smo morali med ogledom hoditi celo po vseh štirih. Takrat se je oglasil eden od naših mladih mežiških knapov: »Što pa še svoje slike ne pustim.« Obisk in težaški način dela sta se nam vsem globoko vtisnila v spomin. Ko je naše podjetje začelo sodelovati z rudniki v Srebrenici, Trepči, Velikem Majdanu, Zletovu, Titovem Velesu in topilnico v Arnoldsteinu/Podkloštru, se je moje delo povezalo z delom v njihovih laboratorijih. Spoznala sem gostoljubne in prijazne ljudi, zato me je tragedija v Srebrenici zelo prizadela. Moja želja, da jih obiščem, ko se bom upokojila, se mi še ni izpolnila. Še vedno rada obiščem bivše

sodelavce v kemijskem laboratoriju, ki pa se je v vseh teh letih zelo posodobil. Ko so po zaprtju rudnika na Glančniku odprli turistični rudnik in muzej Podzemlje Pece z bogatimi zbirkami, so se pri predstavitvi rudarstva dotaknili tudi knapovške košte. Pri tej temi so k sodelovanju povabili nekatere gospodinje iz Mežice, med katerimi sem bila tudi jaz. Pridno smo raziskovale in prinašale pisne vire ter stare kuharske zvezke, ki so nastali med obema vojnama. Tako je prehrambena kultura mežiških rudarjev dobila svoje mesto v knjigi Knapovška košta, ki jo je napisala etnologinja Brigita Rajšter. Vse gospodinje, ki smo sodelovale pri nastajanju knjige, smo bile ob njenem izidu izjemno ponosne. Še posebno smo bile vesele njene uporabnosti in odmevnosti. Turistični rudnik in muzej letos praznuje 15-letnico svojega delovanja. Vsem, ki vsa ta leta skrbijo, da več kot 300-letna zgodovina rudarjenja ne bi odšla v pozabo, si zaslužijo zahvalo in čestitke. Še tako pogumno naprej. Srečno! Draga Simetinger

LOGOTIPI

Skupina rudarjev pred vhodom v rov Simon Andreas Hochenwarter v Podpeci pred I. svetovno vojno.

etnološko društvo srečno Rudarski muzej

RUDARSKA GODBA HRASTNIK